Slovenščina v naših nradnijah. Ne more se reči da vladi neljube razmere, v katerih živimo, izlasti. kar se tiče ne- katerib. javnih uraduij. niso znaue. Semtertje je že tudi kaj ukrenila, da se nam izpolni kaka skromna želja, toda kaj pomaga to, ko ostane iz večine vse le na papirju! Da je to resnica, to čuti le preveč naše ljudstvo. Za to pa smo hvaležni našim poslancem, ki razkazujejo, posebno v drž. zboru, želje in potrebe ljudstva nioški in brez strahu. G. dr A. Ferjančio, sedaj c. kr. namestni državni pravduik v Ljubljani, poprej pa pristav c. kr. sodnije na Ptuju, pozna razmere, kakor so pri c. kr. sodnijah iz lastne skušnje iii jih je v drž. zboru dne 25. maja t. 1. kaj živo opisal. Po stenografičnem zapisniku so bile njegove besede te-le: Visoka zbornica! Če Slovenec govori pri poglavju ,,pravosodje". se žalibog ne more spuščati v one splošnje razprave o tem, kaj je vlada in posebno sedauja justična uprava storila in kaj opustila, kakor je to storil gospod predgovornik. To rad prepuščam kakemu drugemu govorniku. Nečem- se v tako splošnje razprave spuščati, pa tudi ne stopiti na ono nizko stališče, na katero je prišel g. predgovornik, ki je soduike i_ državne pravdnike pri nekaterib. čeških sodiščib zazaamljeval po njihovi narodnosti. — Katn bi prišli Slovenci, . ko bi to delali? Mi smo zadovoljni, če imamo uradnike, Nemce, zabtevamo pa, da znajo tadi slovenski, to jim je za občevanje' s slovenskitni straukami neobhodno potrebno. Kam bi prišel, ko bi h.otel naštevati, ne katere narodnosti je sodnik, ampak ali je jezika zmožen, katerega v uradu neobhodno potrebuje, — kam bi prišel. če bi hotel navajati, da imamo v naših krajih tudi sodnike in državne pravduike, ki niso ne Slovenci ne Nemci, ki pa tudi ne znaio ne jednpga, ne druzega jezika. (Posl. dr. Trojaa: Čujte! Klici na levici: Kaj pa tedaj znajo? Posl. dr. Rus: volapiik. Samo italijausko. Ured.) Reklo se je, da imamo Slovenci jako izraženo narodno čutenje. To je resnica, bili smo k temu prisiljeni in žal, da nam razmere ne dopuščajo za sedaj pečati se v večji meri s čem drugim, kakor s tem, da si ovarivjemo svojo narodnost in svoj jezik. Moje razprave bodo proste političnih pridatkov in sukale se bodo le na stvaruih tleh. nedostatkov v slovenskih pokrajinah in potreb, za katere se potegujem. Moji slovenski kolegi so v splošnji debati in pri dotičnih poglavjib v ožji debati, podrobno .razpravljali, kako neugodno da je naše stanje v različnih delih uprave in posebno gledč šole. Jaz hočem na razgovor spraviti naše razmere gledž urada, hočem se pa omejiti na pravosodje, o katerem se ravno razpravlja. Syoji razpravi na čelo čem postaviti kakor geslo besede, katere so bile nedavno izrečene na jako imenitnem mestu in od veleimenitne osebe. V seji gosposke zbornice dne 22. aprila t. 1. govorile so se naslednje besede (bere): nJaz sem vselej rekel, da je krivica, če se možu, kateri ne zna nemški, dostavi nemška sodba, nemški odlok. (Čujte! na desni.) Jaz sem bil zmiraj te vere in te misli, da cinozura za uporabo člena 19. drž. tem. postav mora biti v tem, da mora biti vsakemu avstrijskemu državljanu mogoče, da se posluži v deželi navadnega jezika, da lahko v tem jeziku svojo pravico išče in najde, to je, da mu mora biti dovoljeno, svojo prošnjo, pritožbo, tožbo podati v jeziku, v deželi navadnem in da se mora izdati razsodba v tem jeziku." Te besede, gospoda moja, katere zaznamljnjejo vse naše želje in napore v pravosodju, govoril je v napominjani seji gosposke zbornice pri prvem branji dovolj znanega in prej omenjenega predloga proti jezikovnemu ukazu od 23. sept. t. 1, ne grof Taaffe, ampak njegov nasprotnik v tem slucaju, ekscelenca^vit. Scbmerling. (Cujte! ua desni.) Nočem dvomiti, da Nj. prevzvišenost res ni vselej bil tega prepričanja, vendar pa smem po pravici ugovarjati, da leta 1881, ko je prišla slovenska sodba na najvišje sodišče in jo je to v soglasju z drugo instanco, nadsodiščein Graškim, samo za to za nevaljavno in ničevo spoznalo, ker je bila slovenska, — da torej y tem letu 1881 to prepričanje Njih prevzvišenosti starcka — ,,lord oberrichterja" ni bilo tako intenzivno, kakor sedaj, ko gre mejo delati med sodnim jezikom in jezikom za notranje poslovanje. (Prav dobro ! na destii). Mi smo hvaležni nasprotnikom slovenskega uradovanja, da so poskusili slovenski jezik iz sodnih sob izgnati, — mi smo jim hvaležni. da so se drznili to storiti, kajti to je vzbudilo v slovenskem ljudstvu toliko nevoljo, da so se njegovi zastopniki v tej zbornici dvignili in zahtevali od justične uprave tacili uredb, ki bi naš, nam nad vse ljubi materni jezik te sra- mote oprale, in justična uprava je v naredbi 1. 1882 pripustljivost slovenskega jezika v uradu pripoznala. Jaz sem obžaloval, da ni tedaj justična uprava dalje segla, menim pa, da se na stališče nedopustljivosti slovenskega jezika v uradu ne bomo nikdar več vrnili, če uvažujemo njegovo razvitost in dokazano in od vlade pripoznano sposobnost za uradovanje. Justična uprava je z omenjeno naredbo v bistvu sama pripoznala, da je jezik slovenski dopustljiv in je pri tem tudi še starejše, od nasprotnih vlad izdane in slovenskemu uradovanju jako blagovoljne naredbe otela pozabljenosti. Toda vse te naredbe, — in priznavam, da je bilo takrat to morda opravičeno, — stojijo le na stališču, da je slovenski jezik v uradu le toliko rabiti, kolikor je to mogoče in se da storiti. Menim pa, da bi visoka vlada že danes morala in da bi labko to stališče popustila. Jaz sem popolnem prepričan, da je znauje slovenskega jezika med sodniki bolj razširjeuo, kakor se misli. Jaz sem celo prepričaa, da če bi vlada imperativno zahtevala slovenski jezik, bi se ji ne bilo treba bati, da zadene na take težave, ki bi kazale, da je ta korak prezgoden. (Dalje prih.)