ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 • 1989 • 2 . 183—192 183 I g o r G r d i n a SKUPNOST SLOVENCEV IN NJIH UČENA KULTURA V ZGODNEJŠIH RAZDOBJIH SREDNJEGA VEKA Referat na slovenističnem simpoziju junija 1988 v Ljubljani. Najznamenite je se učena k u l t u r a srednjega veka srečuje s Slovenci v edin­ stvenem obredu ustoličevanja koroških vojvod. V svoji Koroški kroniki sklene J a k o b Unrest zapis o njem takole : »Nun zelen ettl ich unnunfft ign die gutn Ge- wonhai tn fur ein Tornspill, und t u e n d die, dye der Aygenschaft nicht ver- s tendt und bet rachtn . Das s indt die, dye m e r Unvernunff t bet rachtn, dan guet Sach. So sind doch vil grosse Sach geschobn und entschaidn wordn, so der Hertzog von K e r n n d t n am Stuel sass, die sunst nicht mochtn erlost w o r d e n sein. Und da die und a n n d e r guet loblich Sach in dem Land a b n a m e n . so w a r d es übel inn den Landn steen. So hat Sand Kayser Hainrich die Gewonhai t be- statt, d a r u m b w a r sy zehaldn. Von aliter haben all Hertzogn von K e r n n d t n die Fre ihai t gehabt, w a n n sy vor ainen Romischn Khayser oder Kunig ver­ klagt sind wordn, oder angesprochn. so habn sy sich in windischer Sprach verantwour t . D a r u m b das K e r n n d t e n ain recht Windisch Landt ist. Das hat auch Sannd Kayser Hainrich bestatt.« 1 Po Unrestovi misli bi se torej naj obreda (s tem pa tudi njegovega obredja) Koroška držala zato; ker ga je po­ trdil cesar Henrik Sveti, ki je deželo po vednosti našega pisca pripoznal in pr i­ znal za »zares slovensko«. O razumevanju koroške vojvodine kot slovenske dežele najdemo znamenja tudi že pri starejših avtor j ih; Otokar iz Guele t a k o v svoji Avstrijski r imani kroniki, v 19910. verzu, koroškega vojvoda imenuje kot »slovenskega gospoda« (der windische herre) . omenja pa tudi on njegovo pravico, zagovarjati se pred cesarjem v slovenščini: 20146 »swer in ouch vor dem rich an sprichet herzlich*1 umb deheine schulde, des riches gunst und hulde 20150 hat er darzuo wol, . daz er dem nicht antwurten sol wan in vvindischer sprach. swer daz für ungemach von im enphähen wil, 20155 des enaht a er nicht vil, wände im daz selbe reht 20157 daz riche hat gemachet sieht.«2 1 »Nekateri nespametni pa štejejo dobre običaje za pustno igro, in sicer tisti, ki (njihove) svojskosti ne razumejo in ne premislijo. To so tisti, ki gledajo bolj na nespametnost, kakor na dobro stvar. Tako je vendar mnogo velikih stvari napredovalo in se odločilo, ko je sedel ko­ roški vojvoda na stolu, ki bi se sicer ne mogle rešiti. In ko so ta in druge dobre hvalevredne stvari v deželi prenehale, tedaj je začelo biti v deželi hudo. Tako je sveti cesar Henrik potrdil ta običaj, zato ga je bilo treba držati. Od nekdaj so imeli vsi koroški vojvodi svoboščino, kadar so bili zatoženi ali obtoženi pred rimskim cesarjem ali kraljem, (da) so se zagovarjali vi sloven­ skem jeziku. Zato je Koroška zares slovenska dežela. To je tudi sveti cesar Henrik potrdil.« Navedeno po odlomku iz Koroške kronike: Bogo Grafenauer, Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev, Ljubljana 1952, 138, 139. 2 »Kadar kdo ga pred cesarjem ne drugače, odgovarja. •iz sovražnosti obtoži Komur vojvoda s početjem kakršne že koli krivde, tem bi se morda zameril, mu naklonjenost države, zanj ne zmeni se veliko, milost njena da pravico, saj mu. dala jasno, glasno da v slovenskem le jeziku, je država to pravico.« Navedeno po odlomku iz Otokarjeve Avstrijske rimane kronike: B. Grafenauer, n. d., 90; prevod Jožeta Mlinarica je povzet po: Srednjeveško slovstvo, Izbrano delo, Ljubljana 1972, 180. 184 I- GRDINA: SKUPNOST SLOVENCEV IN NJIH UČENA KULTURA . . . Bogo Grafenauer utemeljeno sodi, da je vest o tej pravici vsebinsko ne­ resnična; po njegovem dokazovanju bi naj nastala s spremembo smisla pri prenašanju sporočila o sodnih zadevah okoli koroškega vojvoda med Švabskim zrcalom in Otokarjevo Avstrijsko rimano kroniko.3 Toda ne glede na to, da v podatku samem ni nič resnice, njegovo vztrajno ponavljanje skozi ves srednji vek, in to s strani tako zelo različnih avtorjev, kot so Otokar, pisec Avstrijske kronike 95 gospostev,4 Enej Silvij Piccolomini5 in Unrest, katerim se očitno ni zdel prav nič neverjeten,6 pri čemer so vsi bili v večji ali manjši meri dobri poznavalci koroških razmer in razmerij, vendarle govori o nekem nadvse po­ membnem ter realnem dejstvu: slovenski jezik se je v učeni kulturi srednjega veka razumljal za znak koroškega vojvoda in njegove vojvodine, Med drugimi državnimi vojvodi je koroški v zavesti učenih srednjeveščanov premogel raz­ ločevalno znamenje na posebni, jezikovni ravni; ne le na ravni od vladarja podeljene dežele (in od 13. stoletja naprej z njo ustaljeno zvezanega naslova dvorne službe), na kateri so se seveda razlikovali vsi državni imenitniki tega ranga. Izmed posebnih pravic, po katerih se državne vojvodine sicer po­ membno razlikujejo, je na Koroškem posebno izpostavljen pomen jezika; celo kot vir prerogativa je znan: vrivek v Švabskem zrcalu ve povedati, da more vojvodo koroškega tožiti po pridobitvi dežele v fevd le »slovenski mož« (der windische man), in sicer le v slovenskem jeziku (mit windische zungen),7 nihče drug in nikakor drugače. Neko realno posebno veljavo je slovenščina v sodnih opravkih okoli omenjenega vojvoda vsekakor imela, čeprav morda čisto sfor- malizirano in docela nepraktično, saj se je lahko takšne tožbe obtoženi odkrižal z izgovorom, da ne razume tožnikovega jezika. Kot smo videli, pa Jakob Un­ rest ravno zavoljo prerogativa slovenskega jezika v sodnih opravkih okrog vojvoda koroškega zatrjuje, da je Koroška »zares slovenska dežela«. Omenjeni ve povedati še to, da je sveti cesar Henrik posebno veljavo slovenščine v sod­ stvu le potrdil; ni je torej ustanovil. Seveda je vprašanje zase, ali je Henrik Sveti resnični (in) prvi potrjevalec jezikovnih posebnosti v sodnem poslovanju okrog koroškega vojvoda — kakor tudi obreda in obredja ustoličevanja —, saj starejši viri o tem ne vedo nič (le Avstrijska kronika 95 gospostev omenja potrjevalca, a drugega, poznejšega, kralja Rudolfa, ki Henrika seveda ne more izključevati, kajti v navedenem delu se nikakor ne trdi, da je Rudolf prvi po­ trjevalec zadevnega), ali pa je to le legenda, izdelana in ohranjena v izročilu koroške učene kulture. Toda: da je državna, cesarska, oziroma kraljevska in­ stanca zares potrdila in spreje(ma)la tako ustoličevalni obred kot tudi sodna opravila okoli koroškega vojvoda v slovenščini — pri slednjem sicer ne v ob­ rambi, zato pa v obtožbi imenovanega (edini možni obtožbi v deželi!) —, ne more biti sporno: opis obojega nam je najpopreje sporočen iz pravnega bese­ dila, namreč iz vrivka v Švabsko zrcalo. Sele na tega pravoopisujočega teksta osnovi je nastala pesnitev, Avstrijska rimana kronika, in na temeljih te na­ slednja poročila: ni bila najprej pesnitev, ki je lahko tudi legenda; v našem primeru na začetku stoji pravo, ki je zakon. Je pa tudi v pesnitvi, v omenjeni rimani kroniki, opozorilo na pravno razsežnost tako obreda ustoličevanja kot sodne vloge slovenščine. Za slednjo je rečeno, da je plod naklonjenosti in mi­ losti države, toda tudi, da je »pravica« (reht), kar kaže na njeno razumevanje za pravno določenost v očeh avtorja, ki še poroča, da se ni zmeniti mnogo za 3 B. Grafenauer, n. d., 183, 184. 4 Za nas zanimiv odlomek vira je dosegljiv v: B. Grafenauer, n. d., 118. ' Za nas zanimiv predel njegovega pisanja je dosegljiv v: B. Grafenauer, n. d., 131. c Da pri naštetih avtorjih ni šlo za avtomatsko prepisovanje iz starejših virov, temveč za zavestno sprejemanje podatka kot navajanja vrednega in torej njim verjetnega, je zlasti močan dokaz v Unresiovem povsem samostojnem sklepanju, da je ravno zavoljo vojvodove svoboščine slovenskega zagovarjalnega jezika pred cesarjem Koroška zares slovenska dežela. Tudi pri Ene- ju Silviju Piccolominiju kot humanistično usmerjenem avtorju ni mogoče računati z ne povsem zavestnim sprejemanjem vesti. 1 Za nas zanimiv predel vira je dosegljiv v : B. Grafenauer, n. d., 78—82: na tukaj obravna­ vano problematiko nanašajoč se odlomek je na 81. strani (v celoti v st. gallenskem tekstu, delno pa tudi v giessenskem). ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 • 1989 • 2 185 tiste, ki ji ugovarjajo. Nekoliko drugačno je sporočilo za obred ustoličevanja, ki je v 19982. verzu pesnitve označeno kot star običaj: 19999. verz pove, da je kmečki rod »po starem (!) pravu« (von altem rehte) pooblaščen za to, da usto­ ličuje vojvodo, in to v slovenščini, kar izpričuje 20059. verz. 20009^ verz trdi, da ima kmečki rod to pooblastilo od države, toda zagotovo le v smislu njene potrditve običaja, ne pa tudi njegove ustanovitve. Obred ustoličevanja pač ni­ kakor ne simbolizira fevdalne zvestobe8 vojvoda kraljevskemu gospodu, kar bi edino moglo biti zanimivo njegovemu morebitnemu fevdalnemu državnemu ustanovitelju, temveč v svojem bistvu vseskozi, vse do 1414. leta, predstavlja, kljub vsem fevdalnim nanosom na svojo prvotno obliko,, vsedeželno družbeno pogodbo. S svojim enciklopedičnim poznavanjem tedaj sodobnih in preteklih evropskih razmer zapiše Enej Silvij Piccolomini mnenje učene kulture civiliza­ cije poznosrednjeveško-humanistično-renesančnega fevdalnega Zahoda o stva­ ri: »Quotiens novus princeps rei publicae gubernationem init, solennitatem nusquam alibi auditam observant.«9 Kot ustanoviteljice obreda ustoličevanja in njegovega »starega prava« tudi ne prihajajo v poštev koroške fevdalne oblastne strukture; najprej že zavoljo njegove nefevdalskosti, predvsem pa zaradi nezamenljive vloge slovenščine v njem: zadevne namreč 1338. leta nedvoumno naznanijo, da je njih materinski jezik nemški;10 vojvoda koroški se more že v 11. stoletju rešiti tožbe »sloven­ skega moža«, torej edine možne tožbe po pridobitvi dežele v fevd, z izgovorom, da ne razume tožnikovega jezika, kar nedvomno jasno priča, da ga je »sloven­ ski mož« lahko tožil le v slovenščini, saj se nemškorodni vojvoda nemške tožbe s takšnim razlogom ne bi mogel odkrižati. Tudi v listinskem gradivu sloven­ skega jezika, z izjemo imen.