Vrvar Hasan. (Pravljica iz zbirke »Tisoč in ena noč.«) Dalje. »Prav zadovoljen sem, da sem pripomogel Hasanu do bogastva. Samo tega mu ne morem oprostiti, da me je nalagal radi onib štiri sto zlatnikov. ki so mu prinesli bogastvo.« »Jaz ne mislim tako,« je odgovoril Sad. »Hasan je govoril resnico. Od tvojih. štiri sto zlatnikov ni imel on nikaikega dobička. Tisti moj košček svinca mu je prinesel vse sedanje bogastvo.« V takih razgovorih sta dospela do Hasanove palače. Potrkala sta na hišna vrata in sta vprašala vratarja, če je res to Hasanova hiša. »Da, gospodje! Moj gospod je sedaj v velikl dvorani. Prijavil vaju bom.« Ko je Hasan zagledal svoja dobrotnika, jima je hotel poljubiti rob plašča, ali onadva mu tega nista liotela dopustiti. »Dobrotnika moja!« je za.el on. »Nisem pozabil na to, da sem bil pred kratko dobo še reven vrvar Hasan in da moram le vaju zahvaliti, če sem sedaj bogat. Zato vaju prosim, da smatrata tole hišo za vajino in da bodeta moja gosta.« Nato jima je začel podrobno razlagati, kaj se mu je bilo zopet pripetilo in je zaključil svoje pripovedovanje z ugotovitvijo, da je le tisti košček svinca povzročil, da je postal bogataš. Sadi si ni mogel, da ne bi mu bil rekel: »Hasan! Verjamem, da si pošten človek. Samo ne morem verjeti v to tvojo povest. Nikakor mi ne gre v glavo, da bi se moglo najti v jkaki ribi toliko bogastva, niti to, da ti je orel odnesel sto devctdeset zlatnikov. Jaz bolj verjauiem v to, da si uporabil vseh štiri sto zlatnikov v to, da si dospel do bogastva. Pa, naj bo, kakor hoče. Kljub vsemu temu se vesclim tvoje sreče, ker sem ti jo vselej želel.« Hasan je začel na vse mogoče načine zatrjevati, da je. povedal samo čisto resnico. Sadi se je delal, kakor da bi bil nazadnje res prepričan, samo da ga ne bi razžalil. Prijatelja sta ostala kot gosta in sta občudovala lepoto zgradbe. Prenočila sta pri Hasanu. Drugega jutra sta stopila s Hasauom na vrt, na katerem je bilo polno cvetic, raznega grmičevja ter lepih dreves. Čez nekaj časa sta pritekla tudi dva Hasanova sina, da bi se igrala na svcžem zraJku. Ko sta se tako podila po vrtu, sta naenkrat zapazila med vejami visokega drevesa ptičje gnezdo. Ker je bilo drevo zelo visoko, sta prosila slugo, ki ju je spremlja., naj spleže na drevo in naj pogleda, kaj je v gnezdu. Sluga je slušal. Ko je dospel na vrb, je videl, da ima ptica gnezdo v nekakem turbanu. Zgrabil je celo gnezdo in ga je izročil otrokoma. Ona pa sta odnesla gnezdo očetu, rekoč: »Oče! Glej, gnezdo imamo. V turbanu je napravljeno.« Vsi so se začudili. Ilasan je prijel turban, ga je ogledoval od vseh strani, pa je spoznal, da je to bil tisti turban, ki mu ga je bil orel odnesel. »Mogoče je to res tvoj turban,« je menil Sadi, »ali kje je v njem denar?« Hasan je nato turban odvil in tedaj je iz njega izpadla mošnja, ki mu jo je bil Sadi podaril. Stresel jo je na zemljo in fco so izpadli vsi zlatniki, je rekel: »Torej, glejta! Sedaj kar štejta! Zdaj mi bosta vendar verjela, da sem govoril resnico.« »Hasan!« je dejal Sadi, ko je bil zlatnike preštel, »rea je, s tem denarjem si nisi pomagal, ali ikje je onih sto devetdeset .zlatnikov, ki si jih skril v lonec? Mogoče si one uporabil za svoje posle in si z njihovo pomo.jo obogatel!« »Naj bo tudi tako,« se je vmešal Sad. »Mogoče si je Hasan res pridohil polovipo svojega bogastva s temi sto devetdeset zlatniki, drugo polovico pa si je sigurno ipridobil s pomočjo svinca, ki sem mu ga poklonil.« »Draga moja,« je ugovarjal Hasan. »Šo enkrat vama izjavljam, da sem govoril le golo resnico. Zdaj sem tako bogat, da se ne bi lagal za samo sto devetdeset zlatnikov.« (Konec prib.)