IDRIJSKI RAZGLEDI LX-1 /2075 - IDRIJSKI RAZGLEDI LX-1 /2075 MESTNI MUZEJ IDRIJA MUZEJ ZA IDRIJSKO IN CERKLJANSKO Izdajatelj in založnik MESTNI MUZEJ IDRIJA Muzej za Idrijsko in Cerkljansko Idrijski razgledi, Prelovčeva 9,5280 Idrija www.muzej-idrija-cerkno.si tajnistvo@muzej-idrija-cerkno.si Uredniški odbor JOŽE BAVCON JOŽE ČAR TATJANA DIZDAREVIČ BORUT HVALEC JOŽE JANEŽ ROBERT JEREB JANEZ KAVČIČ IVANA LESKOVEC KARMEN SIMONIČ MERVIČ KSENIJA ŠABEC DOMEN URŠIČ ANTON ZELENC Odgovorna urednica IVANA LESKOVEC Glavni urednik JOŽE JANEŽ Zunanja urednica pri tej številki IVICA KAVČIČ Literarni urednik JOŽE JANEŽ Lektoriranje MILANKATRUŠNOVEC Oblikovalec in tehnični urednik NANI ANDREJ JENKO, STUDIO NAJ Finančna podpora OBČINA IDRIJA, OBČINA CERKNO Tisk TISKARNA DTP d.o.o. Naklada 500 IZVODOV Idrija, julij 2015 ISSN 0019-1523 V TEJ ŠTEVILKI SODELUJEJO ANA BALANTIČ, literarna ustvarjalka in publicistka, Idrija JOŽE BAVCON, upokojenec, Cerkno MARIJA BAVDAŽ, gimnazijska profesorica v pokoju, Idrija MARIJAN BERIČIČ, inženir organizacije dela v pokoju, dolgoletni predsednik Društva upokojencev Idrija. LADA BIZJAK, gimnazijska profesorica v pokoju, Idrija MILAN BOŽIČ, arhitekt, nekdanji predsednik Muzejskega društva Idrija VIKTOR CRNOBRNJA, upokojeni tehnolog tovarne Kolektor v Idriji dr. JOŽE ČAR, geolog, univerzitetni profesor v pokoju, Idrija ZOFIJA ERŽEN, upokojenka, Cerej, občina Ankaran POLDI FERFOLJA, upokojenka, Idrija MIHA FERJANČIČ, ekonomist v pokoju, Idrija MARIJAN BRANKO GANTAR, kemijski tehnik v pokoju, ljubiteljski fotograf, Spodnja Idrija VALENTINA GANTAR, tehnična risarka v pokoju, organizatorica dejavnosti Muzejskega društva Idrija, Spodnja Idrija VLADIMIR GNEZDA, ekonomist v pokoju, Idrija MIRA HODNIK, arhivistka, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Idriji LILIJANA HOMOVEC, učiteljica in pesnica, Črni Vrh nad Idrijo IRENA HVALA, medicinska sestra in kulturna delavka, Vojsko JANEZ JERAM (t), publicist, Spodnja Idrija KATARINA KARČNIK, univ. dipl. stomatologinja v pokoju, Idrija IVICA KAVČIČ, univ. dipl. inženirka kemije v pokoju, dolgoletna predsednica Muzejskega društva Idrija JANEZ KAVČIČ, zgodovinar v pokoju, Idrija FILIP KOSMAČ (t), lokalni kronist, Zadlog MILENA LIPUŠČEK, upokojena vodstvena delavka Lesne industrije Idrija, Idrija MATIJA MALEŠIČ (t), poročnik avstrijske vojske doma iz Črnomlja SLAVKO MORAVEC, lastnikVojnega muzeja v Idriji mag. SANDRO OBLAK, zgodovinar, Cerkno RADIČA PAHOR, upokojena učiteljica, Idrija VILI PAVŠIČ, upokojeni uslužbenec Zidgrada in učitelj avtošole, Idrija NANDE RUPNIK, slikar, kulturni delavec, Idrija SREČKO SKOK, kronist vasi Vojsko, Idrija CVETKO SVETLIK, publicist in kronist, Spodnja Kanomlja ZDENKA ŠTURM, upokojena predmetna učiteljica zgodovine, Idrija RAFKOTERPIN, akademski slikar, publicist, Idrija MARIJATRU5NOVEC, upokojena predmetna učiteljica, Idrija BRANE TUŠAR, uslužbenec Slovenske vojske, poznavalec vojaške zgodovine, Gorenja vas mag. MARIJA VELIKONJA, magistrica znanosti s področja andragogike in pedagogike, Ljubljana DRAGO VONČINA (t), učitelj in prosvetni delavec, Ljubljana Predmeti iz časa prve svetovne vojne objavljeni na straneh 44,52,67,76 in 126 so iz zbirke vojnega muzeja Slavka Moravca iz Idrije, predmet objavljen na strani 106 pa je iz zbirke vojnega muzeja Ivana Rudolfa iz Črnega Vrha nad Idrijo. Za vsebino člankov odgovarjajo avtorji. Uredništvo naproša avtorje, naj oddajo članke v dveh izvodih, na papirju in v digitalnem zapisu. Članki naj ne bodo daljši od 10 tipkanih strani. Obvezno naj bosta priložena avtorjev stalni in e-poštni naslov ter telefonska številka. Vsebina Ivica Kavčič Janez Kavčič Mira Hodnik Sandro Oblak Janez Jeram Filip Kosmač Brane Tušar Vladimir Gnezda Milan Božič Marija Bavdaž Marija Trušnovec Ana Balantič Marija Velikonja Katarina Karčnik Srečko Skok Cvetko Svetlik UVOD IZTRGANO POZABI 12 OB 100-LETNICI ZGODOVINSKE PRELOMNICE IN TRAGIČNE PREIZKUŠNJE 15 IDRIJA V PRVEM LETU VELIKE VOJNE 22 V ZALEDJU VIHARJA. CERKLJANSKA MED PRVO SVETOVNO VOJNO 29 PRVA SVETOVNA VOJNA NA CERKLJANSKEM 40 PRIČEVANJA NA FRONTAH V GALICIJI, NA SOŠKI FRONTI, V TIROLAH, V SRBIJI IN ČRNI GORI OKROG IN OKROG MENE SO LEŽALI SAMI RANJENCI IN MRTVI 45 PRVA SVETOVNA VOJNA MI JE VZELA DVA PRADEDA 47 NAJTEŽJE JE BILO PRENAŠATI STRADANJE IN PONIŽUJOČ ODNOS AVSTRIJSKIH OFICIRJEV DO VOJAKOV 53 BOJI NA NOŽ SO BILI STRAŠNI. STARI OČE SE JIH JE Z GROZO SPOMINJAL VSE DO ZADNJEGA DIHA 56 OD STOTIH VOJAKOV V SKUPINI STA V GALICIJI ČUDEŽNO OSTALA ŽIVA SAMO OČE LEOPOLD IN NJEGOV KAMERAD 58 JANEZ TRUŠNOVEC SE JE VRNIL ŽIV IZ RUSKEGA UJETNIŠTVA. V DRUGI SVETOVNI VOJNI MU NI USPELO. POBRAL GA JE DACHAU 59 BRAT BABICE MICI JE PADEL V TIROLAH. TUDI FANTA JI JE VZELA VOJNA 63 NAŠ ATA JE BIL RANJEN V GALICIJI IN ODPELJAN V BOLNICO V LINZ 64 RANJENEGA FRANCA KARČNIKA JE V PRAGI ZDRAVIL IN OBVAROVAL VRNITVE NA FRONTO BIVŠI RUDNIŠKI ZDRAVNIK FRANC KARFIK 66 Z VOJSKARSKE PLANOTE JE BILO V PRVO SVETOVNO VOJNO VPOKLICANIH 160 MOŽ IN FANTOV 68 KAJ ČE BI REKEL, DA SEM ZDRAV IN KOMAJ ČAKAM, DA BOM ŠEL V VOJSKO 71 Cvetko Svetlik Cvetko Svetlik Cvetko Svetlik Milena Lipušček ■ Viktor Crnobrnja Zofija Eržen Irena Hvala Drago Vončina Jože Čar Valentina Gantar Marijan Branko Gantar Matija Malešič Nande Rupnik Janez Jeram Poldi Ferfolja Radiča Pahor Lilijana Homovec KLADNČER JE GOVORIL OTROKOM, DA JE KAR Z DLANJO ODBIJAL KROGLE. KO GA JE ZADELA, JE BIL PA MALO PREPOZEN JAKOB URŠIČ - KRKOČ, OB OBALI BAJKALSKEGA JEZERA ŠALJIVA ZGODBA NA PORUMENELEM PAPIRJU MOJ OČE JOSIP LAPAJNE V BOKI KOTORSKI IN NA LOVČENU STARI OČE KAREL ŠPET, TOPNIČAR V BOKI KOTORSKI STARI OČE JANEZ LAPAJNE JE PADEL NA SABOTINU LETA 1917 STARI OČE MATEVŽ VIDMAR SE JE VRNIL S SOŠKE FRONTE, NJEGOVA BRATA CENE IN LOVRO STA PADLA TUDI MLADOLETNI DIJAKI IDRIJSKE REALKE SMO MORALI V VOJSKO JANEZ HLADNIK (1893-1975) NA FRONTI V GALICIJI BOG Z NAMI IN SREČA JUNAŠKA OČETU JANEZU SO NAREDILI ZOBNO PROTEZO IZ ALUMINIJA DALMATINCI NA CER PLANINI IN BOJI NA SOŠKI FRONTI FERDINAND RUPNIK - IDRIJSKI “KRANJSKI JANEZ” OD HORODENKE DO TORINA TAKO JE BILA ZAPEČATENA USODA PRIMORSKE DA BI SE BOLJŠI IMELI KAKOR JAZ, BOM GVIŠNO LAČEN VOJNA JE TAKO NEKAJ GRDEGA ŽIVLJENJE MU JE REŠILO DESET JAJC IZ KANJEGA DOLA 73 74 76 77 79 80 81 83 86 87 92 94 96 101 102 104 104 Miha Ferjančič, Rafko Terpin Ivica Kavčič Zdenka Šturm Slavko Moravec Marijan Benčič Lada Bizjak Jože Bavcon Cvetko Svetlik Vili Pavšič Cvetko Svetlik V ZALEDJU FRONTE NA FERJANČIČEVEM VRTU SO TABORILI RUSKI VOJNI UJETNIKI AVSTRIJCI SO KOPALI OBRAMBNE JARKE TUDI V OKOLICI IDRIJE PISMO FRANCA KAVČIČA SESTRI LOJZKI PRED VPOKLICEM V VOJSKO, IZ KATERE SE NI VRNIL ZARADI RUDNIKA JE BILA IDRIJA MED VOJNO VOJAŠKO ZAŠČITENA MAMA MINKA JE NEGOVALA RANJENCE V ZASILNO UREJENI BOLNICI V STAVBI OSNOVNE ŠOLE MED BEGUNCI S POSOČJA SO BILI TUDI OTROCI BEGUNCI SO BILI POVSOD, DVA STA SE V CERKNEM POROČILA POMOČ VOJAKOM NA FRONTI - IZ ZAPISNIKOV SEJ MARIJINE DRUŽBE IZ SPODNJE IDRIJE NA ODPRTIH VAGONIH SO LEŽALI RANJENCI, UMIRAJOČI IN TRUPLA RANJENCEV, KI SO UMRLI NA POTI CELE GORE SO GORELE, PA LE ŠE SO GRMELI TOPOVI 107 109 112 113 115 118 123 124 126 126 Ivica Kavčič Iztrgano pozabi TVeteklo je že celo stoletje od začetka prve IT svetovne vojne, velike morije, ki je pustila trajne posledice za vse človeštvo in bila neposreden vzrok za začetek druge. O prvi je že naša generacija, rojena med obema vojnama, vedela malo ali nič, kaj šele današnje. Visoki jubilej je vzpodbudil tako strokovno kot laično javnost, daje začela brskati po arhivih in zbirati že zelo obledele spomine. Slednjim se je pridružilo tudi Muzejsko društvo Idrija. 21. marca 2014 je z dopisom pozvalo člane, naj poskusijo zapisati, kar seje morda ohranilo v družinskem spominu in mi poverilo to nalogo. Nisem si delala utvar, da bo tega veliko, a karkoli bo, sem si mislila, je vredno zapisati, kajti pozneje bo vsega še manj. Izid je presenetljivo dober. Dobili smo 42 prispevkov: pet uvodnih, sedemindvajset o spominih z bojev na frontah v Galiciji, na soški fronti, vTirolah, Črni Gori in Srbiji ter deset o dogodkih v zaledju soške fronte. Pri tem je treba upoštevati, da je območje Črnega Vrha nad Idrijo posebej obdelano. Sodelavci Urška Bajec Rupnik, Matic Batič, Dejan Colja, Dragica Čuk Novak, Nežka Mikuž, Ivan Rudolf, Anka Vončina in Srečko Vončina so za Črni Vrh z okolico zbrali in uredili podatke, v samozaložbi izdali zbornik ter pripravili odmevno prireditev v Črnem Vrhu že leta 2014. Za strokovne prispevke v uvodnem delu smo zaprosili zgodovinarje: Janeza Kavčiča, Miro Hodnik in Sandra Oblaka. Dodali smo še članek pokojnega publicista Janeza Jerama (1914-2007) o dogajanjih na Cerkljanskem med prvo svetovno vojno. Jeram je svoj prispevek izročil Cvetku Svetliku malo pred smrtjo, ko je bil že v Domu upokojencev v Idriji. Cvetko Svetlik je tudi sicer zbral in zapisal veliko zgodb in spominov na vojno iz Spodnje Idrije in okolice. Z Vojskarske planote je več spominov zbral Srečko Skok, dodali sojih še drugi. Prispevki so tako po obsegu kot po vsebini zelo različni: od 18 tipkanih strani dolgega zapisa četovodje 97. pešpolka v Galiciji Filipa Kosmača (iz zapisa, ki ga je pridobil Slavko Moravec iz Vojnega muzeja Idrija, smo povzeli le nekaj odlomkov) do nekoliko krajših zgodb različnih avtorjev. Čeprav o nekaterih udeležencih bojev v dru- žinskem spominu ni ostalo drugega, kot da so bili v Galiciji ali na soški fronti ali so tam padli, sem vključila tudi te, na videz skope podatke, ki dopolnjujejo celovito sliko. Od 51 na teh straneh opisanih domačinov, ki so se bojevali na raznih frontah, jih je trinajst padlo v Galiciji, na soški fronti in v Tirolah. Točnega podatka, koliko Idrijčanov je padlo v prvi svetovni vojni, žal ni. Ivan Mohorič je zapisal, da je bilo med rudniškim delavstvom 22 smrtnih žrtev in 11 pogrešanih, Mihael Arko pa, da je v svetovni vojni padlo ali se izgubilo nekaj nad sto Idrijčanov. Glede na to, da smo samo s tem skopim popisom zabeležili trinajst padlih, je Arkova ocena kar verjetna. Čeprav rudarji od začetka leta 1916 naprej niso bili več mobilizirani v vojsko, ker je bil rudnik v celoti postavljen pod vojaško upravo, lahko iz zapisov in odgovorov, ki so mi jih posredovali starejši občani, sklepam, da je prva svetovna vojna posegla tako rekoč v vsako idrijsko družino. Z območja Cerkljanske smo dobili štiri prispevke (poleg uvodnega članka Sandra Oblaka sojih prispevali še Brane Tušar, Jože Bav- con in Janez Jeram). V gradivo smo z veseljem vključili tudi prispevke občanov, ki so pred desetletji prišli k nam od drugod, se tu ukoreninili in postali pravi Idrijčani (Marija Bavdaž, Lada Bizjak,Tinka Gantar, Milan Maleševič). Velika dragocenost so številni ohranjeni dokumenti: fotografije, dopisnice, pisma, dnevniki, zapisi. Največ je dopisnic vojakov s fronte ženam, materam, sestram, prijateljem. Na njih so kratka sporočila: da se imajo dobro ali »po navadi«, da veliko mislijo na svoje družine, da jih skrbi, kako je z otroki in kako z delom doma, da potrebujejo hrano, denar, tople nogavice. Kaj večjim ni bilo dovoljeno pisati. Kakšna je bila kazen za neposlušnost, če si je kdo dovolil napisati, da se ima slabo, je doživeto opisal Ivan Matičič, vojak 2. planinskega polka avstro-ogrske vojske in udeleženec bitk v Galiciji. V njegovi knjigi Na krvavih poljanah lahko med drugim prečitamo naslednje: »Ob cesti je stala četa nekega nemško-avstrijskega polka. Poročnik ji je prebral vojno dopisnico tele vsebine: Dragi starši! Strašno slabo se nam godi. Komaj čakam, da bi bilo že konec tega trpljenja in da bi bila že vojna končana. Oficirje poklical dotičnika iz vrste in se zadrl nad njim: Ti pes si pisal to karto! Ali ne veš, da se ne sme pisati kaj takega?Ali ne veš, da se s tem kaže strahopetstvo, ki kvari ugled naše armade in ki se kaznuje s smrtjo? Izročiti bi te moral vojnemu sodišču, a ker ni časa, opravim lahko delo sam. Danes imamo vso moč v svojih rokah. Po teh besedah izvleče revolver in ustreli moža naravnost v glavo.« Naduti avstrijski oficirji so streljali vojake tudi, če je bilo ugotovljeno, daje kdo pojedel rezervni obrok hrane, ki so ga morali obvezno nositi s seboj. O tem najdemo zapise v spominih Filipa Kosmača, Alojza Božiča in Ivana Gnezda. Daleč največ jih je s fronte v Galiciji. Pretresljivi so spomini o grozi spopadov mož na moža z bajoneti, ki so preživele spremljali vse življenje. Veliko jih je padlo. Ostali so tisti, ki so imeli 'srečo1, da so bil ranjeni ali ujeti s strani ruske vojske. Slovenskim vojakom je bila v veliko pomoč ideja slovanstva, ki sojo pred vojno gojili preporodovci in sokoli. V ujetništvu so Rusi z njimi lepo ravnali, nekateri so tam tudi ostali, se poročili in si ustvarili družine. Povsem drugačna je zgodba iz zaledja soške fronte, kjer je ruske ujetnike (po nekaterih ocenah jih je bilo več deset tisoč) avstro-ogrska vojska prisilila k vzdrževanju cest, vodovodov, žičnic in železnic. V kakšnih nemogočih razmerah so delali in množično umirali, lahko preberemo v različni virih. O tem, da so bili v Idriji nastanjeni na Ferjančičevem vrtu, da so zaradi lakote jedli volčje češnje in znoreli, da so vlekli prvo električno napeljavo na Vojsko in gradili rezervno obrambno linijo naTisovcu, pišeta Miha Ferjančič in RafkoTerpin. Meni posebej drago je pismo Franca Kavčiča, v vojni padlega brata mojega očeta, ki ga je v zapuščini svoje stare mame in moje tete Alojzije Kavčič našla in ohranila Zdenka Šturm. Iz njega razberemo, kako seje avstrijska vojska s kopanjem jarkov in gradnjo utrdb na Colu že precej pred vstopom Italije v vojno pripravljala na spopad z »Lahi«. Zanimivi sta tudi dve poglavji iz rokopisa Moja mladost učitelja Draga Vončine, strica Milene Brelih, o tem, kako so bili v zadnjem letu vojne vpoklicani v vojsko še mladoletni dijaki idrijske realke in kako so trije dijaki takoj po končani vojni pristali v tržaškem zaporu. Sicer pa se je iz življenja v zaledju ohranil predvsem spomin na veliko lakoto, na to, kako so stari možje, žene in otroci hodili peš po živež in blago tudi po štirideset in več kilometrov daleč, vse do soške fronte na eni in do Škofje Loke in Vrhnike na drugi strani. Pretresljivi so spomini na trpljenje ranjenih vojakov, ki sojih s 'feldbanom' vozili v Idrijo in zdravili v zasilno urejenih bolnicah v idrijski osnovni šoli, v poslopju realke, v farni cerkvi v Cerknem, pa o tem, kako je štiriletna deklica s strahom gledala neznanega moža (svojega očeta), ki seje po štirih letih vojne vrnil domov. Le skopo so omenjeni begunci, ki so prihajali k nam s fronte. Kot kaže, seje spomin nanje slabo ohranil, čeprav je iz arhivskih podatkov, ki jih navaja Mira Flodnik, možno razbrati, da jih je bilo v Idriji decembra 1914 kar 62. Zato pa je toliko bolj dragocen prispevek Lade Bizjak o tem, kako so morali po letu 1915 svoje domove v Posočju zapustiti stari možje, žene in otroci in se peš odpraviti čez Vršič na Gorenjsko ali v taborišča v osrčju monarhije. Za moto svojega prispevka je vzela citat nemškega književnika Martina Kessla (1901-1990): »Vojna ima zelo dolgo roko. Še dolgo potem, ko mine, prihaja po svoje žrtve.« Prav bi bilo, da bi o tej globoki misli vsi veliko premišljevali. Naj nas spremlja tudi ob prebiranju teh spominov. Flvala vsem, ki ste se potrudili in jih iztrgali pozabi. Idrija pred prvo svetovno vojno leta 1910. (Negativ na steklu našel Rafael Terpin na podstrešju Golijeve hiše na Mestnem trgu.) lanez Kavčič OB 100-LETNICI ZGODOVINSKE PRELOMNICE IN TRAGIČNE PREIZKUŠNJE TVed sto leti seje odvijal največji vojaški L spopad v dotedanji svetovni zgodovini. Prva svetovna vojna (1914-1918) je bila po značaju izrazito imperialistična vojna, boj za razdelitev sveta in interesnih območij. Vse v bojevanje vpletene takratne velesile in manjše pridružene članice antante in trozveze so seveda trdile, da vodijo »pravično« vojno, in obtoževale nasprotno stran, da jim streže po življenju. Namesto bliskovite vojne, ki sojo vsi pričakovali, seje vojskovanje kmalu spremenilo v pozicijsko. Frontne črte in strelski jarki so dnevno, tedensko in skozi štiri leta požirali tisočera človeška življenja. V prvi svetovni vojni je sodelovalo 36 od takratnih 54 držav na svetu. Mobiliziranih je bilo skupno okoli 70 milijonov mož, od katerih jih je sedmina padla. Med vojno je veliko pretrpelo tudi zaledno civilno prebivalstvo, zlasti zaradi lakote in splošnega pomanjkanja. Slovenski vojaki so služili v približno polovici od 141 avstrijskih polkov. Poveljstva sojih pogosto premeščala, največ z vzhodne na soško in tirolsko fronto. Trpek spomin na ta bojišča seje ohranil v ponarodeli pesmi: Tam v Karpatski gori, tam so hudi boji... Še bolj pretresljivo je sporočilo elegije, ki jo je uglasbil idrijski in slovenski skladatelj Zorko Prelovec: »Oj, Doberdob, slovenskih fantov grob, kjer smo kri prelivali za svobodo domovine!« Prav Slovenci so glede na delež prebivalstva v Avstro-Ogrski plačali med prvo svetovno vojno največji krvni davek. Privzgojeni »avstrijski patriotizem« in začetni naivni odnos do cesarja Franca Jožefa sta med vojno nezadržno plahnela: med sedmimi vojaškimi upori leta 1918 so bili kar trije slovenski (največji v Judenburgu). Ko je Italija v skladu s svojim »svetim egoizmom« 26. aprila 1915 z Londonskim paktom prestopila v antantni tabor, so se razvneli spopadi na krvavi soški fronti. Čeprav so slovenski vojaki v avstrijskih uniformah sodelovali na vseh bojiščih, je bila prav soška fronta ključnega pomena za naše prednike in za usodo zahodne tretjine slovenskega ozemlja. Slovenci so se na ruski fronti pogosto predajali v ujetništvo in nekateri celo kot prostovoljci odhajali k Srbom na Balkan, na soški fronti pa so hrabro vztrajali, ker so ta boj občutili kot obrambo pred namero Italije, da še bolj razkosa slovensko ozemlje. Novopečeni diplomant ljubljanske FDV mi je pred nekaj leti ognjevito dopovedoval, da gre tudi pri pravkar navedeni trditvi zgolj za še en primerek v seriji »zgodovinskih mitov«, s katerimi da smo si Slovenci zamejili sposobnost kritične presoje svoje preteklosti. Mene pa so še bolj kot (sicer izvrstna) predavanja profesorjev na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete prepričala pričevanja možakarjev, ki so »po čudežu« (tako so rekli) preživeli ledeno zimo Rombona in strahote Doberdoba. Pripovedovali so mi, kako so v nahrbtnikih kot relikvije varovali Gregorčičeve Poezije, jih ob ugašajoči leščerbi brali in se poistovetili s sporočilom njegove pesmi Soči... Tudi in prav zato se distanciram od cenenih in lahkomiselnih »teorij«, po katerih se vse, kar utemeljuje slovensko narodno zavest, razglaša za preživeli mit. In prav nič »mitološka« ni tudi izpoved starejše gospe, ki ji je kot punčki kmalu po prvi svetovni vojni italijanska učiteljica treščila glavo ob tablo, ker je na slabo razumljeno vprašanje skušala odgovarjati v slovenskem jeziku. Ne morem se znebiti sklepanja, da našo nacionalno zgodovino globlje dojemajo in vrednotijo tisti »preprosti« ljudje, ki sojo izkusili na lastni koži, kot (nekateri) predavatelji in slušatelji na visokošolski ravni. Kaj pa so počeli naši narodni voditelji? Slovenske politične stranke so proti koncu vojne skušale sooblikovati prihodnost, ki pa si je niso jasno predstavljale. Z Majniško deklaracijo leta 1917 in z njo povezanim deklaracijskim gibanjem je bil predviden kompromis med zvestobo habsburški dinastiji in jugoslovansko idejo, tako da bi po načelu »trializma« jugoslovanske dežele do Drine in Donave predstavljale tretji del dotedanje dvojne avstrijsko-madžarske monarhije. Jugoslovanski odbor, formiran iz političnih (tudi slovenskih) emigrantov, pa seje pod pokroviteljstvom zahodne antante v Krfski deklaraciji leta 1917 že sporazumel s srbsko vlado o združitvi »troimenega naroda« Srbov, Hrvatov in Slovencev v neodvisno jugoslovansko kraljevino pod dinastijo Karadžordževičev. Predvsem velja poudariti dejstvo, daje bila celotna slovenska politika v jeseni 1918 ob razpadu stare Avstrije ne le zbegana in omahljiva (tovrstni očitki so demagoški), temveč predvsem nemočna spričo realne konstelacije sil. Slovenci smo pomenili le neznatno figurico na veliki »šahovnici«, na kateri so vlekli odločilne poteze zmagovalci: antantne sile na pariški mirovni konferenci ter z nami neposredno soočeni Kraljevini Italija in Srbija. Zametki slovenske državnosti v oktobru in novembru 1918 so bili le provizorični in kratkotrajni, navzven branjeni brez redne vojske, samo z enotami prostovoljcev (Maister, Lavrič, Malgaj, Švabič). Takorekoč »v zraku« sta viseli severna in zahodna meja, pa tudi strah pred prevratniškim vplivom boljševiškega zgleda na vzhodu je bil prisoten v znatnem delu tedanje slovenske politične elite. Slovensko nacionalno suverenost je bilo hočeš nočeš treba podrediti velikosrbskim aspiracijam. V jeseni 1918 so ob razpadu habsburške monarhije nastajale nove nacionalne države. Večino slovenskega ozemlja je od 29. oktobra 1918 vključevala začasna Država SHS, od 1. decembra 1918 pa Kraljevina SHS, ki je nato dobri dve desetletji predstavljala drugorazredni člen v strukturi »versajske« Evrope. Poudariti je treba, da je bila 1. decembra 1918 ustvarjena unitaristično-centralistična država (monarhija), ki jo je vseskozi razjedalo nerešeno nacionalno vprašanje. Le-to je zjedko satiro komentiral Hinko Smrekar v znani karikaturi Ujedinjeni Jugoslaveni. Slovencem je bila za narodnostno vprašanje trpka usoda zapečatena dve leti po končani vojni. Na podlagi sklepov pariške mirovne konference je bila 12. novembra 1920 z rapalsko mejo Italiji dodeljena tudi celotna Primorska z delom Notranjske, že 10. oktobra 1920 pa smo po ponesrečenem plebiscitu izgubili Koroško. Koroški Slovenci, vsaj znaten del, se takrat pač niso odločali za Slovenijo ali Avstrijo, temveč za Avstrijo ali Jugoslavijo. Tako je v letih po prvi svetovni vojni v tedanji Jugoslaviji živelo približno 900.000 Slovencev, nad 300.000 v Italiji (tostran državne meje pri Hotedršici), okoli 80.000 v Avstriji in nekaj manj kot 10.000 na Madžarskem. Zveneče ideje in parole o pravici narodov do samoodločbe, ki jih je na zahodu razglašal ameriški predsednik VVilson, na vzhodu pa boljševiška oktobrska revolucija, so se za Slovence (kot za mnoge »majhne« narode) izkazale kot velika utvara. Povojni prelom z državnim okvirom in družbenim okoljem, v katerih smo Slovenci živeli dolga stoletja, je bil dokaj težak v gospodarskem, narodnostnem in kulturnem pogledu. Stoletne ekonomske, trgovinske, društvene, duhovne in druge povezave so bile prekinjene. Ob rapalski meji med Italijo in Kraljevino SHS in seveda tudi preko idrijskega in cerkljanskega ozemlja seje posledično z leti razcvetel kontrabant. Za Slovence na Primorskem je »dvatisočletna rimska kultura« kaj hitro uveljavljala raznarodovalno politiko. S požigom Narodnega doma v Trstu (1920) in z vzponom fašistične stranke seje začelo nasilje, ki je povzročalo težke posledice dve desetletji: gospodarsko podrejenost slovenskega življa, izseljevanje v tujino in begunstvo v Jugoslavijo, poitalijančevanje in brutalno obračunavanje s političnimi in narodno zavednimi nasprotniki. Habsburško monarhijo se v zgodovinopisju pogosto (v marsičem upravičeno) označuje za »ječo narodov«, vsaj za primorske Slovence pa ni težko dokazovati, da so po Veliki vojni (1914-1918) prišli s slabega na slabše. Kako je bilo v Idriji med prvo svetovno vojno? Marsikaj zanimivega sem najprej izvedel sredi petdesetih let prejšnjega stoletja, ko sem kot fantič v družbi starih koscev že pomagal »obirati« komarjevo senožet za Kobalovimi planinami. Z odprtimi ušesi sem poslušal pripovedi sivolasih mož, ki so se iz svojih mladih let dobro spominjali »rajnke« Avstrije in časov prve svetovne vojne. Zdi se mi, da so mi prav zgodbe omenjenih »avstrijskih veteranov« dale prvo spodbudo za kasnejši študij zgodovine. Možje so vedeli povedati, kako je bilo na hribih okrog Idrije moč slišati grmenje topov iz Posočja, kako so po nočnem nebu na zahodu bliskali »šajnverferji« (žarometi) in kakšen radoveden strah so povzročile prve bombe italijanskih capronijev. Stavbi realke in ljudske šole sta nudili zatočišče ranjencem. Pri cerkvi sv. Trojice so leta 1917 nameravali urediti vojaški britof, kije nato dobil več prostora pri Likarci. Žal pa se je morala cerkev 13. februarja 1917 posloviti od svojih treh zvonov, ki so jih bogve kje pretalili v topove. Udeležencu ognjenega pekla na Doberdobski planoti so se bodice in drobci šrapnelov zarili skozi mišice globoko v kosti, tako da so se mu na nogah vse življenje odpirali boleči krvavi in gnojni izcedki. No, na srečo sem bil deležen tudi prijetnejših pripovedovanj. Moj oče (letnik 1900) je kmalu po prvi svetovni vojni po kontrabantarsko čez mejo prinesel novo »frajtonerico« od mojstra Kudja na Drenovem Griču pri Vrhniki. Nanjo je rad zagodel »češko polko«, prijetno koračnico, ki jo je leta 1917 igrala godba nekega češkega polka, ko je skozi Idrijo odhajal na soško fronto. Stiske vojnih let, zaostrovanje režima nad prebivalstvom v zaledju, proti koncu vojne pa splošno agonijo cesarsko-kraljeve monarhije so naši predniki zelo občutili. Največ vojaških obveznikov z Idrijskega in Cerkljanskega so sprva pošiljali na rusko fronto v Galicijo in na Karpate, pozneje pa mnoge premeščali na bližnje italijansko bojišče. Rudarji, ki niso bili mobilizirani, so postali zapriseženi »črnovojni« obvezniki (1916), rudnik pa je bil militariziran in postavljen pod vojaško nadzorstvo. Ivan Mohoričje v obsežni monografiji Rudnik živega srebra v Idriji (1960, str. 302) navedel naslednje podatke: vojna je na frontah terjala smrt 23 rudarjev, pogrešanih je bilo 11, za 22 vdov in 31 otrok pa je nato skrbela Bratovska skladnica. Ko seje preskrba rudarskih družin in idrijskega prebivalstva vse bolj slabšala, sta proti koncu vojne naraščala nezadovoljstvo in organiziran odpor. Oglašala seje lakota, zato so mnogi Idrijčani, tudi ženske in otroci, pešačili do Poljanske doline ali proti Vrhniki, kjer so pri kmetih skušali menjavati razne uporabne predmete za krompir ali katerokoli drugo živilo. Zadnja avstrijska uprava rudnika z direktorjem Josefom Billekom na čelu je bila spomladi 1918 deležna odkritega upora delavstva, kateremu je vojaško poveljstvo pri rudniku zagrozilo tudi z uporabo oborožene sile. V času razpadanja monarhije je idrijski »narodni odbor« 28. oktobra 1918 izgnal direktorja Billeka in 29. oktobra je mesto slovesno praznovalo osvoboditev izpod več kot 400-letne avstrijske nadoblasti. Žal je ta navidezna svoboda trajala samo teden dni. Ob prevratu v jeseni 1918 so bile razmere v Idriji zelo hude, kajti poleg razpadajoče avstrijske vojske in splošnega stradanja je mesto prizadela še epidemija zlovešče Enota avstrijske vojske na glavnem trgu v Idriji ob začetku vojne. (Negativ na steklu našel Rafael Terpin na podstrešju Golijeve hiše na Mestnem trgu v Idriji.) španske gripe in terjala veliko žrtev. Zato je bil tudi šolski pouk v prvem polletju 1918/19 zelo moten in seje za silo ustalil šele januarja 1919. Konec oktobra 1918, po slovesu cesarsko-kraljeve vladavine, je Idrijo preplavilo spontano veselje in naivno navdušenje, povezano s pričakovanji nove jugoslovanske države. Mesto je bilo okrašeno s slovenskimi in rdečimi zastavami (vpliv levih »mokračev«), slišati je bilo vznesene besede o svobodi in lastni državi, oglašala seje pesem, ulice so bile polne ljudi, v zraku je bilo veliko pričakovanje. Mimogrede so bili odstranjeni poslednji habsburški simboli in emblemi, na realki pa so izginile zadnje sledi nemščine. Nato pa - prihod italijanske vojske! Kaj in kako bo naprej? Negotovost prebivalstva je povzročalo dejstvo, da usoda Idrije takoj po vojni še ni bila popolnoma jasna in da je še tlelo skromno upanje na priključitev k nastajajoči jugoslovanski državi. Upanje je izviralo prav iz nenavadnega statusa, ki ga je imela realka prva dva meseca italijanske zasedbe Idrije. V tem času je namreč zavod še spadal pod upravo Slovenske pokrajinske vlade v Ljubljani in tudi osebje je prejemalo plače iz Ljubljane. Toda že 2. januarja 1919 je realka dokončno prešla v roke italijanske države in sprejeti je bilo treba kruto resnico, da se Italija iz Idrije ne bo umaknila. Prva »svoboda« Idrije ob koncu prve svetovne vojne je bila žal le nekajdnevna epizoda. Kot zmeraj tudi takrat navdušene množice in lokalni voditelji niso veliko vedeli o usodni »visoki« politiki, ki ureja svet za zelenimi mizami. Že v novembru 1918 so v mesto vkorakale prve italijanske čete in novi gospodarji se kljub nekaterim diplomatskim zapletom mednarodnega značaja niso umaknili celih 25 let. Ko je Idrijsko in Cerkljansko zasedla italijanska vojska, je rudnik po sanžermenski mirovni pogodbi (1919) pripadel italijanski državi. Da je bila Idrija nedvomno deležna velike pozornosti, je 14. marca 1919 dokazal obisk njegovega veličanstva kralja Viktorja Emanuela III. Naivno upanje, da bo »laška« (tako se je takrat reklo) zasedba le začasna, seje po rapalskem letu 1920 dokončno in nepreklicno razblinilo. Novi oblastniki, ki jim slovenska diplomacija nikdar ni (in ne bo) segla do gležnjev, so sprva nastopali navidez prizanesljivo, dopuščali delovanje društev in slovenščino v šolah, za kulisami pa kaj hitro snovali »prevzgojo« našega življa. Rudniške obrate in idrijske ulice so kmalu prekrstili z italijanskimi imeni, ostro nastopali proti politični levici, ki seje krepila med delavstvom, po prevladi fašizma leta 1922 pa se je pritisk na rudarje in idrijsko slovenstvo vsestransko zaostroval. Italijanski fašizem je v kratkem času zatrl delovanje idrijskih organizacij in društev slovenskega značaja. Rudarje so pod prisilo vpisovali v fašistični korporativni sindikat, grozili z odpusti z dela, privabljali v dopolavoro in poitalijančevali njihova imena in priimke. Razmeroma visoka proizvodnja živega srebra (letno od 400 do 500 ton) je temeljila na pretežno »roparskem« izkoriščanju bogatejših rud, medtem pa so tako pri jamskih obratih kot v žgalnici s pridom uporabljali naprave in stroje iz predvojnega avstrijskega obdobja. Ker sem se pred tridesetimi leti precej ukvarjal z zgodovino idrijske realke, naj mi bo dovoljeno tudi v pričujočem prispevku na kratko opisati njeno usodo v desetletju od 1915 do 1926. V času prve svetovne vojne, 8. novembra 1915, je realčno stavbo zasedla avstrijska vojska (bližina soške fronte!) in jo spremenila v zasilno vojaško bolnišnico. Šolski oddelki so se morali izseliti in bili raztepeni domala po vsem mestu. Pouk se je v poslopju v zelo okrnjeni obliki ponovno začel šele spomladi 1918. Med vojno so se vrstila menjavanja in mobilizacije profesorjev, na fronto pa je moral tudi ravnatelj dr. Stanislav Bevk. Grozljivih preizkušenj na Doberdobski planoti ni preživel profesor naravoslovja Kajetan Stranetzky. Realčne dijaške vrste so se neusmiljeno redčile. Vpisa na šolo je bilo malo, višješolce je začela pobirati mobilizacija. Mnogi so bili poslani na rusko ali italijansko bojišče, med njimi nerazdružna prijatelja Božidar Jakac in Albin Vončina: poznejši slovenski akademik Jakac je preživel fronto na Piavi, priljubljeni idrijski »Činči« pa vTirolah. Jakac je na realki na hitro opravil »Kriegs maturo«, ko je v februarju 1918 uspel priti iz vojske za nekaj dni na dopust. V Idriji niso bili militarizirani samo rudarji, ampak v znatni meri tudi realčni dijaki. Že 2. junija 1915 je bila odpravljena šolska telovadba, ki sojo nadomestile redne in obvezne vojaške vaje. V višjih razredih je bilo vse manj pouka in vse več prave kasarniške vzgoje. Dijake so razporejali v čete, jih urili v rokovanju z orožjem in poučevali o prvi pomoči. Pogosti so bili napol vojaški pohodi dijakov po okoliških hribih, kjer so vadili prehajanje iz rednih v vojne formacije in v frontne črte. Realčani so morali tudi gmotno podpirati želeno »zmago avstrijskega orožja«. V šolskem letu 1915/16 je bilo kar 5.000 kron od glavnice Dijaškega podpornega društva naloženih v vojno posojilo, naslednje leto pa celo 7.000 kron! Za vojsko na frontah so dijaki zbirali prispevke za Rdeči križ, kovine, volno, kavčuk, darila za vojake, zlatnino, denarna vojna posojila, perilo za vojake, denar za vojaške grobove in darove za vojne vdove in sirote. Profesorji in dijaki so bili stalno na udaru vojaške propagande. Ob avstrijskih uspehih na fronti so se morali udeleževati proslav in maš, kjer so poslušali demagoške govore. Ministrska šolska navodila so pozivala učiteljstvo k »patriotični vzgoji mladine«, priporočala racioniranje živil in vseh potrebščin ter svetovala usmerjanje mladine h kmečkim delom ob podaljšanih ali izrednih šolskih počitnicah. Nazorno predstavo o razmerah na realki si lahko ustvarimo ob prebiranju Izvestij, kijih je šola izdajala ob zaključku vsakega šolskega leta. Izvestje za šolsko leto 1916/17 (str. 11) poroča: »Med vojno so se morala učila zaradi nastanjenja vojakov v realčnem poslopju večkrat prenašati in spravljati v neprikladne prostore. Marsikaj seje pri tem pokvarilo, nekaj tudi poizgubilo. Ker se poslopje pozimi ni kurilo, je tudi vlaga povzročila mnogo škode, posebno pri nagačenih živalih, naravnih preparatih in predmetih iz likane kovine.« Še bolj tragična pa je vsebina Spomenice, objavljena na prvih straneh. V njej je propaganda za vojna posojila in poziv dijakom, naj se vključijo v razne oblike zbiranja pomoči za fronto. Obenem je priobčen seznam realčanov, ki so »padli za cesarja in domovino«, spisek ranjenih in odlikovanih dijakov ter imenik dijakov v vojaški službi. Tako izvemo, da je že do konca šolskega leta 1916/17 na raznih frontah padlo kar 13 realčanov, 24 je bilo ranjenih, 29 odlikovanih, v vojaški službi pa jih je bilo takrat kar 59. Kako velik krvni davek, če pomislimo, da je bilo ob koncu šolskega leta 1916/17 na realki samo 100 dijakov, od tega v treh višjih razredih le še 20! Izvestje za leto 1917/18 je po obsegu skromno, saj je bil tudi konec Avstrije vse bližji... S seznama profesorjev razberemo, da jih je vojna kar sedem potegnila v svoj vrtinec; cesarsko suknjo sta nosila tudi oba hišnika. Na 12. strani najdemo zapis: »Igre na planem po vojaškem načinu so bile le tri. Da se niso gojile v polni merije vzrok slaba prehrana učencev in slaba obutev. Pač pa so se uporabili nekateri prosti popoldnevi za nabiranje listov robidovja, malin in rdečih jagod.« Iz Kronike na 13. strani pa povzemamo: »16.17. in 20. oktobra nabiranje perila za vojake, 1. novembra pobiranje darov za vojaške grobove, 22. novembra pobiranje darov za vojaške vdove in sirote, 2. junija nabiranje darov za slovenske slepce, invalide in vojne sirote.« Pod italijansko upravo je realka doživljala podobno usodo kot ves naš živelj tostran rapalske meje. Italijanska država je bila realki najprej ozkosrčna mačeha, kaj kmalu po zmagi fašizma pa je postala njen grobar. Medtem ko so bila do leta 1918 realčna Izvestja izključno slovenska, so pod Italijo takoj postala dvojezična, z italijanskim besedilom na prvem mestu.Tudi njihova kakovostjo vsebinsko in zlasti jezikovno zelo padla. Tehtne strokovne razprave profesorjev so v Izvestjih objavljali le do prve svetovne vojne. Zadnje Izvestje (1920/21) je bilo polno jezikovnih in tiskarskih napak in je zgovorna priča neurejenih razmer, ki jih je na realki povzročalo sumljivo in problematično ravnateljevanje renegata Antonija de Michelija, ko se je »prelevil« iz predvojnega avstrijakanta v povojnega italijanaša. Novi italijanski oblastniki so Izvestja zmaličili in obenem ukinili že v tretjem letu svoje vladavine. V razdobju od 1919 do 1923 je kakovost dela na idrijski realki postopno padala. Zvrstilo seje nekaj začasnih ravnateljev, mnogi profesorji so emigrirali v Jugoslavijo, oblast pa je nastavljala tudi renegate (italijanaše) iz Istre in Dalmacije, ki so bili tako v strokovnem kot v jezikovnem pogledu na dokaj nizki ravni. Slovensko realko seje tako najprej pričelo »minirati« od znotraj. Istočasno je število dijakov naraslo na rekordnih 331, saj je Idrija postala pravcato pribežališče dijakov iz okupirane Primorske, zlasti s Tržaškega in Goriškega, kjer so Italijani najprej ukinjali slovenske srednje šole. Odnosi med narodno zavednimi slovenskimi profesorji in renegatskimi prišleki ter fašističnimi oblastniki v Idriji so se nevarno zaostrili v januarju 1923, ko so realčani na predvojaških vajah prepevali domoljubne pesmi. Po Idriji so se začeli širiti glasovi o nameravani ukinitvi šole. Župan Karel Treven, izvoljen na zadnjih demokratičnih volitvah leta 1922 (že leta 1924 ga je zamenjal italijanski komisar),je 4. aprila 1923 pisal prosvetnemu ministrstvu v Rim in se v premišljenem »diplomatskem« besednjaku zavzel za ohranitev zavoda. Pismo ni doseglo ničesar, saj je že jeseni stopila v veljavo zloglasna fašistična Gentilejeva šolska reforma, kije idrijski realki »čez noč« ukinila štiri nižje razrede, tako da so ostali samo še trije višji razredi do zadnje mature leta 1926. Nato je bil s portala odstranjen kip Jurija Vege, namesto slovenske realke pa je bila uvedena poklicna šola v italijanskem jeziku. Seveda je bilo v skladu z Gentilejevo reformo v nekaj letih v celoti poitalijančeno tudi idrijsko osnovno šolstvo. Fašizem je nepreklicno uresničeval politiko raznarodovanja... Za epilog še kratek razmislek Prva svetovna vojna je s svojimi posledicami v temeljih pretresla pridobitve evropske in svetovne civilizacije, zrušila na videz idilični »včerajšnji svet« (S. Zvveig), zlorabila dosežke znanosti in tehnike za apokaliptično morijo človeških življenj in - podobno kot vsaka vojna - pustila za sabo razdejanje in kopico nerazrešenih vprašanj. Na smetišče zgodovine je resda odpadlo več slovečih kronanih glav (habsburška, nemška, ruska, turška), porodila se je vrsta novih nacionalnih držav, toda z njimi vred tudi nove razsežnosti socialnih, političnih in nacionalnih problemov. S tako imenovanim »versajskim sistemom«, kot so ga vzpostavili zmagovalci, so bile žal zasejane kali še usodnejšega svetovnega spopada le dve desetletji kasneje. Istočasno je prevratniški boljševiški vpliv z vzhoda zamajal zahodnjaške »demokracije«, vzvaloval ljudske (zlasti delavske) množice in sprožil usodne polarizacije na ekstremno levico in fanatično desnico - na »revolucionarno« komunistično utopijo in povampirjeni fašistično-nacistični totalitarizem. V tej luči je z dediščino prve svetovne vojne neposredno ali vsaj na daljši rok ostala obremenjena vsa zgodovina 20. stoletja - svetovna, evropska in še zlasti usodno slovenska. Kar dve kalvariji, drugo še hujšo od prve, so prestali tudi kraji in nekaj generacij na Idrijskem in Cerkljanskem. Stokrat izrečena, a žal vedno znova preslišana je resnica, da je zgodovina učiteljica, od katere se nobena nova generacija noče ničesar naučiti. Ali bo v 21. stoletju pri nas in po svetu vendarle prevladal temeljni postulat svetovnega etosa, da je vojna največje zlo in strpno sožitje v miru najdragocenejša dobrina? Mira Hodnik Idrija v prvem letu velike vojne »T>kne 29. junija 1914- na praznik sv. Petra i_y in Pavla - je zaplapolala na realčnem poslopju črna žalna zastava, da oznani dijakom pretresujočo vest o nasilni smrti Njega c. in kr. Visokosti, presvetlega gospoda nadvojvode - prestolonaslednika Franca Ferdinanda in Njegove soproge, visoke gospe Zofije vojvodine plemenite Hohenberške. Istočasno so zavih rali črni prapori tudi z drugih javnih in zasebnih poslopij, in naše mesto - potopljeno v globoko žalost - je bilo tako kar najhitreje obveščeno o resničnosti strašne vesti, ki ji najprej nihče ni hotel verjeti. Od ust do ust je šla žalostna novica, da sta dne 28. junija 1914 dopoldne padla kot žrtvi zlobne roke cesarski princ in njegova soproga.«1 Tako je zapisano v Izvestjih idrijske realke, ko je v mesto prišla vest o dvojnem umoru prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegove žene Zofije v Sarajevu na Vidov dan 2.6.1914, ki je bil nato povod za začetek prve svetovne vojne. Čeprav je takrat v splošnem prevladovalo mnenje, da bo vojna kratka in zmagovita za avstro-ogrsko državo, seje na koncu izkazalo, daje bila dolga in mučna. S svojo krutostjo je posegla v življenje slehernega posameznika, ki seje spopadal z bedo, razočaranjem, negotovostjo in pesimizmom. Vojna se je dotaknila vseh; ne samo tistih, ki so se neposredno bojevali, ampak tudi onih, ki so ostali doma. Na Kranjskem kot eni izmed dežel avstro-ogr-ske monarhije je po popisu prebivalstva leta 1910 živelo 93 % Slovencev ter 7 % Nemcev, Čehov, Italijanov in drugih narodov. Kljub temu da so Slovenci na začetku 20. stoletja dosegli politično prevlado, so Nemci zadržali pomembnejše politične, ekonomske in gospodarske položaje. Občevalni jezik je bila slovenščina, ki si je svoje poti v šole in urade utirala do konca 19. stoletja. Slovenska beseda seje vse bolj uveljavljala tudi v literaturi in časopisih. Idrija je bila po popisu prebivalstva leta 1910 s 6094 prebivalci drugo največje mesto na Kranjskem in eno najpomembnejših slovenskih kulturnih središč. Razgibano politično življenje se je odražalo v delovanju Katoliške delavske družbe in socialdemokratske organizacije. Iz njenih vrst je bil tudi zadnji predvojni idrijski župan Ivan Štravs, prvi socialdemokratski župan na Slovenskem sploh. Čeprav je idrijski občinski odbor leta 1896 uvedel slovenščino kot uradni jezik, so na drugi strani rudniški direktor in še nekateri najvišji rudniški uradniki do zadnjega dne svojega uradovanja leta 1918 dosledno uporabljali nemščino. Nato je občinski odbor po mnogih zapletih in s trmo dosegel, da so se leta 1901 odprla vrata prve slovenske realke. Slikovit konglomerat ideoloških in nacionalnih trenj ter gospodarskega neravnovesja pred vojno tako na Kranjskem kakor v ostalih evropskih državah seje odražal tudi na lokalnem idrijskem nivoju. Vse glasnejše protiavstrijsko razpoloženje na Kranjskem je bilo zaznati tudi v Idriji. Rudnik živega srebra Idrija je imel na začetku dvajsetega stoletja tri leta razmeroma visoke dobičke zaradi visokih cen živega srebra. Temu je sledil padec cen in s tem prepolovljen dobiček. Tik pred začetkom prve svetovne vojne je proizvodnja živega srebra ponovno močno narasla in leta 1913 je rudnik pridobil 820 ton živega srebra, kar je bil absolutni letni rekord vseh časov. Ne glede na to so se razmere za delavce pri rudniku poslabšale. Draginja, ki je bila tudi posledica menjave goldinarjev za krone, je delavce prisilila v nove mezdne zahteve. Z javnimi shodi so povzročali vedno več težav rudniški upravi, ki je delavske zahteve po novi sistemizaciji in dvigu minimalne plače vztrajno zavračala. Delavci, odločeni uveljaviti svoje zahteve, so se obrnili na državnega poslanca Maksa VVinterja, ki je novembra 1913 vložil interpelacijo zoper ministra javnih del Trnko1 2. Minister je odredil, da se delavcem popravi krivica, in rudniška direkcija je morala sistemizacijo delovnih mest popraviti ter izplačati prizadetim delavcem razliko. Zadnji avst-roogrski rudniški direktor Josip Billekjedo zadnjega dne svojega uradovanja zagrizeno branil avstrijsko državo, birokracijo in nemški jezik. Zaradi svojega oblastnega nastopanja in nesocialnega obnašanja je bil pri delavstvu in uradništvu nepriljubljen. So pa zahteve po večjih nacionalnih in socialnih pravicah pred vojno razdelile Slovence. Klerikalni tabor se je še vedno zavzemal za uresničitev svojih pravic znotraj monarhije, medtem ko so se socialdemokrati zavzemali za združitev z ostalimi južnoslovanskimi naro- di in ustanovitev svoje države. V teh zahtevah je bil glasen tudi Ivan Cankar in z njegovimi stališči so soglašali člani tajnega gibanja Preporod, ki je bilo v glavnem razširjeno med srednješolsko mladino v vseh slovenskih deželah. Največji razmah delovanja so Pre-porodovci dosegli leto pred vojno in idrijski realčani so se množično pridružili gibanju. Med podporniki je bil tudi realčni ravnatelj dr. Stanislav Bevk. Vsekakor je bilo na realki že pred tem čutiti protiavstrijsko razpoloženje, vendar seje spogledovanje z novimi ideali - zavzemanje za novo, svobodnejšo in enakopravnejšo južnoslovansko državo - med idrijsko srednješolsko mladino razširilo šele tik pred začetkom vojne.3 V takih razmerah političnih nasprotij in trenj znotraj monarhije se je zgodil usodni strel v Sarajevu. Atentat je bil izveden na Vidov dan, 28. junija 1914. Še isti dan so izšle izredne številke časopisov, ki so na naslovnicah objavili vest o atentatu in celotne številke podredili izrednemu dogodku. Vest o atentatu so oznanjali preko državnih in občinskih uradov. Okrajno glavarstvo Logatec je že naslednji dan poslalo telegram na vse občinske urade in na rudniško direkcijo.4 Na občinskih, šolskih in rudniških stavbah so izobesili črne zastave. Sledili so telegrami sožalja, med drugim ga je na urad Okrajnega glavarstva poslal rudniški direktor, ing. Josip Billek. Ko so iz Sarajeva z vsemi vojaškimi častmi pospremili pokojnika vse do Dunaja, so jima na železniških postajah v zadnje slovo pripravili žalne slovesnosti. Na dan pogreba je morala šolska mladina prisostvovati maši zadušnici za pokojnikoma v farnih cerkvah po celi monarhiji5 in prepovedane so bile vse javne in druge veselice, gledališke predstave in prireditve.6Takoj po atentatu je bilo po celotni monarhiji čutiti protisrbsko vzdušje. Delna mobilizacija je bila razglašena teden dni pred vojno napovedjo. Sledili so razglasi o kaznovanju prestopkov in kakršnegakoli drugega protidržavnega delovanja zoper monarhijo ter prosrbskega obnašanja. Omejili so prosto gibanje preko meja, javne shode in svobodo tiska ter začeli s preventivnim zapiranjem predvojnih političnih nasprotnikov. Rudniški direktor, ing. Josip Billek, zadnji branitelj avstrijske monarhije in birokracije, je izdal poslanico rudarjem. Nagovoril jih je z naslednjimi besedami: »Rudarji! V neprestanem boju s sovražnimi elementarnimi silami, ki jih moramo premagovati, je naše trdo poklicno delo v mirnem času posvečeno blagru in napredku človeštva.Toda le tedaj cvete in zori uspeh našega trudapolnega dela, če v zvestobi sledimo zgledu in navodilu našega 1 SI_ZAL_IDR/067, fond Gimnazija Jurija Vege Idrija, t. e. 1, Izvestja. 2 Ivan Mohorič: Zgodovina idrijskega rudnika, Mest ni muzej Idrija 1960, str. 293. 3 Janez Kavčič: Prva slovenska realka, Idrija 1901-1926, Mestni muzej Idrija, 1987, str. 107. 4 SI_ZAL_IDR/0055, fond Rudnik živega srebra Idrija, f. 903. 5 SI_ZAL_IDR/0168, Čipkarska šola Idrija, Dokumenti 1914. In SI_ZAL_IDR/0178, t. e. 1, a. e. 1. 6 SI_ZAL_IDR/0100, Občina Čekovnik, t. e. 8, a. e. 104. skrbnega in modrega, od vseh narodov spoštovanega vladarja, in v medsebojnem spoštovanju ter odkritem boju jamčimo za dolžnost, pravico in moralo. Naša očetnjava, naš obstoj sta ogrožena, naš cesar in rudarski gospod nas kliče, on zahteva naše moči in žrtve, ki se morajo v vseh oblikah otvoriti, da branimo in varujemo to, kar nam je ljubo in drago. Storimo to, kar nam patrijotična čast predpisuje, in svesti si večne pravice ponudimo sovražniku bronasto čelo. Kvišku za Boga, cesarja in domovino. Vaš za Vas in Vaše družine zvesto skrbni predstojnik rudniškega ravnateljstva J. Billek I. r.«7 Prav tako je Billek kot častni predsednik idrijskega lokalnega odbora za pomoč avstroogr-skim vojakom na bojiščih pozval Idrijčane s premišljenim nagovorom, da po svojih zmožnostih prispevajo svoj delež k obrambi domovine. Prebivalci Idrije so z javno obešenih razglasov brali: »Vojna, ki sojo sovražniki Avstrije samovoljno povzročili, seje pričela. Njegovo veličanstvo, naš presvitli, vseljubljeni cesarje poklical brambovce pod zastave, da se nemoralnost, napuh in nenasitljiva, grabežljivost premaga in ohrani čast naše, od vseh civiliziranih narodov spoštovane domovine.«8 Po vsej Kranjski so razobešali razglase o mobilizaciji, odmevala je bojna pesem nabornikov, ki so se z vseh koncev Kranjske zgrinjali v Ljubljano. Župani so bili zadolženi, da spremljajo nabornike vse do kraja vstopa Prebivalcem Idrije! Vojna, ki so jo sovražniki Avstrije samovoljno provzročili, se je pričela. Njegovo Veličanstvo, naš presvetli, vseljubljeni cesar je poklical brambovce pod zastave, da se nemoralnost, napuh in nenasitljiva grabežljivost premaga in ohrani Čast naše, od vseh civiliziranih narodov spoštovane domovine. V tem neodvračljivo nastopivšem neproduktivnem vojnem času so važne produkcijske panoge in trgovina že sedaj močno oškodovane, deloma popolnoma ustavljene, ter dragocene pridobitve duševnega in fizičnega delovanja prepuščene uničenju. Pomanjkanja in žrtev polnih časov je mnogim pričakovati vsled izgub na človeškem življenju in izgube zaslužka. Radi tega pa se ne sme zbeganost in obupnost polaščati src, temveč se mora v nepremagljivi veri na zmago pravične stvari in sigurno predstoječe srečne prihodnjosti sprejeti boj z nadlogami sedanjega težkega časa poskušnje. Na podlagi človečanstva stoječi zavzemimo se predvsem v pravem patriotičnem mišljenju, v trdni zvestobi in nesebični požrtvovalnosti v obrambo onih, ki v britki skrbi pogrešajo svojega najljubšega — svojega prehranjevalca. Na poziv deželnega odbora v svrho zagotovljenja dovoljnega vzdrževanja svojcev mobilizirancev sestavljeni lokalni odbor se obrača, izvrševaje svojo patriotično in socialno nalogo na preizkušeno požrtvovalnost idrijskega prebivalstva s prošnjo za mesečne prispevke v času vojnega stanja. Tozadevne priglasitve in vplačila, periodični ali enkratni prispevki v gotovini in v blagu, hrani i. t. d. se sprejemajo pri mestnem županstvu v Idriji, oziroma za rudniške svojce pri obratnih vodstvih c. kr. rudniškega ravnateljstva. V Idriji, dne 18. avgusta 1914. Lokalni odbor: Josip Billek, c. kr. dvorni svetnik, čatni predsednik. Ivan Štravs, župan, predsednik. Mihael Arko, monsignor, mestni dekan, Fran Ks. Goli, trgovec in hišni posestnik, Marija Gostiša, c. kr. rudniška učiteljica, Ivan Kavčič, radar in hišni posestnik, France Kos, hišni posestnik, Franja Sedej, c. kr. čipkarska učiteljica. Fran Tavzes, notarski kandidat, odborniki. Tut*« Hi.k. Su . Milli. Razglas Idrijčanom o začetku vojne in zbiranje pomoči za vojsko, 18.8.1914. (SI_ZAL_IDR/0055, f. 457). 7 SI_ZAL_IDR/0055, fond Rudnik živega srebra Idrija, f. 903. 8 SI_ZAL_IDR/0055, Rudnik živega srebra Idrija, f. 457, Prebivalcem Idrije, 18.8.1914. v vojašnico. Podoben postopek mobilizacije so morali opraviti tudi črnovojniki, le da so se po sklicu oziroma po registraciji lahko vrnili domov. Ko je glavarstvo v Logatcu idrijskemu in okoliškim županom poslalo okrožnico o mobilizaciji črnovojnih obveznikov, so morali občinski sluge vpoklicanim možem in fantom razdeliti legitimacijske liste in obvestila z opozorilom, da se morajo zanesljivo zglasiti na dogovorjenem mestu. V Dolah so se vpoklicani zbirali pred hišo Trevnovih. Od tod so se z vozovi odpeljali v Logatec do hotela Kramar, kjer jih je počakal dolski župan, nato pa so odšli skupaj na železniško postajo. Z vlaki so se odpeljali v Ljubljano ali na Občine nad Trstom (črnovojniki), kjer so imeli krajše vojaško usposabljanje. Vpoklicani so poleg legitimacijskega lista dobili še navodilo, da morajo biti »snažno oblečeni, imeti čedno obleko, umito telo in zlasti noge.« S seboj so morali imeti tudi »par krone denarja« za hrano za kratek čas odsotnosti.9Tudi idrijski župan Ivan Štravs je na sejah občinskega odbora poročal o mobilizaciji in stroških, ki so nastali v zvezi s tem. Za razliko od županstva v Dolah je idrijsko županstvo vsem nabornikom izplačalo denarno podporo za hrano in kritje potnih stroškov z vozovi do Logatca. Št. 2012. Razglas. + + + + 4- + ++ 4+ + + + + + ■♦■ + + ++ + + + + -M--f- + 4- + + + + Posestniki /: kmetovalci:/ iz sosednjih občin so se zglasili pri tukajšnjem županstvu, da bi sprejeli večje število delavcev za razna kmetiška dela proti primerni dnini in prehrani. To se naznanja vsem onim, ki nimajo v svoji občini stalnega zaslužka ali so sploh brez posla in so zmožni opravljati kmetiška dela, s pozivom, da se zglase pri mestnem županstvu v Idriji. Mestno županstvo v Idriji, dne 20. avgusta 1914. Župan: Poziv posestnikov -kmetovalcev iz sosednjih občin občine Idrija, da jim zaradi mobilizacije primanjkuje delovne sile za delo na kmetijah. V zameno so ponudili primerno dnino in hrano, 20.8.1914. (SI_ZALJDR/0055, f. 458). Tako so sredi poletja fantje in možje odhajali, doma pa so pustili dekleta, žene, starše in otroke, ko je bilo največ dela na poljih in gozdovih za zimo. Žal na fronto niso odhajali smo moški, ampak so iz hlevov pobirali tudi delovne konje in mule, kar je še dodatno SI_ZAL_IDR/0102, Občina Dole, f. 8., Dokumenti 1914,25.9.1914. zakompliciralo življenje ljudi, ki so ostali doma. Glavarstvo v Logatcu je županu Idrije in okoliških občin v zvezi s tem naložilo novo obveznost, saj so morali vse posestnike konj obvestiti o mobilizaciji in nato še poskrbeti, da sojih na določene dneve na določeno mesto tudi pripeljali.10 Mobilizaciji se niso mogli izogniti niti zasebni lastniki jeklenih konjičkov niti rudnik, čeprav so jih sicer ob nekoliko zmanjšanem delovanju še kako potrebovali. Valentin Lapajne, ki je imel v lasti omnibus in luksus-avto (osebni avtomobil), je moral oba avtomobila po prejemu telegrama v 24 urah postaviti na točno določeno mesto, kjer sta bila ves čas na razpolago vojaškim oblastem.11 Zaradi pomanjkanja prevoznih sredstev so imeli kasneje velike probleme pri transportu dobrodelno zbranega materiala za vojake in z dovozom hrane v Idrijo. Po odhodu slovenskih fantov na polja smrti, kjer so se borili za čast in slavo bolne monarhije, so avstrijske oblasti začele s pregonom političnih nasprotnikov, ki so postajali vse glasnejši v protiavstrijskih parolah. Za zaporniškimi vrati so se tako znašli mnogi, med njimi tudi nam vsem znani Ivan Cankar, Ivan Hribar, Ferdo Vesel, ki so bili zaprti na ljubljanskem gradu ali v drugih ljubljanskih zaporih, bivšega ljubljanskega župana Ivana Hribarja pa so celo izgnali iz Kranjske. Iz ljubljanskega gradu so namreč med vojno prisilno izselili prebivalce in ga spremenili v zapore. Pregonu se ni mogla izogniti niti osnovnošolska mladina, kije bila kaznovana že za zelo majhne besedne prekrške. Sodišča so imela polne roke dela, toda slovenski sodniki so verbalne delikte nemalokrat pripisali le pretiranemu uživanju alkohola. O tem, koliko verbalnih deliktov zoper monarhijo je bilo v Idriji, dokumenti niso prav zgovorni, a lahko si predstavljamo, da kljub vsemu število nasprotnikov ni bilo ravno majhno. Nasprotniki monarhije so bili tudi v vojski in sojih uradne vojaške oblasti preverjale. Kako seje končal primer mornariškega rezervista Janeza Zelenca iz Idrije, ni znano, znano pa je, da so ga preiskovali, ker naj bi vzklikal »Evviva Serbia.« Sodišče poveljstva križark v Pulju sicer ni imelo zadostnih dokazov o njegovem prosrbskem vzklikanju, ker bi lahko v svoji opitosti vzklikal tudi »via Serbia«, zato so se obrnili na rudniško direkcijo, kjer so želeli preveriti Zelenčevo politično usmerjenost in njegove morebitne simpatije do Srbov.12 Jasna pa je bila usoda vpoklicanega idrijskega občinskega tajnika Julija Novaka, ki gaje Divizijsko sodišče deželne hrambe v Trstu 7. novembra 1914 spoznalo za krivega hudodelstva zaradi kršenja subordinacije v vojaški službi. Obsojen je bil na osem mesecev zapora, z enim dnevom posta in trdim ležiščem. Po prestani kazni ni smel opravljati nobene javne funkcije več.13 Med vojno seje prebivalstvo soočalo s pomanjkanjem, lakoto in strahovi, zato je neredko prišlo do posameznih ali skupinskih protestov zoper nadrejene na vseh nivojih. V Idriji so bili vse glasnejši rudniški delavci, ki so javno s protesti in resolucijami opozarjali in zahtevali izboljšanje svojega položaja. Zasluženo plačilo ni več zadoščalo za preživetje zaradi vedno večje draginje in splošnega pomanjkanja hrane. Del rudniških delavcev, ki so bili organizirani v Strokovni zvezi era-ričnega rudnika v Idriji, se v boju za svoje pravice ni izognil verbalnim napadom na »hofratovsko« rudniško upravo, ki je vedno bolj krčila njihove pravice in ugodnosti. K uporu zoper gospostvo so pozvali tudi žene delavcev.14 Ker so bile idrijske žene in dekleta očitno zelo ostre v pogajanjih za aprovizacijo, je črnovojniški delavski oddelek pri rudniku nato celo prepovedal delavskim ženam sodelovanje pri vseh aprovizacijskih vprašanjih.15 Kmalu potem, ko so vlaki odpeljali vojake na fronto, so se z njimi vračali prvi ranjenci in mesta na Kranjskem so se spreminjala v mesta bolnišnic. Namesto šolskega smeha so se iz šolskih poslopij slišali kriki bolečine, groze in obupa. Zdravnikom in drugemu izučenemu osebju so se pridružile dekleta in žene, prostovoljke z velikim srcem. Vojaki, ki so na fronti doživljali vse strahote vojskovanja, so se kljub boleznim, ranam in bolečinam v bolnišnicah počutili dobro in varno. Od kdaj točno so po idrijskih šolah sprejemali prve ranjence, ni podatka, zanesljivo pa so prebivalci že takoj po začetku vojne ponudili pomoč pri oskrbi ranjencev. Na poziv Ministrstva za uk in bogočastje, da se mora dijaštvo organizirati tako, da bo lahko sodelovalo v različnih pomožnih akcijah, so se odzvali tudi na idrijski realki. Učiteljski zbor seje odločil, da bodo poleg drugih aktivnosti ustanovili še sanitet-no-reševalni oddelek, ki bi prišel prav, če bi se v Idriji in okolici šolske stavbe uporabile za vojaške bolnišnice ali če bi se v Idriji pojavile nalezljive bolezni.'6 Takoj po začetku vojne so državne, deželne in občinske oblasti pozvale vse državljane k dobrodelnosti za podporo in oskrbo vojakov na fronti. Po vsej Kranjski so začeli z zbiranjem čaja, čokolade, kakava, sladkorja, peciva, prepečenca, sira, suhomesnatih izdelkov, suhega sadja, kompotov, marmelad, orehov, zdravilnih vin, ruma, mineralne vode in sadnih sokov ter raznih priboljškov, kot so smodke, cigarete, tobak za žvečenje, pipe in tobak za pipe. Z nabirko so želeli dobiti še jedilni pribor, milo, termo steklenice, svinčnike, pisalni papir in topla oblačila, kot so krpe za ovijanje nog iz ovčje volne, nogavice, nočne čepice, jopiče vseh vrst, ovratne rute, ušesni-ke, volnene rokavice, kukala in buzole.10 11 12 13 14 15 16 17Tudi v Idriji je bil ustanovljen Ženski komite, da bi pomagal vojakom na fronti.18 Vanj so bile vključene žene rudniških inženirjev in uradnikov, Charlotte Billek, Stephanie Kuželički, Anna Schuntar, Poldi Harmel, Sinode Krapš, Ivanka Levstek, Ida Plzak, žena inženirja Šotole, Dobeša, Danihelke, Metzgerja, žena realčnega učitelja Baeblerja, žene idrijskih trgovcev Mici Lapajne in Treven. V dobrodelne dejavnosti so se vključile še Čipkarska šola Idrija in Ženska industrijska šola. Čipkarska šola je sicer ves čas vojne delovala, a je bil pouk nekoliko prilagojen razmeram, saj so morala dekleta in žene zaradi pomanjkanja moške delovne sile opravljati tudi njihova opravila. Na pobudo oblasti in šolskega nadzornika Ivana Vogelnika so dekleta in žene v šoli in doma izdelovale nogavice, šale, rokavice, puloverje za vojake.19 Žal pa so se življenjske razmere tekom vojne močno poslabšale tudi v zaledju. Idrijske družine, ki so ostale brez mož in očetov, so kmalu občutile pomanjkanje hrane. Vse več Idrijčanov seje obračalo na rudniško direkcijo in občino s prošnjo za pomoč. Poleg tega, da je ljudem namenila pomoč iz lastnih sredstev, seje direkcija obrnila še na premožnejši sloj v mestu za zbiranje mesečne denarne podpore svojcem mobilizirancev in priporočila znesek. Prvi so se odzvali vodstveni delavci rudnika.20 Vse pogosteje so se na rudniško vodstvo obračali tudi delavci drugih panog in iz drugih krajev, ker so predvidevali, da ima rudnik večje zaloge hrane.21 A zaradi dolgotrajne vojne in otežene dobave hrane v Idrijo, so morali aprovizacijo še skrbneje deliti. Lakota je postajala vedno hujša in pridružile so se ji bolezni. Iz idrijske občinske blagajne so se zneski za pomoč občanom zelo hitro povečevali in občinski odbor je na rednih mesečnih sejah razpravljal pretežno o podporah. Na občinski odbor seje vse pogosteje obračala tudi idrijska čipkarska šola, ki je zaprošala predvsem za pomoč za nakup drv za ogrevanje. Ne glede na stiske je prošnja čipkaric razdvojila občinski odbor. Nasprotniki so svoj odklonilni odgovor utemeljevali s tem, da je šola državna in naj zanjo skrbi tudi država. Po burni debati so potrebni znesek vseeno uvrstili v proračun za leto 1915, ker so se zbali, da bi država v tistih težkih časih šolo ukinila.22 Ko seje fronta preselila na Sočo in je bilo vedno več vojske tudi v okolici Idrije, so nastale nove težave. Trgovci, ki so že tako težko prišli do živil, so poročali, da zmanjkuje živil za domače prebivalstvo. Pritožili so se na občinski odbor, ki seje nato s prošnjo obrnil na deželno vlado. Deželna vlada je s posredovanjem na 5. armadnem poveljstvu dosegla, da vojska ni več hodila po nakupih v Idrijo in je tako ostalo več hrane za domače.23 Vojna, ki se je začela v povsem neprimernem času, 10 SLZALJDR/0100, t. e. 8, a. e. 104. 11 SI_ZAL_IDR/0168, Čipkarska šola Idrija, Dokumenti 1915,27.1.1915. 12 SLZALJDR/0055, Rudnik živega srebra Idrija, f. 579,3.12.1914. 13 SI_ZAL_IDR/0129, Občina Idrija, Zapisniki tajnih sej, 2.8.1915. 14 SI_ZAL_IDR/0055, Rudnik živega srebra Idrija, Dokumenti predstojnika, s. d., f. 580. 15 SI_ZAL_IDR/0055, Rudnik živega srebra Idrija, Dokumenti predstojništva 1917,21.1.1917, f. 582. 16 SI_ZAL_IDR/0055, Rudnik živega srebra Idrija, Splošni spisi 1914,24.8.1914, f. 458. 17 SI_ZAL_IDR/0055, Rudnik živega srebra Idrija, Dokumenti predstojništva 1914,13.9.1914. 18 SI_ZAL_IDR/0055, Rudnik živega srebra Idrija, Dokumenti predstojništva 1914,28.9.1914, f. 579. 19 SI_ZALJDR/0168, Čipkarska šola Idrija, Dokumenti 1914,3.9.1914. 20 SI_ZAL_IDR/0055, Rudnik živega srebra Idrija, Splošni spisi 1914, s. d., f. 457. 21 SI_ZAL_IDR/0055, Rudnik živega srebra Idrija, Splošni spisi 1914,26.8.1914, f. 458. 22 SI_ZAL_IDR/0129, Občina Idrija, Zapisniki javnih sej občinskega odbora mesta Idrija, 23.10.1914. ko je bilo največ dela na polju in v gozdu, je zaradi mobilizacije povzročila pomanjkanje moške delovne sile. Za delo so morali poleg žensk poprijeti tudi starejši in otroci. Kmetje so se iz okoliških krajev obračali na Občino Idrija, da bi pomagala poiskati delovno silo za delo na kmetiji. V zameno so ponujali primerno dnino in hrano.24 Dogajalo pa seje, da so ljudje zaradi zaslužka lahkomiselno prodajali hrano, zato je deželni glavar Ivan Šušteršič poslal na vsa kranjska županstva okrožnico25, s katero je prebivalce opozoril na nujnost preudarnega hranjenja in ravnanja s hrano, da ne bi prišlo do pomanjkanja le-te. Kmete je posvaril pred prekupčevalci s hrano, saj so se od začetka vojne po Kranjskem že sprehajali vojni dobičkarji. Tak primer so zaznali tudi v Idriji. Na mestnem županstvu so prejeli ovadbo za beračico, ki je v Idriji in Spodnji Idriji zbirala prostovoljne prispevke za mašo in procesijo za srečen izid vojske. Imenovana je ljudem pripovedovala, da je to še edina pomoč za »naše vojake.«26 Ne smemo pozabiti, da so s prvimi ranjenci z vzhoda začeli prihajati tudi begunci iz Bukovine in Galicije. Le z najnujnejšimi osebnimi predmeti sojih z vlaki prepeljali na Kranjsko. Njihovo oskrbo so morale prevzeti občine iz vseh okrajev Kranjske, s tem da jim je država zagotavljala vsa potrebna sredstva. Beguncem je pripadala posebna oskrbnina: za odrasle 70 vinarjev, za otroke, starejše od 8 let, 50 vinarjev, za mlajše pa 30 vinarjev.27 A denarna pomoč kmalu ni bila več zadostna. Prebivalci Kranjske so bili postavljeni pred novo preizkušnjo in še enkrat pokazali svoje usmiljeno srce, čeprav velikokrat niso imeli hrane in obleke niti zase. Samo v Občini Idrija je bilo nastanjenih 62 poljskih beguncev. Koliko jih je bilo po drugih občinah na tem območju, je težko ugotoviti. Ne glede na stiske beguncev so se domačini nad njimi tudi pritoževali. Županstvo Občine Dole seje pritožilo na Okrajno glavarstvo Logatec, da so na Gorah nastanjene samo ženske in otroci »in da niso niti toliko, da bi si napravili sami vsaj drva za zimo.«28 In vsak dan so si pri trgovcu Trčku na Veharšah nabavili hrano preko dogovorjenega dnevnega zneska. Ker je to trgovce močno obremenilo, so jim iz glavarstva poslali stroga navodila, da jim ne smejo več izdajati hrane nad dovoljenim limitom.29 Ne glede na težave s preživljanjem so bili otroci poljskih beguncev vključeni v slovenske šole, a so si želeli, da bi imeli tudi pouk poljščine in verouk v poljskem jeziku. Priskrbeli so si dva učitelja, rudniškega direktorja Josipa Billeka pa so zaprosili za najem učilnice na ljudski šoli in jo dobili.30 Vojna pa se je nadaljevala in ni ji bilo videti konca. Ljudje v zaledju so se torej prilagajali vojnim razmeram. Dnevno je prihajalo do sprememb in novih omejitev. Draginja je postajala vse hujša. Oblasti so uvedle nakaznice in pozivale ljudi k racionalizaciji prehrane. Preozke obleke so postajale preohlapne. Vso gospodarstvo so morali podrediti vojnim razmeram in vedno večja vključenost žensk na vseh področjih življenja je delala življenje v zaledju znosno. Leta 1915 so se nad naše kraje zgrnili novi črni oblaki. Z gorkega juga je prihrumel grozen vihar, blisku in gromu je sledila svinčena toča, krvav dež ter solze besa, jeze, žalosti in bolečine so začele polniti strugo prelepe gorske lepotice Soče. Slutnje goriškega slavčka Simona Gregorčiča so se uresničile. Slovenski fantje in možje so se iz tujih dežel vrnili na domača tla. Začel se je boj za domačo zemljo, odprla seje soška fronta. Italijanska država, ki je hotela svojo vzhodno mejo postaviti na reki Soči, je po koncu vojne dejansko dobila še več slovenskega ozemlja, kot ga je zahtevala ob vstopu v vojno na strani antantnih sil. 23 SI_ZAL_IDR/0129, Občina Idrija, Zapisniki javnih sej občinskega odbora mesta Idrija, 2.8.1915 in 12.10.1915. 2< SI_ZAL_IDR/055, Rudnik živega srebra Idrija, Splošni spisi 1914,20. 8.1914, f. 458. 25 SI_ZAL_IDR/0129, Občina Idrija, Splošno pisarniško poslovanje, 10.11.1914, f. 139. 26 SI_ZAL JDR/0129, Občina Idrija, Splošno pisarniško poslovanje, 26.8.1914, f. 139. 2' SI_ZAL_IDR/0129, Občina Idrija, Zapisniki javnih sej občinskega odbora mesta Idrija, 23.10.1914. 28 SI_ZAL_IDR/0102, Občina Dole, Begunci, f. 8, 20.10.1914. 29 SI_ZAL_IDR/0102, Občina Dole, Begunci, 1914, f. 8. 23.10.1914. 30 SI_ZAL_IDR/0055, Rudnik živega srebra Idrija, Dokumenti predstojništva, 3.3.1915, f. 580. Sandro Oblak V ZALEDJU VIHARJA. CERKLJANSKA MED PRVO SVETOVNO VOJNO T Zletu 2014 smo obeležili začetek velike V morije, ki je prvič v zgodovini zajela veliko večino evropskih držav. Mogoče je ta stoletni jubilej prva priložnost, da pod drobnogled vzamemo tudi medvojno dogajanje na Cerkljanskem. Arhivskega gradiva, ki se navezuje na Cerkljansko iz tistega časa, ni ravno v izobilju. Nekaj je memoarske in ostale literature oz. drobcev, s pomočjo katerih pa je možno sestaviti le nepopolno sliko.Torej naj mi bralec ne zameri, če besedilo na nekaterih mestih deluje nekoherentno. Za uvod se bežno ozrimo na takratne svetovne politične razmere. Velesile s protagonistoma, Nemčijo in Veliko Britanijo na nasprotnih straneh, so že leta pred začetkom velikega svetovnega spopada rožljale z orožjem. Nemčija seje med velesile povzpela šele malo pred tem in začela ogrožati politične in gospodarske interese Anglije. Močno soji dišale kolonije, zato si je želela trgovskega in vojaškega prodora na svetovna morja. Na strani Nemčije je kot najzvestejša zaveznica stala Avstro-Ogrska in vsaj na začetku tudi Italija, ki si je ravno tako želela nove delitve kolonij, po drugi strani pa združitve vseh Italijanov, tudi tistih, ki so živeli na ozemlju Avstro-Ogrske.Te tri države so sestavljale zvezo z imenom centralne sile. Na stran Velike Britanije, kije hotela za vsako ceno obraniti svoje kolonialne interese in dejansko ozemeljsko stanje, sta stopili Rusija in Francija. Slednja je sploh imela z Nemčijo neporavnane račune zaradi vplivnih območij, poleg tega ji je morala po izgubljeni vojni predati Loreno ter Alzacijo. Tri omenjene države so torej tvorile zavezništvo, imenovano antantne sile. Združene države Amerike so v tistem času še igrale na karto izolacionizma. Avstro-Ogrska seje, kar se tiče interesnih sfer v Evropi, čutila malce odrinjeno, zato je svoje zanimanje usmerila na vzhod, predvsem na Balkan. Tam pa je trčila na interese male Srbije, ki seje ravno tako hotela ozemeljsko širiti in vplivati na dogajanje na Balkanu. Med tema dvema državama je nenehno prihajalo do političnih in gospodarskih konfliktov. Srbija pa je bila seveda tudi ljubljenka Francije in Rusije. Naj pojasnimo, da si je v političnih in vojaških vodstvih, tako na strani centralnih sil kot antante, marsikdo vojne želel. Napetosti in nasprotovanja, ki so se rojevala med velesilami, ter krivice, ki so nastajale, naj bi se rešile samo z oboroženimi spopadi. Volje po mirnem načinu reševanja konflikta za diplomatsko mizo z redkimi izjemami takrat ni bilo. Vojna naj bi bila torej neke vrsti ventil za sproščanje pritiska. Vsaj tako so si predstavljali nekateri. Žal so se premalo zavedali, daje vojna ogenj, ki ga je težko obvladati, ko se popolnoma razplamti. Na takšen način so bile pred začetkom spopada med velikimi porazdeljene politične karte.Vražji ples seje lahko pričel. Avtobus, ki pelje v negotovo prihodnost. Cerkljanski fantje leta 1914 odhajajo v vojsko. (Vir: fototeka Cerkljanskega muzeja) V letih tik pred vojno je najprej sledilo več zunanjepolitičnih kriz (dve maroški krizi, balkanski vojni itd.), vendar je, kakor vemo, najhujšo povzročil atentat na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda ter njegovo soprogo Sofijo 28. junija 1914. Mesec dni kasneje, po medsebojnih izmenjavah vojne napovedi, je bila skoraj vsa Evropa uradno v vojni.1 Kakšna je bila upravna umestitev Cerkljanske tik pred prvo svetovno vojno?! i. Avstrijsko primorje je kot večja upravna tvorba zajemalo območje Primorske in Istre. Znotraj Avstrijskega primorja seje »bohotila« dežela poknežena grofija Goriško-gradiščanska, znotraj nje pa Tolminski okraj, ki je med drugim vključeval občini Šebrelje in Cerkno. Cerkljansko občino je takrat vodil Ivan Eržen -Mihov, šebreljsko pa Anton Rejc - Osredkar. Avstrija je splošno mobilizacijo objavila 2!julija 1914. Prvi mobiliziranci so začeli odhajati na bojišča v Bosno, Srbijo ter Galicijo. Odhode je spremljalo vzneseno in domoljubno vzdušje. Slovenski fantje in možje so se borili predvsem na ruskem bojišču, po vstopu Italije v vojno pa tudi na Tirolskem in v Posočju.2 Tudi cerkljanske fante in može je čakal neizogiben odhod v vojno. Eno izmed med nabornih mest je bilo za takratno ljudsko šolo v Cerknem. Kakor je razvidno s fotografij vpoklicanih, so vsaj nekateri na začetku na bojišča odhajali z nasmeški na obrazih, kasneje pa je bilo tega vse manj, sploh ko so spoznali, da so obljube politikov, da bo vojne konec do božiča in se bodo lahko vrnili domov k svojim najdražjim, iz trte izvite. Morija se je podaljšala in dosegla neslutene razsežnosti. Običajni vojaki so bili samo majhni nebogljeni delci kolesja velikega morilskega stroja, kije drvel čez evropske dežele. V to kolesje je bilo do konca vojne potegnjenih okrog 1300 Cerkljanov. Med prvimi padlimi vojaki s Cerkljanskega je bil Jožef Uršič s Straže, ki je služil pri 20. bataljonu poljskih lovcev. Padel je v Bosni, in sicer že v prvem mesecu vojne, 9. septembra 1914.3 Med vpoklicanimi je bil tudi Viljem Peternelj - Firbarjev iz Cerknega. Glede na to, da so ga stroji in letalstvo že prej močno zanimali4, ni bilo nič čudnega, da je vojsko služil v zraku. Bil je namreč pilot in je pogosto obletaval italijanske položaje na fronti. Doživel je tudi letalsko nesrečo, a jo je odnesel brez večjih poškodb. Bartolomej (Jernej) Štravs - Balantačev je vojsko služil v gorskih enotah oz. enotah Edelvveiss. Kasneje je padel v rusko ujetništvo. Na naboru za tedanjo ljudsko šalov Cerknem. (Vir: fototeka Cerkljanskega muzeja j Ivan Kacin - Sevnkarjevz Reke je med služenjem zbolel in med okrevanjem delal v vojaški pralnici v Ljubljani. Kasneje je bil poslan na fronto, kjer je padel. Peter Bevk ml. - sin stavbenika Petra Bevka st. - je že v mladih letih pokazal veliko zanimanje in nadarjenost za slikarstvo. Ko je obiskoval idrijsko realko, ga je tamkajšnji profesor Vavpotič docela navdušil za to umetnost. Po končani realki je odšel v Prago na cesarsko-kraljevo umetno obrtno šolo. Tik pred zaključkom študija je bil 15. januarja 1915 vpoklican v vojsko. Boril se je v Galiciji, kjer je 18. julija istega leta padel pri Ravaruski.1 2 3 4 5 V vojsko je bil vpoklican tudi Dominik Kacin, rojen 1.1885 v Idrijskih Krnicah, ki sije med obema vojnama ustvaril družino na Reki in bil izjemno agilen na mnogih področjih.6 Leta 1915 je moral na vzhodno fronto, kjer je bil ranjen ter ujet. Iz bolnišnice v Romuniji seje vrnil kot težak invalid. Kacin je svoja doživljanja na fronti in v ujetništvu popisoval v dnevniku, ki je danes dragocen zgodovinski dokument. Za okus si poglejmo dva dnevniška zapisa. 4.8.1917: Skoraj bi pozabil, da je danes moj imendan. Res sem se šele sedaj spomnil na to. Dragi Dominik, drugo leto pač moraš praznovati doma. Lani sem bil tudi doma na ta dan, a letos je piškava. Kdo ve za moj god in kdo bi se za to brigal. Naj bo-revanchežepride. Cel čas precej otožen. Spomini, spomini, mir in dom, a ne ta pekel. Štruklji, mleko, polenta - sir. Spal sem cel popoldne v treh turnusih in sanjalo se mi je o samih lepih stvareh. Moj god je šel -Abmarsch. Zapis priča o tem, kako so Kacina preplavljala občutja, sorodna vsem vojakom: domotožje, spomini na domače, peklenska realnost vojne... 1 Slovenska novejša zgodovina - Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848-1992 (1. del), Ljubljana, 2005, str. 123-128. 2 Peter Štih - Vaško Simoniti - Peter Vodopivec: Slovenska zgodovina - družba, politika, kultura (elektronski vir), str. 328. 3 Arhiv župnijskega urada Cerkno, Smrtovnica za Jožefa Uršiča - november 1914. 4 Da, letala je tudi sam izdeloval in sodeloval z znamenitima letalcema, bratoma Rusjan. 5 Kraj se danes nahaja v Ukrajini. 6 Delal je pri Zadružni zvezi v Gorici, pri gospodarskih zadrugah na Reki, v Šebreljah, Otaležu, pri Kmetski posojilnici in hranilnici v Cerknem in še kje. Kot sodelavca organizacije T1GR so ga fašisti preganjali, zaradi česar je njegova 11-članska družina doživljala eksistenčno krizo. Zaradi sodelovanja z OF je bil večkrat zaprt, po razpadu Italije v taborišču Mauthausen. V povojnem času je do upokojitve 1.1955 delal v cerkljanski in kanalski gospodarski zadrugi. 9.8.1917: Danes napravimo napad. Prvi bolj pravzaprav. Bom li ostal. Molite danes zame doma. Danes sem nekaj doživel, česar ne morem popisati, da bi le nič več takega. Ta dan sem bil ranjen in to sem napisal tedaj, ko sem ležal zlomljen v koruzi ob plotu. (Poznejši zapis.) Od tega se mi je mnogokrat zmešalo v glavi. Moj dnevnik preneha za ta čas. Ležim že 12 dni, vedno na eni plati. Strašne muke. Puškina krogla je nato Kacina za več mesecev položila v bolniško posteljo. V dnevniku seje spominjal, da so Rusi z njim v glavnem lepo ravnali. Po sedmih mesecih ujetništva so ga izpustili. Odpeljali se je na Dunaj, nato v Ljubljano, končno pa v domače kraje.7 V vojsko niso bili mobilizirani samo mladi fantje, temveč tudi starejši možakarji. Teh seveda niso pošiljali na fronto, ampak so se pridružili, recimo, žandarski službi. Nekateri, lahko jim rečemo srečneži, sojo opravljali kar v domačem kraju. Obvestila o padlih so do konca vojne redno prihajala na Cerkljansko. Te je Tolminsko glavarstvo pošiljalo županstvu v Cerknem, ki je podatke za vpis v mrliško knjigo posredovalo župnijskemu uradu. Ob prebiranju imen teh žrtev, za katerimi so se skrivale resnične osebe s prav nič drugačnimi čutenji, željami in načrti za prihodnost od naših, se odpira vprašanje o smiselnosti vojne in nasilnih prevratov. Pred odhodom na fronto - nekateri še z nasmeški na obrazih. (Vir: fototeka Cerkljanskega muzeja) Vojni spopadi prinašajo poleg materialne škode tudi nepopravljivo izgubo dragocenih življenj. Največji zločin vojne je ravno v tem, da svoje žrtve trga v cvetu mladosti, še praktično na pragu življenja.Ti ljudje bi, če ne bi bilo njihovo bivanje prekinjeno na tak krut način, s svojimi talenti, darovi, sposobnostmi in znanji veliko dali družbi, svojim sodobnikom in prihodnjim rodovom. Tako pa smo vsi še dandanes prikrajšani za njihov doprinos. Škoda, ki jo povzroča vojna, je tudi duhovna, saj vnaša med narode sovraštvo, predsodke in nezaupanje, svoj pečat pa pritisne tudi na duševnosti posameznikov in jih zaznamuje do konca življenja. Smrt očeta, brata, sina ... seje v marsikatero družino zasekala kot živa rana, ki jo je bilo zelo težko pozdraviti, v nekaterih primerih pa sploh ne. Italija je, kljub prijateljstvu z Avstro-Ogrsko in Nemčijo, ob začetku vojne sprva razglasila nevtralnost in kolebala, kateri strani se pridružiti. Dejansko pa so v ozadju potekala mrzlična pogajanja. Sloje, preprosto povedano, za to, kdo bo italijanski državi ponudil večji kos pogače. Zaradi s strani antantnih sil obljubljenih ozemelj (Primorska, Istra, Dalmacija) so se Italiji močneje pocedile sline, saj je za ta območja že dolgo verjela, da bi morala pripadati njej. Takrat je bilo njene neodločnosti konec in centralnim silam je nemudoma napovedala vojno. Vstop Italije v vojno ter prvi spopadi na soški fronti (konec maja 1915) so bili ključnega pomena za takratno dogajanje na Cerkljanskem. Ne, ta naša deželica ni bila neposredno potegnjena v ogenj spopadov. To ji je bilo prihranjeno, saj seje do konca vojne nahajala v zaledju fronte. Vzdušje med prebivalstvom je moralo biti vseeno tesnobno, saj so pogosto lahko poslušali oddaljeno grmenje topov, nočno nebo pa so razsvetljevali bliski topov. Tako so sem z bojišč prihajale na počitek in oddih razne enote, na Cerkljanskem pa je bilo nameščenih več raznih mednarodno pisanih zalednih enot, ki so jih sestavljali Hrvatje, Bošnjaki, Romuni, Madžari itd. Z območij v neposredni bližini fronte seje na Cerkljansko zateklo tudi večje število civilnih beguncev. Mnoge izmed teh so po hišah dobrodušno sprejeli domačini (za predstavo: proti koncu leta 1915 je bilo beguncev na Cerkljanskem približno 1200). K sreči so bile letine takrat obilne, tako da hrane tudi zanje ni primanjkovalo. Državna podpora za begunce je na Primorsko začela prihajati šele leta 1917, ko so imeli župani in podžupani 27 občin z Goriškega v Ljubljani sestanek, na katerem so se dogovarjali o pripravah na obnovo dežele. Takrat so odločneje zahtevali pomoč za begunce.7 8 Na Cerkljansko so svoje sedeže preselile razne civilne upravne ustanove kot Tolminsko okrajno glavarstvo ter nekatere občine. Dobra dva meseca je bil v Ravnah kot begunec tudi naše gore list goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej. V Ravnah je praktično upravljal s svojo nadškofijo. Nato seje umaknil v Stično, kjer so se začeli zbirati goriški bogoslovci.9 Avstrijske oblasti so na Cerkljansko poslale vojaške ujetnike, ki so bodisi gradili infrastrukturo bodisi pomagali na kmetijah. Odhod domačih fantov in mož na fronto seje namreč močno poznal in marsikje je že pri košnji poleti 1914 primanjkovalo pridnih rok. Tako sojo morali marsikje opraviti mladi, še skoraj nedorasli fantje.10 Ljudem so še posebej ostali v lepem spominu srbski ujetniki, verjetno pa so bili priljubljeni tudi Rusi.Ti so leta 1916 na Bukovskem začeli graditi cesti Hudajužna-Zakojca ter Bukovo-Reka. Dopisnik Domoljuba z Bukovega je takole zapisal: »Na večer 26. majnika sem poslušal otožno petje Rusov, ki seje razlegalo gori v hrib od treh vasi, kjer delajo novo cesto. Sova je skovikala, čuk seje oglašal, gori od italijanske fronte seje pa čulo votlo grmenje topov. Zatopil sem se v misli, kako tam padajo mladi fantje in možje in nehote se mi je utrnila solza v očeh.«11 Ko je 24. oktobra 1917 prišlo do preboja fronte (»čudeža«) pri Kobaridu, so ruske ujetnike preselili bližje novi frontni črtni. Takrat je prišlo tudi do zastoja gradnje ceste Grahovo-Bukovo-Reka. Po vojni sojo dokončali Italijani.12 V Šebrelje je 12. februarja 1915 prišlo okrog 300 bošnjaških internirancev pravoslavne vere, ki so pod vodstvom nadporočnika Slame iz Zgornje Štajerske gradili strelske jarke in kaverne oz. utrjevali obrambno linijo med Reko in Šebreljami. Pred strelskimi jarki so postavljali žične ovire. Pri gradbenih delih so pomagali tudi domačini, nekateri 7 Dominik Kacin: Dnevnik z avstrijsko-ruske fronte v Karpatih in spomini iz vojaške bolnišnice v Romuniji iz let 1917-1918, v: Borec, št. 555-556, leto 1997, str. 23-60. 8 Svet na meji - katalog stalne razstave Cerkljanska skozi stoletja, Idrija 2006, str. 14; Andrej Gabršček: Goriški Slovenci - narodne, kulturne, politične in gospodarske črtice - 1. del, Ljubljana 1932, str. 528. 9 Tomaž Simčič: Sedejeva življenjska pot, v: Sedejev simpozij v Rimu, Celje, 1988, str. 55. 10 Andrej Pagon Ogarev: Šebrelje skozi stoletja, Ljubljana, 1976, str. 46 (v nadaljevanju Ogarev: Šebrelje). 11 Domoljub, 17.6.1917. 12 Franc bivala: Življenje pod Bevkovo Kojco, Koper, 1990, str. 94,95 (v nadaljevanju Hvala: Življenje). kot prevozniki.Ti so iz Stopnika so dovažali les, žico ter drogove. Utrjevanja v zahodnih predelih Cerkljanske so potekala za primer, če bi Italijani prebili frontno črto in napredovali v notranjost Slovenije. Takrat bi se naši kraji znašli na neposrednem frontnem območju. Po nekaj mesecih so Bošnjake premestili na soško fronto, iz strelskih jarkov pa seje od takrat razlegal živžav, kajti za svoje igrišče so si jih »prisvojili« vaški otroci.13 Priprave na utrjevanje meje so v letu 1915 potekale tudi v vaseh pod Kojco. Obrambna linija je potekala po desnem bregu Idrijce, nad vasjo Reka, preko Roden do Stare cerkve. Nato seje obrambna črta razcepila na dva dela. En del je tekel pod vasema Kojca in Bukovo ter se tam zaključil, drugi pa nad Kojco, Krtečnami, Bukovim itd. Na teh črtah so bili skopani strelski jarki s strelskimi gnezdi. Pred jarki je bila postavljena bodeča žica. Vse to so pod vojaškim vodstvom gradili domačini, ki so bili slabo plačani. Gradbeni les so posekali na mestu, ostali material pa so pripeljali ali celo prinesli z Reke in Hudajužne. Iz Idrije so na Bukovo speljali tudi električno napeljavo, kije nudila razsvetljavo tistim hišam, v katerih so bili poleti 1916 nastanjeni vojaški oficirji, ki so delali obrambni načrt ob morebitnem prodoru italijanske vojske v Baško grapo in idrijsko dolino. »Nastanjeni so bili v šoli, župnišču in po kmečkih hišah. Vsako jutro so jim oprode ošilili svinčnike in očistili škornje. (...) Imeli so dobro hrano, vsako jutro belo kavo, dober kruh.Tega kruha smo bili deležni V stavbi ljudske šole v Cerknem se je nahajala vojaška bolnišnica -Feldlazarett št. 286. (Vir: fototeka Cerkljanskega muzeja) tudi mi otroci. Dokler so bili pri nas, smo ga dobivali vsak dan po štruco, večkrat tudi mesne konzerve, osladkan kavni nadomestek in še kaj. Mama jim je dala vsak dan mleko. Vojakov je bilo le toliko, kolikor je bilo nujno za strežbo oficirjem. Na Bukovo so za nekaj tednov prihajali na oddih vojaki s fronte.«13 14 Vojaki, ki so prihajali na Cerkljansko, pa niso bili le na mirnem oddihu, temveč so tudi mešali ženske glave, tako mlade kot že sivolase. Takole je potožil malce moralistično navdahnjeni poročevalec z Bukovega: »Vse na svetu je zmedeno in zmešano; koliko gorja! Ženske pa nore, ko prihajajo vojaki-tujci v bližino fronte, pa še celo take, ki imajo že celo vrsto križev na plečih. O, kako je zmešan svet!«15 Znani cerkljanski rojak Andrej Kobal seje, preden seje na mnogih področjih uveljavil v svetu, v času prve svetovne vojne še nahajal v domačem kraju. Kot petnajstletni fantje opravljal službo poštarja po cerkljanskih vaseh. Domačinom je prinašal vesele, še večkrat pa žalostne novice, povezane z njihovimi svojci na bojiščih. Nekaterim, ki sami niso znali brati, je pisma tudi prebral. Kobalu je še posebej v spominu ostala gospodinja z ene izmed kmetij v Gorenjih Novakih, tik pod Črni vrhom. Roparji so ji pred kratkim ubili moža, Kobal pa ji je moral izročiti telegram o smrti enega izmed sinov na bojišču. Še bolj je Kobala pretresla huda tragedija oz. zločin, ki se je v noči s 15. na 16. januar 1916 pripetila na domačiji pri Bičku v Ralnah. Roparji so ponoči oropali hišo ter jo zažgali, da je popolnoma pogorela. Gospodinja, po imenu Ana Mažgon, se je s šestimi otroki iz strahu pred roparji skrivala v kleti in tako so se vsi skupaj zadušili z dimom. Otroci so bili stari od treh mesecev do 14 let.16 Oblasti so kot osumljenca aretirale nekega dezerterja po rodu iz Zgornje Štajerske, ki je zbežal iz enega od vojaških oddelkov, ki so se nahajali pri Gorici. A krivde mu niso mogli dokazati in zločin je ostal nepojasnjen, resnični krivec pa nekaznovan.17 Po tem nesrečnem dogodku je Kobal na službeno pot odhajal s precejšnjim strahom. Sploh ker se je včasih zgodilo, da ga je kak vojak ustavil in spraševal, kaj nosi v torbi. Ker je pogosto s sabo res nosil tudi denar, se je vojakom in ostalim raje začel izogibati in hodil po skritih poteh. Ko je dopolnil 17 let, je moral tudi on v vojsko.18 Vojaki so domov pošiljali posebne vojaške dopisnice, ki so bile tiskane v desetih jezikih avstro-ogrskega cesarstva. Na vrhu in spodaj je pisalo Ich bi n gesund und es geht mir gut (Zdrav sem in dobro sem mi godi). Vojak ni smel omenjati kraja, kje se nahaja, pa tudi pretirano jadikovati ne. Če je bilo na dopisnici napisano kaj neprimernega oz. nedopustnega, je svoje opravila cenzurna služba. Na takšne dopisnice domači niso mogli odgovarjati, sojih bili pa vseeno veseli, ker so se zavedali, da dokler so kartice prihajale, so bili njihovi svojci še med živimi. Vojaki so le redko prihajali na dopust. Če je kdo napovedoval nenaden prihod domov, je to pogosto pomenilo, da zaradi težje poškodbe, bolezni ali amputacije uda ni bil več sposoben za vojaško službo. Glede na to, da je bila Cerkljanska zaledno območje, je tam delovalo več vojaških bolnišnic oz. lazaretov. Ena izmed teh je bila vzpostavljena v stavbi ljudske šole. Imela je oznako št. 286. Iz ohranjenega dokumenta - skice grobov je razvidno, da so umrle v bolnišnici pokopavali na pokopališču ob cerkvi sv. Jerneja. Na skici je 19 imen, večina nemških, a tudi nekaj slovanskih. Večina teh vojakov je bila verjetno ranjena v 12. soški bitki, ki je potekala od 24. do 28. oktobra 1917.19 Ker je v Cerknem primanjkovalo večjih stavb, je improvizirana bolnišnica delovala tudi v cerkvi sv. Ane. Večji bolnišnični kompleks so 13 Ogarev: Šebrelje, str. 47-51. 14 Hvala: Življenje, str. 95. 15 Domoljub, 17.6.1917. 16 Slovenec, 20.1.1916; Andrej Kobal: Svetovni popotnik pripoveduje, Gorica 1975, str. 21-26 (v nadaljevanju Kobal: Svetovni popotnik). 17 Slovenec, 24.1.1916. 18 Kobal: Svetovni popotnik, str. 26,27. 19 Arhiv župnijskega urada Cerkno, Skica pokopališča z dne 8.11.1918. V Cerknem so se na Brišarjevem travniku nahajale tudi barake veterinarske postaje, kjer so zdravili tovorne živali (konje, mule). (Vir: fototeka Cerkljanskega muzeja) postavili še v neposredni bližini vasi Reka. Barake so stale ob izlivu Jesenice v Idrijco, ob mostu čez Jesenico, nekatere pomožne stavbe pa so bile tudi v sami vasi. V tej bolnišnici je med drugimi kot bolničarka delala domačinka Lucija Černilogar, roj. 1898, katere mlado življenje pa seje zaključilo že nekaj let po vojni (1921). Ob bolnišnici, na travniku tik za mostom, je bilo pokopališče. Bolnica je pričela delovati poleti 1915, približno od pomladi 1917 je nosila številko 1505, junija 1917 pa je že prenehala z delovanjem. V župnijskih mrliških knjigah lahko za čas delovanja bolnice naštejemo 13 vojakov različnih narodnosti in 3 ujetnike, ki so umrli med zdravljenjem (dejansko število je gotovo večje).20 Ko so po vojni Italijani zasedli Primorsko in s tem naše kraje, so italijanski vojaki umrle, pokopane na bolnišničnem pokopališču, prekopali v grobnico v Redipuglio v notranjosti Italije. Verjetno so to storili zato, ker so bili med umrlimi tudi italijanski ujetniki, ki so se zdravili v bolnišnici. Tudi na Brišarjevem travniku v Cerknem so stali bolnišnični objekti, ki pa niso bili namenjeni zdravljenju ljudi, temveč živali. Na tej veterinarski postaji so zdravili obolele konje, mule in ostale tovorne živali, ki so jih na fronti uporabljali za prenašanje municije in ostalega tovora. Vojna je torej prežemala vse življenje, čutiti jo je bilo na vsakem koraku. Vojsko so na svoj način »služili« tudi otroci, saj so morali za njene potrebe zbirati staro železo. Avstro-Ogrski je začelo primanjkovati raznega materiala in surovin za nadaljevanje vojne in oblasti so ga skušale poiskati na različne načine, na primer tako, da so zaukazale, da je potrebno cerkvam odvzeti vse zvonove razen enega ter jih pretopiti v topove. V cerkvah cerkljanske dekanije so zvonove začeli jemati na začetku januarja 1917. Preden so jih sneli, so z njimi pol ure v slovo pritrkavali. Če so dotlej vabili k cerkvenemu obredju, so kasneje zlovešče grmeli na bojiščih.2' Cerkev sv. Ane je morala dva večja zvonova oddati 1. maja 191722. V Šebreljah je vojska vzela štiri zvonove - dva iz zvonika župnijske cerkve ter dva iz cerkve sv. Ivana.23 Tudi na Bukovem so izgubili dva mala zvonova.24 Cerkljanska je v času prve svetovne vojne doživela manjši letalski napad. 27. julija 1917 sta namreč nad Šebrelje in Reko prileteli letali in odvrgli nekaj bomb. Bombe, ki so padle v bližino vasi, niso naredile veliko škode. Še največ jo je povzročila granata, kije eksplodirala tik pred domačijo šebreljskega župana v Osredku, tako da so popokale šipe v oknih.25 Ljudje so se spominjali tudi velikega marša nemških enot skozi Cerkno, ki je potekal oktobra 1917. Sloje za vojaške oddelke, ki so sodelovali pri preboju v Kobaridu. Katarina Vojaška zaledna bolnica na Reki, ob izlivu Jesenice v Idrijco oz. na začetku Orehovške grape. (Vir: fototeka Cerkljanskega muzejal Selak iz Cerknega se je spominjala: »Noč in dan so marširali, ni jih bilo konca.«26 Še preden je prišlo do 12. soške bitke in preboja, je bil štab XIV. nemške armade pod poveljstvom generala Otta von Belovva nekaj časa v Kranju. V štabu je bil kot nadporočnik tudi Ervvin Rommel, ki se je takrat še vzpenjal po lestvici vojaške kariere, zaslovel pa je v drugi svetovni vojni. Pred bitko je bilo nekaj avstrijskih vojakov, med njimi tudi Slovencev, premeščenih v XIV. nemško armado. Nekaj je bilo Primorcev, med njimi Cerkljan Anton Eržen, p. d. Mihov na Plaču. Sprejel jih je nadporočnik Ervvin Rommel, ki je najprej preizkusil njihovo poznavanje branja zemljevidov ter nemškega in italijanskega jezika. Eržena je Rommel dodelil k pratežu. Del nemške vojske se je odpravil v bližino fronte čez Cerkljansko. Dva dneva in dve noči je »marširal« iz Kranja, po Poljanski dolini, čez Cerkno, po dolini Idrijce do avstrijskih položajev na južni strani Mengor. Napad seje pričel 24. oktobra zjutraj. Eržen je vodil 4. enoto 2. polka gorskih lovcev, ki je predstavljala enega izmed treh klinov na območju med sv. Lucijo in Ušnikom, ki so se zasekali v italijanske položaje. Enota pod Erženovim poveljstvom je imela nalogo prodirati proti Kobaridu po desnem bregu Soče. Kasneje, po preboju fronte, je bil, ko se je že nahajal pri Pijavi, odlikovan s srebrno medaljo za zasluge.27 Ena izmed nemških enot s protiletalskimi strojnicami je bila že poleti leta 1917 nastanjena v Šebreljah. Strojnice so bile nameščene na gričkih pod vasjo. Na Merišču pa je bila nameščena baterija s protiletalskimi brzostrelnimi topovi.28 Zadnje dni septembra 1917 je bila v Šebreljah na oddihu celotna češkoslovaška divizija, ki je štela več tisoč vojakov. Nastanili so se v kozolcih in strelskih jarkih pri sv. Ivanu. Moštvo divizije je bilo protiavstrijsko razpoloženo, vključno s svojim poveljnikom generalom. Pred odhodom divizije nazaj na fronto je enemu od domačinov, s katerim seje spoprijateljil, zaupal, da namerava s celotno divizijo dezertirati na italijansko 20 Arhiv župnijskega urada Cerkno, Mrliške knjige župnije Cerkno za čas od aprila 1917 do novembra 1918. 21 Arhiv župnijskega urada Cerkno, Dopis vodstva ljudske šole župnijskemu uradu v Cerknem z dne 4.4.1915; Slovenec, 9.1.1917. 22 Viktor Prezelj: Prispevki k zgodovini Cerkljanske, Cerkno, 1992, str. 79. 23 Ogarev: Šebrelje, str. 52. 24 Hvala: Življenje, str. 96. 25 Ogarev: Šebrelje, str. 52-54. 26 Ana Štucin: Kraji in ljudje pod Poreznom, Cerkno, 2011, str. 217. 27 Andrej Pagon Ogarev: Pri Kobaridu leta 1917, Trst, 1972, str. 18-46. 28 Ogarev: Šebrelje, str. 55. stran. To se je kasneje tudi uresničilo. Ko so češkoslovaški vojaki zapustili Šebrelje, so za sabo pustili veliko nabojev in drugih vojaških predmetov. S tem materialom so se otroci do konca vojne igrali vojake v strelskih jarkih.29 Kljub vojnim razmeram delovanje cerkljanske občine ni popolnoma zamrlo. Občinski svet v Cerknem je junija 1916 znamenitega vojskovodjo, generalpolkovnika Svetozarja Borojeviča, ki je bil takrat poveljnik 5. armade na soški fronti, razglasil za častnega občana. Poleg njega je bil imenovan tudi tolminski okrajni glavar, baron Karlo Hohenbuechel.30 Predsednik Jugoslovanskega kluba na Dunaju, dr. Anton Korošec, je 30. maja 1917 v državnem zboru prebral t. i. Majniško deklaracijo, ki je zahtevala združitev Slovencev, Hrvatov in Srbov v posebno jugoslovansko državo v okviru habsburške dinastije. Med mnogimi slovenskimi občinami seje zanjo izreklo tudi Cerkno. Zahtev Majniške deklaracije nista sprejela ne vlada ne cesar Karel I. Ker nista znala ali nista bila pripravljena videti znamenj časa in se pogovarjati o pravicah narodov znotraj okostenele monarhije, je bil popoln razkroj neizbežen. Ko je bil več kot leto dni kasneje cesar jugoslovanskim narodom pripravljen ponuditi zahtevane pravice, mu je Anton Korošec odvrnil: »Prepozno je, vaše veličanstvo!« Tudi okrajno sodišče v Cerknem je tekom vojne poslovalo. Kot sodnik je na sodišču od maja 1915 do začetka leta 1918 uradoval pesnik Alojz Gradnik, pravnik po poklicu. Med bivanjem v Cerknem je spisal in izdal svojo prvo pesniško zbirko z naslovom Padajoče zvezde. Gradnik sprva ni preveč dobro razumel cerkljanskega narečja, a se je vseeno hitro zbližal z ljudmi.31 V naslednji zbirki z naslovom Pot bolesti, ki jo je izdal leta 1922, je objavil tudi pesem, ki nosi naslov Cerkno: Ji tiha vas vzaklonjeni dolini! Ko v plesu Smrti se vrtel ves svet je, si bila mirno, drago mi zavetje in lek blažilni srca bolečini. Bude se v srcu sladki mi spomini: spet slišim fantov vasujočih petje, spet vidim jablan belorožnih cvetje in Porezen v oblakov zrem višini. Begunce vidim: starce in otroke. Zaman so seže krhale verige, ki so nosile jih neproste roke. Zaman odpirali smo tajni knjige bodočih dni! Vse je pričakovanje bilo zaman. Ostale so le sanje.32 Pesnitev se, kakor lahko preberemo, zaključi v precej pesimističnem slogu. Gradnik je namreč v zadnji kitici meril na razočaranje, ki so ga Primorci doživljali, ker njihovi kraji niso postali del matice, temveč so bili kljub VVilsonovim točkam, ki so narodom bivše Avstro-Ogrske obljubljale samoodločbo, potisnjeni v roke Italijanom. Interesi in dogovori med velesilami so bili pač vedno pomembnejši od pravic malih narodov. V časopisju se je 11. novembra 1918 pojavila kratka notica, da se Cerknemu iz sv. Lucije približujejo večji oddelki italijanske vojske.33 V neposrednem povojnem času so začeli ponekod po Primorskem postavljati spomenike in obeležja padlim v vojni. Tako je bilo tudi v Šebreljah, kjer so se odločili postaviti obeležje 45 padlim domačinom. Gre za edini takšen spomenik na Cerkljanskem. Izročilo pravi, da so bili Šebreljci, ko so se pripravljali na odkritje, dovolj hitri pri pridobivanju dovoljenja za spomenik, ki so ga izdale italijanske oblasti. Kasneje namreč le-te postavljanja takšnih obeležij niso več dopuščale. Načrte za spomenik je izdelal učitelj Hubert Močnik, kije šele dodobra pričel s svojo učiteljsko potjo v Šebreljah (nadomestil je Franca Peternelja, ki je oktobra 1918 umrl za »špansko« mrzlico). Kamnoseki v Gorici so nato po Močnikovih načrtih izdelali plošče spomenika. Od tam jih je z vozom v Šebrelje pripeljal domači župan Anton Rejec, za postavitev na pokopališču pa je poskrbel mojster Janez Vojska. Slovesno odkritje spomenika je potekalo 5. junija 1922. Slavje seje začelo s sv. mašo za padle ter blagoslovom spomenika, nadaljevalo pa s popoldanskim shodom Kmetsko- delavske zveze. Na prireditvi so sodelovali oz. so seje udeležili mnogi znani možje, predstavniki oblasti in politike, kot recimo šebreljski župan Anton Rejec, njegov cerkljanski kolega dr. Ignac Gruntar, parlamentarni poslanec Virgilj Šček, tajnik prosvete Filip Terčelj, duhovniki, učitelji ter mnogi drugi, ki so prišli iz Idrije, Cerknega, Šentviške Gore, Straže, Otaleža in še od kod. V Brelihovem kozolcu je nato potekala še »veselica«, pri kateri sta sodelovala šebreljski in cerkljanski pevski zbor ter domače dramsko društvo.34 Za zaključek si poglejmo še nekaj »krvave« bilance. Občina Cerkno je imela v letih pred vojno 8752 prebivalcev, šebreljska pa 1056. Leta 1923 je imela cerkljanska 7003 prebivalce, šebreljska pa 979. Zlasti za cerkljansko občino je opazen izrazitejši upad prebivalstva. Takšna številka je seveda posledica vojaških spopadov, veliko smrtnih žrtev pa je zahtevala pandemija t. i. »španske« gripe, kije kosila tudi v naših krajih. To obolenje pandemičnih razsežnosti je bilo po svoje ravno tako posledica vojne, saj je bilo zaradi pomanjkanja hrane, oslabelosti in izčrpanosti prebivalstvo bolj podvrženo raznim okužbam. Vpoklicani, padli in pogrešani po vaseh35 Vpoklicani Padli Pogrešani Bukovo 176 13 7 Cerkno 505 82 16 Jagršče 49 4 4 Novaki 157 43 7 Otalež 160 26 7 Orehek 84 19 7 Police 42 5 7 Ravne 45 12 7 Šebrelje 140 46 7 Evropa je po »veliki vojni« potrebovala še eno, hujšo vojno, daje nanjo delovala bolj katarzično, a vsaj za nekaj desetletij je v Evropi zavladal mir. Kako bo v prihodnje, pa je v veliki meri odvisno od nas samih. 29 Prav tam, str. 55,66. 30 SlovensJti narod, 21.6.1916. 31 Tomaž Pavšič: Cerldjansko - domovina nadškofa Sedeja, v: Sedejev simpozij v Rimu, Celje, 1988, str. 15; Primorski slovenski biografski leksikon - 6. zvezek, Gorica 1979, str. 462-466. 32 Alojz Gradnik: Primorski soneti, Koper 1952. 33 Slovenski narod, 11.11.1918. 34 Goriška straža, 14.6.1922; Hubert Močnik: Spomini in izkustva. Str. 134-136. 35 Ogarev: Šebrelje, str. 46. lanez Jeram Prva svetovna vojna na cerkljanskem T eto 1914. V skoraj idilično življenje v J_/teh krajih je nenadoma udarila vest. Srbski študentje dne 28. junija 1914 v Sarajevu izvedel atentat na avstrijskega prestolonaslednika, nadvojvodo Franca Ferdinanda, in ga ubil. Vest je prišla k nam na dan sv. Ane, ko je bil v Cerknem farni praznik in semanji dan. Razpoloženje ljudstva je bilo na višku, kot se je takrat spodobilo za tak dan. Ko je po maši klicar stopil med množico in sporočil, da se mora vsak vojaški obveznik takoj zglasiti pri svojem kadru, tj. enoti, kiji je pripadal, je bilo veselja takoj konec. Ljudje so se razšli po svojih domovih. Kjer so imeli vojaške obveznike, seje naselila skrb in žalost. Polk Kranjskih Janezov, ki je imel sedež v Ljubljani, je moral takoj na rusko fronto v Galicijo. Veliko število je hote in nehote kmalu padlo v ujetništvo in se znašlo v taboriščih v daljni Sibiriji, kjer jih je mnogo ostalo za vedno. Več pa jih je padlo že prve Cerkno v času prve svetovne vojne. Na Štrukljevi njivi (v ospredju) je bila postavljena vojaška bolnica - lazaret. (Vir: fototeka Cerkljanskega muzeja) dni spopada z Rusi in seveda s Srbi. Očetje, matere in žene so pričeli dobivati sporočila vojaških oblasti, da je padel ali bil pogrešan sin - mož. Takih je bilo več tudi iz naših koncev. Družine padlih ali pogrešanih so žalovale. Po cerkvah so brali maše zadušnice za padlimi in maše za srečno vrnitev tistih, ki še niso padli. Mnogo otrok je bilo vojnih sirot že ob rojstvu. Ljudje v teh krajih so prvo leto vojne živeli v miru, saj se je odvijala v daljnih deželah, ki jih niso niti poznali. Časopisi so prinašali vesti o velikih bojih in zmagah cesarske vojske. Pretresale pa sojih vesti o padlih in ranjenih. Če je družina dobila vest, da je bil njihov član ujet, si je oddahnila. 23. maja 1915 je Italija napovedala vojno Avstro-Ogrski in fronta seje približala tudi tem krajem. Uresničila seje napoved pesnika Simona Gregorčiča v pesmi »Soči«. Cesta po Poljanski dolini čez Kladje v Cerkno je oživela. Kolone cesarskih vojakov so se pomikale proti Soči. Za njimi se je pomikal tren, tj. vozovi in redki avtomobili, konji, ki so vozili topove in drugi vojaški material. Promet je tekel noč in dan. Ljudje ob cesti so s strahom opazovali te kolone, saj do tedaj še niso videli česa takega. Upali so, da se bo vojna končala daleč od tod, potem pa so se znašli neposredno za fronto. Pomilovali so utrujene vojake s težkimi tovori, ki so se komaj premikali. Vedeli so, da jih ob Soči že čaka sovražnik, ki si hoče prisvojiti slovensko zemljo. Maloštevilna avstro-ogrska vojska, sestavljena predvsem iz slovenskih mož in fantov, ki so se zagrizeno borili proti številno premočnim sovražnikom, je potrebovala pomoč. Takrat ni šlo več le za »presvitlega cesarja«. Braniti je bilo treba slovensko zemljo. Vojaki, ki so korakali proti soški fronti, so bili vseh narodov, ki so živeli pod avstro-ogrsko monarhijo: Slovenci, Hrvati, Bosanci, Čehi, Poljaki, Madžari in Nemci. Le oficirji so bili večinoma nemškega rodu. Iz krajev ob Soči so pričeli prihajati begunci. Starčki, starke, žene z otroki, ki so nosili natrpane cule, edino imetje, ki so ga lahko rešili. Le redkokatera družina je vodila s seboj kravico, še redkejša je bila z naloženim vozom. Nihče ni vedel, kam naj gre. Družine sojih sprejele na svoje domove. Medtem so se njihovi domovi ob Soči že rušili pod granatami. Vsaka družina je sprejela pod streho vsaj eno begunsko družino ali več. Z njimi so odslej delili vse tegobe vojne. Primanjkovalo je hrane, zemlja ni bila obdelana, da bi rodila. Moški so bili že leto dni v vojski. Doma so bile le ženske in starčki ter otroci. Prav take so bile begunske družine, zato tudi te niso mogle pomagati pri delu na polju. Cesta čez Kladje je postajala vse bolj prometna. Proti soški fronti so še vedno korakali vojaki in vozili vojni material. V obratni smeri so korakali utrujeni in sestradani italijanski vojaki - ujetniki, nad njimi pa je švigal bič avstrijskega spremljevalca - stražarja, pod katerim je marsikateri obležal. Čeprav so bili sovražni vojaki, so se ljudem smilili. Ob tem so pomislili na svojce, ki so se znašli v sovražnikovem ujetništvu. Z vozovi so vozili ranjence v bolnice v notranjosti države. Nekateri brez rok ali nog, slepi ali z drugimi ranami in poškodbami - posledicami strupenih plinov, ki sta jih uporabljali obe vojski na soški fronti. Ljudje so jih ob cesti opazovali, če bi med njimi mogoče zagledali svojca. Mnogih niso pripeljali živih do bolnice. Vročina, mraz in zastrupitve so opravile svoje. Avstrijska vojska je popustila pred močnim pritiskom italijanske armade, ki je z velikimi žrtvami zasedla nekaj slovenskega ozemlja in ponekod že prešla Sočo, kije, kot je napovedal Goriški slavček - Simon Gregorčič, krvavo tekla.Topovi so bili vse bolj glasni, kanonade so že pretresale ozračje. Žarometi so osvetljevali vrhove. Na nebu za fronto so se pojavljali avioni, iz katerih so spuščali majhne bombe, ki sojih odmetavali kar z roko. Velike škode niso povzročile, pač pa več strahu. V zaledju so mobilizirali za delo sposobne moške in ženske, da so kopali strelske jarke. Poštar je prinašal vedno več ovojnic s črnim robom. Vojakov je pričelo primanjkovati. Sledili so nabori mladih letnikov. Ti so žalostni odhajali na fronto. V tem času so videli že toliko grozot, da ni bilo med njimi nikakega navdušenja za obrambo domovine. Mnogim teh fantov so očetje že padli na fronti. Glas z začetka vojne: Za cesarja, boga in domovino, je onemel. Oblasti so pobirale iz kašč že tako skromno zalogo živeža, ki so ga s težavo pridelali. Tudi živine je bilo vse manj v hlevih. Razpisano je bilo vojno posojilo, ki so ga vpisovali tudi revnejši. Kdor pa je vpisal večjo vsoto, je dobil častni naslov. Cerkno je postalo središče neposrednega zaledja. Tu so bila skladišča za strelivo in drugi vojni material. V cerkvi je bilo obvezovališče - nekakšen lazaret. Po dveh letih vojne ob Soči so prebivalci opazili, da se proti fronti pomikajo tudi vojaške enote Nemčije. Te so bile bolje oborožene, presenečalo je veliko topov, tovornjakov in druge vojne mehanizacije. Težja oborožitev seje pomikala po cestah. Pešadija in druge enote z lažjim orožjem so utirale pot po stranskih stezah in gorskih poteh. Prebivalci so slutili, da se pripravlja presenečenje na soški fronti. Kaj, seje kmalu izvedelo. Običajno grmenje topov seje ojačalo. Tisoči topov so bruhali smrtonosni tovor na italijanske položaje. Kmalu za tem seje streljanje pričelo oddaljevati. Vest, da so avstro-nemške enote predrle fronto pri Kobaridu, seje naglo širila. Italijanska vojska beži proti Piavi, kjer naj bi nudila odpor. Potrditev tega dogodka so bili številni italijanski ujetniki, ki so jih zajeli ob Soči. Odhajali so v ujetništvo. Ljudje v teh krajih so si oddahnili, še posebno begunci, ki so začeli odhajati na svoje domove, ki so bili v ruševinah. Tisti, ki so šli na ogled svojih krajev, so se vračali žalostni. Povedali so, da so uničene cele vasi, da so polja in njive popolnoma razora ne od granat. Družine nimajo kje prebivati in ne česa jesti. Pridelka ne bo še nekaj let. Obdelava zemlje je bila nemogoča, ker so povsod ležali neeksplodirani izstrelki, nepokopani mrliči in druga navlaka. Le malo begunskih družin seje pred koncem vojne vrnilo na svoje domove. Bili so brez vsega in življenje je bilo v takih razmerah nemogoče. Pričelo pa seje romanje iz zaledja na nekdanje frontne položaje. Doma ni bilo več obleke in drugega tekstilnega blaga. Vse to seje dobilo na nekdanji fronti ob Soči. Le pobrati je bilo treba in nabasati v nahrbtnik ter čez hribe domov, da se ne bi srečali z žandarji, ker je bila taka trgovina zabranjena. Če so zajeli take »tihotapce«, so jim odvzeli vso prtljago. Dolga in težavna pot je bila zaman. Prav tako so hodili po hrano daleč v Furlanijo: čeprav so tu nemške enote izpraznile vsa skladišča, je bilo stanje vendar nekoliko boljše kot v krajih pod Avstrijo. Vojna še ni bila končana. Ob Piavi so grmeli topovi, sovražnik seje utaboril onstran te velike reke, ki je v jesenskih mesecih še posebno narasla. Zato je lahko nudil odpor. Če so avstro-nemške čete poskušale prekoračiti reko, jih je večina končala v vodi. V tem času sta namreč nastopili tudi zaveznici Italije, tj. Amerika in Anglija, ki sta poslali na fronto svoje čete in pomagali z orožjem in hrano. Fronta ob Piavi seje sesula. Poražena avstro-ogrska in nemška vojska se je vračala domov. Korakala je mimo krajev, kjer seje neuspešno bojevala več kot tri leta in kjer je padlo toliko mladih ljudi. Korakala je mimo porušenih domov in številnih grobov. Pomikala se je počasi, saj so bile ceste zatrpane z vojsko in vsem mogočim vojnim materialom, ki so ga brez potrebe vozili s seboj. Mnoge je zajela italijanska vojska, vračali so se v ujetništvo, tudi za več let. Od Tirol do Krasa in od Soče do Piave so ostala številna pokopališča in spomeniki, ki pričajo o strašni vojni moriji v letih 1914-1918. Prva svetovna vojna je bila končana. Že takrat so se začele priprave za drugo, še hujšo. Konec prve svetovne vojne 1918 Topovi na svetovnih frontah so utihnili. Ljudstvo Evrope si je oddahnilo, čeprav so nekateri vedeli, da so izgubili svobodo.Tako tudi na Cerkljanskem. Le prebivalci vzhodno od Kladja so še upali, da se bodo Italijani ustavili na Kladju, kjer je bila tolminsko-kranjska deželna meja. Poražena avstro-ogrska vojska se je v dolgih kolonah vračala tudi čez Kladje. Ljudje so se pričeli zanimati, kaj bo sedaj, ko je propadel Flausburški imperij. Kdo bo prevzel te kraje? Nikakor niso mogli verjeti, da bo moralo veliko število Slovencev živeti pod Italijo. Borili so se za domovino, sedaj pa bi ostali brez nje. Vsi, ki so se borili na italijanski fronti ob Piavi, se še niso vrnili domov. Mnoge je na poti dohitela italijanska vojska in vrniti so se morali v Italijo, v ujetništvo. Sicer je italijanska vojska zelo previdno napredovala za poraženo avstrijsko vojsko, še posebno, če je bila to večja skupina. Kmalu je prispela tudi v Cerkno. Prvi seje na kolesu pripeljal marescialo karabinjerjev, ki je vprašal, kje je orožniška postaja. Za njim so prišli arditi, posebna prostovoljna skupina italijanske vojske. Šele za njimi je prišla pešadija z godbo na čelu. Na Kladjeje prvi prispel bataljon 70. pešpolka, za njim pa še bataljon 69. pešpolka iz Firenc. V Cerknem so takoj organizirali kantino in kuhinjo za civile. Pregledovali so hiše, da se ne bi kje skrivali pripadniki avstro-ogrske vojske in orožje. Prepovedano je bilo gibanje prebivalstva iz kraja v kraj. Krajevne vojaške oblasti so izjemoma dajale dovoljenja za nujne potrebe. Ljudje so s strahom ogledovali nove gospodarje, ki so jih med vojno videli kot ponižane ujetnike, ki so se jim smilili. Sedaj je postala ta vojska oborožena in gospodovalna. Zavedala se je, daje gospodar nad premaganci. Večina je bila sicer prijazna in marsikaj so nudili prebivalstvu, da bi se prikupili. Še vedno so marsikaterega moškega odpeljali v ujetništvo, a seje kmalu vrnil. V Cerknem so z občinske stavbe takoj sneli avstrijskega dvoglavega orla in izobesili italijansko zastavo s savojskim grbom. Enote italijanske vojske, ki so prispele na Kladje, so pričele kopati okope. Čez Kladje, Škofje in Bevkov vrh naj bi potekala italijansko-jugoslovanska meja. Tu so se za nekaj časa te enote ustavile. Domačini so se še vedno vračali iz vojske, tudi iz drugih krajev. Manj kot s soške fronte se jih je vrnilo z ruske. Na tem bojišču jih je mnogo padlo, še več sojih Rusi zajeli, nekateri pa so se pustili ujeti prostovoljno. Ob revoluciji so se nekateri vrnili v domovino, celo iz daljne Sibirije, kjer so bila ujetniška taborišča. Mnogi pa so za vselej ostali v tistih krajih. Tisti, ki so se kasneje vrnili iz ruskega ujetništva, so bili Italijanom sumljivi, zato so o tem raje molčali. Že tako zbegane ljudi je zajela velika epidemija, griža ali »španska«, kot so jo imenovali, ker seje začela v Španiji. Zajela je vso Evropo in v letu dni pokosila več ljudi, kot jih je vojna vsa štiri leta. Ponekod je od številne družine ostal en sam član. Ker je bilo preveč mrličev, niso uspeli izdelati toliko krst, zato sojih pokopavali zavite v odeje in rjuhe. Ko so se italijanske enote nekoliko utrdile na že prej določeni črti čez Kladje, so pričele tipati naprej. Ko so ugotovile, da ni nikjer jugoslovanskih enot, so obrambno črto pomaknile za dva kilometra naprej. Po tej liniji so razpredli žično oviro in meja je tu ostala petindvajset let. Čeprav po Rapalski pogodbi ni bila določena ta črta, so tako Italijani pridobili nekatere strateške točke: Črni vrh nad Novaki, Vrhovcev in Bevkov vrh. Jugoslaviji sta ostala Rmanovec in Blegoš, ki sta bila kasneje Italijanom trn v peti. Tako so v nekaj dneh ločili sosede, prijatelje in svojce, ki so stoletja živeli skupaj. Odslej so se lahko pogovarjali čez mejo le, če so jim to dovolili obmejni stražarji. Prebivalci vzhodno od Kladja, ki prej niso spadali k Primorski, so bili ob italijanski zasedbi še bolj razočarani, saj so upali, da bodo prišli pod Jugoslavijo in zaživeli boljše in svobodnejše življenje. To upanje je sedaj splahnelo. Italijanski vojaki so bili sicer prijazni do domačinov, vendar so bili tujci in z njimi so se vsaj od začetka lahko pogovarjali le z rokami. Učiti so se morali le Slovenci, saj Italijani niso kazali nobenega zanimanja za slovenščino. Dokler je trajalo nekakšno vojno stanje, in so se vojaki zadrževali ob meji, je bilo dokaj znosno. Italijanske oblasti pa so izdajale vedno več ukrepov, ki so prizadeli Slovence. Čeprav je italijanski kralj Viktor Emanuel ob koncu vojne izdal proglas, da bo Italija spoštovala slovenski jezik in kulturo, se je kmalu pokazalo, da so bile to le prazne obljube. Medtem je Slovence prizadela tudi menjava denarja. Menjavali so avstrijski denar v italijanske lire. Kdor ni med vojno dal posojila in je hranil denar doma, je bil krepko razočaran. Marsikdo ni hotel zamenjati avstrijskih kron misleč, da jih bo kasneje bolje zamenjal, a kasneje tega denarja sploh niso več menjavali. Številni so tako izhgubili vse prihranke. Ko so Slovenijo razkosali na dva dela in to uradno tudi priznali, so se ljudje na italijanski strani znašli v nezavidljivem položaju. Razdvojeno je bilo zemljišče ene domačije, marsikje celo poslopja. Podlanišče in Podjelovo brdo sta spadali pod škofjeloško glavarstvo in občino Oslica, ki je zajemala ves gornji del Poljanske doline. Meja je presekala Podjelovo brdo tako, da je ostala tretjina domačij pod Italijo. Zato so te domačije priključili k Podlanišču.Tudi Podpleče, kije prej spadalo pod isto upravo, je ostalo brez svoje upravne enote. Občina Cerkno teh krajevni priznala za svoje, ampak soji bili ti v breme, saj je bilo marsikaj treba deliti z njimi. Sicer so na občinski upravi še nekaj časa ostali slovenski uradniki, ki so skrbeli, da so ljudje prišli do potrebnih dokumentov. V tem času so namreč prvič uvedli osebne izkaznice, brez katerih ni bilo mogoče gibanje. Vendar je prebivalstvo te osebne dokumente sprejemalo kot neko omejitev svobode. Oblasti so morale priskrbeti hrano za prebivalstvo, ki ni imelo svojih pridelkov. Sicer pa tudi velike kmetije niso dovolj pridelale za svoje družine. Hlevi in kleti so bili prazni. Vojna jih je izmozgala do zadnjega. Prvotno so živila dobivali na nakaznice, kasneje so to sprostili. Amerika je Italijo podprla z vsem potrebnim. Za vstop v vojno proti Avstriji ji je dodelila tudi slovensko Primorje, Istro in del Dalmacije. Tipkopis je Janez Jeram pred več leti izročil Cvetku Svetliku. Povzetek je za objavo v Idrijskih razgledih naredila Ivica Kavčič. Idrija, januar 2015. NA FRONTAH V GALICIJI, NA SOSKI FRONTI, V TIROLAH, V SRBIJI IN ČRNI GORI OKROG IN OKROG MENE SO LEŽALI SAMI RANJENCI IN MRTVI Mobilizacija IZ nedeljo, 26.7.1914, je bila razglašena mobilizacija. Bivši vojaki v rezervi, stari do 42 let, smo dobili pozive, da moramo v 24 urah pod orožje. Sprva je Avstrija mislila, da bo imela opravka samo s Srbi. To bi res ne bila velika stvar. Kmalu so se pojavili močnejši sovražniki. Za Avstrijo je bila prvotno najnevarnejša Rusija, ki je nastopila v bran Srbiji, zato je Avstrija svojo vojaško moč v glavnem poslala v Galicijo proti Rusom, med drugim tudi naš 97. pešpolk. Razdelitev in moč vojne Avstrija je postavila na severu proti Rusom štiri armade. Prva na našem levem krilu v smeri Lublina je pod poveljstvom generala Dankela od 21. do 24. avgusta izvojevala mogočno zmago nad Rusi v okolici mesta Krasnik. Druga armada pod poveljstvom generala Auffenberga se je vojskovala med Zamoszem in Ravvaruskim. Tretja armada, ki ji je poveljeval general Bruderman, je v smeri Lvov-Zloczew -Brody tvorila tri vojne zbore Inomaški, Lvovski in Gracerski ali Kaze po 50 000 vojakov. Gracerskemu (iz Gradca) je bil dodeljen tudi naš 97. pešpolk. Četrta armada se je vojskovala na našem desnem krilu v vzhodni Galiciji in Bukovini - poveljnik je bil general Kovesz. 20. avgusta je naš polk zapustil taborišče Cuculovvce in maširal proti sovražniku čez Mikolajovv, Bobrko, Slavvin in Olszanico. Ta pot je peljala južno mimo Lvova. Bili so vroči poletni dnevi, ko smo maširali po prašni cesti. Sonce je pripekalo in žeja nas je mučila, da je med maršem več vojakov omagalo in so se morali oddahniti. Prve dni marša smo vsaj ponoči počivali, zadnja dva dneva pa še ponoči ni bilo počitka. Bili smo tako izmučeni, da smo 25.8., ko se je naredila noč, maširali in spali. Kdor tega ni izkusil, ne verjame, a je čista resnica. Poleg vročine, neprespanosti, žeje in pomanjkanja hrane nas je na dolgem maršu do skrajnosti izčrpala tudi obremenitev s polnih 40 kg težkim bremenom na hrbtu: nositi je bilo treba orožje in strelivo s MOpatroni ter razno drugo prtljago, ki smo jo imeli v tornistri. Če smo se le za trenutek ustavili, smo popadali na tla kakor mrtvi. Vsako kričanje oficirjev »auf, vomdrts - vstanite, naprej« je bilo zaman. Šele ko smo zaslišali glasnejše streljanje v daljavi, smo se komaj postavili na noge in počasi lezli naprej. Če bi nas tisti večer sovražnik napadel, bi bil z naše strani vsak odpor nemogoč. Prvi boj pri Zloczevvu Sonce je že toplo obsevalo Brda, ko je po cesti korakala 55. brigada v boj. Spredaj je bil naš 97. pešpolk. Nadporočnik Mulhofer je z 20 vojaki 9. stotnije šel naprej kot prva patrola, za njim je na konju jahal sam brigadni general in njegov štab. Njim je sledila naša 12. stotnija, nam so sledili še drugi. Po maršu, ura je bila okrog 8.45, so pribučale prve ruske salve (krogle) čez nas, ko smo še maširali po cesti. Takrat se je gotovo vsak vojak priporočil božjemu varstvu, čeprav ni morda prej nikoli molil. Razvrstili smo se hitro vSchvvarmlinijo in šli v napad proti Rusom. Čez pol ure smo že bili v najhujšem ognju ruske pehote. Pogledam nazaj, pet korakov za menoj leži zdrav vojak; prileti krogla, ga zadene v prsi, sključi se, zastoka in je na mestu mrtev. Tega vojaka sem videl prvega mrtvega. Medtem je začelo streljati še sovražnikovo topništvo. Razleti sešrapnel vzroku, hilzna pade na našega stotnika Jakoba Hrena in je bil mrtev. Naš polk skokoma napreduje s silnim streljanjem na sovražnika. Čim bliže smo Rusom, tem več žrtev imamo - ranjenih in mrtvih. Videli smo izgube pri Rusih, a mnogo manj kakor pri naših, ker so bil oni večinoma zakopani v jarkih. Obli. uri je bila naša vrsta tako razbita, da nismo mogli več naprej. Dobili smo okrepitev s 87. pešpolkom, in skupno smo napravili še nekaj skokov naprej na približno 150 korakov oddaljeno višino. Začeli smo se zakopavati v zemljo in počasi streljati. Čim bliže je bil sovražni ogenj s puškami in strojnicami, tem hujši je bil. Treskalo in pokalo je kakor v peklu. Rusi so dosegli veliko premoč nad nami, ki smo vedno manj streljali zaradi velikih izgub, mrtvih in ranjenih. Enako je bilo pri 87. pešpolku iz Celja. Okoli 12. ure nam je prišel na pomoč še 209. lovski bataljon iz Trsta. Vojake, ki so bili ubiti pri kopanju strelskih jarkov, so »lovci«, ki so prišli k nam, pometali iz jarkov in jih sami zasedli. Kopali smo naprej, da bi bili čimbolj stisnjeni k tlom, in počasi streljali na sovražnika. Ta dan je bila sreda, 26. avgusta. Sonce je pripekalo, bilo je vroče kakor v pravem poletnem dnevu. Mučili sta nas vročina in žeja. Bil sem žejen kot nikoli v življenju. Ne vem, kaj bi dal za požirek vode. Ranjencem se je godilo še huje. Zaradi bolečin so trpeli še večjo žejo. Prva njihova prošnja, ko so bili ranjeni, je bila: vode, vode, oh, prosim vode. Potem so šele klicali sanitetne vojake na pomoč. Nobeden jim ni mogel prinesti vode in tudi sanitejci niso mogli do njih, kajti Rusi so popoldne streljali s strašno silo, in to tem lažje, ker je z naše strani streljanje počasi ponehalo. Naše topništvo je umolknilo, ker so nam Rusi razbili topove. Če se je od nas oglasil še kakšen strel, če so Rusi videli, da se giblje še kakšen naš vojak, so v tisto smer spustili točo krogel. Tudi naš lovski bataljon, ki je zadnji prišel v ogenj, je bil že uničen. Okrog in okrog mene sami ranjenci in mrtvi. Ranjenci, krvavi, so vzdihovali od žeje in bolečin; ta je klical Boga in Marijo na pomoč, drugi je klical mater, očeta ali ženo. Popoldne in proti večeru je vse potihnilo. Strašen je bil pogled na tolikšne žrtve, na mrtve mlade ljudi, ki jih bodo svojci bridko objokovali. Bil je vojak Janko Leban, doma iz Bače pri sv. Luciji. Skupaj sva služila v Trstu in tudi na bojišču. Bil je nekakšen moj sluga. Dogovorila sva se, da če eden pade mrtev, bo drugi sporočil domov njegovim staršem. Tisti dan, 26. avgusta, okrog ene ure popoldan je dobil strel v desno ramo. Prosil me je vode. Dal sem mu zadnji požirek, ki sem ga še imel. Prosil me je še, naj ga rešim torni stre. Samo dva koraka sva bila narazen, pa mu nisem mogel pomagati, ker so Rusi sipali krogle okrog nas. Počasi sem se stegnil iz jame, ki sem jo skopal, in mu z nožičem prerezal jermen torni stre ter mu jo s pomočjo svoje puške pahnil s hrbta. Revež me je še prosil, naj mu pozdravim mater doma. Nekaj časa je zdihoval in počasi umolknil. Klical sem ga: »Leban, oj, si še živ?« A ni bilo nobenega glasu več. Prepričan sem bil, da je mrtev. K njemu pa nisem mogel, da bi ga pregledal in obvezal, saj bi v tem primeru še jaz dobil kroglo v glavo. Pustil sem ga na bojišču v prepričanju, da je mrtev. Leta 1926 sva se, na moje veliko začudenje, našla v Idriji v Didičevem hotelu. Pripovedoval mi je, da je bil nezavesten in ni videl, kdaj smo Avstrijci odšli in kdaj so prišli Rusi do njih. Zavedel se je šele v ruski bolnici in ostal v ujetništvu do leta 1920. Boj pri Nowe miasto 9. oktobra smo zapustili vas Bianci in maširali skozi Gar/ice v osvobojen Przemysl. Tu smo dvakrat prenočili. Od tam so nas gnali proti jugu ob reki San. Utaborili smo se v nekem gozdu blizu mesta Nowe miasto. Zopet smo bili pripravljeni za »kanonenfutter«, kot so rekli Nemci. Kmalu se je sovražnik pojavil v naši bližini. Začel je streljati s šrapneli. Obstreljevana so bila vsa pota, zato ni mogel noben trajn do nas. Štiri dni nismo jedli drugega kot »rezervni porcijon«, tj. mesne konzerve, ki smo jih imeli s seboj. Jedli smo jih kljub prepovedi oficirjev. Pri pregledu so tistega, ki ni imel konzerve, privezali k smreki, na katero je streljal sovražnik. Še sreča, da ni bil nobeden od privezanih ranjen. S posebnim veseljem je zaradi pojedenih konzerv vpil nad vojaki poročnik - bataljonski adjutant, ki je med maršem iz Grodeka udaril s sabljo vojaka, da je moral v bolnico. Nekaj ur za tem, ko so vojake odvezali s smrek, je bil prav ta poročnik smrtno ranjen. Pozneje je ljubljanski časopis Slovenec pisal, da je bil hraber in dober vojak, v resnici pa je bil velik surovež in trinog. Boji so bili vedno hujši, zlasti živahno je delovalo topništvo. Pod poveljstvom majorja Giraldija je peti dan tudi naš bataljon šel v strelske jarke na nekoliko dvignjeno planoto. Rusi so našo zasedbo opazili in so nas vzeli »na muho«. S šrapneli so močno obstreljevali naše zaklone. V pol ure je bilo med nami že mnogo ranjencev in nekaj mrtvih. Takrat sem bil tudi jaz ranjen v dlan leve roke. To je bilo i 9. oktobra 1914 okrog 8. ure zjutraj. Javil sem se našemu oficirju, ki je bil v bližini, in se previdno povlekel iz jarka v ozadje. V gozdu, kjer smo se pred dnevi mudili, je bilo obvezovališče z mnogimi ranjenci. Med zdravniki in sanitejci sem videl tudi vojaškega duhovnika, ki je težke ranjence pripravljat na smrt. Mene so obvezali, mi dali nekaj cvibaka jesti in konjaka piti ter povedali, po kateri poti iahko pridem do Dobromila, kjer je bilo zbirališče ranjencev. Tam sem se javil. Na novo so mi obvezali rano, dobil sem jesti in odpremili so me naprej. I/ tej vasi je bila železniška postaja na progi Przemysl-Sanok. 1/ času prve obkolitve Przemysla so Rusi zavzeli te kraje vse do Sanoka. Ko pa so Przemysl zapustili in se umaknili iz teh krajev, so za seboj podrli vse železniške mostove, da vlaki niso mogli voziti. Ranjencem ni preostalo drugega kot hoditi peš do 50 km oddaljenega Sanoka in tuna vlak. To pot sem prehodil tudi jaz. Med potjo sva se našla z domačinom Janezom Seljakom iz Pečnika pri Ledinah, ki je bil poročen na neki kmetiji v Ota/ežu. Vesela sva bila, da sva si lahko delala družbo. Tudi on je bil ranjen v roko. Iz Sanoka so nas peljali z vlakom Rdečega križa čez Karpate, skozi Budimpešto v Dunajsko Novo mesto (Wiener Neustadt) v bolnico. Zapis Filipa Kosmača »V spomin na mojo vojaško službo 1912-1918« je pridobil Slavko Moravec iz Vojnega muzeja v Idriji. Povzetek za objavo v Idrijskih razgledih je pripravila Ivica Kavčič. Idrija, januar 2015. PRVA SVETOVNA VOJNA Ml JE VZELA DVA PRADEDA V zidni niši nad stopniščem hiše mojih staršev, kjer sem preživljal otroštvo, je dolgo časa sameval nabožni Marijin kipec, ulit iz mavca. Bil je že malo okrušen, barva pa obledela. Nisem mu posvečal posebne pozornosti, dokler ni nekoč stari ata začel pripovedi o namenu in usodi tega kipca. Kupljen je bil za izpolnitev zaobljube, ki sta jo dala dva moža pred odhodom na bojišča v prvi svetovni vojni. Neposredna soseda Jožef Kofol in Mihael Guzelj sta se namreč po vpoklicu v službo cesarju zaobljubila, da bosta v zahvalo za srečno vrnitev ob poti med obema domačijama postavila kapelico v čast Matere božje. Kapelica ni bila nikoli postavljena. Zakaj ne, bom poskušal strniti v naslednjem zapisu. Praded Mihael Guzelj je kot zagnan mladenič prevzel skromno domačijo na Cerkljanskem nekje na prelomu stoletja (1901), kot je razvidno iz ohranjenih dokumentov. Takrat je bil star 26 let. Bil je podjeten in poln načrtov, zato si je poleg dela v strmih bregovih omislil še majhno trgovinico - opalto. Žena Marija mu je povila tri sinove: najstarejšega Jožeta (1902) - mojega krušnega starega očeta, nekaj mlajšega Gabrijela (1904) ter Filipa (1909), ki je že kot otrok kazal znake bolehnosti in mentalne zaostalosti. Branja in pisanja seje Miha naučil sam, brez šol, zato so vsi njegovi zapisi zelo okorni, največkrat dobesedni zapisi narečnih besed brez kakršnihkoli ločil. Kljub vsemu pa je vse pomembne stvari pedantno beležil v droben zvežčič, ki seje poleg par drobnih predmetov iz njegove opalte ohranil do danes. Zadnji zapisi datirajo v prve dni januarja 1916. Zraven je tudi neizpolnjena in neoddana davčna napoved za leto 1915. Na vrhu praznega obrazca »Izjava za odmero občne pridobarine« je namreč odtisnjen žig: Predložiti do 31. januarja 1916. Takrat se je očitno za mlado Zanivarsko (hišno ime) družino ustavil čas, čas veselja, napredka in življenja. Cesarju je zmanjkovalo mladih vojakov, zato so za bojišče postali uporabni tudi starejši letniki.Tako je Mihael, star že 41 let, zapustil dom in oblekel uniformo. Težko je rekonstruirati tri leta stalnih premikov širom bojišč, saj je korespondence bolj malo, v živem spominu pa je ostalo še manj. Nekaj vseeno je in to bom poskusil sestaviti. Prvi ohranjeni spomin, nabožna razglednica, datira v leto 1917. Vmes torej manjka celo leto.Takole se glasi tekst: Kemešvar v nedeljo, 18.3.1917 Draga žena. Ti pišem en par besedi iz poti. Za št andreje (nečitljivo -mogoče sv. Andreja - op. prepisovalca) sem se odpela! v sreda ob 9 u. zvečerčes koroško, štajersko, ogersko, pa danes nisem šena mestu. Ogersko je sama ravan. Se še peljemo naprej, to pa ne vem, kadaj pa zakaj. Ako boh da, enkrat bo že konec, da se zopet vidma. To pa ne vem, kadaj. Te naj priserčno pozdravim. Ne vem, kadaj ti zopet pišem. Denar se trosi kakor pesek na poti. (tekst se nadaljuje na sprednji strani razglednice) ... to karta ti pišem, sedaj pa ne vem, kadaj (ti ponovno pišem - op. prepisovalca) Draga moja, tako je, pa je ni pomoči za sedaj. Kdaj že še pridem domov, da borna skupaj živeli - srečno, skupaj, žalostno in veselo. Čez tekst zadaj odtisnjen žig: KOLOZSVAR, 917-MAR.19-E 10, (v žigu je madžarska krona). Preko naslova pa je odtisnjen rdeč žig: K.u.K. I Armeekommando, Personalsammelstation in Zensuriert! Očitno je v času, ko je to pisal, potoval z enim od transportov na vzhodno fronto. Kam in s katero enoto, žal ni podatka. Zopet je minilo celo leto do naslednje ohranjene pošte. Le-ta pa je poslana iz nam znanih krajev, s Štajerske. Na pobarvani razglednici Mozirja (šifra razglednice na sprednji strani: Mozirje 77-613), zanimivi tudi z nevojaške plati, je sledeč zapis: Mozirje, 10.3.18 Draga moja žena. Ti pišem, kje sem sedaj - v Mozirje. Tukaj sem prišel v torek. Tukaj ni za dobiti dosti, denar sem dobil v ponedelk 4 (četrtega) še v Celju -60 K (kron). Pa ni dosti za kupiti, je naj boljše, če se kaj od doma dobi, kadar g rejo paketi. Za dopustne vem še neč. Teserčno pozdravim. (tekst se nadaljuje na sprednji strani razglednice) ... tukaj v tem trgu sem sedaj. Ne vem, koliko časa bodem tukaj, ker se zmeraj prekladam (premeščam). Bodem že kaj več pisal prihodnič. Z bogom, na svideine. Piši mi kaj. Na zadnji strani je pripisan naslov: G. M. K.u.K. Geb Etrt. Rg. N-17. Ersatzug Pressberg Štajersko Odtisnjen žig: Mozirje, 10. III. 18 Že čez dva tedna je ponovno pisal iz istega kraja. Ohranjena je nabožna pobarvana razglednica z velikonočnim motivom, spodaj v tehniki globokega tiska: »Gesegnete Ostern!« Tekst na razglednici pa je naslednji: Mozirje, 24.3.1918 Draga moja žena. Še ta karta ti pošljem do velike noči. Ne vem, ali bodem kaj dobil za velika noč. Tona (Antonija) mi piše, da je mati nekaj dala. Ali ste poslali? Ne vem, želim, da bi kaj dobil, ka ne vem, če pridem damou. Srečne velika nočne praznike želim - z Bogom. Pripisan naslov: Guzelj Mihael, KuK. Gebietrt. R. N-22 Ersarzzug. Mozirje. Štajersko Odtisnjena pravokotna žiga: K.u.K. GEBIRGSARTILLERIEREGIMENTNr. 22 ERSATZZUG in: Von derArmee im Felde. Pomanjkanje, hrepenenje po domu, želja po priboljških. Kaj vse odseva iz samo par drobnih, okornih vrstic. Težko pričakovani dopust za velikonočne praznike je očitno samo blodnja, prazna želja. Že naslednja dopisnica, vojaška »FELDPOSTKARTE« slabe kakovosti, razodeva, da z dopustom ni bilo nič. Mozirje, v nedeljo, 12.5.1918 Draga moja žena. Ti zopet pišem. Pa rauno tako kakor zadnjič sem mislil, da pridem domou, pa še sedaj ne vem neč. Mi je dolgi čas, ker ne moram neč do sojih doma. Zelo rad bi šel pa do tebe in do moih otrok, pa mi ni mogoče, zato mi je zelo dolgi čas. Sedaj ne vem, ali bi mi poslala paket? Skoraj da mi ga pošlješ po espres, da hitro pride - v 5 dnevih, saj zadnji je do Celje v 3 dneh prišel. Tako je draga moja, zelo žalostno je živeti, pa mora biti. Da bi že enkrat bil lubi mir, da bi šli k soim domou delati, ker se sami ubijate (z delom, narečna posebnost - op. prepisovalca) doma. Sedaj te narserčnej pozdravim, tebe in otroke. Le piši mi kaj, pa tudi jušk in gabrel (Jože in Gabrijel - op. prepisovalca) kaj. Torej z bogom za danes. Pripisan naslov: Guzelj Mihael, KuK Geb. Etrtl. R. N. 22 Ersarzzug. Mozirje. Štajersko Odtisnjen pravokotni žig: K.u.K. Gebirgsartillerieregiment Nr. 22, ERSATZZUG, in: Von der Armee im Felde. (Ob robu dopisnice je natisnjeno »Pošiljatelj« v osmih jezikih.) Bolj kot napori bojišča in vojaškega življenja so moža skrbele razmere doma, pogrešal je ženo in otroke, saj je vedel, da je povsod pomanjkanje, sama ženska s tremi nedoraslimi sinovi pa tudi z nadčloveškimi napori ne zmore dela na skopi zemlji. Iz vseh ohranjenih pisanj odseva ta izredna toplina in ljubezen, izražena s preprostimi besedami. V zapuščini je ohranjena še ena razglednica brez datuma. Gre za priložnostno voščilnico za god. »Srčno voščilo za god« je v slovenščini odtisnjeno s srebrno barvo na sprednji strani razglednice. Spredaj na kartici je še nečitljiv pripis, piše pa tokrat sinu Filipu, bolehnemu in prizadetemu na umu, in sicer takole: Danes pa tebi Felip pošlem ta karta. Ali ti je kaj dolg čas? Ali se še kaj spomneš na mene? Ali kaj hodiš v šola, ali imaš še kaj oblek, ker ni neč za dobiti? Draga žena, ti oznanim, da denar sem 9.1. prejel, l/se skupaj serčno pozdravim. Pripisan je naslov: Guzelj Mihael. K.u.K Geb. ertrar. Reg. N°- UEsarzzug (beiCilli) Odtisnjena sta pravokotna žiga: K.u.K. Geb .Art. Reg. Ik Ersatzzug in Zensuriert - pod tem žigom z rdečim svinčnikom podpis cenzorja ter žig: Von der Armee im Felde. Glede na to, daje kartica slovenska, izjemoma pa ni zapisan datum razen dneva prejema denarja, je ta zapis težko uvrstiti kronološko. Morda je kartico nosil dalj časa pri sebi in jo je poslal kasneje? Skratka, še en dokaz skrbi za najmlajšega sina, ki mu je bilo šele sedem let, ko je oče odšel na bojišče. Neprostovoljno je videl veliko krajev širom Evrope, vendar vseh teh vtisov nikoli ni mogel sam pripovedovati sinovom, ki jih je imel tako rad. Težko je reči, ali seje Mihova enota v Mozirju urila ali samo dopolnjevala in počivala pred ponovno napotitvijo na bojišče. Po nekajmesečnem premoru je bila ponovno poslana vojaška dopisnica, tokrat že iz Plzna. Pilsen, 12. jul ja 1918 Draga moja žena, ti zopet (pišem) nekaj verstic. Naj pervo te serčno pozdravim. Posebniga ti nemam pisati. Zame je le (kot) ponavadi tukaj. Pisma še neč nism dobil. Tisti ki mi je posodil 20 K (kron) Iz Poč (Poče - vas na Cerkljanskem - op. prepisovalca) je sedaj doma - ako hočeš jet da njega, ti že kaj pove, kako je tukaj. Naslou sem ti že pisal, pa ti še: Ličar Franc, Poče št 21. Dela tukaj v tovarni. Štravsavka ga že pozna, jo vprašaj. Ne vem neč pisati, koliko časa bodem še tukaj. Sem ti pisal, da mi pošlješ denar. Ne vem, ali si mi poslala? Te serčno pozdravim - z bogom. Pripisan je naslov: KuK. Res. Spital NI arbt 1 la. cim 34, Borj. Pilzen Bohmen, Češko Odtisnjena pravokotna žiga: K.u.K. Reservespital No. 1. Pilsen, Orthopad...che...ong (slednje nečitljivo) in + MILITARPFLEGE + ter enaka okrogla žiga: PLZEN... 14.VII. 18.... Že čez par dni ponovno piše, z enakim otožnim tonom, iz bolnišnice v Plznu. Pilsen, UJulja 1918 Draga moja žena, ti zopet pišem. Predno ti dalje pišem, te serčno pozdravim. Ti pišem, da sem le tukaj in da nisem neč pisma dobil od tebe. Tukaj posebnega ti ne pišem. Pa kaj bi ti pisal, sej lahko veš, kako je sedaj, ker neč ne dobim. Eni dobe zmeraj, ko so blizu doma. Ne vem, kako da ne dobim neč pisma, sej ne hodi tako dolgo. Iz Istrije pride pet dni. Ne vem, kadaj bode kaj boljši. Neč ne vem. Bog daj boljši čase za nas, da bi bili enkrat zopet doma, da bodemo doma delali. Bode že tudi kaj jesti, prej pa ne. Žalostni časi so - biti toliko časa ločeni, da bi se kaj pogovorili. Vas vse skupaj pozdravim. Z bogom. Pripisan je naslov: KuK. Res. Spital NI Abt 11 a. ci 34 Borj. Pilsen Bohmen Odtisnjen pravokotni žig: K.u.K. ReservespitalNo. 1. Pilsen, Orthopaeb.... (naprej nečitljivo) 'm + MILITARPFLEGE+. Optimizem se počasi umika, kljub cenzuram do konca izčrpani mož tarna in predvsem prosi za hrano. Le-ta je tako stalnica v večini meni znane vojaške pošte ne glede na čas in prostor, celo v mirnodobnih razmerah. Denar in hrana, raje slednje. Zakaj je v bolnici, ne omenja. Rana, poškodba ali bolezen? Iz pripovedovanja starega očeta sem večkrat zaznal, da je bil njegov oče bolan, vendar menim, da je šlo za rano, saj eden izmed žigov nakazuje na »ortopedijo«. Vsekakor pa je prišlo do izboljšanja, saj se pojavi še ena dopisnica, datirana v septembru 1918. Vemo, da se je takrat vojna že bližala koncu. dne 20. Septembra 1918 Draga moja žena, ti zopet pišem. Predno ti dalje pišem, te serčno pozdravim. Posebnega ti nimam pisati, ti bodem že še kaj pisal. Od tukaj sem pisal ena karta. Ne vem ali jo bodeš dobila ali ne? Za poslati mi že ne moreš sedaj (pismo, denar ali paket - op. prepisovalca). Bodem že pisal, če bode za poslati. Sedaj ne vem več pisati. Če mi kaj pišeš, kako si napravila, kar sem ti pisal. Če moreš, napravi, ker je potreba, če bode šlo. Jest mislim, da bo. Za gospodariti ne morem od tukaj neč pomagati. Če bi prišel domou, bi že uredil kaj in popravil tergovina. Sedaj vem, da ne moreš neč z otroci, ko še druziga ne morete. Sedaj končam to pisaine in te še enkrat serčno pozdravim in otroke. Da bi boh dal, da bi se še videli, ker se toliko časa nismo. Z bogom. Pripisan je naslov: Guzelj Mihael. K.u.K Geb. etrt. Abt 6 Batt2 Feldpost 483. Odtisnjen okrogli žig: K.u.K. FELDPOSTAMT483,20. IX. 18'm pravokotni žig: K.u.K. G.A.K. batterie N°-2. Kaj naj bi žena naredila, ni razvidno. Tudi ostalo je bilo očitno zapisano tako, da je bilo še sprejemljivo za cenzuro. Kraj ni več naveden, le naslov in vojaška pošta - 483. S podrobnejšo analizo bi verjetno lahko izbrskali, kje je v septembru 1918 ta pošta obstajala. In še zadnja, podobna dopisnica slabe kakovosti, poslana z bojišča, brez zapisa kraja. Datirana je že v mesecu oktobru 1918, zapis pa je vse prej kot optimističen. Takole se glasi: dne 24. oktobra 1918 Draga moja žena, ti zopet pišem. Predno ti več pišem, te priserčno pozdravim - druziga ti ne morem pomagati. Ti pa mi kaj pošlji za pod zobe. Za denar se tu že tudi kaj kupi. Kruh šene da, je dragi, pa če ga kupiš, ga leje. Sem ti že pisal, da mi pošlji, pa ne vem, ali si dobila karta ali ne. Pa le pošlji mi. Kaj več ti ne pišem. Če bog da, da pridem domou, ti povem. Te še enkrat pozdravim in otroke. Z bogom, če boh da. Pripisan je naslov: K.u.K. Geb. Art. Abt 6 Batt2 - Fedpost363. Odtisnjen je okrogel žig: K.u.K. FELDPOSTAMT363,25. X. 18 in pravokotni žig: K. u. K. G. A. R.G., batterie N2. Kot rečeno, je to zadnji ohranjeni dokument. Domov se Miha ni vrnil, prihajali so ostali možje s Cerkljanskega in obupani družini povedali, da so ga nazadnje videli v eni izmed vojaških bolnic. Podatki, kje naj bi to bilo, so precej različni, pojavil seje tudi podatek, da naj bi bil nazadnje v italijanski Veroni. Če to drži, se je svoje zadnje mesece očitno bojeval na zahodnem bojišču, bliže doma. Doma so ostali nedorasli otroci in vdova Marija. Pričeli so dolgotrajen boj za pravice. Cerkno je z ostalimi deli Primorske prišlo v roke Italiji. Podatka o datumu in kraju smrti Mihaela niso nikoli dobili. S pomočjo pravnika, ki je poizvedovanje mastno računal, so pridobili dokumente o razglasitvi smrti. Na podlagi tega je lahko najstarejši sin podedoval domačijo, vdova pa pridobila pravico do posebne pokojnine. Sosed Kofol je, čeprav ranjen, vojno preživel in se vrnil domov, kjer je učakal visoko starost. Kapelice kljub temu ni postavil, saj sta zaobljubo sprejela skupaj z Mihaelom. Kdaj in kako pa je bil kupljen na začetku omenjeni kip, ki naj bi v kapelici stal, ni znal povedati nihče. Ponuja se razlaga, da je bil Mihael kljub vsemu v prvem letu služenja na dopustu in da je kip kupil vnaprej, da bi zaobljuba bolj držala. Usoda drugega pradeda iz iste vasi je še bolj zavita v tančice pozabe. V nasprotju z Mihaelom se za njim ni ohranilo nič korespondence, a na srečo vsaj ena fotografija. Tudi njegova vojaška pot je dokaj nepojasnjena, prav tako kraj in datum smrti. Znan pa je način, kako je umrl, saj je po vojni prišel na Štravsovo domačijo preživeli vojak iz sosednje vasi. Skrušeni vdovi, ki je ostala sama z dvema majhnima otrokoma ter ostarelo taščo, je prinesel jasno ustno potrdilo o Andrejevi smrti. Trdil je, da sta bila z Andrejem skupaj v enoti. Bili so v okopih in se izmenjevali na položaju. Del enote je počival, ostali so budno spremljali dogajanje na frontni liniji. Andrej je prosil nadrejene, če lahko podaljša svojo izmeno za eno uro, da bi potem dalj časa počival. To je dokaj običajna prošnja v vojaškem življenju. Vprašanje pa je, kako jo nadrejeni rešijo. V tem primeru so želji ugodili in Andrej je ostal na položaju še eno uro. Ko seje ta že iztekala, je z italijanske strani nenadoma priletela granata velikega kalibra naravnost na položaj. Raztrgala in zasula je del moštva, med njimi tudi Andreja. Bil je v trenutku mrtev. Stara mama Alojzija (1908) je svojega očeta ohranila v spominu kot visokega in vitkega moža. K vojakom je bil vpoklican že kmalu po izbruhu sovražnosti, najverjetneje leta 1914. Takrat je bil star 32 let. Na ohranjeni fotografiji se postavlja v uniformi pripadnikov lovskih bataljonov. Na klobuku, okrašenem s petelinjim perjem, je jasno viden znak dvajsetega lovskega bataljona. Ta je imel svoj sedež v letih neposredno pred prvo svetovno vojno v Krminu, naborno območje pa je obsegalo Trst s širšim zaledjem - očitno tudi Cerkljansko. Zelo verjetno je, da je bila fotografija posneta še pred vojno, vsaj po videzu uniforme sodeč, nedvomno pa je bila posneta v Trstu, saj o tem pričajo odtisnjeni podatki o fotografu. Uniforma je zgledno urejena, okrašena s strelsko vrvico, posebej izstopa lep paradni klobuk.Te so v vojni vojaki zamenjali za t. i. bojne oz. frontne kape. Marljivi zbiralec zgodovinskih in etnoloških posebnosti s Cerljanskega, posebej iz vasi Ravne, Viktor Prezelj, je neutrudno brskal po raznih arhivih ter župnijskih kronikah. Za mojega pradeda je našel točen podatek o datumu smrti, in sicer 16.03.1916. Kot kraj je navedeno samo »soška fronta«. Stara mama je kot kraj smrti večkrat omenila Tirolsko (Tirule - v narečju). V enem izmed starih koledarjev, ki so se ohranili doma, sem med mnogimi žrtvami vojne našel natisnjeno tudi ime pradeda Andreja Štravsa. Portret je očitno povečava obraza z edine ohranjene - vojaške fotografije. Pod zaporedno številko 1016 je objavljena majhna portretna fotografija, spodaj pa je zapis:»... Iz Ravni pri Cerknem: 1016 Štraus Andr., padel 1916 na Koroškem...« Podatki se očitno ujemajo, vendar ne povsem. Po enem izmed virov je med prvo svetovno vojno 20. K.u.K. FJB (20. cesarsko kraljevi lovski bataljon) bojeval bitke na območjih: Ravelnik, Lipnik, Bovec, Golobar in Vršič. Žal vir ne navaja natančnejših časovnih opredelitev, ki bi pomagale določiti kraj, kjer se je končalo življenje Andreja Štravsa. Ohranjena fotografija je bila očitno tudi osnova za portret, ki ga je s svinčnikom veliko kasneje narisal italijanski vojak na naši domačiji, ko sta bila Alojzija in Jože (moja stara starša) že poročena. V naši hiši so živeli italijanski oficirji, na hlevu pa so spali vojaki iz divizijona poljske artilerije. Pri nas so tudi kuhali za starešinski kader. No, eden teh vojakov je bil očitno nadarjen za risanje in po predlogi je narisal portret nekdanjega nasprotnika svoje države. Zanimivo ali ironično? Kdo bi vedel. Na risalnem listu, ki ima odtisnjene proizvajalčeve Fotografija pradeda Andreja Štravsa, avstrijskega vojaka, v uniformi lovskega bataljona in njegov portret, delo neznanega italijanskega vojaka. (Vir: osebni arhiv) oznake (PM Fabriano -1940), je dokaj uspešno narisal avstro-ogrskega vojaka. Dimenzije originala so 32,8 cm x 42,8 cm. Tako sta moja pradeda ostala nekje zunaj, darovala sta življenji, prej ko ne neprostovoljno, za nekoga in nekaj, v kar nista verjela. Bolj sta ljubila svoje družine in svoje cerkljanske bregove, ki soju, čeprav skopo, vseeno preživljali - njiju in njune komaj osnovane družine. Onadva pa sta morda zapisana na kakšnem pozabljenem spomeniku ter v statistikah, ki so tako neprepričljive in mrzle. V eni teh, objavljeni v Goriškem koledarju za leto 1920, je navedeno, da je bilo iz župnije Ravne pri Cerknem, ki je pred prvo svetovno vojno štela 270 duš, vpoklicanih 45 mož, padlo pa naj bi jih 12. Kasnejše statistike so pokazale nekoliko drugačno razmerje, in sicer 50 vpoklicanih in 15 padlih. V tej statistiki je še navedeno, da so bili štirje med vojno ranjeni, trije pa ujeti, vendar so se vsi srečno vrnili. Kakorkoli že številke kažejo, eno je jasno - prva svetovna vojna mi je vzela dva pradeda. Zapisal Brane Tušar, Cerkno, september 2003. Članek je že bil objavljen v reviji Na fronti (Društvo Soška fronta, Nova Gorica, december 2004). NAJTEŽJE JE BILO PRENAŠATI STRADANJE IN PONIŽUJOČ ODNOS AVSTRIJSKIH OFICIRJEV DO VOJAKOV Prispevek je združitev posameznih pripovedovanj mojega očeta Ivana Gnezde (Vojsko, 19.11.1898-Idrija, 10.1.1977). Točnih datumov si nisem zapomnil, čeprav je določene dogodke navajal tudi do ure natančno. Ivan Gnezda je bil v avstro-ogrsko vojsko vpoklican v zgodnji pomladi 1916. leta v Škofjo Loko. Kot 17-letni fantje bil dodeljen 27. celjskemu pešpolku. Po očetovem pripovedovanju so bili v avstro-ogrski vojski poleg stradanja največji problem izredno slabi odnosi nadrejenih častnikov do vojakov. Avstrijski oficirji so slovenske vojake stalno zmerjali s »Schvvein« (svinje). Minimalna hrana se je delila enkrat dnevno - pred poldnevom. Zjutraj in zvečer so dobili »kavo«, ki je bila le topla črna voda; glede na dolžino vrste čakajočih vojakov je delivec v kotel zlival še dodatne »škafe« vode. Vojaki so si na vse načine pomagali potešiti lakoto; med drugim so imeli npr. pri sajenju krompirja v žepih male lesene palčke, ki sojih zatikali v zemljo zraven krompirja, tako da so ga lahko ponoči pobrali in skuhali. Da bi se izognili vojaškim obveznostim, so jedli tudi surov krompir, ker je le-ta povzročil povišano telesno temperaturo. To je bilo edino opravičilo za izostanek od dela. Pred odhodom na fronto so vojaki dobili puške, s katerimi so opravili preizkus streljanja v tarčo. Oče je dobil odlično puško, vendar ni streljal v cilj, ampak v druge točke, saj je vedel, da so najboljši strelci poslani v prve bojne vrste. Zaradi tega je bil moštvu topa dodeljen kot pomožni delavec. Ruska fronta Po končanem usposabljanju je prišlo povelje za odhod na rusko fronto. Med vožnjo so se ustavili na »Ogrskem«, kjer je postroj novih enot vojakov iz različnih krajev pregledal prestolonaslednik. Pri postroju je Ivan Gnezda, vojak 27. Celjskega pešpolka. Škofja Loka, 1916. (Vir: osebni arhiv) bil oče na čelu »kompanije«. Za strumno držo mu je poveljujoči odobril dva dneva nagradnega dopusta, ki pa ga nikoli ni mogel izkoristiti. Med obvezno vojaško opremo je sodil tudi obrok hrane (kos kruha - »karnis«, zavojček kave...), ki ga je bilo dovoljeno pojesti samo na povelje v izrednih razmerah. Tudi na fronti je bilo prisotno stalno stradanje. Vojaki so bili najbolj veseli, kadar seje poškodoval kakšen konj (npr. zlomil nogo), ker so ga lahko usmrtili in pojedli. Spominjal se je dogodka, ko so na jasi zagledali poginulega konja, ki sta ga vsak s svoje strani žrla medved in divji prašič. »Lajtnant« (podporočnik) je takoj streljal na merjasca, da bi prišli do mesa. Ko je le-ta začutil bolečino, je skočil v medveda in mu razparal trebuh. Tako so si lahko potešili lakoto. V avstro-ogrski vojski je veljala zelo huda disciplina. Imeli so stalne kontrole hrane, ki jo je bilo dovoljeno pojesti le na povelje. Če je v kompletu hrane pri posamezniku manjkal samo zavojček kave, je bil kazenskemu streljanju izpostavljen vsak deseti vojak. Sam ni bil v nevarnosti, ker je bil največji v enoti. Enkrat je bil celo določen za strelca, vendar do streljanja ni prišlo, ker jih je presenetil ruski napad.Vizogib sankcijam so vojaki v prazne zavojčke za kavo dajali zemljo. Na začetku poletja leta 1916 je ruska vojska v Besarabiji (v okolici reke Prut v Romuniji) izvedla ofenzivo, v kateri je bilo z granato ubitih vseh 11 tovarišev pri topu. Preživel je edino oče, ker je bil kot pomožni vojak oddaljen 50 m od topa. Kmalu zatem je zaslišal klic ruskega vojaka: »Brusaj vintavka!« (Odvrzi puško!) Rusko ujetništvo Zajete vojake so Rusi zbirali v manjšem mestu. Med potjo so jim domačinke prinesle hlebčke kruha. Čeprav je bil na čelu kolone, mu je ostal le košček kruha med prsti, ker so mu ostalo iztrgali popolnoma izstradani tovariši. V manjšem mestu s tržnico so Rusi ujetnikom razdelili denar (polovico rublja) rekoč, naj si kupijo hrano. Po temeljitem pregledu tržnice se je oče odločil kupiti malo kruha in klobaso. Ko je to pojedel, so se začele hude bolečine v želodcu. Ni mogel ne sedeti ne stati, samo slonel je ob drevesu, da so bolečine popustile. Nekaj tovarišev - ujetnikov pa je zaradi preveč zaužite hrane celo umrlo. Nato seje pričel 64-dnevni pohod do taborišča vzhodno od Kijeva. Skupino kakih 100 ujetnikov sta spremljala dva ruska vojaka na konjih. Eden je jezdil na začetku kolone, drugi zadaj. Ko se je zmračilo, se je kolona ustavila. Ujetniki so polegli drug poleg drugega. Čeprav je bilo poletje, jih je ponoči zeblo. Najbolj je bil mrazu izpostavljen krajni ujetnik, zato so se celo noč menjavali. Zaradi slabe obutve so bili stalno ožuljeni; prihajalo je do zastrupitev in celo smrti ujetnikov. Večino poti so zato prehodili kar bosi. Ujetniki so si med seboj pomagali pri nošenju opreme. Tovariš, kije študiral v Pragi, ga je naučil par ruskih besed, v zameno pa mu je oče pomagal premagovati pot.1 Cilj njihove poti v ujetništvu je bilo taborišče vzhodno od Kijeva, kjer so v bližini gradili novo železniško progo. Za opravljeno delo so prejemali plačilo. Kasneje so se jim pri delu pridružili kitajski delavci - svobodnjaki, ki so bili pripravljeni delati ceneje, kot so plačevali ujetnike. Zato so tudi njim znižali plačilo za polovico. Kitajski delavci so živeli in se prehranjevali ob železniški progi. Povsod naokoli so nastavljali zanke za podgane in jih kar na mestu spekli in pojedli. Ujetniki z njimi niso bili v dobrih odnosih in so jim zvečer z vlaka kazali razprta prsta (kazalec in sredinec - »roge«), kar je za njih pomenilo žalitev. Od besa so tekli za vlakom in brcali v njegova kolesa. S prihodom zime gradnja železnice ni bila več mogoča. Ker je razumel rusko2, so ga premestili v Kijev. Tam so mu dodelili konjsko vprego, s katero je v mesto iz skladišč na rečnih ladjah po zaledenelem Dnepru prevažal hrano. Lakote v ujetništvu niso trpeli. Hrano so jim delili v velike lesene posode (skupaj za 12 ujetnikov).Težave so imeli tisti tovariši, ki niso mogli jesti vroče hrane; posledično so bili namreč vsi opečeni okrog ust. Ko so si ujetniki zaželeli priboljška, so po navadi trije skupaj vstopili v trgovino, da bi kupili slanino. Najboljši govorec seje pogajal za ceno, pri tem pa dal kos slanine pod pazduho. Drugi je zakril pogled prodajalcu tako, da je tretji zadaj lahko odrezal kos slanine. Pogajalec je nato vrgel na pult preostanek, pokazal, da se ni možno dogovoriti in skupaj so odšli iz trgovine.Trgovino in druge pomembne institucije so imeli v rokah izključno Židje. Rusija je z začetkom oktobrske revolucije izstopila iz vojne. Ujetniki niso imeli stika z revolucionarji, čeprav seje v daljavi slišalo streljanje. Ruska carska vlada in Avstro-Ogrska sta izmenjali ujetnike in tako je moj oče prišel v avstrijski zbirni center v mestu Bruck na področju Zgornje Štajerske, kjer so formirali nove enote za fronto. V tem mestu je srečal tudi svojega starejšega brata Frenceta, kije mesec dni kasneje umrl. Soška fronta Ko je bila sestavljena nova vojaška formacija, so jo z vlakovno kompozicijo odpeljali na soško fronto (Doberdob). Med potjo skozi Maribor, Celje in Ljubljano so vojaki »izginjali« z vlaka in v Logatcu je tudi sam pobegnil. Po celonočni hoji je zjutraj prišel domov na Vojsko. V nedeljo po maši je »pošttrajbar« (razdeljevalec pošte in obvestil) objavil, da se morajo dezerterji nemudoma javiti nazaj v enoto, sicer bodo obsojeni pred vojaškim sodiščem. Mama gaje preprosila, da seje vrnil v enoto. Položaj na bojišču je bil zelo težak. Razmerje moči v moštvu in oborožitvi je bilo 1:3 v korist Italije. Po cesarjevem dovoljenju so lahko Bošnjaki nosili fese. Ko je bila situacija kritična, so tudi ostalim vojakom razdelili fese, da so se z njimi kazali nasprotnikom. Italijanski vojaki so se jih bali zaradi njihove izjemne krutosti. Doživel je situacijo, ko sije skupina Bošnjakov zataknila bajonete zadaj v škornje in z dvignjenimi rokami predaje odšla proti italijanskim položajem. Ko so prišli do njih, so bajonete potegnili iz škornjev. Italijanski vojaki so bili tako presenečeni, da se niso uspeli niti braniti. Ob jutranji ofenzivi avstro-ogrske vojske na Doberdobu je bil njegov tovariš ranjen. Ko je oče poskušal ranjencu pomagati, so tudi njega zadeli streli. Iz nezavesti ga je naslednjo noč zbudila huda nevihta. Kljub bolečini -zadet je bil trikrat pod ključnico na levi in desni strani - je ugotovil, da se je fronta premaknila kakšnih 100 m na italijansko stran. Začel seje plaziti v zaledje fronte. Z vlakom je bil prepeljan v »bolnišnico« v Čakovec, ki je bila urejena v opuščeni šoli. 10 ranjencev je ležalo na tleh pod eno odejo. Tam gaje edinkrat pregledal zdravnik, ki mu je povedal, da sta mu zadaj na eni strani izstopili dve krogli skozi eno luknjo1 2 3. Ko so se mu rane zacelile, je bil ponovno premeščen v zbirno mesto Leoben zraven Brucka. Pot na soško fronto je bila tokrat drugačna, da bi preprečili pobeg vojakov. Enota seje borila v okolici Avč, Kanala in Gorice. Iz Gorice so se morali umakniti, kerjim je zmanjkalo streliva. Po umiku je v Grgarju srečal Bošnjaka, ki mu je iz zgornjega žepa uniforme viselo človeško uho. Na vprašanje, kaj je to, mu je slednji odgovoril, da bo to »nesel kuči« kot dokaz, da so se hrabro borili; ko mu je zmanjkalo streliva, je počakal italijanskega vojaka, ga nabodel na bajonet in mu odgriznil uho. Po razpadu italijanske vojske na soški fronti so prodirali po Furlaniji, kjer so si vojaki marsikaj privoščili. Nekateri so tudi »utonili« v vinskih kleteh. Fronta seje premaknila do reke Piave. Med avstro-ogrsko vojsko seje razširila novica, daje na drugi strani 12 divizij francoskih in angleških vojakov. Ko so vojaki dobili rum, je to pomenilo, da bo sledilo povelje za napad. Višji častniški kader so sestavljali pretežno Avstrijci, nižjega pa Slovenci. Zaradi prisotnosti francoske in angleške vojske so se nižji slovenski oficirji in vojaki odločili, da ne izvršijo povelja za napad. Višji poveljniški kader so razorožili in fronta je razpadla. Oče se je domov vrnil 15.11.1918. Ob koncu prve svetovne vojne, po skoraj triletnem služenju vojske, še ni dopolnil niti 20 let. Po spominu zapisal Vladimir Gnezda, Idrija, 11.11.2014. 1 Kot zanimivost naj povem, daje na pogreb očeta leta 1977 prišla gospa Reven, ki je ob izrazu sožalja dejala, da če njega ne bi bilo, se tudi ona ne bi rodila. Na vprašanje, kaj to pomeni, je odgovorila, da brez njegove pomoči njen oče ne bi preživel 64-dnevnega pohoda v ujetništvu. 2 Ruskega jezika se je kar dobro naučil. Ko se je okrog leta 1960 srečal z ruskim inženirjem, živečim v Ljubljani, se je z njim pogovarjal v ruščini, za kar je bil pohvaljen. 3 Kot zanimivost naj navedem, da je okrog leta 1970 potekalo fluorografiranje vsega prebivalstva. S strani zdravstva je oče dobil poziv za dodatne preglede, na katerih so mu odkrili kroglo pri hrbtenici. Italijanska vojaška komisija mu je zato priznala 20-odstotno invalidnost. Imel ni nobenih zdravstvenih težav. Po koncu prve svetovne vojne je do leta 1931 delal pri gozdni upravi, nato do leta 1943 pri Konzumnem društvu Idrija, kjer je prekladal tudi 100 kg težke vreče moke. Med letoma 1943 in 1945 je bil v NOB. Leta 1945 se je zaposlil pri trgovskem podjetju Preskrba, kjer je delal do upokojitve 1953. leta. Pri dopolnjenih 55 letih je imel več kot 42 let delovne dobe. BOJI NA NOŽ SO BILI STRAŠNI. STARI OČE SE JIH JE Z GROZO SPOMINJAL VSE DO ZADNJEGA DIHA. Stari ata Alojzij Božič (1886-1974), s katerim smo živeli v skupnem gospodinjstvu, je bil moj velik prijatelj iz otroških letih. Mnogo sva preživela skupaj, vzel si je neskončno veliko časa zame. Pripovedoval mi je o mnogočem, med drugim tudi, kaj vse je preživel med prvo svetovno vojno. Nekaj od tega mi je ostalo živo v spominu do današnjih dni. Pod Avstro-Ogrsko je služil redno vojsko v 17. pešpolku (»Kranjski Janezi«) v kasarni Sv. Petra v Ljubljani. Na začetku prve svetovne vojne je bil na dan sv. Ane, 26. julija leta 2014, mobiliziran. Doma je pustil ženo z majhnim, komaj rojenim sinom Slavkom, mojim očetom. Poslan je bil v Karpate. Tu je v snegu in mrazu, noč in dan pod milim nebom, brez redne oskrbe in prehrane dobil hude ozebline na rokah in nogah. Pripovedoval je, kako so morali imeti vojaki pri sebi vedno nujni rezervni obrok hrane (konzerve). Za prekršek, če bi kdo pojedel ta obrok, je bila odrejena smrtna kazen z ustrelitvijo. Vojaški starešine so sestradane vojake večkrat kontrolirali in v primeru, da rezervne hrane pri katerem od njih niso našli, so ga na licu mesta ustrelili. Stari oče je bil zaradi hudih poškodb od ozeblin poslan iz Karpatov na zdravljenje v Ljubljano. Zdravil se je v vojaški bolnici v Tobačni tovarni. Po koncu zdravljenja so ga ponovno poslali na fronto v Galicijo. Tu je bil v spopadu z Rusi težko ranjen v levo nogo. Ko se je po bitki poražena avstrijska vojska umaknila, je ranjene vojake pustila skupaj z mrtvimi kar na bojnem polju. Zajela jih je ruska vojska. Rešilo ga je to, daje govoril slovensko in so ga ruski vojaki prepoznali kot pripadnika bratskega slovanskega naroda. Poslali so ga daleč na vzhod Rusije v mesto Kazan, kjer so ga v bolnici operirali in mu rešili življenje. Med Rusi seje zelo dobro počutil. Pripovedoval je, kako so v bolnico dobivali celo pomaranče s Kavkaza. Sklenil je veliko prijateljstev, ki pa jih po odhodu domov seveda ni mogel vzdrževati. S Kazana je Vojak Alojz Božič - fotografija, ki jo je kot poštno razglednico poslal svoji sestri Minki. (Vir: osebni arhiv Milana Božiča! -7— ■ - ..—- —..... ...... - I i -------------------------- Alojz Božič (sedi tretji v prvi vrsti z desne) na zdravljenju v vojaški bolnišnici v Tobačni (Ljubljana), na poštni razglednici, ki jo je pisal svoji ženi Mici. (Vir: osebni arhiv Milan Božič) I poslal 24. februarja 1916 dve razglednici: eno staršem in eno sestri Minki, nato pa 28. junija še eno staršem. Po sklenitvi separatnega miru s centralnimi silami so Rusi začeli vojne ujetnike vračati. Stari očeje skupaj z drugimi ujetniki odpotoval v začetku marca 1918 na Dunaj z vlakom preko Finske in Švedske. V švedskem pristanišču so kar cele vagone z ujetniki vred vkrcali na ladje. Po prihodu na Dunaj se je precej časa zdravil še v tamkajšnji bolnici. Od tam se je kot težek invalid s poškodovano in precej krajšo levo nogo vrnil domov. Zaposlil se je na lažjem delovnem mestu v klasirnici (bašeriji) Rudnika živega srebra, kjer je do upokojitve prebiral rudo. V ranjeni nogi je imel polno šrapnelov - kovinskih koščkov granat. Vse do smrti je vsako leto najmanj enkrat hudo zbolel. Dobil je visoko vročino, ki ni in ni ponehala, dokler se mu gnojna rana na nogi ni odprla in je iz nje prišel košček kovine. Dobil je dve vojaški odlikovanji za hrabrost, vendar mu to ni veliko pomenilo. Po njegovi smrti smo jih njegovi domači našli v predalu med kleščami, kladivi in drugim orodjem. In kaj se mu je najgloblje vtisnilo v spomin? - Kako grozovite so bile borbe na nož iz bližine, z bajoneti, prsi ob prsi, mož na moža. To grozo je nosil v sebi vse življenje. Še na smrtni postelji, ko ni poznal nikogar več in je klical le še svojo mamo, je govoril, kako težko je ubijati. - Kako so se v bojih na vzhodni fronti bali ruskih Kozakov. - Kako so na nekem dolgem maršu, izčrpani in žejni grozno težko čakali, da bi prišli do vode. Ko jim je to končno le uspelo, so, ne da bi gledali, kakšna je voda, planili k njej in se je napili. Takoj za tem so ugotovili, da so v vodi plavala trupla mrtvih vojakov. Po pripovedovanju Milana Božiča zapisala Ivica Kavčič, Idrija, december 2014. OD STOTIH VOJAKOV V SKUPINI STA V GALICIJI ČUDEŽNO OSTALA ŽIVA SAMO OČE LEOPOLD IN NJEGOV KAMERAD Moj oče Leopold Šmalc1 je bi član gibanja preporodovcev2 in zato takoj po opravljeni »kriegs maturi« komaj devetnajstleten poslan na fronto v Galicijo. Tam je avstrijski oddelek, ki mu je bil dodeljen, takoj padel v rusko ofenzivo. V zapornem ognju so po njih padale granate druga ob drugi. Za granatiranjem je prihrumela ruska pehota in pokončala še tiste, ki so ostali živi. Od stotih vojakov oddelka sta po čudežu preživela samo oče in njegov kamerad. Rešila sta se zato, ker sta refleksno padla v luknjo, ki jo je malo pred tem naredila eksplozija granate. Kot preporodovca sta se takoj vdala in to s kričanjem po slovensko dopovedovala ruskim vojakom. Ko so ti ugotovili, da sta Slovana, ju niso ubili, temveč začeli zasliševati. Poslali soju vTockoje blizu Samare, kjer je bilo velikansko taborišče za avstrijske jetnike. Okrog in okrog je bila sama stepa. Komaj je prišel v taborišče, je oče Leopold dobil pegasti tifus. Več mesecev je ležal v nezavesti. Zahvaljujoč svoji prirojeni odpornosti in skrbni bolničarki Nadji je ostal pri življenju. Medtem je v Rusiji izbruhnila oktobrska revolucija. Jetniška uprava je razpadla, ujetniki pa so se razbežali na razne strani. Oče se je peš usmeril proti Sibiriji. Njegovo edino zavetišče v širni stepi je bila naravna votlina, v kateri sta se mu vsako noč pridružila dva psa »volkodava«. Med potjo je tu pa tam dobil delo in nekaj hrane pri pastirjih. Pomagalo je to, da je znal rusko. (Preporodovci so se namreč iz protesta proti avstrijski oblasti ilegalno učili ruščine.) Kljub vsemu ni veliko manjkalo, da bi umrl od lakote. Prepešačil je tisoč in več kilometrov, dokler ni prišel do Altaja.Tu je v neki samoti zagledal starčka, ki je z volovsko vprego sam oral njivo. Usedel seje v bližini in zbiral pogum, kako naj starčka ogovori. Ko ga je ta opazil, ga je vprašal, kdo da je in kaj želi. Oče ga je vprašal, ali mu lahko pomaga pri oranju. »Seveda mi lahko pomagaš, če moreš in znaš,« je odgovoril starček. Oče še svoj živ dan ni imel pluga v rokah. »Stisnil sem zobe,« je pripovedoval, »in poprijel za ročici pluga.« Neveščega dela ga je plug premetaval sem in tja. Starček se je smejal in rekel: »Ti pa že nisi nikoli držal pluga v rokah!« Oče Leopold Šmalc (1895-1971) - sodnik in Leopold Šmalc v Rusiji leta 1915. bibliotekar. (Vir: osebni arhiv) (Vir: osebni arhiv) m uje nato povedal vso svojo zgodbo. Pamfilič (tako je bilo starčku ime) ga je odpeljal domov v svojo skromno hišico, da bi mu babuška dala kaj za pod zob. Ko je stopil čez prag slabo osvetljene veže, se je od ognjišča dvignila stara ženica, stopila proti njemu, visoko dvignila roki in na ves glas kriknila: »Ljova, moj Ljova, vendar si se vrnil!« Oče je presenečen in pretresen obstal, ona pa je prišla k njemu, ga objela in začela jokati. Po rasti in po videzu je bil moj oče namreč zelo podoben njenemu vnuku, ki je bil takrat nekje v avstrijskem ujetništvu. In še imeni sta imela enaki. Ljova je namreč ljubkovalno ime za Leva, Lev pa je po rusko naš Leopold. Babuška se je na očeta čustveno navezala, kot bi bil njen vnuk. Oče je pri Pamfiliču ostal zelo dolgo - eno leto ali več. Pomagal je starčkoma pri vseh delih. Vojna vihra ga je nato gnala po vsej Rusiji do Moskve. Domov se je vrnil šele leta 1922. Pamfiliča in babuške seje spominjal vse življenje. Nikoli ni izvedel, ali seje resnični Ljova kdaj vrnil k njima. Verjetneje je, daje ostal nekje med neznanimi ruskimi ujetniki, ki so pustili svoja življenja na naši zemlji ali kje drugje. Kadarkoli smo otroci šli z očetom mimo ruske kapelice pod Vršičem, je s tesnobo v srcu vzdihnil: »Kdo ve, kje leži Ljova, ko bi bil vsaj tu pokopan!« Oče je umrl leta 1971. Mene je pot zanesla v Idrijo. Tu sem se udomačila. Z možem sva na Plestenicah od soseda, po domače Krkoča, kupila staro, zapuščeno hišo in njivo. S to družino smo se spoprijateljili. Lepega dne je v pogovoru prišlo na dan, daje njihovega deda Jakoba prva svetovna vojna zanesla iz Galicije vTomsk. Ugotovili smo, da je bil v tem mestu v istem času tudi moj oče, vendar se nista nikoli srečala. Ob tem spoznanju sem si z žalostjo v srcu rekla: »Kakšna škoda, da očeta ni več in bi ga lahko pripeljala na Krkoče!« Po pripovedovanju Marije Bavdaž zapisala Ivica Kavčič, Idrija, december 2014. 1 2 1 Leopold Šmalc (1895-1971) - sodnik in bibliotekar. Pravnik, ki je našel svoj pravi poklic v knjižničarstvu. Leta 1945 je prevzel vodenje Centralne pravosodne knjižnice v Ljubljani. Kot pravnik z dolgoletno prakso in široko razgledanostjo je knjižnico reorganiziral in jo razvil v osrednjo specialno knjižnico za pravosodje ter korenito povečal knjižnični fond. Po upokojitvi leta 1963 je prevzel honorarno delo pri Ustavnem sodišču, kjer ga je čakala podobna naloga kot v Centralni pravosodni knjižnici, le da je tu šlo za popolnoma novo knjižnico. Vir: 90 let Centralne pravosodne knjižnice. Katalog. Vrhovno sodišče Republike Slovenije, Ljubljana 2008. 2 Preporodovci: tajno mladinsko gibanje, ki se je širilo v glavnem med dijaki srednjih šol vseh slovenskih dežel in je tik pred prvo svetovno vojno štelo preko 500 članov. Odločno so zavračali dogmo, da je rešitev slovenskega oz. jugoslovanskega narodnega vprašanja mogoča v okviru Avstro-Ogrske, in so zahtevali ustanovitev samostojne jugoslovanske države izven monarhije. Bili so povezani z Mlado Bosno in podobnimi gibanji na Hrvaškem. Preporodovsko gibanje je doživelo največji razmah v šolskem letu 1913/14. Naglo se je širilo iz Ljubljane in zajelo velik del dijaštva na gimnazijah v drugih slovenskih mestih, tudi na realki v Idriji. Gibanja je bilo konec po sarajevskem atentatu, ko so bili voditelji aretirani in decembra 1914 obsojeni zaradi veleizdaje. Vir: Kuge, lakote in vojske - reši nas, o Gospod. Katalog razstave, Zgodovinski arhiv Ljubljana, 2014, str. 15. JANEZ TRUŠNOVEC SE JE VRNIL ŽIV IZ RUSKEGA UJETNIŠTVA. V DRUGI SVETOVNI VOJNI MU NI USPELO - POBRAL GA JE DACHAU. Vsaka vojna zareže globoko v cele narode in posledično v usode družin in posameznikov. Tu je le nekaj drobcev spominjanj. 1. Tast JanezTrušnovec (roj. 1887 v Gorenji Trebuši) se je po prvi svetovni vojni kot ujetnik znašel v Rusiji. Bilje preprost vaški fant iz številne družine, preživljali so se z lastnim delom na kmetiji. A vojna ni prizanašala. Z znanjem italijanščine in nemščine se je nekako znašel, še bolj pa z delom kot ujetnik na daljni ruski zemlji. Cenili so ga, jezik je pogovorno kmalu obvladal, radi so ga imeli. Želeli so, da bi ostal pri njih. A srce je hrepenelo v trebuške govce, čeprav bi bila doma en usta preveč. Kdove kako seje neke noči znašel doma, kjer niso več upali na njegov povojni povratek. Od zunaj je ponoči slišal tiktakanje ure v izbi - živi so - in zavlekel seje na seno. Z delom na železnici, gradnjo kanomeljske ceste in ljubeznijo je ustvaril skromno gnezdo doli ob Soči. A 2. avgusta 1944 ga je vzelo taborišče Dachau, od koder se ni vrnil. 2. Deda (po maminem rodu) Jakoba Kokelja (roj. 1879), avstrijskega vojaka, so poslali v Postojno »na dolžnost« stražit ujetnike. A žena Mici je s hčerjo Mici (roj. 1907), mojo mamo, našla pot do njega. Snidenje je bilo presunljivo za vse. Lakota pa je trkala na vrata. Takojšnja vrnitev domov je bila nujna, preživetje je terjalo svoje.Tudi pošiljke kruha in drobnih priboljškov so »romale« do deda v vojsko. Poleg tega je ljudi begala bližina oziroma bližanje soške fronte. Mnogi so razmišljali o begunstvu, tudi Kokeljevi so pripravili najnujnejše. 3. Karolina (Draga) Likar (roj. 26.7.1914), hči Polde in Karla Raztresna, sestrična moje mame, Mici Kokelj por. Strel, je bila komaj rojena ob očetovem odhodu k vojakom. Upal je, kot mnogi, da bo do božiča Ded Jakob Kokalj z ženo in hčerko Mici - mojo mamo. (Vir: osebni arhiv) že doma. Štiriletna deklica pa ga ob prihodu domov po koncu vojne ni poznala. Celo bala se ga je. »Kaj dela ta mož tukaj, ne poznam ga, to ni moj ata.«Težki spomini ostanejo v ljudeh še po sto letih. Trnovo pri Gorici 22/2/2015 Draga soproga. Sprejmi sto tisoč pozdravov od Tvojega soproga. Nocoj bodemo v tej vasi prenočevali, dež in sneg gre cel popoldan. To je dobro da smo še pred dežjem prišli gor. Kar sem Te prosil mi pošli hitro že veš kaj. Ta ibung me bode otresla. Tvoj zvesti Jakob. Z Bogom. Nekaj utrinkov iz dopisovanja mojega deda Jakoba Kokalja moji babici Mariji Kokalj v Idrijo št. 361 / Riže / Kranjsko: ' V/s t Is ' 'r {j- s? W (s n&Ml y 'y>rr,0 r.u> k -z . jfa, k- ■ ' ' ; j ^ , r.z /u./z /zizz,- /n. /p/fp jtk.kp^i ^(kCs L Dornberg 20/3/1915 Draga soproga! Včeraj smo imeli slab marš ko smo šli iz Cola, prav čisto smo bili mokri, ko smo prišli na Dol, nevem kako bi bilo ko bi se ne bili nas kmeti usmilili ravno tak mokri bi šli danes proti Gorici. Sedaj je ura tri popoldne pa še nismo menaže jedli in od 3 ure zjutraj smo tako kar si mor sam kaj kupiti. Ob 7 ali 8 uri pridemo v Gorico. S pozdravom Tvoj zvesti Jakob. Od piši kadar premeš. Z Bogom. Dopisnica.- Postkarte. ;»v r? 10*M» A IMi-.TiifV-ilU Ailvlslierg _y... Veliki Otok 11/7/? Pri Postojni Sprejmi mnogo pozdravov od Tvojega soproga. Sedaj Ti pa naznanjam da sem vse prejel kar si mi poslala denar ves in pismo tudi zakar se Ti srčno zahvalim. Zakaj pa nečeš pridit, sem jaz čisto mislil da bodeš danes prišla sem pa Te ni ker bi Te že rad videl kakor tudi hčerko Mici. Danes pada tukaj deš. Od piši kaj. Z Bogom. Loučeni domobrancovo Vzpomen si, ženo, nastokrit, jak rddi jsme se ničli, musim jiti bojovat jak povinnost mi veli. ■ ..: w;" {/o-lf...... ■ ..'......... 9 Z?/. ■ yL'fij/,( j Sterntahl 12/4/1917 Draga soproga! Sprejmni mnogo pozdravov Ti kakor hčerka Mici. Danes sem ta zadnje pojedel, ki bi vedel da bodem še delj časa tukaj bi Te še prosil za kruh, ker tukaj ga je pomalem, 4 dobimo eno štruco potem pa že veš kako je, saj vem da ga tudi Ti nimaš veliko pa vendar bi te prosil. Tvoj zvesti Jakob. Z Bogom. Po pripovedi oz. zapiskih Janezovega sina Milana (roj. 1930 v Trebuši), pripovedi svoje mame Mici Kokelj por. Strel ter pripovedi Karolinine hčerke Dragice Likar por. Zadravec zapisala Marija Trušnovec, Idrija maj 2014. Lastnica kartic: Marija Trušnovec. BRAT BABICE MICI JE PADEL V TIROLAH. TUDI FANTA JI JE VZELA VOJNA. Franc Jež, rojen 5. decembra leta 1828, je bil rudar, doma z Vojskega. Prva žena Micka mu je umrla 7. decembra 1889. leta, le osemnajst dni po smrti tretjega otroka, starega poldrugi mesec. Jež je imel v drugem zakonu tri otroke. Najstarejši sin Franc, rojen 7. oktobra 1891, je 29. decembra leta 1916 padel v prvi vojni nekje na Tirolskem. O tem priča nekaj fotografij, ki jih je poslal svoji najmlajši sestri Micki (moji babici), rojeni 23. aprila leta 1897 v Idriji. Franc, brat moje babice Micke, stoji v predzadnji vrsti prvi z leve. (Vir: osebni arhiv) Prva dopisnica ima izbrisan žig in se glasi: Predraga sestra. Sedaj Predno ko ti nadalje pišem vas vse skupaj pozdravim in pošlem eno potragofijo ker smo vsi regruti kar nas je pri naši kompani potem pošlem eno veliko pa sedaj nimam čas ki v nedeljo jo bom zapokov sedaj pa en srnči pozdrav od vseh skupaj in odpišite mi kaj kako se kaj imate ali ste vsi umrli ker ni nobenega odgovora. Serbus Na drugi dopisnici, napisani 29.1.1915, je okrogli žig z malim cesarskim grbom v sredini in napisom K.U.K. Feldjagerbatailion Nr.20 (Radfeld compagnie) je le domneva, ker je polovica besedila zabrisana. Brat piše sestri takole: Draga sestra predno ko ti dalje pišem se ti lepo zahvalim za karto ko si mi jo pisala in sedaj tijast pošlem eno mojo sliko in pustim vse skupaj lepo pozdravit in če mi hočeš kaj poslat če imaš kaj denarja in zlo kaj druzega ti nimam kaj tacega pisat zdrav sem drugega ti nimam kaj pisat adijo tvoj brat F. L. Serbus Po smrti očeta seje babičina mama vnovič poročila s Francem Lapajnetom in od treh otrok jima je ostal samo sin Rafael. Leta 1912 je mati umrla in moja babica je komaj petnajstletna dobila v oskrbo svojega očima, brata Matevža in polbrata Rafaela. Medtem je spoznala fanta. Tudi njega je vzela prva vojna. Dokaz je fotografija, kiji je bila Micki n brat Franc (1891— 1916)prvizleve. (Vir: osebni arhiv) poslana 25.2.1917 in na kateri je v zimski obleki. Piše takole: NAŠ ATA JE BIL RANJEN V GALICIJI IN ODPELJAN V BOLNICO V LINZ V letu 2014, ob stoletnici začetka prve svetovne vojne, smo po različnih medijih veliko izvedeli o tem obdobju, predvsem o krutih bojih in velikih žrtvah na soški fronti. O bitkah v Galiciji pa komaj kaj. Danes je vzhodna Galicija del Ukrajine in zahodna del Poljske. Tedaj pa je bila del Avstro-ogrske monarhije, torej del naše »širše domovine«. A za slovenske vojake je bila to neznana dežela »na koncu sveta«. Zgodovinar Marko Štepec je v pogovoru z novinarjem Boštjanom Videmškom (Delo, Sobotna priloga, 26. julij 2014, str. 16-17) poudaril, da je bila Galicija »izjemno pomembno prizorišče prve svetovne vojne«. Veliko slovenskih vojakov, po njegovih navedbah kar 33.000, je šlo v Galicijo s 3. avstro-ogrskim korpusom že leta 1914. Pravi, da je bila to skoraj zagotovo največja slovenska »ekspedicijska vojska« v zgodovini ter da je največ slovenskih vojakov padlo v Galiciji in na Karpatih in ne na soški fronti, kot pogosto mislimo. Kartica ima napis: flOHTCBAfl KAPTCHKA - POCZTOVVKA - CARTA POSTALE. Poštni naslov je v nemščini: Fraulein, Maria Lapeine, Idria Podroteia No. M Kra insko, Osterreich. Draga mi! V začetku mojega pisanja te prav serčno in lepo pozdravim. Tvoj nepozabljeni (ime je nečitljivo, podobno kot France). Micijast ti pošiljam mojo fotografijo v zimski odeži. Mici pozdravi vse doma. Moj stari ata Andrej Bogataj, idrijski rudar doma iz Ledin (1885-1962), seje poročil s Katarino Eržen iz Pečnika. Prva leta sta stanovala kot najemnika na Marofu (zdaj Mokraška vas), saj je imel Andrej tako krajšo pot do rudnika, le njegova žena, gospodinja, je zaradi domotožja dan za dnem hodila z Marofa po klancu navzgor, dokler ni ugledala domačega hribovja. Ko se jima je leta 1911 rodila hči Viktorija, ni bilo več druge izbire, kot da sta kupila staro bajtarsko hišo, menda kar od rudnika, in se preselila v Pečnik. Gotovo je bilo to njegovo zadnje sporočilo pred smrtjo, kajti od takrat naprej ni nobenih pisnih virov več. Spominjam se samo pripovedovanja, daje imela babica, pozneje poročena Pirc, fanta, kije padel v prvi vojni, po oblačilu in fotografiji sodeč na ruski fronti. Zapisala Ana Balantič, Idrija, maj 2014. Hčerka Viktorija še ni imela treh let, ko je bil oče že leta 1914 vpoklican k vojakom in s 3. avstro-ogrskim korpusom poslan v Galicijo. O surovem življenju in bitkah je pogosto pripovedoval, zlasti ob zimskih večerih, ko je sedel na zapečku, otroci pa smo ga poslušali s peči. A tedaj nas bitke niso toliko zanimale, da bi si njegove zgodbe bolje zapomnili. Čudili smo se le mnogim nam nerazumljivim Oče Andrejc s povito roko med sotrpini v bolnišnici. Sedi ob mizi, drugi od spodaj navzgor. stari oče Andrej Bogataj (1885-19621 med osebjem in ranjenci v bolnišnici v Linzu - stoji v (Vir: osebni arhiv) zadnji vrsti prvi z leve. (Vir: osebni arhiv) besedam, ki jih je vpletal v pripoved in za katere smo kasneje ugotovili, da so bili zlasti nemški vojaški izrazi. Naš ata je bil še isto leto ranjen v ramo in odpeljan v vojaško bolnišnico v Linz. Spomnim se, da smo si vnuki kasneje ogledovali njegovo vojaško odejo, zadnji spomin na to vojno. Iz tistega časa nam je ostalo le nekaj fotografij iz vojaške bolnišnice v Linzu in njegov zapis na kartici s fotografijo bolnikov iz te bolnišnice, ki jo je od tam poslal svaku Ivanu Erženu v Pečnik. Najbolje je ata mogoče videti na fotografiji, na kateri vojaki sedijo ob mizi, on sedi na desni in ima prevezano roko. Zaradi obveze na roki ga je mogoče prepoznati tudi na drugi fotografiji. Dragi Ivan Kako se kaj imaš, ali se kaj voziš s kolesom ? Pa sedaj je že kratki dan. Jast sem pa zmeraj le v postli noč in dan. Le dobro poglej, da me dobiš! Srčni pozdrav Andrej. V zgornjem delu kartice je bil žig: KUK Reservespital Linz (Urfahr) in žig 23. XI. 14. Zadnji stavek meri na fotografijo bolnikov, na kateri naj Ivan poišče bolnika Andreja. Tako seje ranjenec izognil mnogim težavam v bitkah, lahko tudi smrti. Zapisala Marija Velikonja, Pečnik 18a, junij 2014. Takole je Andrej zapisal na kartici z naslovom Ivan Eržen, Pečnik pri Ledinah, pošta Idrija, Krajnsko. Line, 22.11. RANJENEGA FRANCA KARČNIKA JE V PRAGI ZDRAVIL IN OBVAROVAL VRNITVE NA FRONTO BIVŠI RUDNIŠKI ZDRAVNIK FRANC KARFIK. Oče mojega moža, Franc Karčnik, je bil rojen 24. januarja 1883 v Idriji. Bil je načelnik idrijskega Sokola - telovadnega in narodnobuditeljskega gibanja po češkem vzoru, ustanovljenega v Ljubljani leta 1863. V vojsko je bil vpoklican 14. novembra 1916. Najdlje je bil v hribih na južnem Tirolskem. Bil pa je tudi pri zadnjih enotah, ki so prodirale proti reki Piavi. Velikokrat je pripovedoval, kako so na tem pohodu stradali. Na začetku leta, v januarju 1918, je bil ranjen, zadeli so ga drobci topovske granate. Rana je bila precej obsežna, prizadet je bil vrat in rame. Odpeljali so ga v bolnišnico v Prago. Tam je srečal zdravnika Karfika, starega znanca Sokola, ki je v letih od 1899 do 1904 delal v Idriji. Dr. Karfikje bil do njega zelo pozoren in je dosegel, da je ostal v bolnici dlje, kot je bilo potrebno za njegovo zdravljenje. Zadnjič se je oglasil iz Prage v začetku julija 1918. Domnevamo, da se ni več vrnil na fronto, ampak je v jeseni prišel direktno domov. Franc Karčnik /desni) v Pragi 1918. (Vir: Osebni arhiv prof. Jožeta Korenika) Med vojno je Franc Karčnik pisal dnevnik, ki ga hrani družina njegovega sina, profesorja Jožeta Karčnika. Nekaj odlomkov iz dnevnika: 26. september 1917 Na straži pri topu imel srečo, da nisem bil ubit, granata 21 cm padla pred top ... jaz sem bil srečen niti ranjen. 7. oktober 1917 Tak mraz, ko sem pral, da mi je voda zmrznila. 3. november 1917 Via Santino. Lepo jesensko vreme. Delali kritje za top. Danes je bila kmalu moja smrt. Sem pod topom grivo jemal, je pa top ustrelil. 11. november 1917 Tudi še počitek. Danes je 1 leto kar sem šel od doma k vojakom. 21. november 1917 Danes v stelungah. Albana di Piave. Hud artilerijski boj. 22. november 1917 Naskok na Italijana. Zjutraj obS.Trommelfeuer. Dvornik kmalu mrtev. 24. november 1917 Lep dan. Danes v mestu in sem komaj ušel streljanju z gasom. 25. november 1917 Oblačno. Danes kot sodni dan. Streljanje od 3. ure zjutraj. 6. december 1917 Lepa luna je sijala. Ob Vi I. odšli v nove štelunge na hrib Fontana Secca naproti hribu Monte Grappa. Hodili do 6. ure zjutraj. Ta dan celtno napravili. 7. december 1917 Lepo jasno, celo noč spali, zeblo, zjutraj takoj pričeli za top delati a infanterija je morala še prej mrliče pokopat. 10. decembra 1917 Zjutraj izpod celtne okrog in okrog sneg. Tudi druga dva topova spravili čisto v jarke. Jutri se prične napad. Zapisala Katarina Karčnik, Idrija, maj 2014. Z VOJSKARSKE PLANOTE JE BILO V PRVO SVETOVNO VOJNO VPOKLICANIH 160 MOŽ IN FANTOV. Leta 1914 se je pričela naj večja svetovna morija tedanjega časa - prva svetovna vojna. Cesar Franc Jožef I. je rabil klene in pogumne vojake in taki so Vojskarji bili. Sto šestdeset vojskarskih mladeničev je vpoklical v svojo takrat mogočno vojsko, da bi osvojil nova ozemlja. Večina vpoklicanih je bila v 97. tržaškem polku - rekli so jim »zibnajncerji«. Preko Sv. Lucije (Most na Soči) jih je železna cesta vodila na vzhodno fronto v Galicijo, v Karpate. Za cesarja in boga so se borili za prostrana vzhodna ozemlja, borili so se proti svojim slovanskim bratom. Tu sta se v eni od izmen na fronti v rovu nepričakovano srečala Vojskarja Vogalški Peter Kogej in Andrej Skok z Vrh Hotenje, kije odhajal iz rova na počitek, umazan od črne prsti, smodnika, lačen, utrujen in ranjen v zadnjih težkih bojih. Takoj je prepoznal svojega sokrajana Petra, ki je (še) bil povsem spočit, nahranjen. Njegova uniforma je bila čista in urejena, kot je zahtevala takratna stroga vojaška disciplina. Prepoznal ga je tudi po visoki postavi in »šmutacah«. Andrej gaje ogovoril: »Peter, kaj pa ti delaš na tem slovanskem ozemlju?« Ogovorjeni ga najprej ni prepoznal, a značilni vojskarski naglas in beseda sta storila svoje, da sta si stisnila velike in močne dlani. Izmenjala sta si nekaj besed o domačih krajih in Andrej mu je še rekel: »Upam, da se oba povrneva iz teh peklenskih rovov in skupaj še kdaj zvrneva kakšno četrtinko belega po sveti maši pri Felku na Vojskem ali kakšno Šilce žganja pri tebi na Vogalcah!« Ob Andreju je bil tudi njegov najbližji sosed Filip Skok, Gregorcev pod Robmi. Bilje kaplar in odlikovan kot dober »šicmojster«. Njuna težka pot ju je še dolgo družila. Bila sta soseda in sošolca, skupaj sta bila tudi kasneje med drugo svetovno vojno v italijanskem koncentracijskem taborišču Ca-iro Montenotte v Savoni blizu francoske meje, nato v nemškem taborišču smrti Mauthausnu, od koder seje Andrej vrnil le 42 kg težak, Filipa Skoka pa so skoraj živega usmrtili v krematorijski peči. Peter Kogej - Vogalški (Vir: osebni arhiv Doroteja Murovec) Andrej Skok z Vrh Hotenje (Vir: Osebni arhiv Srečko Skok) Filip Skok - Gregorcev (Vir: Osebni arhiv Berta Skok) Prva svetovna vojna je globoko in usodno posegla med prebivalce Voj-skarske planote. Že omenjeni Peter Vogalški je bil ranjen v nogo. S seboj je po okrevanju in koncu vojne celo prinesel tisto kroglo, ki gaje ranila, in »matricolo« - majhen etui z osebnimi podatki vojaka, ki gaje imel vsak obešenega okoli vratu. Vse je hranil kot svetinjo. Petrov sosed Andrej Ogrič ter njegov brat Jožef iz Mrzle Rupe sta se poleg Petra Kogeja - Vogalškega, Andreja Skoka ter Gregorčevega Filipa bojevala za cesarja Jožefa na neskončnih ravninah Galicije.Tudi Jožef Ogrič, mož Marije, rojene Rejec z Vrh Hotenje, je bil vojak velike Avstro-ogrske monarhije. Janez Munih s Karatinovša nad Oblakovim Vrhom je še pred vojno služil vojsko v Ljubljani. Kot dobro izurjenega vojaka so ga takoj na začetku vojne poslali na rusko fronto, kjer so ga zajeli Rusi. Delal je pri kulakih kot vojni ujetnik. Baje so se najbolj bali Kozakov. Po koncu vojne so ga vrnili Italijanom, kajti Rapalska pogodba je že zarisala meje na Primorskem. Še dve leti je moral služiti pri italijanskem grofu. Andrej Skok je imel brata Jakoba, kije ves čas vojne branil zahodne meje na soški fronti in je bil udeležen tudi pri kobariškem preboju ter zavzetju Matajurja, ki ga je vodil takrat stotnik, kasnejši feldmaršal Ervin Rommel, »Puščavski lisjak«. Jakob je gnal Lahe vse do Piave. Po težkih bojih konec oktobra 1917, po tako imenovanem čudežu pri Kobaridu in hitrem pohodu do reke Piave inTilmenta, seje nemško-avstro-ogrska armada vkopala, da si odpočije in nabere novih moči. Po letu dni je ta armada zaradi izčrpanosti in velike premoči zavezniških držav Francije, Anglije in ZDA razpadla skupaj z Avstro-ogrsko monarhijo. Zgodilo seje 4. novembra 1918. Malo pred tem pa je Jakob na močvirnih bregovih omenjenih rek zbolel - staknil je malarijo. Zajela gaje italijanska vojska. Njegov soborec v 2. gorskem polku, Franc Pelhan iz Idrije, seje tudi boril v istih vlažnih rovih obTilmentu in Piavi, a mu je uspelo, premočenemu in izčrpanemu, ubežati pred laško vojsko. Srečno seje vrnil v rodno Idrijo preko opustošenih polj Furlanije, skozi porušene vasi Goriških Brd in Vipavske doline, preko Gore, Idrijskega Loga in Gladkih skal. Rapallo je že začrtal nove krivične meje njemu in vsem primorskim ljudem. Jakobov in Andrejev najstarejši brat Janez Skok seje boril kot cesarjev vojak 27. ljubljanskega domobranskega pehotnega polka, kasneje preimenovanega v 2. gorski strelski pehotni polk. Na kamnitem Krasu ga je bičala burja, huda vročina,žeja.V nadvse krvavi 8. soški bitki (9.-12. oktobra) leta 1916, seje 11. oktobra v hladnem, meglenem dnevu, pod točo topovskih granat, bombardnih min ter letalskih bomb med Novo vasjo in Lokvico končala njegova življenjska pot. Zadet od italijanskega šrapnela počiva v neznanem grobu.Tudi njegov brat Matevž Skokje bil v 10. četi 3. bataljona tega polka. Franc Rejec, brat Frančiške Rejec, ki sojo klicali Fronče in seje poročila z Andrejem Skokom, seje tudi boril na vzhodni fronti, kjer ga je zajela ruska vojska. Kot vojni ujetnik je delal pri kulakih. Ostal je v Rusiji, se tam poročil in ustvaril družino. Imel jetri sinove, Vasilija, Jurka in Vladimirja. Dva izmed njih sta bila ruska pilota in sta padla v drugi svetovni vojni. Sestri Fronči in bratu Antonu je redno pisal pisma. Po 2. svetovni vojni pa o njem ni bilo nobene vesti več. Andrejev mlajši brat Felko Skokje bil še zadnji vojni letnik (1895), ki ga je vpoklicala cesarjeva vojska. Bil je v mornariških vrstah luke Pulja ter bojne ladje Custoza. Po razpadu Avstro-ogrske monarhije 4. novembra 1918 pa je moral še nekaj časa služiti italijansko vojsko kot »novi« italijanski državljan. Tudi s krajanom Ivanom Gnezdom z Vojskega seje Andrej Skok velikokrat srečeval, ko seje preselil k sinu Feliksu v Idrijo. Obujala sta spomine na krvave težke dni v Galiciji, ko sta se borila za cesarja. Ivan Gnezda mu je pripovedoval o težkih bojih na soški fronti, kjer seje boril in bil hudo ranjen. Po končani vojni moriji so se preživeli vojaki Vojskarji počasi vračali na svoje domove, a pot je bila dolga in naporna. Bila je že hladna ruska zima sredi decembra 1918, ko so se uporni »zibnajncarji« ob reki Dnester preimenovali v 1. slovenski pehotni polk, ki je štel 800 mož. Po zadnjih bojih, že na strani Sovjetov, so se v tovornih vagonih, okrašenih s slovenskimi in rdečimi zastavami, počasi vračali v svojo novo domovino. Pot jih je vodila iz Odese, preko Galicije, čez močno zasnežene Karpate in Budimpešto do Maribora. Bilo je že konec decembra, ko so se, razen starejših, onemoglih in močno izčrpanih po skoraj štirih letih bojev v Galiciji in Karpatih, v veliki večini odzvali še klicu generala Maistra. Andrej seje po srečni vrnitvi še dolgo srečeval s svojimi kameradi ob nedeljski maši. Pri Felku so ob Štefanu vina obujali krvave spomine. V prvi svetovni vojni je bilo v avstro-ogrsko armado z Vojskarske planote vpoklicanih sto šestdeset moških, padlih in pogrešanih je bilo sedeminpetdeset. Od takrat je število prebivalcev na planoti stagniralo. V drugi svetovni vojni pa je bilo med žrtvami fašističnega in nacističnega nasilja petinpetdeset prebivalcev planote. Zapisal Srečko Skok, Idrija, junij 2014. KAJ ČE BI REKEL, DA SEM ZDRAV IN KOMAJ ČAKAM, DA BOM ŠEL V VOJSKO? Franc Svetlik (Žerovčk) 27. oktober 1881-29. junij 1964: Neke nedelje sem šel k prvi maši in po njej je klicar prebral razglas o mobilizaciji. Takoj po tem naznanilu sem s hitrimi koraki odšel domov, na kmetijo pri Žerovčku, kije takrat spadala pod Idrijske Krnice. Vedel sem, da sedaj gre za res. Tam v Potoku sem srečal soseda Rovtarja, kije šel k drugi maši in mu takoj povedal, kaj je oznanil klicar in naj gre kar takoj nazaj, da se bo napravil in bova šla skupaj v Logatec.Takoj sva se odpravila in prišla tja še pred večerom. Nekaj sva se tudi vozila, saj so nekateri kmetje dali hlapce z vozovi in konji, da so vozili mobilizirance. Med prebivalstvom je bila velika domovinska zavest in med potjo so nas pozdravljale trume ljudi in vzklikale domoljubna gesla v podporo Avstro-Ogrski in cesarju. Na poti nismo prav veliko govorili, pa tudi drugače je bilo razpoloženje bolj klavrno. Moj ded Franc Svetlik iz Srednje Kanomlje, udeleženec prve svetovne vojne. (Vir: osebni arhiv) Ko smo prišli v Logatec, je bilo tam veliko mož in fantov, ki so se drenjali okrog »šrajbtiša« (pisalne mize), kjer je sedelo nekaj oficirjev, ki so nabornike razporejali na razne fronte. Skoraj vsak se je izgovarjal, da je bolan, da ima veliko družino, da ne bo imel kdo delati na kmetiji ... Odgovor pa je bil pri vseh zastrašujoč: »Galicija ... Krpati ...Bosna.« Pomislil sem, kaj neki bi se zgodilo, če bi rekel, da sem zdrav in da komaj čakam, da bom šel v vojsko. To sem tudi storil in ko meje oficir vprašal, kako se počutim, sem rekel, da že dolgo ne tako dobro kot sedaj. Preden sem mu še kaj uspel reči, mi je že segel v besedo rekoč: »Zdrav si in voljan se vojskovati. Tauglich (sposoben). Stopi tja.« Pokazal mi je oficirja, ki se je sam sprehajal sem ter tja. Bil sem v negotovosti, saj nisem vedel, kaj me čaka. Čez čas se mi jih pridruži še nekaj, nakar nas pokliče tisti oficir in nam pove, da ker smo zdravi in postavni, bomo šli v Ljubljano k vojaški žandarmeriji. Precejšen del vojne sem bil žandar na železniški postaji v Ljubljani, nekaj časa pa tudi redar na vlaku proti Dolenjski- Zagrebu. Najtežje delo je bilo najti dezerterja, kije pobegnil domov, in na Dolenjskem je bilo takih veliko. Navadno smo ga našli nekje doma ali v bližini doma in ga takoj poslali nazaj k njegovi kompaniji. Vedeli smo, da bodo domači kmalu dobili »črno pismo«. Tega je bilo težje odnesti kot poiskati dezerterja.Vendar vojna je vojna, težka je za vse. Starejše vojake, predvsem tiste, ki so že prej služili redno vojsko, so dajali v posebne enote in jih imenovali »črnovojniki«. Mnogo teh je tudi napredovalo, dobilo čin »feldvvebla« (narednika, vodnika). Kot dober vojak je napredoval tudi Franc Svetlik. Povišali so ga v »feldvvebla« in po tem ni več opravljal redarstva na vlakih, ampak služil samo še v Ljubljani na železniški postaji.Tudi iz tega časa je pripovedoval zgodbe. Ena mi je še posebej ostala v spominu: Hodil sem po peronu s sklenjenimi rokami na hrbtu, mislil sem na dom saj sem imel doma ženo s tremi otroki, prvi najstarejši pa mi je umrl še ne sedem let star. Pred mojimi očmi ga je pokrilo posekano drevo, vedno bom žaloval za njim ... Zatopljenega v te misli me iS5PDM!M5KH-PL[BCH v" uučastitcv živih in padlih udclnžuncev svetovne vojne ■'mufa:' I ini/> i-iTnblhiL----„V,o — -iW-' —^ MESJSMMSrm A\\W^\^A\\\\\Vv\\WA\NWV\\N\AZAWvVAVVVvVWAWA^ l‘Rajec Jv/BratuS 5t r^iVM^e a<1or;1C t ts ‘/(Ki .1 •> i« ^^>\xvn n. 9n i vil l-t.viv' T' • ' i ««.:••,> > v v M'*'..' !fd^ii 'hott n •• '».stal -^uvu v. . fn VK V, ■'.'.‘i u- i.;. *vV.; . M X'm r1 r . »v \ = V-V «v.',rr ■ •/, lev.*. *-,kt?r XviUin ' • ► ;i.s .^ . .‘•xirr ••. ‘ -.v. ». ■ ^ k • ••...■n.1 ’ • r->..- : , -..j 3 0<^nž D Jfcvak fKofuJk 3 .kniavJ^tr ‘F v t vu»-*^y ^ — /7 i 5i ■fee/ytuk \ 4 @©f)©©@ / • 5 MotiI j? ■- ^ta- - D vUAU'n ileTet ^ Paoanflf ‘FTtvft 3 Sti-nat 3f6tuČ 0 Q ^olfauc 2 tolanc ) foljamil ©O 3 Štucin 27!ilu<)vuk o ^ n /cs |3l M n f ■P« umn-i ODrLn^ .•i?a>T 0 0 0® 3 -.nit^iuMč lEapaj-nc 3 XttMČ 5Jwtjavčič a lutjovaZ * Aotcj TJikriak TJiai-tufi 9.5v)cllitU 9 ftatmii J6.3CU-MC i ibričova 9 ^ehket-net £Xumn fš rtf 6. vt___ • • X-, -x- vhliO! '' 'X. ■-> f. - . HFR nFSFH FRRMZ MiHSOn VERmiESimiERHEHMUriG It ■ -* f* ■ Ii^° I83H6Z, cAA>wSA^^>-^rv-vVVVWWVVVvVv VVVV^V**^,,s>*v*vVV ^ .NVj Spominska fotografija udeležencev prve svetovne vojne iz Spodnje Idrije. V drugi vrsti od spodaj navzgor je četrti z desne moj ded Franc. (Vir: Osebni arhiv) zmoti vojak, kije odhajal na dopust. Stopi predme, pozdravi in me po nemško vpraša: »Her feldvvebel, kdaj gre vlak v Logatec?« v tisti vojaški uniformi sem spoznal sokrajana Miha Sedeja in ga vprašal, ali gre v Logatec. »Ja, in še naprej v Idrijo,« mi je odvrnil. Jaz pa sem le naprej spraševal: »A greš prav v Idrijo?« »Še naprej, v Kanomljo.« Govorila sva le po nemško in Miha me še ni prepoznal. »Kam v Kanomljo pa greš?« sem ga vprašal. »V Bel Brd,« je rekel in me bolje pogledal. Takrat pa jaz po domače: »Kaku? Tistkrat, ka sn šovvjestad duma, zbi pa u Sušeh za hlapca.« Takrat pa sva se oba zakrohotala in Miha je, držeč me za roko, kar poskakoval in se še naprej le smejal, saj že dolgo ni nobeden od naju govoril z nobenim domačinom. Pa še eno Mihovo naj povem. Miha Sedej je bil kasneje kot vojak poslan na soško fronto. Ker je bil zelo duhovit, se je domislil, da bi pisal kar italijanskemu prestolonasledniku, princu Emanuelu III., za katerega je izvedel, da se bojuje na nasprotni strani. Na vojaško dopisnico je napisal sporočilo, ki seje glasilo: »Prinčip Manueli, če se češ ti z nam vajskvat, boš mogu mal bel kšejt pastat!« Verjetno kasnejši italijanski kralj te dopisnice nikoli ni prejel, čeprav je bil Miha prepričan, daje bilo sporočilo ključnega pomena za preboj na soškem bojišču. Pripovedoval je tudi, kako so iz strelskih jarkov dvigali čelade na puškinih ceveh. Takoj ko je dvignil čelado, je počilo in krogla seje odbila od čelade. »O, ka sa prši bliži, srna ih pa dil na glave!« Na Miha Sedeja, Valavškega, pa je ostal zanimiv spomin. Vse do svoje smrti je zagovarjal Franca Jožefa in če je kdo govoril kaj čezenj, je takoj pljuval v roke in kazal pesti v obrambo cesarja, tudi še v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni. To sem doživel in videl, pa še v spominu mi je ostalo, ko so ga mnogo mlajši dražili, češ daje bil Franc Jožef slab vojskovodja in daje bil sam kriv, daje Avstro-Ogrska vojno izgubila... O svojem dedu Francu Svetliku (Žerovčku) zapisal Cvetko Svetlik, april 2014. KLADNČER JE GOVORIL OTROKOM, DA JE KAR Z DLANJO ODBIJAL KROGLE. KO GA JE ZADELA, JE BIL PA MALO PREPOZEN! Franc Čadež je bil doma prav na robu spodnjeidrijske župnije, na obrobju Ledinske planote.V Kladnik seje priženil s sosednje kmetije, Gorenjega Kamnika.Ti dve kmetiji sta takrat spadali pod Spodnjo Kanomljo. Redno vojsko je služil 3 leta v Ljubljani in rad je pripovedoval zgodbe iz vojaškega življenja. Nekoč so se v neki gostilni stepli in prišla je vojaška žandarmerija. Vojaki sojo na hitro popihali v kasarno in kar v škornjih in oblečeni poskakali v postelje ter se pokrili... Ob začetku prve svetovne vojne je štel že 35 let. Vpoklican je bil verjetno kot črnovojnik 26. julija 1914. Najprej je bil poslan v Bosno na mejo s Srbijo, kjer je bil kmalu povišan in dobil čin »feldvvebla«, saj je že poznal vojaške veščine z usposabljanja v Ljubljani. Na začetku ni bilo borb, saj so se vojaki šele pripravljali na resne spopade. Mladi vojaki, ki niso znali delati z orožjem ali morda niso hoteli, so se vedli, kot da ne vedo, kaj je puška, in morali so jim pokrivati levo oko, da so lahko pomerili in ustrelili... Pripravljali so se na spopad na reki Drini. Kladnčer seje vedno rad šalil, in sicer na svoj račun ali na račun drugih. Pripovedoval je, da so imeli tabor na levi strani Drine. Iz reke so nosili vodo za kuhinjo in za gašenje žeje v vročini. Avstro-ogrska vojska je imela svojo vojaško kuhinjo, medtem ko so imeli Srbi v kuhinjah ženske. Ali so bile obvezne ali prostovoljke, ni vedel. Vodo so zajemali vsak na svoji strani in se niti niso preveč grdo gledali. Nekoč pa seje oglasil neki Žirovec in rekel: »Jez bom ustrlu ana baba.« Kladnčer kot »feldvvebel« mu je rekel: »Ti je kar dej, se tak še nkul nis neč zadev.« Vojak pomeri, sproži in ženska pade! Na srbski strani zaženejo vik in krik, poberejo žensko in jo odnesejo. Položili so jo na okop češ, poglejte, kaj ste naredili. »O, palej pa ni blu več vade iz Drine, sam de se je kešn uzignu izšicgrabna, je že puočl.« Del 17. pehotnega polka leta 1917. Prvi z desne stoji Franc Čadež. (Vir: osebni arhiv Mirjam Mohorič) Kasneje, jeseni 1915, je bil Franc Čadež premeščen na rusko fronto. Boril seje na Karpatih in v Galiciji, vendar od tam ni dosti znanega. Malo pred koncem vojne so ga premestili šena soško fronto. V borbi nekje na Krasu je bil ranjen v roko. Kot»feldwebel«je moral zmeraj prvi v napad. Da bi si za silo utrdil položaj, je hotel obrniti kamen, za katerim je ležal, takrat pa prileti krogla in ga zadene v roko. Pripovedovalca, njegova vnuka, sta povedala, kako je rekel, če gaje kdo vprašal, kako to, da je bil ranjen. Rekel je, da je kar tako z dlanjo odbijal krogle, tistikrat je bil pa malo prepozen. Odpeljan je bil na Dunaj v vojaško bolnišnico, kjer seje zdravil do okrevanja. Rad je pripovedoval prigode iz tistih časov. Pravil je, kako so šli nekoč v patrolo v nekem mestu, pa iz gostilne zaslišijo vpitje, žvenket kozarcev in ropot pohištva. Odprl je vrata in pogledal, kaj se dogaja. Videl je silovit pretep. »Stopu sn med vrata, na puška sn nataknu bajanet, pal sn ih pa takle na bajanetauf natikal mpa takle čez rama metal, tam adzad sa pa dušil.« Konec vojne je bil tudi odlikovan z redom za hrabrost. Pripovedovalca se spomnita še njegove vojaške suknje, sablje in medalje, vendar seje do sedaj že vse izgubilo. Edino, kar se bo morda še našlo, je fotografija iz vojaške bolnice na Dunaju v spremstvu bolniških sester (nun), kjer seje zdravil.Pisal jo je kot poštno razglednico za božič leta 1917. V bližini domačije, na grebenu med Kladnkom in Mrzlim Vrhom, je še viden graben, strelski jarek, kjer naj bi bila v slučaju italijanskega preboja ena od obrambnih linij. Po pripovedi vnukov Franca Čadeža, Bernarda in Emila Čadeža, zapisal Cvetko Svetlik, Ledine, 25. april 2014. JAKOB URŠIČ-KRKOČ, OB OBALI BAJKALSKEGA JEZERA Leta 1914 je bil vpoklican na redno služenje vojaške obveznosti, in sicer v Pulju v Istri. Po končanem usposabljanju je bil njegov regiment poslan na rusko fronto v Galicijo. V Rusiji (Ukrajini) so bivali v dveh krajih, kjer so se pripravljali na spopad s tamkajšnjo vojsko. Včasih je prišlo do streljanja, vendar ni bil nikoli nihče ranjen ali ubit, saj so se bolj strašili kot zares bojevali. Tudi Rusi niso bili nagnjeni k ubijanju. Nekega dne jih je »feldvvebel« (narednik) peljal gledat, kje je sovražnik, in Jakob mu je rekel, naj pove, kje so Rusi, da jih bodo kar napadli. Feldvvebel mu je ukazal molčati in še dejal, da če bo tako govoril, ga bo na licu mesta ustrelil. Takrat so se oglasili Rusi, ki so bili v zasedi, in jih pri priči razorožili ter odpeljali v ujetništvo. Po nekaj dneh so jih odpeljali v Moskvo, kjer sojih vkrcali na transsibirsko železnico, s katero so potovali v Sibirijo. Tam sojih nastanili v neki vasi in jih zaposlili kot delavce na žleznici, kjer so vijačili železniške tračnice, saj je zaradi velikih temperaturnih razlik in velike dolžine ravne proge prihajalo do velikega raztezanja in krčenja. Pozneje je dobil delo v drugi vasi pri nekem grofu. Vas stoji blizu mesta Irkutsk v južni Sibiriji ob zahodni obali Bajkalskega jezera ob reki Angari.Ta grofje imel tudi mlin, ki je nekaj časa še obratoval, nato pa je nastopila lakota. Spomladi so domačini celo trgali slamnate strehe in v njih iskali posamezna zrna žita za preživetje in tudi za setev. Prehod med zimo in poletjem je bil zelo kratek. Ko je skopnel sneg, je takoj postalo zelo toplo in povsod so orali in sejali. Nasadili so velike količine krompirja, pšenice in drugih poljščin, ujetniki pa so ta polja pomagali obdelovati. Vse posejano je zelo dobro obrodilo. Živeli niso ravno slabo, vendar še zmeraj kot ujetniki, brez vseh pravic. Pojavljati so se začeli boljševiki in širiti svoje ideje tudi med ujetniki. Tem so nasprotovali predvsem Čehi. Boljševiki in domačini so bili močnejši in glasnejši, tako da so morali Čehi oziroma ujetniki popustiti. Boljševiki so začeli stopnjevati svoje ideje in nekega dne so prišli po grofa, pri katerem je Jakob služil, ter ga odpeljali z njegovo najboljšo vprego in kočijo. Ljudje so ugibali, kam neki je izginil grof, a ne grofa ne vprege s kočijo niso nikoli več videli. Jakobov prijatelj Karel Selan, s katerim sta vseskozi skupaj služila v vojaški suknji, seje v Sibiriji poročil in našel službo pri boljševikih kot pisar, saj po teh odročnih vaseh ni bilo pismenih ljudi. Nekako je prišla vest, da je vojne konec, in Jakob si je s prihranki od dela kupil konja. Odšel je proti zahodu z željo, da se vrne v domači kraj. Ko je že nekaj časa potoval, je prišel do Kavkaza, kjer so ga ustavili in ga vrnili nazaj proti vzhodu. Prišel je v isto vas, kot je bil prej. V tem času so zamenjali stari carski rubelj za novega (boljševiškega). Tistega malo Jakobovega prihranka ni imelo nikakršne vrednosti več. Prodal je konja, ki je, med tem ko ga je imel, še nekaj pridobil na vrednosti. Leta 1920 so se začeli postopki za reševanje problema ujetnikov. Jakob je takoj uredil vse potrebno za odhod. Zopet seje odpravil proti zahodu in to peš. Po dolgem potovanju je prispel v Moskvo. Tukaj so nastale nove težave. Izvedel je, da iz Rusije ne pustijo nikogar, razen če je pohabljen ali bolan. Jakob je bil zdrav, zato si je moral nekaj izmisliti. Imel je še nekaj denarja od prodaje konja in s tem je šel k zdravniku ter ga prosil, da mu za plačilo naredi potrdilo, da ima kurjo slepoto. Ker je bil denar že takrat »sveta vladar«, mu je takoj uspelo in za nekaj rubljev je dobil potni list za odhod. Znova seje podal na pot, tokrat proti pristanišču Odesa, kjer se je vkrcal na ladjo, kije plula proti severni Nemčiji. Na ladji ga je doletela še morska bolezen. Tudi ta preizkušnja se je dobro iztekla in je srečno prispel na kopno. Z vlakom je prišel še bliže doma. Peljal seje protiTrstu. A7 km pred Trsom v Proseku ga je že pričakala italijanska patrulja, mu velela izstopiti in ponovno so ga pridržali. Moral je sporočiti domov, naj mu pošljejo ali prinesejo dokumente kot dokaz, da je to res on. Oče Nace in starejši brat Nace sta mu priskrbela vse potrebne dokumente v Idriji in se odpravila proti morju. Po več zapletih in po tem, ko sta le našla kraj, kjer je bil Jakob pridržan, sta predložila prinesene dokumente, in tako sta Jakoba lahko objela ter ga pospremila do doma h Krkoču nad dolino Idrijce. To seje zgodilo na dan 25. novembra 1920. Po tem času si je še vedno dopisoval z nekdanjim prijateljem Karlom Selanom. Leta 1936 pa seje Selan vrni domov. Nekoč seje kar pojavil v spremstvu sina na poti proti Krkoču. V gozdu ob poti je Jakob pripravljal les za kurjavo. Karel ga je vprašal, ali pozna Jakoba Uršiča. Jakob ga je čudno gledal, saj ga ni več poznal, prav tako Karel ni poznal Jakoba. Le malo časa je bilo potrebnega, da sta ugotovila, da tisti Karel, ki je bil njegov vojaški kolega, išče Jakoba. Srečanje je bilo ganljivo, vendar je Karel z grenkobo povedal, da so se razmere v Sovjetski zvezi spremenile in da so ljudje tam siromašni, da so jih razlastili zemljišč in imetja. Povedal je tudi, da seje njegova hči poročila v Rusiji in da tam dela v njihovi obveščevalni službi... Po pripovedi Bazilija Uršiča, sina Jakoba Uršiča iz Spodnje Idrije, Tolminska 50, zapisal Cvetko Svetlik, junij 2014. ŠALJIVA ZGODBA NA PORUMENELEM PAPIRJU V svoji rojstni hiši v Spodnji Kanomlji sem pred časom na porumenelem papirju našel rokopis, ki gaje napisal avstrijski vojak. Gre za šaljivo in zabavno zgodbo, zato mislim, da je primerna za objavo tudi na tem mestu. Razlaganje francozkih kart iz katerimi se je en vojak med božjo službo v cerkvi igral, kakor se v povesti glasi: En regiment naredi eno nedeljo cerkveno parado, od teh vojakov je eden tarok karte pregledoval, eden feldvebel ga je zapazil in opominjal naj kvarte spravi, ali vojak gane posluša temveč premišljuje naprej vsako kvarto, do konca svete maše,- Po maši ga pusti zapreti, in trije možje so ga gnali v zapor, ker drugi dan se je mogel zaradi tega pri bataljos raportu odgovoriti. ■ Major ga vpraša: kako se ti podstopiš v cerkvi kvarte rabiti, kakor se ti dobro ne izgovoriš, tako boš jutri iz šibami tepen, in vojak odgovori: gospod major, kraj kjer sim bil jaz je sveti kraj, in jaz sim vse ljudi v miru pustil, in potem začne razlagati vsako karto posebej. Serce As me opominja na Jezusovo dobro srce. Karo As me opominja iz štirimi vogali na štiri svete evangeliste. Krajc As pomeni Kristusov križ ki ga je za nas grešnike na goro Kalvarijo nesel in Pik As se spomnim na trnjevo krono ki so jo na njegovo sveto glavo pritisnili. Sedmica me opominja sedem svetih zakramentov, Osmica pomeni osem blagrov, katere je Jezus na gori Tabor izpregovoril. Devetica pomeni devet angelskih korov, in pri Desetici se spomnim na deset božjih zapoved ki jih je Mojzes dobil na gori Sinaj. Pri štirih damah se spomnim na tri žalostne žene ki so pod Kristusovem križem stale iz četrto mater božjo. Štirje kralji me spominjajo na 3 svete krale, ki so prišli iz jutrove dežele tega četrtega krala vsih kralev moliti. Kadar pride vojak do štirih fantov položi Krajcpoba na eno stran, druge tri zopet na drugo stran. Nadalje govori vojak. V vsih kartah se znajdejo 365 pik, ki me opominjajo na 365 dni v letu, 52 kart je 52 tednov in Ufigurje 12 mesecev v letu, in gospod major jih zagotovim da so mi te karte ravno tako koristne in poučne kakor mašne bukve. Gospod major vpraša nadalje, kaj pomeni Krajcpub ki si ga na stran djal in drugi trije, in vojak odgovori: ta je pa Judež Iškarjot ki je mene pri gospodu majorju izdal, in drugi trije so tisti ki so me v zapor gnali. Gospod major se nasmeje in odgovori: Ti si pameten vojak, si se dobro izgovoril in si tvoje kazen oproščen, in tukaj imaš še en goldinar za en g laž dobrega vina. Iz originala prepisal Cvetko Svetlik, Spodnja Kanomlja, december 2014. MOJ OČE JOSIP LAPAJNE V BOKI KOTORSKI IN NA LOVČENU Moj oče Josip Lapajne (1883-1950) je leta 1912 in 1913 služil redno vojsko v artileriji avstro-ogrske vojske v Boki Kotorski 1. Napredoval je do podporočnika. Iz tega časa hranimo uokvirjeno fotografijo njegove topniške posadke. Na sliki je zapisano: »K.u.K. Festungs artilleriebe-satzung des Fort - Greben. Errinerung andieauf einsamen Felsen verbrachten kritischen Tage 1912/13« (V prevodu bi se glasilo: K.u.K. artilerijska posadka s trdnjave Greben. Spomin na kritične, v samotnem skalovju preživete dneve 1912/13.) Oče je čisto spodaj prvi z leve s psom na kolenih. Takoj ob začetku prve svetovne vojne je bil mobiliziran in ponovno poslan v Boko Kotorsko. 4. avgusta 1914 je prispel v Herzegnovi. Stalno mesto njegove posadke je bilo v Radovičih južno od zaliva Krtole v Boki Kotorski. Njegov vojaški naslov seje glasil: Res. Zugsfiirer Josef Lapajne, K.u.K Fest Art. Reg. No.5.7. Feldkompanie -Radoviči - Krtole - Bocche di Catara - Dalmatien. Iz Boke Kotorske je pisal svoji ženi Mici številne razglednice, kijih hranimo kot dragocen spomin. Kasneje (verjetno leta 1916) je bil s posadko premeščen na Lovčen. Po njegovem pripovedovanju so s topom streljali le enkrat in še to pomotoma. Po končani vojni seje vrnil domov in se zaposlil pri idrijskem rudniku kot vodja administracije v topilnici RŽS. Svoji ženi Mariji (Mici) Lapajne je pogosto pisal, med drugim tudi naslednje kartice: 4.8.1914 iz Herzegnovega Ljuba Mici! Danes ob 1. uri popoldan srečno dospel v Castelnuovo. Moji tovariši so šli naprej, jaz pa še ne vem kedaj bom šel. Sprejmi mnogo srčnih pozdravov in poljubov od Tvojega Pepeta. Moj oče Josip Lapajne, avstrijski vojak pred prvo svetovno vojno, s svojo topniško posadko v Boki Kotorski, spodaj prvi z leve. (Vir: osebni arhiv Milene Lipušček) Josip Lapajne, avstrijski vojak v prvi svetovni vojni. (Vir: Osebni arhiv Milene Lipušček) 20.8.1914 iz Radovičev - Krtole Draga Mici! Vsaki dan pričakujem pisma od Tebe pa le zaman, mogoče da nisi še dobila karte ki sem ti jo poslal. Tukaj nič hudega, zdrav sem, jem lahko. Kako je pa pri vas ali ste zdravi. Srčne pozdrave vsem skupaj pošilja Tvoj Josip. 9.9.1914. iz Radovičev - Krtole Draga Mici! Srčne pozdrave pošiljam Tebi, materi in Marici. Tukaj je vse po starem. Kako se pa Ti imaš, ali si zdrava. Jaz sem zdrav. Tvoj Pepe. 29.11.1914 iz Radovičev - Krtole Ljuba Mici! Pismo, ki si mi ga po Tvojem godu pisal, sem danes prejel. Naznanjam Ti, da je tukaj vse po starem in da sem zdrav. Pismo sledi. Mnogo srčnih pozdravov in poljubov pošiljam Tebi, kakor tudi Marici in Materi. Tvoj zvesti Josip. 26.2.1915 iz Bosanskega Broda (pri povratku z dopusta v Idriji) Predraga! Dospel sem srečno v bosn.brod. Dolgočasno mi je pa tako, da je strašno. Mnogo srčnih pozdravov in poljubov pošiljam Tebi in celi družini Tvoj Josip. 20.8.1915 iz Radovičev - Krtole Prejel sem Tvojo karto in pismo., najprisrčnejša Ti hvala. Novega ni tukaj nič, zdrav sem, nimam časa več pisati, kakor da Vas vse skupaj prav iz srca pozdravim. Pismo dobiš v par dneh. Srčni pozdrav in poljub od Tvojega Pepeta. Zdrava mi ostani, srečno. Hrbtna stran poslane razglednice iz Radovičev -Krtole z dne 29.11.1914. (Vir: osebni arhiv) Naslovna stran razglednice poslane iz Bosanskega Broda dne 26.2.191 S. (Vir: osebni arhivi 23.8.1915 iz Radovičev - Krtole Ljuba Mici! Tvojo karto od 17.8. sem danes prejel in se Ti prisrčno zahvaljujem. Novega ni tukaj nič, zdrav sem. Več v pismu. Prosim Te tudi, da mi oprostiš, ker Ti že dolgo nisem pisma pisal. Tisoč pozdravov in poljubov Vam vsem od Vašega Pepeta. hčerki Marici 4.5.1916 iz Radovičev - Krtole Draga hčerka! Polno srčnih pozdravov prejmi od mene kakor tudi Davorinka. Pošiljam Ti mnogo majhnih punčk, ki se peljejo po zraku. Srčni pozdrav vsem skupaj Jos. Lapajne. 27.6.1916 iz Radovičev - Krtole Draga mi! Tvoje pismo od 11.6. z veseljem prejel. Pošiljam vsem skupaj prisrčne pozdrave in poljube. Odgovor na pismo dobiš takoj. Tvoj Pepe. Od doma so mu pisali v Krtole v Boki Kotorski: 28.12.1914 prijatelj Rafael Priloga 3 Dragi Pepe! Za Tvojo lepo karto, kije rajžala do mene 11 dni se Ti lepo zahvaljujem.Veseli me, ker si se me spomnil. Še rajši pa bi videl če bi mi pisal pismo, da bi vedel kako se Ti kaj godi. Kako je v gradu Ti je gotovo Pepe pisal. V Idriji je vse kakor je bilo. Včeraj so bili vpoklicani 4 letniki črnovojnikov namreč 1887,88,89 in 90. Mene puste pri miru. Voščim Ti veselo novo leto ter da bi se vrnul kmalu domov. Kaj boljšega Ti v sedanjem času pač želeti ne morem. Enako Ti želi tudi rodbina Zajcova. Danes ob !4 8h zjutraj je umrl g. Dr. Štverak. Slava njegovemu spominu. Srčne pozdrave Ti pošilja Tvoj Rafl. 21.10.1915 sestra Tončka Dragi brat! Oprosti ker se tako redko nate s kakšno kartico spomnim saj veš da ima sedaj človek polno skrbi in dela, sedaj delamo za vojake jopice. Oče je pa v Jelič. Tukaj je že mraz, kaj pa je tudi pri Vas. Kedaj prideš domu le kmalu pridi. Sedaj je pa zopet Polde Pod. doma on je več doma kakor tam. Kako so eni srečni kajne. Tisoč srčnih pozdravov Ti pošilja sestra Tončka. 26.7.1916 žena Mici Dragi! Pošiljam Ti pozdrave iz Višnje gore. Ostala bom tukaj 14 dni. Do-pade se mi zelo, je prijazen kraj. Druzega novega Ti ne vem pisati. Kadar dobim kaj pisma od Tebe Ti pišem več. Pozdrav in poljub od Tvoje Mici. Po pripovedovanju Milene Lipušček zapisala Ivica Kavčič, Idrija, avgust 2014. 1 Boka Kotorska je od Dunajskega kongresa leta 1814 do konca prve svetovne vojne spadala pod Avstrijo oz. Avstro-Ogrsko. Avstrijci so Boko Kotorsko med letoma 1850 in 1860 pod vodstvom admirala Lazarja Mamule temeljito utrdili in oborožili. Zgradili ali obnovili so osem trdnjav, pripeljali na desetine novih topov in na stotine min. Vhod v Boko Kotorsko sta varovali dve trdnjavi s po 40 topovi in minske zapore. Prvo svetovno vojno je v Boki pričakalo 3500 vojakov tamkajšnje posadke, 218 topov kalibra od 37 do 305 mm, 99 mitraljezov in 9 torpednih cevi. Usodno je bilo leto 1915, ko je v vojno vstopila Bolgarija na strani Osi. Njena 1. in 2. divizija sta napadli srbsko vojsko 14.10.1915. Srbska armada se je umaknila na Kosovo. Ob koncu novembra 1915 se je pričela epopeja umika srbske vojske preko albanskih gora na obale Jadranskega morja. Izčrpano vojsko so zavezniki v januarju 1916 prepeljali na otok Krf. Po umiku srbske vojske so avstro-ogrske sile napadle Črno goro, zavzele Lovčen in Cetinje ter v prvi polovici januarja 1916 prodrle v Albanijo. Boka Kotorska je do konca vojne leta 1918 ostala v rokah avstro-ogrske armade. (Vir: Enciklopedija Leksikografskog zavoda, zvezek št. 7, Zagreb 1964, str. 252-261) STARI OČE KAREL SPET, TOPNIČAR V BOKI KOTORSKI Karel Spet, mož Kati Spet, je bil oče moje matere Anice in njene sestre Ivanke. Na sliki je drugi z desne v prvi vrsti z dvignjeno desno roko. Slika in tekst sta v originalu v obliki dopisnice. Datuma na žalost ni. Zapisal Viktor Crnobrnja, Idrija, december 2014. STARI OCE JANEZ LAPAJNE JE PADEL NA SABOTINU LETA 1917 Moj stari oče Janez Lapajne je bil poročen z Marijo Tratnik. Imel je hčerko Angelo (mojo mamo), rojeno leta 1903, sina Lovrenca, rojenega leta 1907, in hčerko Marijo, rojeno leta 1913. V skupnem gospodinjstvu so živeli s staro mamo Marjano v majhni hiši (bajti) v Čekovniku št. 8, po domače v Rupah. (Zdaj je lastnik domačije moj sin Boris Eržen.) Imeli so 4 ha zemlje in eno kravico. Stari ata je bil gozdni delavec. V avstrijsko vojsko je bil vpoklican leta 1914. Najbrž so ga poslali najprej v Galicijo in nato na soško fronto, kjer je padel na Sabotinu. V spominu mi je ostala pripoved moje mame Angele, ki je imela ob vpoklicu očeta 9 let. Ko so leta 1917 neko jutro vstali, je moja prababica Marjana poklicala svojo hčerko Marijo (mojo staro mamo) in ji rekla: »Mica, Janeza ne boš več videla. Nocoj je molče prišel v kamro, se preoblekel, kot je imel navado, in nato molče, tako kot je prišel, tudi odšel.« Nekaj tednov za tem je prišlo v Rupe sporočilo, ki ga je poslal soborec starega očeta, doma iz Žirov. Izmenjala sta si bila naslove in se dogovorila, da v primeru, če se komu od njiju kaj zgodi, drugi pošlje sporočilo domačim. Obljubo je izpolnil in sporočil, da je njegov kamerad Janez Lapajne padel leta 1917 na Sabotinu. Pismu je priložil sliko žene Marije, ki jo je imel pokojni Janez pri sebi, in še njegovo uro in glavnik. Sporočil je tudi datum njegove smrti. Zgodilo se je prav na dan, ko ga je stara mama videla v sanjah. Uradno niso o njem nikoli izvedeli drugega, kot daje pogrešan. Stari oče Janez Lapajne je svoji ženi Mariji, moji stari mami, 18.8.1917 (najbrž le malo preden je padel na Sabotinu), poslal sliko svoje K. K. 87.6. Feld Kompanije. Na zadnji strani slike je napisal: Preljuba žena Srčno Te pozdravljam in vso mojo družino in Vam želim vse najboljše. Tukaj Ti pošiljam sliko od naše kompanije, da bodeš imela za spomin. Poročam Ti, da sem za sedaj zdrav, enako želim tudi Vam vsem. Kako se pa kaj doma imate?Z mnogimi pozdravi ostanem Tvoj mož. Prosim, ko bodete dobili to sliko mi hitro odpišite. Z Bogom. Bog Vas živi! To je bilo njegovo zadnje sporočilo. Če besedilo skrbno preberemo dobimo vtis, da je imel slutnjo, da se mu lahko zgodi najhujše (da bodeš imela za spomin...da sem za sedaj zdrav ....mi hitro odpišite...) Zapisala Zofija Eržen, Cerej (pošta Ankaran), november 2014. STARI OČE MATEVŽ SE JE VRNIL S SOŠKE FRONTE, NJEGOVA BRATA CENE IN LOVRO STA PADLA Zakorakal je po prašni cesti. Ponovno je pomislil na italijanskega kmeta in njegovo družino. Vedel je, da brez njihove dobrote ne bi preživel. Pravzaprav je imel srečo, da so ga Italijani po tem, ko so njegovo četo zajeli na robu doberdobske planote, namenili za kmečko delo na enem od posestev v Padski nižini. Toda danes je hitel domov. »Domov, domov!« mu je pelo v duši. Oziral seje proti hribom v daljavi. Dobro je vedel, da za tistim kamnitim svetom, nekje sredi obširnih gozdov leži njegova rojstna vas. Bo zmogel do tja? »Bom!« je trmasto rekel sam sebi. V njem so se porajala številna vprašanja. »Kako je doma? So domači še živi?« Mrak se je spuščal na dolino in v zraku je bilo čutiti bližajočo se nevihto. Za kopasto glavo Nanosa je votlo zagrmelo. Še bolj je pospešil korak, da bi pred dežjem dosegel gručo hiš. Spet je blisk presekal nebo in drevje je zatrepetalo v vetru. Naslednji hipje že čutil, da se mu prve dežne kaplje lepijo na preznojeno čelo. Prva hiša v vasi je kazala posledice pravkar končane vojne. Težka vrata so bila na pol odprta. Previdno jih je odrinil in v nos mu je udaril vonj po pepelu. Prebivalci so stavbo očitno zapustili. Stisnil se je v kot v delu hiše, kjer je strop še držal. Zunaj je divjalo neurje in od časa do časa je skozi ruševine priletela kot lešnik debela toča. Slekel je suknjič in si ga podložil pod glavo. Še prej je iz žepa vzel pogačko kruha, ki mu ga je bila za pot podarila gospodinja Pierina. Spet so se prebudili spomini, globoko zasidrani v njegovo zavest. Vedno znova je podoživljal dogodke tistega večera, ko je skupaj z ostalimi, ki so se stiskali v kamniti špranji, opazil sovražne vojake. Približali so se in vanje uperili orožje. »Avanti, avanti, subito!« so se drli. Zajeti vojaki so zlezli iz kritja. Odložiti so morali puške, se postroj iti v vrsto po dva in dva, potem pa sojih odvedli do neke lope ob kasarni. »Maledeti bastardi!« so kričali nanje, jih suvali s puškinimi kopiti, nekateri so celo pljuvali po njih. V lopo so v različno dolgih presledkih vozili tudi druge zajete vojake. Črni od dima in umazani od rdeče kraške zemlje so bili podobni čudnim pošastim. Mnogi med njimi so krvaveli iz nosu in ust... »Ma kohko tjepejo, te mone!« je rekel mladenič, doma z Vipavskega. Komaj je spregovoril zadnjo besedo, že ga je na tla podrl udarec puškinega kopita nekega bersaljerja. »Karlo, Karlo! Kej so te ubili!« je zaklical eden od tovarišev. Ranjeni je odprl oči: »Nje, nje... še ga bomo pili!« Ta vzklik pogumnega mladeniča mu je kasneje velikokrat vlil upanje, da se bo trpljenje, ki ga je povzročila kruta vojska, nekoč končalo. »Najbolje bo, če poskušam zaspati!« sije rekel. Čez čas je res utonil v nemiren spanec. Kot večkrat poprej so ga mučile moreče sanje. V njih je podoživljaj brizgajoče žvižge izstrelkov, krike ranjenih in umirajočih, se reševal izpod ruševin ...Toda to noč je sanjal, da sta se mu pridružila brata, Cene in Lovro. Bila sta vesela, kot da sta tudi onadva rešena vsega hudega, pomahala sta mu in spet izginila v globini njegovih sanj. Čez čas se je nekje oglasil petelin, prvi znanilec bližajočega se jutra. Ko je zakorakal skozi vas, ga je s praga neke hiše poklicala ženska. Povedal ji je svojo vojaško zgodbo, pripovedoval je o bojih na doberdobski planoti, kjer je izgubil najboljšega prijatelja iz mladosti, pa o zajetju in nastanitvi pri nekem kmetu... »Kako to, da se vračate šele sedaj? Saj se je vojska končala že v jeseni,« ga je nekoliko začudeno vprašala. Povedal ji je, da ga je italijanski kmet prepričeval, naj za vedno ostane pri njih. »Vse nas je zaznamovala kruta vojna,« je rekla ženska in mu ponudila lonček kozjega mleka. Zakorakal je dalje. Za sabo je zaslišal ropotanje voza. »Prisedi!« ga je prijazno povabil voznik. In spet je obnavljal vse dogodke iz preteklih let, vse od dni, ko je bil zapustil domačo planoto. »Po opravku grem do Črnega Vrha. Pošteno ti bom skrajšal pot!« je veselo rekel možakar. Počasi je mršav konjiček vlekel voz po ovinkih in klancih navzgor. Čez čas se je pred njima odprl planotast svet, med katerega so grape urezale svoje strme sledi. Globoko je vdihnil vase oster zrak. To je bil zrak, ki ga je dihal, od kar je pomnil. Zazdelo se mu je, kot bi popil osvežilno pijačo. Poldan je zvonilo, ko sta prispela do hiše, kamor je bil namenjen vipavski kmet. Tudi ljudem na domačiji je moral pripovedovati o svoji kalvariji vojaških let. Ko seje že odpravljal, jeza njim pritekla mladenka in mu v roke stisnila kokošje jajce. »Ko boš utrujen, ga izpij in povrnejo se ti moči,« je prijazno rekla. »Moj fantje padel v prvem letu vojne,« je še dodala. Vajen grozot, ki jim je tolikokrat gledal v oči, ji ni zmogel izreči besede v tolažbo. Le zahvalil se ji je, tako po domače: »Bog ti povrni!« Vso pot pozadloški ravnini in bregu proti Idriji je premišljeval, koliko gorja je povzročilo klanje, v katerega so »ta veliki gospodarji« pahnili svoje podanike. Koliko deklet in žena si je nadelo črno ruto. »Bo kdaj prišel čas, ko bomo Slovenci gospodarji na svoji zemlji? Eh, premajhni smo!« je zaključil razmišljanje. Ko je v daljavi zaslišal šumenje Idrijce, se mu je zazdelo, kot da sliši lepo melodijo. Pogled mu je zaplaval v daljavo. »Tam za tistimi hribi leži Čekovnik,« je ugotavljal. Tam je preživel otroška leta. Komaj šestleten je moral v službo na domačijo Pri kmetu. Pred očmi je vstala podoba gospodinje Terezije. Klical jo je mati. Pa saj si je zaradi srčne dobrote, ki jo je delila med vse na kmetiji, to tudi zaslužila. »Pol ure hoda od Kmeta leži Vojsko,« je razmišljal dalje. »Bog vedi, koliko ljudi je preživelo. So pri Baštetu še živi?« Spomnil seje, kako je s petnajstimi leti tja prišel za hlapca. Življenjsko vodilo gospodarja Petra je bilo »delo in molitev«. Koliko modrih naukov mu je dal ta pošten vojskarski mož. Morebiti je tudi zaradi tega lažje preživel ves pekel vojaščine. »Bom zmogel pot do Idrije, do sestre Mice?« V Podroteji je z godoviške strani pripeljal z drvmi naložen voz. »Če upaš, se povzpni na drva!« je zaklical možak, ki je vodil konja. »Bolje se je slabo voziti, kot dobro hoditi,« je še dodal. Pri Didiču se je zahvalil prevozniku in pospešil korak do stanovanja sestre Mice. Na trkanje se ni nihče odzval. »Če sem zmogel do tu, bom pa še na Vojsko!« je sklenil. Ko je zakorakal po cesti proti Nikovi, se mu je zazdelo, da je dobil peruti. Ni se menil za pot, ki mu je lil z obraza. V zgodnjem večeru je prišel do Kočevša. Sklenil je, da pri njih izve, kako je doma. »Matevže, a si res ti?« je vzkliknila ena od žensk, ki so sedele ob peči v hiši. »A nisi padel? Tvoj oče je povsem prepričan, da te ni več med živimi. Kje si se klatil toliko časa?« Ponovno je moral pripovedovati, kje vse ga je v krvavi vojni vodila pot. »Matevž, tako bomo naredili: jaz bom pohitela k Miklajču in tvojemu očetu povedala, da si na poti domov. Če se boš kar pojavil doma, bo gotovo mislil, da si prikazen z onega sveta,« je rekla najstarejša. Medtem je prisluhnil novicam iz domače vasi. Čez čas je zakorakal proti cilju svoje dolge poti. Z nasprotne strani je proti njemu hitel nekdo z lučjo v roki. V soju skromne svetilke je spoznal očetovo postavo. »Matevž, oj, Matevž, da si se le vrnil! Bog bodi zahvaljen!« je zahlipal oče in v joku povedal: »Cene in Lovro sta padla.« Stisnil gaje v objem. Tudi Matevž je zajokal. Ne le zaradi novice o izgubi bratov, ganila ga je očetova nežnost. Do tedaj ga namreč oče še nikoli ni stisnil v objem. Po pripovedi mame Marije Hvala, rojene Vidmar, zapisala Irena Hvala, Vojsko, junij 2014. Članek je bil prvič objavljen v Idrijskih novicah, 29.8.2014. TUDI MLADOLETNI DIJAKI IDRIJSKE REALKE SMO MORALI V VOJSKO Ker vojne le ni bilo konec, je Avstro-Ogrska klicala vedno mlajše letnike in tako sem prišel na vrsto tudi jaz. Komaj 17 let in dva meseca sem bil star, ko so me po novem letu 1918 že klicali na nabor. 23. januarja 1918 smo se morali predstaviti naborni komisiji v občini Dole leta 1900 rojeni fantički, med njimi Stanko Eržen, Herman Gnezda, Kajetan Bačnar in jaz s Kovačevega Rovta ter Tone Vehar in župnikov brat Evgen Likar z Gor nad Idrijo. Naborna komisija nas je seveda vse spoznala za 'tauglich'(sposoben) in po nekaj dneh so že morali vsi razen Hermana Gnezde, Kajetana Bačnarja in Toneta Veharja, ki so bili kot rudarji oproščeni vojske, oditi k vojakom. Jaz sem bil kot petošolec vpoklican šele 19. marca. Petošolci so dobili naziv »einjahrige Freivvilliger« in so po opravljenih vojaških vežbah odšli v oficirsko šolo. Zglasiti sem se moral v Trstu, kjer sem bil dodeljen 97. tržaškemu pešpolku. VTrstu sem padel med same neznane ljudi, žrtve tega poklica. Čakali smo v vojašnici en dan, da so napravili pregled vpoklicanih, dali vsakemu skledico golaža in nas proti večeru pod vojaško stražo odpravili v Radgono (Radgersburg) na Štajersko. Med vožnjo meje začelo v trebuhu grozovito zvijati. Menda je bil razlog za to golaž, ki sem ga jedel prvič v življenju. Tako mi je vrtilo črevesje, da sem od Postojne do Ljubljane sedel samo na stranišču. V Radgoni so nas spravili v vojašnico, skrbno ostrigli in preoblekli v stare obnošene, delno raztrgane vojaške cape, nam dali puške in nas pričeli vaditi v ekserciranju. Po nekaj dneh te vadbe mi je postalo slabo, da sem v sobi legel na posteljo. Ker si želodca še nisem pozdravil in ker mi je pri ekserciranju začelo teči iz ran, ki sem jih imel okoli pasu, sem popolnoma omagal. Že mama me je doma zdravila tako, da mi je okoli pasu ovijala platneno cunjo, namočeno v žganju, v katerem je bila arnika. Prijavil sem se na zdravniški pregled in v roke me je dobil nek četni zdravnik (Kompanieartzt), starejši mož s sivo brado, menda ruski ujetnik, ki se je zadrl name z vprašanjem, kaj bi Drago Vončina (Gore 1900 — Ljubljana, 1980) se je po opravljeni maturi na idrijski realki leta 1920 vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani - smer slavistika in romanistika. Zaradi slabega zdravja, ki seje vleklo še iz otroštva, je moral študij prekiniti. Zaposlil se je kot učitelj v Loškem Potoku in obenem študiral ter leta 1924 absolviral na Filozofski fakulteti. Največ je učiteljeval po Dolenjski, nazadnje v Črnomlju, kjer je leta 1943 vstopil v NOV. Na zahtevo SNOS-a je bil leta 1944 demobiliziran z nalogo obnavljanja šolstva na osvobojenem ozemlju. Po letu 1945je opravljal delo šolskega nadzornika v Beli krajini. Devet let je bil okrajni šolski nadzornik za Ljubljano in okolico, od leta 1955 do upokojitve 1961 pa inšpektor za osnovne šole Ljubljana mesto. Bil je znan predavatelj in režiser ter pisec strokovne literature o šolstvu. Fotografiran je v Miinchnu leta 1949, ko se je udeležil mednarodnega učiteljskega kongresa. (Vir: Osebni arhiv Milene Brelih) rad. Pokazal sem mu svojo obvezo, katero je z roko prijel in jo s silo odtrgal. Po telesu sta se mi vlila kri in gnoj in tako meje bolelo, da sem pred njim padel v nezavest. Polili so me z vodo, zdravnik mi je namazal rano s čopičem, namočenim v hipermanganu, ugotovil, da imam Gurtelblume, zato dva dni prosto (Dienstfrei), in da se moram po dveh dneh ponovno javiti na pregled. Po dveh dneh ležanja v vojaški ambulanti meje zdravnik ponovno namazal s hipermanganom in me nagnal nazaj z naročilom tri dni ležanja. Počasi se mi je zdravje izboljšalo, nikakor pa ne osebno počutje in razpoloženje. Opazoval sem ostale tovariše in videl, kako jih pripravljajo za »Kanonenfutter«. Sklenil sem sabotirati.Tožil sem zdravniku o slabem zdravju želodca in srca. Po desetih dneh meje predlagal na višjo zdravniško komisijo (Superarbitkomisie). Da ne bi ob čakanju na pregled višje komisije jedel dragocenega cesarskega komisa, so me dodelili k delavski četi, ki je hodila lupit in ribat repo v vojaške barake v Gornji Radgoni. Vsako jutro sem iz barak v Radgoni, kjer je bila nastanjena delavska četa, izbral nekaj vojakov, največ starejših, ki so bili na okrevanju, toda še preveč zdravi, da bi jih odpustili iz vojske domov, jih uredil v dvostope in jih odpeljal na delo v barake v Gornjo Radgono. Nekateri so se opirali na eno berglo ali palico, šepali pa so skoraj vsi. Bili so izčrpani, suhi, z udrtimi očmi, podobni okostnjakom. Ko sem nekoč peljal opoldne tako delovno četo z dela nazaj v njihove barake, sem gredoč preko mosta čez Muro zaslišal mogočen konjski peket. Naenkrat se pred nami ustavi konj, na njem pa neka visoka oficirska zverina z zlatim ovratnikom. Bil je polkovnik s svojim adjutantom. Ustavil je konja in moji četi v nemščini zakričal: »Stoj!« Vprašal je, kdo je komandant čete. Skočil sem naprej, zelo nevajeno in nespretno salutiral in pojasnil, da skupino vodim jaz, da je to delavska četa, ki je bila na dopoldanskem delu. Brki in obrvi so mu zasršele močno naprej, ko je zarjul, da je to banda, ne pa vojska. Na licu mesta je ukazal strumno uvrstitev v četo, od mene zahteval predpisani vojaški pozdrav in odredil strog odhod, kar sem, kolikor je bilo mogoče, tudi storil. Četa se je premaknila, polkovnik oddirjal, toda vojaki niso mogli, oprti na palice in bergle, držati vrste in koraka, ker jih je pri hoji ovirala tudi pod raztrgano podlogo plašča nabrana repa, ki sojo pobrali na delu in skrito odnašali s seboj v barako za popoldansko malico. To je bilo sicer prepovedano in smatrano za tatvino. Konec aprila 1918 so me poslali na vojaško superarbitracijsko komisijo v Bruck an der Mur, kjer so mi zaradi splošne telesne šibkosti, slabokrvnosti in srčne napake (Allgemeine Korperschvvache, Blutarmut, Herzfehler) prisodili šest mesecev bolezenskega dopusta. Že naslednji dan po vrnitvi iz Brucka an der Mur v Radgono sem si pri komandi uredil potrebne dokumente ter kolikor mogoče hitro odšel iz Radgone. Ko sem prišel domov, sem po nasvetu profesorjev nadaljeval zaradi odhoda k vojakom prekinjeni študij. Na šoli so me vsi z občudovanjem gledali, ker sem bil eden prvih, ki je šolo obiskoval v uniformi.Tako sem redno prihajal k pouku do konca šolskega leta in šel jeseni, ob koncu oktobra 1918, v šesti realčni razred. V tržaškem zaporu leta 1919 Ko sem bil v šesti šoli, smo na Gorah ustanovili prosvetno društvo in pričeli zbirati knjige, ki naj bi jih posojali okoličanom. Da bi nabirali knjige med vaščani, ni bilo mogoče, saj v štirih letih vojne ni imel nihče ne sredstev ne časa za nakup knjig. Alojz Levičnik, Stanko Eržen in jaz smo se domenili, da gremo v Ljubljano in pri Jugoslovanski matici dobimo nekaj slovenskih knjig za ureditev knjižnice. Matica je namreč podpirala ustanavljanje knjižnic s podarjanjem knjig. Neko popoldne na začetku aprila 1919 smo odšli vsi trije, seveda brez potnih dovoljenj, tihotapsko skozi Žirovnico, da bi prišli do Vrha Sv. Treh Kraljev in od tam naprej preko Vrhnike v Ljubljano. S seboj smo imeli za eno moško obleko blaga, ki nam gaje izročil profesor Snoj, da ga oddamo nekemu njegovemu znancu.Tiho smo korakali po grapi v Žirovnici in se bližali meji. Nepričakovano sta planila pokonci za skalo skrita dva italijanska obmejna finančna stražnika s peresom za klobukom, dvignila puško in zakričala: »Alt!« Vsi trije smo zaprepadeno obstali. Jaz sem pričel teči dalje, ko mi je Stanko Eržen zaklical, naj se ustavim, ker bo stražnik streljal. Ker je bilo v resnici nevarno, sem se ustavil, in na stražnikov poziv smo se zbrali pri vojakih, ki sta nas takoj povezala z verigami in začela zasliševati, čeprav smo le slabo razumeli. Takoj sta vojaka zapustila svoje stražarsko mesto ter nas odgnala v Rovte nad Logatcem, ki so bile takrat še zasedene s strani Italijanov. Tam so nas v neki hiši, kjer so imeli obmejno komando, popisali in nato zaprli v gasilski dom, kjer smo sedeli in dremali na neki mizi, ki je stala med gasilskim orodjem. Zeblo nas je, posebno proti jutru. Sredi dopoldneva so nas ponovno zvezali in odvedli preko senožeti, gmajn, gozdov na Veharše in od tam v Godovič, kamor smo prispeli pozno popoldne, ter nas izročili karabinjerjem. Takoj ko si nas je v pisarni natančno ogledal karabinjerski brigadir, so dali vsakemu po eno paniocco (vojaški hlebček kruha) in nas zaprli v klet.Tu nas vsaj zeblo ni in sede smo dremali z glavo na kolenih. Zvezan je bil vsak posebej. Naslednje dopoldne so nas odpeljali v Logatec na železniško postajo, kjer sta nas naša spremljevalca pognala v kupe nekega vagona ter osvobodila težke verige. Kupe sta karabinjerja zaklenila, da nihče ni imel dostopa vanj. VTrst smo prispeli že pozno zvečer. S postaje sta nas karabinjerja takoj peljala v velik zapor v via Tigor. Ponoči so nas vrgli v neko celico, v kateri je sredi stropa svetila tako slaba žarnica, da nisem videl, kako sem priletel na kolena nekemu zaporniku, ki je čepel ob steni. Celica je merila 4x3 m, v višino pa 2,8 m. Pobeljena je bila mogoče pred vojno. Ob vsaki strani je bilo 6 blazin (paionov), napolnjenih s slamo, že spenjeno v droben prah. V desnem kotu pri vhodnih vratih je bila nizka španska stena in za njo pločevinast čebriček (kibla) za opravljanje vseh telesnih potreb. Stena nasproti vrat je imela ozko in visoko okno na višini 170 cm od tal, v njem močno železo (križ) z mrežo, nato pa še nekaj desk, ki so onemogočale vodoraven pogled. Videti je bilo samo nekaj ozkega neba. Jetnikov je bilo z nami vred šestnajst, največ iz Trsta, Istre in Notranjske. Razlogov, zaradi katerih smo bili zaprti, se ne spominjam. Tudi starost je bila različna. Najbolj se spominjam nekega starejšega sotrpina Defranceschija, kije razumel tri jezike: hrvaško, slovensko in italijansko. Zelo je bil občutljiv na uši, ki jih je bilo v zaporu ogromno raznih pasem in velikosti. Skoraj neverjetno je, a je res, da je od nekje privlekel tako veliko uš, ki je imela po hrbtu dolgo črno črto, ter ji privezal na nogo svileno nit, katero je žival z lahkoto vlekla za seboj Rekruti z Gor in Jetičnega Vrha leta 1918. V prvi vrsti sedita tudi Drago Vončina, (drugi z leve) in Stanko Eržen (četrti z leve). (Vir: osebni arhiv Milene Brelih) po mizi, ki je čez dan stala sredi sobe. Jetniška hrana je bila enolična. Zjutraj smo morali vstajati ob šestih in se postaviti v vrsto. Ko nam je ječar odprl vrata, smo po vrsti odhajali v kopalnico. Pred tem je moral vsak zviti svojo blazino in jo prisloniti k steni, da je potem dežurni, ki je bil vsak dan kdo drug izmed nas, z metlo pometel prah po tleh. Dva, ki sta se tudi vsak dan menjala, sta odnesla kiblo v stranišče, jo izpraznila, pomila in prinesla nazaj. Limiti in počesani smo morali biti v četrt ure, ker je pred vrati zapora že čakal kotel in kuhar, ki je z zajemalko nalil v skledico (garnelo) kavo ali prežganko in oddelil še pol hlebčka kruha na osebo. Tako so delili tudi kosilo ob dvanajstih in večerjo ob šestih. Ves ostali čas smo bili v celici brez vsake zaposlitve in sprehoda. Posedali smo kot kup nesreče po prašnih blazinah, večina pa seje menjavala pri igrah s kartami ali s fižoli. Po treh tednih so nas tri (Eržena, Levičnika in mene) poklicali na zaslišanje. Uprava je imela tolmača, kije odgovarjal za nas v italijanščini. Izvedeli smo, da nas imajo za tihotapce in nas obtožujejo nedovoljenega prestopa meje. Obljubili so nam, da pridemo v kratkem pred sodišče. Čakali smo še tri tedne in po šestih tednih zapora, ko se nas je nabralo dovolj za sojenje, so sklicali sodni zbor, nas postrojili na hodniku v dolgo vrsto, krepko povezali s še posebej dolgo verigo in nas naložili na velik kamion. Okrog nas so posedli oboroženi karabinjerji in nas odpeljali na vojaško sodišče (Tribunale milita re). Nas trije sodišče obsodilo na šest mesecev pogojnega zapora in takojšen izpust iz ječe. Blago za moško obleko, ki smo ga hoteli nesti čez mejo, so zaplenili v korist italijanske države. Po končani proceduri na sodišču so vse obsojence, oproščen ni bil nihče, ponovno zvezali in s kamioni razvozili nazaj v ječe. Nas tri so po dveh dneh izpustili in nam izdali proste železniške vozovnice, da smo se lahko nemoteno odpeljali domov z veliko zalogo uši. Niti zavedali se nismo, kako smo smrdeli in kakšni smo bili videti v obleki in perilu, ki ga nismo slekli in menjali vseh šest tednov. Smrdeli smo kot jazbec vjazbini. To smo spoznali šele na vlaku med vožnjo domov. V Trstu smo sedli v kupe III. razreda in za seboj zaprli vrata. Vsak popotnik, ki je odprl vrata in hotel vstopiti v kupe, je takoj zavihal nos in hitro zaprl vrata. Ko je kateri izmed nas treh med vožnjo zapustil svoj prostor in odšel na hodnik, je ob vrnitvi začutil grozen smrad, zato smo bili vso vožnjo sami v oddelku. Doma sem se v drvarnici takoj slekel, se oribal s sirkovo krtačo, umil in oblekel sveže perilo in obleko. Naslednje dni sem se javil v šoli, kjer nam je razrednik opravičil vse dneve odsotnosti. Iz rokopisa »Moja mladost« učitelja Draga Vončine (1900-1980), rojenega na Gorah št. 4, povzela Ivica Kavčič. Rokopis je Drago Vončina napisal v Ljubljani v marcu 1979. Hrani ga njegova nečakinja Milena Brelih. Idrija, januar 2015. JANEZ HLADNIK NA FRONTI V GALICIJI Janeza Hladnika (1893-1975) iz Fronta sem dobro poznal, saj je bil mož Polde Hladnikove (dekliški priimek Novak), ki je bila teta moje mame. Velikokrat sem bil pri njih. Pripovedoval mi je o tem, da je bil med prvo svetovno vojno na fronti v Galiciji, da so ga tam ujeli Rusi in je v Rusiji živel kar precej časa kot ujetnik-delavec. Domov seje vrnil kot invalid brez enega očesa in prstov na eni nogi (prsti so mu zmrznili). Tudi o tem, da je v Rusiji izgubil prste na nogah in oko, mi je sam pripovedoval, vendar se mi to v mladih letih ni zdelo posebno zanimivo, zato sem poslušal le z enim ušesom. Vprašal pa, žal, kaj več tudi nisem. Janez Hladnik, avstrijski vojak med prvo vojno. (Vir: osebni arhiv Bruno Mrak) Po svojih spominih in po pripovedovanju vnukov Janeza Hladnika - Bruna Mraka, Nika Mraka in Marte Simnovčič - zapisal Jože Čar, Idrija, september 2014. BOG Z NAMI IN SREČA JUNAŠKA Po smrti strica Janeza Svoljšaka, maminega brata, ki je nasledil hišo v Mojstrani, je sestrična Metka med obnovo hiše našla škatlo, na kateri je pisalo: NE ZAVREČI! Naj ostane za pravnuke in prapravnukinje! 28.6. 7 989, Janez Svoljšak; Atova in mamina korespondenca 1903-1918; Moja pisma sestri Jerici 1943. Dopisovanje med starim očetom Francem Svoljšakom, vojakom avstro-ogrske vojske, in staro mamo Jerico od 28.7.1914 do 17.4.1916 Kadar slišimo o pismih, ki sojih pisali vojaki domov, vsi pričakujemo opise vojnih grozot. V teh pismih ni tako. Beremo lahko le o sprijaznjenosti z usodo, kije mladoporočencema vzela najslajša leta skupnega življenja, ko sta s pisanjem tešila hrepenenje po bližini, in o obžalovanju očeta, ker njegovi »malčki revčki«, kakor jih je klical v pismih, rastejo brez njega. Stari oče ni bil na fronti, najbrž zato, ker je bil na začetku vojne star že 41 let in bolehen. Delal je kot kuh (kuhar), čeprav so ga tam »šolali« za bolničarja. Ne vemo, kakšne šole je obiskoval v mladosti. Izhajal je iz kmečke družine. A njegova pisava je zelo lepa, jezik je bogat in z malo napakami. Zato me toliko bolj čudi, da je v tekstu zelo malo ločil. Stavki med seboj niso ločeni z vejicami ali pikami. Iz pisem in kart sem »potegnila« najzanimivejše, nič nisem popravljala, tekst je nespremenjen, dodala sem le ločila. Pisma je njegova pravnukinja, dr. Petra Svoljšak, dodala na razstavo o prvi svetovni vojni na Sveti gori. Franc Svoljšak, rojen 1873. leta v Lipici pri Škofji Loki, je bil moj stari oče, ki ga nisem poznala. Umrl je nenadoma leta 1937 in zapustil 20 let mlajšo ženo in šest otrok. Stari ata je delal v magazinu cementarne v Mojstrani od 1.1906 in živel pri Tilešu, kjer se je zaljubil v domačo hčerko Jerico, četrto od enajstih otrok. Moj stari oče Franc Svoljšak iz Mojstrane. (Vir: osebi arhiv) Z Jerico Ancelj (1893-1948) se je poročil januarja L1913. Oktobra se jima je rodila prva hčerka, tudi Jerica, moja mama, petnajst mesecev kasneje je privekal še en malček,Tončka(1917), nato Minka itd. Skupaj je bilo 11 otrok, pet jih je umrlo v prvih mesecih življenja. Moja mama je oba starša onikala, pravila je, kako dobri so bili ata in skrbni, tudi zelo delavni in varčni, da so veliko brali in bili naročeni na časopise. Kljub temu, da je med vojno propadla vrednost njegovih prihrankov iz let pred poroko, sta sezidala hišico. Ko so v Mojstrani zaprli cementarno, je izgubil službo. Vemo, daje nabiral zelišča, vse živo, bi rekli sedaj. Znal jih je tudi pripravljati in zdraviti sebe in družino. Mama je obžalovala, ker se je za to njegovo znanje premalo zanimala. Do odkritja te škatle nas je na starega očeta spominjalo njegovo ročno delo. Izrezljal (šnidal) je eno večjo in dve manjši kapelici, vse tri krasijo steno v naši domačiji. Lično, natančno delo! Od starega očeta je ohranjenih 68 kart in dopisnic ter 14 pisem, ki jih je pisal svoji Jerici. Od teh je točen datum na 48 kartah, za ostalih dvajsetih letnice niso znane. Pisma so razen dveh točno datirana in vsa poslana iz Gradca, prav tako karte, le par jih je iz Ljubljane, Ptuja, Zidanega Mosta, Maribora. Najbrž jih je pisal med vožnjo v Gradec, dve karti sta z »urlavba« (dopusta) iz Lipice. Naslov je, razen ene izjeme, vedno slovenski: Velecenjena gospa Jerica Svoljšak, Mojstrana 11, Gorenjsko, Kranjsko. Pošte, ki jo je pisala stara mama, je zelo malo, a iz Francevih pisem razberemo, da je velikokrat pisala. Ohranile so se 4 razglednice, ena dopisnica in 2 pismi. Ko je bil vpoklican, je 28.7.1914 iz Ljubljane pisal: Danes grem naprej, se kmalo vrnem, na veselo svidenje. Franc JŠoLDATEN'’;,'* Gfruss p rt« Karta, ki jo je Franc dobil v Gradec od svojega brata Jožeta, prav tako avstroogrskega vojaka. (Vir: osebni arhiv) 1/2015 r « Feldpostkarte. /. 1k: uA vts* JŠI ua z it .lAMlM..:.... A - y .j.. -V Nadawca: ____ „ Mittente: ....*.,jr...r....y. Ceibnt$, Ttatbau#. š2o feft toin bic ^erg ^tir bie eivige 3cif, 0o ftcbn far ibvn H'aifer 'Site fteirtfdjn Ccut. Feldpostkarte. TA .....r*/1. Portofrei. Poštne karte, ki jih je, med drugimi, Franc Svoljšak pisal domov svoji ženi Jerici in družini. (Vir: osebni arhiv) Naslednjo karto je prav tako poslal iz Ljubljane 30.7.1914 in sporoča: Predraga! Naznanjam Ti, da sem prideljen tukaj eni rezervi pa še sam ne vem kako se imenuje, torej Ti ne morem še nič naslova dati. Ne žaluj preveč, nebo nič hudega. Bog z nami in sreča junaška. Z Bogom Franc Do maja 1915 ni (ohranjene) pošte ali pa so iz tega obdobja karte, na katerih se ne da razbrati datuma. Od maja 1915 do aprila 1916 je pošte veliko. Iz Ljubljane je pisal karto 15.5.1915: Draga, nocoj bomo spali tukaj, jutri zvečer pa ne vem kje. Naslov bo F.S., Saniteta 7, kraja ne vem. Nas je zelo veliko, vozimo se celo noč v Ptuj. Karta: Gradec, 21.5.1915, Ljuba žena! Sem iz bolnišnice, nas cepijo, koze. Zvečer šola, podnevi jedli, pili, šivali, prali, čakali v vrsti na vizito. Moj naslov:F.S., Abteilung No 7, Instruction, Graz. Pismo: Gradec, 23.5.1915, Ljuba moja! Šele dober teden je kar smo šli pa se mi tako dolgo zdi. Kako si želim Vas videti. Ali me Jerca kaj pogreša? Včeraj smo dobili 10 KR in za pet dni kruha. Ga je bolj pičlo. Smo še vedno v svojih hlačah. Dvajset nas je s Kranjskega pa jih polovica zna dobro nemško. So večinoma boljši ljudje, iz vseh stanov, učitelji, brivci, mesarji, gostilničarji, mizarji, strojniki, agenti, tudi nekaj kmetov. Ne morem se veseliti, ker vem, da si Ti žalostna. Ako bom kaj dolgo časa tukaj v Gradcu, boš prišla enkrat pogledat. Cela Štajerska je zelo lepa, vinogradi, lepe hiše, veliki travniki in njive. Povsod vse polno vojakov, kamor smo se pripeljali navdušenje za vojsko, kako bo z Italijo. Podpore Ti dobiš 1 Kr, male pa po 70 vinarjev. Atres: F.S., K.u. K. Sanita"te Inst. Abteilung No7, Graz. Karta: Gradec, 25.5.1915, Vsi so že dobili pisma, jaz pa že enajsti dan, kar sem prišel od doma, nič. Ne vem kaj bo, ako bo treba eno leto tukaj biti, se mi že do sedaj zdi dolgo. Pismo: Gradec, 30.5.1915, Tvoj pisem je ravno en teden hodil. Revca Ti moja, ne žaluj preveč, meni ni hudega. Nas je 80, se učimo na novo. 50 jih bo šlo v Gorico. Dva dni je tu ausverkauf (op. razprodaja), vsak je imel kaj za prodati, sem kupil fajn sukno za 10 KR. Peljali so nas ven, kakor bi bli na somerfriš, na zletu. Šli smo poldrugo uro daleč, ležemo za pol ure, potem nas peljejo v restavracijo, tam smo celo uro in pol in pijejo in pojejo kakor bi bili najbolj zlati časi. Vam šene godi tako, ste zapuščeni, mi pa eden drugemu korajžo dajemo. Včeraj je bil befel, da se popiše kaj kdo zna. Ko bi le nemško bolje znal. Pošlji mi bukle nemščina brez učitelja, mašne bukve, posušen kruh, ene tri klobase, malo sira, en Mele ruma, če je, pa Slovenca, malo papirja. Pa še tist post begleitung atres daj zraven, ne bo treba tukaj iskat... Flrana je, le bolj malo. Kruh je zelo drag, komis dobimo na pet dni eno štruco, je kisel. Gospod Bog in Devica Marija naj Vas varujeta pregnanstva. Karta: Gradec, 31.5.1915, Se Ti zahvaljujem ker si tako skrbna, da si mi brž poslala. Zdaj mi še tisto pošlji, potem mora biti mir za en čas. Danes smo spet šli na sprehod, bili mokri. Bog Vam daj zdravje Dopisnica: Gradec, 4.6.1915, Srčen pozdrav Tebi in mojim malčkom. Moji reveži, kako je meni težko, ker ne morem Vam pomagat in skrbet za Vas in kdaj bodo nastopili tisti lepi časi, da bi jih ljubi Bog kmalu dal in tudi, da Vam ne bi bilo treba bejžati. Ako boste mogli stran, ta bolji obleko spravi nekam na varno in da kdo kaj ne ukrade. Zakaj nisem jaz tega naredil na urlavbu! Piši, kako je s štelengam ali so jih dosti vzeli. Kakor drugi povedo, tako skoraj vse mora iti. Ali fabrika še gre? Pismo: Gradec, 24.6.1915, Preljuba moja žena! Sem ti že karto pisal, se mi zdi premalo pa še ta pisem pišem. Od doma (op. Lipice) nič pisem pa sem že štirikrat pisal. Piši, naj napišejo prošnjo pri županu. Če ne, naj pa Vaš oče naredi prošnje, ko bo treba rovte spravljati, bom lahko za štiri tedne prišel. Pišeš, da si bolna in da Ti otroci nagajajo. Zdravi se, nikar se ne zapusti, hodi na sonce. Ko se umivaš, daj nekaj kapelj arnike v vodo. Karta: Gradec, 2.7.1915, Že en teden nisem dobil od Tebe nobenega pisanja. Urlavb bom težko dobil, ker na Gorenjsko ga do sedaj ni noben dobil. Če ga za žetev ne bo, boš pa Ti sem prišla, tudi Mici pride k Janezu. Včeraj so vprašali, če je kateri kuh, sem se oglasil. Mi gre dobro, učim se lahko, jesti imam tudi dosti, le po Tebi in malih in domačih mi je dolgčas. Karta: Gradec,..., Cel teden nisem šel nikamor. Je eden šel na urlavb, sem mu hlače posodil. Karta: Gradec, 12.7.1915,Predragamojažena!OdTebesemdobil Aljažev dom, od doma pismo in podobice od nove maše, Jurjov Tone. Z urlavbom ne bo nič, kar je naprej od Ljubljane ga ne dobe. Imamo zelo lepo in gorko vreme. Bog Vam daj zdravje. Po Tebi in malih hrepeneči Franc Karta: 13.7.1915, Prišel sem v kuhinjo. Z urlavbom ne bo nič. Kar je z Gorenjske, ne dobi brez prošnje. Te še enkrat pozdravim, tudi moje revčke male. Zmiraj Vas vidim pred seboj. Bodite zdrave, do svidenja, z Bogom, Franc Karta: Gradec, 17.7.1915, sobota zvečer, Predraga moja žena! Ta teden sem samo enkrat pisal. Sem dobil več obleke, umazane, sem jo opral. Dobil sem Tvojo karto, rake, naredil sem na pokrovu kufra, da se slike vidijo, ko ga odpreš. Karta: Gradec, 26.7.1915, Danes je leto kar se je vojska pričela. Preselil sem se v drugo sobo med same Nemce. Imam veliko dela, a se mi dobro godi. Karta: Gradec, 6.8.1915, Predraga moja! Včeraj sem dobil karto, da ne boš prišla sem. Ti povem, da je bolj prav, je zelo strogo zdaj en teden. Še podnevi ne sme noben vojak v gostilno in sploh nikamor. Danes in včeraj je tu velika slavnost, vse je v zastavah zaradi zavzetja Varšave. Karta: Gradec, 7.8.1915, Predraga moja žena! Sem bil bolan, v marode cimru ležal. Včeraj jih je več dobilo urlavb, danes je že drugače in namesto na urlavb so šli na bojno črto... Nas bo 25 šlo v eno bolnišnico, smo vsak dan pripravljeni za odhod. Karta: 17.8.1915, Dobil urlavb, pridem v soboto. Slovesno smo praznovali cesarjev rojstni dan. Bomo celo noč delali, dvojno pečenko. Karta: Gradec, 10.9.1915, Draga moja Jerica! Z veseljem Ti naznanjam, da sem že na kolodvoru za urlavb. Pridi doli. Stotnik je rekel, da je Školja Loka zaprt kraj. Karta: Lipica, 13.9.1915, Ne morem prej gor (op. v Mojstrano) kakor zadnji dan. Pojdi k županu pa na Jesenice na etapenkomando in na glavarstvo in vzemi za 14 dni popotni list in potem pridi precej doli (op. v Lipico). Karta: Gradec, 26.9.1915, Prav lepo je bilo pri vas ali slovo je težko, da še povedat ne morem: kakor bi bil bolan. Predraga moja, skrbi zase in male in ne misli preveč, saj čas gre naprej in bo prišel, ko bomo doma pri svojih dragih. Za to bom zmirej hvaležen Bogu da imam Tebe in moje malčke, ker se me gotovo večkrat spominjate in zavest, da so srca, ki bijejo zame, ta zavest je sladka, da mi moč prenašati vse neprijetnosti, ki se jih ogniti ne da. Pozdrav, poljub, zdravi, Franc Pismo: Gradec, 7.11.1915, Sem sanjal, da je Jerca padla v jamo. Tudi sem sanjal, da sem za toliko časa prišel domov, da sem Te videl. Včeraj smo šli krompir nakladat. Kako si postrežem: luč na mizo, pa Slovenca v roke pa fajfo v usta pa ne neham prej da vse preberem, najprvo naglas, sta še dva Slovenca. Ti revca pa nimaš pokoja. Želim Ti vse najboljše, dobro spavaj, sladko sanjaj, ljuba moja, lahko noč. Franc Karta: Gradec, 1.12.2015,. ..smo pili vino in sem že tri dni bolan, težko delam, ko sem prost, se mi še brati ne ljubi... Karta: Gradec, 11.12.1915, Predraga moja Jerica!... sem bil vesel karte, ker me tako lepo spoveduješ in mi predbacivaš mojo molčečnost. Dostikrat sem Ti že pisal, da pri najboljši volji skoraj ni mogoče več, a ko še zdrav nisem. Ob sedmih sem komaj prost, ob devetih se mora luč ugasiti. Danes, ko imajo fantje denar, je prostor, jutri tudi še, pa obiskovat se hodijo, dvanajst nas je v sobi. Karta: Gradec, 21.12.1915, Predraga moja Jerica! Tožiš, da Ti malo pišem. Resnica. Zdaj je en prijatelj šel naprej, sem mu veliko pisal, ker sam ni znal. Taki so največji reveži. Na urlavb bom prišel 27., ko pridejo prvi nazaj. Doma bom samo 46 ur. Pismo: Gradec, 21.12.1915, Predraga moja! Srčen pozdrav mojima malčkoma in Tebi, bodite mi tisočkrat pozdravljene. Tudi botro, očeta, mater, Tončko, Miha, Rezko; Francko, Andreja, Ano in Pintarjeve lepo pozdravljam in želim vsem vesele božične praznike. Predraga moja, bližajo se veseli prazniki, vsak se jih veseli, tako tudi jaz. Rad bi bil v vaši sredi, v objemu mojih ljubih pa bom moral skoraj gotovo počakati do novega leta... Pismo: Gradec, 26.12.1915, Predraga moja Jerica!... Imeli smo na sv. večer božično drevesce in smo dobili darila vsi, tudi kruha smo dobili, 1200 štruc, na mleku pečene, zelo dobre so bile, bom eno prinesel domov pokazat. ...Na sir. dan smo šli, ko je bilo doma (op.v kuhinji) konec, k oberkuhu na dom. Smo dali nekaj za pijačo in zopet imeli božično drevesce. Ob ednajstih smo šli v cerkev... Zdaj je ravno devet ura, že trobi rog, to je naša ura, bo pa treba hitro v posteljo. Zjutraj nas pa zopet pokliče trobentač... .na veselo svidenje, lahko noč, moja nad vse, Franc Karta: Gradec, 21.1.1916, Predaga moja!... Joža (op. brat) je pisal, da je v Judenburgu. Pravi, ne ve se, za kaj ga bodo imeli. Jaz pa pravim, za enga je dober. Karta: Gradec, 24.1.1916, Pišeš, da boš šla v tovarno prosit, dame pokličejo, a jaz ne verjamem, da bi se dalo kaj doseči... Brat Jože mu je pisal iz Pule. Tudi to pismo je ohranjeno, brez datuma. ... zdaj že pri gešicah ekselciramo, zdej bo kmal pol prestanga, dvakrat je bil alarm, v sredo smo se s šifam pelal dol v Polo, rezervistov samo deset pri tej kompaniji. Brat se ni vrnil iz Pule, kje je padel, šene ve. Karta: Gradec, 17.2.1916,... k Janezu ne morem, je nemogoče. So blizu Gradca doma pa ne morejo domov. Ker sem tukaj tuj, ne morem brez urlavba iz mesta, mi je dolgčas po vas pa bo treba potrpeti, se mi dozdeva. Kako v tovarni delajo?... Karta: Gradec, 13.3.1916, Včeraj je bil lep pomladanski dan in Tvoj pisem sem prejel, da je bilo še lepše. Sem pa šel malo na zrak in ob petih v cerkev, je bila slovenska postna pridiga. Ponoči sem sanjal, da sva po Loki hodila... Karta: Gradec, 4.4.1916, čez en teden grem na raportza urlavb in potem se še isti dan odpeljem... Karta: Gradec, 17.4.1916, Predraga moja! ...te dni enkrat se bomo videli Ker je to zadnja ohranjena karta, sklepam, da so v tovarni starega očeta potrebovali in (ali) daje stari mami uspelo prepričati cementarno, da so napisali prošnjo, da starega očeta potrebujejo v tovarni. Lahko pa je bil tudi dovolj star, saj je 1916 dopolnil 43 let. Zapisala (izbor iz 13 pisem in 22 kartic) Tinka Gantar, Spodnja Idrija, december 2014. OČETU JANEZU SO NAREDILI ZOBNO PROTEZO IZ ALUMINIJA Da, da, tudi moj ata - fotr Janez je moral služiti c.k. vojski, saj je bil rojen 1892. leta. Ko seje svetovna morija pričela, je bil v najboljših letih. Imel je 22 let, bil zdrav fant iz rudarske družine, ravno izučen za trgovca. Kdaj in kam so ga vpoklicali, na žalost ne vem. Ko nam je pripovedoval štorije, sem bil še premlad mule, da bi dal kaj posebno »glihe«. Spominjam se le, da smo se večkrat smejali na ta račun. Mama mu verjetno ni verjela prav vsega, ker je bil take sorte mož, da se je rad hecal (seveda - kakor jaz!). Vseeno pa mi je ostalo v spominu, da seje boril nekje na Ruskem-Poljskem, daje bil pri topničarjih, da so bili velikokrat lačni in še večkrat žejni. Kot mulček nisem mogel dojeti in verjeti, da so zaradi žeje pili gnojnico! Še sedaj nosim v mislih sliko, kako ata leži nekje na trebuhu pred kotanjo, v kateri je samo blato in gnojnica, on pa razprostre čez to svinjarijo svojo »šufeco« (slovensko = ovojka) in pije to, kar je nasesal skozi blago. Samo da je teklo. Vem, da si je nabral dobro mero »gihta« -revmatizma, saj je nosil posledice do konca svojih dni. Vem tudi, da je znal dobro nemško, ker sta se z mamo včasih nemško pogovarjala, kar ni bilo za otroška ušesa. In končno vem tudi to, da je tam na Ruskem-Poljskem izgubil vse zobe. Ampak c. k. domovina ni bila kar tako. Domov ga ni pustila brez njih. Dala - naredila mu je nove, in to ne kakršnihkoli, ampak iz pravega svetlega aluminija! Ko sem se razvijal iz mulčka v mulca, mi jih je včasih pokazal. Hranil jih je lepo zavite v posebni škatlici v zaklenjenem predalu. Mene je bilo groza ob pogledu na ta pleh, čeprav so bili še kar podobni pravi protezi, le zvok je bil strašljiv, ko meje malo podražil in zašklepetal z njimi pred nosom.Tako sta ti dve aluminijasti protezi ležali več let spravljeni doma v predalu, dokler se ni brat Emil spomnil (ko seje pripravljal na študij medicine), da bi bilo škoda, da bi taka trofeja mrtva ležala doma. Rečeno - storjeno in je šel z njo v Ljubljano. Pokazal in ponudil jo je inštanci, ki se ukvarja s takimi zadevami in - sprejeli sojo. Od Karta, ki jo je oče Ivan Gantar pisal svojemu dekletu - moji mami Mini Šinkovec. Med ohranjeno pošto je več kartic z zaljubljenimi motivi. Tudi s pisanjem ji je napovedoval kaj jo čaka, oz. kaj si želi, ko bo prišel domov. (Vir: osebni arhiv) Nr. 5120 Junges Glilck r m- w w - v _ C -rit* r m ... . ' s*-mr» r / •./ /L / '.'sAv, Tp^r t '/■*32di2 takrat naprej je bila kompletna proteza iz sivega aluminija, ki si jo je »priboril« moj ata - fotr Janez Gantarjev, na ogled in občudovanje vesoljnemu svetu v vitrini Stomatološke klinike v Ljubljani. To seje zgodilo davnega leta 1953 v oktobru mesecu. Od takrat naprej smo skrbno hranili dokument o prevzemu te »dragocenosti«, še vedno ga hranim in ga bom predal naslednjemu v rodu do... Minila so leta, naši zobje gnijejo, propadajo, ne da bi pili gnojnico, atova proteza pa lepo leži na varnem v neki vitrini v beli Ljubljani. A glej ga zlomka! Nekdo se je spomnil, da letos mineva okroglih 100 let od začetka svetovnega masakra. Pričeli smo obujati spomine, zbirati pisno in slikovno gradivo, ki ga ni malo, da bi se ohranilo zanamcem. To je tudi mene vzpodbudilo, da bi malo pokukal v preteklost in ugotovil, ali je atova aluminijasta proteza že dobila kaj patine. Izvlekel sem skrbno spravljen dokument iz 1953. leta in pričel poizvedovati. Najprej sem se obrnil na Inštitut za zgodovino medicine Medicinske fakultete v Ljubljani. Od tam so me usmerili na primarija dr. Andreja Ranta, sina prvega predstojnika Stomatološke klinike prof. dr. Jožeta Ranta. Gospod Rant mi je v prijaznem pismu odgovoril, da mi žal ne more pomagati, čeprav je njegov oče prof. Rant s svojimi sredstvi na kliniki ustanovil zobozdravstveno zbirko eksponatov, njegovi nasledniki pa so dopustili, da so se eksponati porazgubili -beri POKRADLI! Naprej mi je svetoval, naj se obrnem na sedanjega predstojnika stomatološke klinike. Ta pa nič. Molči! Tako, zgodba je končana. Atova proteza bo ostala samo še v mojem spominu, upam pa, da bo neskončno veliko drugačnih zgodb ostalo na papirju v spomin in opomin zanamcem. Zapisal Marijan Branko Gantar, Spodnja Idrija, december 2014. DALMATINCI NA CER PLANINI IN BOJI NA SOŠKI FRONTI Stari oče Josip, po domače Joso Mirčeta, roj. leta 1892 v okolici Drniša v Dalmatinski Zagori, je bil na začetku prve svetovne vojne leta 1914 vpoklican skupaj s sorodnikoma Jovanom in Nikolo Mirčeta v avstro-ogrsko vojsko. Stari oče je bil vojaški sluga (purš) pri avstrijskem oficirju. Takoj na začetku vojne so bili poslani v bitko na Cer planini1.Tu so prešli na stran Srbov, kar seje zgodilo takole: vojaki so na položaju zaslišali, da na nasprotni strani govorijo podobno kot oni. »Pa saj to so naši,« so ugotovili, »torej pojdimo k njim.« In so prešli na srbsko stran. Stari oče, ki je služil avstrijskemu oficirju, je to storil tako, da je ustrelil oficirja, vzel njegovega konja in zdirjal k srbski vojski. Stari oče Josip in njegova kamerada Nikola in Jovan Mirčeta so se borili tudi v dalmatinski enoti avstro-ogrske vojske na soški fronti. Še na stara leta so se spominjali in mi pripovedovali o solkanskem mostu, Gorici in Tolminu. Na soški fronti je bil njihov poveljnik poročnik Matija Malešič, ki je ves čas bojevanja pisal dnevnik, iz katerega objavljamo nekaj odlomkov. Mrcinje, 16. november 1915 Kakšni dnevi, odkar nisem pisal dnevnika! V noči od 30. na 31. oktober 1915 so zvečer padate granate ena za drugo nekaj ur. Tik nad glavami nam je tako šumelo, da nam je živce paralo. Ponoči okoli treh pa so naenkrat pričele tri baterije pošiljati salvo za salvo, kot ponorele. Skočil sem iz postelje, se v naglici obul in planil ven, misleč, da je napad in hočejo Lahi preko Soče. To pobesnelo streljanje je trajalo pol ure, nato pa so naši z nekaj topovskimi granatami, ki so jih poslali v sovražnikove vrste, dosegli mir. V tisti noči nas je zamenjala 10.b.h. kompanija z It.dr. Juvanom. Odšel sem v Kanal in tam čakal do treh zjutraj. Ker pa druga polovica b.h. stotnije ni prišla, je odšla naša polovica pod mojim vodstvom na Vrh in od tam skozi Lužarje vAvčekza Avčami. Marširali smo do desetih. Že ponoči je pričelo močno deževati, opoldan pa še huje. Mrcinje, 17. november 1915 Dopoldan dobimo povelje, da gremo v Dragovice, sem pa pridejo namesto našega bataljona Kranjski Janezi in sicer 2. bataljon. To sem bil vesel, da sem spet enkrat videl Janeze in čul njihovo govorico. Slovenec in Hrvat, Janez in Dalmatinec! Opoldan smo v največjem dežju, v pravi plohi odmarširali čez Bate v Dragovice. Vso pot je lilo tako močno, da smo pod večer prišli v Dragovice skoz in skoz premočeni. Ali komaj smo dobro posedli okrog ognja, je že padla komanda: »Takoj odhod, Lahi so zasedli naše položaje pri Zagori in Paljevu. Na pomoč, da jih vržemo nazaj ali pa vsaj zadržimo.« Adijo naš lepi Kanal! Lilo je kot iz škafa in še znočilo se je. Nisem imel pojma kje sem. Vsa kompanija pred menoj in za menoj, streljajo na levo in desno in zdi se ti, da tudi nad tabo. »Ima oficira, neka vodi,« pravijo vojaki. Najraje bi obupal. Prišel sem vse do Plav in do 1. polka, od tu pa zopet nazaj. Med blodenjem sem našel Prničko in Kramerja, ki sta se prav tako izgubila skupaj s III. in IV. vodom. Kje je naše stotnijsko poveljstvo ni vedel nihče. Bilo je že okoli pol šestih in pričelo se je daniti. Sklenil sem ostati, poskriti ljudi po gozdu, da nas ne zavoha sovražnikova artilerija in tako prečepeti ves dan. Tudi sam sem se ulegel na mokro zemljo. Tudi Kramar je ostal. Premočeni smo kot miši. Strašno! Še neznosneje je, ko se prebudim. Trese me že celi dolgi dan. Povrh vsega sem še lačen in brez cigaret. Dragovice, 22. november 1915 Po malem še naprej neprestano dežuje, mi pa smo premočeni že od prejšnjega dne. Počutim se neznosno, zlasti v nogah. Zvedel sem, da je padel, zadet v srce eden mojih najboljših ljudi - Luka. Hornist Čorič je ranjen v roko, inf. Savron v nogo. Tudi za Krvavico so rekli, da je mrtev, pa se je naslednje jutro naenkrat pojavil. S Pirničko je prebil noč pri It. Šukalu. Vso noč nisem zatisnil očesa. V dežju sem sedel za kamnom in poslušal strahovito streljanje sovražnika in naših ter sikanje krogel po gozdu. Za pokrit ničesar, zato me stresa od mraza. To je bila noč! Udje so bili že vsi premrli od mraza in mokrote. Zjutraj osmega nas je zamenjal stotnik Jazbec, ki je prišel s Koroške. Pri belem dnevu smo šli po nezakriti poti med šrapnelskim ognjem. K sreči brez izgub. Okoli poldne smo prišli v Grgar. Končno sem se enkrat pošteno in imenitno naspal - pod streho. Zjutraj se je dež spremenil najprej v sodro, potem pa v sneg - prvi v letošnjem letu. To je bilo mrzlo! Tedaj pa - oj ta 11. november. Dosti hudih dni sem preživel, toda takih, kot ta dan, malo. Okoli desete ure dopoldan se je začel močnejši ogenj iz pušk in strojnic, ki je trajal vso noč, se podvojil, potrojil, nakar je začela z vso silovitostjo sekati še artilerija - tri baterije: 7 cm, 10 cm in 15 cm. Tolklo je po Schvvarmliniji, na desno, na levo, za nami, pred nami in po nas. Strašne ure! Na levi je en vod 16. stotnije pobegnil, ker niso več vzdržali. Bežali so direktno proti nam, letali kot ponoreli med nami in s tem še bolj opozarjali Italijane na nas. Šrapneli in granate so padali v to kamenje, ki je frčalo naokoli in padalo po nas, nas tolklo in zasipavalo. Trommelfeuer - bobneči ogenj. Moj Bog, molil sem in to mi je bila edina uteha. Potegnil sem revolver in hotel streljati po ljudeh od 16., ki so s svojim brezumnim beganjem privlačili artilerijski ogenj. Tedaj je v najhujšem ognju, med udarjanjem in lomljenjem kamenja, kot na sodni dan, med regljanjem strojnic in salvami infanterije, ena težka laška granata padla dva koraka od mene in sem začutil ves vzbuh in udar, kakor da je padla na mene in mi skoraj vzela razum. Tedaj, ko so se stresle vse skale okrog nas in zasikali po zraku kamni in drobci granat in so vse tri baterije kot za stavo potrojile ogenj in metale salve na nas, je zakričal moj kapro! Crnomarkovič: »Eto, idu!« in je ponovil četovodja Džukič: »Gospon lajtnant, eto idu.« Na pol omamljenega me je ta krik vzdramil, da sem planil pokonci in zavpil: »Schiessen, pucaj!« Zagrmelo je v Lahe, jih nekaj položilo in tako napravilo zmešnjavo v njihovih vrstah. 1/ dveh minutah je bil njihov napad odbit. Ej, ti moji sokoli dalmatinski! Mislil bi človek, da jih je artilerija že vse pobila, pa sprejmejo s šalami in dovtipi napad, pušijo svojo lulo in pojejo, ko udarjajo granate poleg njih. Napad smo odbili točno opoldan. Med Lahi je bilo opaziti vrvenje, slišali smo vpitje njihovih poveljnikov: »Tutti insieme, fuoco!« ter druga povelja. Točno ob 12 in 15 minut so se na znak trobente ponovno dvignili v napad. Med strahovitim ognjem topništva zopet slišim: »Eto idu!« in »Schiessen!« V nekaj trenutkih smo zadušili njihov ponovni poskus. Niso mirovali. Po pripravah se je poznalo, da mislijo zopet napadati. Poslal sem vest na stotnijo, da naj se rezerva pripravi, in čakal. Tedaj pa je padla granata med nas in Lahe, ki so bili od nas le trideset korakov oddaljeni. Drobci kamenja in granate so se vsuli po Lahih, ki so začeli vpiti in preklinjati svojo lastno artilerijo ter bežati na vse strani. Par strelov po njih. Gotovo so potem telefonirali svoji artileriji, saj je Schvvammlinija imela zdaj svoj mir. Sicer je padlo še nekaj granat po nas, toda tako hudo ni bilo več. Imel sem tri ranjene. Slišal sem njihovo vzdihovanje, a jim pri belem dnevu ni mogel nihče pomagati. Dragovice, 23. november 1915 Skoraj vsako minuto sem pogledal na uro - kakor večnost se je vlekel čas. Težko sem čakal večera in noči, ker sem upal, da takrat nehata strahovita kanonada. In res, ko se je pričelo temniti, je tudi ogenj pričel pojenjavati. Prišla sta II. in IV. vod in nas zamenjala. Med zamenjavo je bil ranjen moj sluga Janjiš. Eksplozivna patrona mu je zdrobila roko. Jokal je kot otrok. Odšel sem do stotnijskega poveljstva. Zvedel sem, da je bilo pri rezervi več mrtvih in ranjenih kot pri nas. Zvedel sem tudi, da sta danes v Zagori napadli 13. in 14. stotnija. Sovražnik je bil odbit, toda naši so imeli velike izgube. Kadet Perišič mrtev, vsi častniki 14. ranjeni. Ko sem tako sključen in zgrbljen sedel in poslušal nevesele in nič navdušujoče besede, je prišel obit. Novak in zopet prevzel stotnijsko poveljstvo. Nato pa je prišel ukaz od hptm. Eggerja od 16., da naj en vod 15., ki je v rezervi, takoj zasede in zapolni luknjo med 13. in 16. kompanijo. Seveda sem moral iti, čeprav težko, saj sem bil celih 24 ur neprestano v bojni liniji, gospoda pa se je medtem od zadaj lepo stiskala in trepetala... Izbor iz dnevnika poročnika Matije Malešiča, ki ga je Slavku Moravcu iz Vojnega muzeja Idrija dal Mile Maleševič, je za objavo v Idrijskih razgledih pripravila Ivica Kavčič. 1 Bitka med avstro-ogrsko in srbsko vojsko, ki je trajala vsega deset dni, se je začela 15. avgusta 1914. To je bil del prve avstro-ogrske ofenzive na Srbijo. Bitka se je odvijala na območju med planino Cer v okolici Šabca in reko Jadar. V grozovitih bojih, v katerih je na srbski strani padlo 3000 vojakov, na avstrijski pa 8000 (ranjenih je bilo na srbski strani 15000 na avstrijski pa 30000 vojakov), je zmagala srbska vojska. To je bila prva zmaga zaveznikov nad centralnimi silami v prvi svetovni vojni. Prostor med planino Cer in reko Jadar je bilo eno samo pokopališče. Na planini Cer so Srbi kasneje postavili spomenik - kostnico, skladatelj Stanislav Binički pa je že med vojno skomponiral pesem Marš na Drini. Leta 1964 je bil posnet tudi film s tem naslovom. FERDINAND RUPNIK - IDRIJSKI "KRANJSKI JANEZ" OD HORODENKE DO TORINA Svojega deda Nandeta osebno nisem poznal, saj je umrl dobro leto pred mojim rojstvom. Drobne zanimivosti iz njegovega življenja nam je ob priložnostih pripovedoval naš ata Jože, Nandetov najmlajši sin. Po resnici povedano, podrobneje spoznavam svojega starega očeta šele zadnja leta, ko temeljiteje prebiram in urejam ohranjene »stare družinske papirje«. Ferdinand Rupnik se je rodil 16.1.1888 na Igu pri Ljubljani. Z materjo Katarino sta živela pri Katri Šmonovi vrh Riž v Idriji. Od 16.9.1895 do 12.7.1901 je obiskoval c.kr. rudniško ljudsko šolo. Izobraževanje je istega leta nadaljeval na pet razredni c. kr. II. mestni gimnaziji v Ljubljani. Po zaključeni srednji šoli je dobil delo rudniškega uradnika v žgalnici c.kr. idrijskega rudnika. 7.12.1906 je bil sprejet v Katoliško delavsko družbo. Na dan sv. Ahacija, 22.6.1913, se je poročil z Antonijo Troha. Rodili so se jima štirje otroci: Ferdinand (1915), Stanislav (1918), Roza (1920) in Jože (1922). Bilje razgledan raziskovalen človek. Močno so ga zanimale elektrotehnika, mehanika, kemija ter pridelava novih sort povrtnine in napredno sadjarstvo. Idilo mlade družine je 1914. leta zmotil junijski sarajevski atentat na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in julijska napoved vojne Srbiji, ki je nato vodila v prvo svetovno vojno in vpoklic mladih fantov in mož v vrste avstro-ogrskih vojakov. V družinskem arhivu seje iz obdobja Nandetove aktivne udeležbe v prvi vojni do danes ohranilo: 39 razglednic (30 poslal, 9 prejel), 20 pisem (2 pisal, 18 prejel), 5 dopisnic (vse prejel) in 4 originalne fotografije (2 portreta in 2 skupinski). Jeseni 1914. leta je bil Nande že v »šempetrski kasarni« v Ljubljani, Moj stari oče Ferdinand Rupnik leta 1914. (Vir: Osebni arhiv) Ferdinand Rupnik je drugi z leve v zadnji vrsti. (Vir: Osebni arhiv) % Poštne razglednica z motivom Maschinengevehr Kompanie. (Vir: Osebni arhiv) oblečen v vojaško suknjo pehotnega regimenta Ritter von Milde No.l 7. - oddelek strojnih pušk, po nemško »Maschinengevehr Kompanie«. Doma je pustil nosečo ženo in mater. Tako imenovani Ljubljanski polk Kranjskih Janezov, v katerem je bilo 82 % Slovencev, so že avgusta 1914 začeli prestavljati na vzhodno rusko bojišče. Idrijski prijatelj JR, ki je služil v 97. regimentu, nastanjenem v Kamniku, mu je septembra poročal, da imajo tako »štrenk učejne, da bodo kmal dobri za u Galicije«. 20. decembra 1914 je Nande iz Ljubljane pisal domov: »Dragi! Te dni jih mnogo gre za praznike proti Rusom, tudi polovica od našega oddelka.« 12. februarja se mu je rodil sin Ferdinand. Aprila 1915 je žena Antonija prejela razglednico iz Budimpešte. Mož Nande ji je pisal: 16.4.1915 Budapest zvečer 7 Vi h Donava je za nami. Vozimo se lepo počasi. Za nami se pelje vlak od 17. polka. Najsrčnejše pozdrave, Nande. Naslednje mesece je preživel na ruskem bojišču v Galiciji in Karpatih. Omenjal je kraja Gorlice in Tornovv v vzhodni Galiciji, današnja Poljska, kjer je avstro-ogrska armada od maja do konca oktobra 1915 vodila srdito ofenzivo proti Rusom. Konec aprila Nande sporoča, da se je na bojišču pridružil Francu Likerju iz Idrije in je stanje malo boljše, »saj so jim zgoraj od one strani le dum dum in podobno pošiljali. Včeraj so jih naši topničarji nekoliko kaznovali.« Razmere na bojišču so idrijska kamerada močno povezale in sta ostala dobra prijatelja za zmeraj. Franc je kasneje postal celo birmanski boter Nandetovemu najmlajšemu sinu Jožetu. Nande je bil pri Gereku ranjen v nogo. Zadnjo ohranjeno razglednico je iz vzhodnih Karpatov poslal 25.7.1915 iz kraja Horodenka blizu današnjega Ivano-Frankivska v današnji Ukrajini. Razglednico, ki prikazuje srdito bitko, je komentiral tako: »Kaj tako lepega, kot je spredaj naslikano se primeri, če predstraže zaspijo, kar se večkrat na obeh straneh dogodi. Kakor kaže ne misli še Rus popolnoma zapustiti naše zemlje. Mislil sem, da se bo zgodilo do konca tega meseca pa ne bo nič, bo treba še počakat. Sicer do sedaj nič posebnega. Najsrčneje pozdrave vsem trem Nande Pripis: Sv. Goro so menda Lahi porušili?« Oktobra 1915 je bil 17. pehotni regiment premeščen na soško bojišče. 26. oktobra Nande pošlje domačim kartico s pozdravi iz Adelsberga (Postojne). Kasneje sporoča, da je v srditih bojih do 3. novembra 17. ljubljanski pešpolk izgubil skoraj polovico moštva. 10. novembra se je začela 4. soška bitka, Lahi želijo zavzeti Gorico. Avstrijci so mimo Vogrskega in Vrtojbe do 22. novembra zasedli položaje pred Podgoro in Oslavjem. 24. II. so zajeli 4.č. 270 vojakov, bilo je okoli 300 mrtvih Italijanov. 30.11. so zajeli III. Bat.17. Inf. Reg. Iz leta 1916 sta ohranjeni samo dve kartici. Polk je bil v marcu prestavljen na Tirolsko in je sodeloval v veliki pomladni ofenzivi. Montechiesa z območjem, ki so ga italijanski Alpini kranjskim Janezom v čast njihove hrabrosti in srčnosti poimenovali Dolina Slovencev in se tako imenuje še danes, Ortigara, Asiago, Monte val Bella in dolina Asse so bili položaji, ki jih je polk držal do konca vojne. 24.11.1916 je cesar Karel I. poimenoval 17. pehotni polk po svojem prvorojenem sinu cesarjeviču Ottu. »Zibcenarji« se od takrat imenujejo »cesarjeviči«, uradno K.u.K. Inf Reg. Kronprinz No.17. Že v januarju 1917 je začela prihajati Nandetova pošta iz raznih krajev na Tirolskem. 17. januarja piše: Danes dopoldne je cesar Karel ogledal naš polk. 5/4 ure se je mudil in govoril z vsakim, ki ima kako odlikovanje, bil je zelo prijazen. Vreme je vedro pa oblačno. Ob odhodu so z vsemi zvonovi zvonili najbrž prvič od vojske z Italijo, veliki ima tak glas kot naš veliki, zvoniti pa ne znajo tako lepo kot pri nas. Drugi dan spet piše:. ..Včerajšnjo parado so tudi za kinematograf povzeli in jo čez čas mogoče tudi pri Didiču vidite. 21.1. piše ženi Antoniji:... Le prosite Boga, da Lah ne bo kje na Soči predrl ker se najbrž zelo pripravlja. Čez deset dni se pritožuje: Sedaj ko sem v isti sobi z našo pošto, mi kar dolgo nič ne pišeš, da se vedno jezim, ko nič ni. Sicer vem, da doma ni nič posebnega, pa kaj bi pa le mogla napisat. 17. januarja 1917 je »Kranjske Janeze« na bojišču obiskal cesar Karel. (Vir: Osebni arhiv) 27. februarja mu je pismo pisal prijatelj Tine iz Idrije. V pisanju, ki ga je prejel 4. marca, mu med drugim sporoča, da je v Idriji precej mrzlo. Žgalnica, da stoji že en mesec ker manjka premoga. Ves ta čas smo ometali pri minus 15-19... Po hrano hodimo v Poljansko dolino 6-8 ur daleč. Vse to se vrši v »kon trabant«, ker je prepovedano nositi. ..Vojske pa ne bo konec še, čeprav pravijo, da je bo letos ...17.11. Sem bil na vizitu, nisem sposoben. Potrjeni so po veliki večini vsi. Kar je rudarjev so pa oproščeni... Srčen pozdrav Francu in tebi. Tine. 13. aprila mu je iz Idrije pisal žlahtnik Repi (Jože Rupnik): Predvčeranjem je bil tu na inšpekciji gen. Boroevič. Ata (op. pisca Anton Rupnik) ježe odšel v sredo z urlauba. Izvedel je, da se v senci dela za oprostitev rudarjev, kar pa utegne trajati še par mesecev. 10. maja seje ta isti Anton javil Nandetu z vzhodne fronte. Zanimivo je, da mu je poslal razglednico Idrije. Njegov naslov je bil: C.G. Rupnik Anton k.u.k. Feldgendarmerie Kordon Zug zu Tomov III Krais Cholm Polen. Vse do 10. novembra so prihajale kartice izTirol. Ena lepša od druge. Vendar kakšnih konkretnih vesti z bojišča ni bilo, saj je bila vsa pošta cenzurirana. 2. septembra je poslal kartico za vse tri svoje domače, 1. oktobra pa mu je umrl sin Ferdinand. Ne vemo, ali je svojega praktično nepoznanega ljubljenega otroka lahko pospremil k večnemu počitku. Morda pa le, saj v ohranjenem arhivu ni nobenega pisanja več do 16.3.1918. V drugi polovici maja seje v pismu med drugim malo bolj na široko razpisal o počutju. Takole piše: Godi se nama s Francem prav dobro, ker imava mnogo stvari še preveč n.p. dela, teme v želodcu, mraza in podobno... Včeraj so naši eno goro z Lahi vred v zrak vrgli, ker jih ni bilo drugače mogoče dol spravit, to je bil rompompom, reveži ki so gori bili, če so tudi Lahi. Posebnega ni nič, le lep turščen kruh, kotšarkel. 21. aprila se mu je rodil drugi sin Stanko. Prošnje za oprostitev in vrnitev domov niso bile uspešne. 1. julija mu žena Tončka piše: Ljubi Nande! Noče te bit, ti moram pa pisat.Tvoje pismo od 18. in 22. sem pred par dnevi dobila. Sem Francu že pisala tud. ...Stanko te tudi že težko pričakuje. Mama te pozdravlja in pravi, da bi te Bog nam kmal domu dal... Tako so si naveličani morije in čakanja dopisovali še naprej. Poleti je 17. polk sodeloval v neuspešni avstro-ogrski ofenzivi na Piavi in ob koncu vojne prišel v italijansko ujetništvo. Dan pred božičem, 24.12., je prišlo pismo s sledečo vsebino: Draga! 17.12. ISsmošli izRive, tam je bilo zelo dobro. Tupasonaskot ujetnike sprejeli, pa Ruse markiramo še slabše, snega do sedaj še ni. Smo v Gresono južno od Villa Franka di Verona. Pisat ni treba nič. Samo molita da ostanemo zdravi. Do maja se gotovo ne vidimo. Pozdrav Nande. Anton Rupnik iz Chelma na Poljskem piše Nandetu na tirolsko bojišče. IVir: Osebni arhiv) Predbožično pismo ženi Antoniji. (Vir: Osebni arhiv) Zk \ ... ■ ..J/ (33^jr oUUPt i&tS {■vtsr* ' TAKO JE BILA ZAPEČATENA USODA PRIMORSKE Na desetih tipkanih straneh opisuje Janez Jeram dogodke na soški fronti, ki mu jih je pripovedoval neimenovani telefonist iz naših krajev. Ta je bil v vojsko vpoklican kot ekspert za telefonijo. Za pomoč so mu dali nekaj zanesljivih telefonistov in monterjev. Odgovarjal je za organizacijo in bil neposredno podrejen za ta namen določenemu častniku. Organizirati je moral telefonsko centralo, ki bi povezovala operativne enote na fronti z glavnim štabom. Namestili so se v neki utrdbi, vklesani v skalo visoko nad Gorico. Glavna linija je vodila do glavnega poveljstva, ki je bilo v Postojni, vendar je imel general Borojevič pomožni štab v bližini Lokev, kjerje večkrat tudi bival. Vojne dogodke je opisal takole: »Ko smo prišli v naše dveletno bivališče, je bila fronta še daleč čez Sočo. Ko smo poslušali telefonske pogovore, smo izvedeli o tisočih mrtvih, ki so padli v ofenzivah. Zgrozili smo se ob teh številkah, obenem pa smo bili zadovoljni, da smo na varnem. Hudo nam je bilo, ko je padla Gorica, ki je bila spremenjena v ruševine. Še težje nam je bilo, ko so se Italijani pokazali na Sabotinu in na Banjšicah. Ko so Italijani zavzeli Sabotin, je bila Sveta Gora tarča italijanskih topov. Vsak dan bolj je bila cerkev v ruševinah. Tako smo doživljali vojno skoraj sredi fronte. Nato seje fronta premaknila. Avstrijska vojska je prodrla v dolino, kjer so že zajeli prve vojne ujetnike. Italijanska vojska ni vzdržala hudega pritiska in se je umikala na celi fronti. Po vseh cestah proti severu so se pomikale množice ujetnikov s stražarji na konjih. Vsepovsod so bile razvaline in uničena oprema ter neznosen smrad, saj so ponekod komaj pod rušo ali v razvalinah še trohneli mrliči. Ukazano nam je bilo, da se ustavimo na glavnem trgu v Gorici. Stopili smo v porušeno Gorico. Žalosten pogled na cvetoče mesto, kije bilo popolnoma v ruševinah. Namestili smo se v šotor in vzpostavili zvezo. Italijanska vojska se je umaknila na ono stran Piave. Za njo se je umaknilo tudi veliko prebivalcev italijanske narodnosti. Ob cesti so taborili pod milim nebom, ne vedoč, kam. Dospeli smo v manjšo vas nedaleč od Tagliamenta, kjer je bila pomožna vojna postojanka. Fronta je bila daleč, da smo slišali le najtežje topove. Pričeli so se neprestani telefonski pogovori. Dva telefonista sta komaj dohitevala aparate. Slišali smo o velikem številu utopljenih vojakov ob prehodu čez rekoTagliamento in potem Piavo. Od Piave so se vse bolj slišali topovi. Izvedeli smo, da sta avstro-ogrska in nemška vojska prekoračili Piavo, a so se morali vrniti z veliko žrtvami, predvsem zaradi utopitev. Skrbelo nas je, kako bomo prišli od tod. Kljub temu smo svoj posel opravljali, kot nam je bilo zaupano. Neki večer smo zapeli pred svojo hišo. Opazili smo, da se je pred vasjo zbrala množica domačinov in vojakov, ki so poslušali naše petje. Drugi dan je prišel poveljnik postojanke in neki civilist. Mislili smo, da nas bo okaral, da ne smemo peti, vendar nas je pohvalil in zaželel, da bi še peli. Prej kot smo predvidevali, seje približal konec vojne. Vzel sem svojo pištolo in nekaj nabojev ter italijansko karabinko, ki je bila ves čas našega bivanja prislonjena v kotu. Vso vojno nisem nosil puške, zdaj sem jo pa zadel na rame. Kaj se ve, mogoče jo bom pa še rabil! Vse smo pustili pri miru, zaklenili vrata in odšli iz našega enoletnega »doma«. Italijanska vojska je bila presenečena, ko je avstrijska kapitulirala in se pričela umikati. Veliko avstrijskih vojakov je postalo plen italijanske vojske. Ujetnike so odpeljali na jug Italije, od koder so se šele po dveh letih vrnili domov, v kolikor niso umrli v ujetništvu. Italijanska vojska seje previdno razkropila po vsej Primorski, Istri in Alpah. Postojanke so postavili na vsak kilometer in šele čez nekaj let so se umaknili od že določene meje, tako da je varstvo prevzela finančna straža Regia Guardia di Finanze.Takoje bila zapečatena usoda Primorske.« Iz teksta, ki ga je Cvetku Svetliku pred leti dal Janez Jeram, povzela Ivica Kavčič, Idrija, 29.1.2015. »DA BI SE BOLJŠI IMELI KAKOR JAZ, BOM GVIŠNO LAČEN!« Očeta Leopolda Tratnika (roj. 1.1885) nisem poznala, saj je umrl septembra 1930, dva meseca pred mojim rojstvom (20. novembra 1930). Za seboj je pustil vdovo v sedmem mesecu nosečnosti in dve še majhni hčerki Mirico in Ivico. Mama Hanca, roj.Terpin, seje nato zelo težko prebijala skozi življenje. Ribala in prala je za druge in klekljala noč in dan. Težko je bilo! Oče je bil krojač. Kot mlad fant je odšel s trebuhom za kruhom v Hamburg, kjer je že bil njegov brat. Ob napovedi vojne se je vrnil domov in bil takoj leta 1914 vpoklican v vojsko, ki ji je služil vse do razpada monarhije. Kje, žal ne vem. V spominu je ostalo le, da je bil lačen. Ohranile so se tri fotografije, ki jih je pisal materi, sestri in svaku (švagerju). Na prvi, datirani 17.12.1916, je slikan v opremi vojaškega alpinca nekje v hribih. Na hrbtni strani je napisano: »Dragi Švager in Sestrai- Tukaj pošiljam mojo sliko. Ker ne vem, ali se bomo še kedaj videli, da boste vsaj eno sliko od mene imeli, no pa to si ne smemo misliti, da bi se ne videli več, ali se ne ve. Zdaj okoli tega 20 stega ta mesec gremo od tukaj pa zagotovo še ne vem. Zdaj pa Vam vošim ene vesele Božične praznike vsem skupaj, da bi se bolši imeli kakor pa jaz. Jaz bom gvišno lačen. Srčni pozdrav Leopold.« Na drugi sliki, datirani 9. V. 1917, je na poštni znamki štampiljka Schladming - 10.5.17. Na fotografiji je skupina vojakov z medicinsko sestro v sredini. Oče je prvi z desne spodaj, spredaj pa je tabla z napisom »Zurerinerung an Schladming 1917«. Na hrbtni strani slike je napisano: Oče Leopold Tratnik (1885—1930) kot alpinec avstrijske vojske. (Vir: osebni arhiv Jure Simnovčič) »Draga mati in sestra! Vam dam vedeti, da sem Vaše pismo sprejel in tudi denar in recite ji, da se lepo zahvalim zanga in me prav veseli, ko se tudi ona včasih spomne name. In zdaj pa Vam pošlem ena slika, smo se dali tukaj slikat, imamo tukaj v tem cimru ko sem jaz fotografa, pa je nas fotografiral, sem pa tri karte kupu ena pošlem Vam, ena Raflnu in ena bom pa sam jemu. Drugače nič novega tukaj, meni gre zdaj prav dobro želim tudi Vam da bi zdravi ostali. Srčni pozdrav od Vašega sina in brata Leopolda.« Tretja fotografija je iz bolniške sobe. Na njej so trije moški (dva bolnika ali ranjenca in en bolničar) ter medicinska sestra. Oče je drugi z desne. Na hrbtni strani je napisano samo »Cenjenigospod Tratnik Leopold« (njemu je bila karta očitno namenjena) in »Vončina Karol«. Po pripovedi Poldi Ferfolja zapisala Ivica Kavčič, Idrija, 26. januarja 2015. Avstrijski vojaki v Schladmingu z medicinsko sestro v sredini. Oče Leopold je v prvi vrsti prvi z desne. (Vir: osebni arhiv Jure Simnovčič) VOJNA JE NEKAJ TAKO GRDEGA... Stari ata Ivan - Anšk, oče mojega očka, se ni veliko pogovarjal z vnuki. Povedal pa je nekaj takih zgodb, da smo skoraj jokali. »Med prvo svetovno vojno sem bil vojak na ruski in soški fronti. Vojna je nekaj tako grdega, da človek težko govori o tem. Jaz pa sem naredil nekaj, za kar bi marsikdo rekel, da ni lepo, vendar sem zaradi tega ostal živ. Zgodilo se je na ruski fronti. Naša četa je bila v zaledju, naslednji dan bi morali na fronto. Šel sem k zdravniku, mu rekel, da me boli zob in zdravnik mi je izruval zdrav zob. Zaradi tega naslednji dan nisem šel s svojo četo na fronto. Vsi so padli, nihče se ni vrnil. V vojni ti kot vojaku ukazujejo delati stvari, ki bi jih sam nikdar ne naredil. Jaz pa sem naredil nekaj, za kar bi drugi rekli, da meje lahko sram. Toda meni ni nič žal za to, da sem nekega dne dvignil roko in šel po jarku z dvignjeno roko z željo, da mi jo ustrelijo. Tako bi mi sovražnik ranil roko in jaz bi šel s fronte stran. Nič me ni zato sram. Vsi smo ljudje: Slovenci, Nemci, Italijani, Rusi, vsi na svetu. Nad nami pa so taki, ki ukazujejo, da se morajo ljudje pobijati med seboj. To je popolnoma nerazumljivo.« Zapisala Radka Pahor, Idrija, januar 2015. ŽIVLJENJE MU JE REŠILO DESET JAJC IZ KANJEGA DOLA. Kot otrok sem velikokrat poslušala zgodbe o doživetjih iz prve svetovne vojne. Nonojih je po navadi pripovedoval ob večerih, ko smo pojedli in se v hiši posedli k peči. Takrat so se mi zdele to oddaljene zgodbe o nekem drugem svetu, ki so se dogajale drugim ljudem v drugačnem času. Pripoved je bila za otroška ušesa na trenutke strašna in nemogoča. Če si pozabil, da seje pravzaprav vse povedano zgodilo tvojemu nonotu, je bilo nekoliko lažje. Z leti so se pripovedi zlile s poznavanjem zgodovine in življenjem v naših krajih. Še vedno pa je njegova življenjska zgodba nekaj posebnega. In vse se je začelo z odhodom v vojsko, kije bila za fante v tistih časih obvezna. Rodil seje v številni kmečki družini v Kanjem Dolu, določen, da bo nekoč prevzel hribovsko kmetijo. Ko je govoril o tem življenju in rojstnem kraju, seje v njegovem glasu vedno slišala nostalgija po lepih časih, po pridnih rokah in prijaznih starših. Vsaj v mojih spominih so se po njegovi pripovedi oblikovale take podobe. Leta 1914 je dopolnil 20 letin vpoklican je bil v avstroogrsko vojsko. To je tudi leto začetka 1. svetovne vojne. Od doma je odšel v Gorico in se v Kanji Dol vrnil šele več kot leto dni po koncu vojne. Kaj vse se mu je dogajalo v teh letih, nam je skušal večkrat dopovedati. Škoda je, da v času mojega otroštva ni bilo velikega zanimanja za ta čas in za doživljaje mladih slovenskih fantov v času prve svetovne vojne. Preveč smo bili okupirani z dogodki takrat zadnje, druge svetovne vojne.Trpljenje teh mladih fantov, včasih skoraj še otrok, nam ni bilo predstavljeno v pravi luči. Na Soški fronti seje bojeval v vseh ofenzivah od prve pa vse do zadnje, ko je bil že na drugi strani Pijave usodno ranjen v nogo. Pripovedoval je o bojih na Krasu, ob Soči, na slovenskem in italijanskem ozemlju. V spominu so mi ostale predvsem pripovedi o tem, kako strašno je bilo v času ofenziv. Kako je neprestano grmelo od obstreljevanja, kako so bili še nekaj dni po končani ofenzivi praktično gluhi zaradi strašnega hrupa. Ko seje boj polegel, v času zatišja, so se vojaki z obeh strani fronte med seboj srečevali in kupčevali s tistim, kar so imeli. Največkrat so bile to cigarete in morebitni viški hrane, ki je je bilo vedno premalo. Na nasprotnih frontnih linijah so se obiskovali in dogovarjali tik pred začetkom novega obstreljevanja. Ko pa je začelo pokati, ni bilo več milosti. Najhujše so bile granate. Kakšno grozo doživiš, če tvojemu sosedu v bojnem jarku granata odnese pol glave? Ko vidiš, da je nahrbtnik tvojemu drugemu sosedu rešil življenje? Najhuje pa je gotovo to, da je tvojih bojnih tovarišev po končanem boju polovica manj? Čas je tekel, imel je srečo, vedno znova mu je uspelo preživeti brez hujših posledic. Začela seje zadnja ofenziva, na katero so se skupaj pripravili avstroogrski in nemški borci. Italijani so se umikali proti zahodu, vedno bolj proti reki Piavi. In združeni sojih nagnali tudi čeznjo. Na drugi strani pa gaje zadelo. Ni bila velika rana, tik nad kolenom. Seveda pa dovolj velika, daje bilo vojskovanja konec. Bojna sreča je avstro-ogrskim vojakom obrnila hrbet in treba seje bilo umikati nazaj čez reko. Vsi bi želeli čez reko čim prej. Granate so še vedno donele v njihovi bližini. Čolnov je bilo premalo. Kar naprej je pokalo in mimo glav so jim švigali izstrelki. V svojem žepu je našel še nekaj cigaret in jih ponudil čolnarju za mesto na čolnu. Uspel je. To je bila njegova prva stopnička v boju za preživetje. V eni od poljskih bolnišnic so mu oskrbeli rano. Nato je čas tekel le v čakanju. Ko so ugotovili, da je avstro-ogrski vojak, so ga pripravili in deportirali z vlakom v Budimpešto. Tam so ga namestili v vojaško bolnišnico in mu čez nekaj časa povedali, da ga lahko reši samo amputacija noge. Ne, raje umre, kot ostane brez noge, je bil odločen. Toda vnetje je že preveč napredovalo, da bi lahko še vedno trezno premišljeval in se upiral. Ko seje naslednjič prebudil, je bil brez noge. Ležal je v postelji, gol, pokrit s tanko rjuho in strašno je smrdelo. Izpod njegove postelje je proti vratom tekel tanek curek nečesa lepljivega. Ostanek njegove noge je počasi gnil. Spet ga je za dolgo zagrnila tema. V življenje ga je spet priklical ženski glas, ki je klical njegovo ime in govoril slovensko. Prepoznal jo je, žena njegovega brata je bila. Oglasil bi se, pa njegovo grlo ni zmoglo glasu. S skrajnim naporom je premaknil roko. Svakinja seje še enkrat obrnila, videla njegovo gesto in ga prepoznala. Deset jajc mu je prinesla iz Kanjega Dola do Budimpešte. Ta domača jajca so bila druga stopnička v boju za preživetje. Vsak dan je popil le enega, kajti če bi jih spil več hkrati, bi to bilo za njegovo izčrpano telo pogubno. Počasi se mu je vrnil glas in potoček proti vratom je usahnil. Skoraj meter osemdeset velik mož je tehtal le še štirideset kilogramov. A življenje seje le začelo vračati v njegovo mlado telo. Vojna se je končala. Zanj daleč od doma, brez ene noge, s porušenimi sanjami o prihodnosti. Vedel pa je, da je, če ga že imamo, življenje treba živeti. Vrnil seje najprej v Ljubljano, kjer je v posebnem zavodu potekalo usposabljanje invalidov za samostojno življenje. Tu je dobil protezo in se naučil plesti cajne (košare). Vrnil seje domov v Kanji Dol. Nov začetek in svojo družino sije postavil v Predgrižah.Toda to ježe drugo dejanje v njegovi zgodbi. Zapisala Lilijana Homovec, Črni Vrh nad Idrijo, 2014. Prispevek je bil prvič objavljen v zborniku Ivan Rudolf in sodelavci: Črni Vrh pod Avstro-Ogrsko. Samozaložba, Črni Vrh 2014. V ZALEDJU FRONTE NA FERJANČIČEVEM VRTU SO TABORILI RUSKI VOJNI UJETNIKI 1. Na Ferjančičevem vrtu, kjer danes stojita 4. in 5. stanovanjski blok Beblerjeve ulice, so v letih 1917 in 1918 taborili ruski vojni ujetniki. V šotorih. Vojaška enota, kije stražila in skrbela za ujetnike, ni bila prav velika in je stanovala v Ferjančičevi hiši, tudi na šupi. Nekateri med njimi so bili Poljaki, ker je mama Marjanca -soproga gospodarja Nandeta Ferjančiča - razumela kakšno besedo. Bil je čas velike lakote. Lačni so bili vsi: Ferjančičevi, avstrijski vojaki in ujetniki, slednji še najbolj. Nekateri so v gozdu v poletnem času nabirali črne plodove noric (norice = volčja češnja; opomba pisca). Od zastrupljanja so dobesedno noreli. Kaj se je z bolniki pozneje dogodilo, ni znano. Spominjajo se, da je vojakom primanjkovalo soli. Včasih so po njej povprašali kar pri Marjanci. Jame za vojaške latrine so bile skopane tik nad spustom k Žabji vasi. Tam so še dolga leta po drugi svetovni vojni rasle povsem drugačne rastline. 2. Domnevno so ujetniki na Vojsko vlekli prvo električno napeljavo, od drevesa do drevesa. Sledovi se danes vidijo le še na štirih starejših drevesih (do Bevka). Napeljava je tekla po stari trasi na Vojsko, torej sprva po ravnem proti Stari Nikovi in desno navzgor Območje med Vojskarsko in Beblerjevo ulico, kjer je bil med prvo vojno Ferjančičev vrt. (Vir: fototeka Mestnega muzeja Idrija) Petrolejko z vgraviranim Ostanek keramičnega izolatorja na drevesu ob cesti Idrija orlom na cilindru skrbno — Vojsko. (Vir: fototeka Mestnega muzeja Idrija) hrani družina Mihe Ferjančiča. (Vir: fototeka Mestnega muzeja Idrija) do prve današnje rajde in dalje skozi Melinšek do Pilda pod zaselkom Nikova. Današnje ceste takrat še ni bilo, prejšnja je bila široka kot kakšen kolovoz. 3. Nande Ferjančič je bil 1917. leta star 26 let. Na naboru za vojake je bil zaradi slabšega zdravja najprej izvržen. Pozneje je bil sprejet med črnovojnike (rezerviste). Ob rednem delu v rudniku je moral opravljati še vsa druga dela, ki so mu jih naložili. Med črnovojnike so bili potrjeni starejši ali bolehni moški. Štrajkjim je bil vnaprej prepovedan. Fasali so posebne kape - in na dan obrok mineštre. 4. Vojaško bolnišnico so v Idriji imeli v Ljudski šoli (Mestni trg) in v Stari uti (danes avtobusno postajališče). 5. Vojaško pokopališče je bilo na najbolj vzhodnem koncu mestnega britofa (danes vrtec) ob cerkvi sv. Križa (danes sv. Jožefa delavca). Krasil ga je betonski kip vojaka, ki je mnogo pozneje dolga leta ležal ob vhodu na grajsko dvorišče. Po vojni enkrat so prekopali le redke svojce, ostali del britofa pa zravnali. 6. Za avstrijskimi vojaki je v Ferjančičevi hiši ostala prav lepa, bolj gosposka petrolejka, z vgraviranim orlom na cilindru. 7. Konjski britofje bil v Šintariji, nasproti Malega Marofa. Tam je bil že iz prejšnjih časov. Določen je bil tudi za pokop psov in drugih domačih živali. Šintarje skrbel za odstranjevanje poginulih živali. 8. Britof je bil tudi pred Likarco, na platoju nad cesto (ta nove hiše). Bil je vojaški, domnevno so tudi tam pokopali vojake v prvi svetovni vojni. 9. Vsaj 1917. leta so Idrijčani hodili na »brnava«, torej na prepovedana področja hudih bitk v Posočju, največkrat v okolico Sv. Gore. Ženske in večji otroci so si tam nabrali odvrženega vojaškega materiala, najpogosteje so bile to trpežne deke, ki so ga pozneje pri kmetih na kranjski strani zamenjali za hrano. Vem, da je tako hudo pot iz Idrije na Sv. Goro in nazaj opravila tudi moja stara mati Franca Terpin, roj. Mravlje (1885-1971), in njen primoženi sin Štefan (1898-1978). Leta 1917 je bila ona stara 32 let, Štefe pa 19. Zanesljivo so se jima krvavi prizori z razbitega bojišča enkrat za vselej vtisnili v spomin. Krompir, ki ga je Franca v zameno za deke dobila na kmetih, je bil več kot prigaran. 10.1917. leta so gradili rezervno linijo na Tisovcu nad Belco. Med Poslušajnem in Škrbino se najbrž še danes naleti na bodečo žico. Pri gradnji so bili zaposleni ruski vojni ujetniki. O njih pričata dve krajevni imeni. »Pri ruskih barakah« je bil kraj v bližini »Treh smrek« ob tisovški cesti. Ruska grapa se imenuje ena od strmih grap, ki izpod Tisovca pada v Črno drago. Po pripovedi so v njej končali nekateri ruski ujetniki. Za gradnjo so pobrali tudi ženske iz bližnjih krajev Idrijske Bele, Zadloga. Za staro Guzeljko se ve, da je bila zraven. 11. Moj stari oče po materini strani Pepe Kos (1887-1972) seje kot avstrijski vojak nadaljnji moriji izognil tako, da sije sam prestrelil desno dlan. Vojaški zdravnik ga je takoj spregledal in ga tudi strašno nadrl, vendar je bil od takrat naprej vojaščine razrešen. Njegov sosed in najboljši prijatelj (Na luži v Idriji) Franc Jazbar (roj. 1880) je bil v bitki težko, a lahko bi rekli tudi srečno ranjen. Žlica, ki jo je vedno nosil v levem prsnem žepu, mu je delno preusmerila kroglo in ga tako rekoč rešila. Pozdravil seje nekje na Avstrijskem. Zanimivost! Na stari poti proti Vojskemu nad Bevkom (tudi v Rižeh mimo Filčka) so se v apnencu videle globoko vjedene kolesnine. Zakaj? Včasih so v klancih »zavaril« (zavrli) brez pravih zavor, le zadnja kolesa so blokirali z močnimi verigami. Da pa bi se železni obodi na kolesih prehitro ne zglodali, so na verigo pod kolo pripeli še »mačka«, nekakšen železni podstavek. Zavirati so znali tudi z na verige obešenim hlodom. Zaradi močnega trenja so se sledovi naprej hitreje poglabljali. AVSTRIJCI SO KOPALI OBRAMBNE JARKE TUDI V OKOLICI IDRIJE 1917? Zadnji pozdrav nesrečno ljubljeni Toni! Slej ali prej se mora zgoditi to, kar je z malimi izjemami namenjeno vsem, ki bijemo ta veliki zemeljski boj. Lahka, mnogo lažja je smrt, na bojnem polju manjka le sočutne roke, ki zatiska ugašajoče oči. Tem hitreje plovejo misli v Domovino, k svojim in k tebi, ki ti bo uničila moja smrt vse sanje bodočih dni. Toda ne žaluj! Misli, da sem položil življenje domovini na oltar, padel v izpolnjevanju stanovske dolžnosti. Zavest, da je tvoj ljubljenec izdihnil na polju časti, naj te krepi v tvoji bolesti, saj ljubil in negoval sem lastno čast, kakor sem ljubil tebe. Zavedaj se, da nisi sama, da imaš tisoče in tisoče tovarišic, ki dele s teboj isto usodo. Misli, da sem umiral s tvojim imenom na ustnicah, da je moja poslednja misel plavala k tebi in poljubila tvoje jasno čelo in tvoje žejne ustnice. Jesen, lep večer je, kaj nam prinese noč in prihodnji dnevi, je še v rokah usodel Vsekakor pa zrem z nemirnim srcem v bodočnost. Le skrb za tvojo bodočnost se mi zrcali na čelu. Podaril sem ti srce in ljubezen in hotel sem te osrečiti. Usoda ni dopustila tega, raztrgal je najina srca, uničila je najino bodočo srečo, misli hite v preteklost mudijo se v onih dneh, ko je nama še sijalo žarko sonce mladostne sreče. Lepo je bilo takrat, tako lepo, da bi v teh jasno lepih nočeh jokal od hrepenenja. Naenkrat je vse minilo in sedaj stojim na razpotju življenja in smrti. In ko sprejmeš to pismo, bo že plavala moja duša v neskončno vsemirje. Ostani torej zdrava, jasni in polni sreče dnevi naj ti podare prihodnost. Za menoj ne žaluj. Obup naj ne razjeda tvojega srca! Ko boš kedaj pozneje sama z luno v jasnem večeru sedeča in bo že nastanjena sreča v tvojem srcu, se spomni na nesrečno ljubljenega Ljudevita, ki te je ljubil do svoje poslednje vere, ki si mu bila edino in vse! Ljudevit Štremfel Iz otroških let (rojena sem leta 1933) se spominjam, da so pri nas doma večkrat govorili o prvi svetovni vojni, predvsem o tem, kako so bili lačni in kako seje slišalo grmenje topov s soške fronte vse do maminega doma na Kovačevem Rovtu. Mama Milka (1904-1995), rojena Eržen, je pripovedovala, daje bil njen oče Tomaž Eržen (1872-1924), rudar v idrijskem rudniku, na začetku leta 1915 dodeljen za stražarja na železniški most čez Idrijco na Bači pri Modreju. Njegova žena, moja stara mama Ivana, gaje šla peš obiskat. Pri tem je zanosila ter na Silvestrovo 31.12.1915 rodila dvojčici Silvo inTomazino. Doma na Kovačevem Rovtu je bilo ob začetku vojne leta 1914 osem otrok, od teh je imel najstarejši Stanko 14 let, najmlajša Štefanija pa komaj pol leta. Mama Milka je bila stara deset let in je že morala skrbeti za svoje mlajše brate in sestre. V hlevu so imeli eno ali dve kravi in prašiča. Ko ji je mama naročala, naj nese krompirjeve olupke prašiču, si ni mogla kaj, da jih ne bi vsakokrat nekaj tudi sama pojedla. Pismo padlega vojaka v 1. svetovni vojni, ki je po koncu vojne še vrsto let krožilo med ljudmi. Od nekod ga je prepisala tudi Pepca Terpin. Rafael Terpinje pismo prepisal na kulturni praznik 8.2.2013; transkripcija: Marija T. Mlinar, kustosinja MMI, 24.11.2014. Po pripovedi Mihe Ferjančiča in svojem spominu zapisal Rafko Terpin, Idrija, 13. maja 2014. Moj stari oče Tomaž Eržen (zadaj drugi z leve). (Vir: osebni arhiv) O očetovem bratu Francu Kavčiču, rojenem 27.9.1887, so svojci vedeli povedati le to, da je padel v prvi svetovni vojni. Nihče ni vedel, ne kje ne kdaj. Leta 2014 sem se za informacijo o tem obrnila na vojni arhiv na Dunaju (Kriegsarchiv VVienn), vendar neuspešno. Ko smo pri Muzejskem društvu Idrija začeli zbirati spomine na prvo svetovno vojno, je Zdenka Šturm, vnukinja moje tete Lojzke, sestre Franca Kavčiča, predložila pismo, ki gaje 21. januarja 1915 iz Vipave pisal sestri. Tam je bil zaposlen kot uradnik na okrajnem sodišču. Iz pisma je moč razbrati, da se Avstro-Ogrska pripravlja na vojno z Italijani (pravi jim le'Lahi'). Sam sicer misli, da še nekaj časa ne bo vpoklican, vendar prosi za dva para volnenih nogavic, za rokavice in avbo. Piše tudi, da na Colu in v okolici pripravljajo teren za vojno, da se tam nahaja več kot dva tisoč delavcev, ki kopljejo grabne in zidajo utrdbe. Iskala sem vire, kjer bi bilo o tem kaj več zapisanega. Po nasvetu Franca Černigoja - pisatelja, publicista in kulturnega delavca s Cola - sem pregledala zbornik Col z okolico v času prve svetovne vojne, ki so ga izdali leta 2008. Na strani 101 je pod naslovom Gradnja utrdb v okolici Cola zapisano: »Po tedanji vojaški doktrini je bilo »nemogoče« napredovati, če napadalec ni zavzel vseh utrjenih vzpetin oziroma hribov v smeri napada. Zato so Avstrijci utrdili vse pomembnejše vzpetine na vzhodnem delu Vipavske doline, skozi katero bi Italijani ob morebitnem preboju soške fronte napredovali proti notranjosti države. Ena od starih strateških poti je (bila) tudi cesta iz Vipavske doline čez Col v notranjost dežele (spomnimo se le rimske bitke ob Mrzli reki in osamosvojitvene vojne leta 1991). Z namenom, da zapre ta naravni prehod v notranjost, je Avstro-Ogrska zgradila linijo obrambnih utrdb.« O tem, da so Avstrijci kopali jarke tudi v okolici Idrije, mi je povedal bivši idrijski župan Stanko Muravec. Spomnil seje, da sojih kot mladi fantje odkrivali okrog Likarce (današnja Bloudkova ulica). V prej omenjenem zborniku s Cola pa je o tem na strani 104 objavljen tudi odlomek iz dnevnika akademskega slikarja Božidarja Jakca: »Leto 1914 meje našlo sredi mojih sanj o akademiji... Da sem preživel, sem po brezuspešnem iskanju službe pri rudniku, zagrabil za kramp in motiko Osebna izkaznica očetovega brata Franca Kavčiča iz leta 1913, sprednja in zadnja stran. IVir: osebni arhiv Ivica Kavčič) ter žične ovire ter delal zasilne jarke okrog Idrije, v lepem in grdem vremenu, v delavnik in praznik. Najbolj smo trpeli pri pletenju žičnih ovir, ko seje vedno znova in znova sprožila žica iz kotača ter udarjala po rokah, obrazu in obleki, da sem bil ves krvav in popraskan ter strgan. S trdim delom v strelskih jarkih, ki sem jih kopal kot dijak na počitnicah, sem se vzdrževal.« Najbrž je kaj od tega še možno izslediti in bi bilo vredno popisati. Še nekaj spominov, ki so mi jih povedali sorodniki in prijatelji: Stanko Muravec, roj. leta 1921, se spominja, daje bil njegov oče Janez Muravec (1892-1960) vpoklican v vojsko leta 1914 in poslan v Galicijo. Od tam je prišel živ, a so ga poslali naprej na soško fronto. Sodeloval je v zadnji soški ofenzivi in prišel vse do Monte Grappa ob reki Piave, od koder se je vrnil domov. Njegov brat Lojze Muravec je padel v Galiciji. Ivica Šebenik, roj. leta 1936: njen stari oče po mamini strani Ivan Vončina (Ankov iz Grape, zdaj Kacinova ul. 16) je bil takoj na začetku vojne vpoklican v vojsko in poslan v Galicijo. Doma je pustil nosečo ženo Marijo, devetletno hčerko Karolino in sedemletnega sina Leopolda. Preden je odšel na vojsko, je ženi naročil, kako naj da ime otroku: če bo fant, naj bo Valentin, če bo deklica, pa naj bo Valentina. 15.februarja 1915 seje rodila deklica, mama Ivice Šebenikove. Ime so ji dali Valentina. Ivan se iz vojske ni vrnil domov. Njegovi soborci so povedali, da je bil ujet in je umrl za tifusom v nekem ruskem taborišču. Marija Eržen, roj. leta 1923: njen oče Janez Jereb, rojen leta 1885, izučen kovač, je bil vpoklican v vojsko takoj leta 1914 in poslan v Galicijo. Pripovedoval je o grozotah bojevanja v strelskih jarkih. Najhuje je bilo, ko so šli z noži (bajoneti) mož na moža. Od njegovega stočlanskega odreda jih je ostalo živih le trideset. Ko se je po štirih letih vojne vrnil domov, ni bilo dela za kovače.Ti so pred vojno oskrbovali (podkovali) konje in vozove. Avstrijska vojska je za vojskovanje pobrala vse vprežne živali in vozove. Dolgo je trajalo, da so se razmere nekoliko normalizirale. Ana-Marija Tušar, roj. leta 1937: na vzhodni fronti v Galiciji sta padla dva brata njenega starega očeta Julijana Tušarja. Stara mama po mamini strani Frančiška Razložnikje pripovedovala, da je bila v Idriji med prvo svetovno vojno velika lakota. Idrijčani so hodili po hrano Janez Jereb (prvi z leve) kot avstrijski vojak na dopustu leta 1916; ob njem je brat Andrej ter sestri Ančka in Marija. (Vir; osebni arhiv) v bližnjo in tudi bolj oddaljeno okolico, med drugim tudi na soško fronto po konjsko meso. Tja je hodil tudi stari oče Janez Razložnik (roj. 1880), ki ni bil vpoklican v vojsko, ker je slabo videl na enooko. Umrl je leta 1926 star 46 let. Pavla Modrijan, roj. 1939: njen stari ata po mamini strani Jožef Alič (oba s staro mamo sta bila člana telovadnega in narodnobuditeljskega gibanja sokolov) se je v prvi svetovni vojni bojeval v Galiciji. Bilje kuhar v svoji enoti. Pripovedoval je, kako je nekoč med delitvijo obroka padla granata v kotel in raznesla vse, tako da so ostali brez hrane. V Skirci, kjer danes stoji njihova hiša, je bila nekoč gostilna Pri Munhu. Kot dragoceno zapuščino iz prve svetovne vojne še vedno hranijo lesen vojaški kovček, last Ferdinanda Muniha (1880-1938), na katerem je zapisana železniška postaja Dunaj. Zapisala Ivica Kavčič, Idrija, september 2014. lil PISMO FRANCA KAVČIČA SESTRI LOJZKI PRED VPOKLICEM V VOJSKO, IZ KATERE SE NI VRNIL Po smrti svoje stare mame Alojzije Kavčič (1897-1964) sem v škatli, kjer je hranila svoje dragocenosti, našla pismo, ki ji ga je dne 21.1. 1915 pisal brat Franc Kavčič, rojen 27.9.1887, iz Vipave. Tam je bil zaposlen na okrajnem sodišču. Takrat še ni bil vpoklican v vojsko. Verjetno pa se je to zgodilo kmalu potem. O njem vemo samo še to, da je padel. Kdaj in kje, se ni nikoli izvedelo. Draga sestra! Danes sem prejel pismo od Kati. Čemu se brez potrebe razburja, ko se plakati, ki so sedaj nabiti, ne tičejo mene niti najmanj. Jaz sem za nedoločen čas oproščen in mi ni treba iti, dokler te oprostitve ne prekličejo. Če ne bodo začeli Lahi kakšne špase vganjati mislim, da ne bom šel, kar je pa zelo dvomljivo. Sicer so Lahi dobili zadnji čas nekaj po glavi s potresom, toda to jih ne bo spametovalo. Najbrže že zadostuje, ker so zasedli Valono v Albaniji, da bo če ne prej pa slej vojska z njimi. Na to se naši tudi že pripravljajo. Na Colu in v okolici se nahaja sedaj nad dva tisoč delavcev, ki kopljejo grabne in zidajo utrdbe. Zraven ne puste nobenega, razen delavcev in vojakov. Tudi mora vsak delavec, ko zapusti delo, priseči, da ne bo nobenemu izdal, kar je videl. Sicer so pri nas prepovedali, da se ne sme o tem govoriti, da pridejo Italjani, toda ljudje so vsled tega še bolj vznemirjeni. Sliši se še marsikaj, toda ne sme se niti pisati, niti govoriti. Na mir še niti misliti ni. Ker torej ni nič gotovega, da bi jo odnesel iz te vojne, je najbolje, da mi kar naprej delate stvari, ki jih rabim. Predvsem dva para volnenih nogavic, potem rokavice, zapestnice, avbo. Druzega za enkrat ni treba. Že zadnjič sem, ne vem, ali Tebi, ali Kati pisal, naj mi se sporoči, koliko stane volna, vendar še do danes ne vem. Delo bom že plačal, ko pridem domov, ali pa še preje. Krčnik bo sedaj mogel iti. Po njegovi starosti sklepam, da bo šel 15/2. Če bo kaj lepega vremena in lepa pot čez goro, pridem morda enkrat drugi mesec domov. Toda to je zelo vprašljivo sedaj v tej zimi. Pri nas razsaja burja, da je veselje. Snoči sem hotel iti na sprehod, pa ni šlo. Kar za drevo sem se moral prijeti. Stroj Vipava, 21/1. 1916. Dra^a ase sra 1 Damo aem prejel pinmo od Kati. čimu ei brez potreba razbur ja, ko se plakati, ki uo sedaj nabiti, ne tičejo mene niti najmanj. Jaz sem jUtiCC za nedoločen čas oproščen in mi ni treba iti, dokler te oprostitve ne prekličejo, če ne bodo začeli Lahi kakšne špase vganjati .nicllit, da r.e bom 5'1, kar je ,,a zelo dvomljivo. Sicer bo Lahi dobili zadnji čas nekaj po glavbi s potresom, toda to Jih ne bo spametovalo. Najbrže $e zadostuje, ker so zasedli Valono v Albaniji, da bo če ne prej pa slej vojska z njimi. N« to se naši tudi že pripravljajo. Na Colu in v okolici se nanaj sedaj nad dva tisoč delavcev, ki kopljejo grabne in zidajo utrdbe. Zraven ne puste nobenega, razen delavcev in vojakov. Tudi mora vsak delavec, ko zapusti delo, priseči, da ne bo nobenemu izdal, kar je videl. Sioer so pri nas prepovedali, da ee ne ume o tem govoriti, da pridejo Italjani, toda ljudje so vsled tega 4 J j 1 še bolj vznemirjeni. Sliši se še marsikaj, toda ne sme ee niti pisati, niti govoriti. Na mir še niti misliti ni. Ker torej ni nič gotovega, da bi jo odnesel iz te vojne. Je najbolje, da mi kar naprej delate stvari, ki jih rabim. Predvsem dva para aolnenih nogavic, potem rokavice, zapest niče, avbo, Druzega za enkrat ni treba. Že zadnjič sem, ne vem, ali Tebi, ali Kati pisal, naj mi se sporoči, koliko stane volna, vendar še do danes ne vem. Delo bom že plačal, ko pridem domov, ali pa še preje. Krčnik bo sedaj mogel iti. Po njegovi starosti sklepam, da bo šel 16/2. Č e bo kaj lepega vremena in lepa pot čez goro, pridem morda enkrat drugi mesec domov. Toda to je zelo vprašljivo sedaj v tej zimi. Pri nas razsaja burja, da je veselje. SnoČi sem ldX hotel iti na sprehod, pa ni^iZe-. 1^XA>^- 'JisUAM , ^ ^ ^ Pismo Franca Kavčiča sestri Ajojzi Kavčič. Original pisma hrani Zdenka Šturm. ni več prost in moram nadaljevati s peresom. Albinca je v neki trgovini v II. Bistrici. Jurist Leban je odhajat žalosten. No da bi se zaljubil v poštne frajle mi niti v glavo ne pade. Maričke Trpinove je pa škoda. Tudi jaz sem mislil včasih nanjo. Rezke Mlakarjeve, ki jo vzame Pepe, pa ne poznam. Piši torej, koliko stane volna in kakšne barve je. Pozdrav vsem, posebno pa mami in tebi, Tvoj Franc Zapisala Zdenka Šturm, Idrija, maj 2014. ZARADI RUDNIKA JE BILA IDRIJA MED VOJNO VOJAŠKO ZAŠČITENA. Že od mladih nog sem se veliko pogovarjal s starimi možmi, ki so bili udeleženi v prvi svetovni vojni ali sojo doživeli v Idriji. V Vojnem muzeju imam razstavljenih veliko originalnih fotografskih posnetkov, dokumentov in razstavnih predmetov iz prve svetovne vojne. Zaradi svojega velikega pomena je bil rudnik živega srebra med vojno pod vojaško upravo, Idrija pa je bila vojaško zelo zaščitena. O tem priča med drugim fotografija artilerijske posadke pred poslopjem uprave Rudnika živega srebra na Brusovšu. Kot je znano, je bila iz Logatca preko Godoviča do Idrije in naprej do Trebuše speljana poljska železnica-»Feldban«. Ta je v Idriji na Uti zavila proti Brusovšu, predenje prišla do rudniške uprave, prečkala Idrijco - za kar je bil zgrajen poseben most, ki ga danes ni več - se usmerila po stari cesti čez Prejnuto in nato zopet prečkala Idrijco ter peljala naprej proti Spodnji Idriji po trasi današnje poti pod Golici. V Idriji je imela železnica postajo najprej pri Kogovškovi žagi pod Gorami (danes Gregorčičeva ulica) in kasneje na Prejnuti. Zdaj je tam industrijska cona, v času italijanske okupacije pa je bil športni stadion (cam po sportivo). Na železniški postaji so ranjence, ki sojih pripeljali s fronte v Idrijo na zdravljenje, preložili na vozove in jih nato s konjsko vprego peljali do zasilno urejene bolnice v stari osnovni šoli. Tu sojih operirali in jim dali drugo potrebno zdravniško oskrbo. Zdravnikom so pomagala idrijska dekleta - priučene bolničarke (o tem piše Marijan Beričič). V bolnico je bilo spremenjeno tudi idrijsko realčno poslopje. Tu so ležali težki ranjenci, pripravljeni za pot na nadaljnje zdravljenje v Ljubljani ali kje drugje. Lažji ranjenci so bili nameščeni v lopah ob jašku Frančiške. Idrija je bila med prvo svetovno vojno večkrat bombardirana. O tem imam v muzeju razstavljene dokumente: 7. julija 1917 okoli 3. ure popoldan je priletelo nad Idrijo 6 letal »caproni« in eno spremljevalno letalo. Nad Idrijo in okolico so odvrgli 44 rušilnih in zažigalnih bomb, nad Vojsko 2 in nad Srednjo Kanomljo 3. Letala so priletela iz smeri Gor. Poleg rudniških objektov so bombe poškodovale privatne hiše št. 96,108,118 in 204 ter občinsko stanovanjsko stavbo številka 509. Lažje poškodovanih je bilo le pet civilistov in dva vojaka. Materialna POPIS ŠKODE NA RUDNIŠKIH OBJEKTIH A. Jamski objekti in separacija 1. Stavba jaška Frančiške -1000 kron - popravilo strehe, stolpa velikega okna, malega okna, vstavitev okenskih stekel, popravilo vodovoda in zasutje jame nastale zaradi bombe 2. Separacija - 400 kron - popravilo strehe, okenskih kril in vstavitev okenskih stekel B. Žgalnica in tovarna cinobra 1. Skladišče premoga pri Žgalnici - 400 kron 2. Stavba tovarne cinobra - 600 kron Ureditev zemljišča okoli prej omenjenih objektov - 70 kron C. Ostale rudniške stavbe 1. Električna centrala »Rinnvverk« - 340 kron 2. Popravilo električne napeljave -150 kron 3. Rudniška ljudska šola -1400 kron 4. Mizarnica in delavnica -130 kron 5. Stanovanje rudniškega nadzornika št. 116-600 kron 6. Rudniško stanovanje št. 138-50 kron 7. Stavba rudniške pisarne in strojnice - 60 kron 8. Rudniško stanovanje št. 143-70 kron 9. Rudniška stanovanja št. 563-566 - 250 kron 10. Industrijska šola št. 3590 - 50 kron 11. Zaščitni zid na bregu Idrijce nasproti stavbe rudniške pisarne in strojnice - 30 kron Poleg rudniških objektov so bile poškodovane še privatne hiše številka 96,108,118 in 204. Popolnoma uničeno je bilo občinsko stanovanje številka 509. Popis škode na rudniških objektih nastale zaradi sovražnikovega letalskega napada 7. julija 7977. (Original hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Idriji, fond Rudnik živega srebra Idrija, škatla 23, a.e. 416.) Posnetek bombardiranja rudniške topilnice. (Vir: osebni arhiv) škoda je bila precejšnja in je razvidna iz priloženega popisa, ki ga hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota Idrija. Na razstavi je tudi nekaj originalnih fotografij o zračnem napadu, o porušeni stanovanjski hiši, o dekletih, ki pletejo nogavice in druga potrebna oblačila za vojake, o artilerijski posadki in druge. Pridobil sem dva dnevnika o dogajanjih na fronti: Filip Kosmač v Galiciji in Matija Malešič na soški fronti. Filip Kosmač iz Ledinskih Krnic (po domače pri Erjavcu) je bil brat moje stare mame. Po končani prvi svetovni vojni je živel v Zadlogu. Čeprav ni imel šol, je veliko pisal, med drugim črnovrško kroniko. Dogajanje med prvo svetovno vojno je doživeto popisal na 18 tipkanih straneh. Dnevnik sem dobil od Filipovega sina Naceta (Ignacija) Kosmača. Matija Malešič je bil poročnik v avstro-ogrski vojski. V dnevniku od 1. junija 1915 do 23. novembra 1915 je natančno popisal dogajanje na soški fronti. Dnevnik mi je dal nekdanji uslužbenec na Rudniku živega srebra Mile Maleševič. Moj stari oče Franc Tušar (1895-1982) je bil vojak na fronti v Galiciji. Dobil je medaljo za hrabrost, ker je zajel skupino Kozakov in jih pripeljal na avstrijsko komando. V Galiciji je nato padel v rusko ujetništvo. Leta 1917 je bil, po zamenjavi ujetnikov, poslan na soško fronto, najprej na Kras, nakar seje udeležil še zadnje soške ofenzive na reki Piavi in bil priTagliamentu ranjen: štirikrat prestreljen skozi pljuča. Domov seje vrnil leta 1919. Bilje nepopisno razočaran, koso mu na poti proti domu v Godoviču povedali, da so v Idriji že Italijani (nikoli jih ni imenoval drugače kot Lahi ali Makaronarji). Iz velikega razočaranja tudi svoje medalje za hrabrost ni prav nič cenil. Po pripovedovanju Slavka Moravca zapisala Ivica Kavčič, Idrija, december 2014. MAMA MINKA JE NEGOVALA RANJENCE V ZASILNO UREJENI BOLNICI V STAVBI OSNOVNE ŠOLE. Vzel sem si čas in ponovno pregledal družinske albume, zapiske, pošto, fotografije in spomine na strica Josipa Moravca, roj. 29. februarja 1892, po domače Pepija, udeleženca prve svetovne vojne, Maistrovega borca za severno mejo, trgovca v Mariboru, ljubiteljskega pilota, pregnanca v Srbijo leta 1941 - človeka, ki se je kar nekajkrat izmaknil smrti. O tem sem pisal v drugi številki Idrijskih razgledov leta 1996. Drugi zapis sem objavil v Idrijskih novicah 20. julija 2012. V njem opisujem cerkljanskega rojaka nadškofa Frančiška Borgija Sedeja, zlasti njegov prispevek k reševanju slovenskih upornikov iz kraja Codroipo. Med aktivne sodelavce prve svetovne vojne štejem tudi mamo Marijo Beričič, po domače Minko, rojeno 26. junija 1898 v družini Moravec. Prvo zaposlitev je dobila leta 1916 v vojaški bolnišnici v Idriji, ki je imela priložnostne prostore v nekdanji ljudski šoli (današnja čipkarska šola na Mestnem trgu). Po pripovedovanju je bolnišnica delovala vsega 4 mesece do preboja fronte, ko so avstrijski vojaki »porinili« italijanske do reke Piave. Takrat so bolnišnico menda preselili v Tolmin, bližje fronti. Vojaška bolnišnica v Idriji Mama Minka je večkrat pripovedovala o težko ranjenih vojakih, ki so jih vozili s fronte. Hudo prizadetim, ki jim je gangrena zastrupljala telo, so morali amputirati prizadete ude. Narkoze seveda ni bilo in posegi so bili mučni tako za zdravnike kot operirance. Amputacije pri živem telesu je spremljalo obupno kričanje, veliko jih je po posegu umrlo in te so pokopavali na vojaškem pokopališču, ki je bilo na lokaciji današnje Triglavske ulice (nad cesto, ki pelje mimo stadiona, in pod cesto, ki pelje na Kovačev Rovt). Tam je bil, kar lično urejen, do petdesetih let prejšnjega stoletja, ko so začeli graditi prve povojne rudarske bloke. Škoda, da se ni ohranila nobena fotografija tega grobišča. Ne ve se, koliko ranjenih je prišlo s fronte v Idrijo niti koliko jih je tukaj umrlo. Odrezane ude so zakopavali za šolo. Po drugi svetovni vojni so jih odkopali in preselili v kostnico na mestnem pokopališču. Za Idrijčane tisto obdobje ni bilo prijetno. Zaradi slabe preskrbe je na vrata trkala lakota. Nekaj so dobili po okoliških kmetijah. O tem, kako sta z njegovo mamo hodila po krompirje pisal tudi bivši, sedaj pokojni, predsednik občine Lado Božič. Tudi mama Marija je pripovedovala o teh stiskah. Sama si je malo pomagala z drobnimi »čokoladicami«, ki jih je dobila v bolnišnici. Kot ena redkih bolničark je prenesla grozne situacije, ki so se vrstile za bolnišničnimi zidovi; tega vse zaposlene niso zmogle. Podatke iz tega obdobja sem iskal tako v muzeju kot pri posameznikih, vendar nisem ničesar našel. Verjetno je takratna vojna oblast vse beležila v svojih evidencah, zato bi mogoče lahko kaj našli v dunajskih vojaških depojih. V Idriji ima verjetno največ gradiva, in o tem obdobju tudi sam veliko ve, Slavko Moravec, ljubiteljski zbiratelj in lastnik zasebnega vojnega muzeja. Prav Slavko mi je dal dva posnetka. Na prvem je stavba osnovne šole, kjer se vidi znak »rdečega križa« na vhodu in na strehi. Na drugem je italijanski avion »caproni«, ki je bombardiral rudniške objekte. Lepo se vidita dve bombi, »namenjeni« proti topilnici. Zanimiveje, da sta tako avstrijska kot italijanska stran spoštovali oznake bolnišnice, prav tako nista bombardirali pokopališč in sakralnih objektov. Mama je trdila, da je pri napadu na »kajzer šoht« ena od granat padla na grič, kjer smo kosili za kravo. Kot mi je povedal Slavko Moravec, so po operacijah preživele poslali v realko, kjer so zanje skrbele nune. Ko so si malo opomogli, sojih premestili v rudniške objekte v »frančiške šoht«. V primeru napada so se lahko skrili v rudniške rove. Poštna razglednica in sporočilo s pozdravi, ki jih je Josip pisal domov svojim staršem, IS. 4.2017. (Vir: osebni arhiv j Ranjence s fronte so v Idrijo z Mosta na Soči vozili z vozovi, s Predmeje pa z žičnico in »feldbanom« (malo železnico). Železnica je bila za vojaške namene postavljena od Logatca, čez Godovič, po »francoski«, nad Divjim jezerom, do Struga, Idrije in naprej proti Mostu na Soči. Zanimiv je podatek, da je od Logatca do Črnega Vrha za potrebe avstro-ogrske vojske delalo 20.000 ruskih ujetnikov. Ozdravljene vojake so nato vračali v enote, ostale, ki so rabili dodatno zdravniško nego, pa z vozovi čez Kovačev Rovt in Veharše na železniško postajo v Logatec, od koder so jih z vlaki odpeljali v okrevališča v Celovec, Budimpešto in na Dunaj. Evidenčna pisarna 97. regimenta Mama Minka je svojo drugo zaposlitev dobila v Radgoni na Avstrijskem (Radkensburg), v evidenčni pisarni 97. regimenta (Evidenz Kanzlei k.u.k. Infanterie-Regiments Nr. 97), v katerem je služil tudi njen brat Josip Moravec. Gotovo ji je do te zaposlitve pomagal prav Repi. Iz tega vira sem našel številne dopisnice in fotografije, ki so bile obenem »kartice«, s katerimi sije stric Repi dopisoval s svojimi starši in sestro Minko: - 11. februarja 1915 je izTrsta poslal materi Leopoldini fotografijo kampiranja skupine s pozdravi in pripisom, da je še vedno »kruljev« (še vedno šepa). - 22. maja 1916 je iz Radgone pisal materi razglednico, da je srečno prispel, da je v isti pisarni kot takrat, ko je pričel z delom. - 11. novembra 1916 je poslal materi fotografijo iz vojaške bolnišnice vTrstu, kjer seje uspešno zdravil z ostalimi sobojevniki. - 15. marca 1917 je očetu Josipu poslal fotografijo iz Murecka, kjer je v družbi s še enim oficirjem. V sporočilu je zapisal, da obžaluje, ker ne bosta skupaj praznovala godovnega dne, da mu želi vse najboljše in še veliko let. Na žigu fotografije je oznaka »rekonva-lescent«. Josip se je zdravil v vojaški bolnišnici vTrstu, kot rekonvalescent pa v več drugih krajih. - 26. marca 1917 je domov poslal fotografijo iz Murecka s pozdravi in pojasnilom, kdo vse je na sliki. - 15. aprila 1917 je iz Murecka materi Leopoldini poslal fotografijo, s katero se zahvaljuje za prejeto dopisnico. Obenem seje pohecal na račun »ekspres lokomotive« na fotografiji, češ, naj vidi, kakšno dobro službo imajo. - 15. maja 1917 je poslal materi fotografijo hiše, kjer so imeli pisarno. Zahvalil se ji je za krasno razglednico ter napisal, da bo, ko bo mogoče, poizvedel, kaj je z ono stvarjo za Minko. - 15. avgusta 1917 je materi poslal fotografijo koče, v kateri so imeli pisarno in stanovanje. Poleg pozdravov je napisal še, da že dolgo zaman čaka na kakšno njeno poročilo. - 22. septembra 1917 je sestri Minki v Idrijo poslal fotografijo obnove železniškega mostu (stenografirana vsebina). Tudi sicer sta si večkrat dopisovala s stenografskimi znaki, saj je vsa pošta šla skozi cenzuro. - 8. aprila 1918 je svoji sestri Minki na naslov evidenčne uprave v Radgoni poslal fotografijo s praznovanja sv. Jožefa v Odesi. - 20. aprila ji je na isti naslov poslal fotografijo vojaškega vlaka in stenografski zapis. - 22. aprila 1918je v Radgono poslal fotografijo njihovega topništva in stenografski zapis. Zapisal Marijan Beričič, Idrija, maj 2014. Članek je bil v nekoliko obsežnejši obliki objavljen tudi v Idrijskih novicah, 29.8.2014. MED BEGUNCI IZ POSOČJA SO BILI TUDI OTROCI. Vojna ima zelo dolgo roko. Še dolgo potem, ko mine, prihaja po svoje žrtve. Der Krieghat einen sehr langen Arm. Noch lange nachdem er vorbei ist, holt er seine Opfer. (Martin Kessel) Nobena vojna, tudi velika, prva svetovna vojna, ni prizanesla civilnemu prebivalstvu. Znano je, da so iz neposredne bližine fronte v prvi svetovni vojni ukazali izseliti civilno prebivalstvo. Iz Posočja in Goriškega so v notranjost monarhije izselili 80.000 ljudi: starejše, žene - matere, otroke, cele družine. Vojne grozote so jim bile sicer prihranjene, a begunstvo je bilo težko. Tri leta so morali živeti daleč od doma, v pomanjkanju, številni v taboriščih - barakah. Na pot so se podali praktično brez vsega, s culami. Na pobudo Muzejskega društva Idrija in na prigovarjanje gospe Ivice Kavčič sem se odločila, da napišem zgodbe svojih staršev, saj sta - še otroka - vojne vihre preživljala v begunstvu. Njuni spomini so tudi moji spomini na otroštvo, na odraščanje, na odnos do maternega jezika, do naše dežele. Sem Lada Bizjak, prihajam z Bovškega. V Idriji sem obiskovala gimnazijo. Po maturi sem študirala tuje jezike (nemščino, ruščino) in nato polna štiri desetletja poučevala na Gimnaziji Jurija Vege. Tako že od 1958. leta živim z Idrijo, v Idriji. Na Bovško, na gore, na domači dialekt nisem pozabila. Sem Primorka, ponosna, da v domači deželi svobodno govorim po domače. Zgodbe mojih staršev so podobne zgodbam njihovih vrstnikov, to so zgodbe cele generacije otrok. Moj tata Andrej Prezelj (roj. 12.9. 1909) je bil iz vasi Koritnica, moja mama Pavla (roj. Mlekuž) Prezelj pa Andrej Prezelj, moj tata. (Vir: Osebni arhiv) Družina Prezelj. Mati Marija, oče Anton in sinovi Iz leve) Andrej, Anton, Jožef. (Vir: osebni arhiv) Rihard Mlekuž (levo) in moj tata Andrej Prezelj - prijatelja za vedno, ob snidenju na Bovškem. (Vir: osebni arhiv) Oče Anton (1876) in mati Marija (1879) sta imela tri sinove - Antona, Jožefa in Andreja. Oče Anton je ostal na fronti, mati Marija je morala s sinovi in ostalimi sovaščani v begunstvo. 0 potovanju v Bruck an der Leitha vem malo. Veliko pa je tata pripovedoval o življenju v barakah. Za vsako družino je bilo malo prostora, vse je bilo zelo skromno. Ljudi je bilo v vsaki baraki mnogo, starejši in otroci skupaj, kuhinje so bile skupne, hrane je primanjkovalo, sanitarne razmere bolj slabe. Srečna okoliščina, svetla luč v pripovedovanju, je bilo dejstvo, da so bili skupaj v barakah sosedje iz vasi in so vsaj kdaj pa kdaj lahko spregovorili po domače ter si pomagali, če je bilo treba. Tako sta begunska leta skupaj preživljala moj tata in njegov sosed Riha (Rihard Mlekuž). Po vojni seje njihova družina preselila v Celje in Rihard je bil fotograf pri Pelikanu. Pogosto nas je obiskoval, s tatom sta ostala prijatelja za vedno. Ta dva mala fantiča sta se od vojakov, ki so stražili barake, naučila avstrijskega dialekta. Vojakom sta pomagala pri čiščenju ali drugih opravilih in si tako prislužila kakšen kos kruha ali konzervo, saj je bilo hrane zelo malo. Pripovedovala sta, kako sojih imeli nekateri vojaki radi, saj so bili tudi oni pregnani daleč od svojih družin. Prijazno sojih povabili v svoje stražnice, da so se mogli pogreti. V taborišču so imeli tudi nekakšno šolo za begunske otroke, vendar nemščine otroci niso razumeli. Naučili so se sporazumevati. Pravila so bila stroga, nihče se ni smel preveč oddaljiti od barak. iz vasi Kal. Vas Kal-Koritnica se je vedno pojmovala za enovito naselje. Vez med obema je bila mlekarna (rada se spominjam dobrega sira in skute, dobri sirarji so znali mleko iz obeh vasi kakovostno predelati). Danes so to prostori Krajevne skupnosti. Oba - sicer sovaščana - sta leta begunstva preživljala daleč vsaksebi. Večino prebivalcev Koritnice so izselili v osrčje monarhije v Bruck an der Leitha, v barake, taborišče nedaleč od Dunaja, tudi družino mojega tata. Prebivalstvo Kala pa je moralo na Gorenjsko, na Kranjsko, so rekli. Otroci so begunstvo doživljali po svoje, stiske mater so bile veliko hujše. Kako je na fronti, kako je z možmi, kako je v vasi, tega niso prav dobro vedele. Po letih begunstva so se vrnili domov. Vas je bila porušena (za vasjo pod Svinjakom - Na Čelu - so bile kaverne in hudi boji), le redke hiše so bile primerne za bivanje in spet so živeli v barakah. Oče Anton je bil na fronti, a je ostal živ. Popravili so domove, da so bili primerni za bivanje, in komaj so globoko zadihali, že so se bližali novi črni oblaki -italijanska okupacija. Otroci so se morali v šolah učiti italijansko, domoljube so začeli preganjati, zato je moral najstarejši sin Tona (bilje pri Tigru) bežati v Argentino. Delal je v rudniku, se ponesrečil in preden so ga pripeljali v bolnišnico, je izkrvavel. Pustil je ženo - domačinko in hčerko, ki še danes, kljub visoki starosti, lepo govori slovensko. Jožef, srednji sin, je ostal na kmetiji. Leta 1952, ko je plaz z Rombona zasul 9 ljudi, je bil med njimi tudi moj stric. Pustil je ženo, dva mladoletna otroka in starše. Tata Andrej je delal v gozdu na Golobarju. Možje iz okolice Bovca so dobili možnost zaposlitve v rudniku Rajblju (Cave del Predil), tudi on. Bilje rudar in dočakal upokojitev. Zadovoljenje v krogu družine dočakal vnuke in bil vesel, da se lahko šolamo v maternem jeziku, da beremo in pišemo slovensko. Za vse to je bila njihova generacija prikrajšana. Družina Mlekuž-oče Ivan (roj. 1868) in mati Helena (roj. 1872) - iz vasi Kal je družina moje mame Pavle Mlekuž Prezelj (roj. 22.4.1910). V njej je bilo dvanajst otrok, moja mama je bila deseta. V begunstvo so odšli tudi vaščani Kala. Zapustiti so morali svoje domove, žene z vsemi otroki, nekateri so bili še dojenčki. Hiše so ostale prazne, s sabo so smeli vzeti le najnujnejše - cule. Nekaj stvari so zakopali nedaleč od hiš. Po vrnitvi jih je čakalo razočaranje. Našli niso ničesar, le porušene domove. Možje so bili na fronti. Pot v begunstvo je bila dolga in naporna. Peš v koloni, v spremstvu vojakov so šli proti Trenti, čez Vršič (Kranjski vrh, so rekli) na Gorenjsko (Kranjsko). Mama je večkrat pripovedovala, kako so otroci jokali, bili so utrujeni, izčrpane matere sojih nosile. Da bi jim olajšali trpljenje, so vojaki malo starejše otroke posadili v košare, ki sojih imeli konji na hrbtu. Tudi mama je bila med njimi. Vedno je govorila, kako zelo jo je bilo strah. Vojakov ni razumela, govorili so drugače, bili so Bosanci. Še ne petletna deklica seje bala, da bo izgubila mamo, brate, sestre, jokala je. Podobne zgodbe sem poslušala od mam svojih vrstnikov. Ob odkrivanju njihovih spominov mi je bilo vedno tesno pri duši. Družine so naselili v vasi med Žirovnico in Begunjami. Stanovali so pri kmetih, Gorenjci (Kranjci) beguncev niso bili prav nič veseli. Odstopiti so jim morali kakšno sobo ali podstrešje. Družine z veliko otroki so jim bile v breme. Primanjkovalo je hrane, pa še za begunce je bilo treba poskrbeti. Žene in večji otroci so pomagali pri delu na kmetiji. Hodili so v dnino, opravljali hišna opravila, da so si vsaj hrano zaslužili. Pogosto so bili lačni, tudi zeblo jih je. Družina Mlekuž je bila v Doslovčah, v rojstni vasi F. S. Finžgarja. Mama je večkrat pripovedovala o Finžgarjev! mami. Spomini nanjo so bili zelo lepi. Govorila je, da je bila drugačna od drugih. Bila je dobra, otrokom se je posmejala, povabila jih je v svoj mali dom, ponudila jim je košček kruha ali topel čaj in jih pustila, da so se pri njej pogreli. Vedno, kadar je pripovedovala o njej, so seji zaiskrile oči. Ta pripoved me je vedno ganila. Z leti sem doumela, kako strašna je vojna, kako tuje so se počutili daleč od doma. Prijaznih, dobrih ljudi ni bilo veliko. Tudi za gostitelje je bilo življenje kruto z veliko pomanjkanja in begunci. Mogoče smo prav zato tako radi brali roman Pod svobodnim soncem F. S. Finžgarja. Domov se niso vrnili vsi, dva najmlajša sta pokopana na Gorenjskem. Podobno kot prebivalci Koritnice so se tudi oni vrnili v porušeno vas Kal. Hiše so bile prazne, mnoge porušene, druge neprimerne za bivanje in stanovali so v barakah pod vasjo. Oče Ivan se je vrnil s fronte. Bili so spet doma, delali so na svojih poljih, redili svojo živino, kosili svoje travnike, govorili svoj dialekt. Občutek, da so na svojem, pa je trajal le kratek čas, saj jih je čakala italijanska okupacija. Generacije mojih staršev, Primorcev, ki so preživeli grozote prve svetovne vojne, je zaznamovala tudi 25-letna italijanska okupacija. Nič več ni bilo po domače, bilo je po italijansko. Dela ni bilo, šole so bile italijanske, mladina je iskala svoj prostor pod soncem. Da so lahko peli slovensko, so hodili k izviru Soče, tam jih niso slišali. Začeli so odhajati Mladina iz vasi Kal-Koritnica poleti v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Dekleta so služila in prišla na dopust, fantje so bili doma in delali priložnostna dela. (Vir: osebni arhiv) od doma, s trebuhom za kruhom. Dekleta služit vTrst,Torino, fantje so služili italijansko vojsko ali našli kakšno delo. Da bi se šolali, ni bilo mogoče sanjati. Odrasli so, ustvarili so si družine in zaživeli v svobodi, na Bovškem. Doma sem pogosto poslušala o vojni, prvi in drugi, o trpljenju in veselju, da je naš materni jezik - slovenski. Begunstvo me tako spremlja že od otroštva, vedno me pretresejo novice o novih in novih beguncih v svetu. Bilo je leta 1994, prve dni decembra, ko sem bila na seminarju v Gradcu v Avstriji. Pred upokojitvijo ga je organiziral direktor Pedagoške akademije v tem mestu. Bila je plemenita gesta dobrega sodelovanja med profesorji nemščine obeh dežel. Med povabljenimi profesorji sem bila tudi sama. Seminar je trajal en teden, bil je odličen, delo je potekalo cele dneve. Stanovali smo v SchloB St. Martin. V tem gradu je sedež njihove odlične gospodinjske šole z dijaškim domom. In kakšno zvezo ima to z begunci? Zelo rada vstajam zgodaj in če je le mogoče, grem pred začetkom delovnega dne na svež zrak. Tudi tistega jutra je bilo tako. Ko sem ravno hotela mimo recepcije, meje poklicala upravnica in me prosila za pomoč. Seveda sem bila takoj pripravljena, ne da bi vedela, kaj me čaka. Peljala meje v sobo poleg recepcije. Tam je sedela drobcena črnooka ženska srednjih let. Videti je bila prestrašena. Upravnica meje prosila, naj ji pomagam pri sporazumevanju, saj ni razumela srbohrvaščine, hotela pa je vedeti, zakaj se ženska skriva. Bila je begunka iz Bosne, kjer je takrat divjala vojna. Predstavila sem seji, povedala, kdo sem, od kod sem in kaj delam tukaj. Rekla sem ji tudi, naj mi pove vse po pravici, saj ji ne bom škodovala, in ji razložila, da bi ji radi pomagali, da pa imajo svoja pravila. Dolgo je trajalo, da mi je zaupala. Njena pripoved je bila pretresljiva. Imela je otroka, ki ga je skrivala v neki hiši.Tam sojo hoteli prijaviti in jo z otrokom vred dati v - lager - v taborišče za begunce. Bala se je, da jo bodo ločili od otroka. Prosila me je, naj zanjo prosim upravnico, da jo sprejmejo za nekaj dni v dom. Pripovedovala mi je, da je njena sestra že v Avstriji, da bo dobila z njo zvezo, da bo dobila pošto in šla k njej. Vse to sem povedala upravnici in prosila naj ji pomagajo, kolikor pač morejo. Beguncev je bilo tedaj tudi v Avstriji veliko. Kako se je zgodba končala, ne vem, a upam, da dobro. Šla sem na kratek sprehod. Bilo je mrzlo jutro, meni pa je bilo tudi pri duši hladno. Premišljevala sem spet o begunstvu, o svojih starših, posebno o tatu, saj je bil v lagerju, v Avstriji, med tujimi ljudmi. Spraševala sem se, kdo je njim pomagal, kadar niso razumeli. jonov beguncev, leto kasneje jih je že 60 milionov. Dnevno poslušamo in gledamo zgodbe o njih. Strašljivi so prizori množic, starcev, žena, otrok, kako s culami zapuščajo svoje borne domove in se podajajo v neznano, v begunstvo. Kdaj se bo svet spremenil na bolje? Kdaj bodo oziroma bomo ljudje živeli v miru, doma? Zapisala Lada Bizjak, Idrija, november 2014. Leta 2014 je minilo že sto let od začetka prve svetovne vojne. Sto let potem je bilo na svetovni dan beguncev, 20. junija, v svetu 50 mili- BEGUNCI SO BILI POVSOD, DVA STA SE V CERKNEM POROČILA. Spominjam se starega očeta Franca Makuca. Zelo rad je imel črno kuhano vino in kruh močil vanj. Dostikrat je pripovedoval, kako je »fural« po dolini s konji, ker je v Dornbergu nabavljal vino za gostilno. Med prvo svetovno vojno seje preusmeril in vino kupoval na Dolenjskem. Tega se je zelo dobro spominjala moja mama, saj so komaj čakali, da seje vrnil, ker je vedno prinesel hlebce kruha, in to belega, ki ga v Cerknem ni bilo. Spominjala seje oglasa na radiu, da so v Sarajevu ubili prestolonaslednika Ferdinanda. To pa zato, ker je oče jokal ob aparatu, da so se mu smejali. Drugi so ga tolažili, on pa je govoril, da bo sledila vojna. Niso mu verjeli, kar je venomer ponavljal. Na srečo je bilo pri nas zaledje. »Kamp« je bil pri Brišarju (današnja livarna) - na Plužnah in na Želinu na Tratarskemu travniku, ker je do tam pripeljala tovorna železnica in omogočala oskrbovanje fronte. Zadaj za Gospodarskim domom (danes sedež Občine Cerkno) je bila kuhinja za vojake. Pri nas doma na št. 166 so bile nastanjene tri družine - ena iz Tolmina in dve iz Voljč. Z eno smo bili v sorodu. V cerkvi sv. Ane je bila bolnica. Begunci so bili povsod, tudi po vaseh, in so pomagali pri vsakem delu. Dva sta se v Cerknem poročila. Bilo je v Počah, ko so pomagali pri mlatvi s cepci, česar pa neki možakar ni bil navajen. Opozorili so ga, naj pazi na »vižo«, ker se je moralo lepo slišati po vasi, da je odmevalo po taktu. Odgovoril jim je: »Ki biža, samu de se atuče.« Zapisal Jože Bavcon, Cerkno, maj 2014. Vojaška bolnišnica, »lazaret«, v cerkljanski cerkvi sv. Ane. (Vir: fototeka Cerkljanskega muzeja) POMOČ VOJAKOM NA FRONTI - IZ ZAPISNIKOV SEJ MARIJINE DRUŽBE IZ SPODNJE IDRIJE Trdo vezan zvezek, rokopis z naslovom Zapisnik sej je rešila Mira Bončina iz ostankov knjižnice v šoli v Gorenji Kanomlji in ga z drugimi knjigami hranila na podstrešju domače hiše. Ko so kasneje hišo prenavljali, mi je ponudila celotno zapuščino. Šel sem pogledat in naložil vseh pet vreč različnih knjig. Ko sem jih doma razporejal v zasebni knjižnici, sem naletel tudi na ta zvezek, kije pritegnil mojo pozornost. Prebral sem nekaj odlomkov in takoj videl, za kaj gre. Kasneje, ko sem urejal župnijsko knjižnico v spodnjeidrijskem župnišču, sem sklenil, da ti zapiski spadajo v župnijski arhiv. Za zbiranje spominov o prvi svetovni vojni sem jih poimenoval Zapisniki sej Marijine družbe v Spodnji Idriji med prvo svetovno vojno. Prepisani so samo zapisniki ali odlomki zapisnikov, ki se nanašajo na vojne razmere oziroma je v njih omenjena vojna. Zapisniki obsegajo obdobje od 18. septembra 1910 do 28. oktobra 1928. Dekleta so se ukvarjala predvsem s pobožnostmi in dobrimi deli. Prepis je dobeseden, kot je zapisano v zvezku. V nadaljevanju je na vsaki seji omenjen častiti gospod voditelj. To je bil takratni župnik v Spodnji Idriji. V matičnih knjigah sem našel zapise, daje skozi celo prvo svetovno vojno tukaj služboval duhovnik g. Karel Supin, kaplan pa je bil g. Ignacij Breiten-berger. Kateri od njih dveh je bil ta častiti gospod voditelj, se ne ve. Vsekakor so dekleta, »družabnice Marijine družbe«, prispevala svoj delež v korist vojakom, ki so se borili na takratnih bojiščih. Zapisniki sej marijine družbe v Spodnji Idriji med prvo svetovno vojno Leto 1914: 6. redna seja je bila 9. avgusta. Vršila se je radi vojske, katera se ježe pričeta. Za nas je čas in priložnost, da pomagamo ubogim ranjencem in ubogim družinam. Pa kako to? Č. g. Voditelj žete naj Mar. dr. nabira prostovoljne darove za rdeči križ, in za pomožno akcijo. Zato so se oglasile one ki jim čas dopušča, da gredo nabirat 11. avgusta omenjene prispevke. Č g. Voditelj se zahvalijo za mali dar, katerega smo izročile za njihov trud pri duhovnih vajah. Nato, da se bo po prazniku Vneb. Mar. celo osmino molil sv. Rož. Venec zvečer, za srečen izid vojske.... 7. redna seja je bila 8. septembra. Č. g. Voditelj žele da se nabere volna, za nogavice in druge potrebščine za zimo vojakom. Žele tudi naj bi se oglasila ona dekleta ki bi hotela plesti. V nedeljo bo procesija popoldne, na Marof, za srečen izid vojske... 8. redna seja 18. oktobra. Najprvo se prebere zgodovina Mar. Družbe iz družbenega molitvenika. Častiti g. Voditelj žele da se ustanovi obhajilna zveza, za srečen izid vojske. Tretič: Prednica prosi g. Voditelja da bi nas poučevali v petju, kar so radi gospod obljubili. In da bi Mar. Vrtec opravljal 9 dnevno pobožnost sv. Rožnega Venca. 9. redna seja 15. novembra. Udeležile so se je vse odbornice s č. g. Voditeljem. Najprvo se preberejo iz družbenika pravila Mar. Družb, in njihov namen. Potem se določi za glavni družbeni praznik, kakor navadno, skupno sv. Obhajilo zjutraj po sv. Maši, in nato skupna zahvala po sv. Obhajilu, iz družbenega molitvenika. Radi obhajilne zveze smo ble pokarane, ker se ne udeležujejo nekatere ki so pa obljubile. Popoldne na praznik Brezmadežne bo pa slovesen shod in glasno posvečenje. Gospod žele ako bi katera hotla nabirati božične darove za vojake. Poučevali bojo nas danes tudi v petju. Seja je bila zaključena. 2. seja tekočega leta 1915. je bila 2. februarja (na Svečnico)... Določilo se je tudi molitvene ure v nedeljo, ko bode celo dnevno češčenje za mir... 6. seja se je vršila dne 6. junija. Udeležili so se jo č. g. Voditelj in 8 odbornic. Zmenili smo se glede družb, praznika presv. Srca... Molila se bo tudi molitev za mir, zjutraj po sv. Obhajilu in popoldne po molitveni uri. 8. seja je bila 8. avgusta. Udeležili so sejo č. g. Voditelj in 7 odbornic. G. Voditelj žele naj bi sprejele na praznik Vnebovzetja Marijinega, sv. Obhajilo v ta namen, naj bi Bog dodelil nam kmalu mir in končno zmago. Pri veselici Mar. vrtca za god g. Kaplana seje nabralo 20 kron, katere so poslali za slepe vojake... 9. seja; seje vršila 19. septembra. Navzoči so bili g. Voditelj in 7 odbornic. Gospod Voditelj žele naj se pridno udeležujemo prihodnji mesec rožnveske pobožnosti in večkratnega prejemanja sv. Zakramentov. Ugibalo seje radi volne, kako bi se nabrala, da bi se potem pričelo štrikanje za vojake. Priporočali so nam moliti za škofa. 10. seja. Je bila 3. oktobra. Udeležili so sejo g. Voditelj in 8 odb. G. Voditelj povedo glede volne, katera želi štrikati za vojake, lahko preskrbe volno iz Idrije in da dobi še nekaj plačila. Ako sejo dobi pa od domačih se bo to štrikalo pa domačim brezplačno... Leto 1916: 6. seja: 24. maja. Udeležile so se vsa predstojništva Mar. Družb idrijske dekanije. G. Dekan Voditelj vprašajo posameznih krajev odbornice, glede patrijotičnega dela. Kaj in koliko seje naredilo za časa vojske v družbah, za naše vojake? Za rdeči križ, vojno posojilo, nabiranje kovin, pletenja in druge stvari, v korist domovine. Iz vsakega kraja so poročala dekleta vsakovrstna domoljubna dela. Priporočali so nam sv. Čistost v teh nevarnih časih zanj, ter gorečo molitev k Mariji in presv. Srcu. Naročili so nam vsestransko delovati v prid domovini, posebno z molitvijo in dobrimi deli. Žele tudi da bi se poročalo vsake tri mesece, na dekanijsko vodstvo, koliko se je storilo v tem času v ta namen. 7. seja. 4. junija. Gosp. Voditelj žele naj bi se nabirala zopet volna-platno in druge stvari za vojake. Priporočajo nam molitev in sv. Obhajilo naj darujemo za skorajšni mir... 10. seja Mar. Družbe dne 10. septembra. Gosp. Voditelj žele naj se v obilnem številu udeležimo dela čevljev za vojake. Potem da bi bolj glasno molile v cerkvi. Da se poživi petje. Večkratno skupno sv. Obhajilo. Prednica želi da se oživi na novo abstinenčni odsek. Za slepe vojake so darovali 70 kron, ki so se nabrale pri dveh prireditvah. Ena Mar. Vrtec, 5 kron. Druga Kat. 51. Izobr. Društvo pri kateri so sodelovala družbena dekleta. Poročati se mora vsake tri mesece na dekanijsko vodstvo, glede patrijotičnega dela. 12. seja: 12. novembra... Nabiralo se bo v družbi do konec meseca za vojno posojilo. Leto 1917: 1. seja dne 14. januarja. Gosp. Voditelj priporočajo da kaj prispevamo za misijone v Afriki. Zato se naroče za družbo časniki v prid omenjenim misijonom. Odmev iz Afrike, Klaverjev koledar, in Zamorski otrok. Naroči se tudi Vrtec Bogoljub Mohorjeve knjige. Družba je dala tudi za vojno posojilo 92K 46h. Določi se kateri so pravi udje družbe... 2. seja dne 11. februarja. Gosp. Voditelj žele naj poleg mesečnega sv. obhajila, sprejme vsa družba še eno sv. Obhajilo za mir. Katerega so priporočili višji nadpastirji v pastirskem listu za vse vernike. Kar še posebno velja Mar. Družbe. 3. seja 11. marca. Radi duhovnih vaj se še ni določilo, kdaj bodo. Še ni odgovora gotovega. Mirovna pobožnost se bo vršila 25. marca, kakor je bilo že v Bogoljubu priporočeno... 4. seja. dne 14. aprila. Na rožnvensko nedeljo obhajamo dvajsetletnico obstoja naše dekliške Mar. družbe, proslavimo jo s tem da g. Voditelj preskrbe duhovne vaje... Izrekli so še željo g. Voditelj da bi se spomnile grobov padlih vojakov, ki so za nas dali svoje življenje, da bi jih po možnosti malo popravile ter očedile. Udeležili so se seje g. Voditelj in 5 odbornic. 8. seja. dne 10. novembra. G. Voditelj omenjajo glede glavnega praznika, zjutraj skupno sv. obhajilo, družabnice naj bi ga darovale v ta namen, da bi se Jugoslovanska država imenovala zraven tudi katoliška država, popoldne slovesni govor v cerkvi in sprejem novih družabnic... Zapisnike ali odlomke zapisnikov prepisal Cvetko Svetlik, Spodnja Kanomlja, november 2014. NA ODPRTIH VAGONIH SO LEŽALI RANJENCI, UMIRAJOČI IN TRUPLA RANJENCEV, KI SO UMRLI NAPOTI. »Takrat je potekala železnica proti soški fronti po dolini Idrijce mimo naše hiše, bila je ozkotirna. Imenovati so jo »Feldban« (idrijska poljska železnica). Šla je iz Vrhnike prav do soške fronte, in to kar po cesti. Pri Sv. Luciji so jo še prekladali na eno in na drugo stran, tako da je lahko oskrbovala fronto. S tem vlakom so voziti na fronto municijo, hrano in druge vojaške potrebščine. Na vlaku so bili bolj ali manj isti vojaki: strojevodja, kretničarji, predvsem pa krepki fantje, ki so lahko pretovarjali težke tovore. Po pripovedovanju mojih staršev so se pri nas včasih ustavljali tudi na požirku žganja, vsak dan pa pustili nekaj mesa in druge hrane, da so jim skuhali oziroma pripravili obrok za malico, da so pojedli, ko so se vračali. Tudi naši domači so včasih kaj dobili. Ob vračanju je bil pogled na ta vlak grozljiv! Na odprtih, nepokritih vagonih so ležali ranjenci, tudi umirajoči in trupla ranjencev, ki so umrli med potjo. Le-te so pokopavali na najbližjih pokopališčih.« Vili mi je razkril še eno zanimivost: »Veš, tisti vlakje bil prava posebnost. Lokomotiva je bil parni stroj, ki je poganjal generator, ta pa je proizvajal elektriko in poleg tega poganjal tudi samega sebe. Lokomotiva in vagoni niso bili povezani s kabli, ampak je elektrika potekala po »štangcah« od enega vagona do drugega. Zamisli si, kako nevarno se je bilo dotakniti teh vodov. Štangce so napajale elektromotorje z elektriko, kije poganjala vsak vagon posebej. Ta vlak je bil češke znamke Škoda.« Vili kot legenda poučevanja vožnje v cestnem prometu je dobro poznal razvoj prometnih sredstev, zato mu kar zaupam v njegovih izjavah. Povedati moram, da je na njegovem rojstnem domu obstajala tudi fotografija železnice in vojakov... Po pripovedi Vilija Pavšiča iz Mokraške vasi zapisal Cvetko Svetlik, Spodnja Kanomlja, november 2014. CELE GORE SO GORELE, PA LE ŠE SO GRMELI TOPOVI... Ob dolgih zimskih večerih, ko smo gladili krušno peč, nam je stara mama Ana Bratuš (23.7.1892 - 1.5.1975) pripovedovala razne zgodbe, ki jih je doživljala skozi svoje dolgo življenje. Med drugim se je večkrat spomnila tudi prve svetovne vojne. »Služila sem pri Hladniku vAtuši (Masore). Mnogo se je govorilo o veliki vojni. Ljudje so slabo živeli, možje in fantje so bili pri vojakih, za marsikoga šeni vedelo, kje je in ali je sploh še živ. Večkrat smo že čez dan slišali grmenje topov in močne eksplozije granat. Ko se je zvečerilo, smo stali za hišo in gledali proti Krnu in drugim goram tam okrog. Cele gore so gorele, pa le še so grmeli topovi. Nemo smo opazovali. Moški so dogajanje po svoje komentirali. Kot dekla sem morala molčati, nisem pa mogla razumeti, zakaj le se tepejo za tiste robe...« Po spominu stare mame Ane Bratuš zapisal Cvetko Svetlik, Spodnja Kanomlja, november 2014. 1 jd) O L D ATE fsP jltaA) (Jrussv MESTNI MUZEJ IDRIJA MUZEJ ZA IDRIJSKO IN CERKLJANSKO .