LETO XII. ST. 11 (591) / TRST, GORICA ČETRTEK, 20. MARCA 2008 www.noviglas.eu SETTIMANALE Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596 TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY NOVI CENA 1 EVRO NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUZITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 Uvodnik Ambrož Kodelja Vstajenjsko veselje "Jaz sem vstajenje in življenje, kdor vame veruje, bo živel, tudi če umrje; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl". (Jn 11,25-27) Slovenska kiparka mi je poklonila čudovit križ. Med pogovorom me obzirno vpraša: "Kam pa ga boste namestili"? "Kamor spada, nad vrata, visoko pod strop, tako običajno nameščamo križe"! ji odgovorim. Ona pa polglasno in proseče doda: "Ne, ne gospod! Nikar! Kristusa na križu ne obešajte visoko na zid. Razpelo mora biti v višini ustnic. Pri namestitvi križa naj poleg estetike odloča tudi ljubezen do Boga..." Od tedaj se mi ob pogledu na ta križ vedno utrne misel: "Upam, da imajo v naših domovih na vidnem mestu še križ”? Marsikje ga ni! Če pa je, res naj bo v "dosegu ustnic". Ko se čutimo odrinjene, osamljene, ko odhajamo v službo in vemo, da bo dan težak, ko nas najbližji zapuščajo, ali so nas celo odpisali, ko nas nihče ne razume, ko smo zabredli v težave, iz katerih ne vidimo izhoda..., tedaj naj se naš pogled zaustavi na križu. Če nam je križ dosegljiv, ga čisto na rahlo poljubimo in verjemite mi: vse bo postalo lažje in znosnejše... Po maši na petek zvečer priteče k meni gospa Marija in hiti pripovedovati: "V nedeljo me ne bo, ker grem v mesto, tam imamo mašo za našega fanta, ki je pred leti odšel k Očetu"! Kar streslo me je: "Odšel je k Očetu"! Kakšna trdna vera žari iz te ženske, tudi njej je On vstajenje in življenje... Hvala, Gospod, da jo poznam... Znanka je pred letom in pol, čez noč zgubila očeta, s katerim sta skupaj živela. Vedno, ko je odhajala z doma, jo je prekrižal, in ko je prihajala z zadnjim avionom in jo je čakal na letališču, jo je najprej prekrižal in šele nato poljubil. Te dni jo srečam in mi pripoveduje: "Ob smrti svojega očeta, ko se mi je zdelo, da se je pri meni vse zrušilo, sem v srcu doživela, da je odšel k Njemu, v katerega je veroval celo življenje. Ob očetovi smrti je vsa njegova vera, ki jo je živel, dobila zame poseben smisel. V globini srca sem začutila besede: "Jaz sem vstajenje"! V trenutku največje bolečine in izgube sem doživela tudi največji mir in tolažbo, kot še nikoli do takrat. Vstajenjsko veselje, ki se ga ne da primerjati z nobenim drugim veseljem, je napolnilo moje srce, ki od tedaj še bolj išče Njega, saj sem prepričana, da smo samo v Njegovi ljubezni združeni in bomo ostali povezani..." Na tej poti z Njim se v nas na novo prebuja želja po ustvarjanju in dajanju in vedno manj bo prisoten v nas strah pred neuspehi in težavami. To je delo Njega, ki je vstajenje in življenje. Bog od nas želi, da bi bili odprti za življenje, se veselili in na široko sejali svoje sposobnosti, sprejemali svoje odgovornosti in se ne zapirali v svoj vrtiček... On je tisti, ki nam daje veselje do življenja! Zato tudi ostaja zame in zate, in to ne samo letos o Veliki noči, ampak vedno: "Vstajenje in življenje!" Sporočilo uredništva Naslednja številka Novega glasa bo izšla v četrtek, 3. aprila. Sodelavce prosimo, naj pošljejo svoje prispevke najkasneje do ponedeljka, 31. marca. Vs sem našim bralkam, bralcem in sodelavcem ter vsem slovenskim rojakom doma in po svetu želimo blagoslovljene velikonočne praznike in veselo Alelujo! UREDNIŠTVO IN UPRAVA NOVEGA GLASA Nikolaj Mašukov, Vstali Jezus, p. c. sv. Tomaža v Ratečah, foto F. Petrič 20. marca 2008 Svet okrog nas NOVI GLAS Evropske teme - Naše teme Evropski svet v znamenju odličnega slovenskega vodstva Pobudnik Oljke, uvedbe evra in DS Predsednik Prodi odhaja iz italijanske politike Spomladansko zasedanje Evropskega sveta, kateremu je predsedoval slovenski premier Janez Janša, je nedvomno pokazalo na izredno uspešnost in profesionalnost slovenske države, ki je bila ob zaključku vrha deležna laskavih čestitk predsednika Evropske komisije. Gre za izjemen dosežek za Slovenijo, še posebno, če pomislimo, na njeno stanje pred šestnajstimi leti, ko je počasi začela samostojno postavljati temelje svoje državnosti. Uspehi in laskave ocene iz prejšnjih dni so prav zaradi tega še toliko bolj dragoceni, saj kažejo na izreden miselni, gospodarski in kulturni skok, ki ga je Slovenija opravila v tako kratkem času. Pomembni pa so tudi za nas Slovence, ki živimo v Italiji, saj na lastni koži občutimo posledice vse večjega ugleda, ki ga Slovenija uživa med Italijani. Nedvomno tudi zaradi tega nas večinski narod vse bolj ceni in spoštuje, skratka nas nič več ne označuje s slabšalnico jugo, kot se je to še pred kratkim dogajalo, saj postajamo "manjšina" vse bolj naraven most do ekonomsko in politično vse bolj zanimivega partnerja. Uspeh Slovenije pa je po drugi plati tudi uspeh Evropske unije, ki je znala v tem petnajstletnem obdobju spodbujati spremembe in stati ob strani vsem tistim, ki so si Evrope želeli oz., ki so v Evropi in evropskih demokratičnih vrednotah ponovno odkrili duha podjetnosti in možnost uveljavitve posameznika, ki ga je petdesetletna komunistična diktatura hotela izbrisati. Slovenska podjetnost, slovenska delavnost, slovenska strokovnost je našla v Evropi svoje mesto, kar se nedvomno odraža tudi v slovenskem vodenju Evropske unije. Slovensko vodenje Unije nima namreč le politične vrednosti (na to so komentatorji v zadnjih mesecih večkrat opozorili), a ima nedvomno tudi izjemno simbolično vrednost, ker jasno dokazuje, da v Evropi tudi ena izmed zadnjih sprejetih članic, ne glede na svojo številčnost, lahko, če se za to resno pripravi, suvereno in učinkovito odigra vodilno vlogo. Kdorkoli je pripravljen, lahko učinkovito pomaga utrditi in razviti vsesplošno blaginjo. Zdi se mi, da sporočilo slovenskega predsednikovanja simbolično govori predvsem o tem, da v Evropi podjetni, delavni in strokovno pripravljeni ljudje najdejo svoje mesto in svoj prostor. Zato se mi zdi pomembno tolmačiti tudi Bruseljski vrh, ki se je odvijal pod slovenskim vodstvom 13. in 14. marca v tej luči. Sloveniji je uspelo dati novega zagona Lisbonski strategiji, to je večletni evropski razvojni strategiji, osredotočeni na tematiki razvoja in dela. Evropska unija je namreč globoko prepričana, da sta prav ekonomski razvoj in visoko kvalificirano delo jamstvo tako za družbeni napredek kot tudi za prihodnjo evropsko družbeno kohezijo. Ta dolgoročni ambiciozni politični načrt je na tem spomladanskem zasedanju dobil novega zagona. Novi cikel Lisbonske strategije, ki se pravkar začenja pod slovenskim vodstvom, skuša namreč po eni strani doseči boljše ravnovesje med politiko za državljane in politiko za okolje, po drugi pa spodbuja kompetitivno, na znanju osnovano ekonomijo. Skratka, prenovljena strategija sprejema izsledke klimatske konference, ki se je odvijala na Baliju, in jih skuša vključiti v splošno politiko evropskega ekonomskega razvoja, ki je v zadnjih letih žela neizpodbiten socialni uspeh. Pri tem si prizadeva za modernejši pogled na inovacijo in ustvarjalnost predvsem v malih in srednjih podjetjih, ki so danes jedro evropske ekonomije, da bi v naslednjih letih lahko zgradili realne poslovne možnosti za ekološko industrijo, ki je predpogoj za trajnostni industrijski razvoj. Vedeti, da Evropa stopa na tako zahtevno pot pod slovenskim vodstvom, nedvomno vzbuja narodni ponos. Peter Čemic Vlada Romana Prodija ostaja na svojem mestu za opravljanje rednih poslov do izvolitve nove po opravljenih parlamentarnih volitvah 13. in 14. aprila. Toda že v preteklih mesecih je Prodi ob več priložnostih poudaril, da želi voditi vlado do naravnega izteka mandatne dobe leta 2011 in s tem zaključiti svoje politično delovanje. Dejal je tudi, da nima kakih drugih političnih ambicij in da je odprta pot njegovemu nasledstvu. Znani politični zapleti so povzročili predčasen konec njegove vlade in razpust parlamenta. Tako smo sedaj v polni volilni kampanji za obnovitev parlamenta, čemur bo sledila sestava nove vlade. Minulo nedeljo je televizijska mreža SkyTG24 intervjuvala ministrskega predsednika Prodija v odstopu, ko je odhajal od redne nedeljske maše v rojstni Bologni. Med razgovorom je povedal, da je praktično zaključeno njegovo obdobje aktivne politike in da ima za prihodnost druge načrte, kako bi lahko še kaj koristnega naredil za ljudi, ki potrebujejo miru in pomoči. Ta njegova odločitev ni torej nobeno presenečenje, je pa dokončno dozorela v zadnjih tednih, ko se pripravlja, da izpreže vladne posle. Odklonil je namreč vsa vabila za parlamentarno kandidaturo doma ali za evropski parlament. Formalno sicer ostaja predsednik Demokratske stranke, vendar ne namerava posegati v njeno življenje. Ljudje iz njegovega ožjega kroga vedo povedati, da omenjena njegova odločitev ni izraz kake užaljenosti ali maščevalnosti. Sam je dobesedno dejal: "Projekt moje vlade je bil poko- pan po zaslugi nekaterih manjših skupin večine, zato so sedaj na vrsti drugi baklonosci novih načrtov. Moja naloga je ta, da dam možnost uveljavitve novim generacijam in jim pomagati, če mi bo dana ta možnost." S Prodijem odhaja z javnega prizorišča eden glavnih italijanskih političnih voditeljev v zadnjih petnajstih letih, ko se je dal na razpolago celotni skupnosti za prebroditev kriznega stanja od 90. let naprej. Med drugim je dal pobudo za levosredinsko politično povezavo Oljke, omogočil Italiji vstop v območje skupne valute evra in spodbujal ustanovitev nove Demokratične stranke. Prodi ima namreč za seboj bogato življenjsko pot. Kot mnogo drugih vidnih politikov nekdanje Krščanske demokracije se je študijsko in intelektualno oblikoval na katoliški univerzi Sacro cuore v Milanu, kjer je diplomiral iz ekonomskih ved. V politiko je stopil leta 1978, ko je postal minister za industrijo v takratni Andreottijevi vladi. Nato je vrsto let bil predsednik pomembne poldržavne družbe IRI, to je ustanove za industrijsko obnovo Italije. Leta 1994 je ustanovil levosredinsko koalicijo Oljke, ki je leta 1996 zmagala na volitvah. On je takrat uvedel potujočo volilno kampanjo z avtobusom. Že s prvo vlado Oljke je imel težave. Oktobra 1998 so Bertinottije-vi komunisti odrekli podporo njegovi vladi. Prodi je nato pet let vodil Evropsko komisijo v Bruslju. Potem se je vrnil v italijansko politiko, obnovil levosredinsko koalicijo z imenom Unija, na čelu katere je leta 2006 na volitvah drugič premagal Berlusconija in njegovo desnosredinsko koalicijo. Prodijeva vlada je našla državo v gospodarskem zastoju in v velikih finančnih dolgovih. Za ceno nepopularnosti zaradi sprejetih varčevalnih ukrepov je s pomočjo ministra Padoa Schioppe uredil državne račune in s tem postavil temelje za gospodarski zagon. Politična kratkovidnost in neučakanost nekaterih njegovih vladnih sopotnikov, od Mastelle do Dinija, sta Prodijevi vladi onemogočili nadaljnje življenje. Primerno in potrebno je tudi spomniti, da je Prodi v vsem času vladanja bil naklonjen zaščiti slovenske manjšine v Italiji. Desnosredinska Berlusconijeva vlada je zamrznila izvajanje leta 2001 sprejetega zaščitnega zakona. Šele Prodijeva vlada je v minulem letu odstranila vse ovire za končno odobritev znanega seznama 32 občin, v katerih naj se izvaja zaščita. Skratka, odhajajoči predsednik Romano Prodi je bil vseskozi dosleden v svojih načelih, neutruden politični delavec z dalj no ročnimi cilji, ki jih v neurejenih italijanskih razmerah ni mogel uresničiti v obsegu, kot je želel. Utemeljena je ocena, da ni bil politik le za izvrševanje tekočih zadev, temveč je kot resnični državnik nastavil tudi daljnosežne načrte. Alojz Tol Slovenska skupnost je v teh prazničnih dneh še posebej blizu Vam vsem, dragi slovenski rojaki in rojakinje, ki se z nami trudite in žrtvujete za to, da bi slovenska narodna zavest, resnično demokratično prepričanje in vera v boljši jutrišnji dan bili vedno bolj globoko zakoreninjeni v srcih nas vseh. Sprejmite v tem duhu naša iskrena voščila za veselo Veliko noč. SLOVENSKA SKUPNOST Trst-Gorica-Videm SVET SLOVENSKIH ORGANIZACIJ Vsem članicam in celotni naši narodni ter širši skupnosti želimo veselo Veliko noč v prepričanju, da se bomo v duhu medsebojnega sodelovanja še naprej uspešno odzivali na vedno nove izzive sedanjega časa SVET SLOVENSKIH ORGANIZACIJ Na dnu... KOLIKO JE ZARES GLOBOKA NAŠA VERA? GLOBOKA, GLOBOKA! TAKO GLOBOKA, DA JE NE NAJDEMO VEČ! Povejmo na glas Ko se iz teme Nepopisno veličasten in mogočen je trenutek, ko se iz teme dvigne luč, luč kot novo življenje, luč kot morje svetlobe, ki nam vrne radost in srečo. Ker radosti in sreče ni več bilo in se je zdelo, da ju nikdar več ne bo. In kakor o najskrajnejši zmagi življenja nad smrtjo govori največji praznik, o zmagi nad smrtjo, ki bi bila sicer gluh iztek naših dni, tako lahko podobne vzgibe razbremenjujoče radosti doživljamo v naši vsakdanjosti, ko pogostoma naletimo na nelahke ovire. Enkratno in kar čudežno je to dogajanje v naši notranjosti, ko na koncu vseh stisk in tesnob vselej prevlada svetloba in nam da moči za prihodnje preizkušnje. Dovolj se je spomniti, da smo od časa do časa obupani in nas zajame žalost, spet drugič razočarani in globoko prizadeti, toda ko se zdi, da ni prave rešitve, se od nekod dvigne val svetlobe in nas preplavi s svojo srečnostjo. Obup hipoma izgine, izgine žalost, umakne se razočaranje in ni več nobene prizadetosti. Iz teme, ki nas je še trenutek prej dušila in nas navdajala z grozo, se je dvignila luč in v nas je ponovno zaživelo trdno prepričanje, tisto prepričanje, ki navdušeno pričenja vse na novo in verjame v smisel prihodnjih načrtov. Vstajenje luči se nenehno brez prekinitve dogaja in tema v nas je vsakokrat znova premagana, in to je zares velika in velikanska stvar. Ker tema je močna, tema je strašna in vsaka zmaga nad njo je izjemen dogodek, če nam ga je le dano videti. Preizkušnje na naši poti so trde in boleče, prijateljstva se razdirajo, oseba, ki smo ji z vsem srcem zaupali, nam obrne hrbet in odide v drugo smer. Tudi ljubezni se razdirajo in zadajajo nevarne bolečine, včasih se na obzorju zlovešče prikaže osamljenost. Prizadevajo nas bolezni, bolezni naših bližnjih in najbližjih in še ni konca groženj, zaradi katerih nas zajame zlohotna tema. In vendar luč vedno spet zmaga, vstane do neba, da vsa naša notranjost zažari kot zlata dvorana v slepeči širjavi olajšanja in vnovičnega dušnega prerojenja. Vstajenje luči traja brez zastoja in je vrelec tistega ves čas kipečega življenja, ki je iz sebe ustvarilo živo in neživo stvarstvo, sredi katerega in na katerem živimo. Vrelec življenja stvarstvo vzdržuje in mu nepretrgoma daje hrano za njegovo rast in obstoj. Najbolj pa nam je vstajenje luči, dokaz neusahljivega izvira življenja, v pomoč tedaj, kadar se zdrznemo ob lastni končnosti, ali pa nas na končnost spomnijo tisti najbližji, ki so od nas že odšli. Vstajenje luči nam spodbujajoče prišepetava, da izvir življenja nikdar ne presahne in da v njem živijo vsi, ki so nekoč med nami živeli, in da v njem ne umre nihče, ki je kdaj znotraj minljivega stvarstva bival. In to je dokončna zmaga nad temo, ki nas s smrtjo želi prisiliti k predaji, res, to je dokončna zmaga, saj se vstajenje preko smrti dvigne do tam, kjer kraljuje le svetloba kot neskončno živo in neumrljivo sonce. Kot sonce tiste srečnosti, ki je od nekdaj obljubljena in prav vsakomur od nas namenjena. Janez Povše GORICA G. Luigi Ciotti o vzgoji mladih ob 60-letnici republiške ustave "Iščite Boga, da se boste srečali z ljudmi. In iščite ljudi, da se boste srečali z Bogom! // Foto DPD Razmišljanje Luigija Ciot-tija o vzgoji mladih ob 60-letnici republiške ustave je v torek, 11. marca, v goriškem avditoriju furlanske kulture preraslo v krepko injekcijo upanja v prihodnost in zaupanja v mlade. Družbeno angažirani duhovnik, rojen pred 62 leti v dolomitski vasi Pieve di Cadore, ki se je še mlad preselil z družino s trebuhom za kruhom v Turin, kjer je vzklil njegov poklic in je z leti vzporedno nastalo razvejeno gibanje okrog njega, je v Italiji trenutno ena vidnejših osebnosti, ki iz trdnega verskega in človeškega prepričanja globoko posegajo v družbeno dogajanje in pravzaprav katali-zirajo številne kroge ljudi dobre volje. Veliko zaslug ima na civilnem področju, saj je znano, da se več kot 40 let posveča osebam, ki doživljajo najrazličnejše težave, pa naj gre za mlade v stiski, žrtve mamil in prostitucije, priseljence, umsko prizadete, kakorkoli na rob potisnjene, ki živijo na cesti. Prav cesta je bila in ostaja njegova glavna življenjska učiteljica: kraj, kjer je srečal Kristusa in kjer pomaga ljudem, da vstanejo pokonci in shodijo. Njegove besede so preproste, in vendar imajo težo, so polne smisla, se dotaknejo src ljudi, ker to, kar pravi, Ciotti tudi živi, uteleša. Prav tako kot lansko srečanje z Enzom Bianchijem, je tudi letošnje srečanje z drugim velikanom italijanske Cerkve v sklopu praznovanj goriških zavetnikov sv. Hilarija in Tacija-na uspelo. Goriška nadškofija in stolna župnija sta tudi tokrat zadeli v polno, saj se je večera udeležilo res veliko ljudi (med njimi je bilo - žal že spet - zelo malo Slovencev). V prvih vrstah so sedeli nadškof msgr. Dino De Antoni, prefekt Roberto De Lorenzo, pokrajinski svetnik Marko Marinčič, občinska odbornica Silvana Romano, predstavniki drugih ustanov, cela vrsta duhovnikov, zastopniki cerkvenih gibanj, lepa skupina skavtov in kar nekaj mladostnikov. Večer se je začel z nekajminutnim prizorčkom, ki ga je pripravila skupina italijanskih skavtov Agesci 3 in je na učinkovit način predstavil število, težave in hrepenenja mladih v Gorici. Urednik tednika Voce Isontina Mauro Ungaro je v krajšem uvodnem razmišljanju poudaril, da imata praznovanje in zgled svet- nikov smisel, če prebudita vest ljudi. Isto velja za 60-letnico italijanske ustave in 20-letni-co skupine Agesci 3. Ungaro je tudi na kratko povzel štiri desetletja prizadevanj g. Ciottija na družbenem in kulturnem področju. Opisal ga je kot državljana, ki v sebi čuti premočno potrebo po pravičnosti. Nadškof je gosta prosil, naj pomaga tudi naši javnosti bolje razumeti svet mladih v državi in mestu. Prefekt pa je podčrtal, kako pomembno je, da so ustanove blizu vsem, ki si prizadevajo za razvoj posameznikov in skupnosti. Ustavo je prikazal kot dekalog vsakega državljana, osnovo temeljnih pravic. Župnik v goriški stolnici, g. Si-nuhe Marotta, je nato na podlagi študij povedal, da v Gorici obiskuje več mladih službo proti odvisnostim Sert in pa središče za umsko zdravje kot pa župnije. "Ne bomo se vdali tem podatkom, pomagajte pa nam razmisliti", je pozval gosta in ga vprašal, kaj lahko naredi skupnost, ki želi vzgajati mlade. Brez prenovljene vesti in zavesti nam nič ne bo uspelo, je začel Ciotti. "Pomemben je mi in ne jaz". Družina ima težko vlogo, danes pa je sama ne zmore nositi. Združiti bi morali vse moči na zasebnem in javnem nivoju, saj je čas zelo zahteven. Pred leti bi si nikdar ne mislil, je nadaljeval duhovnik, da bi do njega prihajali mladi in ga prosili, naj jih reši potrošništva in interneta. Kdor namreč sedi ure in ure v samoti pred spletom, se zaplete v nevarno obliko odvisnosti. Zato "vsem vam priželim: bodite nepismeni, nihče naj ne misli, da je prišel do cilja, nihče naj ne postavlja pike, ker misli, da je vse razumel". Treba je biti ponižni in poslušati, iskati odnos z ljudmi, ustvariti močne in plodne osebne vezi med odraslimi. Mladi so "proizvod tega, kar smo zgradili odrasli", zato je zanje življenje prenaporno, čutijo se neprimerne, prepričani so, da zaradi tega razočarajo starše, in marsikdo si zaradi tega tudi vzame življenje. V njih je veliko samote in strahu. Zato mora katerikoli vzgojitelj najprej posvečati pozornost in spodbujati to, kar je v mladih pozitivnega. "To je odgovornost vseh"! Sedanje kulturno obzorje namreč poudarja samo videz, podobo, denar, oblast in moč. Pomislimo na televizijsko oglaševanje: to ima neverjetno prodorno moč na ne še povsem dorasle osebe. Že sveti Janez Bosco je svoje mlade pozival, da bi bili dobri kristjani in pošteni državljani. "Prvo ne zadošča"! Filozof No-berto Bobbio pa je poudarjal, da demokracija živi, če so v državi dobri zakoni in dobre navade. Italijanska ustava je pravi sporazum prijateljstva in bratstva vsega ljudstva (Umberto Terracini). Vsi mi smo dolžni se tega spominjati in to dediščino posredovati mladim rodovom. "Mladi obstajajo, verjemite. Sam sem majhna priča tega, saj sem diplomiral iz 'zmedenih ved'". Mladi ne iščejo perfektnih odraslih, ampak ponižne in ljubeče osebe, ki bi verjeli vanje. Ne potrebujejo fizičnih prostorov, ampak dokaz, da obstajajo, da sodelujejo, da jih drugi vidijo in upoštevajo. "Imajo voljo, moč in pogum". Problem pa je, kdo danes podpira in pomaga materam in očetom, ki so prevečkrat dezorien-tirani, krhki in šibki. Potrebe so velike, saj je danes še najbolj v škripcih prav svet odraslih, ki so odgovorni za vzgojo mladih. Osebno želim, je dodal Ciotti, "da bi bilo vedno manj solidarnosti in vedno več pravičnosti". Kot je povedal eden izmed umorjenih italijanskih sodnikov, nam bo prej ali slej postavljeno vprašanje, če smo bili verodostojni, ne pa verni. Čas je, da spremenimo smer: vse se ne vrti okrog odraslih, upoštevati moramo mlade in jim priznavati njihove kompetence. To pa je možno, samo če smo pripravljeni jim prisluhniti, ohranjati živ stik z njimi in skupno rasti. Resnič- nost, v kateri živijo, je vse bolj virtualna, zato potrebujejo praktične in konkretne poti uveljavljanja. V svetu, ki je pravi mozaik različnosti, jim moramo pomagati razbirati svet, ki jih obkroža, in širšo, makro razsežnost. "Tu je Gorica, zunaj je ves svet". Gorje nam, če poenostavljamo, češ da so mladi naša prihodnost. "Ne, mladi so sedanjost"! Srce republiške ustave je njen 3. člen, ki govori o enakosti. To pa lahko gradimo, samo če smo pripravljeni se skloniti nad potrebnim, mu darovati del svojega, mu odpuščati. Revni niso svobodne osebe, prav tako tisti, ki nimajo urejene delovne pogodbe, ali žrtve oderuštva, pocestnice, celo športniki z umetnimi poživili niso svobodni. Zato moramo "osvoboditi svobodo", tako da se ozremo na krhke osebe. Vsakdo ima pravico začeti znova, če je zašel s poti dostojanstva. "Pri srcu naj nam bo skrivnost življenja vsake osebe"! V razpravi, ki je sledila Ciot-tijevemu posegu, so nekateri posamezniki postavili nekaj vprašanj o načinih vzgoje in žgočih aktualnih vprašanjih. Govornik je navzočim odgovoril z več zgovornimi anekdotami. "Ko me je škof Pelle-grino posvetil v duhovnika, je pri maši prisotnim mladim s ceste povedal, da me pusti njim, saj sem zrasel z njimi. Moja župnija je postala cesta... Tja me je poslal, da bi se učil, da bi spoznal Kristusovo obličje v njih”. Mi vsi imamo dolžnost spregovoriti, ko se dogaja krivica. "Ne smemo molčati, imeti moramo pogum, da spregovorimo" ! Vsakdo je odgovoren zase pred svojo vestjo; kdor pa zaseda javna vodilna mesta, ima dvojno odgovornost: pred sabo in pred skupnostjo. Res, obstajajo prekanjenci, "tudi taki, ki si pišejo zakone na kožo, ad personam, da bi zakrili kaj nezakonitega". To pa za nikogar ne more biti alibi. Razumljivo je, če ljudje ne zaupajo več v javno upravo, mi pa se moramo temu upreti in moramo spet vzpostaviti zaupanje. Že sveti oče Pavel VI. je zapisal, da je politika najvišja oblika ljubezni, saj gre za služenje skupnemu dobremu. Zato mora politična razsežnost pripadati vsem nam. "Kdor spregovori, da prijavi krivico, oznanja odrešenje". Mladi potrebujejo dosledne in verodostojne vzore. "Najbolj zgovorni vzori so konkretni”. Motivacijo za katerokoli obliko služenja pa je treba vedno znova obnavljati, utrjevati, saj tudi solidarnost lahko postane sivo ponavljanje. "Alarmni zvonec je trenutek, ko se ne znamo več čuditi ničemur". Vedno znova moramo zato biti na preži in se boriti v tem kulturnem izzivu proti toku, za zakonitost, pravičnost in zavzetost vsakogar v družbi. Klicani smo, da se srečujemo z ljudmi in se spoprimemo s problemi; ne smemo pa se spoprijemati z ljudmi. Potrebne so tudi tehnične rešitve, te pa ne zadoščajo. Treba je vlagati v vzgojne moči in poti. Mladi namreč ne potrebujejo samo projekte, ampak zlasti prijateljstvo, dialog in nekoga, ki jim je blizu tudi s čustvi. Televizija govori in ne komunicira, mobilni te-lefonček krči komunikacijo, internet je virtualen. "Nanovo se moramo polastiti besede"! Potrebni so močni odnosi z ljudmi, ki mladim pomagajo iskati globoki smisel življenja in jim postavljajo tudi pravila. "Tu sem in z veseljem govorim o Bogu, ker mi je mama bila zraven in mi postavljala količke"! Cerkev mora sprejemati, gledati na srce ljudi, ne pa na etikete. Naučiti se moramo tudi ločevati načela od vrednot, saj "mir lahko opraviči celo vojni spopad”. Na koncu se je Ciotti v eni sapi s srčnim pozivom obrnil na svoje ljubljence: "Mladi, zaljubljajte se, uživajte življenje, postanite glasniki in bojevniki za dosego vrednot in idealov! Ne bojte se si umazati roke! Iščite Boga, da se boste srečali z ljudmi, in iščite ljudi, da se boste srečali z Bogom"! Tudi če vsega tega ni brez napora, dvomov in zbeganosti, se zavedajte svojih meja. Le tako boste postali zreli. "Ne zaupajte tistim, ki so razumeli vse, ki vedo vse. Pustite jih in hodite dalje!... Bog vas spremlja in želi tudi iz vaših omejenosti narediti velike reči. To je mogoče! " Danijel Devetak Velika noč v glasbi V verskem doživljanju posameznika se navadno ustavi tudi močan čustveni naboj, ki se lahko izraža na različne načine, tako tudi v umetnosti. Glasba, književnost in likovna umetnost so imenitno sredstvo za prenos vseh teh čustev. Zato se bomo v teh vrsticah bežno zaustavili ob glavnih glasbenikih, ki so svoja dela posvetili postnemu oz. velikonočnemu času. Že v renesansi bi lahko imenovali vsaj dve imeni. To sta J. Gallus in P. da Palestrina, ki sta zlasti v svojih vokalnih po-lifonskih delih ustvarila veliko zakladov na tem področju. V baroku pa zaslužita omembo vsaj dva velika skladatelja, kot sta J. S. Bach in G. F. Han-del. Prvi je v nekaterih monumentalnih delih izrazil vsa ta čustva. To sta zlasti Pasijona po sv. Mateju in po sv. Janezu, v katerih poje o Jezusovem trpljenju. Omeniti pa moramo še Velikonočni oratorij z mogočno vstajenjsko vsebino. Handel pa je velikonočno skrivnost najlepše opeval v oratoriju Mesiah, v katerem zlasti izstopa mogočni zbor Aleluja. Tako Bach kot Handel pa sta postnemu in veliko-no-čnemu obdobju posvetila še veliko drugih zborovskih in orgelskih skladb. V dobi glasbene klasike od 18. do 19. stoletja je skladatelj F. J. Haydn v kantatni obliki uglasbil sedem zadnjih Kristusovih besed na križu. L. van Beethoven pa je napisal lep oratorij Kristus na Oljski gori. Tudi W. A. Mozart je zlasti Jezusovemu trpljenju posvetil razna dela, med drugim znani motet Ave verum s presunljivo glasbeno vsebino. Nešteto je še drugih glasbenikov, ki so ustvarili podobna velika dela, med njimi C. Franck, F. Liszt (oratorij Kristus) in ruski skladatelj N. Rimski Korsakov (Ruska Velika noč). Kaj pa slovenska glasba? Od ljudskih nabožnih pesmi do umetnih skladb in večjih del so pisali tudi znani slovenski glasbeniki. Tu so najbolj znana imena S. Premrl, M. Tomc in F. Kimovec, pri nas pa še E. Komel, L. Bratuž, V. Vodopivec, B. Šček in drugi. - Vse to pa dokazuje, da ima tudi slovenska glasba res staro in bogato tradicijo v postni in velikonočni pesmi. Andrej Bratuž Slovenski Pasijon na Travniku Na oljčno nedeljo so številni pevci iz mesta in bližnje okolice izvajali Pasijon po sv. Mateju skladatelja F. Kimovca za moški zbor. Zbor je vodil Zdravko Klanjšček, pri orglah je bila Lojzka Bratuž. Pred oltarjem pa sta pasijonske dele pela mašnik Alessio Stasi in Dario Bertinazzi. Peti pasijon se na Travniku izvaja že dolga leta in je verjetno edini te vrste v našem zamejskem prostoru. “Mladi, zaljubite se, uživajte življenje, bojujte se za vrednote in ideale!” v w--- > i v W£\ Foto Bumbaca “Osvoboditi moramo svobodo”! Foto Bumbaca “Ne zaupajte tistim, ki so razumeli vse, ki vedo vse”! “Mladi niso prihodnost, ampak sedanjost!” 20. marca 2008 Kristjani in družba Umrla je Chiara Lubich, ustanoviteljica Gibanja fokolarov Chiara je bila izjemna karizmatična osebnost! o smrti Chiare po dolgem življenju, polnem sadov, ki je bilo zaznamovano z neutrudno ljubeznijo do zapuščenega Jezusa. V tej uri boleče ločitve" sveti oče "z ljubeznijo" zagotavlja duhovno bližino "sorodnikom in celotnemu Marijinemu delu - gibanju fokolarov, ki se je rodilo iz njene karizme, ter vsem drugim, ki so cenili njeno zavzemanje za občestvo v Cerkvi, za ekumenski dialog in bratstvo med narodi". Papež se zahvaljuje Gospodu "za pričevanje njenega življenja, v katerem je znala prisluhniti potrebam današnjega človeka v popolni zvestobi Cerkvi in papežu". Benedikt XVI. je zaželel, da bi "tisti, ki so jo poznali in se z njo srečali, občudovali izredne stvari, ki jih je Bog izvrševal s pomočjo njene misijonske gorečnosti, in bi hodili po njeni sledi ter ohranjali živo karizmo". Papež je zapis sklenil s priprošnjo "Marijinega materinskega posredovanja in apostolskim blagoslovom za vse". Chiara Lubich se je rodila leta 1920 v Trentu v severni Italiji. 7. decembra leta 1943, ko se je popolnoma darovala Bogu, označujejo tudi za uradni začetek Gibanja fokolarov. Duhovnost Gibanja se je rodila med drugo svetovno vojno, ko so Chiara Lubich in njene prijateljice ob branju evangelija na ozadju vojnih grozot na nov način razumele, da je Bog ljubezen (ljn 4,7-21). Ko se je okrog njih vse podiralo, so razumele, da je Bog edina trdnost in gotovost, ki ostane. Odločile so se, da bo ideal njihovega življenja samo Bog. V zakloniščih so brale evangelij in poskušale odkriti, kaj je Bogu najbolj pri srcu. Našle so Jezusovo novo zapoved: "Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil". Konkretna ljubezen med njimi in do drugih je bila temelj Jezusove navzočnosti med njimi, saj je Jezus obljubil: "Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi". Bistvo duhovnosti v Gibanju je Jezus, ki prinaša edinost. Člani Gibanja si prizadevajo za odprt dialog tako znotraj katoliške Cerkve kot tudi s predstavniki drugih krščanskih Cerkva ter nekrščanskih verstev, pa tudi z ljudmi, ki nimajo verskega prepričanja. Govorila je v mnogih parlamentih, med drugim tudi v slovenskem, ko je bila leta 1999 na obisku v Sloveniji. Prejela je številna priznanja in enajst častnih doktoratov univerz različnih celin. Njena beseda, podprta z življenjem evangelija milijonov ljudi po vsem svetu, je močno odmevala, ko je govorila v različnih mednarodnih organizacijah: v palači OZN v New Yorku, na sedežu UNESCA v Parizu, kjer je leta 1996 prejela nagrado za vzgojo za mir, poslancem Evropske skupnosti in na sedežu Sveta Evrope v Strasbourgu le- ta 1998, kjer so ji ob 50. obletnici človekovih pravic podelili priznanje. Duhovnost edinosti, za katero se je prednostno zavzemala, je pritegnila ljudi različnih starosti in družbenih slojev. Danes je Gibanje, ki izvira iz katoliške Cerkve, razširjeno v 182 državah na vseh celinah in šteje približno 5 milijonov ljudi različnih ras, kultur, starosti in celo verstev. Med njimi so zakonski pari, ki si prizadevajo za prenovo družine kot osnovne celice družbe, mladi, ki s svežino in navdušenjem želijo prispevati k bolj zedinjenemu svetu, ljudje v različnih poklicih, ki se zavzemajo za to, da bi družbo prekvasili z evangeljskimi vrednotami, duhovnost Gibanja pa povezuje tudi številne duhovnike, redovnice in redovnike. V Cerkvi na Slovenskem je Gibanje fokolarov zaživelo v šestdesetih letih preteklega stoletja in danes združuje več kot petindvajset tisoč članov. Chiara Lubich se je leta 1999 odzvala na povabilo slovenskih škofov in se udeležila zasedanja SŠK. V cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani se je srečala z verniki in člani Gibanja. Ob tej priložnosti ji je takratni ljubljanski nadškof in metropolit msgr. dr. Franc Rode podelil odličje sv. Cirila in Metoda, najvišje cerkveno odlikovanje pri nas. Odlikovanje je prejela za zasluge in prispevek k prenovi verskega življenja na Slovenskem. da je želel obiskati Chiaro, ki je toliko dala in še daje s svojim življenjem celotni Cerkvi. "Prinesel sem ji svojo hvaležnost in blagoslov", je še dejal in dodal: "Vesel sem, da sem jo lahko srečal". Stike s carigrajskim ekumenskim patriarhatom je Chiara Lubich vzpostavila že pred 40 leti v času patriarha Atenagore I. V preteklih dneh sta Chiaro obiskala tudi praški nadškof kardinal Miloslav Vik in ustanovitelj skupnosti sv. Egi-dija Andrea Riccar-di. Sporočila o molitveni podpori so ob poslabšanju njenega zdravstvenega stanja posredovali judje, muslimani, budisti in hindujci. Papež Benedikt XVI. je ob smrti Chiare Lubich zapisal: "Globoko ganjen sem prejel novico Minuli torek, 18. t. m., so se v cerkvi sv. Pavla zunaj obzidja v Rimu poslovili od ustanoviteljice fokolarov, ognjiščarjev, Chiare Lubich, ki je umrla v petek, 14. marca, ob dveh ponoči. Chiara Lubich je bila stara 88 let. V ozračju molitve in globoke ganjenosti je sklenila zemeljsko potovanje na svojem domu v Rocca di Papa v Rimu, kamor se je 12. marca na osebno željo vrnila iz poliklinike Gemelli v Rimu. Pred dnevi ji je papež Benedikt XVI. v pismu zapisal, da ji želi v težkih trenutkih zagotoviti svojo molitev, da bi ji Gospod naklonil telesno olajšanje, tolažbo v duhu in ji pokazal znamenje svoje dobrote tako, da bi ji dal okusiti odrešenj sko vrednost trpljenja, če ga živimo v globokem občestvu z njim. Ob koncu ji je poslal še poseben blagoslov. Ob nedavnem obisku Vatikana je Chiaro obiskal carigrajski ekumenski patriarh Bartolomej I. Patriarh je dejal, Pismo iz daljne Zambije Oglaša se pater Radko Rudež Dragi vsi pri Novem glasu! Pozdravljeni in mnogo Božjega blagoslova vtem novem letu 2008! Se posebno se zahvaljujem za redno pošiljanje Vašega res bogatega tednika. V veselje in občudovanje je ne samo meni, ampak še sobratom Rovtarju, Mlakarju, Tomažinu in Grošlju. Oprostite, da se vam nisem oglasil že prej. Prosim, da bi še nadaljevali s svojim tako dragim darom! Naslov, CHULA HOUSE, Box 310085 Lusaka, Zambia 05 02 2008, Vam pove, da sem jaz že v našem “Domu"za ostarele. Zadnji dan januarja sem bil že 86 let star, od teh sem jih prav sedaj preživel 50 v Zambiji, 60 let sem jezuit, 63 pa duhovnik. Bogu hvala za vse! O sebi nimam kaj pripovedovati, toda Bog je hotel po meni odpreti novo misijonsko področje za slovenske jezuite. Za menoj jih je prišlo kar deset, osem jih je še tukaj na delu, p. Kokalja so odpoklicali za provinciala po tukajšnjem, Štirinajstletnem delovanju, p. Damijan Ristič pa je prišel kot skolastik, dve leti je poučeval angleščino na znameniti Srednji šoli jezuitov v Zambiji, lani je dovršil teološke šole v Londonu, tam je tudi posvečen in sedaj je na praksi v Sloveniji. V Zambiji slovenski jezuiti nimamo lastnega področja in smo delovali največ na treh in povsod zapustili svoj edinstveni pečat: Cerkve! Zgradili so jih kar 56! Ne da se primerjati z nobenimi drugimi! Prvih sedem je na misijonu Ka-tondwe ob meji z Mozambikom, v sami Lusaki, najprej na zahodu, so ustanovili Matero, župnijo, ki so jo začeli poljski jezuiti in jo krasno vodili, še posebno s poljskimi redovnicami, ki so vodile šolo za deklice. Slednja šteje nad 2000 gojenk! Župnija Matero je namreč ogromna in v njej je p. Kokalj zgradil eno največjih in najlepših cerkva v mestu. Od te fare pa so se odcepile še tri druge, Kiizito, Li-landa in Chunga, kjer je p. Grošelj, ki je nasledil Kokalju, čeprav ne takoj, zgradil tri farne VELIKA NOC GOSPODOVEGA VSTAJENJA Velika noč Gospodovega vstajenja obsega sveto tridnevje: veliki četrtek, veliki petek in veliko soboto z nedeljo. Veliki četrtek zaobjame zlasti pozne večerne ure, veliki petek hrani spomin na Jezusovo smrt okrog tretje ure popoldne, po procesu, nečloveškem bičanju in mučenju. Na veliko soboto pomolimo Gospoda, ki je umrl, je bil pokopan in počiva v grobu. Toda pripravlja se nezaslišano: vstajenje iz groba. Velika noč se ne skrči na ožje tridnevje in na velikonočni čas, marveč se obhaja vsak dan pri sv. maši, tudi za Božič. Obhaja se zato, ker je praznovanje osvoboditve, ki sega tja v skrivnostno večnost. Vera v vstajenje sloni na Svetem pismu in na ustnem izročilu. O Jezusovem in našem vstajenju govorijo vsi spisi Stare in Nove zaveze, med slednjimi zlasti evangelisti in apostol Pavel. Na veliko soboto zvečer in ponoči lahko beremo pri bogoslužju kar sedem beril. Tudi ko se število beril skrči, mora ostati berilo o prehodu Rdečega morja, ki odpira pot obhajanja Jezusove velike noči trpljenja, smrti in vstajenja. Božja beseda nam pričara ves potek praznovanja Velike noči. Na veliki četrtek škofje po svojih škofijah dopoldne blagoslavljajo sveta olja, ki nam dajo skozi celo leto doživljati Veliko noč v znamenju maziljenja z oljem, ki ga je posvetil Sveti Duh. Kot prvi bodo maziljeni novokrščen-ci, nato še drugi izvoljenci za Božje kraljestvo. Nam, umrljivim ljudem, grešnikom, se odpuščajo grehi, daje se nam v dar sam Sveti Duh. Bolniki bodo poleg odpuščanja grehov prejemali tolažbo in vero ter zdravje. Na veliki četrtek nam Jezus zapove ljubezen do Boga in do vsakega človeka, tako ljubezen, kakršno ima Jezus do nas. Jezusa jemo in pijemo duhovno-zakramentalno pod podobo kruha in vina. Po njegovem telesu in po njegovi krvi smo postali eno z njim. In da bi to vredno obhajali, je posvetil apostole za duhovnike. Apostoli bodo to delali v njegov spomin, v spomin, da je umrl za nas in vstal. Do konca sveta, dokler ne pride, bodo apostoli posvečevali in mazilili druge za duhovnike, tako da bo Jezus vedno pri nas, tudi in zlasti v hudem trpljenju, kot izkušen mož v bolezni in bolečinah (Tz53, 2-12). Na veliki petek dvigamo Jezusov križ kot slavo, ki je s svojo težo ljubezni veličasten. Zaradi tega na veliki petek duhovniki latinskega obreda ne mašujejo zlasti zato, da počastijo rojstvo Cerkve iz prebodene Jezusove strani in da poudarijo izvir vseh zakramantov in sv. maše z lesa križa. Pri bogoslužju velikega petka se verniki v cerkvah v vrstah pomikajo proti križu, da poljubijo rane, ki so nam postale zdravilo nesmrtnosti. Ponekod pa nadomestijo obrede velikega petka iz tehtnih razlogov s svetim križevim potom. Križ pa ostane s svojo ponižno in do skrajnosti ponižano Božjo ljubeznijo središčna točka naše vere. Zemlja sprejme v kraljestvo mrtvih in ljubosumno hrani dragoceni plen, Jezusovo telo, a ne sluti, da se je zgodovina umiranja in smrti nehala venem človeku, v Jezusu, in se bo končala za vse verujoče z novim stvarstvom, z novo željo, z novimi nebesi, z novim človekom (Rz 21, 1-5; Iz 65, 17). V tihem, hladnem grobu Bog pripravlja nezaslišano, fantastično, a še tisto noč z velike sobote na veliko nedeljo vstajenje drugega Adama, o katerem je od vse večnosti sanjal. V noči pijemo besede prerokov o življenju in o vstajenju. Posredovali jih bomo drugim, ker bomo deležni tudi duhovnih potresov, ki bodo odpirali zakrknjena, neverna srca, grobove grehov in krivic, ker se veliki greh sveta polagoma odteka v pogubo. Umor Božjega sina se spreminja vrešenje. Aleluja vstajenja pa odmeva po celem svetu, celo v podzemlju, v vseh človeških grobovih, ker se končuje prekleti krog rojstva, kratkega in revnega življenja, umiranja in smrti ter pokopa in se je začel čas svobode, čas vstajenja in življenja. Zavel je Očetov veter, Sveti Duh, veter ljubezni, kakor na apostole na binkoštni dan. Z Marijo in apostoli, z ženami molimo po domovih, po molitvenih skupinah kličimo polnost Svetega Duha (Apd 1, 14; 2, 4). Želimo, da bi bil vsak dan Velika noč v zdravju in ljubezni, v veselju! Vstal je Kristus, aleluja! Vstali bomo tudi mi, aleluja! cerkve z vsem drugim potrebnim. Tomažin je zgradil tistih sedem omenjenih cerkva ob Mozambiku, nato 1. 1974 v predmestju Chelston še veliko farno cerkev Chelston, nato pa še dve veliki farni cerkvi dveh velikih novih župnij: Chainda in Kamanga, zatem pa še veliko pastoralno središče ob Chelstonu z romarsko cerkvijo Fa-timske M a tere Božje in Domom Duhovnih vaj (10 postelj) z veliko kuhinjo, jedilnico in s potrebnimi WC-ji. On je tudi organiziral župnijska, dekanijska romanja in tisto škofijsko, ki priteguje kakih 7000 ljudi. Tretje področje pa je Mumbwa Distrikt, s središčem v mestecu Mubwa, 156 km iz Lusake. Tam je Rozman prevzel župnijo leta 1974. Celo področje je takrat imelo samo eno cerkev, in še to 45 km dlje v divjini, v kraljestvu muh tsetse, ki prinašajo spalno bolezen. Tam so se naselile tudi poljske sestre in začele svoj noviciat za domačinke leta 1963. Metodisti namreč niso dovolili katoličanom, da pristopijo zraven. Toda in vsaka od 30 podružnic je dobila svojo cerkev. Nezaslišano! To j e na velikem področju ob 107 km Mumbwa Road! Toda 50 km od Lusake je ob isti cesti mestece Nampundwe. Tam sedaj deluje p. Mlakar. Ima veliko cerkevvNam-pundwe, ki jo je zgradil Rozman, in skrbi za 10 podružnic, vsaka od njih je dobila svojo cerkev! - Še en sladkorček! V Angliji sem se leta 1956 srečal z mladim rudarjem: Francem Pregljem. Ob pogovoru sem ga vprašal: “Kaj pa v prihodnje? " - "Ne vem". Pravim: "Pojdi k jezuitom, naj te sprejmejo za brata, in pridi z menoj v Afriko"! In leta 1959 je stopil k jezuitom in bil od leta 1961 do 1975 v Zimbabvve, nato v Sudanu, nato pa factotum v velikem Domu Duhovnih vaj na Angleškem. Umrl je novembra lani. O njem piše Družina 49/27. Moja tolažba! Beseda je našla imeniten odziv! Še enkrat Bog Vas blagoslovi za vaš tednik! Pozdrave vsem! Molimo! V Gospodu P. Radko Rudež tiste sestre so začele tam tudi z gospodinjsko šolo. In ljudje v Mumbwi so zahtevali od Metodistov tudi tako šolo. Na to niso bili pipravljeni! In sestre so nekaj let prihajale iz Karende v Mumbwo (45km!)in ustvarile tudi tukaj leta 1969 tako šolo z veliko dvorano, ki je služila za bogoslužje. Takrat je v Mumbwi deloval zelo go- reč poljski jezuit, kateremu so tudi prizidale sobo. Legendarno! P. Rozman je tam poučeval na Srednji šoli. Br. Dilbei; Hrvat, mu je zgradil veliko cerkev leta 1974. Sam pa je sanjal o novem pravem misijonu. Tega se je lotil v polni divjini leta 1980: misijon Nango-ma, v katerem so cerkev, prostoren farovž, bolnišnica za 35 postelj (popravljena za 120), dve luksuzni hiši za zdravnike, štiri za bolničarke, mizarska delavnica, pošta, policija, minimarket, naprava za elektriko, dva velika, visoka rezervoarja za vodo, gospodinjska šola, hiša za katehista, pekarna... In cerkev! Sledil mu je p. Grošelj Kristi ani in družba 20. marca 2008 G. Bogdan Vidmar Ali ni bolj kot igra na srečo pomembna igra, v kateri sem srečen? G. Bogdan Vidmar je človek neposrednega pristopa in spontane besede. Dejaven je kot svetovalec na škofijski gimnaziji v Vipavi, kjer se dan za dnem sooča z mladimi, njihovimi željami, skrbmi in radostmi. Naš sogovornik pa se dalj časa ukvarja še s problemom širjenja igralništva na Slovenskem. G. Bogdan Vidmar je skratka oseba, ki po-bliže sledi današnjim družbenim problematikam in s kritičnim ter - kot bomo videli - ustvarjalnim pristopom išče rešitve v kotlu sodobne družbe, ki vedno bolj stremi po zaslužku, vedno manj pa po etiki in poštenosti. G. Vidmar, na predavanju, ki ste ga pred nedavnim imeli v Slovenskem pastoralnem središču v Trstu, ste razpredli kopico tem in problematik, ki zadevajo svet odraščajočih. Kakšna je po vašem mnenju najhujša nevarnost za mladino: ali je morda pomanjkanje tako medgeneracijskega (starši-otroci) dialoga kot soočanja znotraj mladine same? Ne sinemo se usmeriti samo v probleme. Življenje je predvsem lepo in dobro. Dozorevamo od spočetja do smrti. Prav je, da se tega veselimo - to je temeljno. Seveda pa se srečujemo tudi s problemi, ne le mladi, ampak vsak izmed nas. Problemi so v nas, v družini in v življenjskem okolju. Najhujše je, če ne vidimo več smisla življenja. Koliko drži trditev, da so mladi dandanes v vse večjem konfliktnem položaju s starši: ali ni to navsezadnje zgodovinska stalnica? Morda so danes mladi manj v konfliktu s starši, kot so bili nekoč, saj starši in otroci postajajo nekakšni prijatelji. V sredozemskih državah otroci ostajajo pri starših še v odrasli dobi življenja. V enostaršev-skih družinah starši in otroci postanejo "partnerji", če uporabim ekonomsko obarvano ameriško besedo, ki nadomešča slovenske besede, kot so mož, žena, zaročenec, zaročenka, fant, dekle. Vprašanje je, koliko so ti odnosi zdravi, npr. sin matere samohranilke je v veliki nevarnosti, da bo mama nanj naložila preveč bremen, da se bo z njim zaupljivo pogovarjala o stvareh, o katerih bi se morala pogovarjati s svojim možem. Problem torej ni konflikt, nasprotno - ravno konflikt je nekaj najbolj naravnega. Resničen problem nastane, ko med starši in otroki zraste zid, ko starši sploh ne vedo, kaj se dogaja z njihovim otrokom, prav tako je problem tudi zlitje staršev in otrok, psihično nasilje staršev nad otroki ali otrok nad starši. Ali ni, bolj kot prej omenjena stanja, zdrav določen medgeneracijski konflikt, ki ga seveda uspešno ali nekoliko manj uspešno rešujemo, in najst- nikom omogoča, da se osamosvajajo. Težava je predvsem v tem, da starši nimajo časa za otroke, ker so morda resnično prezaposleni, morda pa bi lahko bili tudi nekoliko manj zaposleni in nimajo časa, ker bežijo pred pogovorom z otroki, panele v alkoholizem, ampak tudi v “legitimen beg", kot je npr. deloholizem. Nekateri starši to tudi spoznajo, priznajo in skušajo spremeniti svoj način življenja. To je resnična "metanoia" - spreobrnjenje, vredno vsega občudovanja. Med predavanjem me je presunila vaša trditev, da so mladi danes manj tolerantni kot nekoč. V čem je po vašem mnenju razlog za tako nestrpnost? Presenetljivo zame je to, da se danes toliko govori o tolerantnosti, medkulturnem dialogu, da na plakatih beremo gesla "vsi drugačni, vsi enakopravni", mladi pa se v razredu težko dogovorijo za povsem običajne zadeve, imajo težave pri bivanju v isti sobi. Opažam pa, da se tudi ignorirajo, drug drugega izločijo iz svoje družbe. S tem ne trdim, da so mladi slabši, kot smo bili mi, ko smo bili mladi, Še manj, da so za to, kakršni so, krivi samo oni. Razlogov za tak individualizem in egoizem je verjetno več. Ravno tako ste se pred tržaškim občinstvom dotaknili problema "pravilne informacije" in "ustvarjalnih rešitev": bi lahko ta dva pojma natančneje opredelili? Poudaril sem pomen kritične misli. Kritičnosti se po mojem mnenju ne bi smeli bati, saj je resnični kritik kritičen tudi do sebe in svoje kritike. Kritičnosti ne bi smeli enačiti z nenadzorovanimi izbruhi jeze, nekulturnim žaljenjem in zmerjanjem, ki ga je med nami, vsaj v Sloveniji, veliko in nas zanj vzgajajo celo oddaje na nacionalni televiziji. Sicer pa menim, da je sama informacija pomembna, a šeni dovolj. Npr. predavanja, knjige, članki v časopisih, okrogle mize in zgibanke ne spremenijo določenih vzorcev obnašanja. Bilo bi preveč enostavno, če bi npr. informacija o zdravem načinu življenja imela za posledico zdrav način življenja, vemo pa, da ni tako. Kljub temu da vemo, kaj in kako bi bi- lo prav, delamo ravno nasprotno. S to težavo se je soočal že apostol Pavel. Ustvarjalna rešitev je posledica kritičnega razmišljanja. Npr. vprašam se: ali se moram res zabavati in sproščati tako, da grem v igralnico in za to zabavo drago plačam, ko bi lahko šel zvečer gledat zvezde ali delal prevale po travi in še zastonj ter bolj zdravo bi bilo. Ali ni bolj kot igra na srečo pomembna igra, v kateri sem srečen, kar pri igri na srečo ni nujno? Proti koncu vašega predavanja ste omenili tudi splošen manko, v katerem je demokratična ureditev družbe. Demokracija - ste se tedaj vprašali - je to, da ljudstvo vlada, ali da se ljudstvo zgolj usmerja po določenem potrošniškem principu... Da, to za potrošniško ideologijo "ateistično" in “bogokletno" vprašanje mi ne da miru. Ali sploh živimo v demokraciji? Res je, da lahko na vaša vprašanja odgovarjam tako, kot mislim, da lahko tudi sicer povem svoje mnenje. Toda po drugi strani mediji ustvarjajo javno mnenje in tisti, ki vladajo preko medijev, vedo, da moje "lajanje" ne bo imelo velikega učinka: "psi lajajo, karavana gre dalje"! Ljudje se odločamo, kot nam je sugerirano. Npr. spomnim se, kako se je v Italiji javno mnenje v tednu dni obrnilo na glavo, ko je Šlo za vprašanje sodelovanja Italije v vojni v Afganistanu, kdor je slučajno bil še proti napotitvi italijanskih vojakov v Afganistan, je veljal skoraj za zločinca. Ali ne vplivajo mediji na nas, da se odločamo, kako se bomo oblačili, kaj bomo jedli, kako se bomo zabavali, kakšno bo naše družinsko življenje? Tu ne gre več za "vladanje ljudstva", ampak "vladanje ljudstvu", za pranje možganov, za diktaturo. Paradoks je, da smo prepričani, da živimo v demokraciji, se svobodno odločamo in se tako na zunaj tudi vidi, v resnici pa smo žrtve doslej najhujše ideologije v zgodovini človeštva - ideologije potrošniške družbe. So naše odločitve sploh še svobodne? Se lahko tej ideologiji upremo? Kako je razvoj določenih psiholoških strok (npr. psihologije množice) vplival na načrtno usmeritev družbenih silnic? Sodobni marketing dobro pozna psihologijo in jo s pridom izkorišča. Pomembno je vedeti, kaj si človek želi, kako delujejo njegovi nagoni in podzavest. Ko to vemo, je potrebno narediti izdelke, ki jih bodo ljudje kupovali, in jih tržiti. Priznati je potrebno, da gre za vrhunsko znanje, ki pa se zlorablja za doseganje cilja, ki je dobiček. Nikogar pri tem ne zanima, če je to, kar se dogaja, pametno in zdravo. Vprašanje je, kje je tukaj etika? Veliko se ukvarjate s preventivo pri širitvi igralniške dejavnosti v Sloveniji. Kakšen je splošen odziv slovenske družbe glede tega problema? Oglasili so se varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik, Komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko, SAZU-razred za umetnost, Svetovni slovenski kongres, Komisija pravičnost in mir, Društvo za kakovost bivanja v Novi Gorici, Koordinacija za omejevanje igralništva in še druge organizacije, spregovorili so Tone Pavček, Sašo Vuga in še drugi publicisti, kulturniki in gospodarstveniki. Zdi pa se, da je to za vpliv na slovensko politiko in gospodarstvo premalo. Brez široke demokratične razprave se odpirajo nove in nove igralnice. Slovenija ima, po naših izračunih, največ igralnic na prebivalca v Evropi - za 100 odstotkov prekašamo Hrvaško, ki je na drugem mestu. Veliko ljudi je prepričanih, da igralništvo prinaša nova delovna mesta in razvoj, in v igralništvu ne vidijo nič slabega. Če narod želi imeti še več igralnic, jih bo dobil. Opozarjam pa na posledice in na zatiskanje oči pred zlom, ki ga prinaša že obstoječe igralništvo. Sam ne izključujem možnosti izumrtja našega naroda, ki je preživel turške vpade in fašizem. Žal imamo v Sloveniji največji koncentrat igralnic, nimamo pa zakonov, ki bi preprečevali negativne posledice igralništva, ni centrov za zdravljenje patoloških igralcev, ni poskrbljeno za opozarjanje na nevarnosti igranja iger na srečo in še bi lahko naštevali. Kdaj igralništvo prestopi mejo in začne ogrožati spoštovanje oseb in njihovih dobrin? Kako razlikovati, kje je meja med zdravim in patološkim igralništvom? Za nekoga je meja morda 10.000 potrošenih evrov na mesec, za drugega 100 evrov, za tretjega 1 evro. Sprašujem se, kdo bo to določil za vsakega posameznika, katere kriterije bo odgovorna institucija pri tem upoštevala (višina plače, višina premoženja, število družinskih članov, psihična struktura igralca...) in kako bodo vse igralnice to mejo spoštovale - pri tem je treba misliti tudi na mednarodno sodelovanje, kajti igralnice v sosednjih državah so za današnji čas zlahka dosegljive. Lepo je govoriti o "odgovornem igralništvu"in obljubljati tako igralništvo v načrtovani megaigralnici. Žal pa ne vidim zadostnih dejanj v smeri uresničevanja odgovornega igralništva v že obstoječih igralnicah, pa naj bodo le-te majhne ali velike, državne ali privatne. Za to pa sta, po mojem mnenju, v prvi vrsti odgovorni igralniška industrija in vlada. Žal pri nas sploh ni zakonov, ki bi zagotavljali odgovorno igralništvo. Upam, da ne bo zmagala poganska boginja "Fortuna", ki ne prinaša sreče, ampak vodi človeka v bolezen, smrt in propad, temveč zdrava pamet, za katero je, po mojem prepričanju, potrebno vsak dan znova prositi Boga. IgoiGiegon Foto IG IZ GROBA NA GRIČU JE STOPIL UBITI Morje je plesalec: valuje, valuje okoli zemlje, in ves dan in vso noč. In veš, kaj s pomladjo plesaje praznuje? To, kar se je v svetu zgodilo nekoč. Iz groba na griču je stopil Ubiti, na mejo med zoro in zadnjo nočjo. Do ran razpoznaven, s svetlobo pokritih, in vendar smehljaje se z živo močjo. Prisluhni, ker čul boš v valovih šepete, beseda m podobne, in petja stezam. Spet živ je, ki delal valove je svete nekoč, ko na njih je odhajal drugam. Povej Mu, ki hoče se srečati s tabo, -čeprav je v Nebesih, med nami živi -povej, da si komaj še komu za rabo, a da Ga še ljubiš in bolj kot stvari, Vladimir Kos Kratke Poslanica ljubljanskega nadškofa in metropolita msgr. Alojza Urana za Veliko noč 2008 Pozdravljeni vsi, ki hrepenite po življenju! Z Veliko nočjo vstopamo v največje skrivnosti krščanske vere in človeškega bivanja. Čeprav bi ljudje radi živeli čim bolj polno življenje, se vendarle neprestano soočamo z ovirami, trpljenjem in smrtjo. To velja za vsa živa bitja. Celotno stvarstvo je zgrajeno na evharistični zakonitosti: vedno mora nekaj umreti, da drugo lahko živi. Tudi človek je podvržen temu zakonu, čeprav ga težko dojame in še težje sprejme. Zakaj umirati, ko pa želimo živeti, živeti večno? Velika noč nam odgovarja prav na to vprašanje. Ustvarjeni smo za večno življenje, vendar je do njega mogoče priti samo po ovinku velikega petka. Cvetna nedelja je zgled človeške predstave o življenju: jeruzalemski prebivalci sprejemajo Jezusa z vzkliki: “Hozana, hozana! Pozdravljen, naš kralj”! Želeli so si kralja, ki bo reševal njihove vsakdanje skrbi, jim priskrbel telesno hrano, jih ozdravljal raznih bolezni in jih celo obujal od mrtvih. Vse to je Jezus zmogel in že naredil. Kako torej ne bi hrepeneli po takem vladarju?! Toda Jezus je vedel, da to ni pravo življenje in da se bo slavje kmalu spremenilo v sovražno kričanje velikega petka: “Križaj ga, križaj ga”! Letošnji veliki petek sovpada s prvim pomladanskim dnem, 21. marcem. Ali nam to zanimivo ujemanje ne govori o velikonočni skrivnosti? Zrno mora umreti, da bo iz njega vzklilo novo življenje. Jezus je kot najdragocenejše Božje seme moral biti vržen v zemljo človeškega greha, hudobije in trpljenja, da bo nad ljudmi vseh časov izrečena Božja sodba, ki se glasi: “Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo”. Že v smrti tega semena je zagotovilo novega upanja in življenja. Dragi vsi, ki ste danes v stiski velikega petka, ali veste, daje nekdo z vami? Z vami trpi in umira, da boste tudi vi z njim vstali v novo življenje in ga mogli podariti tistim, ki vas potrebujejo - vaši otroci in vnuki, drugi pozabljeni in obupani, zasvojeni in umirajoči. Kristusovo odrešenje ne prihaja iz trpljenja samega, ampak iz brezmejne ljubezni, s katero je sprejel trpljenje in smrt in se popolnoma daroval za nas. Te ljubezni ni mogoče ubiti ali je izničiti, ker je večna, ker je Življenje samo. Sprejmimo njegovo resnico, stopimo na njegovo pot in se radujmo njegovega življenja, ki pomeni našo večnost že danes, tukaj na zemlji. Jezus nam je zagotovil: “Jaz sem vstajenje in življenje, kdor vame veruje, bo živel vekomaj”. Vsem vam doma in po svetu voščim vesele velikonočne praznike z zagotovilom, ki nam gaje izročil vstali Gospod, da za vsakim velikim petkom pride tudi Velika noč. / msgr. Alojz Uran, ljubljanski nadškof metropolit Papež na cvetno nedeljo pozval k miru v Iraku Papež Benedikt XVI. je na cvetno nedeljo izrekel dramatičen poziv k miru v Iraku. “Ustavite pokole, nasilje, sovraštvo v Iraku”, je v pozivu, ki ga je označil za “krik srca”, med molitvijo na Trgu svetega Petra v Vatikanu dejal Benedikt XVI. Ob tem seje papež spomnil na “tragično" smrt kaldejskega nadškofa Mosula Faradža Rahuja. Truplo slednjega so po obvestilu ugrabiteljev našli v četrtek na obrobju Mosula, ki sicer velja za utrdbo teroristične mreže Al Kaida v Iraku. Papež je tudi nagovoril “iraško ljudstvo, že pet let soočeno s posledicami vojne, ki je povzročila poslabšanje njegovega civilnega in verskega življenja”. Ob tem je dodal: "Dvigni glavo in bodi ti sam prvi pri obnovi države! “ Sveti oče Benedikt XVI. je med molitvijo, ki je sklenila slovesno mašo na cvetno nedeljo, še izrazil željo po spravi, odpuščanju, pravičnosti in obojestranskem spoštovanju med verskimi skupinami “na solidarni poti k miru v Božjem imenu”. r "if.ir 1’ -" j.. l. ^ • v^l NOVI Gonska glas Foto Boris Prinčič Zadružna Banka Doberdob in Sovodnje Kratki DOBERDOB Ob Dnevu slovenske kulture Domiseln, radoživ preplet dramskih in glasbenih utrinkov Na Doberdobskem so mlade ustvarjalne sile z igrivim spletom petja, plesa, dramskih prizorov in s hudomušnimi veznimi intermezzi obeležili Dan slovenske kulture in z njim našo domačo besedo, ki vselej ogreje srca poslušalcev. Slednji so v nedeljo, 9. marca, do zadnjega kotička napolnili župnijsko dvorano v Doberdobu, ki bi ob ustrezni, potrebni obnovi imela prijaznejši videz. Pihalni orkester Kras, ŠKD Kremenjak iz Jamelj, SKD Hrast in KD Jezero so strnili svoje moči in prepustili oblikovanje prireditve mladim in najmlajšim članom, ki so pokazali, česa vsega so zmožni, če jim starejši rado-voljno prepustijo ustvarjalne vajeti. Te je iskrivo upravljal Andrej Černič, mlad časnikar, ki se je tokrat domiselno šel režiserja in pod naslovom Dobra volja je na-jbolja kar najlepše udejanjil ta znani Kekčev vzklik. Le-tega so pridno upoštevali vsi nastopajoči na pisanosti prireditve, na kateri je poživljajoče žuborel studenec, vzet iz sveta otrokom priljubljenega junaka, ki je z neustrašnostjo in veseljem ugnal najrazličnejše strahove in premagal težave. Začetni in sklepni utrinek iz znanega filma sta se kot prolog in epilog prikazala na platnu in vzpostavila stik s čarobnim svetom, kamor imajo vstop otroci in tisti, ki nikdar ne ugasnejo otroškega plamenčka v svojih dušah. Kekčeva pesem je ob zvokih harmonike Mirka Ferlana zazvenela iz otroških grl zbora Veseljaki pod taktirko Mateje Černič, ki je z Lucrezio Bogaro ustvarila šegav duet napovedovalk, izmed katerih se je ena oglašala v knjižnem jeziku, druga pa ji je segala v besedo v narečni sočnosti in jo z literarnih višin vabila na stvarna tla. Ko so najmlajši čvrsto odkorakali po ritmu pesmice Naša četica koraka in odpeli Kuža pazi, se je odrski prostor nasičil z ozračjem farse Ivana Cankarja Pohujšanje v dolini šentflorjanski: županova žena (Nika Cotič), župan (Shimen Gergolet), dacar (Mihael Lavrenčič), poštarka (Martina Furlan) in učitelj Šviligoj (Mateja Jarc) so se skušali izviti iz velike zadrege, v katero jih je pahnil prihod umetnika Petra (Marko Peric), tokrat v hipijevski podobi, v spremstvu zlodeja (Samuel Furlan). Iz tega klasičnega dela so izvajalci Tamara Pod-veršič in Marko Peric, ki sta zasedala vlogo Toneta oz. Francke, da je bila grotesknost še bolje poudarjena, ter Mateja Jarc (skrivnostna podoba) popeljali gledalce v absurdni svet Plešaste pevke Eugena Ionesca, z dialogom med gospo in gospodom Martin. Oba prizora je z dokajšnjo mero ironije priredil Andrej Černič in izrisal komične odtenke ob dialek-talni obarvanosti dacarjeve gov- orice in vrinjenih replikah, ki so se skladale s praznim besedičenjem Ionescovih junakov. Oblikovalci predstave, srednješolski dijaki so brez zadreg obvladali tekst in se z režiserjem vred, kljub pomanjkljivostim, ki bi pač zahtevale dodelanost in s tem več časa na razpolago za vaje, dobro odrezali in bili deležni toplega ploskanja občinstva. Prisrčen sprejem so doživeli tudi ostali večji in manjši nastopajoči otroške plesne skupine Kremenjak, ki so pod vodstvom Jelke Bogateč zaplesali z dežniki znano Sing in the rain, zaigrali na flavte venček narodnih pod taktirko Zulejke Devetak in ob pozorni prisotnosti Žane Leban, ki uvaja predšolske otroke v glasbene skrivnosti, pri orkestru Kras. Publiko sta ob koncu nagovorila v imenu prirediteljev Clau-dio Peric, ki je poudaril pomen prirejanja skupne kulturne prireditve, in doberdobski župan Paolo Visintin, ki se je zahvalil vsem nastopajočim za lepo doživetje, dokaz živahne krajevne ustvarjalnosti. Iva Koršič 27. marca obhajamo 20-letnico prezgodnje smrti JOŽEKA BERTOLINIJA. Ob tem žalostnem spominu se ČLANI DRUŽINE BERTOLINI zahvaljujemo vsem, ki ste nam v hudi uri stali ob strani, in se obenem še naprej priporočamo v molitev. Velikonočno tridnevje v Gorici tiskoma grafica goriziana 34170 gorica • ul. a. gregorčič, 18 • tel. 0481 22116 fax 0481 22079 • e-mail: info@graficagoriziana.com F1'* rvirT^ ^23 L, j Spored verskih obredov v velikonočnem tridnevju v Gori- - veliki četrtek, 20. marca: ob 10. uri v stolnici slovesna kriz-mena maša; ob 20. uri pri sv. Ivanu slovesna maša v spomin na zadnjo večerjo; po maši skupno češčenje - veliki petek, 21. marca: ob 15. uri pri sv. Ivanu križev pot za mlajše in spoved; ob 18. uri v Štmavru križev pot za mlade, ob 18.30 križev pot za odrasle, ob 19. obredi velikega petka; ob 20.30 mestni križev pot, ki ga vodi nadškof - velika sobota, 22. marca: v vseh cerkvah češčenje ob božjem grobu. Vabljeni molilci k sv. Ivanu cel dan v imenu vse duhovnije. Svojo razpoložljivost napišemo na list. Ob 20. uri pri sv. Ivanu obredi velikonočne vigilije: blagoslov ognja, velikonočna hvalnica, blagoslov vode, obnovitev krstnih obljub, prva velikonočna maša s slovesno alelujo, blagoslov jedil. - Velika noč, 23. marca: ob 6.30 v stolnici slovesno vstajenj-sko slavje s procesijo in slovesno mašo. Svoj blagoslov bo podelil nadškof. Ob koncu blagoslov jedil. Ob 8. uri maša pri sestrah na Korzu in v ul. Don Bosco, ob 9. uri maša na Travniku, ob 10. uri slovesna maša pri sv. Ivanu, ob 19. uri maša pri kapucinih. - velikonočni ponedeljek, 24. marca: maše kot ob nedeljah, razen pri kapucinih. Sveta spoved pri sv. Ivanu je v velikem tednu možna vsak dan od 11. do 12. me, razen velikega četrtka oz. vsak večer eno uro pred mašo ali obredi. Postna akcija za lačne se bo pri sv. Ivanu končala na belo nedeljo, 30. marca. B UIATTI MARIO r -■V,-.-, — . ^ naprave za ogrevanje in hlajenje, vodna in električna napeljava Ul. Manzoni 19, ŠLOVRENC kraj Monte 22 Krmin (GO) Tel. (0481)60531 www.lasubida.it Martina Kocina, gojenka pri prof. Franki Žgavec, dobitnica srebrnega priznanja Od 10. do 16. marca je potekalo v Celju, Mariboru, Velenju in Žalcu 37. Državno tekmovanje mladih glasbenikov Republike Slovenije, kije imelo na sporedu naslednje tekmovalne discipline: petje, komorne skupine z godali, klavirski duo, solfeggio, trobila, tolkala, harmonika in kitarski duo. Letos seje tekmovanja udeležilo 608 gojencev glasbenih šol Slovenije in zamejstva, in sicer 429 solistov, 179 pa v komornih zasedbah. Edina tekmovalka, kije letos zastopala zamejske šole iz Furlanije Julijske krajine, je bila Martina Kocina, ki obiskuje Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel v razredu solopetja prof. Franke Žgavec. Tekmovala je ob klavirski spremljavi prof. Aleksandre Pavlovič na glasbeni šoli v Celju v II. b kategoriji, kjer je bilo prijavljenih 27 kandidatov, s 94,00točkami seje uvrstila na šesto mesto in dosegla srebrno priznanje. Enajsta Pravljična urica Da ima tudi čarovniški poklic svoje sončne in senčne strani, je v ponedeljek, 10. marca, spoznalo okrog trideset, zvečine predšolskih otrok, ki jih je zvabil privlačen klic pravljic na enajsto, predzadnjo Pravljično urico letošnje ponudbe. V čarovnico Vilmo seje pred otroki živahno preobrazila Luisa Gergolet. Otroci jo prav dobro poznajo kot zelo ustrežljivo, zmeraj prijazno knjižničarko, pa tudi kot tenkočutno pravljičarko, kiji vselej s premišljeno izbiro rekvizitov uspe ustvariti čarobno ozračje. Tako je bilo tudi pri ponedeljkovi urici, ko sije nataknila črn koničast klobuk, črne copatke in vzela čarobno paličico v roke in kot Vilma s pomočjo malih poslušalcev izrekala čarobne besede in spreminjala v različne barve svojega muca Vilija, ob katerega se je večkrat spotaknila in padla zato, ker je bil črn kot vse pohištvo njene hišice; zaradi tega je jezno cepetala z nogami, v veliko veselje in zabavo otrok. Iz črnega muca je postal zelen, nato pa pisanih barv, ob tem je žalostno mijavkal in ni hotel z drevesa, kamor seje zatekel. Čarovnica se ga je usmilila in mu vrnila prvotno črno barvo, svojo hišico pa je s čarobnimi besedami, s pomočjo otrok, odela v mavrično pisanost. Tako je bilo vse rešeno! Ob koncu pravljice so malčki razigrano vzeli v roke barvice in z Luiso začrtali kroge ter ustvarili najlepšo živopisano packo. Zadnja pravljična urica bo v ponedeljek, 31. marca, ob 18. uri. Prisrčno vabljeni cicibani od tretjega do sedmega leta! / IK Vesele velikonočne praznike V različnosti je naša moč NOVI GLAS 34170 GORICA - Ul . Gregorčič, 23 Tel. 0481 522 907 -www.tipografiabudin.it fj ERRE TRE ‘Maurizio (Romanut Sedež: 34070 Sovodnje ob Soči Kosovelova 26 GRADBENO Tel. 336 526199 - Faks 0481 392245 DOnrcTTU E-mail: erretre23@libero.it 1 UJJJLIJr, info@impresaedilerretre.com GOSTILNA KORŠIČ Zaprto ob torkih in sredah STEVERJAN - Sovenca 7, tel. (0481) 884248 >s^^Jlo/mnda vrh svetega mihaela “rDevetaP“ l87o Tel. 0481.882488 www.devetak.com OKUSNE DOBROTE DOMAČE ZEMLJE ...in sproščen oc/c/i/i na čZčrasu o nooi/iftrostoriAZfb/ande Cotova družina vošči vsem BCagosCovCjene ‘tdettfcgnočne praznike /m S PRIMOŽIČ o, °^ACa 1 ^ GORICA Drevored XX. Septembra, 134 Tel. 0481.82117 Faks 0481.548864 #tomigo Kulturni dom FESTIVAL KOltJlčJlEGA GLEDALIŠČA 3008 RADIO - AKTIVNI LIVE! KABARET Boris Devetak, Franko Korošec, Tjaša Ruzzier in Marko Sancin Torek, 1. aprila 2008, ob 20.30 KDO VAM JE PA TO DELU? Boris Kobal - Cafe Teater (Slo) Ponedeljek, 21. aprila 2008, ob 20.30 (ob 18. uri izven abonmaja) MA CHE FESTA E? BANDORKESTRA.55 & ORKESTRA ZBYLENKA Torek, 29. aprila 2008, ob 20.30 PETELINJI ZAJTRK slovenska filmska uspešnica Torek, 20. maja 2008, ob 20.30 (ob 18. uri izven abonmaja) BEATO FRA LE GONNE Trigeminus iz Manzana (Videm) Ponedeljek, 26. maja 2008, ob 20.30 5MOŠKIH.COM Špas Teater iz Mengeša (Slo) Junij 2008 TREN DE VIN Compagnia Fortifluidi iz Trevignana (Tv) Sobota, 18. oktobra 2008, ob 20.30 Predstave se bodo odvijale v Kulturnem domu v Gorici. Vpis abonmaja do 1.4. 08 v Kulturnem domu v Gorici (Ul.Brass 20- tel. 0481-33288) iSESr&EV 2A VASO SPfcOSGTGEV! Obvestilo Gostl,na Pri «FRANC» Domača kuhinja Zaprto ob nedeljah in ponedeljkih SOVODNJE OB SOCI (GO) Prvomajska 86, tel (0481) 882038 NARDIN G. GORICA Ulica Svetega Mihaela 324 Tel. 0481.21065, Faks 0481.522410 \John\ Bull ZASTOPSTVO FSRST TRGOVINA JESTVIN Maraž V Skarabot GORICA - Placuta 13 Tel. 0481 531777 tlUMAR IZBRANA BRIŠKA VINA 9 kmetija HUMAR Marcello in Marino s.s. STEVERJAN, Valerišče 2 telefon 0481 884094 faks 0481 884964 Odesch praznike ul*""' M ;g, URARNA ZLATARNA ŠULIGOJ Gorica, ulica Carducci, 49 Tel. 0481.535657 • www.suligoj.com ★ ^ ★ Hotel NANUT GORICA Tržaška ulica 118, info@nanut.it • www.nanut.it PRODAJAIN POPRAVILA KOLES E. CUK CEFARIN R. & SAKSIDA A. GORICA - Trg Cavour 9 Tel. 0481 535019 ALUMINIJASTE ZASTEKLITVE KOVAŠKI IZDELKI Tclbclj F.lll s.n.c. Miloš in Rajmund ŠTANDREŽ GORICA Ul. A. Gregorčič 24 Tel. 0481/21514 • Fax 0481/21987 Obvestila V sredo, 19. marca, bo po sv. maši ob 19. uri v Gabrjah ob Vipavi SVETI KRIŽEV POT / ORGELSKE MEDITACIJE prof. Mirka Butkoviča. Prisrčno vabljeni! Mladinski križev pot po vasi v Štmavru bo na veliki petek, 21. marca, ob 18. uri. Meditativne tekste so sestavili mladi. Prva postaja je pri spomeniku pod cerkvijo, zadnja pred župniščem. Vabljeni! Združenje prostovoljnih krvodajalcev - sekcija Sovodnje ob Soči prireja v četrtek, 27. marca, ob 20.30 v dvorani KD Skala v Gabrjah predavanje na temo: nosečnost in materinstvo. Predavala bo dr. Vesna Cescutti. SPDGprireja v nedeljo, 6. aprila, planinski izlet v dolino reke Reke z ogledom Škocjanskih jam. Program sestavljata planinski del in voden obisk jam. Planinci bodo prehodili pot po soteski reke Reke (Timave), dolgo približno tri ure, druga skupina pa si bo ogledala jame. Ogled traja približno dve uri. Ob zadostnem številu prijav bo na razpolago avtobus. Prijave na sedežu društva, Verdijev Korzo 51/int. ob četrtkih med 19. in 20. uro. Ob vpisu je treba vplačati stroške prevoza. Informacije: Vlado tel. 0481 882079 ob uri kosila. Romanje v Medjugorje od 2. do 5. maja 2008. Vabimo vas na romanje v Medjugorje. Predviden je vzpon na Križevac in na Hrib prikazovanj, obisk skupnosti Cenacolo in Oaze miru ter sodelovanje pri verskih svečanostih. Cena: 100,00 evrov. Ob vpisu je treba poravnati ceno celotnega potovanja. Prijave sprejemata: župnik dr. Jože Markuža, tel. 040 229166, in g. Darko, tel. 0481 882395 ali 0481 32121. Združenje UNITALSI sporoča, da za romanje v Lurd ni več razpoložljivih mest na letalu. Katoliško tiskovno društvo daje v najem trisobno stanovanje v Kulturnem centru L. Bratuž na drevore- Vesele velikonočne praznike KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ ■Vi ■O O' »X v du 20. septembra 85 v Gorici. Zainteresirani lahko pokličejo v jutranjih urah na tel. 0481 531445. Pisno prošnjo oddajte do 31. marca 2008 na naslov: Katoliško tiskovno društvo, 34170 GORICA/G0RIZIA Travnik / Piazza Vittoria 25. Fundacija Gorica daje v najem trisobno stanovanje z veliko teraso in parkirnim prostorom v zaprtem dvorišču v ulici S. Giovanni 9, Gorica (1. nadstropje). Zainteresirani lahko pokličejo v jutranjih urah na tel. št. (0039) 0481531445. Slovenska skupnost - goriško pokrajinsko tajništvo sporoča, da bodo volilni shodi in srečanja objavljeni tudi na spletni strani www. slovenskaskupnost. org. RADIO SPAZIO 103 Slovenske oddaje (od 21.03. do 27.03.2008) Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, od ponedeljka do petka, od 18.30 do 19.30. Spored: Petek, 21. marca (v studiu Andrej Baucon): Ob domačem ognjišču na veliki petek; iz krščanskega sveta; domače viže in postne pesmi; obvestila. Ponedeljek 24. mana (v studiu Andrej Baucon): Velikonočni ponedeljek ob Jasbi in zanimivostih, orelc, 25. marca (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru -Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 26. marca (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Mali ponirek-zabavna vodna ptica-Izbor Uielodij. Četrtek, 27. marca (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev-Glasba iz studia 2. n J E® ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA želi blagoslovljeno Veliko noč! V Kulturnem centru Lojze Bratuž bo od ponedeljka, 24., do petka, 28. marca 2008, potekalo 25. evropsko tekmovanje za mlade violiniste študente in 15. za mlade violončeliste študente Alfredo in Vanda Marcosig. Nanj seje prijavilo več kot 70 mladih iz srednjeevropskega prostora. ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE želi včlanjenim društvom, pevskim zborom in organizacijam kakor tudi vsem, ki njeno delo podpirajo in spremljajo, vesele velikonočne praznike. ♦ L * £ ♦ l *\/ i C 0f GORICP' ZDRUŽENJE CERKVENIH s) PEVSKIH ZBOROV vošči vesele velikonočne praznike cerkvenim pevcem, pevovodjem, organistom in vsem ljubiteljem zborovskega petja H O ZAVESE IN POSTELJNINA M M Branko Ambrosi E GORICA-TRG MUNICIPI0 4 tel. 0481.31890 Pogovori ob meji / Gloria Frlič "Naša skupnost Italijanov je med tremi obalnimi najbolj dejavna" & GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA želi prijateljem dobre knjige blagoslovljeno Veliko noč Dandanes namreč otroci vse manj berejo, veliko časa preživijo pred računalnikom ali televizijo. V zadnjem času pa je vse več otrok, ki nasploh zelo malo govorijo. Menim, da je to posledica vse revnejših družinskih odnosov. Starši so namreč vedno več časa v službi, zato se otrokom ne morejo veliko posvečati. Slabo znanje jezika torej pripisuješ splošnim faktorjem in ne toliko manjšinski vlogi italijanskega jezika v okolju? Da, prav tako. Veliko otrok, ki se vpišejo v našo šolo, se jezika nauči zelo hitro. Težava pa je v tem, da ostaja njihovo jezikovno znanje zelo površno. Seveda obstajajo tudi izjeme. Nekateri namreč svoje jezikovne sposobnosti bolj razvijejo, drugi manj. Veliko pa je seveda odvisno od staršev. Poleg rednega pouka kaj ponuja šola za izboljšavo italijanskega jezika? Po koncu rednega pouka se lahko otroci zadržijo v šoli pri urah dopolnilnega pouka, ki so namenjene predvsem tistim, ki italijanščine ne govorijo v družinskem krogu in jo zaradi tega slabše obvladajo. Uspešno sodelovanje med Ljudsko univerzo iz Trsta in Italijansko unijo pa nam daje možnost, da otroke vsaj enkrat letno peljemo na ekskurzijo v Italijo. Višji razredi gredo po navadi na ogled kakega večjega italijanskega mesta; letos bodo obiskali Firence. Večkrat pridejo k nam gostovat tudi dramske skupine iz Italije. Je v vaših šolah precej učnega kadra, ki prihaja iz Italije? Na naši šoli ga ni prav veliko, morda kaki trije učitelji na skupnih tridesetih. Drugod je stanje seveda različno. Če nam manjka učitelj ali profesor za določen predmet, se po navadi šolsko skrbništvo obrne na Ljudsko univerzo v Trstu. Delovanje italijanskega učnega kadra pa ima seveda svoje dobre in slabe plati. Če so to učitelji, ki brezhibno obvladajo italijanščino, so v nekem smislu tujci, saj ne poznajo dobro našega okolja in našega izročila. V novih učnih načrtih pa je poudarek predvsem na prenašanju naših tradicij na nove rodove. Spregovoriva sedaj malce o meji. Mejo od zdavnaj redno prehajam. V otroških letih sem redno zahajala v Trst, kjer imamo veliko sorodnikov. Tudi danes se zelo pogostoma vozimo v Trst. Zato sem zelo zadovoljna, da so mejne formalnosti pred kratkim tudi dokončno izginile. Danes hodim v Trst predvsem v kino, saj je zame veliko lažje slediti sinhroniziranemu filmu v italijanščini kot pa filmu v izvirniku s slovenskimi podnapisi. Kaj pa tista druga meja, ki je leta 1991 nastala na Dragonji, streljaj stran od Pirana? Čeprav je bilo pozitivno, da se je naša družba ob koncu osemdesetih in začetku devetdesetih let z osamosvojitvijo Slovenije demokratizirala, je nastanek nove meje zame pomenil precejšen udarec. Tudi na Hrvaškem imamo namreč sorodnike, radi zahajamo na kopanje v Savudrijo. V poletnih mesecih nam povečan promet na meji preprečuje, da bi pogostoma zahajali na kopanje v Savudrijo. Zato si želim, da bi se tudi Hrvaška čim prej vključila v Evropsko zvezo, tako da bi tudi ta meja dokončno izginila. Primož Sturman V Vatikanski knjižnici leta 1971 Trubarjevo Cerkovno ordningo odkril dr Jože Markuža V zgodovini slovenskega jezika in literature je bilo več besedil in del odkritih veliko pozneje, kot so nastala ali bila objavljena. To velja npr. za srednjeveške rokopise, odkrite večidel v prvi polovici 18. stoletja ali za t. i. Staro-gorski rokopis, za katerega smo zvedeli šele leta 1971, ko ga je v Koledarju Goriške Mohorjeve družbe za leto 1974 objavil beneški duhovnik Angelo Cracina. Tudi edini znani izvod Alasijeve-ga italijansko-slovenskega slovarja iz leta 1607 je prišel na dan na začetku 19. stoletja, ko ga je na Dunaju odkril Jernej Kopitar. Svojevrsten je primer Trubarjeve Cerkovne ordninge, ki je izšla leta 1564 in katere edini izvod se je ohranil v Dresde-nu, a se je izgubil med prvo svetovno vojno. Tako je več desetletij prevladovalo mnenje, da je ni več, leta 1971 pa je prišlo do zanimivega odkritja. Dr. Jože Markuža, sedanji župnik v Zgoniku na Tržaškem, je študiral vzhodne cerkvene vede v Rimu. Leta 1971 je v Vatikanski knjižnici iskal gradivo za svojo disertacijo. Pri tem je zasledil tudi nekatera Trubarjeva dela in originalni izvod Dalmatinove Biblije, zanimala pa so ga še druga protestantska dela v slovenskem jeziku. Med iskanjem je na kataložnem listu prebral naslov Kirche-nordnung in takoj pomislil, sertacije. Na vprašanje, zakaj o svojem odkritju ni javno spregovoril, dr. Markuža odgovarja, da mu je eden od njegovih profesorjev svetoval, naj napiše razpravo o tem, kako je delo prišlo v Vatikan, a za to očitno ni bilo dovolj časa. Dal jo je samo v celoti fotokopirati in fotokopije poleti istega leta nesel v Ljubljano ter jih izročil dr. Marijanu Smoliku za Teološko fakulteto. O knjigi in o njeni usodi je naslednje leto objavil prispevek v Bogoslovnem vestniku, toda drugi so medtem pohiteli, tako da je faksimile izšel že leta 1973 v Trofenikovi založbi v Mun-chnu. V uvodni študiji je zapisano, da je dragoceno knjigo septembra 1971 zasledil Christian Weismann, v resnici pa jo je že prej odkril dr. Markuža. Kakor v munchen-ski izdaji se njegovo ime ne omenja niti v izdaji Slovenska cerkovna ordninga, ki je izšla leta 1975 pri Mladinski knjigi v zbirki Kondor in v kateri so objavljeni odlomki Trubarjevega dela. Slovenski javnosti je o knjigi poročal ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice Jaro Dolar 6. septembra 1972 v Delu pod naslovom Trubar znova odkrit, in sicer po zaslugi omenjenega VVeismanna. Jože Rajhman je zapisal, da je Cerkovna ordninga prvi slovenski pravni tekst ter cerkveni in kulturnozgodovinski dokument. "Poleg katekizma in svetopisemskih CERKOVNA ORDNINGA. N A praua cela Ordninga oh' Naredba poufolpcrKtrf* Cerkouna,ftoy neruezh vshtyrih rizheh zhetiihih, ufe n « olishtukih . Nerpoprci, defeta cdaBo> zhy fu feb uti C er shia befleda , tu ie , ta Poftaua, te Sapu# 1uhfe ‘n*'0 Prou uidi mu ta Euangeli, tim ludem vti Cer* poshtcnu inu per qui ozhytu,prou inu faftopnu prydiguie’J