Pridelovanje lanu v Slovenski krajini
v. Novak
V članku »Lan in njegovi izdellki v Slovenski krajini«, ČZN 1936, 34
do 37, sem opisal pridelovanje in obdelovanje lanu z nazivjem, ki je v
rabi v južnem, ravninskem delu Slovenske krajine (Prekmurja). Te po-
datke dopolnjujem v sleidečeim z novimi podatki iz gornjega, hribovitega
dela, v glavnem iz vasi A d r i j a n c i pri Gornjih Petrôvcih in š t e -
v a n o v C i pri Monoštru.
Lan dozori v juliju »magdaleinskoga kedna«. Ko ga poskuibejo, ga
doma (doi) obda, obrlemo; rigei} ima zobce iz bukovega lesa; do deset
riglov je pri hiši, na katerih nglamo. Naito ga peljejo v močilo, v kako
mlako, kjer ostane do 10 dni, ako je voda topla, sicer pa 14 dni. Tu se
mbča, da méki grata. Tu leži lén v bremena zvezan, v katerih je 100 do
120 rokovati (tudi rokovet; v južnem delu neznan izraz). Iz močila ga
rastavi po rokovati porâznoma; ko dobro posene, ga pobare in zveze nazaj
v bremena ter dâ ne peč sušit. Ko se posuši, ga kuče s kukačon (kak pra-
oka), da odpada korenje, če ga bolj stolče, laže ga tere ker je bolj mehak.
Za tem ga ponovno zveze v bremena in dene na rombo (hrambo). Po
žetvi ga dene na plajo, tako da na travniku rokovati rasprestre. Če stalno
dežuje nanj, ga je treba obrniti, če se bolj zmoča, te lezei len znjega ide
(v števanovcih se premočaj. Ko ga vzamejo iz močila, od noči do zrdnka
stoji v ponte (v drveh) skupaj, da krepso predivo dobi. Nato ga razstavijo:
rokoveti v kozarice, to je tako, da spodnji del snopka razmaknejo in roko-
vet sitoji. Sledi sušenje na ognju in trenje.
Tu ne poznajo več skupnih pečnic, kakršne so običajne še v ravnini.
Pomnijo še, da je »inda sveita bîla véska kuna za len«. Trenje se vrši na
trlici, katere podstavek se imenuje pein; ročnik, ki z njim tolče, pa trlič-
62 V. Novak: Pridelovanje lanu v Slovenski krajini
njek. V ravninskem delu (Strehovci) je ročnik (rZe/c, odprtina, v katero pada,
pa so laloke (pri človeku in živali pomeini ta izraz skranjo). — če trlica
sama stoji, more gor težališče dati, kômen na nogače. Prvo trenje je seka-
nje: len san oseko (pravi ženska). Zloži ga v rokoveti in do 60 rokoveti
zveze v šmiiklič. Takega dâ stušit na peč; čez dan ali dva ga tare znova in
dve rokovati fkiiper dejen; šitiri do pet šmukličof pa zveze v piišeu; o tem
drugem trenju pravi, da »fkiip deivan«.
Dele pri korenini imenujejo zgrebi; višji deli so vrkouvđe; odlete
glaine in pozderđe. Čisto, najlepše predivo je vlâtno (vse v števanovcih)
in vrôkai ostane gda ogldvlamo.
Spiišla ga ogldvlo na ščeti, ki ima železne zobce: jena oglâvla, jena pa
trousi, deivle f kôudela. Koudelo zveze na ozek, poleg so konca, kauca.
Ta imajo klačovngk; špulo z dulafko. Na motovilo se zmota špula, s petih
špul se sestavi predeno ki se zaparei in zviija na klobka, ki se motajo na
vudle (Adrijanci), vujala (števanovci). To je preia, ki jo namočijo v
hladno vodo. Ko pečejo kruh, pustijo prejo čez noč v peči. Nato jo na
potoku vospričkajo s praokof, izperejo pepel. Sedaj dobi prejo v klopkah
tkalec, ki jo namota na snovače. V krosnih ima klopčenico, v kateri je
dvanajst lukenj; v vsaki luknji je ena klopka. Preja se napelje v špriklo,
ki ima dvanajst lukenj. To suče tkalec na snovače; s snovač Vizame 3—4 m
dolgo kito, ki jo dene na navoj. Dva vrtita kito, eden drži, eden stoji pri
grablicai, da ravna. Sledi presiikdvanje. — Spodaj so kldčnjeki, čunek pa
pošikdvle se pa td. V čuneku je cev in preja namotana nanjo. S stikalom
se suče preja na cevi. šproge drže platno napeto. Narejeno platno se mota
na potdč (kolo). En potač in (h)ldpec sta za puščanje preje, da tkalec laže
dela. Tkalec se naslanja na prsičnjek. Krosna drže skupaj statine.
Tkalec s pdmokou (pamut) vouči; to je potem pomoćno platno. Tanko
je {\i)odnično, debelejše (bole kasto < tolsto) je zgrebno.
Iz platna delajo polßtek (prt na posteljo), stoulnek (mizni prt), b šače
(brisaljke).
Kukéusko ali duplansko platno je za ždkle, ponjave. (Tkalski naizivi
so zapisani v Goirnji Bistrici.)
Med verovanji o lanu je splošno razširjeno, da plešejo na pustni torek
(fašenik, fanjščekj za debelo repo in dolgi lan. Na Cankovd pravijo: Kusta
repa, dugi len —, baba tuči z ritjov len. — V Puconcih pa: Kusta repa,
dugi len — taksa tikev kak boben — ali: to nam treba vsaki den. — Ome-
nja ga tudi drugi rek: Kusta repa, dugi len — pepeunica, fašenik (Polana).
V splošnem je po Goričkem pridelovanje lanu bolj razširjeno kot na
Dolinskem, kar potrjujejo gospodinje s ponosno izjavo, da pri njih »sikši
(vsakši) md len«. Najnovejše razmere pa jih še bolj silijo, da se s po-
množeno vnemo op rij eml jejo tega sicer zamudnega, a hvaležnega in edinega
opravila, ki more kmečkemu človeku s trpežnimi in okusnimi izdelki na-
domestiti slabše trgovsko perilo. Za nekatere potrebščine gospodarskega
življenja pa mu trgovina niti ne more nuditi nadomestila — ali vsaj ne
išče si jih — in ostaja pri domačih izdelkih, ki jih je vajen že stoletja.