Ksaver Meško: Ob tihih večerih . . .
17
In še en tih večer mi vstaja pred dušo ... Zunaj bo tiha in mirna noč. V sobah bodo hodili ljudje po prstih in šepetaje bodo govorili drug drugemu skrivnostne, napol pretrgane stavke.
Na mizici ob postelji bo gorela sveča. Mož z izmučenim in bledim obrazom, ležeč
v postelji, bo  hrepeneči  pogled vpiral na razpelo v koščenih rokah.
Le to znamenje bo zanj še imelo pomen, vse drugo krog njega mu bo tuje, brezpomembno —: tihi večer zunaj v prirodi božji, ljudje, ki hodijo iz sobe v sobo v tesnem pričakovanju nečesa velikega, naklepi in načrti,  ki jih zapušča neizvedene,  misli,
ki jih še ni domislil — vse  to  se  mu  bo dozdevalo tedaj tuje in ničevo.
Nemara še pač za trenutek obrne oko nazaj v življenje, nemara še enkrat prehodi vso težko pot, ki ga je tako upehala in izmučila, nemara še enkrat premisli vse skrbi in  dela  polne  dni,   se  še  enkrat spomni
raznih večerov v odbeglih časih — a tudi vse to mu bode tedaj tuje in tako oddaljeno od njega, kakor bi ne bil preživel on vsega tega...
Pomen bo zanj imel le tedanji hip, le oni večer — oni tihi veliki večer, ki mu naj ne bo prehod v dolgo težko noč, ampak začetek novega, jasnejšega dne ...
Sv. Trije kralji. Srednja oltarna slika v kolinski stolnici.
„Dom in Svet" 1902, št. 1.
2