Karel Rakovec
Vera
Kot ta presihajoa vena lu utripi je k Tebi naa krhka vera, poene se kot val drhte iz du, dosee Te, omahne in umira.
arimo zaupljivo zroi v kruh
in molimo v gore rastoi holmi:
Verujem vate, Oe, Sin in Duh ,
in spet Tomai padamo pod dvomi.
Oivi z dihom monim, Bog, nam vero,
prilij v usahle skledice nam olja,
da plamen bo zaplal v najvijo mero.
Razpali hladne nas v goree grme, povzdigni plahe nas v viine strme in verovala bosta um in volja.
Upanje
Steber, ki nosi posveeni hram, ne stre, ne upogne se pod silnim svodom, a mi nestrpno stresamo si z ram bridkosti, ki so vzele nam svobodo.
Obljubil zvestim si prihodnjo slavo, kot dete varni v Tvojih smo rokah, ki si Telo nam svoje dal v zastavo, in vendar muita nas greh in strah.
Utrdi upanje nam, vstalo Jagnje,
podpri sesipajoo se zidino,
da bo do Tvoje strane sodbe stala.
Naj pot upehanih se k Tebi nagne, natri nam rane s svojim tekim vinom in upanje bo nae iva skala.
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si