NAČELNIKOV HIŠNI ARHIV V
PODKORENU
(UTRINKI IZ PRETEKLOSTI
GORNJESAVSKE DOLINE)
BORIS GOLEC
Ko sem se pozimi 1984 mudil v Podkorenu,
prijazni gomjesavski vasi na področju križa-
nja cest čez prelaz Korensko sedlo na Koro-
ško in čez savsko razvodje v Furlanijo, sem v
hiši št. 64, po domače pri Načelniku, skoraj
po naključju našel vse prej kot skromen, nekaj
deset dokumentov obsegajoč hišni arhiv. Že
na prvi pogled je obljubljal marsikaj zanimi-
vega in izkazalo se je, da je poleg množine
listin, spisov in računov iz 19. stoletja ohra-
njenih tudi sedem starejših listin iz 17. in 18.
stoletja, od katerih jih je šest datiranih med le-
toma 1640 in 1738, ena fragmentarno ohra-
njena pa je brez označbe datuma in kraja na-
stanka. Navedeno gradivo je v kserokskopira-
ni obliki postalo poseben fond Arhiva Slove-
nije med družinskimi fondi, originali pa so
ostali v lasti Alojza Kramarja, Načelnika, či-
gar prednikom so listine tudi pripadale.
Ker izvora najdenih dokumentov zaradi ča-
sovne oddaljenosti ni bilo moč precej določiti,
se je zdelo verjetno, da so jih posedovali nek-
danji gospodarji današnje Načelnikove hiše.
Kramarje najstarejša ohranjena pisanja, shra-
njena skupaj z listinami njegovih znanih so-
rodnikov v ovalni leseni škatli, povezoval s
preteklostjo same hiše, ki je ena devetih v os-
novi gotskih in poznogotskih stavb v vasi.
Hiša je šesta v vrsti gruntarskih hiš, ki so nani-
zane na levi strani tik ob stari korenski cesti,
gledano od vaškega središča na gorici navzgor.
Ze dolgo pa Načelnikovo ne zasluži atributa
gruntarske hiše, saj pri hiši ni več nikakršne
zemlje. Na nekdanje domovanje trdnih kme-
tov spominja le še nekoliko ambiciozna
kmečka arhitektura z gotskimi oboki v sever-
nem kletnem delu, rozeto in v tram vrezlja-
nim napisom 17-INRI-49 v spodnjem bival-
nem prostoru, ki je tudi po izročilu mlajšega
nastanka, ter z nadstropjem z lesenim zuna-
njim hodnikom. Nekdanje Pleševo, kot se Na-
čelnikove hiše spominjajo le še najstarejši Ko-
renci, so stari gospodarji razprodali že konec
19. stoletja, hišo z vrtom in gospodarskimi po-
slopji pa je leta 1904 kupil od Alojza Grilca
ujec sedanjega lastnika Janez Petras (vi. št.
313, h. št. 33). Ta je bil načelnik podkoren-
skega gasilskega društva od njegove ustanovi-
tve leta 1908 in po njem je hiša z izgubljeno
kontinuiteto gospodarjev Plešev dobila novo
ime pri Načelniku.
Preden se lotimo predmeta obravnave - li-
stin iz Načelnikovega hišnega arhiva, povej-
mo nekaj besed o vasi Podkoren. Naselje je
bližnji zahodni sosed Kranjske gore in je na-
stalo v najbolj neposrednem vplivnem obmo-
čju stare poti na Korenski prelaz. Ime je dobi-
lo po gori Koren, v katere vznožju se je razvi-
lo, prebivalci pa so Korénci. Gre za razmero-
ma starejše naselje v vrsti naselij Gomjesavske
doline ali Doline, tukajšnjo poselitev pa pove-
zujejo s srednjeveško kolonizacijo s koroške
strani. Poleg arhivskih virov osvetljuje naseli-
tev Doline tudi njena narečna podoba, saj go-
vore najzahodnejši Ratečani koroško - ziljski
govor, od Podkorena pa se začenja območje
druge govorne skupine, kompromisa med ko-
roščino in gorenjščino. Podkorenski kmečki
domovi so drug ob drugem nanizani tesno ob
korenski poti, ki se vije nad grapo hudourni-
škega Krotnjeka, predstavljajo pa starejše je-
dro vasi na izoblikovanem skupnem vaškem
prostoru - gorici, kjer se stekata stari poti iz
Kanalske doline in s Koroškega. Z razvojem
kajžarstva se je pozneje »Pod bregom«, prav
nasproti kmečkega jedra vasi razvilo strnjeno
območje kajž. Domovi vaške revščine, ki v
dolinskih vaseh povečini združujejo pod eno
streho hišo in manjši hlev z enim samim pro-
storom za živino, so v večji meri raztreseni še
ob glavni vaški poti v severnem delu vasi.
Prav tod, med socialno šibkejšim slojem Pod-
korena, so živeli in z listinami varovali svoje
skromno imetje ljudje, ki nastopajo v doku-
mentih Načelnikovega arhiva.
Kot se je pokazalo po skrbni obdelavi gradi-
va, je prav vse dokumente prenesel v kupljeno
Pleševo - Načelnikovo hišo šele Janez Petras
(1867-1945). Nekaj dni po nakupu kmečkega
doma je prodal svojo kajžo nedaleč stran pod
korensko cesto, v kateri se je rodil in kjer so
stoletja domovali njegovi predniki. Kajži seje
reklo pri Kavču in je stala kakšnih petdeset
metrov severno od Načelnikovega doma. Za-
dnji starih gospodarjev, Janez Petras, jo je leta
1904 prodal svojemu svaku Jožefu Kramarju,
očetu sedanjega Načelnika Alojza Kramarja.
Nato sta v obdobju med obema vojnama sle-
dila Jožefu Kramarju še dva lastnika, od kate-
rih je drugi nadomestil kajžo s še stoječo Gre-
gorijevo žago. Ko so podirali leseni Kavčev
dom, je bil njegov hišni arhiv že več desetletij
spravljen pri Načelniku. Le v špranji med le-
senim tramovjem so našli cesarski bankovec.
7
ki ga je tja založil kateri od starih gospodapev
Petrašev, manj verjetno pa še zadnji s priim-
kom Kave. Njegov potomec Janez Petras je
bil izobražen in vešč nemščine, zato je rodbin-
ske listine verjetno tudi razbral in jih skrbno
hranil še po preselitvi v novi dom.
Listine si po kronološkem zaporedju sledijo
takole:
1) Prodajno pismo Matevža Schneiderja za
Blažeta Webra, datirano: Bela peč, 21. 05.
1640;
2) Odpovedno pismo Magdalene, žene Janža
Vulca in hčerke Tomaža Webra, datirano: 11.
06. 1657;
3) Odpovedno pismo Marine, žene Luke Aic-
hleiterja in hčerke Tomaža Webra, datirano:
Bela peč, 08. 05. 1665;
4) Odpovedno pismo Jakoba Geraucha in
njegove žene Marije, hčerke Matevža Webra,
datirano: Landškron, 24. 11. 1700;
5) Odpovedno pismo Janeza Kastelica in nje-
gove žene Uršule, datirano: Št. Štefan v Ziljski
dolini, 14. 06. 1719;
6) Zapoved belopeškega oskrbnika podkoren-
skim podložnikom na prošnjo Valentina Kav-
ča, datirano: Podkoren, 19. 12. 1738;
7) Vzorec za pisanje dediščine z naslovom:
Schreiben angefallner Erbschafft, fragment, s.
d., s. 1.
Prvih šest pisanj je namenjenih gospodar-
jem iz Kavčeve rodovine: Blažetu (ok.
1570-1640/41) Tomažu (ok. 1599-1645), Ma-
tevžu (ok. 1640-1702), Juriju (1665-1736) in
Valentinu (1713-1779). Pisali so jih gospo-
ščinski oskrbniki in pisarji okoliških kranjskih
in koroških zemljiških gosposk, ki so jim bili
podložni naročniki listin. V zadnjem primeru
pa gre zgolj za fragment vzorca pisanja dediš-
čine, ki je po vsej verjetnosti služil pri sesta-
vljanju zapisnika dediščine ob smrti ene Kav-
čevih gospodinj. Gospoščinski uradnik je brž-
kone predlogo pozabil v Kavčevi kajži in tako
se je ohranil ta fragment.
Podrobneje in v slovenskem prevodu bodo
listine predstavljene v naslednjem poglavju
med pripovedjo o preteklosti Kavčeve rodbi-
ne in hiše. Na tem mestu naj pojasnim še ne-
katera poimenovanja, ki bi utegnila bralca
motiti ali zmesti. Hišni arhiv, ki je sicer mno-
go obsežnejši od njegovega predstavljenega
starejšega dela, imenujem Načelnikov hišni
arhiv, pač po kraju najdbe. Za objavo le sed-
mih njegovih dokumentov sem se odločil na
podlagi dejstva, da tvorijo povezano časovno
in rodbinsko celoto, nato pa zija med zadnjim
iz leta 1738 in mlajšimi manj j)omembnimi
spisi skoraj stoletna praznina. Člane rodbine
imetnikov obravnavanih listin imenujem z
njihovim hišnim in rodbinskim imenom, kot
mu lahko sledimo zadnjih osemdeset let nje-
govega obstoja - z imenom Kave, Kavčeva
rodbina. V posebnem poglavju bomo videli,
da se je ime skozi 17. stoletje korenito zredu-
ciralo iz prvotne oblike Hkalic ali Tkalic, s či-
mer pa nisem hotel bralce motiti v osrednjem
delu sestavka, temveč sem razlago imena pri-
hranil za konec. Prav tako naj ne moti listin-
sko izpričana označba Weber, ki je v prevodih
ne slovenim, potrjuje pa ugotovitev, da se je
hišno in rodbinsko ime razvilo iz poimenova-
nja vaškega tkalca. Listine se mi zdijo toliko
pomembnejše, ker niso pripadale gospodar-
jem kakšne trdne kmečke hiše, ampak izvirajo
iz kajžarske hiše podkorenskih tkalcev, iz za-
selka vaških nižjih socialnih plasti.
KAVČEVA RODBINA IN NJENE LISTINE
Kavčevemu rodu po arhivih zemljiških gos-
postev in kranjskogorske župnije ni moč sledi-
ti prav daleč v preteklost, niti malo dlje kot ga
omenja najstarejši ohranjeni dokument iz nji-
hovega hišnega arhiva. Kdaj se prvi iz te rodo-
vine pojavi v Podkorenu, ni znano, vsekakor
pa je hišno in rodbinsko ime nastalo po tkal-
stvu, ki je bilo v teh krajih, morda pa že prej
kje drugje, osnovna hišna dejavnost. Kavči so
bili vseskozi podložniki zemljiškega gospostva
Bela peč s sedežem v graščini tik ob kranjsko-
koroški meji, vendar že onstran savskega raz-
vodja, ki danes določa državno mejo med Slo-
venijo in Furlanijo-Julijsko Krajino. Belope-
ška gospoščina je bila obenem teritorialna ze-
mljiška gosposka za Dolino in je izvrševala
tudi deželskosodno oblast. Kljub njenemu po-
menu v preteklosti pa danes zaman iščemo
kakršnekoli urbarje, sodne spise in podložni-
ške listine, ki bi pomagali osvetliti življenje
Kavčevega rodu. V Arhivu Slovenije sta sicer
ohranjena dva fascikla spisov iz časa od 17. do
19. stoletja, vendar za raziskovanje podložni-
ških zadev noben dokument ne pride v po-
štev. Nekaj več, predvsem genealoške podat-
ke, najdemo v kranjskogorskih cerkvenih ma-
ticah, ki so z eno samo dveletno vrzeljo v ce-
loti ohranjene. Krstne matične knjige segajo v
leto 1642, poročne v 1638 in mrliške v leto
1641, torej v desetletje po osamosvojitvi žup-
nije Kranjska gora, do katere je prišlo leta
1630.
Najstarejši podatek o rodbini hrani, kot smo
orrienili. Načelnikov hišni arhiv. Gre za pro-
dajno pismo Matevža Schneiderja, namenjeno
Blažetu Webru (Kavču) in datirano v Beli peči
21. maja 1640. Njegova vsebina se glasi:
Jaz, Matevž Schneider, stanujoč v Podkore-
nu in podložen gospostvu Bela peč, izpovedu-
jem za vselej zase in za svoje dediče, da sem v
dogovoru z gosposko prostovoljno prodal in
izročil, kar potrjujem vede tudi s tem pismom,
svojo podedovano posest, t.j. košček zelnika
poleg svoje hiše skupaj z dolžnostjo desetin-
skega pfeniga, svojemu častitemu in drage-
mu sosedu Blažetu Webru in vsem njegovim
dedičem za pet guldnov in trideset krajcarjev
dobre kranjske deželne veljave, ki sem jih do-
8
bil v svoje popolno zadovoljstvo odštete in po-
plačane v gotovini.
Nato se zase in v imenu vseh svojih dedičev
na vseh mestih odpovedujem zadevajočemu
zelniku in njegovim pravicam in hočem, naj
bo za vselej predan in prodan. V moči tega
pisma in s pridržkom splošne deželne obveze
za škodo na Kranjskem itd. sem zgoraj ime-
novani prodajalec zvesto in brez bojazni po-
korno naprosil plemenitega in častitega
oskrbnika zadevajočega gospostva, Martina
Seenusa, naj Blažetu Webru pred pričami,
poštenimi možmi ....................... ,
Boštjanom Hribarjem in Jurijem Sednikom iz
Podkorena, izda, potrdi in s svojim podpisom
in z železnim pečatom opremi proti plačilu
desetinskega pfeniga tole kupno pismo. Nje-
mu in njegovim dedičem kot tudi oskrbnin-
skemu uradu in gosposki ni bila prizadejana
nikakršna škoda pri činžu in pravicah, proda-
no pa je bilo kot je od starine sem navada.
Dne enaindvajsetega maja od rojstva Kristusa
našega Gospoda leta šestnajsto štiridesetega.
pečat
Martin Seenus
oskrbnik
Listina, ki jo je izdal belopeški gospoščinski
oskrbnik, je od vseh največja, saj meri 32,5 x
21,5 cm, ni pa najobsežnejše njeno besedilo.
Pisana na papirju kot tudi vse ostale mlajše li-
stine, je najbolj okusila zob časa. Prepognjena
po dolžini in širini meri sicer le 15 x 6 cm, od
tega formata pa je bil odtrgan košček papirja,
tako da krasijo dokument danes štiri luknje,
vsaka s približno 12 cm2 manjkajočega bese-
dila. Odtrgana mesta je bilo povečini moč re-
konstruirati, neznano pa ostane ime ene od
treh prič.
K imenoma Schneider in Weber povejmo,
da ju zaman iščemo v kranjskogorskih župnij-
skih maticah. Weber se seveda skriva za slo-
venskim Kavčevim imenom, kdo pa je Martin
Schneider iz Podkorena, ni moč ugotoviti.
Nemški poklicni poimenovanji navajata na
misel, da je belopeški oskrbnik imel pred se-
boj dva obrtnika, krojača in tkalca, in tako
njuno hišno oziroma rodbinsko ime tukaj po-
meni predvsem poklic, ki še ni jasno ločen od
priimka. Priči Boštjan Hribar in Jurij Sednik
pa sta domačina, katerih rodbinski imeni sta
prisotni v Podkorenu vso obravnavano dobo.
O eni Hribarjevih družin vemo, da je bila
podložna kranjskogorskemu župniku. Plače-
vala je majhno denarno dajatev, zato gre naj-
verjetneje za kajžarja ali vaškega obrtnika.
Blažeta Webra, prvega znanega predstavni-
ka Kavčevega rodu, nato zaman iščemo v mr-
liški madci, ki so jo začeli pisari leto dni po
nastanku prodajnega pisma, točneje" 1. okto-
bra 1641. Skoraj zagotovo je umrl v tem krat-
kem obdobju in zapustil ženo Maro ter tedaj
že odraslega sina Tomaža, drugega znanega
Kavča. V mrliški matici namreč najdemo za-
pis, daje 22 septembra 1642 preminila Marta,
vdova iz Podkorena in mati Tomaža Kavča
(Thoma^ Hkalizs mater, vidua). Glede na po-
datek, da se je Tomaž rodil okoli leta 1599,
moramo rojstni letnici zakoncev Blažeta in
Marte Kave pomakniti v čas okoli 1570. Ali
se je Blaže rodil v Podkorenu in ali je njegov
rod že prej bival tod, pa ostane še naprej
skrivnost. Razen njegove družine ne poznajo
kranjskogorske matične knjige v tem času no-
benega drugega Kavča ali Webra.
Precej več kot o očetu vemo o Tomažu,
drugem znanem podkorenškem tkalcu in gos-
podarju na Kavčevem. Rodil se je nekako leta
1599, umrl pa 13. aprila 1674, ko mu mrliška
matica prisoja 75 let. Njegovi ženi, katere iz-
vora ne poznamo, je bilo ime Marija in jo za-
man iščemo po kranjskogorski mrliški matici.
Zapis njene smrti je morda po naključju izo-
stal ali pa je umrla pri kateri od hčera, omože-
nih izven domače župnije. Po imenu pozna-
mo pet Tomaževih otrok; naslednjega nosilca
rodovine sina Matevža, ter štiri odrasle hčere.
Tako kot Matevž sta se hčeri Magdalena in
Marija rodili pred letom 1642, mlajši Uršulo
in Marjeto pa že najdemo v najstarejši krstni
matici. Uršulo so nesli h krstu 18. septembra
1644 in sta ji botrovaja župnikov brat Janez
Šinkovic in Doroteja Žeijavka, griče pri krstu
pa so bili Urban Smolej, Ana Sturmovka in
Elizabeta Olševica. Pri tem krstu se prvič sre-
čamo z značilnostjo kranjskogorske župnije,
da v krstne matice poleg imen botrov vpisuje-
jo tudi imena prič, vselej pa najmanj tri osebe,
kar je bilo drugod redkost. Tudi Marjeta, krš-
čena 12. julija 1648, je imela ob krstu iste lju-
di, le da v nekoliko zamenjanih vlogah in da
je Elizabeto Olševico zamenjal neki Jurij
Smolej. Obenem je to tudi edini podatek o
Marjeti, ki nam je na voljo. Ostali otroci so se
poročili in razen edinega znanega sina Matev-
ža zapustili očetovo hišo, ena hči pa tudi do-
mačo župnijo. Prva je šla od doma Magdale-
na, ki seje 1. oktobra 1656 omožila z domači-
nom Janezom, sinom Janeza Volca iz Podko-
rena. Osem mesecev zatem je nastalo pri belo-
peškem gospoščinskem uradu naslednje odpo-
vedno pismo, časovno drugi dokument našega
hišnega arhiva:
Jaz, Magdalena, zakonska hči častitega
Tomaža Webra, v Podkorenu stanujočega
podložnika, zdaj pa zakonska žena Janža
Volca, priznavam s tem odpovednim pismom,
da me je moj častiti ljubi oče v celoti izplačal
po materi in očetu z vsoto 32 guldnov v obliki
petnajstih srebrnih kron od svoje zgoraj ome-
njene hiše, tako da je moj ljubi oče Tomaž
Weber povsem odvezan meni pripadajočega
deleža. In jaz Janž Vole priznavam s to odpo-
vedjo, da sem kot doto svoje žene dobil ta de-
nar v celoti v roke od njenega dragega očeta
9
in mojega tasta Tomaža Webra. Svojo zemlji-
ško gosposko obenem ponižno prosim, naj
Tomažu Webru izda in izroči zakonito odpo-
ved. Priče tega dejanja so: tukajšnji župan
Urban Cuzner, Janž Bercé, Gašpar Cuzner,
Jožef Wert mljaši, Jožef Ceri in Janž Pire.
Narejeno 11. junija 1657.
Listina velikosti 29,2 x 20,2 cm je najprej
na robeh, nato pa čez polovico zložena v pis-
mo velikosti 14,8 x 8,2 cm, v skrajnem des-
nem kotu pa manjka približno 10 cm2 velik
odtrgan košček papirja. Na njeni hrbtni strani
je zabeležena kratka vsebina: Odpovedno pis-
mo neke Magdalene zakonske hčerke Tomaža
Webra, zdaj pa zakonske žene Janža Volca za
vsoto 32 guldnov.
Magdalenina odpoved je najstarejša priča
Kavčevega gospodarskega položaja. Doto 32
guldnov je mogoče primerjati s petimi in pol,
ki jih je Magdalenin ded Blaže sedemnajst let
poprej odštel za ne posebno velik zelnik. O
pričah, navedenih v odpovedi, pa še povejmo,
da so bili po imenu sodeč vsi domačini, le
rodbinskega imena Jožefa Cerija v teh krajih
ni bilo zaslediti.
Sedem let za Magdaleno je šla 2. februarja
1663 v zakon njena mlajša sestra Uršula, ki ji
je bilo tedaj komaj osemnajst let in pol. Za
ženo jo je vzel ovdoveli domačin Gašpar Lav-
tižar (tudi Vavtižar - priimek iz osebnega
imena Boltežar), kako pa se je glede dediščine
pogodil z nevestinimi starši. Načelnikov hišni
arhiv ne pove ničesar.
Naslednje leto se je ženil tudi tretji nosilec
Kavčevega rodu, Matevž. Njegova izbranka je
bila Korenka Marjeta, hči Jurija Resmana iz
obrtniške rodbine krojačev, vzela pa sta se 16.
januarja 1664. Pri njuni poroki je prav zani-
mivo dejstvo, da nastopa kot poročna priča
neveste ženska (!) Uršula Kristan. Da bi se
ženska kjerkoli mogla uveljaviti kot poročna
priča, doslej še nisem zasledil in očitno gre
tako kot pri številu krstnih botrov in prič tudi
v tem primeru za posebnost, če že ne kar za
izjemo kranjskogorske župnije.
Načelnikov hišni arhiv nam nadalje razkri-
va, da je imel Tomaž Kave še eno omoženo
hčer z imenom Marija. Nenavadno pa se zdi,
da se po tedanji navadi ni omožila v domači
župnjiski cerkvi, marveč je šla k poroki tam,
kjer je bil doma njen ženin. Tokrat pa ne gre
za izjemo ali redkost, saj se običaj pojavlja
večkrat v Kavčevi rodo vini.
Tudi pri porokah je imela kranjskogorska
župnija nekoliko drugačna pravila. Tako za-
sledimo v najstarejši poročni matici za obdo-
bje od 1638 do 1721 precej primerov, ko so se
prišle v ženinovo župnijo poročat neveste in
ne obratno. V Kranjski gori so na primer sto-
pila pred oltar dekleta iz razmerorna oddalje-
ne Soče pri Bovcu, z Jesenic, iz Š. Martina
nedaleč od Beljaka, iz drugih koroških krajev
in še od kod. Iz sosednih in bolj oddaljenih
župnij so prišli tudi številni ženini, tako deni-
mo iz Trente, z Bleda, iz »Windisch Feistritz«,
ki pa ni štajerska Slovenska Bistrica, temveč
kraj Bistrica v Ziljski dolini, pa še iz Blač in
Sovč onstran Karavank. Poročne vasi Koren-
cev in Dolincev so torej tekle ne le po savski
dolini v druge gorenjske kraje, ampak prek
Korenskega sedla na Koroško in čez sila težko
prehodne planine v Trento in naprej v dolino
Soče. Redkejše so bile poroke med Dolinci in
koroškimi Kanalci, mladoporočenca iz Bene-
čije pa nisem zasledil niti enega. Gotovo so
bili v preteklosti tudi kranjsko-furlanski zako-
ni, na kar spominja po svoji obliki že sredi 17.
stoletja izpričani priimek Kavalar.
Marija Kave je šla po vsej verjetnosti na
Koroško. Pred nastankom tretje listine iz
obravnavanega arhiva se je neznanokje omo-
žila z nekim Luko Aichleiterjem. Njegovo ne-
mško rodbinsko ime še ne pomeni, da po rodu
ni bil Slovenec, saj prav s Koroškega pozna-
mo že v tej dobi primere ponemčevanja slo-
venskih priimkov. Klasičen primer je nasta-
nek ziljskega priimka Grafenauer, prednikov
literarnega zgodovinarja dr. Ivana Grafena-
uerja in njegovega sina zgodovinarja dr. Boga
Grafenauerja. Prav lahko bi bili predniki '
Luke Aichleiterja slovenski Hrastniki, Hra-
starji ali kako drugače imenovani. Listina, ki
je edina priča obstoja Marije Kave, poročene
Aichleiter, je nastala 8. maja 1665 pri belope-
škem gospoščinskem uradu in je precej obsež-
nejša kot osem let starejše odpovedno pismo
Marijine sestre Magdalene. V dolžino meri
32,2 cm, v širino 20,7 cm, zložena pa 16 x 7,8
cm. Po Vsebini gre tudi v tem primeru za od-
poved dediščini ali bolje rečeno za poravnavo
pripadajočega dednega deleža. Besedilo se v
prevodu glasi takole:
Jaz, Marina, zakonska žena častitega in
skromnega Luke Aichleiterja mlajšega, pri-
znavam in oznanjam zase in za vse svoje
dediče, da sem imela do svojega ljubega zako-
nitega očeta Tomaža Webra zahteve glede
svoje bodoče pričakovane dediščine po očetu
in materi, iz katere ni bilo izzveto ne nepre-
mično ne gotovinsko premoženje, da pa smo
se danes spodaj navedenega dne za vselej in
nepreklicno pogodili, da mi je izročil 37 gul-
dnov v rajniših, s čimer je popolnoma zado-
voljil moje zahteve, zadovoljni pa morajo biti v
bodoče tudi moji dediči. S tem naj bodo moj
omenjeni ljubi oče in vsi njegovi dediči glede
zahtev po dediščini po mojem očetu in materi
povsem odvezani. Obljubljam mu tudi, da ne
bom po pravici ali brez nje, kot bi utegnila
misliti človeška pretkanost, ničesar več ne
zahtevala ne terjala, temveč se zase in za svoje
dediče za večne čase v celoti vsemu odpovem.
Na koncu se popolnoma odrekam tudi vse že-
nine pravice in prostosti ter pravice staršev-
skega posveta, ker sem jih izkoristila s poroko
s svojim ljubim možem. Le kar zadeva dedi-
10
KAVČEV ROD
OK. 1570- 1779
I URSULa|- osebe, ki so omenjene v listinah.
11
Scino v primeru smrti, jo želim sebi in svojim
dedičem pridržati. Zvesto in brez bojazni ter s
pridržkom splošne deželne obveze za škodo v
Vojvodini Kranjski itd., je, da bi trdno in ne-
zlomljivo držala ta trdna listina, moj zgoraj
imenovani ljubi mož v mojem imenu naprosil
častitega gospoda Petra Wiserja, oskrbnika
gospostva Bela peč, naj sestavi, potrdi in opre-
mi pričujočo odpoved z lastnim podpisom in
pečatom brez škode ali izgube zanj in njegov
urad. Priči tega dejanja sta bila častita in
skromna moža Jurij Pečar in Jurij Gašpar
mlajši. Izdano v Beli peči, dne 8. maja leta
1665.
pečat
Peter Wiser
oskrbnik
V tej odpovedi edinokrat zasledimo tudi
javno odpoved pravici staršev do urejanja za-
dev omožene hčerke in določbo, da si že iz-
plačana hči pridrži pravico do dedovanja v
primeru očetove smrti.
Marija ali Marina je torej dobila 5 guldnov
več kot njena sestra Magdalena, njen dedni
delež pa je bil povrhu izplačan še v renskih
guldnih. Kje natanko je živela in kateremu ze-
mljiškemu gospostvu je bil podložen njen mož
Luka, odpovedno pismo ne pove. Odpoved so
pač pisali v belopeški gospoščinski pisarni, za
njeno potrditev pa sta bili tokrat potrebni
samo dve priči iz domačih rodbin Pečarjev in
Gašparjev. Pečarje najdemo v tem času v Pod-
korenu, Gašparji pa so v matičnih knjigah
označeni kot belopeški tržani.
Iz Kavčevega rodu v Podkorenu utegne
izvirati tudi edini poleg korenskih Kavcev iz-
pričani Kave v Kranjski gori. Gre za Jurija
Kavča, poročenega z neko Nežo, ki se mu je
od leta 1672 naprej rodilo več otrok, nadalje-
valcev kranjskogorskega Kavčevega rodu. Po
starosti sodeč bi mogel biti Jurij prav lahko
Tomažev sin in Matevžev brat.
Naslednji gospodar na Kavčevem in podko-
renski tkalec je bil Tomažev sin Matevž, po-
ročen z Marjeto Resman. V zakonu sfe imela
osem otrok, od tega pet sinov in tri hčere.
Kranjskogorska krstna matica beleži njihove
krste v naslednjem zaporedju: Jurij - 19. apri-
la 1665, Janez-10junija 1668, Pavel-24. ja-
nuarja 1670, drugi Janez - 28. avgusta 1671,
Marjeta - 24. maja 1674, Anton - 14. januarja
1677, Marija - 10. februarja 1679 in Elizabeta
- 16. novembra 1684. Poleg Matevževe in
Marjetine družine sta prva leta njunega zako-
na živela tudi še stara starša Tomaž in Marija.
Koje Tomaž leta 1674 umrl, v mrliški matici
ni zapisano, da bi bil tedaj že vdovec, zatorej
ga je žena skoraj zagotovo preživela.
Rodoslovni podatki te družine so popolne-
jši kot generacijo poprej, v hišnem arhivu pa
najdemo le en dokument iz časa Matevževega
gospodarjenja. O življenjskih poteh petih
otrok vemo razmeroma precej, ne poznamo
pa življenjskih poti drugorojenega Janeza, tre-
tjerojenega Pavla in najmlajše Elizabete. Med-
tem ko so se trije otroci zanesljivo poročili, sta
dva umrla že v rani mladosti. Najprej je smrt
pokosila 28. julija 1678 poldrugo leto starega
Antona, 27. junija 1682 pa je umrl Janez, ki
mu mrliška matica prisoja dvanajst let. V res-
nici je bil leto dni mlajši, storil pa je žalostno
smrt, ko ga je ubil kamen (interfactus uno la-
pide). Ob tem velja omeniti, da sta imela za-
konca Kave poleg omenjenega Janeza še tri
leta starejšega sina z enakim imenom. V mrli-
ški matici ni zapisa, da bi starejši Janez umrl
pred soimenjakovim rojstvom. Bila so to pre-
tresljiva leta, ko je na Slovenskem morila
kuga. Morda se pojav črne smrti zrcali tudi v
kranjskogorski mrliški matici, ko je v letih
1666-1669 zabeleženih le enajst smrti, štiri
leta 1666, dve leta 1667, naslednje leto tri in
slednjič leta 1669 spet le dve, vsa ostala leta
pa je bilo pokopanih po nekaj deset mrličev.
V krstni in poročni matici ni opaziti tako ne-
nadnega padca krstov in porok, zato se zdi
verjetno, da umrlih za kugo niso vpisovali v
mrliško matično knjigo. Prav mogoče je, da
Janez Kave starejši tedaj sploh ni umrl, tem-
več odraščal skupaj z bratom soimenjakom.
Ne tako redko se je v tej dobi namreč dogaja-
lo, da sta hčerki ali sinova istih staršev nosila
v osnovi enako ime. Glede na sila skopo izbi-
ro osebnih imen to niti ni presenetljivo. Nista
pa enako imenovana sorojenca godovala iste-
ga dne. Janez Kave starejši je očitno dobil ime
po Janezu Fakundskem, ki goduje 12. junija,
Janez mljaši pa po Janezu Krstniku, saj se je
rodil dan pred praznikom svetnikovega obgla-
vljenja.
Od treh odrastlih Matevževih in Marjetinih
otrokje šla prva od doma najstarejša hči Mar-
jeta. Se ne sedemnajstletna se je 5. februarja
1691 omožila s podkorenskim domačinom
Andrejem, sinom Tomaža Pleša iz ene od več
Pleševih rodovin v vasi. Dva celozemljaka
Pleša pozna kranjskogorski župnijski urbar iz
leta 1662, v naslednjem urbarju za obdobje
1685-1746 pa Pleševega imena ni več, čeprav
ostane število župnijskih podložnikov v Pod-
korenu konstantno.
Leto dni za mlajšo sestro se je oženil nasled-
nji nosilec rodu in prvorojenec Jurij. Njegova
izbranka je bila prav tako Korenka, hči Jako-
ba Kristana, Uršula. Kaj je premogel nevestin
oče in kako so se pogodili glede dote, ne pove-
sta ne hišni ne župnijski arhiv. Vemo pa, da
Jurij ni kar s poroko prevzel očetovega gospo-
darstva, ampak je priletni Matevž gospodaril
še dve leti pred smrtjo, če ne celo do smrti leta
1702.
Iz leta 1700 se nam je namreč ohranila po
starosti četrta listina hišnega arhiva, s katero
se Matevževa predzadnja hči Marija skupaj s
svojim možem odpoveduje nadaljnih zahtev
12
do očeta. Vsebina tokrat ni tako obsežna, ve-
lik pa ostaja format, in sicer 28,8 x 19,5 cm.
Ta dokument je pisal Marijin mož Jakob Ge-
rauch iz Sovč nad Podkloštrom pri svoji ze-
mljiški gosposki v koroškem Landškronu in ni
zaradi dediščine hodil v Belo peč. Odpoved je
pisana po ustaljenem vzorcu in pravi nasled-
nje:
Jaz, Jakob Gerauch iz Sovč, obsedni pod-
ložnik svobodnega gospostva Landškron, pri-
znavam s tem pismom in v moči te odpovedi
javno zase in v imenu svoje žene Marije, da
sem imel in bi mogel imeti upravičene zahteve
in terjatve do svojega tasta, belopeškega pod-
ložnika Matevža Webra, da pa mi je prej
omenjeni tast danes spodaj navedenega dne v
celoti in brez primanjkljaja izročil moji ženi
dodeljenih 40 guldnov očetove in materine de-
diščine, zato v bodoče ne jaz ne moji dediči
niti kdorkoli tukaj neimenovani ne more več
ničesar zahtevati, jaz pa sem s to odpovedjo za
vselej povsem zadovoljen. Zvesto in brez bo-
jazni sem na začetku imenovani pokorno po-
prosil gospoda oskrbnika obeh svobodnih gos-
postev Landškron in Vrba, gospoda grofa
Dietrichsteina, naj mi s podpisom in pečatom
ter brez izgube in škode izda to listinsko od-
poved pristojne zemljiške gosposke. Priči tega
dejanja sta Jurij Weber in Andrej Pažlep. Na-
rejeno na svobodnem gradu Landškron, dne
24. novembra 1700.
pečat
J(a)cobus Nichtenfel(s)
oskrbnik
Kdaj natanko se je Marija omožila v koro-
ško gorsko vasico, ne vemo, ker se je tako kot
mnoge Dolinke možila v ženinovi župniji na
Koroškem. To se je zgodilo le kakšno leto ali
dve pred nastankom odpovednega pisma, saj
je bilo Mariji leta 1700 le 21 let, doslej pa smo
videli, da Kavčeve hčere niso po poroki dosti
odlašale s terjatvami po pripadajoči dediščini.
Jakob Gerauch je bil, kot pravi dokument,
kmečkega stanu, srečamo pa se tudi z izrazom
obsedni podložnik (v listini »rückhsessiger
Undterthan«). Pojem označuje v nekem po-
menu stvarno odvisnost, pri kateri je v ospre-
dju nastanjenost na kmetiji. Lahko pa pomeni
prebivanje nasploh in ne označuje osebnega
položaja. Imeni prič nam povesta, da gre v
primeru Jurija Webra za Marijinega brata Ju-
rija Kavča, ime Andreja Pažlepa ali Požlepa
pa je koroško. V zvezi s Sovčami, gorsko vasi-
co v Karavankah in sploh prvim koroškim
naseljem gledano s kranjske strani, velja ome-
niti neko posebnost. Tam in v sosedni zakotni
vasici Zagoriče so se do danes ohranili sloven-
ski protestanti. Pred leti so tod našli dotlej še
neznan protestantski katekizem iz leta 1580.
V tem kraju so protestantski bukovniki mar-
ljivo prepisovali predvsem svetopisemska be-
sedila iz redkih izvodov preostalih protestant-
skih knjig, iz bližnjega Podkloštra pa se je
ohranila obširna rokopisna zbirka cerkvenih
pesmi iz leta 1754.
Matevž Kave, tretji znani gospodar iz Kav-
čevega rodu, je legel k počitku 17. januarja
1702. Ker mrliška matica ne navaja njegove
starosti, niti približno ne moremo izračunati,
kdaj bi se utegnil roditi. Obvelja torej ugotovi-
tev, da ga v najstarejši krstni matici iz obdobja
od 1642 naprej ne najdemo. Šest let za njim je
2. februarja 1706 umrla še žena Marjeta, stara
po navedbi iz mrliške knjige 55 let, kar je vsaj
za nekaj let premalo.
Naslednji, četrti po vrsti, je na Kavčevem
gospodaril Matevžev prvorojenec Jurij, ože-
njen z Uršulo Kristan. Iz njunega zakona je
znanih kar sedemnajst otrok. Luko so nesli h
krstu 6.'oktobra 1694 in je umri že 20. decem-
bra istega leta. 18. oktobra 1695 so krstili Ka-
tarino, ki je umrla prav tako že 20. novembra.
Nato pa zija med krstnima maticama skoraj
dveletna vrzel od 14. aprila 1696 do Novega
leta 1698. V tem obdobju sta se rodili Kavče-
vima dve hčeri, ki ju spoznamo pozneje kot
odrasli in poročeni. S prvo hčerko se je rodil
tudi otrok moškega spola, ki je umrl 20. avgu-
sta 1696. Tudi Tomažu, krščenemu 21. de-
cembra 1698, ni bilo usojeno preživeti otro-
ške dobe, saj je umrl že 10. oktobra naslednje
leto. Nato je v naslednjem zaporedju sledilo še
deset otrok: 4. julija 1700 - Marija Magdale-
na, 14. maja 1703 - Urban, 14. marca 1705 -
Jera, 12. julija 1707 - Marjeta, 10. decembra
1709 - dvojčka Tomaž in Janez, 9. avgusta
1711 - Katarina, 11. februarja 1713- Valen-
tin, 23. junija 1717 - Janez in 19. maja 1718 v
sili krščen otrok ženskega spola. Pa tudi od
teh jih je nekaj umrlo že v rani mladosti. Brez
imena navedeni deček je umrl 8. julija 1702,
mesec dni stara Katarina 16. septembra 1711,
osemletni Janez 10. julija 1717, že omenjena
deklica pa takoj po rojstvu.
Jurija in Uršulo je odlikovala izredna rod-
nost, kakršno bi težko zasledili pri njunih so-
dobnikih kjerkoli v župniji. In čeprav je Uršu-
la povila sedemnajst otrok, jih ni odrastlo več
kot deset, pa še od teh za štiri ne vemo, kje so
živeli in kje umrli.
Prva je šla od hiše najstarejša živeča hči Ur-
šula, rojena neznanega dne med letoma 1696
in 1697. Kot že prej njena stara teta in teta se
je možila s Korošcem v njegovi župniji.
Možu je bilo ime^ Janez Kastelic, bil pa je
podložnik župnije Št. Štefan v Ziljski dolini in
je živel v vasi Blače v dolinskem dnu. Leta
1719, nedolgo po poroki, mu je šentštefanski
župnik kot njegov zemljiški gospod napisal
naslednje odpovedno pismo:
Jaz, Janez Kastelic, pošteni podložnik tu-
kajšnjega cesarskega župnijskega dvora, sta-
nujoč v Blačah, izpričujem s tem pismom zase
in za svojo ženo Uršulo ter za vse svoje dediče,
da sta mi tast in tašča izročila dvajset gul-
13
dnov, ki sta jih obljubila za doto moji ljubi
ženi oziroma svoji rodni hčeri kot očetovo in
materino dediščino, ter me s tem izplačala.
Zategadelj se zdaj in v bodoče za vselej razen
v primeru smrti odrekam in odpovedujem za-
devajoče očetove in materine dediščine ter ni-
mam in nočem ničesar več terjati. S pridrž-
kom splošne deželne obveze za škodo na Ko-
roškem sem zvesto in brez bojazni zavoljo trd-
nosti te listine in njene večkratne potrditve za-
prosil magistra Josepha Schliberja, tukajšnje-
ga potrjenega cesarskega župnika, naj kot
moj zemljiški gospod brez izgube ali škode
izda z lastnim podpisom pričujočo odpoved.
Priči tega dejanja sta poštena tukajšnja moža,
mežnar Andrej Golič in hlapec Adam Turk.
Izdano v Št. Štefanu v Ziljski dolini, dne 14.
junija 1719.
M(a)g(ister) Josph Schliber
cesarski župnik ^
Format listine je drugi največji in meri 31,7
X 20,2 cm, zložen pa 16x6 cm, med besedi-
lom je več jasnejših določb z manj nepotreb-
nega leporečja in podvajanja oguljenih fraz.
Na koncu navedeni priči sta, kot pove sam
dokument, dva Korošca. Rodbinsko ime dru-
gega, Turk, najdemo tudi v Dolini, zato ni iz-
ključeno, da gre za Dolinca, ki seje kot hlapec
udinjal v Št. Štefanu.
Mlajše Kavčeve hčere so se druga za drugo
omožile v naslednjih dvanajstih letih ter razen
dveh sledile Uršinemu primeru - možitvi v
sosedno koroško deželo. Izjema je bila Mag-
dalena, rojena 1696 ali 1697, ki seje omožila
8. avgusta 1723 s sosedom Simonom Oma-
nom, sinom pokojnega Mihe Omana. Po pet
let mlajšo Jero je prišel 27. aprila 1728 Mi-
hael Lešnik, sin pokojnega Jurija iz župnije
Mohliče v Podjuni. Tudi Marija je 12. julija
1730 vzela za moža Korošca, vdovca Martina
14
Landtlerja iz župnije Podklošter v Ziljski doli-
ni. Poslednja Marjeta seje 9. februarja 1731
omožila s Korencem Petrom, sinom pokojne-
ga Blažeta Žerjava.
Številne možitve na Koroško, ki niso zna-
čilne le za Kavčevo rodovino, vsaj deloma po-
jasnjuje v svojih spominih kranjskogorski ro-
jak, pisatelj Josip Lavtižar: »Kot bližnji sose-
dje smo imel Kranjci in Korošci vedno kakšne
zveze med seboj. Ločile so nas le Karavanke,
pa tudi tukaj so prišli naši in koroški pastirji
večkrat skupaj. Glavna vez pa je bila državna
cesta med Kranjsko in Beljakom, kamor je
bilo slabih pet ur pešhoje. Zato so kupovali
naši ljudje vse potrebščine v Beljaku, ne v
Kranju ali v Ljubljani. . .« Po poti čez Koren-
ski prelaz so gonili prodajat svojo živino na
velike letne sejme v Beljak in Podklošter.
Očetje so tja pošiljali svoje sinove v uk raznih
obrti. Pošiljali so jih tudi na koroške kmetije,
da so se tamkaj naučili nemščine. Naprednejši
očetje so dajali svoje hčere v dekliško šolo h
Gospe sveti. Korpška je pomenila Dolincem
deželo blaginje, napredka.
Pri Kavčevih je bilo tako največ možitev
hčera na Koroško. Vsak gospodar je imel on-
kraj sedla vsaj eno omoženo hčer, rodbina pa
sčasoma celo vrsto tet in sorodnikov. Deloma
lahko to razlagamo tudi z dokajšnjo zaprtostjo
Gomjesavske doline proti ostalim gorenjskim
krajem, z njeno redko naseljenostjo in nenaza-
dnje z jezikovno sorodnostjo dolinskega in ko-
roških govorov, ki je na nek način dajala ob-
čutek povezanosti in enotnosti dolincev s Ko-
rošci, katerih potomci naj bi bili tudi sami.
Od trinajstih odrastlih deklet iz Kavčevega
rodu jih je v obravnavanih sto letih kar šest
našlo moža na koroški strani, štiri so ostale v
domači župniji, o treh pa ne vemo ničesar,
domnevamo le, da so odrastle in bržčas je ka-
tera od njih prav tako živela v sosednji deželi.
Zadnji gospodar na Kavčevem s priimkom
Kave pa je bil Jurijev sin Valentin. Obenem
gre tudi za zadnjega, ki ga še obravnava priču-
joči sestavek in ga zasledimo v najmlajši listi-
ni iz leta 1738. V tem primeru gre za sploh
prvo pričevanje o tkalski obrti, od katere je ži-
vela že vrsta generacij Kavcev. Brez te listine
vse do nastanka terezijanskega katastra ne bi
imeli nikakršnih neposrednih poročil o tkal-
nici, temveč zgolj posredna naziva za tkalca
Kave in Weber v matičnih knjigah in hišnem
arhivu. Valentin Kave je imel hude težave s
sosedi, ki so mu ob sporu raznašali in razme-
tavali na prostem razstavljeno klobučevino.
Kave se je pritožil pri belopeškem graščin-
skem uradu, nakar je graščinski oskrbnik med
enim svojih predbožičnih obhodov na kraju
samem razsodil o sporu belopeških podložni-
kov in izdal naslednji ukaz:
Po priganjanju Valentina Kavča ukazuje-
mo vsem v Podkorenu stanujočim podložni-
kom, naj se pod kaznijo šestih tolarjev vzdrži-
jo razmetavanja in raznašanja klobučevine, ki
se nahaja nad valjalnico v grapi pod potjo. In
v toliko naj bo tožniku zaradi plačila za sneg
in zaradi njegove valjalnice prizaneseno z
vzdrževanjem. V Podkorenu, 19. decembra
1738. Oskrbnik.
Besedilo je karseda kratko in v mnogočem
tudi nejsano. Vidi se, da ne gre za nikakršen
resen dokument, temveč zgolj za nekakšno za-
beležbo razsodbe, javno razglašeno sredi Pod-
korena. O kakšni dajatvi za sneg gre, ter s kak-
šnim vzdrževanjem naj se prizanese tožniku
Kavču, ni mogoče izvedeti. Najverjetneje se
zdi, da Valentin Kave ni hotel sodelovati ali
vsaj plačati sosedom čiščenje snega, saj je
ukaz zapisan sredi zime. Sosedje so mu zate-
gadelj ponagajali in zadevo je reševal oskrbnik
na kraju samem. Neugleden kos papirja z na-
čečkanim besedilom meri 15,8 x 10,2 cm,
oskrbniku se ni zdelo vredno niti podpisati,
kaj šele pritisniti pečat. Vse skupaj je bilo
očitno zgolj enkratne vrednosti. Pomembnejši
je dokument zaradi slovenskega zapisa Kavče-
vega rodbinskega imena. Za to vidim dve raz-
lagi. Ker je šlo za javno razglasitev zapovedi
in za nikakršen resen dokument, je morda
oskrbnik prav zato uporabil edino živo in za-
koreninjeno ime. Drugi vzrok je morda ta, da
se je na dan ženitve Valentina Kavča priženil
v neposredno bližino Primož Weber iz Rateč
in je bilo potrebno pazljivejše razlikovanje
med obema.
Valentin Kave se je ženil štiri leta pred na-
stankom dokumenta, dne 3. februarja 1734.
Njegova nevesta Marija Brane je bila hči tedaj
že pokojnega Matina Branca iz sosednih Ra-
teč. Oče in ded sta se pred njim ženila z do-
mačinkama Korenkama in Valentin je bil
prvi, ki je stopil po ženo malo dlje od doma.
Ze 3. maja istega leta se je mladima zakonce-
ma rodila hči Helena, 7. aprila 1736 je sledil
sin Jurij, nato 8. junija 1738 Marija, 15. mar-
ca 1741 Jera, 2. junija 1744 Marjeta in 25.
maja 1748 najmlajša Marjeta.
Stara starša Jurij in Uršula sta živela do 5.
julija 1736 oziroma 19. decembra 1745, od
otrok pa je že v drugem letu starosti 31. avgu-
sta 1737 umrl sin in edini moški potomec Ju-
rij. S tem je prešel Kavčev rod na ženska ple-
ča, zadnji Kave, 66-letni Valentin, pa je umrl
v domači kajži št. 53 dne 14. septembra 1779.
KAVČEV GOSPODARSKI POLOŽAJ
Glavna hišna dejavnost, po kateri sta hiša
in rodbina nekoč v preteklosti tudi dobili ime,
je bilo tkalstvo. Kot nasploh pri vseh obrteh,
so tudi korenine tkalstva v nekdanjem načinu
podeželskega gospodarstva. Obrti so se oprije-
mali predvsem revnejši podeželani: mali kme-
tje, bajtarji in gostači, prepletale pa so se s
kmetovanjem. Ponekod se je z obrtjo ukvarja-
15
lo v vasi le po nekaj družin, kot v primeru
Podkorena, v krajih z manjšimi kmečkimi po-
sestvi pa so posamezne obrti zaposlovale sku-
pine vasi ali večje območje.
Med najstarejše in napogostejše obrti sodi
prav tkanje domačega platna, raševine in suk-
na. Predilstvo, tkalstvo in suknarstvo so bile
poglavitne panoge domače obrti do 2. polovi-
ce 19. stoletja. Temeljne surovine za izdelova-
nje domačih tkanin so bile lan, konoplja in
domača ovčja volna. Lan so godili na rosi ali v
vodi, sušili v sušilnicah (pečnicah) in trli s tr-
licami. Konopljo so tolkli v stopah, predivo
pa mikali na grebenih, ga povezovali v kode-
Ije in predli na kolovratu. Platno in sukno so
tkali na statvah, kar je bilo navadno moško
delo. Iz ovčje volne so predli prejo, iz katere
so tkali volnene tkanine, ki so jih gostili v suk-
no v valjalnici. Tako platno kot sukno so bar-
vali z naravnimi barvili.
Tkalci iz Kavčevega rodu so bili ena takih
revnejših podeželskih rodbin, ki si je postavila
svoje domovanje v bajtarskem delu Podkore-
na. Kakšne dajatve je gospodar plačeval belo-
peški zemljiški gospoščini in kolikšni bi uteg-
nili biti njegovi skupni prihodki, danes ni moč
ugotoviti. Večinoma so kmetje plačevali tkal-
cu delo v naturi, ker sam ni premogel dovolj
zemlje za preživetje družine.
Za gospodarsko stanje so posreden vir zlasti
ohranjene listine iz hišnega arhiva. Nekaj o
premoženjskem stanju nam namreč povedo
štiri odpovedna pisma. Ko je dajal Tomaž
Kave v zakon prvo hčerko Magdaleno, ji je
leta 1657 odštel 32 guldnov v obliki petnajstih
srebrnih kron. Osem let pozneje je dobila dru-
ga hči Marija 37 guldnov v rajniših, vnukinja
Marija leta 1700 vsoto 40 guldnov, pravnuki-
nja Uršula pa leta 1719 le še 20 guldnov. Za-
nemarimo spremembe v realni vrednosti na-
vedenih vsot in si na primeru kranjskogorske-
ga župnijskega urbarja oglejmo, koliko so v
posameznih letih plačevali podkorenski pod-
ložniki svojemu zemljiškemu gospodu, župni-
ku v Kranjski gori. Ob posameznih pregledih
sta za primerjavo navedeni dediščini dveh
Kavčevih hčera.
Prve urbarialne in katastrske podatke ima-
mo šele iz poznejših let. Imeni očeta Jurija in
sina Valentina Kavča zasledimo v urbarial-
nem gradivu šele v podkorenškem cerkvenem
urbarju za leto 1744. Popoln naslov cerkvene-
ga urbarja se glasi: »Urbar cerkve sv. Andreja
je tukaj v Podkorenu z vsemi njegovimi čin-
žninami, kapitalom in dohodki, ki so bili pre-
neseni iz starega v novi urbar.« Število hišnih
gospodarjev v urbarialnem popisu znaša 71,
saj gre za celotno srenjo in ne le za prave žup-
nikove podložnike. Kljub datiranju urbarja z
letnico 1744 najdemo v njem starejše podatke
in sicer že za leto 1730. Na strani 93 sta nave-
dena Jurij in Valentin v zaporedju Jury aniet-
zo Vallantin Kauz. Tedaj sta plačevala cerkvi
letno pet guldnov. Vpisi plačane dajatve cer-
kvi nato sledijo od leta 1744 do 1750. Po viši-
ni obveznosti je bil Kave prav na repu v števi-
lu svojih sovaščanov.
Popolnejšo sliko gospodarstva daje končno
nekaj let mlajši terezijanski kataster iz leta
1755. V napovedni tabeli belopeške gospošči-
ne je Valentin Kave med 60 podkorenskimi
podložniki naveden ne 57. mestu, na podlagi
izračuna premoženja pa ga po imovitosti
uvrščamo na 46. mesto. Tabela še pove, daje
od petih kultur, ki so jih gojili njegovi sovaš-
čani - pšenica, rž, ječmen, oves in lan - pose-
jal letno le 4 žitne bokale ječmena. Od živine
je redil eno samo molzno kravo, za potrebe
svojega gospodarstva pa je privlekel iz srenj-
skega gozda 10 sežnjev drv, hlod stavbnega
lesa in nekaj plotnine.
V obsežnejši napovedni tabeli posameznih
vasi najdemo Valentina Kavča pri Podkorenu
-pod tekočo številko 14. Njegova posest je
označena kot kupna kajža, vulgo Stanje, pri
hiši so se ukvarjali s tkanjem, obdelovali pa en
sam kos polja, na katerem so lahko posejali
pol mernika zimske rži. Posedovali so še, trav-
nik z donosom enega tovora sena ter upora-
bljali srenjski gozd.
O obveznostih korenskega tkalca do belo-
peške gošpoščine priča najzgovomeje urbarski
izvleček iz leta 1755, shranjen med rektificira-
nimi dominikalnimi akti katastra. Izvleček
navaja v Podkorenu samo 40 podložnikov,
med katerimi je Valentin Kave kot imetnik
bajte prav na zadnjem mestu. Dajatev je imel
nasploh zelo malo, davka ni plačeval nobene-
ga, novo uvedenih dajatev pa tudi ne. Gospo-
ski je bil tako letno dolžan samo 5 goldinarjev
in 14 3/4 krajcarja ter 2 goldinarja in 37 1/4
krajcaija kontribucije,^skupaj 7 goldinarjev in
52 krajcarjev dajatev. Če k temu prištejemo še
prej omenjenih 5 goldinarjev cerkvi sv. An-
dreja, so Kavčeve letne obveznosti do zemlji-
ške in cerkvene gosposke znašale manj kot 13
goldinarjev. Seveda je plačeval podkorenski
tkalec tudi nekaj male pravde, ki pa je v ur-
barju izrecno izpuščena.
Krpa zemlje okoli bajte in krava v hlevu še
zdaleč nista mogli preživeti Kavčeve družine
in osnovna hišna dejavnost, ki je slonela pred-
vsem na gospodarjevih ramenih, je bilo tka-
nje. Poleg Kavcev je bilo med 62 korenskimi
gospodarji, podložnimi gospoščini v Beli peči,
še deset obrtnikov in drugih poklicev. Vas je
imela drvarja, kolarja, sodarja, kovača, oglar-
ja, dva tesarja, prekupčevalca, mežnarja in
mitničarja. Tkalca poleg Kavcev ni bilo nobe-
nega.
Podobno je moralo biti gospodarsko stanje
še v prvi polovici 19. stoletja, ko so pri hiši
najbrž še vedno tkali. Franciscejski kataster iz
leta 1826 ne navaja dejavnosti, s katerimi so
se ukvarjali po korenskih domovih, zato pa
prvi podrobno prikazuje tloris zemljišč. Kav-
16
Leta 1655
KrištofHribar5Gld.21 kr.
Primož Petras 1 Gld. 24 kr.
Tomaž Pleš 1 Gld. 24 kr.
Gašpar Petras 19 Gld. 42 kr.
Peter Petras 1 Gld. 52 kr.
Jurij Petras 25 Gld. 29 kr.
Leta 1657 dobi Magadalena 32 guldnov
Leta 1662
Krištof Hribar 13 Gld. 25 kr.
Primož Petras 33 Gld. 52 kr.
Tomaž Pleš 2 Gld. 51 kr.
Gašpar Petras 40 Gld. O kr,
Peter Petras 2 Gld. 55 kr.
Jurij Petras 26 Gld. 46 kr.
Leta 1665 dobi Marija 37 guldnov
17
čevina je na katastrski mapi upodobljena z
dvema prav neznatnima poslopjema v lese-
nem kajžarskem delu vasi. Njen gospodar je
bil Martin Petras, po domače Kave, posestno
stanje pa se je od terezijanske dobe spremeni-
lo le toliko, da so bile namesto ene zdaj pri
hiši tri travniške parcele in da je dobila kajža z
delitvijo srenjskega gozda parcelo srednjega
iglastega gozda. Poleg 13 kvadratnih sežnjev
obsegajočega stavbišča je bilo tako pri hiši
0,49 orala travnikov, 5,77 orala travnika z
drevjem in 0,94 orala gozda, skupno 7,21 ora-
la zemlje. Že površen pogled v kataster odkri-
va, ka so imeli Kavčevi kajžarski sosedje vsi
po vrsti več obdelovalnih površin.
Vprašanje, kdaj in kako je tkalstvo pri hiši
zamrlo, že presega predmet pričujočega se-
stavka. Nedvomno je šla tradicija iz roda v
rod in so tkali vsaj še sredi 19. stoletja.
O KAVČEVEM RODBINSKEM IMENU
Tudi sam razvoj Kavčevega hišnega in rod-
binskega imena v izgovorjavi in pisavi odkri-
va nekaj posebnosti in zanimivosti. Ime se je
vsekakor razvilo iz obrti, ki jo je rodovina
opravljala, še preden jo prvič zasledimo v vi-
rih. Med ljudstvom je bila sprva razširjena le
slovenska oblika Tkalec, izpričana v več ina-
čicah. Slovensko ime celo 17. in 18. stoletje
do njegovega izumrtja navajajo tudi latinsko
pisane župnijske matične knjige, za belopeško
gospoščino pa so bili Kavči vse do leta 1738 le
»ein Weber«. Dvotimosti v pisavi pri cerkve-
ni in posvetni gosposki lahko sledimo skozi
vso obravnavano stoletno dobo. Motita jo le
dve izjemi pri cerkvi, ko je priimek zapisan v
nemški obliki.
V matičnih knjigah je različnih zapisov
imena skoraj toliko, kolikor je vpisov Kavcev.
V štiridesetih letih 17. stoletja beremo v krstni
matici Hkaliz ali Hkalizc, kar se je moralo iz-
govarjati kot Hkalic, vkolikor ne gre za poseg
župnika nedomačina, v tedaj že zreducirano
obliko Hkavc. Hkaliz beremo še leta 1656 v
poročni matici, od šestdesetih let naprej pa
največkrat Hkauz (5x), Kauz (4x) ter po en-
krat Hauzh in Hkalz. Pri rodbini kranjskogor-
skih Kavcev je podobno, le da še leta 1673 za-
sledimo v mrliški matici daljšo obliko Hkaviz,
ki tvori prehod med Hkalicem in Hkavcem
oziroma Kavčem. Konec stoletja in v začetku
18. stoletja se prepletata samo še obe močno
zreducirani obliki Hkauz in Hkauez. V dru-
gem desetletju stoletja je dokončno zmagal za-
pis Kauz, v treh primerih pa gre zapisovalec
še dlje, tako da zasledimo v letu 1702 zapisa
Hkauziz in Kautschiz, v letih 1717 in 1737
obliko Kauziz, leta 1718 pa Tkauz. Oblika
Kauziz je bližja latinskem zapisu v sicer latin-
sko pisanih župnijskih maticah, vsi ostali za-
pisi s končnico -z pa so pisani po nemškem
pravopisu.
Pri zemljiški gosposki pa je bil podkorenski
tkalec vse 17. stoletje, vsaj kolikor mu lahko
sledimo po listinah, le Weber. Tako so zapiso-
vali njegovo rodbinsko ime ne le pri domačem
gospostvu Bela peč, temveč tudi jia koroškem
Landškronu in pri župniku v Št. Štefanu v
Ziljski dolini v prvi četrtini 18. stoletja. Zapis
v sosedni deželi je seveda slonel na ustnem
pričevanju Kavčevih hčera, omoženih na Ko-
roškem, pa tudi na pričevanju prisotnih oče-
tov. Potemtakem je bila Kavčem znana tudi
nemška oblika Weber. Uporabljali so je tam,
kjer se je v večji meri govorilo, pisalo pa iz-
ključno nemško. Tako kot slovensko poime-
novanje Hkalic, Hkavec, Hkavc in Kave so
označbo Weber povezovali z natančno dolo-
čeno dejavnostjo - tkalstvom.
Domačemu duhovniku se je nemška, očitno
prav tako živa in bolj uradna oznaka Weber
zapisala pri osebah iz Kavčeve rodbine le dva-
krat. Prvič leta 1664 ob poroki Matije Kavča,
drugič pa 1694. pri krstu njegovega vnuka
Luke. Sicer pa najdemo v poročni in pozneje
v vseh treh maticah še enega Webra, ki pa je
bil izključno in samo Weber. Gre za Urbana
Webra, sina nekega Jurija Webra, ki se je leta
1689 priženil iz župnije Ukve v Kanalski do-
lini v kranjske Rateče. Tam je nato zasnoval
nov rod in njegov sin Primož se je na dan že-
nitve Valentina Kavča leta 1734 priženil v
Kavčevo neposredno soseščino k vdovi Mariji
Resman. Preko njegovega sina Pavla se je
nato razširil rod današnjih korenskih Vebrov,
ki s Kavči nimajo ničesar skupnega.
V 18. stoletju torej ne pri cerkveni ne pri
posvetni belopeški gosposki Kavčevega imena
ne nemčijo več v Weber. Prvič zapiše belope-
ški oskrbnik ime Kauz v napol uradni zapove-
di Korencem s konca leta 1738, terezijanski
kataster pa prav tako pozna samo Valentina
Kauza, ki je »ein Weber« samo še po poklicu.
Kavčevo rodbinsko ime je tako prehodilo
dolgo pot od zgolj poklicnega poimenovanja
preko hišnega imena do priimka, med njimi
pa ni moč potegniti prave ločnice. Imena za
poklic, hišo in rodbino so se dolgo prepletala
in vzbujala najbolj živo predstavo njihovega
izvora, tako da je bilo Kavča prav lahko ne-
mčiti v Webra glede na katerokoli omenjenih
treh označb. Modema vokalna redukcija je še
sredi 17. stoletja živo izgovorjavo Hkalic do
konca stoletja preko Hkalca in Hkavca zredu-
cirala na Kavča iz 18. stoletja, v treh zapored-
nih rodovih pri Matevžu (1702), Juriju (1702,
1717) in Valentinu (1737) pa beležimo tudi že
značilno oznako za sina - Hkalčič ali Kalčič.
Če se je sprva zdelo, da je dalo vztrajno ne-
mčenje v Webra sčasoma današnje korenske
Vebre, je odkritje priseljenega ukviško-
rateškega Webra prejšnjo domnevo povsem
ovrglo. Listinski Webri so bili vselej stara
podkorenska rodovina izumrlih Kavcev.
18
ZAKLJUČEK
Šest podatkovno skopih, po ustaljenih obra-
zcih sestavljenih listin, ne bi moglo povedati
mnogo o ljudeh, ki jih opisujejo in ki so jim
nekoč služile. Pomembnejše so morda za di-
plomatiko, dopolnjene z drugimi razpoložlji-
vimi viri pa živo pripovedujejo utrinke iz
življenja neke rodbine in krajev. Razkrivajo
jezikovno dvotimost zapisovanja rodbinskega
imena, premoženjske razmere in navade pri
dedovanju v tem delu slovenske dežele. Nekaj
povedo tudi o razmerju podložnik - zemljiški
gospod, pa o težavah, s kakršnimi se je mogel
srečati edini vaški tkalec. Potrjujejo izpričane
žive stike med življema kranjske Gomjesav-
ske doline in koroških krajev onstran Kara-
vank, po drugi strani pa omogočajo sklepanja
o načinu življenja socialno šibkejšega dela
vasi. Iz nemalokrat odvečnega baročnega le-
porečja smo iz njih vedarle uspeli izvleči ne-
kaj utrinkov iz življenja Dolincev v času pred
350 do 250 leti.
OPOMBE
Na tem mestu se toplo zahvaljujem višji arhivski
svetnici Emi Umek za pomoč pri branju nečitljivih
in slabo razumljivih delov listin.
LITERATURA - Blaznik Pavle, Freisinška župa- '[
nija Dovje, ZČ 9, 1955; Novak Anka, Kranjska ;
gora z okolico, Kulturni in naravni spomeniki Slo-
venije, Zbirka vodnikov, 143, Ljubljana 1988;;
Smole Majda, Graščine na nekdanjem Kranjskem,
Ljubljana 1982; Vole Josip, Podkoren, Črtice iz ;
preteklosti vasi in gorenjske doline, Ljubljana 1938
- Slovensko ljudsko izročilo,^ Ljubljana 1980; Ku-
mer Zmaga, Od Dolan do Smohorja, Naši kraji.
Celje 1981; Vilfan Sergij, Pravna zgodovina
Slovencev; Ljubljana 1961.
VIRI - 1. Hišni arhiv pri Načelniku, Alojz
Kramar, Podkoren 64, Kranjska gora; kopije
v: ASRS, fond Alojza Kramarja. — 2. NŠALJ,
Župnija Kranjska gora: Registrum ad libros
baptizmales parochiae B.M.V. Assumpt. in Kro-
nau (1721-1784); RMK 1721-1757; PMK
1638-1721; PMK 1721-1755; PMK 1755-1784;
MMK 1641-1714; MMK 1714-1729; MMK
1729-1754; MMK 1754-1784; Urbar 1642-1663
(Vrbarium ecle Parochialis Bssme Virgs. Mariae in
Cronau, atq eiusdem Eclae Filialium Ectarus.
Anno Virginei partus 1642 Mense lanuario; Vrba-
rium Cronauiense Parochialis Ecla Bssmae Virgs.
Mrae in Coelos Assumptae in Cronau 1655; Inven-
tarium et Vrbarium Parochial. Crainau 1655;
Extractus Vrbary B.M.V. Cronaus 1655; Confrater-
nitatis B.M.V. in Cronauio Cameriries Seu Syn-
dions de a 1663; Inventarium Sacristis B.M.V. in
Crainau 1670; Extractus Vrbary S: Andreae Apti in
Würzen Filialis 1662); Urbar 1701-1742 (Urba-
rium Infratemitatis Beatissimae Mariae Virginis
Sub Titulo in Coelos Asssumptae in Parochi-
ae Cronaensis); Urbar in inventar 1685-1746
(Inventarius et Urbarium B.M.V. in Cronau
1685-1746); Urbar Podkoren 1744 (Vrbarium
der Kirchen St. Andreae Alda an der Würzen
über alle deroselben Zinsungen wie Auch Ca-
pittal und Interessien weliche Aus dem Alten
In dis Neye Vrbarium Übertragen worden (ist)). —
3. ASRS, Župnija Kranjska gora: RMK
1642-1660; RMK 1660-1696; RMK 1698-1721.
— 4. ASRS, Gr. A. Bela peč, 1 k. + 2
f. 5) ASRS, Terezijanski kataster: Bela peč
NRO 307, Fassions-Tabbella Bey der herrschafft
Weissenfeis, No. 21; Rektificirani dom. akti, No.
11, 20, 25, 26. — 5. ASRS, Franciscejski kataster
za Kranjsko, K.o. Podkoren, L 340: Protocoll der
Bau-Parzellen der Gemeinde Würzen; Grundpar-
zellen-Protocoll der Gemeinde Würzen; katastrska
mapa.
19