dar vpraša Matjaža: »Čuješ ti, igre, Kralj Matjaž?« V sh. ima »igrač« še splošneiši pomen: lusor in saltator. Razvidno je, da se je pojem oblikoval po nemškem izrazu »Spielmann«, ki je prodrl tudi na slovanski jug (glej str. 65, op.). Zelo važno ie to, kar piše Jakob Bleyer o vlogi slovenskega igrca med Madžari (Beitrage zur Geschiclite der deutschen Sprache und Literatur XXXI, 589 s.); naš igre je postal tam kot »igricz« nositelj epskih tradicij: »ko so prišli Ogri v Evropo, so sicer imeli poklicne pevce; če so pa vkljub temu prevzeli slov. besedo, je moral pomeniti igre posebno vrsto takih ljudi, ki so se v svoji umetnosti razlikovali po obliki in vsebini od domačih ogrskih poklicnih pesnikov. Domnevati moramo, da so igrci obravnavali v svojih pesmih tudi epske snovi; trditev, da so služili le nizkokomični zabavi, se često ponavlja, a ni z ničemer dokazana. Poleg te sposojenke moremo še često opaziti vpliv slovanski nu ogrsko vagantsko in narodno poezijo.« G. Bleyer sklepa svoj znameniti članek z dobro osnovano domnevo, da so bili slovenski igrci oni, ki so posredovali panonsko-hunsko pričo (slonečo na germ, tradicijah) Ogrom, in pozivlje slovenske preiskovalce, da to vprašanje razčistijo. O igreih obstoji pri Ogrih že dokajšnja literatura (1. c. 593). Neizvestno je, ali najdemo «a južnoslov. tleh skomraha? Etimologija te besede bi nam pojasnila marsikaj, da je znana. Mogoče, da spada semkaj slov. škoinrda, t., konj ali koza, ki jo o predpustu jezdijo; škomrdati, vb., die Stirne runzeln, ein finsteres Gesicht machen, mogoče so mišljene tukaj prvotno grimase glumcev? Mogoče naaa- Ije, da spadajo semkaj še besede, o katerih sem govoril v ČZN XXIII, 144; šamljati, vb., Spiisse treiben-, švab. tsehamelen, vb., zu Gevatter bitten, Possen treiben. Končno je beseda poreden, adj., ausgelassen, lose, mutvvillig verjetno sposojenka iz nem varend; varndiu diet, vaganti. F. Kotnik izraža domnevo, da smo imeli Slovenci ne samo »po- redne paure« (take kmete, ki niso bili nikjer po dvorskem pravu vstoličeni), temveč tudi »poredne pevce« (Čas XIX, 11). Istotako bo treba še določiti pri nas prvotni pomen izrazov, ki se nanašajo na poedine pesniške vrste: basen, bajka in bajulja; slednja beseda je znana na vzhodu da- nes še v pomenu »keifende Rede«; godica, pesem, popevka. Zatem gadati in pregadati (abgedroschenes Zeug erzahlen), gatati, prečo prečati (štaj. vzhod; pač: priče pri- čati) i. t. d. V skladu s splošnim mnenjem položi g. M. nastanek junaške epike pri južnih Slo- vanih v dobo turške invazije. V tej dobi nastane zgodovinski substrat in duševna dis- pozicija za ustvarjanje epike. Pri tej priliki bi kazalo omeniti, da vsaka taka tvorno- močna doba absorbira, kar je vstvarila ljudska (ikcija prei: južni Slovani so seveda imeli junaško epiko že pred prihodom Turkov; pri Hrvatih n. pr. je sprožil vpad Mon- golov pesniške sile [Peter KlepecJ. Vprašanje, v koliko so v junaški epiki vtelešene initske postave in predstave, je istotako važno, a ne spada v okvir razprave (str. 59). Bogata strokovna literatura, ki spremlja razpravo, povišuje nje vrednost, ki obstoji predvsem v tem, da hoče premotriti razvoj slovanske narodne epike iz enotnih vi- dikov- J. K e 1 e m i n a. Vurnik S.: Kmečka hiša Slovencev na južnovzhodnem pobočju Alp. (Donesek k študiju slovenske ljudske arhitekture.) Separatni odtis iz Etnologa IV. Ljubljana 1930. 8°. Str. 30—71+XIV. Iz družabnih razlogov se srednji in novi vek ni zanimal za kmetsko hišo. Roman- tika se z našo kmetsko hišo ni bavila, ker so ji zato manjkali zemljepisni iii jeziko- slovno-zgodovinski vidiki, ki so se vzgojili šele v drugi polovici XIX. stoletja; v grad- beni umetnosti in arhitekturi pa je romantika stala pod klasičnimi in klasicističnimi vplivi. Med Jugoslovani so načeli študij kmetskih bivališč zagrebški umetnostni zgodo- vinarji po njihovi poti so šli pod vplivom potrebe po motivih Slovenci, v Beogradu pa so začeli proučavati sela in kmetske stavbe zemljepisci. Zadnji so s Cvijičem dovedli poznanje zahodno- im srednjebalkanskih kmetskih bivališč do višine, katero so dosegli najnaprednejši evropski narodi. Kakor je beograjska šola ustvarila zemljepisno podlago za študij naših kmetskih bivališč, tako je graška šola z Meringerjem in Murkom utrdila podlago za proučavanje naše kmetske hiše z jezikoslovno-zgodovinskega vidika. Naj- manj osvetljena je ostala naša hiša z zgodovinske strani, kar je iz značaja virov raz- umljivo; deloma je poizkušal to pot Geramb. Nekoliko bolje kot z zgodovinsko stranjo je bilo z umetnostno-zgodovinsko in tehnično stranjo naše kmetske hiše; tu je zastavil sedaj svoje pero Vurnik S. in razširil svojo študijo v »Našem selu« z izčrpanjem večine dosedanjega slovstva in z lastnimi izsledki, pri tem pa se je omejil na alpsko hišo. Literarno-zgodovinski pregled poda glavno dosedanje delo o slovenski alpski hiši, uvede v razdelitev slovenskih hišnih tipov in na podlagi karte do pregledne omejitve alpske hiše. Na slovensko alpsko hišo kakor tudi na selišča in kmetije sta vplivala zemlja in človek. Opis hiše začenjajo tločrti od Žile, gornje Soče in Save, Pohorja in Kobanskega, iz katerih sledi ugotovitev, da se razvija v naših Alpah spioš- noslovenski alpski tloris. Jedro razprave tvori opis lesenih hišnih konstrukcij, notra- njosti hiše z njenimi sestavinami in kratek očrt alpskih gospodarskih poslopij, i:a kai sledi pregled estetskega in zgodovinskega razvoja in kot zakliuček dela priloge, izra- zito jasno je podana konstrukcija, zunanjost, notranjost in estetska stran slovenske alpske hiše, nazorno je poglavje o gospodarskih poslopjih. Zemljepisni in zgodovinski del je posplošen in zahteva nekatere splošne pripombe, ne da bi načenjali .podrobne ugotovitve. Kot uvod svoje študije je postavil Vurnik antropogeografijo; s tega vidika so se t. našimi selišči bavili še Cvijič, Sidaritsch, Schmid, Tangi, Lončar, Savnik (v rokopisu), Dainelli, Marinelli in poleg drugih Krebs, ki vsebuje tudi • tozadevno literaturo. Troje zemljepisnih enot je dalo Sloveniji podlago za troje kultur in troje tipov hiš, za srednje- podonavsko, sredozemsko in alpsko hišo. Izoblikovala so se kmetska bivališča pri nas pod vplivom zemlje in raznih kultur. Selišče se razvije v bližini vode, če le mogoče na solnčni legi na primernih geomorfoloških tleh; veter vpliva na bivališča na grebenih, zemeljski plazovi v gotovih geoloških plasteh, n. pr. lapor, snežni plazovi pa pri plan- šarskih bivališčih. Alpsko rastlinstvo, ki je posledica geomorfoloških in klimatoloških razmer, je izoblikovalo lesene stavbe z velikimi napušči in škodljastimi strehami. Po- leg zemljepisnih predpogojev so važni zgodovinski, n. pr- kolonizacija, pri kateri pa se narodnostni značaj kaže samo v začetku. Pri naši alpski hiši pride tuji narodnostni ži- veli manj do izraza, ker so bili freisinški in briksenški kolonisti sicer večinoma nem- škega pokoljenja, a alpskega porekla, tako da pride pri hiši z njimi do veljave v prvi vrsti alpski moment. Zgodovinski razlogi igrajo glavno vlogo pri razdelitvi zemlje v kmetska posestva in kmetskih posestev v parcele, a tudi tu vzporedno z zemljepis- nimi razlogi, n. pr. kakovost zemlje, terase, mokrota i-1, d. Zato je tudi težko trditi — če še sploh govorimo o narodnostnih tipih, ki so zeniljepisno-zgodovinski — da so nemška naselja v ravnini posamična, ker je to pač »Gewanndorf«; zato tudi težko išče- mo narodnpstno-nemške vplive v Davči, katero so razen Podporezna poselili Slovenci, medtem ko Bitnje sploh ne predstavlja selišča posamičnega značaja. Isto je glede za Slovane značilnih selišč. Nemški proučevalci selišč si še danes niso na jasnem, ali je »Rundling« res nekaj izvirno slovanskega, pač pa smatrajo »StraGe.ndorf« za slovarsko značilnost. To pa m« velja za Alpe, ampak za zahodno Polabje. Lega in zapored kmetij v vasi je odvisen poleg tega še od razdelitve kmetskih posestev in od tega tudi lega hiše same. Nadaljnje samoniklosti hiše izvirajo iz načina gespodarstva v ozemlju samotnih kmetij, zaselkov ali raznih vasi, iz velikosti po- sestva, ali je o.no veliko, srednje ali malo in ali leži kmetija v višini, na vznožju ali v dolini na polju; razlika nadalje bo med stavbo n. pr. pohorskega drvarja ter tri- glavskega planšarja. Vsled tega je težko podati enotno sliko alpskega selišča, kmetije, kaicor tudi alpske hiše, v okviru katere stoji slovenska alpska kmets.ka hiša. Šele iz okvira enotne alpske hiše z njenimi splošnimi značilnostmi pa lahko preidemo na slo- vensko alpsko hišo, da določimo na njej splošno alpske in Sipecijelno slovenske osobine ter obenem s tem ugotovimo sredozemske in srednjepodonavske vplive, poleg tega pa tudi prehode iz in v Dinarsko ozemlje. Odgovor na vsa ta vprašanja, kot zemljepisni položaj hiše in kmetije, gospodarsko stanje in preteklost kmeta, križanje raznih zemljepisnih in kulturnih enot na ozemlju Slovenije razloži raznovrstnosti na naši hiši, ki zadobiva pod vplivom današnje civili- zacije vedno bolj obrtno in meščansko obliko. Pod uiplivom starejše enostanovanjske, oziroma pritlične mestne hiše se danes naša kmetska hiša z mestno izjednačuje; naj- bolj počasi gre ta razvoj pri dimnici. Gerambovi podatki za razširjenost in gostoto dim- nic 1915 so za Slovenske gorice, Pohorje in ozemlje jugovzhodno pretirani. Ker izide v kratkem karta o razširjenosti naših dimnic, omenjam v dokaz samo Šlebingerjeve podatke za Slovenske gorice pri Murku. Glede izvora dimnic pa nastopi čisto zgodo- vinsko vprašanje: Kje imamo najstarejši vir za dimnice? Pri nas so to Schmidova izkopavanja na Pošteli in Starem trgu. Ker starejših dokazov, n. pr. slik z vaz, ni- mamo, so znanstvena podlaga študiju dimnice, zlasti v tločrtu Schmidova odkritja, ta pa predstavljajo ilirske ali keltske dimnice. Da je dimnica antičnega izvora, je jasno, da pa bi bila v današnji formulaciji srednjeveškega izvora, je zgodovinsko netočno, ker nam starotrški hiši VI in VII Schmidovih izkopavanj kažeta prazgodovinski, Ia- tenski izvor. Tozadevno je važen tločrt hiše VI, ki popolnoma nalikujc tločrtu 1 (šta- jerski tip), str. 41 in ki je tudi temelj »frankovskemu« tločrtu. Dimnica, kakor tudi »frankovski« tločrt v naših krajih sta prvič ugotovljena kot kulturna last Keltoilirov; v očigled tem dejstvom je napačno pripisovati dimnicam srednjeveško formulacijo, kot dajati tločrtom po Dachlerju in Grundu razširjena imena po narodnostih ali plemenih. Da bi Predarlska ne bila vpliva,na od Ilirov — za kar pa tu ne gre —, je tudi netočno, predrimski prebivalci Predarlskc so bili sorodniki Etruščanov, Retijci, ki so bili prožeti keltskih in ilirskih elementov. Da pa je dimnica geografsko vmesni tip med vzhodno- evropsko in sredozemsko hišo, potrjujejo izvajanja: »Kaminasta hiša je specijaliteta plemen ob Sredozemskem morju že od antike sem, kakor je »Herdofenhaus« značilen za vzhodno Evropo tudi vsaj izza zgodnjega srednjega veka sem, dimnica pa je zgolj zadnji stadij razvoja srednjeveške hiše, ki je bila nekoč last vsega neromanskega za- pada« (str. 46). Glede kaminaste hiše in njenega antičnega izvora si znanost — pose- bno velja to za Severno Afriko — še ni točno na jasnem.. Opozarjam samo na Jes- sena. Kar se tiče tločrtov samih, manjka tupatam jasnost. Na strani 41 je s številko 1. imenovan alpski nemški 'tločrt po pokrajini kot tirolski tip; je pa to tločrt, ki po Dachlerju, oziroma Krebsu nalikuje bavarskemu. Tločrt št. 2 pa je imenovan kot ba- varski tip, ki pa nalikuje alemanskemu tločrtu na Predarlskem, tako da je dvoumen prvi stavek drugega odstavka str. 44, napačen pa drugi stavek str- 48; kajti pri ba- varski hiši ®ist der Eingang an der Giebelseite, der Hausgang geht in der Langsachse«. To pa pri naših dimnicah v splošnem ni slučaj, tudi tam samo deloma, kjer so veže v kolenu. Lepo in močno je opisana konstrukcija, zunanjost in notranjost alpske slovenske hiše. Napušči se proti vzhodu sicer manjšajo pri večjih hišah, relativno večji pa po- stajajo pri manjših; pod napuščem namreč suši viničar mnoge poljske pridelke. Pri vprašanju koroške »bajštve« (pri Murku = poštr^ba, pašti-ba) je zanimivo zgodovinsko vprašanje izvora. Potem, ko je Geramb ugotovil pri Turrachu »Badestube« kot kmet- sko kopalnico in našel v štajerskem deželnem arhivu akte iz XVIII. stoletja, s ka- terimi se iz nravnostnih razlogov uporaba teh kopalnic zabranjuje, je zgodovinsko utemeljeno, da so se te stavbe razvile ne samo kot »Beistubl«, ampak poleg sušilnic tudi iz nekdanjih kopalnic. Z estetsko razvojne strani je Vurnik ponovno povdaril, da predstavlja alpska slovenska hiša stil kmetskega baroka, tako da postaja to edino znanstveno stališče pri nas vedno bolj splošno in utrjeno. Z zgodovinsko-razvojne strani so ugotovitve težje, ker v nasprotju z Balkanskim polotokom (savardak, Strabo i. dr.) ali Vzhodno in Severno Evropo manjkajo zaenkrat ravno preddela o razvoju alpske hiše v toku zgodovine. Vprašanje je n. pr., ali je renesansa na našo alpsko kmetsko deželo 9»loh kaj vplivala? Važno in dragoceno je bogato gradivo, ki spremlja Vurnikova izvajanja. Lepe slike polnijo štirinajst prilog in tvorijo razstavo naše, zlasti velike alpske hiše.od lesene konstrukcije, ostrešja, tločrtov, zunanjosti in notranjosti do gospodarskih poslopij in dimnice. Za to gradivo moramo biti Vurniku še posebno hvaležni; pač pa je treba \ takem slučaju paziti na korekture (str. 63!). V proučavanju naše kmetske hiše še ni načeta njena zgodovinska stran, brez katere moremo ostati v glavnem le pri opisu. Da pa se danes, ko delajo na tem vpra- šanju že zemljepisci, jezikoslovci, tehniki, umetnostni zgodovinarji, študij kmetske hiše uredi, je postalo potrebno, da zastopniki posameznih strok uredijo delo v nekem pravcu. Da se delo enotno usmeri (terminologija i- dr.), je potrebno skupno utrditi program in smernice dela v posameznih strokah, ker nemogoče je, da bi zmogel po- sameznik kmetsko hišo z zgodovinskega, zemljepisnega, tehničnega, jezikoslovnega lil umetniškega vidika. Z Vurnikovo študijo je postalo vprašanje sodelovanja na kmetski hiši zainteresiranih znanosti še posebno važno. Franjo Baš Vurnik S.: Slowiericy a etnografja. Poljski list »Rucli Slowianski« je v št. 4—5 letošnjega letnika prinesel zanimiv pregled o stanju etnografske vede pri raznih slo- vanskih narodih. Med članki o etnografiji pri Belorusih, Bolgarih, Srbohrvatih, Čeho- slovakili, Dolnjih i,n Gornjih Lužičanih, Rusih in Ukrajincih je na str. 149—153 pod gor- njim naslovom tudi članek o Slovencih; napisal ga je dr. St. Vurnik v Ljubljani. Članek podaja kratek zgodovinski pregled, sodobno stanje in naloge naše etno- grafije. Pisan je z vidika osrednjega slovenskega muzeja, zato je historični (po avtorju »troche przydlugi«!) uvod članka žal površen; kajti velik del našega etnograf- skega dela se je izvršil brez zveze z ljubljanskim muzejem. Vsaj glavne rezultate tega dela pa bi članek, ki naj slovanski svet informira o našem narodopisju, vendarle moral omeniti. Za popolnoma ne osnovano smatram n. pr., da pregled slovenske etnografije docela zamolči tako funidiamentalno delo, kakor so Štrekljeve Slovenske narodne pesmi. Pa tudi imen Pajek, Navratil, Šašelj, Murko, Sič, Kotnik ni lahko preiti. Trditi, da se je nova era slovenske etnografije začela šele po vojni, v taki zvezi, kakor stoji to na str. 150, češ, da je vse prejšnje delo nesistematično in diletantsko, je na vsak način pretirano in v taki obliki nevzdržljivo. Ista neenotnost in pomanjkljivost se opaža pri upoštevanju publikacij in muzejev. Ako se v članku imenoma navaja »Etnolog«, bi se moral vsaj omeniti tudi naš »Časopis«, ki je v svojih 25 letnikih — čeprav stoji v njem narodo- pisje bolj v ozadju — ipak ipriobčil marsikak donesek. Ravno za članek o slovenski hiši, ob katerem je v pregledu opozorjeno na »Etnologa«, je dr. Vurnik sam uporab- ljal tudi izsledke in klišeje našega »Časopisa«; o njega narodopisni kakovosti torej ni mogel lahko dvomiti. Pri naštevanju muzejev je med izvenkranjskimi omenjen pač de- želni muzej v Gradcu, popolnoma zamolčana pa je zbirka Zgodovinskega društva v Mariboru, dasi bi kot plod našega, slovenskega dela zaslužila vsaj kratko omembo.