Letnik XXVI.
Čim več naših zavednih ljudi v kmetijske odbore
Čez dva dni bodo volitve v deželno kmetijsko zbornico, v okrajne kmečke zbornice in v krajevne kmečke odbore. Pri teh volitvah gre v Pni vrsti za stanovsko in strokovno Zastopstvo kmečkega prebivalstva in nikakor ne za njegovo politično zastopstvo v kmetijskih stanovskih Ustanovah.
Tako vsaj bi moralo biti in le dejstvo, da je OVP-jevski Bauernbund v resnici ena od treh zvez OVP-stranke, in to po številu najmočnejša, je privedlo do popolne politizacije tudi te stanovske ustanove. Nobena druga stanovska zbornica nam-reč ni tako spolitizirana kakor kmetijska.
Zato ni čudno, da tudi v naših "Vrstah marsikdo vidi v tem kmečkem zastopstvu predvsem politično Narodnostno funkcijo, ki pa je nima Niti je imeti ne more. Ne more zato, ker gre za stanovsko zastopstvo in Za stanovske interese, ki so za našega človeka v bistvu isti kakor za Nemškega sodeželana. Zato je pač Razumljivo, da se je v številnih kra-Ph tudi naš človek sam od sebe porezal s sebi sorodnim nemško govo-rečim kmečkim slojem in skoval z Njim enotno fronto. To velja zlasti našega malega kmeta, ki mu kmetijstvo ni več edini ali glavni, marveč ‘e še postranski ali dodatni pridobi-
Le tako je tudi razumeti vedno "Vfčje priključevanje naših kmečkih hudi Arbeitsbauernbundu, ki po dru-& strani z velikim razumevanjem Icrnlje na znanje ta strukturno polteni razvoj in našega človeka pol-Novpravno upošteva tudi pri kandidaturah za kmetijsko zastopstvo ter Pfi funkcijah v lastni organizaciji. ' “ko kandidira n. pr. podpredsed-jjjfc ZSO deželni poslanec Janko jS*"« na zanesljivem četrtem mestu v deželno kmetijsko zbornico; prav ta-*° kandidirajo naši zavedni kmetje n,a izglednih mestih v vseh treh okra-Pn, in sicer v beljaškem okraju na drugem mestu, v celovškem na pr-J'cm in tretjem mestu ter v velikov-s*em okraju na prvem in četrtem pestit; podobna je slika pri kandidatk za krajevne kmečke odbore.
To so dejstva, pogojena v struk-Njni spremembi našega podeželja, ki Ntkjer nima več tipične stare vasi z *%°Jj kmečkim prebivalstvom, mar-v'c je tudi naša vas postala vsepo-Ys°d bivališče kmeta in delavca, v ,°likor ni sploh že predvsem sedež Ndustrijskega podjetja odnosno tuj-koprometno središče in kraj rekreacije.
, S temi dejstvi mora računati sle-errio odgovorno politično vodstvo P še prav posebno zastopstvo na-*°dnostne skupnosti, če noče pono-‘ti zgodovinske napake, ko so av-JRrriatično odpisali slehernega delovna človeka, ki se je odločal iz de-qyskih interesov pač za delavsko tianko. Pri današnjem družbenem yesnavljanju, ki je zajelo predvsem JNečkcga človeka, te napake ne sme-0 ponoviti.
t. Zveza slovenskih organizacij na Oro$kem je prav z ozirom na te PRemembe na našem podeželju sma-l aJu za potrebno, da pri svoji od-,,yfvi glede stališča do kmečkozbor-‘h volitev ne odbije teh naših Iju-hi so sicer popolnoma vključeni p Naše kulturno in gospodarsko živ-'e^ie. Tudi ni prezreti, da številni plcnci fantovske kmetijske šole *v pdravljah izhajajo prav iz teh vrst. ^ °Nčno Skupnost južnokoroških Pletov nastopa le v 16 občinah, če-
PONOVNA
SKRUNITEV
partizanskega grobišča v Žrelcu
>ooooooooooooooooooo<x>ooo<x>oo<x>ooo<ooc>oooooooooooo<>
I	MIR IMA PRAVO VREDNOST
S ČE TEMELJI NA PRAVIČNOSTI, KI NI NIČ DRUGEGA S	KOT URESNIČEVANJE ČLOVEKOVIH PRAVIC
v	Kakor smo poročali v zadnji številki našega lista, je poseb-
ej na organizacija Združenih narodov za prosveto, znanost in kul-O turo, splošno znana pod označbo UNESCO, prejšnji teden ob-^ hajala petindvajsetletnico svojega delovanja.
£	Svoj srebrni jubilej je UNESCO proslavila s posebnimi sve-
čanostmi, ki so se jih udeležili visoki predstavniki vseh včlanjenih držav, med njimi okoli 60 ministrov, predvsem pa je UNESCO svojo petindvajsetletnico obhajala s tem, da je položila račune o svojem dosedanjem delu, in začrtala smernice svojemu delovanju v prihodnjem desetletju. Ena izmed velikih akcij, s katerimi se trenutno ukvarja UNESCO, je namreč priprava desetletne strategije izobraževanja, projekt, ki naj bi postavil osnove za svetovno reformo izobraževanja.
Ob 25-letnici UNESCO je glavni ravnatelj te mednarodne organizacije izdal posebno sporočilo, v katerem je med drugim ugotovil, da dajejo delovanju UNESCO smisel in navdih človekove pravice, zato ima za to organizacijo »tudi mir pravo vrednost in pravzaprav tudi stvarnost le, če temelji na pravičnosti, ki ni nič drugega kot uresničevanje človekovih pravic".
Sodelovanje, mir, spoštovanje človekovih pravic in razume-$ vanje med narodi pa so tudi načela, ki so zapisana v ustanovni O listini UNESCO.
><xxxx><xxkx><><x><x><x><><xx><><xxx><xx><x>o<x><><x><><x><><>o<><><><x>o
Bombe ne zlomijo naroda
ki se bojuje za svojo svobodo
Na pokopališču v Žrelcu je bil v torek tega tedna znova oskrunjen spomenik na grobišču, kjer počivajo trije padli partizanski borci in dva Poljaka, ki so ju umorili nacistični zločinci v Žrelcu. Spomenik so ,.neznani storilci" oblili s črno barvo.
Ponovna skrunitev partizanskega grobišča v Žrelcu je le člen v verigi podobnih zločinov, ki se v zadnjem
Izmenjava
obiskov
MED AVSTRIJO IN JUGOSLAVIJO
Predsednik zveznega izvršnega sveta SFR Jugoslavije Džemal Bijedič je v torek sprejel avstrijskega veleposlanika v Beogradu Walterja Peinsippa, kateri mu je ob tej priložnosti izročil pismeno povabilo zveznega kanclerja dr. Bruna Kraškega, naj obišče Avstrijo. Predsednik Bijedič je povabilo sprejel, natančen datum obiska pa bodo določili po diplomatski poti.
Še pred obiskom predsednika jugoslovanske vlade v Avstriji pa bo prišlo, in sicer še letošnje leto, do obiska avstrijskega zunanjega ministra dr. Karla Kirchschlagerja v Jugoslaviji.
Prepričani smo, da bosta obiska potrdila dobre odnose med obema državama, hkrati pa pričakujemo, da bo govora tudi o odprtih vprašanjih, med katera nedvomno sodi vprašanje manjšin v Avstriji.
prav je naš kmečki človek odločilen dejavnik še v mnogih drugih občinah dvojezičnega ozemlja, kar je razumeti samo tako, da je tudi Skupnost južnokoroških kmetov zrelo in stvarno upoštevala dejansko stanje današnje strukture našega podeželja.
Temu primerno se bo v nedeljo odločal naš človek. Številni naši kmečki ljudje bodo dali prednost volilni skupnosti obeh osrednjih slovenskih kmečkih organizacij in glasovali, kjer in kakor je mogoče, za Skupnost južnokoroških kmetov; drugi spet se bodo odločali predvsem po socialnih in družbeno-političnih vidikih. Vsi skupaj pa bomo skrbeli, da pride čim več naših zavednih ljudi v kmetijska zastopstva, pa naj bo to na listah Skupnosti južnokoroških kmetov ali na listah Arbeits-bauernbunda, ki jih nujno veže skupni interes, da zlomita premoč dosedanjih mogotcev v kmetijski zbornici, ki nikdar niso pokazali razumevanja za malega kmečkega človeka, še manj pa za slovenskega kmeta.
času nevarno množijo in vedno bolj upravičujejo vprašanje, kako dolgo mislijo pristojne oblasti še mirno dopuščati početje neodgovornih elementov, ki jim v njihovi nacionalistični zakrknjenosti in mrž-nji niti pokopališča niso več sveta.
Nerazumljivo zadržanje varnostnih oblasti postavlja v čudno luč tudi mnenje, ki ga je ob novem atentatu v Žrelcu zastopal tamkajšnji predstavnik eksekutive, ki je menil, da notranji minister pač ne more dan in noč stražiti spomenik, da gre le za otročarijo in da sicer tudi Slovenci ..mažejo" okrog ... Rez značilno stališče, ob katerem se niti ne moremo čuditi tistim, ki izražajo sum, da skrunilcev partizanskih grobišč in drugih »neznanih storilcev" v protislovenskih izpadih sploh nočejo izslediti.
Vsekakor je dejstvo, da se je v zadnjih petindvcjs^Uh letih dogodilo na Koroškem že več sto najrazličnejših napadov na Slovence in njihove ustanove, vendar pa varnostne oblasti niti v enem samem primeru niso izsledile storilcev in jih postavile pred sodišče. Toliko bolj prizadevno in — kakor so se pohvalno izrazile v tisku — menda uspešno pa so se izkazale tedaj, ko so zasledovale tiste, ki so z napisnimi akcijami opozarjali javnost in oblasti na neizpolnjene obveznosti Avstrije do manjšine.
Ob teh dejstvih moremo vedno spet ponavljati le eno: v Avstriji, ki se tako rada ponaša s svojo pravno ureditvijo in demokratičnostjo, vsaj v odnosu do slovenske narodnostne skupnosti na Koroškem vlada dvovrstna pravica in dvolična morala!
O sedanjem ameriškem predsedniku Nixonu je slišati, da se trudi, da bi napravil konec vojni v Vietnamu. V resnici pa kaže njegovo prizadevanje precej drugačno sliko, kakor je razvidno iz ugotovitev, ki jih je napravila skupina raziskovalcev na ameriški univerzi Cornell v Ithaci.
Do konca tega leta, ko bodo minila tri leta, odkar je Nixon ameriški predsednik, bodo ameriški bombniki na indokitajsko bojišče odvrgli prav toliko bomb, kot so jih zmetali med petletnim predsednikovanjem Nixo-novega predhodnika Johnsona. Tako se glasi ugotovitev ameriških raziskovalcev, ki poudarjajo, da pozornost zbuja zlasti dejstvo, da ameriško bombardiranje Severnega Vietnama v letih 1965—1968 ni dalo otipljivih rezultatov. Dokaz: kljub 100.000 žrtvam in veliki materialni
škodi (znaša okrog 500 milijonov dolarjev ali okroglo 12.500,000.000 šilingov!) Severni Vietnam ni nič manj voljan in sposoben pomagati južno-vietnamskim osvobodilnim silam.
Te ugotovitve ameriških raziskovalcev najbolj zgovorno potrjujejo znano resnico, da tudi z najhujšim nasiljem ni mogoče zlomiti naroda, ki se bori za svojo svobodo in neodvisnost.
Toda odgovorni ameriški voditelji se iz te resnice nočejo učiti. Še naprej nadaljujejo zločinsko vojno v Indo-kini, kjer se ravno v zadnjem času spet stopnjujejo napadi ameriških bombnikov. Tako je Severni Vietnam šele pred dnevi spet obtožil Ameriko zaradi novih letalskih napadov na naseljene kraje, ki so povzročili veliko človeških žrtev in materialne škode.
Skupnost južnokoroških kmetov nas je naprosila za naslednjo objavo:
Kmetje in kmetice južne Koroške!
Dne 14. novembra 1971 bomo volili naše zastopnike v krajevne kmečke odbore, v okrajno kmetijsko zbornico in v Kmetijsko zbornico za Koroško.
Struktura v kmetijstvu se spreminja. Veliki posestniki gospodarijo brez živine. Srednji in mali kmetje tega ne morejo. Še vedno morajo krmiti živino in molsti krave. Zato so za nas pravične cene življenjske važnosti in je vedno bolj potrebno, da so pravi možje na važnih mestih, kjer se naša bodočnost oblikuje.
Čas, v katerega stopamo, zahteva močno in odločno zastopstvo kmečkih potreb južnokoroškega prebivalstva.
Ti zastopniki pa morejo biti le možje, ki sami na svojih kmetijah gospodarijo in z žuljavimi rokami pridelujejo kruh zase in za svojo družino.
Taki se bodo znali za sokmete potegniti. Zahtevali bodo za južnokoroške kraje isto pomoč, kot jo kmetje drugod dobivajo.
■	Tudi pri nas potrebujemo gorska pota.
■	Tudi mi se hočemo združevati v preusmeritvenih skupnostih, si popraviti in modernizirati stanovanja in gospodarska poslopja.
B Tudi pri nas naj se ustanovijo industrijska in
večja obrtna podjetja, da si bo kmet še kaj postrani zaslužil in da kmečki mladini ne bo treba za delom v tujino.
H Izvesti je treba pravično zložitev zemljišč, da bo obdelava lažja.
B Strojne postaje je treba opremiti z vsemi stroji, da jih bo kmet lahko najel in mu jih ne bo treba drago kupovati.
B Dodatnim rentnikom je treba dati polno kmečko penzijo (pokojnino).
Tu je potrebna javna pomoč. To pa bomo dobili le, če trdno združimo vse sile in glasove in ne glede na narodnost in velikost posestva gremo skupno pot v občini, okraju in deželi, da dobimo zastopstvo, ki ga potrebujemo in ki nam pripada.
Združimo se v
SKUPNOST JUŽNOKOROŠKIH KMETOV
in dajmo svoj glas njenim kandidatom, ki so vredni našega zaupanja! Oni se bodo za naše potrebe potegnili. Mi bomo dobili več pomoči iz sredstev za pospeševanje kmetijstva.
Južnokoroški kmetje volimo dne 14. novembra
Skupnost južnokoroških kmetov - listo 41
v-exvc/1\AsR
Socialno partnerstvo tudi v podjetjih
Med posebne značilnosti povojne Avstrije sodi nedvomno tudi ta, da delojemalci in delodajalci svojih gospodarsko-socialnih konfliktov niso reševali s stavkami in demonstracijami na cesti, marveč za .zeleno mizo", kjer Je Se vedno priSlo do kompromisov, ki so bili sprejemljivi za obe strani. Ta pot reSevanja je nedeljiva zasluga uvidevnosti avstrijske sindikalne zveze kot osrednjega združenja delojemalcev na eni ter zvezne go-spodarske zbornice kot predstavnice delodajalcev na drugi strani. Socialno partnerstvo, kakor to sodelovanje imenujemo, Je v veliki meri pripomoglo, da je avstrijsko gospodar-stvo razmeroma naglo zacelilo rane druge svetovne vojne in desetletne povojne zasedbe, hkrati pa je omogočilo tudi miren In zdrav gospodarski razvoj v zadnjih petih letih In ne nazadnje čedalje trdneJSo veljavo Avstrije na področju mednarodnega sode-lovanja.
Socialno partnerstvo, ki je bilo porojeno v letih po vojni iz potrebe po delovnih mestih in po vsakdanjem kruhu na eni ter iz nujnosti za gospodarsko obnovo na drugi strani, je tekom let postalo ena glavnih ustanov državne gospodarske in tudi notranje politike. Glavni činitelj te ustanove — obratni sveti delavcev po podjetjih, paritetna komisija za mezde in cene pri vladi ter razne komisije za izvajanje gospodarskih zakonov in zakona o kmetijstvu — so opravili v prid gospodarske rasti Avstrije enako pomembno delo, kot svoječasni prostovoljni sporazum med zvezo sindikatov in zvezno gospo-
Kdaj tudi iz Koroške?
Pod naslovom „Pozitivno iz Italije" je glasilo koroške SPO Kdrntner Tageszeitung pred dnevi objavilo dopis nekega F. B. iz Beljaka. Ker se nam zdi ta dopis zelo zanimiv in predvsem značilen za primerjavo z razmerami pri nas na Koroškem, ga v celoti ponatiskujemo kar v izvirnem tekstu; takole se glasi:
Es ist schon, wenn endlich einmal Gelegen-heit besteht, etwas Positives aus Italien zu be-richten, etwas, das bevveist, dajl die Italiener doch auf dem Wege zu einem vereinten Europa sind, in dem vor allem auf ein getvisses ge-genseitiges Vertrauen ankommt. Als kiirzlich Osterreicher mit ihrem PKW neben Karabi-nieri in Siidtirol hielten und in einem schlecla-ten Italienisch eine Auskunft erbaten, waren sie nicht schlecht erstaunt, als sie in reinstem Deutsch aufgefordert wurden: „Sie konnen ohne weiteres deutsch reden, die italienische Gendarmerie in Siidtirol spricht auch deutsch." Vber Anfrage wurde dann bereitivillig erklart, daji fiir die tvehrpflichtige Jugend deutscher Muttersprache in Siidtirol seit einiger Zeit die Moglichkeit besteht, entzveder zum regularen Militdr einzuriicken oder eine dreimona-tige Sonderausbildung durchzumanchen, um hernach die restliche Wehrpflicht als deutsch-sprachiger Polizist in Siidtirol abzuleisten. Wer dann Lust hat, kann sich iveitere einein-halb Jahre als Polizist verpflichten, aber auch fiir standig bei der italienischen Gendarmerie in Siidtirol bleiben.
Toliko omenjeni dopis.
Mislimo, da je na mestu vprašanje: Kdaj tudi iz Koroške? Kdaj bo tudi iz Koroške mogoče poročati, da je na poti do združene Evrope?
^ Dokler se carinik na avstrijsko-jugoslo-vanski meji ponaša z znanjem vseh mogočih jezikov in bi se verjetno naučil celo kitajščine, noče pa razumeti slovenskega jezika, torej jezika tukajšnjega avtohtonega prebivalstva in hkrati jezika naroda v sosednji deželi, tako dolgo o „evropski zrelosti" na Koroškem ni mogoče govoriti.
0 Dokler v poštnem avtobusu, ki vozi med kraji s pretežno slovenskim prebivalstvom, šofer noče upoštevati slovenščine, čeprav je le-ta z državno pogodbo priznana kot enakopraven uradni jezik, tako dolgo smo na Koroškem še zelo daleč od tistega „medsebojnega zaupanja", ki je potrebno za mirno in prijateljsko sožitje dveh narodov.
Ali ne bi bilo bolj pošteno, če bi tisti, ki očitajo Italiji, da ne spoštuje obveznosti, ki jih ima do svoje nemško govoreče manjšine, najprej počistili pred lastnim pragom? Tudi Avstrija ima v svojih mejah drugojezične manjšine; tudi Avstrija je napram tem manjšinam prevzela določene obveznosti, ki jih doslej še nikakor ni izpolnila. Izkušnje iz Južne Tirolske, opisane v zgornjem dopisu, bi nedvomno lahko služile kot zgled tudi v Avstriji in na Koroškem.
Vsekakor bi bilo to boljše kot pa dvolična praksa in politika dvojnih meril, ki se je še vedno tako radi poslužujejo pri sleherni primerjavi problematike južnih Tirolcev in koroških Slovencev!
darsko zbornico, da bosta na vseh področjih boja za višje zaslužke delavcev iskali sporazum za zeleno mizo.
Ta na videz zapleteni, v svoji praksi pa zelo preprost mehanizem socialnega partnerstva je omogočil, da v Avstriji po drugi svetovni vojni do danes ni prišlo do gospodarsko-socialnih napetosti in zapletljajev, kot jih vedno spet doživljajo n. pr. v Italiji in Britaniji, da ne govorimo v Ameriki, kjer so stavke in demonstracije na cesti še vedno torišče proste igre demokratičnih sil, ne glede na to, da spričo njih narodno gospodarstvo močno trpi.
Zadnje čase dobiva socialno partnerstvo v Avstriji nove akcente. Na zadnjem kongresu zveze sindikatov, nekaj tednov pred državnozborskimi volitvami, je bila precej nedvoumno prijavljena zahteva po širših možnostih soodločanja delojemalcev v podjetjih, in sicer soodločanja delavcev glede razvoja podjetij ter boljše tehnologije proizvodnje in boljšega upravljanja. To z drugimi besedami pomeni, da bi ob uveljavljanju socialnega partnerstva na državni ravni moralo priti do podobnega partnerstva tudi v podjetjih.
Za to zahtevo stoji 1,5 milijona članov avstrijskih sindikatov. Kako upravičena je ta zahteva in kako potrebno je, da jo delodajalci upoštevajo, pa je pokazala skupščina koroške delavske zbornice v petek prejšnjega tedna, kjer je bilo ugotovljeno, da ima na Koroškem od 109 anketiranih podjetij komaj 14 obratov uveljavljeno neke vrste partnerstvo z delojemalci. To partnerstvo obstoji v obliki možnosti, da delavci oz. njihovi obratni sveti lahko predlagajo izboljšave za obratovanje podjetij; toda tudi v teh podjetjih je bilo s strani delodajalcev od 106 predlogov doslej upoštevanih le 70.
Ko je v petek prejšnjega tedna kancler Kreisky bral program prve socialistične vlade, ki se lahko opira na večino v avstrijskem parlamentu, je bilo mogoče iz nje izluščiti, da hoče vlada to partnerstvo posebej pospešiti. To, kar se je na področju mezd in cen izkazalo na državni ravni kot dobro, je treba uveljaviti tudi po podjetjih. Vlada in njeni organi, zlasti pa njen proračun so v moderni industrijski družbi lahko le regulator in stimulator gospodarskega razvoja in meha-
nizem za njegovo prilagoditev mednarodnemu gospodarskemu razvoju. Pred vlado se postavlja vrsta najmanj enako perečih problemov, kot so problemi na področju mezd in cen. Da jih le nekaj navedemo: naloge na področju intrastrukture, vlaganje oz. razdelitev donosa davkov za enakomerno rast gospodarske dejavnosti, pospeševanje razvoja gospodarskega sodelovanja z drugimi deželami, od česar končno zavisi možnost za polno zaposlenost in ustvarjalnost prebivalstva ter za ustrezno odmerjen zaslužek za delo.
Tukaj čaka socialistično vlado veliko dela. Prejšnje vlade so namreč po krivdi DVP na tem področju veliko zanemarile in zagrešile, ker so celotno gospodarstvo manipulirale le potom privilegijev za določene kroge. Da bo vlada lahko kos nalogam, ki se kopičijo pred njo, ji ne kaže drugega kot to, da se končno oprime najbolj nevralgičnega stika-lišča med temi nalogami — to je ureditve cen. Zahteve po zvišanju cen, ki jih postavljajo sedaj gospodarska podjetja, so nedvomno pretirane. Vendar je kancler Krei-sky mnenja, da ni primarnega značaja diri-gistično uravnavanje cen, marveč da je podražitve in inflacionistične tendence mogoče držati v znosnih mejah le po poti polne zaposlenosti prebivalstva ter odpiranja skritih rezerv za povečanje produktivnosti in za boljšo udeležbo delojemalcev na ustvarjenih vrednotah. Tu pa je razširitev socialnega partnerstva na podjetja odločilnega pomena. Kajti v industrijski družbi razlike med delodajalci in delojemalci čedalje bolj zagrinja resnica: vsak gospodarski napredek je produkt vseh, ki sodelujejo v proizvodnji; od vsakega člena v verigi sodelavcev je odvisno, kako dobro bo vsem.	(bi)
Jubilej Škofje Loke
Leta 1973 bo Škofja Loka obhajala izreden Jubilej — tisočletnico. Na ta dogodek se pripravljajo že sedaj.
Kulfurno-znanstvena komisija, ki ji predseduje škofjeloški rojak Boris Ziherl, bo za to priložnost izdala obširno »Zgodovino loškega gospostva od 973 do 1803”, ki jo bo napisal dr. Pavle Blaznik, znanstveni sodelavec Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Nadalje bo izšla antologija pisateljev z loškega ozemlja — iz Selške in Poljanske doline ter s Sorškega polja. Ravnatelj loškega muzeja Andrej Pavlovec pripravlja gradivo za posebno edicijo o umetnostnozgodovinskih spomenikih Iz teh krajev, medtem ko vodja škofjeloške knjižnice Janko Krek dramatizira za jubilejne kulturne prireditve odlomke iz leposlovnih del domačih avtorjev, ki so opisovali tamkajšnje prebivalstvo.
V
Termoelektrarna Šoštanj
BO DAJALA DOVOLJ ELEKTRIČNE ENERGIJE
Letošnja dolgotrajna suša daljnje proizvodne zmoglji-postavlja pred težko nalogo vosti, med katerimi nedvom-tudi tiste, ki so odgovorni za no zavzema posebno mesto oskrbo z električno energijo, termoelektrarna Šoštanj, naj-
več bati omejevanj porabe električne energije.
Pri gradnji TE Šoštanj 3
gre za obsežno in izredno Zaradi pomanjkanja vode je večji termoenergetski objekt zahtevno de|0. 0 tem zgo-
v Sloveniji sploh.
proizvodnja električne energi je močno nazadovala in bodo letos — kakor je ravno te dni poročal tisk — celo dr
vorno priča že samo poda-V zaključni fazi gradnje je tek, da je v kotlu nove elek-pravzaprav že tretji objekt, trarne vgrajenih 300.000 me-
tokrat navezane na uvoz iz drugih držav.
Pomanjkanje električne
to je TE	Šoštanj 3.	Za gospo-	trov cevi, v kondenzatorju pa
žave kot Avstrija, ki je vedno	darsfvo	Slovenije	bo TE Šo-	120 ton medeninastih cevi.
izvažala električno energijo, |janj 3 velikega pomena: že Nekaj časa obratujejo tudi
doslej daje termoelektrarna Šoštanj dnevno okrog 2,5 milijona kWh električne energi-energije občutijo	zlasti v Slo-	je> pQ	dogradjfvj tretjega ob-	nja, kjer je žičnico za trans'
veniji, kjer so v	raznih indu-	jekfa	pa se bo proizvodnja	porf premoga zamenjal teko-
strijskih obratih	morali delo	p0tr0jj|ar {ak0 da bodo v šo-	či trak; urejena pa sta tudi
omejiti ali sploh	ustaviti. Go-	jjanj,j	proizvedli na dan	odvoz pepela in priprava
»ovo so neposredni vzrok le- okrog 8 mi|ijonov kWh. Z vode.
tošnje neugodne razmere, po noV£) termoelektrarno bodo Nova termoelektrarna So-
[plohle0 premalo el ek (3, krili potrebe slovenskega go- stanj bo - seveda če ne bo da bi lahko krila čedalje več- spodarstva po električni ener- kakih nepredvidenih težav — je potrebe po električni ener-	giji vse	do konca	leta 1974,	začela obratovati že ob kon-
giji. Zato trenutno gradi na-	tako da	se vsaj tri	leta ne bo	cu tega leta.
že nove naprave za transport premoga od rudniškega jaška Preloge do Šošta-
PO ŠIROKO!) svetu
BEOGRAD. — Predsednik zveznega iz* vršnega sveta SFR Jugoslavije Džemal Bi' jedič je pred dnevi sprejel avstrijskega veleposlanika v Beogradu Walterja PeinsipPa> ki mu je ob tej priložnosti izročil povabilo zveznega kanclerja dr. Bruna Kreiskega za obisk v Avstriji. Predsednik Bijedič je P°' vabilo sprejel, točen čas obiska pa bo urejen po diplomatski poti.
MOSKVA. — Na Rdečem trgu v Mos-kvi je bila v nedeljo tradicionalna parada ob obletnici oktobrske revolucije. Potekala je v znamenju močne vojaške tehnike, Pa tudi v duhu miroljubnih izjav obrambnega ministra maršala Grečka. Na častni tn~ buni so parado spremljali Brežnjev, Pod' gorni, Kosigin in drugi politični in vojaški voditelji. Maršal Grečko je v svojem govoru poudaril, da nenehno raste gospodarska in obrambna moč Sovjetske zveze. O mednarodnem položaju pa je menil, da je se' daj postala mnogo realnejša perspektiva krepitve evropske varnosti.
WASHINGTON. — Kljub številni® protestom je Amerika na otoku Amchijki izvedla podzemeljsko atomsko eksploziji’ ki je povzročila najhujši potres, kar j® J, doslej sprožil človek: eksplozijo so namreč takoj čutili celo v mestu Amchorageu na Aljaski, čeprav je od Amchitke oddaljen0 2250 kilometrov. Bomba, ki je eksplodirala^ je imela moč petih megaton in je bila 25 krat močnejša kot tista, ki so jo leta 1“ vrgli na Hirošimo. Proti novemu ato® skemu poskusu so priredili protestne de monstracije tako v Ameriki kakor 10 drugod po svetu, japonska vlada pa S1 J pridržala pravico, da zahteva od Amen poravnavo morebitne škode, ki bi nasta kot posledica tega jedrskega poskusa.
PARIZ. — Število brezposelnih v Fran^ ciji se je v zadnjih dveh letih povečalo _ 50 odstotkov in znaša zdaj okroglo ° tisoč oseb. Uradna statistika izkazuj® s* cer le 400.000 brezposelnih vendar je tr _ ba upoštevati tudi več kot 200.000 dincev, ki po končanem šolanju niso d bili zaposlitve. S tem j’e število brezpose nih v Franciji zdaj največje po drugi sv tovni vojni.
BRUSELJ. — Ministrski svet Evropsk*
gospodarske skupnosti je odobril mano za pogajanja s članicami EFTA, ki 1,1 < pripravljene vključiti se v EGS, marV^ stremijo le za posebnim aranžmajem v °. liki sporazuma o svobodni trgovini; te , žave so Avstrija, Finska, Island, Portuga ska, Švedska in Švica. FIkrati je rnimstr^_ svet EGS sprejel tudi smernice za P°Sa^, nja z Avstrijo o interimski rešitvi, ki P_re.lJ videva znižanje carin pri industrijski« obrtnih izdelkih za 30 odstotkov. S £ . se je vprašanje odnosa med Avstrijo ^ EGS spet premaknilo za majhen ko naprej, vendar splošno prevladuje mnenj* da bodo pogajanja dolgotrajna in je tre^0 računati se z mnogimi ovirami, preden dosežen sporazum, ki bi bil sprejemljiv obe strani.
BEOGRAD. — V ponedeljek zvečer s$ je jugoslovanski predsednik Tito vrni ^ svojega napornega, hkrati pa izredno usp^ nega potovanja po Ameriki, Kanadi m ., gliji. Ob prihodu v Beograd je predsed . Tito izjavil, da so bili njegovi razgOv v teh državah zelo koristni in vsf. l0pC)-ter da je bila jugoslovanska delegacija P __ vsod zelo prisrčno in toplo sprejeta. ^ men tega obiska je bil predvsem ta’ ^ ameriško in kanadsko vlado opozori pomen politike neuvrščenosti, na VPAy in težave držav v razvoju ter na vP^dlljt nje vedno večjega razpona med razvi , in nerazvitimi državami. Lahko rečetn>^_ izjavil predsednik Tito, da so naši s0S°-gnjo niki temu vprašanju posvetili precej pozornost.	-
TRST. — Slovenski deželni svetova^ dr. Drago Štoka se je pri predsedniku ^ želnega odbora Berzantiju zavzel za bi v okviru osnovanja deželnih oddaj .. lijanske RTV uvedli za deželo Furla.Ae Julijsko krajino tudi slovenske telev® J oddaje, kakor ima tržaški radio že vsa^ tudi oddaje v slovenščini. Pri tem se J u^o Štoka med drugim skliceval na PoC* reJ ureditev na Južnem Tirolskem, kjer so P^j, časom uvedli tudi nemške televizijske
daie-	. j;jske
NEW YORK. — Predsednica n®*' v vlade Indira Gandhi je pred odhodo Pariz izjavila v New Yorku, da n!cnp0fii, žela ne želi vojne na meji s Pakista^Jo hkrati pa je dodala, da nikomur ne ^... dovolili, da bi ogrožal svobodo 1 .j Medtem se je glede indijsko-pakistans ^
ki je PoZj|e
obe državi, naj umakneta oborožene
• V V	•	•	Y__I 1
■m se je glede indijsko-pakistan 1
izjasnila tudi Kitajska, ki je PoZj|e i — _ržavi, naj umakneta oborožene ^ meje, češ, spori se morajo reševati govori in brez uporabe sile. Hkrati J tajska zagotovila Pakistanu, da bo v 5*1» meru »zunanje agresije" odločno p°nl pakistanski vladi in ljudstvu.
V^xsnJU&
Komorni moški zbor iz Celja
gostoval na Bistrici v Rožu in v Škocijanu
Kulturni stiki med matičnim narodom in Slovenci v zamejstvu so predvsem za manjšino življenjsko potrebni. To ni novo spoznanje, marveč Potreba, ki postaja čedalje bolj živa. Zato je tudi razumljivo, da sta n° *em področju našli skupno pot obe kulturni organizaciji koroških Slovencev — Slovenska prosvetna zveza In Krščanska kulturna zveza, 1 namenom, da se v skupnih kulturnih akcijah doseže več in ker je to prava pot za oblikovanje enotnega slovenskega kulturnega prostora. To so potrdile vse dosedanje skupne akcije, ki sta jih izvedli obe osrednji prosvetni organizaciji ob gostovanjih kulturnih skupin in ustanov iz Slovenije na Koroškem, kajti uspehi ob takih kulturnih manifestacijah *o vedno bili v vsestransko zadovoljstvo.
Tako je bilo tudi ob gostovanju Komornega moškega zbora iz Celja minulo soboto in nedeljo, ko Sta SPZ in KKZ organizirali koncerte na Bistrici v Rožu in v Škoci-janu. Gostovanje Komornega moškega zbora iz Celja, ki je nastopil Pod vodstvom prof. Egona Kuneja, Pa je bilo za ljubitelje slovenske Pesmi še posebno lepo doživetje, Saj so spoznali enega najboljših interpretov zborovske glasbe v Sloveniji, ki je s svojimi nastopi doma •n v tujini dosegel visoka odlikovanja in priznanja ter je tudi eden iz-*ned redkih nosilcev Gallusove plakete, najvišjega odlikovanja za Amaterske zbore v Sloveniji. Zato 0 kvaliteti gostujočega zbora ni treba posebej govoriti, o le-tej gobarijo pravkar nakazana dejstva in zlasti veliko navdušenje obisko-Valcev obeh koncertov.
V imenu gostov je na koncertih Spregovoril predsednik zbora prof. Gustav Grobelnik, ki je med drugim dejal, da celjski pevci, združi v Komornem moškem zboru, ne prihajajo kot propagandisti, pač Pa po dolgih 14 letih, ko so bili Prvič naši gostje, spet na obisk kot afat k bratu, kot prijatelj k prija-1®lju. Predstavnikom obeh organizacij — gostiteljic je izročil spominsko darilo kot izraz prijateljstva 'n spoštovanja, v svojih izvajanjih Pa še poudaril, da zato tudi spo-|6d pesmi niso izbrali iz repertoarja, s katerim nastopajo doma in na njem, kadar se želijo pomeriti z arugimi pevci in kadar želijo pokapati |e svoje pevske zmogljivosti, Pač pa so prišli z našo umetno in aarnačo slovensko pesmijo, vsake-jnu Slovencu razumljivo, ki ne po-rebuje razlage, da bodo peli o ''nselju, ljubezni, bridkosti in sku-,ali s pesmijo povedati, da čutijo 'n mislijo enako kot mi.
S takim sporedom so gostje iz '•alja povsem ugodili našim poslu-
šalcem, ker jim je slovenska narodna pesem najbolj pri srcu. Zato je tudi razumljivo, da se je navdušenje občinstva stopnjevalo od pesmi do pesmi vse do konca in da so po zaključku z burnim aplavzom izprosili še vrsto dodatnih pesmi. Tako so celjski pevci pokazali, da znajo prisluhniti koroškim srcem.
S svojo visoko pevsko kulturo, ki je sad dolgoletnega prizadevanja umetniškega vodje prof. Egona Kuneja, kot tudi celotnega zbora, predvsem pa solistov Satlerja, Bizjaka in Lorenčaka, so celjski gostje pokazali, s kakšno ljubeznijo gojijo tudi slovensko narodno pesem in kako doživeto in ubrano jo podajajo. Že dolgo nismo videli
tako zadovoljnih obiskovalcev pevskih prireditev, kot prav po nastopu Komornega moškega zbora iz Celja na Bistrici v Rožu in Škoci-janu. Zadovoljstvo nad toplim sprejemom pa so pokazali tudi gostje iz Celja, saj so trdili, da tako hvaležni publiki ni bilo težko peti.
Tako bo obisk iz Celja ostal vsem v lepem in nepozabnem spominu. To so poudarili tudi predstavniki obeh kulturnih organizacij v svojih pozdravnih oziroma zahvalnih besedah. Naj bo še povedano, da sta se koncerta na Bistrici udeležila tudi bistriški župan Baurecht in bilčovski župan deželni poslanec Ogris.
Med svojim bivanjem na Koroškem so celjski pevci izkoristili prekrasno vreme in napravili izlet v zgornji Rož in k Osojskemu jezeru.
Komornemu moškemu zboru v Celju se za edinstveni kulturni užitek iskreno zahvaljujemo, prirediteljem pa za odlično organizacijo gostovanja. Pri tem mislimo tudi na nesebično pomoč prosvetašev obeh krajevnih prosvetnih društev.
milllllllllllllllllllllllllllltllllllllllillllllllllllllllllllllllllllltllllllllllllllllllllllllllllNIIIIMIIIIIIIUIIIIIIIIllllllllllllllllllllM
| Pesem ne pozna meja \
Ob gostovanju Komornega moškega zbora iz Celja je na ko- § | roške rojake tudi celjska občinska skupščina naslovila poseben po- § S zdrav, ki se glasi:
V goste ste ljubeznivo poklicali nas Komorni moški zbor.
Pri tem čutimo, da mu niste odprli vrat Vaše gostoljubne do- 5 | mačije le zato, da bi slišali njegovo petje, Vi, dragi rojaki, ki pojete = | najlepše in širšim slovenskim ljudskim množicam najbolj priljubljene s | pesmi. Čutimo marveč, da želite naš zbor pozdraviti kot člen Vaše- Š s ga lastnega narodnega kulturnega življenja, kot sotvorca velike slo- = Š venske narodne in kulturne enotnosti to in onstran Karavank.
Drugačna državljanska izkaznica celjskih pevcev — Vaših 1 | nocojšnjih gostov, Vas ne moti, saj prihajajo s pesmijo, pesem pa £ = ne pozna državnih meja, ampak povezuje in združuje ljudstvo raz- § | ličnih jezikov, „ver in postav“ v eno harmonično družino.
Ob teh čustvih, ki jih izraža Skupščina občine Celje v imenu = E svojih občanov, upamo, dragi rojaki, da bo Komorni zbor iz Celja E = dostojen tolmač naših bratskih odnosov, hkrati pa naših najboljših = E želja k nadaljnjemu napredku Vašega lepega kraja.
mmiiiiiiiiiiiMiiitiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiimiinimtiiiiiiiimiimiimiiimiiiiiiiiiiiiiiimiiiiimiiiiimiiiim
Izšlo že sto knjig
zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev
Državna založba Slovenije je prejšnji teden proslavila izreden jubilej: izšla je namreč že stota knjiga v reprezentativni zbirki zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev. V ta namen je priredila založba posebno tiskovno konferen-
MED NOVIMI KNJIGAMI
KOLEDAR ZA SLOVENCE PO SVETU
Slovenska izseljenska matica v Ljubljani poleg drugih publikacij zdaj že devetnajst let izdaja tudi svoj koledar. Doslej se je imenoval „Slovenski izseljenski koledar", letos pa je bila v naslovu opuščena označba »izseljenski", ker je hotela dati založba poudarek temu, da je koledar namenjen širšemu krogu — skratka Slovencem po svetu, kakor je rečeno v njegovem podnaslovu.
Ampak ne samo po naslovu, marveč predvsem po vsebini je to res koledar za vse Slovence, prirejen tako, da po eni strani Slovencem, ki žive izven ožje domovine širom po svetu, predstavi staro domovino, po drugi strani pa Slovence doma v Sloveniji seznani z življenjem rojakov v drugih državah in na drugih celinah.
Koledar je tudi tokrat zajetna knjiga, ki obsega skoraj 300 strani; tiskan je na lepem papirju ter opremljen s številnimi ilustracijami, med katerimi je 13 celostranskih barvnih in več kot sto črnobelih. Prava paša za oči so barvni posnetki slovenskih narodnih običajev, naslovno stran koledarja — prav tako v barvah — pa krasi slikovita podoba Kanala ob Soči.
O vsebini v tem kratkem zapisu ni mogoče govoriti v podrobnostih, zato naj le splošno povem, da bi koledar vsebinsko lahko delili na dva dela. V prvem delu je prikazana Slovenija z vsem svojim pestrim in bogatim življenjem in delovanjem tako na družbenem kot na kulturnem in gospodarksem področju; govora pa je tudi o njeni skrbi kot matični domovini za ro-
jake, ki žive v zamejstvu, za Slovence, ki so začasno zaposleni v tujini, in za vse tiste slovenske ljudi, ki so kot izseljenci razkropljeni po vsem svetu. Obratno pa bi drugi del koledarja lahko imenovali tribuno Slovencev, ki žive izven svoje ožje domovine; tukaj spoznamo predvsem bogato kulturno delovanje med rojaki v posameznih ameriških državah, kjer je mnogo slovenskih ljudi že pred mnogimi desetletji našlo novo domovino, pa so tudi še v drugi ali celo tretji generaciji ostali zvesti svojemu jeziku in slovenski kulturi. O tem pestrem in bogatem kulturno-prosvetnem izživljanju slovenskih izseljencev v Ameriki in drugod po svetu pa obširno govori tudi poročilo predsednika Slovenske matice, katera je letos obhajala dvajsetletnico plodnega delovanja v službi povezovanja Slovencev po svetu z domovino Slovenijo.
Naj bo le mimogrede omenjeno, da smo v koledarju Slovenske izseljenske matice tudi tokrat zastopani koroški Slovenci enkrat s člankom dr. Boga Grafenauerja o ustoličenju koroških vojvod, potem pa s prispevki dveh naših pesnikov — Frana Ellerja in Andreja Kokota.
»Slovenski koledar" za leto 1972 je uredil poseben odbor, katerega glavni urednik je Drago Seliger, odgovorna urednica pa Mila Šenk. Cena koledarja je 3 ameriške dolarje (oziroma enaka vrednost v drugih valutah).
Tako po obliki kot še posebno po vsebini bo »Slovenski koledar" res dragocen vsakomur, ki ga zanima usoda slovenskih ljudi po svetu. Naročite ga lahko tudi v knjigarni »Naša knjiga" v Celovcu.
co, na kateri je bil slovenski tisk seznanjen s podrobnostmi tega važnega izdajateljskega podviga vodilne slovenske založbe.
Svojo obsežno zbirko .Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev" je Državna založba Slovenije začela izdajati pred 25 leti. Za kako pomembno znanstveno literarno dejanje pri tem gre, dovolj zgovorno kaže podatek, da bi samo z opombami in s komentarji iz dosedanjih sto knjig lahko napolnili 20 knjig po 400 strani. Glavni urednik zbirke prof. dr. Anton Ocvirk je na tiskovni konferenci nadalje povedal, da je prišlo v izbor 19 avtorjev: zbirko so začeli s Kosovelom, jubilejna stota knjiga pa je deseti zvezek Cankarjevega zbranega dela, ki bo v celoti obsegalo 30 knjig. Vseh dosedanjih sto knjig obsega skupaj 43.500 strani, od tega približno petino opomb; od prvotno zasnovane zbirke pa je doslej izšlo približno dve tretjini del.
Vsekakor je že zdaj gotovo, da gre pri tej zbirki za doslej največje dejanje sodobnega slovenskega humanistično znanstvenega duha. Dela slovenskih klasikov so v tej zbirki doživela kolikor se da natančno in objektivno znanstveno predstavitev, tako da bo vsak, ki bo v bodoče proučeval ta dela, imel na razpolago preverjeno prvoten tekst, njegovo genezo, kolikor je je mogoče razbrati iz pisanih virov, in njegov odmev v njih.
SVETINA
1 |
Sik
ji
iHlII
* ■
■i
i
1
i
DRUGA KNJIGA
^ Potuhnil se je med skale v bližini stopnic in prisluhnil, I* so Nemci še v zasedi. Ničesar ni bilo slišati razen žvi-Jtanja ptičev. Zato se je opogumil in krenil po stopnicah. u in tam je obstal in poslušal.
Nič. Molk gozda in šelestenje drevja v vetru .
Gozd,
■ ,9a je tako zelo ljubil, in življenje — vse je bilo tako „ 'Z|J! da ni več vzdržal. Z naglimi skoki se ie do
. — ...--------------- naglimi skoki se je pognal prek
Qdnjih stopnic. Bil je zunaj.
Petdeset metrov nad njim, na vrhu skalovja, so sedeli 'Je Nemci in buljili v sonce. Za vhod v jamo se niso zme-*• Ko so iznenada zagledali golega in osmojenega ®veka, so bili tako presenečeni, da jim je kar sapo zaje- Šele ko je prikazen skočila v gozd, so zavpili: .Haiti t.| 1 Haiti” in začeli na slepo streljati za človekom, ki je 1 *anje bolj privid kot človek.
j Krogle so žvižgale visoko nad Rudijevo glavo. Vedel • da niso nevarne, pa je kljub temu bežal, kot se spodobi ^emu. Bežal je po najbolj gostem grmovju, ki mu je na 9ano in golo telo risalo nove rane. Gola in razbolela ,°Pala mu je rezalo kamenje, v členke se je zabadalo
V.
^ Pribežal je v visok borov gozd. Nemci ga niso zasle-°vali. Zdaj si je lahko malo oddahnil. Skozi borovo igli-
čevje se je iskrilo sinje nebo, trava je mehko zelenela. To je življenje! Zdaj pa čimprej k ljudem!
Na robu gozda je naletel na dva drvarja. Gledala sta ga kot prikazen. Prosil ju je, naj mu dasta piti in, če imata, kakšno cigareto. Hlastno je pil črno kavo, ki sta mu jo ponudila in potem prižgal. V glavi se mu je zavrtelo. Ni se maral muditi, še zmeraj je smrdelo po sovražniku. Od možakarjev je izvedel, da se divizija že dva dni tolče z Nemci. Torej je bil toliko časa v jami... Dala sta mu stare hlače. Potem se je počutil mnogo bolje.
Začudeno sta gledala za njim. .Ljudje so od hudiča,’ je dejal stari drvar, .kaj vse si upajo!"
Hodil je še nekaj časa, ko je med zelenjem zavohal dim. .Aha, oglarji."
Tudi ti so ga sprejeli, ko da je padel z neba. Povedal jim je, kako je z njim, in dali so mu jesti in piti. Prinesli so mu nekaj cunj, da si je vanje zavil noge. Eden mu je hotel odstopiti celo čevlje, ki pa jih je odklonil, saj jih na tako otekle in razbolele noge ne bi mogel obuti.
Zdaj je hodil laže. Čez kakšno uro je spet naletel na ljudi. Med njimi je bil tudi terenec, ki ga je brž odpeljal domov. Ko so ga zagledala dekleta, so se v strahu razbežale. .Zares moram biti čuden, ko se me tako boje," si je dejal. Seveda — skoraj nag, ožgan, krvav, s posneto kožo na obrazu in z velikimi vročičnimi očmi je zares vzbujal grozo ... Toda kmalu so premagale upor proti živemu mrtvecu. Umile so ga, obvezale in oblekle. Zahvaljeval se je z očmi in besedami. Pravzaprav še ni dojel svojega drugega rojstva. Vse, kar se je z njim dogajalo, se mu je zdelo prečudno, neresnično. Tu in tam se mu je zazdelo, da leži v jami, da se mu blede, da samo sanja in da bo umrl.
Potem so ga spravili spat. Med spanjem je večkrat nerazumljivo govoril. Zbudil pa se je šele naslednji dan,
ko je prišla ponj patrulja najbližje enote odreda. Vodja patrulje, golobrad mladenič, ga je začel zasliševati, kot bi prijel belogardističnega vohuna. Nekaj časa mu je odgovarjal, potem pa je vzrojil:
.Pojdite k hudiču! Povedal sem, kdo sem in kako je in niti besede več ne povem. Povprašajte v divizijskem štabu, pa vam bo komandant Lazar povedal vse, kar želite."
Tedaj je bilo dosti tudi terencu.
,Ne norite... Saj vidite, da mora fant takoj v bolnišnico."
Patrulja je odšla in ga pustila v hiši.
V svitu dneva so iz mesta krenile tri bojne kolone z baterijo topov in minometov. Nemci, Mongoli in domobranci ... Napotili so se proti vasem na obronkih hribovja, kjer so izvidniki prejšnji dan zdaleč zaznali sovražnika in kjer se je moral prejšnji bojni odred umakniti.
Obveščevalna služba je odpovedala. Redki zaupniki domobrancev so se ob prihodu divizije poskrili, brez partizanskega dovoljenja pa je bilo civilnemu prebivalstvu prepovedano hoditi v mesto.
Poročnik Valjhun je bil razočaran. Tisti trije, ki jih je bil Duh poslal na poizvedovanje, preoblečene v civilne obleke, se niso vrnili. Prepričan je bil, da so se poskrili doma in da jih do konca vojne ne bo več na spregled. Ko je po neprespani noči taval po dvorišču kasarne, kjer so se razporejale enote za napad, je srečal poročnika Veld-manna. V senci zidovja so mu podoficirji urejali bojne skupine, delili municijo za mitraljeze, puške in tromblonke. Pred vsako desetino so prinesli zaboj ročnih granat, ki so si jih vojaki zatikali za pas, kolikor je kdo hotel.


\h£*y<Snj^R
Umrl je Janez Einspieler
Bilčovs. — Grenka skrb in žalost je pred dobrima dvema mesecema objela razsežno, na lepi razgledni točki nad Rožem ležečo Sramsičnikovo kmetijo. Gospodarja tega daleč znanega trdnega doma, Janeza Einspielerja, je zadela možganska kap. Takoj je bil po zdravniškem navodilu prepeljan v celovško bolnico. Tam se je po prvih tednih zdravljenja pokazalo nekako zboljšanje bolnikovega stanja in bilo je upanje, da bo Janez Einspieler kmalu okreval, zlasti ker je bil še razmeroma mlad (v 57. letu) in čvrsta močna oseba. V tem upanju se je vrnil domov, kjer pa se bolezen ni izboljšala, marveč se je ponovno moral vrniti v bolnico. Pa tudi tam ni bilo mogoče zaustaviti napredovanja bolezni in tako se je zopet vrnil domov in 5. novembra ga je smrt rešila hudih bolečin.
Rajni Sramsičnik je bil znana osebnost ne samo v naši občini, temveč daleč preko Roža, Gur, občin ob Vrbksem jezeru in tudi v sosednji Sloveniji. Njegova življenjska pot ni bila postlana samo z rožami. Leta 1914 je bil njegov oče vpoklican in poslan na fronto v tedanjo avstrijsko kronovino Galicijo, kjer je tudi padel. Zapustil je vdovo z enim sinom, Janez Einspieler pa svojega očeta ni nikoli videl in poznal, ker se je rodil šele tretji mesec po odhodu očeta v vojsko.
Mati vdova je prevzela kmetijo, ki jo je zelo dobro vodila, z zgledno vzgojo pa skrbela za svoja dva sinova. Poslala ju je v šolo v Ljubljano, kjer je starejši zbolel in umrl. Vso skrb je mati posvetila sedaj edinemu sinu Janezu in skrbela, da je postal res narodno zaveden in razgledan napreden gospodar. Po dosegi polnoletnosti mu je izročila v last kmetijo, kjer je v najboljšem soglasju z materjo gospodaril. Leta 1938 se je oženil z gospodično Lenko Partl, po domače Miklavčevo v Kajzazah.
V najboljši zakonski sreči je potekalo življenje pri Sramsičniku. Pa so prišla leta, ko je nacistična Nemčija zasedla Avstrijo (1938). Zavedne Slovence, posebno lastnike lepih kmetij, so leta 1942 razlastili, z raznimi izmišljenimi »argumenti" so pri lepem dnevu oropali prave lastnike hiš, gospodarje z družinami vred pa pognali v izgnanstvo in taborišča. Zahotelo se jim je tudi lepe Sramsič-nikove domačije in tako je moral Janez Einspieler s svojo družino kot brezpravna raja v tujino (1942).
Leta so minula (39 mesecev), tisočletni rajh je propadel in vračali so se izseljeni koroški Slovenci, tako tudi Sramsičnikovi na svoje domove. Z vnemo mladega gospodarja je bilo obnovljeno gospodarstvo. Cez nekaj
let je bil Janez Einspieler kljub nasprotovanju nekaterih izvoljen za župana takratne občine Zgornja Vesca. Kot župan si je pridobil zaupanje občanov, ki so mu pri naslednjih volitvah zopet zaupali to najvišjo funkcijo v občini, dokler se ni občina Zgornja Vesca spojila z občino Bilčovs. Pa tudi v bilčovskem občinskem svetu je delal kot občinski odbornik in se zanimal za vse panoge občinskega gospodarstva. Bil je dalj časa zastopnik krajevnega kmečkega odbora, član tukajšnje požarne hrambe ter odbornik Hranilnice in posojilnice v Bilčovsu; pa tudi za prosvetno društvo je imel vedno odprto srce in ni nikdar odrekel, če je bilo treba kaj žrtvovati. Naše knjige in časopisi so bili njegovo stalno branje in tudi kot kristjan se nikdar ni sramoval javno priznati svojega prepričanja.
Tak je bil Janez Einspieler, p. d. Sramsičnik. Vsi, ki so ga poznali, žalujejo za njim. Njegovo življenjsko vodilo je bilo: značajnost, zvestoba, pravičnost in pomoč zapostavljenim in zatiranim. Kako je bil spoštovan in priljubljen, je pokazal njegov pogreb. Nad tisoč pogrebcev ga je spremljalo na njegovi zadnji poti. Domači župnik Leopold Kassl je ob asistenci župnika Vošnjaka iz Št. Janža v Rožu opravil pogrebne ob-
/
JANKU
Prejšnji leden smo pospremili Janka Oitzla iz Polane pri Bistrici v Rožu k zadnjemu počitku na sve-ško pokopališče. Ob odprtem grobu sta domači župnik Martin Škorjanc in zastopnik Slovenskega prosvetnega društva »Kočna" v Svečah profesor Valentin Inzko orisala pokojnikovo življenjsko pot in poudarila zlasti njegovo dolgoletno požrtvovalno delovanje v korist naše narodnostne skupnosti. Ogromna udeležba žalnih gostov na njegovem pogrebu pa je bila najlepši dokaz, kako je bil rajni Oitzl znan, spoštovan in priljubljen.
Pokojni je dočakal visoko starost, saj je pred tremi meseci praznoval 95. rojstni dan (o tem je meseca avgusta letos poročal tudi naš list). Njegovo življenje je bilo trdo neizprosno življenje koroškega trpina. Rodil se je pri Št. Lenartu pri Sedmih studencih, kjer je že v zgodnji mladosti izgubil starše. Po izučitvi mizarskega poklica v Beljaku je prepotoval Koroško, Štajersko in Tirolsko, da bi se poklicno izpopol-
rede in v vznešenih besedah orisal značaj rajnega kot vernega človeka. V slovo in zahvalo je v svojem kakor tudi v imenu občine Bilčovs ob odprtem grobu v lepih besedah spregovoril župan Hanzi Ogris. Za Zvezo slovenskih izseljencev (ki bo namesto venca na grob prispevala ustrezen znesek za slovenski dijaški dom v Celovcu) se je od rajnega Sram-sičnika poslovil predsednik Lovro Kramer, moški zbor društva »Bilka" pa mu je v slovo na domu in ob odprtem grobu zapel žalostinke in tudi tisto pesem, ki si jo je že v izselje-ništvu izbral za primer svoje smrti: »Tiha luna jasno sije, duh moj misli na svoj dom, srce zanjga strastno bije, Bog ve, kdaj ga videl bom." To željo so mu naši pevci izpolnili. Poseben izraz spoštovanja pa je bila pesem žalostinka komornega moškega zbora iz Celja, kateri mu je na domu žalosti tako dovršeno zapel.
Zahvala vsem, ki so sodelovali, da je bil rajnega pogreb tako veličasten. Družini in vsem sorodnikom izrekamo iskreno sožalje.
Tako je Janez Einspieler mnogo prezgodaj končal tek svojega življenja, vendar nam je zapustil zgled kremenitega značaja in prave narodne zvestobe. Naj mu bo ljubljena domača zemlja lahka. Slava njegovemu spominu!
OITZLU V
nil. Ko je odslužil vojaški rok, je postal orožnik; služboval je v Borovljah, v Celovcu in na Bistrici v Rožu, kjer so ga leta 1918 prevzele jugoslovanske oblasti. Po plebisci-
tu pa je bil kot zaveden Slovenec vržen iz službe brez pokojnine in vsake podpore, poleg tega mu je bilo odvzeto tudi avstrijsko državljanstvo. Vse prošnje, ki jih je delal, so bile odbite. Težko se je pre-
Slovensko prosvetno društvo »Edinost" v Pliberku
VABILO
na
jubilejno prireditev
OB 40-LETNICI PEVSKEGA ZBORA
Slovenskega prosvetnega društva »Edinost” v Pliberku v nedeljo 21. novembra 1971 ob 14,30 uri v dvorani gostilne Schwarzl v Pliberku.
Slavnost bo povezana s srečanjem pevskih zborov iz Podjune ter Mežiške doline.
Ljubitelje lepe slovenske pesmi prisrčno vabimo, da se proslave udeležijo v čimvečjem številu. S svojim obiskom boste pevcem našega društvenega zbora izkazali priznanje za njihovo požrtvovalno dejavnost v zboru, ki že štiri desetletja goji in širi slovensko pesem med našim ljudstvom.
Častno pokroviteljstvo jubilejne prireditve je prevzel župan mestne občine inž. Siegfried Kristan.
Po koncertu prosta zabava in ples.	Odbor
Tiskovna konferenca
na delovnem uradu za Koroško
V petek prejšnjega tedna je priredil deželni delovni urad za Koroško tiskovno konferenco, na kateri je bilo govora o pionirskem dejanju, ki ga je izvedel delovni urad v Spitalu, kateri je začel podporo za brezposelne pošiljati po pošti.
Špitalski okraj je po površini večji
SLOVO
bijal z ženo in petimi otroki na mali ženini kmetiji skozi življenje. Kljub temu pa ni obupal, nasprotno s svojim vedrim značajem je premagoval težkoče, ki so se mu postavljale po robu. Šele po drugi svetovni vojni mu je bilo povrnjeno avstrijsko državljanstvo in priznana skromna »užitnina" namesto zaslužene pokojnine.
Rajni Oitzl je bil prava koroška korenina. Vsak prosti čas je posvetil narodnemu delu, bodisi kot pro-svetaš ali zadružnik. Posebno hvaležno se ga spominja domače prosvetno društvo v Svečah, katerega pevski zbor mu je zapel v slovo pod vodstvom prot. Antona Feini-ga. Kljub visoki starosti je še z velikim zanimanjem bral naš list »Slovenski vestnik", v katerega je tudi nad dve desetletji pridno dopisoval.
Janka Oitzla bomo ohranili v lepem spominu, žalujočim svojcem in sorodnikom pa izrekamo tudi tem potom globoko in iskreno sožalje.
od dežele Predarlske, razčlenjen na več dolin in s kraji, oddaljenimi tu' di do 80 kilometrov od svojega centra. V 22 lokalih, ki so bili raztreseni širom okraja, se je odvijala pr°' cedura tako imenovanega »štempla-nja" in izplačevanja podpore za brezposelne. Pri tem so morali nekateri delojemalci prehoditi tudi po več nr dolgo pot do teh lokalov in razrnere so bile za obe strani več ali manjše-znosne. Potem je delovni urad v Sp1' talu naredil poizkus: ukinil je „štemP'
lanje" in začel po pošti prenakazo-vati podporo za brezposelne.
Ta »eksperiment" se je tako dobro
obnesel, da je bilo s 1. novembrom letos po vsej Koroški — kot PrVl zvezni deželi v Avstriji — ukinjeno »štemplanje". Od novembra napre| se brezposelni samo še prijavijo Pfl svoji občini ali delovnem uradu, kjer uredijo potrebne formalnosti in že dobijo mesečno po pošti poslano P°d' poro za brezposelne. Odjavijo pa se enostavno z dopisnicami, ki jih jej ta namen dal tiskati delovni urad’ Namesto prejšnjega kontrolnega jav' ljanja vabijo brezposelne sedaj sam® še na informativne pogovore.
Zadnje čase se je naselilo na roškem okrog trideset novih ind^ strijskih podjetij, ki so pripornog1* do tega, da je bil letos dosešen abs® lutni rekord zaposlenosti, nature 167.256 oseb, kar je za 8000 veČ k°* lansko leto. Tudi število sezonsk brezposelnih delavcev (14.321) se 1 zmanjšalo napram lanskemu letu * 4500. Iz zadnjih podatkov je razvt no, da je bilo letos tozadevno dob leto, kar bi bilo želeti tudi za pribo njost.
Tone Svetina: UKANA — Tone Svetina: UKANA — Tone Svetina: UKANA — Tone Svetina: UKANA
Tone Svetina: UKANA — Tone Svetina: UKANA
— Tone Svetino:
»Ali greste z nami, gospod poročnik?" ga je smehljaje povabil Veldmann in si zategoval pašček od čelade, ki se mu je imenitno podala.
»To mi še na kraj pameti ne pride," je odgovoril Valjhun in si prižgal cigareto. »Ta izpad ne sodi v moje neposredno področje," se je naredil važnega. »Če ne bi zletela proga v zrak, bi bil že zdavnaj v Ljubljani.”
»Jaz pa v Dresdenu, kolega. To je nezaslišano: že drugi dan mi teče dopust, domov sem že brzojavil, vsi me čakajo, jaz pa izvršujem tu prav navadne frontne dolžnosti.'
.Tragično," je dejal Valjhun. »Imeli boste priložnost spoznati se s taktiko divizije in si pridobiti kakšno lovoriko, da bo dopust potem lepši."
Veldmann je puhal v hlad pomladnega jutra cigaretni dim in skušal ustvarjati videz ravnodušnosti v vznemirljivo napetem ozračju vojašnice.
Mimo je prikorakala enota Mongolov, vojakov 162. nemške divizije »Turkestanske", ki so po ujetništvu na vzhodni fronti prestopili k Nemcem. Valjhunov pogled je polzel po njegovih obrazih — imeli so postrani zarezane oči in so spominjali na Hune. Mitraljezci in njihovi pomočniki so si opasali prek prsi — po kozaškem okusu — nize nabojev za strojnice. Tudi zdaj, ko so bili v nemški službi, Valjhunnu niso bili posebno všeč. Sovražil je vse, kar je bilo sovjetskega in je — četudi samo zdaleč — dišalo po komunizmu. Nehote je pomislil: »Če bi se vojna sreča obrnila, bi te divjaške Stalinove horde preplavile Evropo in uničile zahodno civilizacijo."
Veldmann je ujel Valjhunov zaničljiv pogled, in ko so bili že mimo, je dejal:
»So pač divjaki, navadni pastirji, v protipartizanski vojni pa kar uporabni. Roparji so že po naravi. Ti izpraz-
nijo vse. Z njimi romajo kokoši, ure ... In gorje ženskam, če naletijo nanje! Niste bili še z njimi skupaj v akciji?"
»Ne. Nisem bil, pa mi tudi ni do tega. Na Aziate gledam s predsodki," je odvrnil.
Tedaj je prihajal komandant napada in poročnik Veldmann je ukazal, naj enota odkoraka za Mongoli.
Poslednja je bila enota domobrancev. Valjhun je pomahal Duhu in mu želel vso srečo. Na čelu ene čete je korakal tisti rdečelični oficir, zdaj seveda trezen. V obraz zabuhel, je krmežljavo in sovražno gledal naokrog kakor bik, ki ga ženejo v klavnico. Ko je zagledal Valjhuna, so se mu usta razlezla v nasmeh. Bleknil je: »Z nami, gospod poročnik! Da boste videli, kakšni so primorski banditi!"
Valjhun se je užaljeno obrnil in odšel v kasarno, kjer je nameraval sestaviti poročilo in se še pogovoriti z nekaterimi ljudmi.
Vse tri kolone so se kmalu zapletle v boj z divizijo, katere obrambna linija se je raztezala po obronkih goljav in rahlo poraslih senožetih pred naselji. To je bilo za nemško poveljstvo, ki je pričakovalo napad šele na obrobju gozdov, prvo presenečenje. Goljave pod mitralješkim ognjem nevidnih strelcev so jemale enotam pogum. Zaman so poskušale prebiti obrambo.
Mongolov se je zdelo komandantu napada najmanj škoda, zato jih je usmeril na ključno obrambo brigade Janka Premrla-Vojka. Tam sta neusmiljeno kosili dve težki strojnici iz cerkvenega zvonika, ki sta obvladali vso kotlino.
Poročnik Veldmann je opazoval napad z levega krila. Videl je, da so Mongoli prodrli za ceno hudih žrtev vse do cerkvenega zidu, kjer so jih odbili z ročnimi granatami. Tako se je njihov napad ustavil. Prednost, ki so jo priborili Mongoli, je Veldmann nameraval izrabiti zase. Ze zjutraj so prešli mostič čez reko — zdaj je bil pod močnim strojničnim ognjem. Dobil je povelje, naj se vklini v brigadno
obrambo in prebije položaje, potem naj se s pomočjo mobranskih vodnikov privleče v zaledje obeh brigod napade odzad. To bi bil zavidljiv uspeh, za katereg0 ^
mu morda podaljšali celo dopust in dali železni križec-
vsem svojim odredom se je pritajil na grobljastem, z g°*' grmovjem poraslem zemljišču in čakal na ugodno prl1 . nost, ki je bila prav tako nevarna kakor vabljiva. V I'5'1 . je imel objavo za dopust in vozno karto. Če ne poi*k mu lahko osorni major vzame objavo. Če ne uspe, P° * bo obdolžil, da je zakrivil neuspeh. Ko je tako tuhtal-je ozrl po svojih. Ležali so po mrzlih tleh, z orožjeruf
n<3' napr®j'
merjenim predse, in zadovoljni, da jim ni treba Streljanje se je oglašalo na več straneh, zato se je odl° . da ne bo rinil naprej brez potrebe, ker ne ve. s kaks®
nič «">
ne bo rinil naprej brez potrebe, ker ne ve, s silami se bo srečal v globini obrambe brigad. Prav ni bilo do tega, da bi staknil kakšno kroglo.	. aj
Mokra zemlja ga je ohladila, a je potrpel. Čez n® . dni bodo popravili progo in odpeljal se bo domov. M tem pa se bo ozračje umirilo.
Med vojaki se je priplazil kurir komandanta naPa in mu izročil pismo:
»Kaj čakate? Takoj poskusite vdor," je bilo napi*01^* Poročnik Veldmann je pomislil: »Povelje je pov® I Naravnal si je čelado, vtaknil v avtomat poln *ar*e^-|0. dvignil roko. Poklical je vodje skupin in jim dal navo 1 Z obronka so se spustili h kolenu reke, ki se ie svel
stlikalcl
v soncu. Od tod so krenili na porasel greben, ki se j® 5 gjj| proti boku brigadnih položajev. Sredi poti jih je presen
močan strojnični ogenj in jih prikoval k borbo. Veldmann je klečal za skalo, izdajal p
tlom. Spre)«-; j
ovelja •
mislil, vdrli v
ki je bil šele v zgornjem delu zaseden s partizani, *e lovit in neprehoden. Tja je poslal vod svojih ljudi. Pr0
ju je bolje, če počakajo tu do noči, kot Pa globino obrambe. Oziral se je na nasprotni gre .
I S1V/ Tnnmiom rJolii Tr-icArJcsn c nnrliTnm.	, »«
/
Kulturne nagrade dežele
Dne 19. novembra bo deželni 9lavar Sima v Domu glasbe prvič Pfedal kulfurno nagrado dežele broške in štiri pospeševalne napade. Kulturno nagrado prejme li-Johannes Lindner, znan zlasti po Syojih delih „Die Geister der Ahnen" in „Die Flosser”. Rodil se
IZMENJAVA
Med BOROVLJAMI IN TRŽIČEM
Občini Borovlje in Tržič že leta u*pešno prakticirata razne oblike sodelovanja. V ta okvir sodi tudi nojnovejši primer kulturne izmenja-Ve< in sicer razstave, ki bo posvetna ,.konjičkom", s katerimi se ba-v'io ljudje v svojem prostem času.
Tržiška razstava bo v Borovljah °dpna danes ob 18. uri zvečer v gostilni Scholz ter si jo bo ob pro-!t' vstopnini možno ogledati danes d° 20. ure, v soboto in nedeljo pa t 9. do 18. ure. Razstavo prireja nalturni urad mestne občine Borov-"e> in sicer v okviru kulturne izmenjave med obema občinama.
Teden dni pozneje pa bo podob-n° razstava boroveljske občine pridna v Tržiču.
Vernberk
, Pred nedavnim so imeli v Vem-trku abivehrkampferji ob navzoč-najvišjih deželnih predstavni-Abwehrkampferbunda in Hei-tdiensta svoj občni zbor, kjer so opravljali tudi o južnokoroškem ^oblemu. Menda so prišli do „po-Onega” zaključka, da merodajni jolitiki niso zmožni odpraviti dobila manjšinskega šolskega zakona,
■1 Pravi, da mora vodja šole na dvo-.zjcnem ozemlju obvladati oba de-tlna jezika. Ta paragraf pomeni za Hdne ,,.patriote" veliko in resno nežnost za bodočnost Koroške, ker se ,e bati slovenske „Unterwanderung“, 0rej neke vrste slovenizacije dežele. Pe stare in preživete fraze o „Ko-°s*i v nevarnosti“ danes nihče več jemlje resno. To je samo še čiv-«nje večno včerajšnjih šovinistov, ki *e ric morejo sprijazniti s sodobno in Pravičnejšo miselnostjo.
, Spomnimo se besed merodajnega rzavnika, zveznega prezidenta Jo-l*sa ob priliki otvoritve beljaške ■ °ngresne dvorane, ko je rekel, da pajo ravno Korošci na svojem ozem-lH najlepšo možnost demonstrirati tropsko zrelost. Kako si le-to pred-*vljajo koroški nestrpneži, pa vidi-0 na zgoraj navedenem primeru.
je v Možberku in bo letos 22. novembra obhajal svoj 75. rojstni dan. Leta 1945 je bil vodja kulturnega oddelka deželne vlade. Johannes Lindner je bil prijatelj pisatelja Perkoniga in slikarja Herberta Bockla.
Nadaljnje pospeševalne nagrade pa prejmejo: dr. Hans Sampl, ki je kustos deželnega muzeja in ima velike zasluge pri vzdrževanju čistoče naših jezer; dr. Nikolaus Theodorot kot skladatelj in dirigent, ima zasluge za sodobno glasbo v okviru koroškega radia; Arnult Komposch, znan kot strokovnjak za brušenje stekla in zrcal, ter avtor G. F. Jonke, znan po svojih delih „Geometrischer Heimatroman" in .Musikgeschichfen".
Kulturna nagrada, ki jo je deželna vlada letos sklenila za vrhunske dosežke na področju kulture in umetnosti, znaša 50.000 šilingov, medtem ko pospeševalne nagrade znašajo po 20.000 šilingov. Nagrade bodo podeljene v okviru posebne svečanosti, ki bo v modri dvorani celovškega Doma glasbe.
Slovensko prosvetno društvo
..Zarja" v Železni Kapli
Vabilo
na
PRIREDITEV LJUDSKIH PLESOV
ki bo v nedeljo 14. novembra 1971 ob 11.30 uri v farni dvorani v Železni Kapli.
Na tej prireditvi se nam bo prvič predstavila folklorna skupina našega društva, ki bo izvajala narodne plese in staro domačo ohcet.
Vljudno Vas vabimo, da se prireditve udeležite s svojo družino, prijatelji in znanci. S svojim obiskom boste sodelavcem folklorne skupine izkazali priznanje za ves njihov trud, ki so ga vložili v priprave in študij posameznih plesov.
Vaše udeležbe se že v naprej veseli
odbor
Celostno pojmovanje slovenskega prostora in nekaj skupnih vprašanj
Niti zavedamo se ne, kako je naša spoznavnost o domovini ukrojena in kaj je tega krivo. Zdi se, da je tako pojmovanje čisto preprosto posledica šolskih spoznanj: gledali smo na zemljevide in videli Slovenijo, lepo z mejo obrobljeno, za njo pa je pisalo Avstrija in Italija. Te medle pojme si številni ohranijo, ker pač boljših ni bilo, in v svoji preprosti preproščini že čakajo, kako bodo ob prvi priložnosti, ko bodo pogledali za mejo, preizkusili svoje polovično ali četr-tinsko znanje tujega jezika. Da se bodo s tako poceni ravnanjem lahko osramotili, jim niti ne pride na misel.
Vse to v matični domovini še ne bi bilo tako hudo, če bi tako preprosto preprostih pojmov o domovini in njenem zamejstvu ne imeli prepogosto tudi ljudje, ki delajo v ustanovah javnega obveščanja in poročanja in v mnogih založbah. Zamejstvo opisujejo, kot da bi bilo zanje in za nas tuj svet, kot ga vidijo, če grejo tja na obisk, kar s tujimi krajevnimi imeni ali pa površno, z manj pozornosti in zanimanja, kot pa če bi opisovali kake puščavske ali pragozdne dežele, neprizadeto. To naj bi bilo pač zaradi današnjih „mednarodnih“ povezav in nazorov, kot sanjari prenekatera duša ob branju vsakdanjega časnika ter si skuša utrditi svoj ugled s tem, da gre na obisk v Zahodno Evropo, recimo v Pariz, ali pa v Ameriko in o tem pripoveduje.
O čutu odgovornosti do naših zamejskih ljudi večina naše javnosti niti ne razmišlja, malokdaj se kdo zave, da s svojim ravnanjem podpiramo ali spodbijamo obstoj slovenstva v zamejstvu, ki je zmeraj bilo in je še živi del domovine, za katero še zmeraj kulturno in duhovno ustvarja, kljub navzočnosti tujejezične večine. To je torej množična posledica pomanjkljivega obveščanja in vsakdanjega rednega poročanja v domovini o zamejstvu. Prišlo je celo tako daleč, da tistega, ki se poteguje za večjo pozornost rojakom za mejo in v svetu, lahko označijo za nerealista, zastarelega, prenapetega, ali kar nacionalista, ki bi utegnil že jutri nastaviti kakšno mino ali kako drugače motiti ljubi mir, kot so brali o čem podobnem v Sev. Irski ali še kje drugje. Niti odgovora ni na pogostna izzivanja in poniževanja slovenstva, komaj se poroča o skrunitvi partizanskih grobov brez kakega protesta ali primerne obsodbe takega početja, da ne govorimo o stalnem zapostavljanju, sramotenju in poniževanju rojakov, takole rahlo, ne prehudo, a ne-
popustljivo in povsod, od delodajalcev do oblasti, do šole in do cerkve.
Pravilno mednarodno gledanje bi zahtevalo rast slovenstva v zamejstvu, kar bi bilo obogatitev tudi za skupno državo drugojezične večine, ob njenem najširšem razumevanju manjšine, njene povezanosti z matico in sožitju z njo. Zamejstvo in domovina nista enoten državni prostor, vendar pa sta enoten narodni in domovinski prostor in danes, ko se uveljavlja pojmovanje širše evropske povezanosti, ko so odprte meddržavne meie, ko se razvija mednarodno sodelovanje in dobro sosedstvo, so o-kolnosti za rast in kulturno povezavo celotnega narodnega prostora več kot ugodne, zato ni dopustno, da se zanemarjajo rojaki v zamejstvu, njihovo vztrajanje in zvestoba narodni biti. Sicer je treba priznati, da je misel o enotnem narodnem prostoru prodrla, čeprav se še ni uveljavila, ni pa nikakršnega sledu o gospodarski po-
JOŽKO ŠAVLI NAŠI RAZGLEDI LJUBLJANA
vezanosti z zamejskimi rojaki in še o vseh drugih dejavnostih, ki oblikujejo naš in njihov življenjski vsakdan ali naš skupni vsakdan, če brez pomišljanja m lažnega izmišljanja o „realnosti“ priznamo, da smo eno.
Že nekajkrat se je priznalo, da je bil naš odnos do zamejstva v preteklosti zgolj idejno-nazorski. To pomeni, da se našim rojakom v zamejstvu ni priznavala pravica do idejne raznolikosti, priznavala pa se je državi, v kateri živijo, in njenemu večinskemu narodu. Čeprav je danes prišlo že do drugačnega spoznanja, ni bilo v praksi, v življenjski vsakdanjosti, ki mineva in ne čaka, narejenega skoraj nič. Bilo bi nestvarno, če bi preveč poudarjali nekatere diplomatske korake, ki so bili zadnje čase storjeni, zato da bi se priznale naši skupnosti v Italiji ustavno zajamčene pravice in bi pri tem pozabili, da je italijanska vlada dobro voljo komaj začela kazati in da v Avstriji ali na Ogrskem ni bilo narejenega nič. Matična domovina še vedno ne pomaga zamejstvu z gospodarskim sodelovanjem, pravilnim obveščanjem domače in mednarodne jav-
nosti v jugoslovanskem tisku, in s tem, da bi dajala dogodkom v zamejstvu pravilno pozornost in pomembnost.
Še vedno so v veljavi omejitve iz časov idejnega prepiranja, zamejski tisk še zmeraj ne prihaja v matično domovino tako, da bi ga lahko ljudje redno kupovali in neposredno spoznavali vprašanja in življenje zamejskih rojakov. Ne ve se sedaj, ali je v takem gledanju še vedno bojazen, da bi lahko zamejska glasila po svoje komentirala dogodke pri nas. Taka bojazen je brez osnove, saj so domača glasila največkrat bolj kritična kot zamejska in bolj svojevoljno popisujejo naše dogajanje. In tudi če se kaj podobnega zgodi, si ni mogoče misliti, da bi našega občana imeli za tako nesposobnega presoje o tem, kaj je stvarnost in kaj zlonamerno poročanje. Naposled pa so tukaj tudi organi, ki morebitno sovražno propagando zavrnejo, enako kot tujejezično. Lahko bi sklepali, da je vsega tega kriva brezbrižnost in zanimanje vsakega samo zase, to bi bilo vsekakor zelo slabo znamenje nevarnega stanja otopelosti, v katerem se je znašla naša družba. Ali pa gre čisto preprosto za monopolno okoriščanje trgovinskih krogov s preživelimi gledanji in predpisi, saj v Sloveniji lahko kupite v prosti prodaji skoraj vsa politična glasila iz glavnih evropskih držav pa tja do desničarskega tržaškega II Picola ter množico barvastih, plehkih ali celo na pol pornografskih revij, ne morete pa kupiti celovškega Našega tednika ali Slovenskega vestnika, tržaškega Novega lista ali ljudskoprosvetne revije Mladika, krščanske Most, levičarskega Žaliva, če omenjamo le najvažnejše. Tudi v matični domovini sami so prepogosto jasna znamenja zaprtosti. Mariborske izdaje je v Ljubljani na primer že težje dobiti, koprske Obale svoj čas sploh niso tam hoteli prodajati. Izgovori so seveda zmeraj enaki, če stvari ni mogoče zavrniti idejno, se razglasi za lokalizem in družbeno širše nepomembno.
Takole si zamišljam nekaj najpomembnejših korakov in ukrepov, ki jih lahko matična domovina naredi za zamejstvo:
Na izobraževalno prosvetnem področju je velika ovira za študij rojakov na naši matični univerzi ta, da diplome z naših univerz v Avstriji in Italiji niso priznane. Njihovo med-
(Dalje na 7. strani]
Svetina: UKANA
Tone Svetina: UKANA
Tone Svetina: UKANA
Tone Svetina: UKANA
Tone Svetina: UKANA — Tone Svetina: UKANA
Tone Svetina: UK
so zasedli predvideni položaj, je na pobočju silovito Ropotalo. Mraz mu je zagomazel po hrbtu, ko je za-'sal vzklike .hura", treskanje bomb in svoje ljudi, ki so se Zr>ašli v križnem ognju strojnic in so v neredu bežali na-y*dol. Potem ni več utegnil razmišljati. Pritisk je bil prehud, ,°lkla sta jih dva partizanska bataljona. Vsa njegova četa 1 drla nazaj na izhodiščne položaje. Tedaj pa je tudi tam Regljalo. Ucvrli so jo naravnost proti reki. Curki prsti in Qrfienja so jim brizgali v obraz ...
y Poročnik Veldmann je skušal zaustaviti beg, a zaman. . skalo, ki se je k njej stisnil, se je zažrl rafal, ga oglušil n obsul z ostrimi drobci. Val bežečih ga je potegnil za s®b0j...
, Pred njimi se je lesketala krotka reka, njeno obrežje bilo obraslo z grmovjem in vrbami. Ni bila preveč široka Prava reč za vojaka, ki zna plavati I Za njo se je svet puščal v razbrazdane jarke, kjer bi se lahko zbrali in ^'nkovito uprli. Nekaj njegovih se je v slepem strahu ^°9nalo v vodo, videl jih je, da so jo bredli do pod-ba*duhe, se izkobacali na drugi breg in izginili v grmovje. ,Q val srečnežev je potegnil za seboj tudi druge. Čeprav ^ voda visoko brizgala v zrak pod točo izstrelkov, so se 0 nori pognali vanjo. Tudi poročnika Veldmanna je nagon °snemanja pahnil za njimi — zagazil je v vodo. Pred njim 6 je penila in pordečila, noga je zadela ob truplo ... šele 0 drugi polovici struge, že blizu obrežja je spoznal za-rQtnost leno tekoče vode.
L Poročniku so se škornji vse globlje udirali v mastno Q*o. Mukoma je premikal noge. Nenadoma mu je voda ^e9ala do podpazduhe. Vojaki, ki so ga dohiteli, so se p <lv tako pogrezali, krogle pa so še naprej penile vodo. ^doficir ob njem je kriknil — oplazilo ga je po licu. Kri j 'nu je ulila po vratu. Drug za drugim so se ugrezali in Mii. Kriki na pomoč so turobno odmevali med bregovi.
Čeprav se je sam pogrezal, je poročnik stegnil roko in skušal rešiti podoficirja, da ne bi zginil pod vodo. Njegove roke pa so se ga v smrtnem strahu oklenile kakor kremplji grabežljive ptice. Nekaj časa sta se vrtela in čofotala, poročnik je vse globlje lezel v blato ...
Tudi tisti, ki so se prebili malo dlje — nekateri že k obrežju — so zaman grabili za močvirsko rastlinje. Blato jih je vleklo vase.
Veldmann je začel vpiti na pomoč. Nihče ga ni slišal, nihče ni priskočil, pomoči so bili vsi potrebni. Zagrgral je in izpljunil umazano brozgo. Navdala ga je smrtna groza. Voda mu je segala že do ust, podoficir, ki je fonil, pa se ga je neusmiljeno oklepal. Zaman je skušal izvleči nogo, blato jo je oklepalo kakor past. Če bi mu bilo to uspelo, bi bil utapljajočega še sunil v trebuh, tako pa ga je zgrabil z roko za rob čelade in ga skušal odriniti od sebe. Ko tudi to ni pomagalo, ga je silovito sunil v obraz. Nesrečnež pa je spet prikukal na površino in srečala sta se z očmi. Potem je tudi Veldmanna potegnilo pod gladino. V grlu mu je zaklokotala voda, zalila mu je oči... Zaman je nekajkrat zamahnil z roko, kalno dno ga je vleklo vase. Še nekajkrat se je v smrtnem boju pokazala glava, roke so se stegnile in prsti so se razkrečili nad gladino, potem pa ga je zmanjkalo. Voda je vztrepetala v umazanih kolobarjih, ko da bi se bila pognala iz nje velika riba.
V mraku je bojni hrup zamrl. Nemci so se umaknili na izhodiščne položaje, brigade pa so se namestile na vznožju gozdov. Kljub temu so se Orlov, Vojko in del Primoževega voda spustili k reki. V varstvu mraka so nameravali med grmovjem in na obrežju reke poiskati padle. Šlo jim je za orožje in strelivo; ker je bila vojska strgana in slabo obuta, so se zanimali tudi za čevlje.
Nad Javornikom je vzšel bled mesec, pod njimi so se svetlikale globočine tihe, lene reke. Že pred obrežjem so
našli nekaj trupel in orožja. Orlov in še nekateri z njim so jih takoj preiskali, sezuli in pričeli slačiti okrvavljeno obleko. To so počeli z neko nerazumljivo zvedavostjo, pomešano s studom.
Vojko in Primož sta se spustila k reki. Po obrežju je večerna sapa prav narahloma majala suho trsje, da je skrivnostno šelestelo v mrak. Prerinila sta se skozi grmovje k vodi, kjer je bila nemška četa panično zbežala v reko. Nedaleč spodaj, na prvem ovinku, kjer je bil teman tolmun, sta zagledala prve mrliče. Med rečnim rastlinjem je uzrl Vojko bled obraz, ki je strmel s široko razprtimi očmi v soj prižigajočih se zvezd. Potem sta zagledala sprevod utopljencev, ki se je premikal počasi, komaj opazno. Kot bi živi plavali skozi zgoščen zrak. Zabuhli obrazi, napihnjeni, z razširjenimi rokami in nogami, podobni pobitim žabam, so se nakazno motovilili po globočavi.
„Ti se ne bodo nikoli vrnili, pogoltnilo jih bo podzemlje. Tamle, kjer se reka neha. Ne matere ne sinovi ne očetje ne bodo vedeli za njih grobove," je dejal Vojko.
.Kaj moremo! Nismo jih klicali sem, sami so prišli," je suho odvrnil Primož.
.Vsi najbrž ne. Mnogo jih je prišlo samo zato, ker so jih poslali. Precej sem jih poznal, ki se jim grozodejstva nemške vojske upirajo tako kot nama. Nimajo izbire. Pokoriti se morajo ali pa pasti od lastnih krogel."
.Kljub temu so svinje... Prav nič se mi ne smilijo... Sicer pa je vse skupaj špirala zla, ki ji ne prideva do konca ... Bolezen v krvi ljudi... Tisočletja se ponavljajo neumnosti .. .*
.Hudič naj vzame vse, ki ženejo ljudi v smrti Na dno oceana bi jih potopil. Le zakaj se ne trudijo, da bi ljudem pomagali živeti? Kdo podi ljudi v smrt in zakaj? Kdo? Tisti, ki mu ob smrti drugih rastejo delnice in dobički. Tisti, ki mslijo, naj bi bil ves svet siv, rdeč ali rumen, takšen.
ČAROVNICA
Bila sta mož in žena. Mož je ovdovel ter se oženil z drugo ženo, a prva mu je zapustila deklico. Hudobna mačeha je ni marala, tepla jo je in samo mislila, kako bi jo pogubila.
Nekoč gre oče z doma, a mačeha reče deklici:
„Pojdi k moji sestri, ki je tvoja teta, pa jo poprosi za šivanko in nit, da ti napravim srajco."
Mačehina sestra pa je bila čarovnica. Ali deklica ni bila neumna in je šla najprej k svoji rodni tetki.
„Dobro jutro, tetka!"
»Dobro jutro, moj srček! Po kaj si prišla?"
»Mati me je poslala k svoji sestri, da jo poprosim za šivanko in nit, da mi napravi srajco."
Ona jo pouči:
»Tam te bo, sirotico, breza tepla po očeh, ti jo z vrvico preveži; vrata bodo škripala in loputala, ti jim vlij pod tečaje olja; psi te bodo napadli, ti jim vrzi kruha; maček ti bo hotel oči izpraskati, ti mu daj pečenke."
Šla je deklica, gre, gre in pride na mesto. Stoji koliba, a v njej sedi stara čarovnica in tke.
»Dobro jutro, tetka!"
»Dobro jutro, ljuba moja!"
»Mati me je poslala po šivanko in nit, da mi napravi srajco."
»Dobro. Sedi medtem za statve!"
Deklica sede za statve, a stara čarovnica gre ven in reče služabnici:
»Pojdi, segrej mi vode in okoplji mi deklico; ali pazi dobro! Jaz jo hočem za zajtrk pojesti."
Deklica sedi, niti živa, niti mrtva, vsa je preplašena in prosi služabnico:
»Preljuba moja, nikar preveč ne kuri in z rešetom nosi vodo!" In ji podari svilen robec.
Stara čarovnica čaka, stopi k oknu in vpraša:
»Ali tkeš, deklica, ali tkeš, predraga?"
»Tkem, tetka, tkem, draga moja!"
Stara čarovnica gre, a deklica da mačku pečenke in ga vpraša:
»Ali bi mogla na kak način zbežati od tukaj?"
»Tu imaš glavnik in brisačo," pravi maček, »vzemi jih in zbeži. Stara čarovnica te bo preganjala, ti nastavi uho na zemljo in ko boš slišala, da je blizu, vrzi najprej brisačo — in nastala bo široka, široka reka. Ko pa stara čarovnica pride čez reko in te začne spet preganjati, nastavi zopet uho na zemljo in ko boš slišala, da je že blizu, vrzi glavnik, in nastal bo gost, gost gozd. In skozenj ne bo mogla čarovnica."
Deklica vzame brisačo in glavnik in zbeži. Psi so jo hoteli gristi, ona jim vrže kruha, pa so jo izpustili; vrata so se hotela zapreti, ona jim vlije v tečaje olja in vrata jo puste; breza
Dečka in oreh
Dva dečka sta našla pod velikim drevesom ob cesti oreh.
»Moj je," pravi prvi, »ker sem ga jaz zagledal."
»Ne, moj je," ugovarja drugi, »ker sem ga jaz pobral."
Dečka se jameta srdito prepirati.
»Ne prepirajta se — spravim vaju," pravi mimoidoči fant.
Stopi med otroka, stre oreh in pravi:
»Pol lupine dobi tisti, ki je oreh prvi zagledal, drugo polovico pa tisti, ki ga je pobral. Jaz pa, ki sem vama prepir razsodil, dobim jedrce."
je hotela, da ji oči izšiba, ona jo preveže z vrvico in breza jo pusti naprej. A maček je sedel za statve in tke; ni toliko natkal, kolikor je zmedel in strgal.
Stara čarovnica stopi k oknu in vpraša:
»Ali tkeš, deklica, ali tkeš, draga moja?"
»Tkem, tetka, tkem, draga moja," zagodrnja maček.
Stara čarovnica pohiti v kolibo in vidi, da je deklica zbežala, pa začne biti mačka in ga zmerjati, zakaj ni deklici izpraskal oči.
»Kar služim pri tebi," odgovori maček, »mi še koščice nisi dala, ona mi je pa dala pečenke."
Stara čarovnica gre nad pse, nad vrata, nad brezo in nad služabnico, pa vse ozmerja in namlati.
Psi ji pravijo:
»Kar služimo pri tebi, nam še nisi dala niti sežgane skorjice, a ona nam je dala kruha."
Vrata pravijo:
»Kar služimo pri tebi, nam nisi niti vodice vlila pod tečaje, a ona nam je vlila olja."
Breza pravi:
»Kar služim pri tebi, me še nisi z nitko prevezala, a ona me je prevezala z vrvico."
Služabnica pravi:
»Kar služim pri tebi, mi še nisi cunje darovala, ona mi je darovala svilen robec."
Stara čarovnica sede hitro v možnar, z gorjačo goni, z omelom briše sled in se spusti v divji dir za deklico.
Deklica nastavi na zemljo uho in sliši, kako se žene za njo stara čarovnica. Ko je bila že blizu, vzame in vrže brisačo; in nastane široka, široka reka. Stara čarovnica se pripelje k reki in od jeze zaškriplje z zobmi, vrne se domov, vzame svoje vole in jih žene k reki. Voli izpijejo vso reko do zadnje kaplje, in stara čarovnica se zopet spusti za deklico.
Deklica nastavi na zemljo uho in sliši, da je baba blizu in vrže glavnik: zrase gost in strašen gozd. Stara čarovnica ga začne gristi, ali naj se je še toliko trudila, ni ga mogla zgristi in se je vrnila domov.
Dekličin oče pa se je medtem tudi vrnil na svoj dom in vpraša:
»Kje je moja hči?"
»K tetki je šla," pravi mačeha.
Kmalu nato pa prileti deklica domov.
»Kje si bila?" jo vpraša oče.
»Da, očka!" pravi ona. »Tako in tako: Mati me je poslala k svoji sestri po šivanko in nit, da mi napravi srajco; ali tista njena sestra je čarovnica in me je hotela pojesti."
»Pa kako si zbežala, hčerka moja?"
»Tako in tako," pove deklica vse.
Ko je to zvedel oče, se je razsrdil na ženo, pa jo spodil od hiše. Sam je še dolgo živel s hčerjo v sreči in veselju.
(Ruska pravljica)
Okamenela grofica in 7 psov
Blizu Kamnika je med Stahovico in Velik® planino v starih starih časih stal grad n® Ravnem hribu, v katerem je živela zlobn® grofica, ki je sovražila vse ljudi, najbolj P® berače. Rada je imela samo svojih sedem psov, ki so se podili po grajskih sobanah in za isto mizo, kjer je jedla grofica in žrk s srebrnih krožnikov.
Grofica je pozabila na staro ljudska modrost, da se mora človek ravnati po IW~ deh, ne pa ljudje po človeku. Zato je svoj® tlačane zaničevala, četudi je dobivala od njih desetino, da so bile skrinje v grajsk* kašči zmeraj polne rumene pšenice in da je bil na njeni mizi vsak dan kolač. Pozabil® je, da bi brez orača in kopača ne bilo n® kruha ne kolača.
Grofica je bila sicer lepa ženska, a čl°" veka ne spoznaš po koži, temveč po duši!
To je poizkusil tudi star berač, ki je nekega jesenskega dne potrkal na grajske dve® in prosil vbogajme. Grofica je pograbila * mize kost, ki so jo bili njeni psi že obrali* in jo med hudobnim smehom vrgla berač®* rekoč: »Če si lačen, oglodaj kost! Če ti P® kost ni všeč, pojdi na grajsko njivo, kjer zorita repa in korenje, ter se nažri!"
Berač je vzdihnil: »Repa in korenje — bo življenje! Gola kost, ki ste mi jo vrgli* p® še psom ne tekne! Kruha mi dajte, grofic® Bogu posojuje, kdor revežu daruje! P°s° jilo se vračila veseli!"
»Hahaha!" se je zasmejala neusmiljenCt grofica. »Kdo praviš, mi bo vrnil? Bog? N®' ta mi bo vrnil takrat, kadar mi bo vrabe® prinesel proso."
»Kdor se tuji nesreči smeji, se kmalu sv°il' solzil' je berač pokaral grofico.
Te besede pa so ošabnico razjezile, ® je požvižgala psom, ki so vsi hkrati pl®nl i na berača in ga ogrizli, da je ubožec kom f še malo živ prišepal na skalo pod gradom-Krvavel je iz stoterih ran, zato se je ozrl n® grad, dvignil pesti ter preklel grad, grofica in njenih sedem popadljivih psov: »Prek1 ta bodi grofica I O, da bi okamenela še lr ker nosiš v prsih kamnito srce!"
Gradu ni več. Razsul se je, da ni ®5*® kamen na kamnu. Pod Ravnim hribom P® dandanes stoji visoka skala, podobna c\ veški postavi, ki je obdana s sedmimi m kimi skalami. Ljudje pripovedujejo, da I ta skala okamenela grofica, manjše sk® pa njeni okameneli psi.
Kraj, kjer leže te skale, se imenuje PaSja peč, v njeni bližini pa je Krvava peč, ska ®* s katere je krvaveči berač preklel gr0 'C in njenih sedem psov.
Lojze Zup®nC
Ton« Svetina: UKANA
Tone Svetina: UKANA — Tone Svetina: UKANA — Tone Svetina: UKANA — Tone Svetina: UKANA — Tone Svetina: UKANA
Tone Svetina:
kot je njihov. Tisti, ki bi spravili s sveta vsakogar, ki ne misli tako kot oni. Večina takih sedi doma, posluša poročila in ukazuje..."
»Kakšna traparija!"
Mesec se je skril za temen oblak in podobe v vodi so se zlile z blatnim dnom. Samo obrisi senc so se pomikali z lenivim tokom.
Orlov je bil s svojimi že gotov, prilomastil je za njima skozi grmovje in ju nahrulil:
»Kaj pa zijata, orkamadonal’
Vojko mu je z gibom glave pokazal v tolmun. Tudi on je obstal in onemel, spreletel ga je mrzel srh. Navajen je bil mrličev na suhem, ne pa v vodi. Obrnil se je k tistim, ki so bili z njim, in jim naročil:
»Pomečite vse v vodo!"
S travnika so privlekli gole vojake, ene za noge, druge za roke, in jih zmetali v vodo. Tu so se trupla pomešala s tistimi, ki jih je naplavila voda.
Orlov se je zagledal v odurne spake. Noge, roke in telesa so se pozibavala v podvodnem plesu z gibi, kakršnih ni videl na zemlji.
Na varljivo lesketajoči se gladini so plavali mehurčki in se razblinjali drug za drugim v nesmiselnem redu, kot ugašajo življenja ljudi na prostrani zemeljski krogli.
»Pojdimo!" Orlov je pljunil v vodo in se obrnil.
Za njim so krenili vsak s svojimi mislimi proti gozdu, od koder so bili napadli Nemce.
V Vojkovih očeh se je svet spreminjal v sluzast ocean nesmiselne smrti. To je bila obratna predstava pekla ali nebes. Zrastel je bil ob vodi in z vodo. Ujel je mnogo rib, videl jih je tudi omamljene, zevajoče v presahlih strugah, mrtve v jezeru, razpadajoče, obdane od plesni, ogabno napihnjene in zaudarjajoče. Srečal se je z mnogimi utopljenci. Tisti, ki so umrli nasilne smrti in bili vrženi v vodo,
so stali pokonci z razširjenimi rokami. Nabrekle samomorilce pa je jezero naplavljalo, obdane s sluzom in zelenimi algami, Vse, kar je bilo s tem v zvezi, je bila gnusoba razpadanja. Čudno, da ni nobena predstava posmrtnega življenja povezana z vodo. Ne pekel ne nebesa si ne lastita tega, za življenje bistvenega elementa. Voda, iz katere je življenje vzklilo, ostaja zvesta življenju. Gibanje je večno pretakanje, brez miru in konca, brez oblik, grozno in privlačno hkrati.
Sklenil je, da bo to misel povedal Primožu — zapisal naj bi jo v svoj dnevnik. Tudi on je zapisoval, kar je doživel posebnega. Zdaj je bil funkcionar partije, zato pri pisanju ni bil več tako sumljiv.
Očaran od svetle tišine in omamljen od tuje smrti, se je s hribčka, od koder je bil streljal po bežečih, še enkrat ozrl na reko. Skrivnostno se je lesketala in se vila po krajini, kjer je presahnila v suhih kraških tleh kakor njegova misel.
Poročnik Duh, ki se je bil udeležil napada, je v kasarni poiskal Valjhuna. Pljunil je v kot in mu kislo dejal:
»Nič nismo opravili. Precej žrtev imamo. Nekaj sto so jih pripeljali s kamioni in jih zlagajo v garažo. Jih greva pogledat?"
»Prav nič mi ni do tega," je dejal Valjhun. »Zanima me samo, kje je poročnik Veldmann."
»Ta revež je šel na dopust v vodno kraljestvo. Ne veste, kako se je veselil snidenja z domačimi... Jutri poj-demo utopljence reševat, če jih že ne bo požrla ponikalnica."
»Pustiva mrtve. Naj počivajo v miru."
Sla sta v kantino in si naročila vsak dva deci ruma, da bi izprala iz grla grenkobo sedanjosti in strah pred bodočnostjo. Valjhun je kalno pogledal poročnika in dejal:
»Ne obupujmo. Vera je v upanju, v upanju je zmaga. Zvedel sem, da bo prišlo iz Trsta mnogo vojsK Da bi vsaj še malo počakali! Stisnili jih bomo v kleši®* 1 katerih ne bo rešitve."
11
V Trstu je bilo mnogo vojakov. Po pristanišč® mestnih ulicah so vrveli pripadniki vseh zvrsti vojske: m narji, obalni topničarji, pehota, pripadniki protilef®s^ obrambe, policija, enote SS ... Med to množico unifofl** J se civilni prebivalci kar izgubljali, bili so v manjšini- ^ njimi se je v uniformi nemškega oficirja sprehajal tu®1 _ Mihajlo s prijateljem Seidovom. Ravnodušno sta hodil® ulicah in po pristanišču, ogledovala in se pripravljal® nov podvig, ki si ga je bil zamislil Perne.
Stanovala sla v podstrešni sobici, pri družini I® ^ j delniškega delavca, Slovenca, člana OF. Tu so vef -e spali diverzanti ali preganjani ilegalci. Oskrbovala j1 ^ domača hčerka Mirjam, ki sta jo večkrat vzela s sek®|. m oglede, da je bila za predhodnico — opozorila naj na nemško vojno policijo, ki je večkrat legitimirala od kraja.
Po enem izmed uspešnih pohodov sta se vrnila v s^°l skrivališče. Medtem ko se je Seidov trudil s prvovr* n . italijanskim čistilnim priborom, da bi dobili njuni šk® ^ pravi nemški sijaj, je Mihajlo zamšljeno strmel skozi 0 ^ Hiša je stala na bregu, skonca uličice. Obrnjena je proti morju, z razgledom na mesto in del pristanišča-hajla je obhajalo čudno domotožje. Vznemirila **® pomlad in Mirjam, ki mu je vzbudila hrepenenje P®
bezni'	il;)
(Nadaljevanje v prihodnji steVl
iAexvc/n^?
BETTY REN VVRIGHT
SLADKI
SPOMINI
.— Te grozne knjige so krive za ?Jegovo smrt, gospod poročnik, — Je pripovedovala policistu gospodična Mac Keyn. — Posredno seveda. Jaz sem sicer liberalnih stališč, vendar bi morali založniki čutiti več odgovornosti. Ali ste kdaj pogledali, ^aj vse prodajajo v naših kioskih in knjigarnah?
Ni bila videti niti najmanj liberalna. Poročnik je skrbno opazoval njene male bele roke, ki so spretno prije-
la dobro voljo
Renata se jezi na svojo sestro: l^ram te bodi, Jana, spet sem raz-l°eno slišala, kako si se v svoji sobi t°ljubovala."
»Nikar se ne razburjaj. Saj se ti
tudu«
»O, pri meni je pa čisto nekaj dru-To je moj zaročenec."
»Saj pri meni je tudi — tvoj zaročenec!"
*
»Kaj, vi ste se drznili mojo hčer-*° prositi za roko? Zakaj pa niste r^jprej mene vprašali?“
»O, nisem vedel, da me tudi vi Vabite"
»Upam, da boste zadovoljni z me-71°j>" reče novi uslužbenec svojemu predpostavljenemu. „Delam za tri."
»O, to me pa veseli!"
. »Da — delam zase, za mojo ženo *n otroka."
*
»Zli ste z obtoženim kaj v sorod-stvu?" vpraša sodnik pričo.
»Da, sodnik," odvrne lepa priča.
njim imam sina, z njegovim si-0rn pa dve hčerki."
^ »Da, da ... kako?" se prične razklati sodnik. „Tega pa ne razumem?"
»Cisto enostavno! Obtoženi je n*mreč moj tast."
male skodelico, in čutil simpatijo do teh rok. Na kratko, odkar jo je pred nekaj urami spoznal, mu je bila simpatična, čeprav ne bi znal povedati zakaj. Vsekakor niti najmanj ni bila podobna njegovi materi — glasni in veseli, hrupnim sestram in teti. Morda ravno zaradi tega, je pomislil.
— Tisti Higgins — njen glas ga je iztrgal iz razmišljanja, — bi bil še zdaj živ, če ne bi bil bral takšnih knjig. Ne bi bil tako mislil.
— Tega pa ne razumem.
— Vedno je imel v žepu eno izmed tistih knjig s tako strašnimi o-vitki. Vedno jih je bral. Hotel je vse videti in vse vedeti. Le zakaj bi potem stal za mojimi zavesami?
— Morda vas je želel oropati? — je vprašal.
— Ne verjamem. Kot hišnik je imel ključe od vsakega stanovanja, dobro je vedel, da vsak torek popoldne odhajam v svoj klub in da redno vsak petek dopoldne kupujem. Torej je imel nič koliko možnosti, da bi mirno prišel in vzel tisto, kar bi želel. Ne, to je bila čista radovednost. Ko sem ga zagledala, je splezal na okno.
— Ne bom vas več vznemirjal, — je dejal in odložil skodelico. — Bili ste ljubeznivi in koristni. Prepričan sem, da ste vznemirjeni zaradi vsega, kar ste preživeli. Najlepša hvala za čaj.
Spremila ga je do vrat.
— Veste, poročnik, vi pa res niste podobni detektivom. Vsaj takšni niste, kakor si vas človek predstavlja. Zelo ste mladi, in če naj tako rečem, zelo uglajeni.
Kolega Westerberg ga je čakal pred hišnimi vrati.
— Kako je bilo?
— Simpatična ženička.
— Kdo pa je pahnil hišnika skozi okno?
Zaradi tega, ker je nekaj ljudi slišalo, kako ga ošteva, zakaj bere takšne knjige, ali misliš, da je zaradi tega tudi morilka? Priznala mi je, da
Smeh stoletij
O cesarju Wilhelmu II. je nekdo preveč glasno pomislil:
.Cesar je noreči'
Pred policijskim komisarjem se je neprevidnež zagovarjal, da je govoril o kitajskem, In ne o nemškem cesarju.
.Kitajska gor. Kitajska doli" je menil funkcionar. „Vi nas ne boste prevarill. Ves svet ve, da je samo en cesar norec, in ta je naš. Obsojam vas na plačilo denarne kazni!"
Strastna zbirateljica avtogramov je prosila Gerharta Hauptmanna kar za dva podpisa. Ker je bil dramatik dobre volje, ji Je rad ustregel, toda vprašal jo je, zakaj hoče Imeti kar dva podpisa. Odgovorila mu je:
„Za dva vaša podpisa dobim enega Lebarjevega.”
.Zakaj se ne smejete!" je vprašal v družbi neki gospod znano igralko Adelo Sandrockovo. .Smešnlca, ki Jo |e povedal gospod N., je vendar prav dobra."
.Res je,” je odvrnila Adela, .toda človeka, ki jo je povedal, ne morem trpeti. Smejala se bom pozneje, doma.”
Nemškega književnika Wedekinda Je mlad pesnik vneto utru-jal s svojimi začetniškimi verzi. Kar napre| jih je prebiral, čeprav le pisatelj nenehno In dvomljivo zmajeval z glavo. Nazadnje vpraša mladenič za nasvet o literarni opredelitvi:
.Mojster, povejte ml, katero pot naj uberem, da bi dosegel Vaše priznanje!”
.Pot proti domul" suho odgovori Wedeklnd.
Pri glavni vaji opere .Saloma” se |e Richard Strauss sprl dirigentom. Trdila sta vsak svo|e. Nazadnje vzklikne Strauss: .Ali sem jaz zložil to opero ali vi!”
Dirigent pa hitro odvrne:
.Hvala bogu — vil”
je o knjigah govorila samo njemu v prid.
— Toda tudi grozila mu je. Več ljudem v hiši je povedal, čeprav je zvenelo kot šala. Rekla mu je, da bo zaradi vsega tega kaznovan.
Ko sta se vrnila na delo, sta še vedno razpravljala o tej zadevi.
— Nekaj mi povej, — je nadaljeval Westerberg — ali ti je stara dama omenila čistilca oken? Ali ti je povedala, da je Higgins drugi človek, ki je zapustil njeno stanovanje kar skozi okno, in to z veliko hitrostjo?
— Ni, je že ves živčen odgovoril.
—	Morda je mislila tako kakor jaz, da je vse to najnavadnejše naključje.
Ostanek dneva sta pretresala osebnosti drugih stanovalcev hiše. Pogovarjala sta se z njimi. Higginsa so poznali komaj toliko, kolikor so imeli z njim uradnega opravka. Potrdili so, da je veliko bral, da je hotel vse vedeti, da je bil pripravljen na dolge razgovore, predvsem o senzacionalnih umorih. Trije stanovalci so priznali, da so prejemali anonimna pisma. To je bil neki samec, ki je imel na steni sliko gole ženske, ki je v bikinkah pozirala za naslovne strani časopisov, in mlada igralka, ki je k njej prihajal neki moški in ostajal tudi čez noč. V vsakem pismu je bilo tudi opozorilo o kazni, ki jih bo doletela. Vsa pisma so bila pisana na enakem papirju.
Zakaj ko je imel vse te razgovore zapisane, se je poročnik začel spraševati, zakaj je bil tako naiven in je tako verjel stari dami. Sklenil je, da jo znova obišče, čeprav se je že mra-čilo.
— Videti ste utrujeni, poročnik, — je rekla, ko je odprla vrata. — Mislim, da vam zaradi tega tokrat ne bom ponudila čaja. Imam boljšo misel, — je rekla in odšla na drugo stran sobe. Odprla je vrata steklene omarice, vzela iz nje kristalno steklenico in jo z dvema kozarcema postavila na srebrn pladenj.
— Kako pa kaj napreduje preiskava? — je vprašala, ko je sedla na drugo stran mize. — Ali ste prišli do česa, kar bi vas napotilo v pravo smer?
— Veste, gospa, vse je bolj zapleteno, namesto da bi bilo narobe. Cim bolj se sprašujemo, ali je kakšna zveza med Higginsom in tisto drugo smrtjo pred več leti, toliko manj nam je vse jasno.
— Prav nič vas ne razumem, — je rekla in prijela kozarec s spretnimi rokami.
— Morda je vaša teorija pravilna,
—	je dejal.
Nagnila se je čez mizo in se zmagovito smehljala.
— Ljudje istih nagnjenj imajo podobno tudi enake misli in počenjajo enake stvari.
Skrbno ga je opazovala, ko je odložil kozarec in stopil k oknu.
— Nič mi ni všeč, da spet začenjam vso stvar, — je dejal, — vendar moram biti zanesljivo prepričan o vsaki podrobnosti, — je dejal in odprl okno.
— In tedaj, — je vprašal, — ko ste stopili v sobo, ste videli Higginsa, kako stoji tukaj, delno skrit za zaveso. Vse dotlej niste vedeli, da je v sobi?
— Tako je, poročnik.
— Prepričani ste, da ga niste pred-tem poklicali, naj vam popravi okno? Nekateri sosedje trdijo, da so nekaj minut pred nesrečo na hodniku slišali vaš glas.
— Kaj še!
— Ko ste ga zagledali, ste zakričali in mu ukazali, naj se pobere? — je nadaljeval poročnik.
— Natanko tako, — je dejala, odložila kozarec in stopila proti oknu.
— Videti je bil prestrašen, splezal je na rob, pogledal me je čez ramo in padel navzdol.
— Ali takole? — je vprašal poročnik in splezal na okno ter spretno lovil ravnotežje na ozki polici.
Ravno še pravočasno je obrnil glavo, da je opazil, kako se mu je povsem približala. Občutil je njene male prste na hrbtu, male prste, ki so ga močno porinili.
— Ravno tako, poročnik, — je še slišal njen glas, ko je padel.
Dvakrat je odskočil, ko je priletel na varnostno mrežo. Westerberg mu je pomagal, da je splezal na tla.
— Ali se boš sam vrnil gor ali pa naj to storim jaz? — ga je vprašal.
— Kar ti pojdi. Nočem je več videti.
Celostno pojmovanje slovenskega prostora in nekaj skupnih vprašanj
(Nadaljevanje s 5. strani)
sebojno priznanje bi moralo biti ena prvih skrbi naše diplomatske dejavnosti. Nadalje bi bilo treba preiskati, kaj je mogoče storiti za napredek slovenskega šolstva na Koroškem, ki ga Slovencem zagotavlja avstrijska državna pogodba in katere podpisnica je tudi Jugoslavija. Manjšinsko šolstvo zavirata v nasprotju z državno pogodbo šolski zakon in vsakdanja praksa. Še poprej pa je treba o-krepiti stike z zamejskimi šolniki in dijaki, prirejati posvetovanja in strokovne oglede, redno skrbeti za knjižnice v zamejstvu ipd., skratka, narediti vse, kar se narediti tudi da brez uradnih in diplomatskih poti.
Največje možnosti za učinkovito delovanje v ustvarjanju prosvetno-kulturne povezanosti z zamejstvom pa ima matična RTV, posebno TV. Ta bi morala vpeljati stalne oddaje o zamejstvu, prek katerih bi se nam čimbolj predstavili zamejski rojaki sami. Take oddaje so precej pogoste, a še zmeraj občasne, zlasti med Trstom in Ljubljano. O Koroški pa oddaj skoraj ni. Tudi poročanje in oblikovanje samih oddaj je pomanjkljivo in ne daje gledalcu pravilne podobe, zlasti pa so največkrat prezrti pomembni zgodovinski dogodki. Moralna dolžnost RTV pa je tudi, da zagotovi gledanje slovenskih oddaj vsemu zamejskemu ozemlju. Izgovarjanje na mednarodna določila in dogovore je samo formalno, saj bi drugače v Sloveniji ne smeli gledati italijanske, avstrijske ali madžarske TV.
S posebnimi oddajami, ki bi jih lahko gledalo vse zamejstvo, bi mnogo pripomogli k temu, da zlasti na Koroškem damo vedeti slovenski javnosti, češ da matična domovina na rojake ni pozabila.
Kulturno prosvetna naloga matične domovine je nedvomno tudi ta, da podpre zamisel o izgraditvi kulturnega doma za Slovence na Koroškem, da podpre zamisel o ustanovitvi rednega gledališča in narodno-znanstvenega zavoda, ki se sedaj u-stanavlja. V celotnem odnosu do zamejstva pa je sedaj že nujno, da se v okviru slovenske univerze ustanovi poseben oddelek za preučevanje zamejstva, in to ne gleae na kulturo ali zgodovino, marveč glede na vse sodobne probleme, ki so povezani z življenjem in delovanjem slovenskih zamejskih skupnosti v njihovem posebnem položaju. Poleg zgodovinskih raziskav naj se vpeljejo tudi gospodarske, družbene, pravne, nekatere tehnične, posebno prometna povezanost ipd.
Vsestransko sodelovanje na prostoru Jadran-Alpe se je že krepko uveljavilo, toda zamejski rojaki imajo od tega sorazmerno prav malo. Pravzaprav jih v meddeželnih odnosih prezre prav matična domovina kljub temu, da se vedno govori o vlogi manjšine kot mosta med državami in narodi. Številni izleti v zamejstvo, ki jih prirejajo turistične in druge organizacije, se organizirajo mimo slovenskih zamejskih organizacij in gospodarskih ustanov. Da niti ne govorimo o poslovnem dopisovanju z zamejstvom, ki bi moralo biti načelno in izključno v slovenščini, zato da se v praksi v zamejstvu zagotovi večje upoštevanje slovenskega jezika in ljudi, ki ga obvladajo. To je verjetno eden najbolj vsakdanjih primerov poniževanja, da ne rečemo udinjanja, že v samem načelu, s katerim si zapravimo upoštevanje nas, še bolj pa naših zamejskih ljudi pri tujejezični večini v zamejstvu. V Trstu, kjer je bilo vedno čutiti zavračanje slovenske govorice in njeno preziranje, se celo dogodi, da brez znanja slovenščine v trgovinah niti ne sprejmejo nameščencev. O čem podobnem na Koroškem niti ne slišimo, zakaj kranjski kupci, ki hodijo tja, znajo nekaj nemščine in jo seveda pridno preizkušajo.
Naposled pa ne moremo mimo gospodarskih vprašanj ter gospodar-
stva na splošno, ki je steber vsake narodne skupnosti in tudi zamejske. Naloga matične domovine je — prej kot dajanje podpor — ustvarjanje življenjske gospodarske povezanosti in samostojne rasti zamejske skupnosti. Zamejska skupnost je narodno o-grožena predvsem zaradi gospodarske odvisnosti od tujih delodajalcev.
V sodelovanju podjetij in zavodov naših ljudi v zamejstvu z matično domovino bi se te ustanove krepile in širile. Vsako zamejstvo potrebuje osrednji denarni zavod, matična domovina pa ga upošteva pri svojem poslovanju z inozemstvom. Na Koroškem so slovenske hranilnice in posojilnice, s katerimi pa, kolikor je znano, noben matični denarni zavod ne sodeluje. Iz te osnove bi se moral ustanoviti osrednji denarni zavod. Na Tržaškem že dolgo deluje Tržaška kreditna banka, ki še sedaj nima izvoznega dovoljenja, čeprav ji je bilo zagotovljeno v Londonskem sporazumu. To bi bila neznatna odškodnina za tri banke, ki jih je Slovencem v Trstu uničil fašizem. Trgovinskih in drugih odnosov tokrat ne bi omenjali zaradi obširnosti vseh možnosti, ki pa imajo prav tak značaj v zvezi z matično domovino, kot smo ga do sedaj prikazali. Za Slovensko Porabje pa je zdaj najnujnejše, da se izgradi dobra prometna zveza do njega, odpre mejni prehod za mednarodne prehode in železniški prehod pri Hodošu.
Kakšno bi moralo biti gledanje na celotni narodni prostor, so mogoče še najbolj dognano povedali v „jav-ni izjavi" predstavniki primorskega tiska na jubilejni proslavi stoletnice izhajanja časnika „Soča", zbrani z obeh strani državne meje na gradu Kromberk pri Novi Gorici (revija „Srečanja'" številka 29—30). Z njo bi morala biti nujno seznanjena vsa slovenska javnost. Navajamo samo tretji člen te izjave:
— Glede obveznosti in možnosti matičnega naroda zamejskih Slovencem v Italiji in Avstriji igrajo lahko posebno vlogo obmejne slovenske pokrajine. Mnenja smo, da se slovenska skupnost v SR Sloveniji premalo, tako v načelih kot v praksi, zaveda dejstva, da z gospodarsko kulturno krepitvijo središč ob meji ustvarjamo najboljše osnove za čimbolj neposredno navezovanje živih, tako rekoč vsakdanjih stikov med Slovenci tostran in onstran meje. Tako matičnim Slovencem ob meji kot tudi zamejskim Slovencem bi spodkopavali korenine njihovega obstoja, če bi ob naši meji s praktično politiko ustvarjali vsebolj izpraznjen demografski prostor, pokrajino, ki v gospodarskem pogledu hira in v kulturnem zakrneva.
Ta ugotovitev se povsem sklada s prostorskim gledanjem na naš dr-žavno-družbeni in gospodarski razvoj. Pojem razsrediščenega razvoja terja, da se enakomerno razvija ne samo središče, marveč celotni narodni prostor, pri čemer je treba skrbno u-poštevati tradicionalne značilnosti pokrajin. Deli pokrajin, ki so danes pretežno v zamejstvu, sodijo k matični domovini. Ker imajo z zamejstvom skupno tradicijo, bi njihov družbeno gospodarski napredek pomenil tudi napredovanje zamejstva, zakaj ljudje, ki so del iste pokrajine, z večjo prizadetostjo sledijo položaju svojih zamejskih rojakov, katerim so tudi zemljepisno blizu. Oni lahko tudi bolje seznanjajo celotno matično domovino s položajem v posameznih zamejskih delih in njihovimi posebnostmi in dajejo stvarnejše predloge za izboljšanje le-tega.
Nekaj misli, ki smo jih podali, je samo zunanji odsev problematike, ki je dolgo čakala na reševanje. Naša pripravljenost bo zadobila pravo spoznanje samo, če bo naša narodna in družbena zavest imela pravo narodno in pravilno mednarodno širino.
f Športni vestnik |
V.________________________________J
KOŠARKA
Pretekli teden se je v Jugoslaviji pričelo državno prvenstvo v košarki, ki je že 28. po vrsti. Že prve tekme v deželi svetovnega prvaka so prinesle zanimive boje, z njimi pa se je pričelo eno najkvalitetnejših košarkarskih prvenstev sveta. Edini slovenski zastopnik zvezne košarkarske lige Olimpija je igral proti državnemu prvaku Jugoplastika iz Splita. Tekma je bila v hali Tivoli, Olimpija pa je nasprotnika premagala po razburljivi tekmi 74:70 (44:40).
Če se lahko opiramo na tradicijo, bo doživela Olimpija nov razcvit v košarki. Vselej, kadar je slovensko moštvo zmagalo v prvem kolu, se je na koncu prvenstva uvrstilo v lestvici zelo dobro. Odkar se je košarkarsko prvenstvo preselilo v dvorano, je Olimpija osvojila dvakrat drugo mesto, enkrat pa celo naziv državnega prvaka. Vselej pa je seveda zmagala že v prvem kolu tekem. Pred kratkim, bilo je tik po osvojitvi državnega prvenstva v letu 1970, pa je Olimpiji grozila resna kriza. Zasedli so ob koncu še dobro šesto mesto, prvo igro prvenstva pa so — izgubili.
Letos se je za Olimpijo torej začela otvoritev košarkarske sezone uspešno in obetajoče; po zmagi nad državnim prvakom je tako mnenje upravičeno.
Izmed ostalih tekem prvega kola sta bila izredno razburljiva derbija v Beogradu, kjer je Crvena zvezda premagala Beograd z 99:83; Radnički pa Partizana s 83:80. Rezultati ostalih tekem: Željezničar — Oriolik 81:61 (47:27), Borac — Zadar 121:96 (58:44).
Prihodnjo nedeljo bo Olimpija nastopila prvenstveno tekmo proti Orioliku.
HOKEJ NA LEDU
V avstrijskem prvenstvu zvezne hokejske lige je odigrana že četrtine vseh tekem, ki ji sledi odmor enega tedna. Po slabem začetku je na čelu vseh moštev ponovno hokejsko moštvo KAC iz Celovca, ki je v sedmih igrah osvojilo 11 točk. Na drugem mestu se uvršča moštvo VEU iz Feldkircha, za njim pa so WAT Stadlau in dunajski WEV; vsi trije klubi so zbrali po 9 točk. ATSE iz Gradca, Kitzbuhel in IEV imajo po vrsti 7, 6 in 5 zbranih točk, zadnje mesto v lestvici pa zavzema moštvo Zeli am See, ki je doslej ostalo brez točk. V zadnjih dveh tekmah je celovški KAC premagal doma WAT Stadlau 8:3 in v Innsbrucku IEV s 6:1 ter navdušil gledalce z razmeroma dobro igro.
Po mnenju nekaterih jugoslovanskih listov bodo v novem hokejskem prvenstvu igrala poglavitno vlogo le tri moštva, ki so razred zase. V uvodnih tekmah 25. jugoslovanskega državnega prvenstva, ki se je pričelo že v soboto, so tri moštva tekmovala kar med seboj, kdo bo dosegel čim večjo zmago. V prvi tekmi prvenstva je v Tivoliju igral večkratni jugoslovanski prvak HC Jesenice proti Partizanu iz Beograda in ga premagal visoko z 21:1 (7:0, 8:0, 6:1). Rezultat vsekakor priča o neenaki igri in o hudi premoči jeseniških hokejistov, ki so nedavno v tekmi za evropski pokal izločili tudi avstrijskega državnega prvaka KAC iz tega evropskega prvenstva. V drugi tekmi je igral Medveščak iz Zagreba proti Slaviji iz Ljubljane in jo premagal s 16:3 (6:1, 4:2, 6:0). Pred kratkim je igral Medveščak v prijateljski igri proti avstrijskemu drugoligašu EC VSV iz Beljaka in ga premagal 6:5. Tretja tekma jugoslovanskega prvenstva pa je bila povsem slovenskega značaja: Olimpija je premagala Celje s 4:1 (0:1, 2:0, 2:0).
NOGOMET SAK — LABOT 1:1
Slovenski atletski klub je nastopil preteklo nedeljo v Labotu proti tamkajšnjemu nogometnemu moštvu, ki je v lestvici stanovitni zastopnik najslabših. Nogometaši slovenskega atletskega kluba so nasprotnika podcenjevali in mu naposled prepustili eno točko, ki bo lahko ob koncu prvenstva odločilna. Tekma se je končala 1:1 neodločeno, ob polčasu pa se je rezultat tekme glasil 0:0 Gol za slovensko moštvo je dosegel Peter Waldhauser. V nedeljo igra Slovenski atletski klub na domačem igrišču (Koschatstralše v Celovcu) zadnjo tekmo jesenskega prvenstva.
Izdajatelj, založnik In lastnik: Zveza slovenskih organizacij na Koroškem; glavni urednik: Rado Janežič; odgovorni urednik: Andrej Kokot; uredništvo In uprava: 9021 Klagenfurt — Celovec, Gasometergasse 10, tel. 85-6-24. — Tiska: Založniška In tiskarska družba z o. J. Drava, Celovec - Borovlje.
RADIO CELOVEC
Poročila: 5.00 — 6.30 — 8.00 — 10.00 — 13.00 17.00
—	19.00 — 20.00 — 22.00 — 23.00 — 24.00.
Dnevne oddaje: (razen ob sobotah, nedeljah In praznikih): 5.05 Ljudske viže — 5.30 Kmetijska oddaja
—	5.33 Ljudske viže — 5.40 Jutranja opažanja — 5.43 Pisane Jutranje melodije — 6.00 Jutranja gimnastiko
—	6.35 Glasba in dobri nasveti — 6.45 Deželni razgled — 7.00 Glasbeni mozaik — 7.45 Lokalna poročila
—	8.05 Godba na pihala — 8.15 Oddaja za ženo —
9.00	Za prijatelje stare glasbe — 10.05 Operetni koncert — 11.25 Oddajo za podeželje — 11.45 Za avtomobiliste — 13.05 Deželni razgledi — 13.30 Glasba po kosilu — 13.45 Slovenska oddaja — 15.30 Se vedno priljubljeno — 16.15 Ženska oddajo — 18.10 Odmev časa — 18.40 šport — 18.45 Note in beležke — 18.55 Lahko noč otrokom — 19.03 Pregled sporeda — 19.05 Zabeležite si — 19.35 Melodija in ritem — 20.05 Deželna poročilo — 22.10 šport iz vsega sveta.
Sobota, 13. 11.: 5.05 Godba na pihala — 5.33 Ljudske viže — 7.55 Naš hišni vrt — 9.00 Glasba zate in zame — 10.00 Glasbena izmenjava not — 11.00 Naša lepa domovina — 13.50 Za zbiralce znamk — 14.20 Godba na pihala — 15.30 Voščila — 17.10 Glasba v mraku — 18.00 Aktualno o koroški visoki šoli — 19.40 Melodija in ritem — 20.10 Tirolske specialitete z glasbo — 21.30 Film v tretjem rajhu — 22.22 Plesna glasba po naročilu.
Nedelja, 14. 11.: 6.10 Igra na orgle — 7.35 Glasbeni jutranji pozdrav iz Avstrije — 8.05 Kmetijska oddaja — 8.15 Kaj je novega — 9.02 Prominentni igrajo svoje najljubše melodije: Karl Farkaš — 10.30 Radijska pripovedka — 11.00 Dopoldanski koncert —
12.03 Za avtomobiliste — 13.10 Ogledalo Mestnega gledališča — 13.45 Iz domovine — 14.30 Voščila —
16.00	Otroška oddaja — 16.30 Note Roberta Alta in Emmericha Zillnerja — 17.05 Plesna glasba — 18.00 Sosedje na jugu — 19.00 Nedeljski šport — 19.30 Deželni razgledi — 20.10 Avstrijska rallye — 21.15 Zveneča Avstrija.
Ponedeljek, 15. 11.: 5.05 Ljudske viže — 9.00 Iz minulih dni — 10.15 Šolska oddaja — 11.00 Ljudska glasba — 14.30 Knjižni kotiček — 14.45 Kulturni problemi Koroške — 15.00 Iz štajerskega glasbenega življenja — 16.15 Za ženo: Puberteta in glasba —
16.30	Otroška oddaja — 17.10 Glasba dunajskih kraljev valčka — 18.00 Oddaja kmetijske zbornice —
18.45	Note in beležke — 19.35 Melodija in ritem — 20.10 Zlati grozdi — 21.10 Robert Stolz dirigira.
Torek, 16. 11.: 5.05 Ljudske viže — 9.00 Pravljice iz vsega sveta — 9.30 Vesele note mojstrov — 10.15 šolska oddaja — 11.00 Tako je pri nas na Dunaju —
14.45	Koroški visokošolski tedni — 15.00 Ljudska glasba iz štajerske — 16.15 Za ženo: Puberteta in glasba
—	16.30 Otroška oddaja — 17.10 Avstrijci o Avstriji
—	18.00 Oddaja sindikalne zveze — 18.45 Note in beležke — 19.15 Na obisku pri koroških pihalnih godbah — 19.35 Melodija in ritem — 20.10 Koncert orkestra solnograškega Mozarteuma — 21.30 Poletna konserva: O doživetju.
Sreda, 17. 11.: 5.05 Ljudske viže — 9.00 Klasične pripovedke — 9.30 Vesele note mojstrov — 10.15 Šolska oddaja — 10.30 Pripovedniki svetovne književnosti — 11.00 Ljudska glasba — 14.30 Koroška domovinska kronika — 14.45 Koroška pesem — 15.00 Ura pesmi — 16.15 Za ženo: Puberteta in glasba — 16 30 Neznani Lehar, operetne melodije — 17.10 V dunajski kavarni — 18.00 Oddaja industrije — 18.45 Note in beležke — 19.15 Jezik domovine — 19.35 Melodija in ritem — 20.10 Domovina Avstrija — 21.00 Za prijatelja planin — 21.15 Lovska ura.
Sejem plemenske živine
Zveza rejcev pincgavskega goveda Koroško in Vzhodno Tirolsko prireja v torek 16. novembra s pričetkom ob 9.30 uri v Lienzu sejem plemenske živine. Za sejem je prijavljenih 220 krav in telic. Vse živali pri" hajajo iz obratov, ki so prosti tbc in Bango* ve bolezni ter so cepljene proti slinavki in parkljevki.
Sejem bo nudil ugodno priložnost za nakup plemenskih živali, posebno primernih za alpske predele.
dna — 18.00 Oddaja delavske zbornice — 18.45 Not® in beležke — 19.15 Iz dobrih starih časov — Melodija in ritem — 20.10 Iz koroškega glasbenega življenja — 21.05 Prepevamo in pripovedujemo o d® želi Drave — 22.20 Pogled k sosedu.
Slovenske oddale
Sobota, 15. 11.: 9.00 Od pesmi do pesmi, od srcff do srca — 14.00 Po lovčevih stezah.
Nedelja, 14. 11.: 7.00 Duhovni nagovor — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo.
Ponedeljek, 15. 11.: 13.45 Informacije — Za naša vas.
Torek, 14. 11.: 13.45 Informacije — Koroški zbori Koroški kulturni pregled.
Sreda, 17. 11.: 13.45 Informacije — Za naše fn|a e poslušalce — Mladina poje.
četrtek, 18. 11.: 13.45 Informacije — Princeska po kraculja, igra za otroke.
Petek, 19. 11.: 13.45 Informacije — Slovenski sa^o spevi, poje Anton Dermota.
Avstrija 1
Sobota, 13. 11.: 15.15 ORF-koncert — 16.00 Za otroke
—	16.25 Veronika — 16.30 Kaj morem postati — 17.00 Beatclub — 17.30 Za družino — 18.00 Tedenski obfčir-nik — 18.20 Otrokom za lahko noč — 18.25 Kultura aktualno — 18.50 Dober večer v soboto želi Heinz Conrads — 19.16 Pregled sporeda — 19.30 čas v sliki
—	20.06 šport — 20.15 Dober večer, sosedje — 22.00 šport — 22.45 čas v sliki — 23.00 Rdeča zanka, kriminalni film.
Nedelja, 14. 11.: 15.30 Za otroke — 15.55 Brez nagobčnika — 16.50 Za družino — 17.35 Svet v slikah — 18.05 Otrokom za lahko noč — 18.10 Tajnosti morja —
19.00	čas v sliki in vprašanje tedna — 19.30 šport —
20.15	..Veseli kmet", opereta — 21.40 čas v sliki — 21.55 Iz moje knjižnice.
Ponedeljek, 15. 11.: 18.00 Teletest — 18.20 Otrokom za lahko noč — 18.25 Slike iz Avstrije in Južne Tirolske — 18.50 Pogled nazaj v filmu — 19.16 Pregled sporeda — 19.30 čas v sliki — 20.06 šport — 20.15 Vaš nastop, Al Mundy — 21.05 Prometna vzgoja — 22.05 čas v sliki.
Torek, 16. 11.: 18.00 Tečaj angleščine — 18.20 Otrokom za lahko noč — 18.25 Kultura aktualno — 18.50 Indian River — 19.16 Pregled sporeda — 19.30 čas v sliki — 20.06 šport — 20.15 Kaj sem? 21.00 Ura resnice, film — 21.55 čas v sliki.
Sreda, 17. 11.: 10.00 Kaj morem postati — 10.30 Renesansa — 11.00 Prodor ob jutranjem svitu — 16.30 Za otroke: čudežna piščal — 17.15 Mala šola risanja — 17.40 Za prijatelja rož — 18.00 Tečaj francoščine — 18.20 Otrokom za lahko noč — 18.25 Slike Iz Avstrije — 18.50 Televizijska kuhinja — 19.16 Pregled sporeda — 29.30 Čas v sliki — 20.06 šport — 20.15 Obzorja — 21.00 Friderik III. umrl kot cesar, dokumentarna igra — 22.35 čas v sliki.
četrtek, 18. 11.: 10.00 šolska oddaja — 10.30 Angleško gledališče — 11.30 Neznano sosedstvo — 12.00 Fizika za vse — 18.00 Tečaj italijanščine — 18.20 Otrokom za lahko noč — 18.25 športni mozaik — 18.50 Stan Laurel in Oliver Hardy — 19.16 Pregled sporeda —•
19.30	čas v sliki — 20.06 Šport — 20.15 Kim, špionoža v Indiji, film — 22.05 Čas v sliki.
Petek, 19. 11.: 10.00 Obiščemo razstavo — 10.30 Zvok iz človeške roke — 11.00 Survival — 11.25 Storilec se pelje proti severu — 18.00 Orientacija — 18.20 Otrokom za lahko noč — 18.25 Slike Iz Avstrije — 18.41 Oddaja delavske zbornice — 18.50 Kamor nas veter zanese — 19.16 Pregled sporeda — 19.30 čas v sliki
—	20.06 Šport — 20.15 Kadar oče s sinom — 21.15 Mestni pogovori — 22.30 čas v sliki — 22.45 Ob koncu tedna na poti.
Avstrija 2
četrtek, 18. 11.: 5.05 Ljudske viže — 9.00 Močnejši kot smrtni strah — 9.30 Vesele note mojstrov — 10.15 Sodobno agrarno gospodarstvo — 10.30 šolska oddaja — 11.00 Ljudska glasba — 14.45 Zabeleženo na koroških cestah — 15.00 Iz knjige gostov — 16.15 Za ženo: Puberteta in glasba — 16.30 Leto otroškega vrtca — 17.10 Oddaja za vojake — 18.50 Pravna oddaja — 18.00 Oddaja obrtnega gospodarstva — 18.45 Note in beležke — 19.15 Kulturna prizma — 19.35 Melodija in ritem — 20.10 Moj konjiček — 21.15 Iz domačega glasbenega ustvarjanja.
Petek, 19. 11.: 5.05 Ljudske viže — 9.00 Zgodovinske slike iz Avstrije — 9.30 Klavirska glasba — 10.30 šolska oddaja — 11.00 Ljudska glasba — 14.30 Aktualna reportaža — 14.45 Književnost iz štajerske —
15.00	Zborovska glasba — 16.15 Žena v kmetijstvu —
16.45	šolski zbori pojo — 17.10 Glasba za konec te-
RADIO LJUBLJANA
Poročila: 4.30 — 5.00 — 7.00 — 8.00 — 9.00 - I’-00 "
12.00	- 13.00 — 14.00 — 17.00 — 18.00 — 22.00 -- 24.00.
Dnevno oddaje (razen ob nedeljah tn prazniki"
4.30	Dobro jutro — 5.30 Danes za vas — 5.45 lnt°rW tlvna oddaja — 6.00 Jutranja kronika — 6.30 lnto,n’ livno oddaja — 7.25 Pregled sporeda — 7.45 lnfo,,n^j tivno oddaja — 10.00 Danes popoldne — vos doma — 11.00 Turistični napotki za tuje goste "
12.00	Na današnji dan — 12.30 Kmetijski nasvet' ~~
13.15	Obvestila in zabavna glasba — 13.30 Pf'Por čajo vam — 15.00 Dogodki in odmevi — 16.00
dan za vos — 18.00 Aktualnosti doma in v svel^
19.00	Lahko noč otroci — 19.10 Obvestila — 19-30 ° dijskl dnevnik — 23.05 Literarni nokturno.
ZAHVALA
Vsem, ki so nam ob težki izgubi, ki nas je zadela dne 5. 11. 1971 s smrtjo dragega moža, ožeta in deda, gospoda
Janeza Einspielerja
pd. Sramsičnika v Stranjah pri Bilčovsu
izkazali svoje sočustvovanje s številno udeležbo pri pogrebu, s podarjenimi venci in cvetjem, kakor tudi s pismenimi izrazi sožalja, izrekamo našo prisrčno zahvalo.
Posebna zahvala velja domačemu gospodu župniku Leopoldu Kasslu za tolažilne besede, kakor tudi gospodu župniku iz Št. Janža v Rožu za udeležbo pri pogrebu; gospodu županu občine Bilčovs Hanziju Ogrisu za v srce segajoči nagrobni nagovor; predsedniku Zveze slovenskih izseljencev gospodu Lovru Kramerju za ganljive poslovilne besede; moškemu zboru SPD ..Bilka" za žalostinke na domu žalosti in ob grobu.
Izredno čast pa je izkazal rajnemu Komorni moški zbor iz Celja, ki se je nahajal na turneji na Koroškem In je na domu žalosti zapel krasno poslovilno pesem-Tudi temu zboru velja naša iskrena zahvala.
Zahvalo izrekamo gospodu zdravniku dr. Stanislavu Jelenu za njegovo zdravniško oskrbo, kakor tudi vsem, ki so pokojnega obiskali in tolažili v času njegove bolezni.
Bilčovs - Stranje, 7. 11. 1971
Leni Einspieler, žena
Marijan Einspieler, sin
Angela Ogris, roj. Einspieler, z družino
Kali Weiss, roj. Einspieler, z družino
Lenart Einspieler, sin
Sobota, 15. 11.: 18.30 Panorama — 19.30 čas v sliki
—	20.00 Pregled sporeda — 20.06 šport — 20.10 Vzgoja
—	20.15 Sled nekega dekleta, film — 21.35 Telereprize. Nedelja, 14. 11.: 18.30 Iz moje knjižnice — 19.00 Čas
v sliki in vprašanje tedna — 19.30 Svetovna trgovinska mesta: London — 20 00 Smučarska gimnastika —
20.15	Dobrosrčna, film — 21.35 Telereprize.
Ponedeljek, IS. 11.: 18.30 Kaj morem postati — 19.00 Spor in sprememba — 19.30 čas v sliki — 20.00 Pregled sporeda — 20.06 Šport — 20.10 Vzgoja — 20.15 Forumski pogovor — 21.05 Glad po ljubezni, brazilj-ski film — 22.15 Telereprize.
Totek, 16. 11.: 18.30 Fizika za vse — 19.00 Nepoznani Jaz — 19.30 Čas v sliki — 20.00 Pregled sporeda — 20.06 šport — 20.10 Vzgoja — 20.15 Orson Welles, portret — 21.00 Z dežnikom, očarljivostjo in melono — 21.50 Telereprize.
Sreda, 17. 11.: 18.30 Neznano sosedstvo: Severovzhodna Italija — 19.30 Čas v sliki — 20.00 Pregled sporeda 20.06 šport — 20.10 Vzgoja — 20.15 Jerry Le-wis Show, zabavna oddaja — 21.00 Storilec se pelje proti severu, kriminalni film — 22.30 Telereprize.
četrtek, 18. 11.: 18.30 Zvok Iz človeške roke — 19 00 Indijska umetnost — 19.30 čas v sliki — 20.00 Pregled sporeda — 20.06 šport — 20.10 Vzgoja — 20.15 Sosednja hiša, kronika francoskega mesta — 22.05 Telere-prize.
Petek, 19. 11.: 18.30 Renesansa — 19.30 čas v sliki
—	20.00 Ob koncu tedna na poti — 20.06 šport — 20.10 Vzgoja — 20.15 Tri dni, portret — 21.15 Greed, nemi film iz let 1923/24 — 23.10 Telereprize.
ZAHVALA
Ob smrti našega očeta, starega očeta in strica, gospoda
Janka Oitzla
UPOKOJENCA NA POLANI PRI BISTRICI V ROŽU
se vsem, ki so dragega pokojnika obiskovali med njegovo boleznijo ter ga spre' mili na njegovi zadnji poti, prav lepo zahvaljujemo.
Posebna zahvala velja duhovščini in zlasti g. župniku Škorjancu, nadalje zdravniku dr. Jelenu, Slovenskemu prosvetnemu društvu ..Kočna”, predstavnikom vseh narodnih organizacij, zastopstvu občine Bistrica v Rožu in požarni brambl.
Žalujoči otroci