XLVI. LETNIK I926 IV- ŠTEVILKA LJUBLJANSKI ZVON MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN PROSVETO Dr. Stanko Vurnik / Umetnost in družba ter umetnostna politika V kolikor more smotrena umetnostna politika dvigniti produkcijo in reprodukcijo na višino, kakršna je v skladu s potrebami, je nam Slovencem taka politika potrebna, potrebna tudi radi kulturnega ugleda v inozemstvu, ki je takisto precej merodajen za boljši gospodarski in politični položaj v Evropi, ki nas vse premalo pozna in upošteva. Če se vprašamo, kakšna je taka smotrena umetnostna politika, in katera podlaga nam je dana za rešitev tega vprašanja, moramo spričo dejstva, da sta politika in umetnost družabni zadevi, ugotoviti splošno obstoječo umetnostnosocialno strukturo kot podlago na eni strani, na drugi pa individualne potrebe; iz obeli ugotovitev morajo biti razvidne načelne smernice umetnostne politike za vsakokratno potrebo. Ta umetnostnosocialna struktura se da dognati iz izkustva dosedanjega umetnostnega dogajanja in je nastopna: 1. Odkar živi človek, obstojajo tudi umetnine, iz česar sklepamo, da so umetnostna stremljenja, bodisi produktivna, bodisi konsumptivna, vsakemu človeku urojena in da je umetnost nujna socialna potreba vsega človeštva enako, zakaj na vsem svetu ne najdemo ljudi, ki bi živeli brez nje. 2. Ker med vsemi umetninami, kar jih poznamo, niti po dve nista čisto enaki, marveč nosi že v delu istega umetnika vsaka poznejša stilno naprednejši značaj, sklepamo, da se umetnost vzporedno z nastopanjem novih umetnostnih potreb in lepotnih idealov neprestano razvija. Potemtakem je njenadružabna funkcija bistveno tudi njen razvoj, njeno z a -doščanje vsakokratnim potrebam družbe, zakaj znano je, da že umetnost očetov sinovom ne zadošča več. Za-doščanje obstoječim umetnostnim potrebam mora torej biti družabno višjevredno kakor zadoščanje potrebam, ki jih ni več, iz česar sklepamo na višjo družabno vrednost umetnika, ki zadošča sodobnim ali prihodnjim potrebam in na nižjo družabno vrednost 241 16 V u r n i k / Umetnost in družba ter umetnostna politika «zastarelega» umetnika, ki zadošča preteklim, že «mrtvim» potrebam. . 3. Ker niti v okrilju istega umetnostnega hotenja in v času, ko vlada določen stil, ne najdemo dveh čisto enakih si umetnin, sklepamo na to, da se tudi na umetnostnem polju javlja različnost psiholoških dispozicij individuov. Izkustvo uči, da se nekatere ljudske skupine ločijo od drugih' po posebni psihičnosti, v umetnosti po razmeroma individualnem razvoju, po posebni nagnjenosti k enemu ali drugemu stilu, od cesar je bol j ali manj odvisno, kdo zaplodi dnsJf:je se zaplodi novi, družbi potrebni stil. Odtod ena rizmed bistvenih, zakonitih posebnosti umetnostnosocialne in kulturne struktufre, ki naj jo izrazimo z zakonom umetno s t n omerodajnihkrogovinnjihovihvplivnih si fcgfc Nova kulturna, umetnostna pridobitev se raznese, če je potrebna, iz kraja, kjer se je prvič pojavila, po vsem tistem qzemlju, ki jo potrebuje, pri čemer moramo umetnostno merodaj-nj,m krogom za čas njihove merodajnosti priznati višjo družabno vrednoto, kakor njihovim vplivnim sferam, ker prvi koristijo obema, drugi jpa se le okoriščajo. Brez sistema mer o d a j -n i Ji - in vplivnih krogov, produktivnih in k o n -sumptivnili, aktivnih in pasivnih, ni razvoja in napredka umetnosti in kulture, na drugi strani pa bi bil ta sistem, mehanizem napredka, nemogoč, če člani umetnostne družbe ne bi imeli razvitih individualnih dispozicij in talentov, nego bi bili vsi enako disponirani in nadarjeni. To so socialne koristi, ki izvirajo skupnosti človeške družbe iz individualnih lastnosti članov. 4. Ker različni narodi lahko pripadajo istim umetnostnim krogom (k razmeroma individualni zapadnoevropski kulturi spadamo poleg Francozov, Špancev, Italijanov, Nemcev .. . tudi Čehi, Slovenci in del Hrvatov, ki smo se tekom zgodovine vsi analogno razvijali, individualno z ozirom na vzhodnoevropski krog, dalje pripada tako zvanemu sredozemskemu krogu v okrilju zapada poleg dela Špancev, Francozov, Nemcev in Italijanov tudi kos Slovencev, pripadajo Dalmatinci in Hercegovci, tako zvanemu južnosrednjeevropskemu krogu v okrilju zapada poleg Nemcev ' tudi največji del Slovencev in Čehov ter del Hrvatov itd., kar potrjuje dejstvo razmeroma samosvojega umetnostnega razvoja teh skupin), na drugi strani pripadajo lahko narodi ali narodne skupine različnim kulturam obenem (kakor smo to že deloma videli pravkar in kakor pripadamo od Slovanov neki narodi za-padni, drugi vzhodni kulturi ali kakor pripadamo, postavim, 242 V u r n i k / Umetnost in družba ter umetnostna politika mi Slovenci strogo narodopisno vzeto trem kulturam ali kakor ločimo, postavim, v Italiji strogo vzeto štiri različne kulture v okrilju istega naroda) sklepamo, da razmeroma individualne kulture izkustveno ne sovpadajo z jezikovnimi mejami in da je kultur a-umetnost mednarodna vrednota. To potrjuje že v točki 2. omenjeni zakoniti razvojni mehanizem, ki je le mednarodno mogoč, torej je napredek kulture vezan na njeno mednarodno bistvo, na socialno nujnost mednarodne komunikacije, potrjuje dalje okolnost, da mednarodnega značaja umetnosti ne ogrožajo jezikovne meje (kakor je to razvidno tudi pri Čehih in Slovencih, ki smo od nekdaj branili svojo pripadnost k sicer pretežno nemškemu južnosrednjeevropskemu krogu v okviru zapada in še baš v tem bistveno ločili.od Hrvatov^ in Srbov ter vzhodnih Slovanov, ki so nam jezikovno sorodne j ši, ali kakor to kaže nešteto primerov iz razvoja sploh), to dejstvo potrjuje obstoj svetovnih stilov, ki so jih gojili vsi narodi, mednarodni značaj umetnosti in kulture je dan z možnostjo mednarodne uzufrukcije umetnin, v kolikor so umetnine vsakega naroda dostopne umetnostnemu uživanju vsem drugim narodom (čeprav ne znaš španski, vendar lahko uživaš Velasquezovo sliko), dan po dejstvu, da je umetnost urojena vsem narodom enako. 5. Gotovo: iz stvarnega stanu ne moremo gojiti nekih individualnih razlik v umetnostnem udejstvovanju posameznih narodov, ker se, postavim, narodi bolj ali manj že po posebnem jezikovnem izražanju ločijo med seboj, vendar teh razlik ne moremo upoštevati kot družabne vrednote razen v smislu izvajanj naše točke 3. Da, prevelike razlike «narodnih» umetnosti, kakor so se pokazale v nekih dobah (razmaha individualizma) v zgodovini. niso socialno dosti koristne in utegnejo biti celo škodljive. Gotovo je Slovencu bolj razumljiva «slovenska» umetnina, v kolikor taka obstoja, od francoske ali španske, vendar moramo sklepati, da je umetnina, čim bolj «slovenska» je, tem manj dostopna razumevanju neslovenskih uživajočih subjektov in zato nižje družabne koristi. Slovenci, da se poslužimo v dokaz primere iz konkretnega življenja, vendar ne hodimo Beethovnovih skladb poslušat zato, ker je njih avtor Nemec, nego ravno abstrahiramo od njihovega eventualnega nemštva, iščoč v teh skladbah baš splošnoumetnostne govorice, ki je razumljiva in dostopna tudi nam, pri čemer igra Beethovnovo nemštvo, Dostojevskega rusovstvo, Tižianovo itali-janstvo za uživajoči subjekt podobno vlogo kakor različnost obrazov in psiholoških dispozicij v družbi. Možno pa je tudi, da se te 243 16* V u r n i k / Umetnost in družba ter u m etnostna politika individualne razlike, kakor smo že rekli, pod določenimi pogoji tako razmahnejo, da so umetnine socialno manj dejavne, kakor smo videli ob doslej najvišjem razmahu individualizma za svetovne vojne, kjer so evropski narodi na bojnem polju hkratu trčili skupaj in pokazali v umetnosti razmeroma zelo različna pojmovanja umetnostnih nalog in se je, postavim, dosti pisalo o tem, zakaj Nemci absolutno ne razumejo francoskega kubizma in Francozi nemškega ekspresijonizma itd. Moramo torej teoretski računati na tem manj mednarodno, socialno vrednost umetnine, čim bolj je narodno individualna in narobe, pri čemer potrjuje tudi izkustvo ta zaključek z možnostjo slave umetnika, če je bil «njegov sloves tolik, da je prodrl ozke meje domovine in se razširil daleč v inozemstvo». Če se danes govori o splošni revščini, o kratkotrajnosti vrednot na umetnostnem polju, moremo smatrati ta zastanek baš za posledico razmahnjene individualistične umetnosti, ki je v polpreteklem času prečila nje mednarodni napredek in razvoj v zmislu naše točke 3., iz česar sklepamo, da mora biti preveč individualna umetnost sama svojemu nivoju škodljiva, v kolikor je nje napredek vezan baš na mednarodnost. To so socialne škode individualizma v umetnostno-socialni strukturi. To je izkustvena umetnostnosocialna struktura, iz katere same po sebi izvirajo načelne smernice umetnostne politike, v kolikor ta pojmuje svojo nalogo v smeri umetnostnosocialne koristi. I. Če je umetnost nujna socialna potreba človeštva, je naloga umetnostne politike, da ji omogoča obstoj in dviga produkcijo in kvaliteto, vrši nadzorstvo nad produkcijo in reprodukcijo, da je v skladu s potrebami ljudi, ki so v prvi vrsti sodobne. II. Če je umetnostni razvoj nujna socialna potreba človeštva,. je naloga umetnostne politike, da ga omogoča s sredstvom orientiran ja umetnikov in uživajočih subjektov in dovozom umetnostnih pridobitev iz merodajnih krogov v vplivne sfere in da pospešuje naslon vplivne sfere na merodajni krog. III. Če je umetnostna produkcija in konsumpcija mednarodnega značaja, je naloga umetnostne politike pospeševati mednarodno umetnostno komunikacijo z oddajanjem in sprejemanjem, je njena naloga uvažati vse, kar koristnega svet sploh producira brez izjeme in izvažati lastne dobrine. Ta komunikacija je tem koristnejša, čim intenzivnejša in širše raztegnjena je, ker je orientacijskega in impulzivnega značaja, poleg tega, da zadošča. konsumpcijskim potrebam. 244 V urnik / Umetnost in družba ter umetnostna politika IV. Če je razmah individualizma prevelik in v zmislu naše gorenje točke 5. potrebni mednarodni funkciji umetnosti škodljiv ter ovira napredek (če se vplivna sfera zapre s kitajskim zidom napram svetu, je nje napredek izključen, ta krog postane socialno sterilen element v skupnosti), ga treba umetnostni politiki prečiti in ne pospeševati; posebno individualistične umetnosti ni koristno pospeševati iz nacionalnopolitičnih razlogov, ki v umetnosti kot element iz neumetnostnega sveta ne morejo biti koristni, ampak ovirni, če je nje pravi socialni in kvalitetni značaj utemeljen baš v njeni mednarodnostni funkciji. Na drugi strani pa, kakor smo ugotovili v točki 3. je do označene meje individualnost članov umetnostne družbe razvoju koristna, toda le do označene meje, ki pa nima ničesar opraviti s stremljenjem po tem, da bi bil Slovenec, postavim, bolj ali manj Slovenec, v kolikor je kot Slovenec enkrat za vselej individuum, zakaj izkustvo uči, da je pokazal relativno individualen razvoj, da se je premišljeno nagibal k določnim, vedno istim merodajnim krogom in z isto pre-mišljenostjo zapiral vplivom drugih, ki mu notranje niso bili sorodni (vzhodnjaška, sredozemska kultura). Izkustvo potrjuje iz zgodovine zakonitost dejstva, da daje vsak narod škodljivim nepotrebnim vplivom umetnosti, vplivom iz kroga tuje individualne kulture zamreti samim po sebi in nobenega tako malo individualnega naroda ne poznamo, ki bi bil tako zelo darwinsko «mlad», da ne bi bil sposoben izbirati si po lastni volji in okusu tega, kar mu je všeč od nevšečnega. To so splošne, načelne smernice smotrene umetnostne politike, v kolikor se dajo dognati iz obstoječe umetnostnodružabne strukture." * Vsakokratne posebne, individualne potrebe se ravnajo po vsakokratni!), individualnih primanjkljajih in po stanju vsakokratnega umetnostnega hotenja. Sicer ne spada v naš program, pa naj za primero le naznačinn nekaj teh trenutnih potreb v slovenskem umetnostnem življenju. Slovenci malo skrbimo za mednarodno komunikacijo in posledica je omejena orientacija in zastanek za tistimi evropskimi umetnostnimi središči, ki jim pravimo naprednejša. Na drugi strani je naš umetnostni «izvoz» tako reven, da na« svet sploh ne pozna in ne upošteva in ne smatra za potrebno, komunicirati z nami v zadostni meri, kar nam je v škodo. Posamič treba reči, da nam na literarnem, glasbenem polju manjka ustvarjajočega naraščaja, «mladih», kar daje slabe izglede za bodočnost in vsled česar je razvoj n. pr. za upodabljajočo umetnostjo zastal itd. Na glasbenem polju vlada občutno pomanjkanje operne in orkestralne produkcije, v operni reprodukciji se ne krijejo sodobne potrebe nego stare, neaktualne, koncertno polje preplavlja impresionistična in romantična glasba, ki je majhne koristi za tvorbo današnjega stila, je preveč češke, pa občutno premalo moderne francoske, 245 V urnik / Umetnost in družba ter umetnostna politika <