Leto V.
Szombathely, aprilis, 28. 1918.
Štev. 17.
Pobožen, drüžbeni, pismeni list za vogrske Slovence.
PRIHÁJA VSAKO NEDELO.
Cena Novin na leto je vsakomi na njegov naslov 8 K. Sküpno od deset več   .   .   .   .   .   .   .   .   .   .   .   6 K.
Naročniki k Novinam brezplačno dobijo vsaki mesec „Marijin List“ I na konci leta „Kalendar Srca Jezušovoga.“
Cena ednoga drobca je doma 10 filerov.
VREDNIK:
KLEKL JOŽEF
pleb. v Dolencih, NAGYDOLÁNY, Vasmegye,
K tomi se more pošilati naročnine i vsi dopisi, ne pa v tiskarno ali v Črenšovce.
Lastnik i izdajatel Novin i Marijinoga Lista je Klekl Jožef vp. pleb. v Črensovcih, Cserföld, Zalamegye.
IV. nedela po vüzmi.
I kda On pride, karao de svet od greha i od pravice i od sodbe. Jan. XVI.
Maticerkev slobod Jezušov da čteti. Jezuš je obečo apoštolom, da obladajo grehšen svet. Dobro je, da jas odidem, pravo je Jezuš, pošljem vam Düha Svetoga. Rešeni so krščeniki po Kristušovoj križnoj smrti, nego milošča se njim samo po svetom Dühi deli.
Svet ne pozna greha, pravice i sodbe. Düh sveti kara svet, kara ga od greha, na pravo vero i pot ga pripela. Že na risalsko nedelo, kda je Düh sveti prišo, se je trijezero židovov preobrnolo. Düh sveti kara svet od pravice, svedoči, da je pravica i pokaže, kde se more pravica iskati. More se iskati pravica pri Kristuši. Düh sveti na dale kara svet od sodbe, kaže na sodbo, s šterov je oblast vrajža streta i krščeniki so po Kristuši rešeni.
Düh sveti de karao svet, pravo je Jezuš. Vas pa — že apoštole — včio de na vso pravico. Kristuš je apoštole na vse navčio, nego oni so ne razumeli, zato pa pravi, da Düh sveti njim vse razodene. On de tisto včio, ka so že od Kristuša čüli, s tem Kristuša odiči, ar z mojega vzeme, pravi Kristuš i nazvesti vam. Kda je pa Sin eden s Očom, tak Düh sveti svoje včenje ne samo z Sina, nego i z Oče vzeme. Ka čüje od Oče i Sina, tisto vči i nazvesti lüdem.
Očivesno se pred nas postavlja navuk Materecerkvi, da Düh sveti od Oče i Sina zide.
Hodmo ešče ednok nazaj k prečtetim rečam: Düh sv. de karao svet.
Ešče zdaj itak kara. — Kara nas, opomina nas, da greh moremo za greh držati i se ga ogibati, Bloden človek je, ki pravi, da ne ga
greha. Ob drügim opomina nas na pravico, štero moremo včiniti: Ki nasledüje pravico, naide žitek.“ »Pravični pa do šli,“ kak Jezuš pravi, „vu vekivečno živlenje.“ Kama nas naj Kristuš pripela. Amen.
Bojna.
15. april. Na zahodnom bojišči besno bitje.
16. april. Več mestih so francozi i angluši napadali, nazaj so bili zbiti. Na Finskom nemci napredüjejo. — V
Parizi je edna bomba gori vtrgnola ulico do cevi gaza. Gaz se je vužgo, tri hiše so zgorele, Ta edna bomba je 26 lüdih morila i 72 ovrazila. — Zvünešnji minister grof Czernin je odstopo svoje čésti. Mogoče, da za kraljeskoga pisma volo, štero je bilo poslano k princi Sixtuši na Francuškom i na poti ali što, zna, kde, je ponarejeno bilo. Francozi so to čteli iz pisma, kak bi naš kralj posredüvao, pri nemcah, da Elsas Lotringo püstijo francozom. Za njegovoga naslednika je imenüvani baron Burian Ištvan. — V Ukrajni je parlament, zvani centralna rada spravišče meo, kde so poslanci vseh strank protestirali, da bi se Besarabija zdrüžila k Rumuniji. — I vogrska vlada je zahvalila svojo čest i vu roke krala položila. Ne moreje se z jediniti s grofom Tisa vu deli volilne reforme.
Američki časnik „Newyork Tribune“ piše:
Či vse dežele z Ameriko vred položijo pred Nemci orožje, se bo Anglija borila dale, naj si tüdi trpi bojna 40 let. To je düh Anglije ino angluškcga naroda, od šteroga je Napoleon djao, da zgübi vedno vsako bitje, le zadnjo nikdar ne. Dokeč bo Anglija v boji, njoj bode Amerika stala na strani,
ar obe dežéli sta rezani iz enoga lesa.
17. april. Topovski boji se vživlajo. Pred velkim bitjom stojimo. — Američki državni tajnik Lansing pravi, da je entente ocelna stena, štero ešče besnoča prusov ne moro prebiti. Moremo zmagati proti onim, ki gospoda sveta ščejo biti. Nikaj se ne bojimo. Bodemo se i na dale bojüvali proti nemškim vladnikom. Moremo zmagoti i bodemo zmagali. — Angluši pišejo: Či zdaj Nemci na zahodi nika dosta  ne dobijo, s  tem   ne   bodo  zadovoljni.
Oni bodo nebo pa zemlo na pomoč zvali, da ešče pred koncom leta odločitev prisilijo. To je samo predigra bila. Zdaj ešče začne Hindenburg pravo igro. Nemci do se lehko bili cele mesece brezi toga, da bi obtrüdnoli.
18. apr. Angluši so nazaj potegnoli svoje čete, nemci so pozajeli Pölkapel, Langemark i Zonneheck, za štere je že lani telko krvi teklo. Tem Flandrskem vesnicam že samo na mapi (zemljevid) je mesto, vse je porušeno. Cintor je postano angluške armade. Zaistino, vsaka grüda je, s krvjov napita, Na taljanskom fronti živahen artiljeriski boj.
19. apr. Angluši i francozi so napadali, nemci so je krvavo nazaj zbili. — Časniki pišejo, da so Rusi 6 i pol milijon lüdih zgübili.
20. apr. Angluški časniki pišejo, da angluška armada vu zraki visi. Najnevarneše čase bojne živemo. — Delavcom vu Petrogradi na Ruskom je že više prišla vlada bolševikov, staro vladarstvo ščejo nazaj spraviti. Tak je tak, vsaka lübezen mine. — Na zahodnom bojišči francuško mesto Reims že eden tjeden gori. Vse je porüšeno. Od 10. do 16. april so v mesto več, kak 100,000 granatov strelili. Samo 12. apr. je 30,000 granatov spadnolo.
2
NOVINE
1918. april 28.
Stene cerkvi se že tüdi rüšijo, za en čas samo stebri do kazali, kde je stala stolna cerkev. — Angluške rezerve vsikdar kesno pridejo. Pa so tüdi malo vredne. Zdaj se kaže, da so angluši svoje vojake bolje ne navčili. Vse žmeča na francozah leži. — Amerikanci se bojijo, da Nemci na New York bombe bodejo metali.
Do je križov.
Slovensko lüdstvo je pobožno. Rado darüje.
Darovitnost more svoje cile meti. Voditelje kažejo pot i cile. Darovitnost samo teda ma najem pred Bogom, či je vu tom misli zvršena. Či štoj svoje cile ma pred sebom, on pri sebi najem išče, on se pravi sebičen. Ki pa hvalo lüdih išče, on pri njih naide.
Kak pravim, darovitnost more pravi tečaj meti, more meti bože. ne pa sebične cile, more včinjeno biti na božjo diko, ne pa za volo hvale od ljüdih.
Zdaj že te me razmili, či pravim, da dosta križon. Ne gučim jas proti tomi, da či kjer je občinska ali cerkvena potreboča, da bi ga ne postavili. Postavte ga. Nego či vu bližini že tak je križ, — vsakši človek razmi, da novoga postaviti je ne potrebno. Praviš, da si obljübo, da pri svojem hrami, vu svojem ograci ga postaviš, ne ščem te motiti vu tvojoj obljübi, včini, ka si nakano. Nego na dale vse vas opominam, či kaj ščete darüvati Bogi, Pitajte vašega dühovnika, kde bi naj bolje potrebno bilo, na kakši cilj. Tam so jo naše cerkvi. Njihova lepota je gizdost vseh farnikov. Ona je naša mati, naša vzgojitelca.
Znam jas, da moje reči se ednomi ali drügomi ne bodo vidle i me bodejo napadali, — nego pravico moremo povedati.
Jas ne ščem soditi. Na to sam ne stvorjeni. Ešče lüdomorca bi znao braniti, prvle, kak pa osoditi na smrt. Kak pa bi te sodo one, ki so velke peneze, žmetne trüde darüvali, kda so križ postavili. Ne sodim je, nikomi ne dam pravice, da bi moje reči proti njim rabo (nüco), tem bolje je hvalim, nego na dale preporačam vsem vam lepše, bolje potrebne cilje podpirati.
Ne stojim jas sam vu tom mišlenji. Vu ednih vogrskih novinah sam čteo, da je plebanoš svoje farnike rato, naj dajo na vogrski tisk (štamp), vküp ščejo prinesti več miljonov. Pravo je, da je to vekši cilj. Križov mate že za dosta, nego skrbte se za branitela, ki
de vašo vero, vaše križe brano. Dobre novine branijo nas, branijo našo vero. Pa je pravico meo.
Dom i svet. — Glási.
Vojnik brezi (prave) roke. Horvat Franc z Štrigove sela je 7 dnih bio na bojišči. Krugla njemi je raztrgala roko.
Mrla sta v Črensovcih Kovač Peter i Horvat Janoš pobožniva zgledniva kmeta vu starosti 69 let. Oba sta bila prava naslomba dühovnikov, nositela krščanskih misli ne samo vu cerkvi, nego i zvüna nje pri volitvah i zasebnom živlenji. Oba sta bila dobriva, trezniva kmeta. Molimo za njeva. Naj počivata vu miri.
Na podpore Novin z Števanovec Dončec J. 2 k. Sömenek Mari 2 k. Zavec Karola žena 2 k. Bedič Jožefa žena 4 k. Sömenek Ana 4 k. Bedi Kata z Otkovec 4 k. Pinter Jürja žena z Vérice 1 k. Dončec Imre z Števanovec 2 k. Nemes Fer. z Stev. 1 k. Borovnjak Juli z Vérice 4 k. Gal Jožef z Otkovec 2 k.
Vdobleni so penezi sledečih vojakov: Gašpar Matjaš 6 k. Žöks Jožef 8 k. Zver Štefan 10 kor.
Ruski vlovleni. Njihovo domo zvažanje de se godilo, kak dopüstijo naše gospodarske razmere, ovak bi na ednok brezi delavcov ostali. Vlovleni si morejo delo iskati, pravico majo takši najem prositi, kak drügi delavci. Vlovleni se slobodno prosi, da vu državi ostane, da zakon sklene, da si zemlo küpi i svojo držmo se pozove.
Explozija vu Blumau. 34 mrtvih, 29 vraženih. Kvar je velki. Moč armade se ne pomenša, ar drüga explozivna materija je vu deli.
Pošta. Vojna pošta 468. Ka pišeš, objaviti ne smemo. Že pride čas . . . Pr. ves. Hovla na novici. Tri več dobivate. Vojakom, ki so se ne zglasili, meseca maja stavim Novine.
Spomini.
Tak, prelüba lastovica, zdaj te znova vidim. Srečno si prišla nazaj na svojo staro gnezdo, štero si tak marlivo in lepo napravila s svojim malim klünom. V toj gnezdi si lani sedela, jajčeca segrevala in šest malih, nedužnih picekov zvalila. Što bi znao popisati tvoje veselje? Od rane zarje do kesne noči si po zraki, po zemli in po vodi nabirala jesti, jih krmila kak dobra, pravična mati. Vse si lepo vzgojila, vse srečno na peroti püstila.
Da, dobra, pravična mati. . . Moj Bog, ti znaš, či sam ne bila tüdi jaz dobra mati. Vzgojila sam ga, na peroti püstila. . . Ah meni! Zakaj sam ga tak hitro na peroti püstila, na peroti, štere so ga odnesle daleč od njegove gnezde, daleč od matere?
Prišli so hladni jesenski vetrički, sunce se je nagibalo in kračiše trake pošilalo na zemlo; listje si je oblačilo žuti plašč, trs je kazao svoje zlate jagode. Vse to je vido tisti tvoj nagon, šteroga je prelübi Bog dao vsakoj živalici, da je že blüzi čas ločitve, čas potüvanja v drüge dežele.
Ne dugo po tistom je tüdi on vzeo slovo od hiže, v šteroj njemi je zibelka tekla. Tudi za njega je prišeo čas ločitve, čas potüvanja v dežele smrti in žalosti, gde na mesto lastovic lečejo nesmilene krogle, gde na mesto milodonečega prepevanja ptičkov žvenketajo ostri meči, gde je črstva voda pobarvana z človečov krvjov.
Kak zdaj, tak so te gledale lani v jeseni moje oči. Ti si jemala slovo od nas in si bila žalostna, jaz, kak srečna mati sam se veselo smejala in radostno prepevala. Dokeč je človek v dobroti, nešče misliti na bridkosti, dokeč je dete pri materi, ona nešče vervati, da bi to moglo biti i nači. Ti si nas povrgla, in okrog hiže je nastala tišina. Tüdi notri se je preselila ta tišina, in kak mrzla pečina ešče zdaj teži po celoj hrambi, či ravno že ti znova žvrgoliš.
Srečno si prestala dugo pot, glad, dešč in preganjanje. Pa si že na vse pozabila, in zato zdaj tak veselo čvekečeš in radostno prepevaš, jaz te pa gledam, toda megla bridkoga živlenja mi pokrivle oči, poslüšam tvoje prepevanje, toda glas v suzah potaplajočega srca me zaglüša.
Po koj si prišla k nam lüba lastovica? Ali si prišla mene tolažit? Zobstom je. Ne maš tak lepe pesmice, da bi mi z njov odpravila trnjevo misel iz glave, nemaš tak močnoga glasa, da bi ž njim odvalala kamen od mojega srca. Nesrečna mati sam. Püsti me zdaj, naj se v miri in nemoteno razjočem. Idi, ne drami mi spominov davnih dnevov. . .
Ne! Čakaj ešče malo! Včini mi to smilenje, spuni to želo tužnoj materi. Idi po sveti, poišči grob, gde počivle moje veselje in glasno zaspevli nad njim: Sinek, tvoja mati jočejo!
R. J.
Nyomatott az Egyházmegyei Könyvnyomda gyorssajtóján, Szombathelyen.