h dnevnika nekega starega nčitelja. /. marca. Zrii se mi, da je učitelj podoben uri, ki se mora navijati , da ne ostane. Ako se učitelj večkrat ne ponovi, to je, če večkrat ne pregleda svojili vnanjili in notranjih zadev in se ne boljša, kuiali opeša pri »vojeui iuieuitnetn delu in zaostaja za drugimi bolj delavnimi sobrati. Vselej tedaj, kedar koli bodem navijal uro, se bodem spominjal, da Uro moram navijati, Sebe tudi ponovljati. 2. marca. Danes sem vnovič občutil, kako sladko je učitelju pri sercu, če vidi, da serae njegovega nauka ni šlo pod zelo, teinuč da veselo raste in obeta dobro letino. Prišel je k meni neki mož, premožen kupec iz . . . ., ki je bil nekdaj raoj učenec, in kterega sem jaz že čisto pozabil; njegovo blago serce pa mi je kazalo še ravno tisto otroško Ijubezen do mene, kakor pred trideseiimi Ieti, ko se je še ueenec poslovil od mene. — Res, učitelju se ne manjka grenkih ur, toda ena serčno vesela mu oveseli in okrepca zopet pobitega duha, kakor o suši pohleven dežek poživi omamljene rastline. 3. marca. Potrebno si ini zdi, da si zapišem dvoje vprašanj, kterih ne sinein nikoli pozabiti, in jih morain vsaki dan imeti pred očrai. Te so: 1) Kaj se uče tvoji učenci od tebe, in 2) kaj se učiš ti od ueencev?