Poštnina plačana Sjudsfci tednik Leto I. štev. 2 Trst 1. februarja 1946 Izhaja vsak petek Uredništvo in uprava Trst, Via Carducci 6 Cena 5,- lir Sredi partizanskega tedna Partizanski teden je posvečen skrbi za 'družine padlih partizanov, ki so ostale sredi zime brez sredstev in najpotrebnejše po moči. S tem naš narod plačuje dolg svojim borcem, ki so dali življenja za njegovo svobodo. Težka, posejana z žrtvami je bila pot, ki so jo borci prehodili, da so nas povedli iz suženjstva v prostost. Do uspeha sta jim pripomogli dve vrlini: brezpogojna vdanost naši stvari in požrtvovanje, ki sta delali čudeže. Tri so velike naloge, ki so jih izvršili: narodna svoboda, pridobitev demokratičnih pravic in ostvaritev slovensko-italijahskega bratstva. Narodna svoboda! V vsakodnevnih bojih in skrbeh radi nekoliko pozabljamo na veličastnost naše osvobodilne borbe, ki že zaradi soudeležbe vsega ljudstva nima primere v zgodovini Zgodilo se je sicer pri vseh narodih in v vseh dobah, da so se v urah velikih preizkušenj našli posamezniki, ki so imeli toliko zavesti, dolžnosti in poguma, da so Proti svojim tlačiteljem dvignili besedo in pest. Toda redko se je zgodilo, da bi bilo priora vi ieno vse ljudstvo — takorekoč od otroka do starčka — žrtvovati ne le svoja premoženja in tihoto družinskih sreč, am Pak tudi življenja in iti isto pot globoke «avesti dolžnosti in požrtvovalnega junaštva. To se je zgodilo pri nas. Naša epopeja nima glavnega junaka, glavni junak ie vse primorsko ljudstvo od Triglava do Kvarnera. Naš narod je po svojem značaju vedno 'velial za ponižnega. Kaj ga je vzbudilo iz mirno vdanosti in ga navdalo s tako obupno odločnostjo? Odgovor je en sam: razočaranje in trpljenje! Razočaranje, ko so bili po prvi svetovni vojni proti volji in pričakovanju priklju-t. tl z dne 11. avgusta 1945. je tudi na šolskem področju «podrezala možnost take načelne rešitve, ker ne dopušča niti sledu kakšne avtonomne ljudske oblasti. _ Ta načelni nesporazum med našimi ljudskimi, iz narodno osvobodilne borbe ob strani Zaveznikov vzraslimi samoupravnimi oblastmi, in prosvetnimi zastopniki ZVD-e, ki sami vrše neposredno in absolutno vso oblast-, — je doslej nepremostljiva ovira za vsako ureditev naše slovenske Sole. Resnična kulturna tvornost nekega naroda se ne da niti dekretirati niti prevajati iz tujih jezikov, po še tako vzornih mednarodnih pedagogih. Industrija lahko proizvaja standardizirana nalivna peresa, toda v kulturi pomeni to fabriciranje brezdušnih robotov v imperialistične namene. Kakor čist studenec teče neprisiljeno resnična narodna prosveta — in kdo jo bo mogel zanikati ljustvu Kreljev, Gregorčičev, Gradnikov, Kosovelov, Bevkov! — iz skale svojega naroda, iz njegove zgodovine, fn na rodno osvobodidlna vojna je le zadnji, zaključni višek, do katerega se je v elementarnem poletu vzpelo vse primorsko ljudstvo, kar je opazil še tako površen opazovalec. In v teti vrednotah narodne kluture in zgodovine, ki predstavljajo samobitnost, ie vir in sankcija resnične samodločbe, na rodne enakopravnosti. (Se nadaljuje) Zorko Jelinčič V sledeči številki bomo nadaljevali članek iz prve številke: Borili smo se za nov temeljni zakon tla Rdečem litju v Moskvi je bil luni, po petih letih, ponovno veličasten mimohod Športnikov Sovjetske zveze. To ni bila samo svečanost polna Življenja, moči, mladosti in lepote, ampak tudi sijajna in prepričljiva mani jest arija moči Sovjetske drtave, ki ima milijonske rezerve ljudi, močnih po duhu, telesu in volji, ki so pripravljeni za ustvarjalno delo in sposobni, da se dvignejo vsak hip v obrambo interesov svoje domovine. Rdeči trg je nudil s svojo lepoto in barvami krasen prizor. Na ogromni preprogi, ki. je pokrivala ves trg in je bila sestav- ljena iz velikih pravokotnikov, je bilo 23.000 športnikov iz vseh republik Sovjetske zveze. Vitka in od sonca ogorela telesu, športne 'majice raznih barv, narodne noše vseh narodov Sovjetske, zveze, svilene zastave, vse to je bilo pomešano v krasni har. maniji barv. Pred Mavzolejem, kjer je bil maršal Stalin, so. korakali športniki iz 16 federalnih republik. Na sliki vidimo kolono fizkvMur. nikov kluba:fldeci prapor in skupino mladink Gruzinske SSR. Kulturni dogodki 1' nedeljo 1J januarja je uit usnnra m občni zbor -Dijaške matice-. Podporna akcija za dijake je začela približno avgusta meseca in je bila obenem pripravljalna akcija za ustanovitev definitivne pod| oni akcije, ki nosi danes ime »Dijaška matica«. Ime nam pove, da je (u akcija materialna in moralna. Materialna zato, ker skuša t potlporami omogočiti dijakom in visokošol-ceni, da se lahko bolj brezskrbno posvečuje učenju in da se pripravljajo za svoj bo doči poklic. Moralna plat pa je že v uče nju samem in pa tudi v lem, da ima tu or ganizacija namen dijaka vzgajati k .-amo odgovornosti in v odgovornosti do diligili Narod mora stremeti po izpopolnitvi in pi izboljšanja kulturnih, socialnih, gospodarskih in političnih prilik. V tem stremljenji morajo intenzivno sodelovati tudi izolira ženci. Njihovo mišljenje mora biti zdravo nesebično in k takemu življenju jili hoči vzgojili »Dijaška malica«. Zaradi tegu pi i ■'-levatilo ustanovitev »Dijaške matice« mec pomembne sodobne dogodke v našem kul turnem življenju. Pri Sv. lamu pri Trstu so nastopiti otroški zbori iz Uarltovelj, skednju m sv. lamu Kar smo slišali, ni bilo več običajno šolske petje. V Golici so dilelantje igrali Moličioni klasično komedijo -Namišljeni bolnik-, kar ie vsekakor hvalevredno, Ce pomislimo na težave, ki se slavijo režiserju pri uprizoritvi te klasične komedije. Ocena o tej predstavi je bila zelo ugodna. Mnogo je sedaj takih nastopov po našem podeželju, a vseh ni mogoče zabeležiti. Dokazujejo pa nam, da se naša kultura pn-bnjn, da naše življenje stremi po vsestran ski popolnosti. Pogostoma imamo priliko poslušati po tržaškem, radiu naše pevske zbore. Vsak izmed teh zborov ima svoj določen naču. ki je v skladu z. zahtevami umetnosti. Za iiimanje za zborno pelje je že toliko naprc dovalo, da. je bilo treba zbore diferencirati: tako imamo danes že vrsto tercetov ii kvintetov. Dne 23. januarja smo proslavljali obla inčo rojstva našega velikega pesnika Oton Zupančiča. Spomnilo s0 ga je v svojih srci' primorsko ljudstvo, kateremu je bil Otm Zupančič vedno duhovni vodnik. Javno življenje se zrcali tudi v znan sl veniti in poljudnoznanstvenih revi jul Dle ta se Uidi nam literarno znanstvena r vija. Proslava 6« letnice Zupančiču r Goric: V soboto 26. januarja je priredila Sloven -ka prosvetna zveza za Goriško s sodci, vanjem prosvetnih društev v dvoran l judskega doma proslavo 6« letnice Otom; Zupančiča. Prireditev je bila skrbno or-ganizirana. Prireditelji so zbrali nokai značilnih Zupančičevih pesmi. Upošteval so njegove pesmi za otroke, ki ima h globok smisel, njegove pesnitve iz dobi prve svetovne vojne in z nase narodno osvobodilne borbe,, ker ravno v teh sc ziVali njegova povezanost z narodom. Recitatorji so bili v bistvu dobri, pod dobrim vodstvom bodo lahko dosegli dobro uspehe. Ne srne se na vseli meslih predila sati z enakim tempom, včasih je treba 1» sedo zaustaviti, včasih pospešiti, včasih pa mora biti pripovedovanje lagodno. Obisk pri goriški materi S tovarišem Henrikom sva se spuščala po strmi, kamniti rebri v dolino, nad katero je legal polagoma prvi večerni mrak. Samo Gorica se je še kopala v soncu in tja preko Brd se je vlekel njegov svetli trak. Iz mraka so se luščile posamezne Podčaven-ske vasi z osivelimi, kamnitimi zidovi in Vi-toveljska cerkvica s porušenim stolpom. Neštetokrat so Nemci streljali vanjo, vsa preluknjana od krogel se je ob vsakem napadu za par pedi nižje sesedla k zemlji in postala že čisto majhna. Tik pod pobočjem hriba, se je vila asfaltirana cesta. Podnevi so so drvele po njej nemške kolone, ki so pri-peljevale hrano za domoransko postojanko v Ajdovščini in Vipavi, ponoči so vipavski kmetje vozili z. volovsko vprego živila za IX korpus, ki je imel na Trnovski planoti svoje izhodiščne točke. In bilo je kakor, da se s svojimi volici in s svojimi težko natovarje-nimi gnojnimi koši rogajo okupatorju v svesti svojega dela in svoje velike ljubezni, ki so jo položili vanj. še Čaven bi bila premaknila ta ljubezen,če bi bilo lo potrebno za osvobojenje Primorske. Proti večeru sva se znašla na razritem kmečkem dvorišču, preko katerega je bil razprostrt širok latnik. Zdelo se je, da kaže svoja razgaljena, gola rebra, zakaj trgatev je bila že zdavnaj pri kraju in burja je odnesla še zadnje orumenele liste. Sedla sva na kup bukovih debel, da se odpočijeva in da pričakava gospodinjo. Od vodnjaka je prihajala s škafom vode na glavi, še pod težo vsa visoka, zravnana in ponosna. Nenad°nvia mi je šinila v glavo misel: Taka je ta naša goriška mama kot zemlja, na kateri živi. Petindvajset let jo je gazil tujec, toda ni je uklonil V svoji veliki, dolgo zatajevani bolečini se je sedaj dvignila v ponosen upor. »Učiteljsko konferenco bomo imeli jutri v Ajdovščini, pa sva prišla v dolino.« »Čakajta, da odložim Skat Ih da si obrišem roke, da vaju vsaj lahko pozdravim,« je rekla, odšla v vežo in že je bila pri naju. »Pozdravljena! Prav je, da sta prišla. Če ni nobenega partizana, se mi zdi, kakor da hiši nekaj manjka. Toda z vašo konferenco, draga moja, ne bo to pot nič. Ali ne vesta, da so šle davi nemške kolone zopet v Ajdovščino in da bomo imeli morda še nocoj na Trnovem borbo? Predsednik Krajevnega NOG je pri nas. Odpravil se je popoldne domov na .Trnovo, pa se je moral vrnili, k pot ni bila več prosta Sicer pa, kaj bi tu stati? Pojdita v hišo, pristavila bom kofel za polento. Vem, da sta lačna, reveža « Stopila sva za njo preko kamnite veže in se stisnila k štedilniku, ki je radi svoje obsežnosti in oblike močno spominjal na nekdanje ognjišče in imel še ves njegov čar Kmalu je zadišalo po vsem prostoru po ti-, sti rumeni, rahli polenti, kakršno znajo sku-htai samo na Primorskem. Mati jo je meša- la z dolgim lopatarjem. V svitu brljave električne svetlobe in v dvigajoči sopari so se zabrisale njene gube, kakor dà bi hotele skriti njena leta in njeno trpljenje. Oči so ji živo žarele kot v tisti davni mladosti, ko je šla v begunstvo vsa polna upanja in sanj. Za poslednje jo je življenje ogoljufalo, upanja pa ji ni vzelo. Upanje je bila tista sila. iz katere je izvirala vsa njena moč, njen po gum in njeno prepričanje, da bo na svoji lastni zemlji nekoč res prava gospodinja in da bo ljudstvo, kateremu je pripadala, pro sto okov, To prepričanje je bilo tako glo boko zakoreninjeno, da ga ni omajalo nobeno sovražno dejanje in nobena še tako velika duševna bolečina. »Nocoj nama boš morala veliko pripove dovati. Od jeseni, ko sva bila zadnjič tu. se je veliko nabralo, kaj ne? In kje je Ma rija in kje je Emil?« sva jo v isti sapi vprašala. »Emil je tam, kjer je bil, Marija že dol go ni doma. Ona ima vedno svoja pota. Veni, da dela za našo stvar in to mi je dovolj, za ostalo se ne menim. Včasih si rrislim, da se bova morala z očetom še na stara leta ubijati s to kmetijo. Ko bi še živel naš Vlado in bi se nekega dne po osvoboditvi vrnil, bi bik) vse drugače. On je imel največ smisla za dom. Vedno je govoril, kako bo preuredil to našo podrtijo, ko bomo priključeni Jugoslaviji Pod Italijo smo delali samo za davke in nismo nikamor mogli, pa tudi ,ni imelo smisla.« In kakor vselej, ko se je spominjala svojega najmlajšega sina, ki je padel nekje pri Rovtah, se je zaiskrila solza v njenih oče! Takoj na to jo je z robom predpasnika skrl no obrisala, kakor da bi se je sramova Ponosna je bila na svoje tri otroke in na h da so šli tako premočrtno na pot borbe upora. Da je bila ona risia, ki jim je k.r k temu svetlemu cilju, ui najbrže nikdar po mislila. '' ; »Saj nočem jokati, solze mi kar sanic včasih privro«, je tiho rekla. Vem, da nisci, sama, mnogo je takih mater kol jaz ii mnogo jih je ž.e žrtvovalo več kot enega otroka. Treba je razumeti našo borbo i' treba je vedeti, da je potrebno za njo mnogo, mnogo žrtev. Nihče več nam ne bi mogel odrekati pravice do te naše zemlji Vsaka ped je prepojena s krvjo naših otrok Na Trnovem so zadnjič skoraj vse požgali. Kar je ostalo, pride zdaj na vrsto.« In kakor v potrdilo njenih besed je presekal tišino rezget strojnice in strel iz kanona. Na Trnovem se je pričela borba. »Lahko se zgodi, da se Nemci še nocoj pripeljejo iz Ajdovščine in pristanejo kje v bližini. Takoj po večerji pojdete v bunker, med večerjo pa bomo postavili stražo. Hoteli smo izmenoma stražiti, loda ni nam dovolila. »Stražila bom »ama,« je skoraj ukazova-je odredila. Razumeli smo, da je tudi to delo eno iz med tistih neštetih drobnih del, ki jih je opravljala vsak dan za partizane in nismo ji smeli kaliti veselja. Klara Samsa Janez Svctokriški Ob 300-letnici znamenitega Vipavca Ko so okoli 1000 zagorele grmade, uničujoč petdesetletno knjižno prizadevanje slovenskih protestantov, predvsem Trubarja, Krelja, Dalmatina in Bohoriča, so se slovenski knjigi obetali slabi časi. In res, doba, ki obsega 17. in dobršen del 18. stoletja, se ne more meriti s protestantsko, kajti še za vse potrebne nabožne tekste ni poskrbelo. Nov slovenski tisk je postal prava redkost. In v času. ko nad pol stoletja ni zagledala belega dne nobena slovenska knjiga, v času največje literarne revščine in suše, se je rodil in doraščal na vipavskem Sv. Križu mož. ki je prvi slovenski cerkveni govornik in ki je presegel vse so dobnike tako po obsegu kakor po zanimivosti svojega pisanja. Ta mož ie Janez Sve-tokriški, a njegovo delo, pet zajetnih knjig, pomeni vrh slovenskega literarnega gibanja na prelomu 17. in 18. stoletja. O življenju Svetokriškega ne vemo kdo ve kui. Rodil se je okoli 1G45. leta. tore! pred 300 leti. Njegov rojstni kraj. Sv. Križ v Vipavski dolini, je bil mestece, kjer so od 1034 delovali kapucini. Mednje ga je privedla želja po učenosti in stiki s samostanom. Po študiju, morda tudi v BcikI kah. se je slovesno zaobljubil, bil posvečen, postal pridigar, gvardijan it. j. samostanski predstojnik) v Trstu in v Sv Križu, bival nato v Ljubljani, spet v Trstu, nato v Novem mestu in v Gorici, kjer je umrl 1714. leta. Od 1G91—1707 je Svetokriški izdal pet slovenskih knjig z našlovom Snenim Promp-tuarium (Sveti priročnik) V 1 in 2. zvezku je objavil pridige za nedelje in praznike, v tretjem samo za praznike, v četrtem so razne priložnostne pridige, v petem spet nedeljske. Naslovi posameznih knjig so po tedanji rabi v latinskem jeziku. Do literarnega dela so ga pripravili to-varisi, ker so ga venomer prosili, naj hm posodi svoje pridige Bil je namreč tako slaven govornik, da so ga ljudje radi hodili poslušat in včasih je v cerkvi zmanjkalo prostora, pa je pridigal kar pod milim nebom. Vsebina pridig se seveda tiče verskih stvari. Najbolj zanimive so priložnostne pridige v četrti knjigi, pa tudi v tistih govorih. ki obravnavajo čednost in greh. zveličanje in kazen, je natresenih toliko zanl mivosti in zgodbic, da jih človek še danes rad prebira Gotovo je bil najbliži! poslušalcem. kadar je segel po primeri, ali, kakor on pravi, »prglihi« iz vsakdanjega življenja Tudi basni lahko, na jdemo v njegovih knjigah. Posebno obeležje pa' daje nekaterim pridigam humor. Svetokriški se je zavedal, da bo s smešnico pritegnil poslušalce in kljub smehu plodovito vsadil v njih srca besedo in nauk. Rad se ponorčuje s seboj, s poslušalci, z zakonci itd. Svetokriški je po večini govoril preprostemu ljudstvu. Zato pričakujemo v njegovem pisanju vsaj nekaj podobe našega življenja izpod konca 17. stoletja. Narod, kateremu pripada, imenuje Slovence, redko beremo izraz Kranjec, a vemo, da so takrat drugi pisatelji za Slovence največkrat rabili izraz Kranjci, Potem odmevajo v pridigah Svetokriškega vsi veliki dogodki tedanjega časa: boji s Turki, ki jim je posvetil kar tri govore, ’ uga in lakota: iz takih govorov izvemo za marsikatero trpljenje naših prednikov. Z veliko ljubeznijo je govoril materam: hudoval pa se je na mòdo, češ kakšni reveži so krojači, ker nikoli ne morejo ustreči ženski nečimurnosti; grajal je čevljarje, ki so namesto usnja uporabljali papir, mesarje, ker so prodajali kosti namesto mesa. Nekaj izvemo tudi o tobaku, ki je v tistih časih že bil v rabi: nekateri, pravi, bi rajši pustili kruh. kakor tobak. Seveda veruje kakor njegovi sodobniki v coprnice, celo sanje tolmači v svojih pridigah. Jezik, v katerem je pisal, pa ni no čist. ne vzoren, a hvalno je, da se je skušal držati dolenjsko osnove, torej literarnega jezika, kakor so ga uvedli prvi naši pisatelji v 10. stoletju Vendar ga dostikrat za- [Da spoznamo, kako jc pridigal naš Vipavec, vaj sledijo tu nekateri odlom, ki. v jeziku, kakor ga je on pisal. Prvi odlomek je iz novoletne pridige, ki je posvečena zakoncem in ki se v njej norčuje z senom/ pa tudi z mosmi.) O ženah Žene so mačje nature. Mačka, kadar jo gladiš inu krotku pruti nji govoriš, ona se prati tebi gladi inu krotka izkaže; aku pak začneš pinti nji šrajat inu jo Sčipat, začne tebe praskat inu od tebe bejžat. Ravnu lo-tu od tvoje žene imaš se troštat. zakaj ostre inu hude besede tudi ostre sPu hude besede prneso, dobre pak inu sladetTbesede dobro inu krotko ženo store. Naše srce Srce naše je kakor Proteus, kateri se preobrne v to podobo, katera njemu doparle; kakor cameleontes, kateri sledno farbo nase vzame; kakor malin, kateri mele vsake sorte žitu; kakor en plac, na katerem se sledna kupčija predaja: kakor ena šula, v kateri vsi uki se zapopadejo; kakor enu morje, v kateru vsi studenci inu potoki tečejo; en pungrad, v katerem vse sorte lepih rož rastejo. nese v domače narečje. So pa nekatera mesta takšna, da iz njih zazveni lepo, domače in neprisiljeno izražanje in gladka proza. Svetokriški se je oddolžil splošni pridi-garelli struji 17. stoletja. Pri tem pa ni ostal gluh za okolje, v katerem je živel in deloval. Od drugih naših takratnih pridigarjev. od Rogerija in Basarja, ga loči manjše učenjakarstvo, loči ga domačnost in humor. Praktičen pogled na slovenske razmere in izkušnje, ki si jih je pridobil v raznih slovenskih krajih, so ga napravile za književnika. Poleg spoznanja, da so potrebni prav slovenski vzorci pridig, mu je potisnila pero v roke tudi literarna ambi, cija, kajti njegovo delo presega po obširno sti okvir priročnika za nujnejšo potrebo. Za slovensko slovstvo, ki je bilo tedaj kaj revno, pomeni Promptuarij veliko pridobitev, ker je v primeri z vso nabožno slovensko literarno proizvodnjo tiste dobe naibolj izvirno delo, zlasti tam, kjer je pisatelja zanesla gorečnost in temperament, da je pozabil na učeno navlako. V nemajhni meri je k temu pripomogla tudi prirojena zgovornost, saj nam je že iz tiste dobe otira-njena o Vipavcih označba, da so »govorači«. Sveti priročnik je hkrati prva slovenska knjiga, ki se v njej oglaša barok. Tako je naš kapucjnec ustvaril uspelo pomoč za sodobne in poznejše mašniške rodove, slovensko slovstvo pa je obogatil z vsebinsko in oblikovno nad vse zanimivim delom. Dr. Mirko Rupel „Prgliha“ Hočete eno prgliho. imeli, de bote vašo nevarnost zamerkali, per plesali v hude misli, želje inu grešnu djajne pasli? Sto kjekedaj vidili eno staro babico, katéra v holtarijo gre ter si pusti eno majoliko slad-kiga prosekarja prnest? Narpoprcj gleda to belo majoliko ter ji dopade ter misli: bo tudi dobru vinu noter, dokler je taku lepa majolika. Pokusi eno kaplo. Vidi, de je sladka, si natoči en glaž; ji dobru dej taista sladkast K uma j popije en glaž, do spet tiga druziga želodec želi. Ne more nehat, dokler celo majoliko počasi popije Kadar se je dobru napila, hoče proč pojti. glava se začne vrtejti, možgane' so zmejšale, se »začne «potekat, okuli pade. glavo si rez-bije inu seli takrat zamerka, v knkoršno škodo taisti glaži sladkiga vina so njo pr-pravili. Glihi viži una mlada persona, una de-kelea, gre na ples. Vidi taiste bele inu rdeče majolike, lepota ji dopade, začno pokušat ene kapelce sladkasti te lubezni, začne natakat glaže sladkih besedi, par srci ji dobru dej, potem se lubezen vname, ne more nehat, dokler svoje divištvu ne >'ez-bije. Inu šoli takrat spozna, koku so škod. livi taisti sladki glažki. katere je v plesi pokušala. ------ ------------- * .......... Jlo&stava i/ fiud fuduzOMkun i/cUn/atn Ut sUotcun i/ Teslu L. Spacal: Naslovna stran kataloga Zveza primorskih partizanov je sprožila srečno zamisel, da v okviru partizanskega tedna organizira vidno kulturno prireditev. Na iniciativo Zveze primorskih partizanov in dela dnevnega časopisja v Trstu, je skupina, slikarjev v ponedeljek odprla vrata razstavnega salona »Trieste« v Viale XX. settembre 16 in razstavila vsega 78 del. Vabilu za udeležbo na razstavi se je odzvalo 28 slikarjev in kiparjev. S svojo udeležbo na razstavi so hoteii dokazati svojo solidarnost in prikazati svoj visoki moralni in humanitarni čut. Del izkupička za prodane slike je namreč namenjen vdovam in sirotam padlih partizanov. Ko dajemo izraza zadovoljstvu, ki nas navdaja nad številno udeležbo umetnikov, samih Tržačanov, podčrtavamo, da je naše zadovoljstvo tem večje, ker vemo, da so bili nesebični in idealni nagibi tisti, ki so jih vodili pri njihovem sklopu, da se razstave udeležijo. Hoteli so jasno manifestirati misel, s katero je prežet ves svobodoljubni svet: čut simpatije do tistih, ki so kovali jeklo, tolkli tirana in pomagali privesti človeštvo v nove zarje svobode, napredka in dela. Slikarji in kiparji so se s svojim javnim nastopom oddolžili tistim, ki so dali največji prispevek, svoje življenje, za osvoboditev človeštva od tlačanstva in bede. Nagibi, ki so vodili umetnike pri njih udeležbi na razstavi, so vzvišeni in plemeniti, stojijo nad pristranskim gledanjem na dnevno politiko in lokalnimi političnimi smermi. Kdor pozna sedanje razmere v tržaškem umetniškem svetu, vè, da je v Trstu prav-lako težko kot delikalno govoriti o nepristranosti umetnosti. Dejstvo pa, da je naša razstava, kot vidna kulturna prireditev uspela tako po svoji kakovosti kakor tudi po njenem vsebinskem pomenu, da je javnosti občutek, da ima ljudstvo svoje tolmače lepote in umetniškega ustvarjanja. In nihče ne more tajiti, da jo v tem občutku veliko sreče in ponosa. Medtem ko jc skupina svobodnih, neobremenjenih in s širokim gledanjem na svet prežetih umetnikov z vso iskrenostjo razstavila svoja dela v korist partizanskim vdovam in sirotam, berem. da priredi skupina slikarjev in kiparjev iz Trsta na pobudo in pod pokroviteljstvom severuo-italijanske matice »Odbora za Julijsko Behečijo in Zadere razstavo v Milami. Namen razstave je prozoren, odbor pa. pod čigar pokroviteljstvom se bo razstava vršila, je siguren porok ciljev, ki jih razstava zasleduje. Z eno strani torej visoki čut človečnosti s širokim gledanjem, z druge strani pa umetnost vprežena v voz lokalnih strankarskih strasti. Če se ozremo na razstavo, ki je v partizanskem tednu, lahko ugotovimo, da jc kakovostno na dostojni višini. Na razstavi so zastopana imena, ki so pristno domača in taka, ki so že zdavnaj znana v umetniškem svetu. Po svoji resnosti in umetniški kakovosti znani Černigoj, Moro, Spacal, Lupieri, Lukežič, Cesar, Lucano in Lotta in cela vrsta manj znanih drugih so zastopani na razstavi z novejšimi odličnimi deli. Poznam Černigoja iz mnogih razstav. Poznam njegovo bogato fantazijo in njegov veliki smisel za skladnost poleg temeljitega znanja v tehniki in materiji. Barvit in slikarsko zgrajen ima za seboj celo umetniško karijero. Mojster v podajanju in interpretaciji narave, tihožitja in portreta, je zastopan na tej razstavi s tremi deli odlične kakovosti. Iz njegovih treh pejsažev jc čutiti neposredni kontakt umetnika z naravo, njegovo bogato fantazijo v barvnih tonih in njegovo temeljito poznavanje obrti. Černigoj je slikar, ki je doživel vse stopnje notranje umetniške evolucije in se povzpel do zavidljive višine. Njegova dela bodo ostala kot dokumenti sodobne moderne, ki je vzrasla na barvno bogatih in slikovitih tleh Primorske. Černigoj je pravi sin mesta Trsta z vso njemu bogato slikarsko retoriko, razgibanostjo in profinjeno eleganco. To je tudi sedaj zelo zgovorno podal v svojih treh pejsažih. Moro je meditativen, čuteč iu občutljiv. Od tod socialna nota v njegovih delih, ki so ravno tako z dušo občutena kakor s srcem podana. Ljubi efekt v dobrem smislu besede in je prepričan, da z njemu priljubljenim kadmijem pove vse tisto kar v svoji mehki in občutljivi notranjosti čuti. In to čuti tudi gledalčevo oko, ki za hip obstane pred njegovimi slikami. Njegova dela vzbujajo v človeku mogočni občutek vse vojne grozote, oko pa vso težo njegove stvarno in skromne palete. Tudi slučajnostni efekti, ki jih je opaziti na nekaterih slikah ne kazijo celote. Eden mlajših razstavijalcev je Lotta. Poznam ga kot resnega, stvarnega in mnogo obetajočega slikarja. Njegova dela so kakovostno odlični sadovi njegovega seriozne-ga nastrojenja. Po naravi zelo nadarjen, gleda na umetnost z realno duhovitostjo in ^ pretehtano autokritiko. Zdi se mi,, da baš v tem leži vsa tajna njegovih bodočih uspehov. Njegova dela so občutena in naštudirana, njegova roka je razgibana in sigurna. M a r i a L u p i e r i je umetnica po vsem svojem občutku in svojem uglajenem čutu za harmonijo in barvo. Skromna v svojem življenju je skromna tudi v svoji umetnosti, ki pa je toliko bolj občutena in ki je tihi izliv njene čuteče notranjosti. Zna biti iu in tam v svojih delih vpijoča, v vseh delih pa je harmonična in disciplinirana umetnica visoke kvalitete, ki bo dala še mnoge dokaze svoje resnične sposobnosti in bogate duše. Iz vse skupine izstopa po svoji slikarski koncepciji slikar Lukežič. Tolmači svoja čustva in svoja doživetja s skromnim, a toliko bolj delikatnim izrazom. Njegova materija in njegova vsebina vzbuja vtis elegičnosti, krije pa v sebi toliko smisla za nianse, skoro bi rekel odliko v gradaciji, ki je dobremu opazovalcu vidna, da mu gre visoko priznanje občutka, smisla in doživetja. Njegovo polaganje tonov ni slučajno. Je izraz njegovega subtilnega občutka, kot je tudi osebno ves subtilen in resničen. Spacal je slikar visoke kulturne ravni. Temeljiti poznavalec materije je docela predan temeljitemu, solidnemu slikarstvu. Od narave obdarjen s profinjenim okusom in visokim smislom za barvo podaja svoja umetniška doživetja z njemu originalno koncepcijo. Opozarjamo na njegovega »Mrtvega partizana«, ki se odlikuje po svoji zamisli in svoji barvno skladni kompoziciji. Njegovi uspehi, ki jih je doživel v tujini, so iz sedaj razstavljenih del le še bolj umljivi. Primorskemu ljudstvu se bo oddolžil gotovo še z bogatim zakladom trajnih del. L’enfant terrible skupine je Cesar. Revolucionaren in glasan po svojem duhu je tudi na platnu pogumen, barvit, poln fantazije in domisleka Cesar je duhovit in zato podaja duhovitost v svoje portrete in tihožitja in je v svojem slikarstvu razgiban in bogat. Lucano je slikar romantičnega nastrojenja, ki išče efekte v barvi in predmetu. Njegova umetnost je umirjena, skladna in solidna, kakor je tudi on sam umirjen. Za Hlavàtyja vem, da je podal iskreno, kar je podal. Ljubi prosojne akva-i elc, neposredno tehniko in govori tako kot je nastrojen: ležerno s tendenco, da izpopolni lastni okus in način tehničnega podajanja. Ljubi lepe markantno pokrajine in neposredne vtise življenja okoli sebe. Išče skladnost v barvi in celoti. O kiparjil) in ostalih slikarjih bom spregovoril v prihodnji številki tega lista. Če naj še omenim celotni vtis razstave, moram reči, da napravi razstava na obiskovalca v celoti zelo ugoden vtis. Razstava je skrbno prirejena, ni prenatrpana in daje obiskovalcu veliko duhovnega užitka, ki zapusti trajne in prijetne vtise. Ne more pa žal uresničiti tiho željo marsikaterega obiskovalca. Prostore razstavnega salona, smatram v toliko za neprimerne, v kolikor so umetno osvetljeni. To gre na škodo barvnih efektov slik. Z rumenimi žarki nasičena umetna osvetljava jemlje ali izpremeni vrednost kadmijskih tenov, medtem ko potencira vse tone hladne barvne skale. Razstavne prireditve so pa spričo pomanjkanja iz strokovnih vidikov pravilno zgrajenega salona pač navezane na te, prostore. Po-Ireba po boljšem razstavnem prostoru, ki bi naj imel razsvetljavo od zgoraj, je v Trstu naravnost kričeča. Šele tedaj bo dana -možnost večjega užitka na razstavah in temeljitejše barvne analize razstavljenih del. Pričujoča razstava je zanimiva kulturna prireditev. Odlikuje se po svoji spontanosti, svoji skrbni izbiri razstavljenih del, predvsem pa po svojem vsebinskem pomenu ter iskrenosti razstavljalcev. Za orientacijo je izdalo vodstvo razstave skromen, a okusno opremljen katalog, h kateremu je napisala Marija Lupieri vodilne misli in nagibe razstavljalcev. Zunanjo stran je okusno opremil z originalno grafiko slikar Lojze Spacal. Tako prireditelji kakor tudi razstavljale! eo lahko z uspehom, vsaj kolikor gre za moralno stran, materialna še ni dokončna, zelo zadovoljni. Zdrava javnost je razstavo sprejela z nedeljenimi simpatijami in priznanjem, (Sledi) ak. -£ju«fsfti tedni fi ===== 5 — NESMRTNOST JOSIP SMOLČIČ1 (Iz toščine prevedel! Marinčič Ivo) Na nekem lazu v Tivrovskem gozdu je umiral partizanski vodja. Partizani iz gozda Tivrov so postali slavni zaradi svojih drznih pohodov daleč onkraj ukrajinskega Podolja. Ti možje — gozdovniki — so metali iz tirov nemSke vojačke vlake, poganjali v zrak mostove, zažigali vozove z bencinom. In vsakdo v deželi, tudi Nemci, so vedeli, da poveljnik, skrivnostni »Tovariš B«, ni bil nihče drugi kot Kristja, Kristina Nikolajevna Bokalčuk, telefonistka iz Komarovke. Kristinin oddelek ni štel nikoli več kot trideset partizanov. Večji oddelki so se prej ali slej razvili v večje bojne edinice s preskrbovalno in drugimi pomožnimi službami. Mali oddelek pa se je laže skrival po gozdovih in globelih, ali pa je popolnoma izginil mod prebivalstvom in se potenj lahko pojavil tam, kjer so ga najmanj pričakovali in kjer je lahko povzročil sovražniku več škode kot večja edinica redne vojske. To je bil vzrok, da je Kristina za operacije rajši uporabljala majhno skupino bojevnikov čeprav je vedela, v katerih mestih in vaseh v vojni preizkušenega Podolja bi lahko dobila ojačenjc. Kristina je s svojim oddelkom izvršila nad 50 operacij v šestih mesecih in vse srečno speljala; v zadnjem spopadu pa jc bila smrtno ranjena. Drobec mine ji je zmečkal obe stopali, ena krogla ji je razbila koleno, druga ji je preluknjala želodec in že je mlademu telesu grozila smrt. G:tni zdravnik Jaša Slajman, študent zo-bozdravniške šole v Vinici, je ugotovil ynetje ran in splošno okuženje ter ji prisodil največ dva dni življenja. Kristina je ležala na trati. Nebo nad njeno glavo je bilo kot sinji zastor, sonce ji je ogrevalo noge, lahna sapa je hladila vročično čelo in na robu gozda so stali v strnjenih vrstah kakor na straži grčavi gabri. Trideset partizanov se je zbralo o-krog svojega umirajočega poveljnika. S kapo v roki in sklonjenih glav so poslušali lijene zadnje besede. Bili so med njimi viničarji od Mogiljeva, ribiči od Dnjestra, železničarji od SSmerinke, težaki od Buga, ljudje iz tvornice sladkorja v Gnivanu, študentje iz Vinice, lončarji iz Mcžirovega in mnogo dolinskih kmetov. Poleg Kristine, držeč jo za roko, je klečal Timofej Hopta, kemik iz sladkorne čistilnice v Sajgorodu, ki je bil njen štabni načelnik in pribočnik. Pred vojno sta si bila obljubila, da se bosta vzela. Timofej Hopta je trikrat izdelal načrt hladne Kristinine prste, z levico pa je brezbrižno nategoval platno, s katerim so bili pokriti zaboji dinamita, ki so ji služili, za ’ ležišče. Sladkorna čistilnica, kjer je bil zaposlen Hopta, se je imenovala po tretji petletki. Dograjena samo tri leta pred vojno je bila največja v vsem okolišu, eden prvih industrijskih kolosov Stalinove tretje petletke, ki naj bi prinesla bogastvo in blagostanje ukrajinskemu ljudstvu. Podoljski kmetje, viničarji, lončarji, in ribiči, vsi so jo gradili s svojimi rokami. Sedaj pa, ko so prišli Nemci, so Tivrovi partizani sklenili, da uničijo svoje lastno delo, da spremenijo svoj ponos in veselje v pepel. 0.1 tridesetih partizanov jih je delalo v čistilnici nič manj kot petnajst, eni kot kopači, drugi kot električarji, mizarji ali skladiščniki. In v glavni sezoni so vsi pomagali spravljati peso ali pa opravljali raznovrstna druga opravila, za katera so bili potrebni delavci. Timofej Hopta je trikrat izdelala načrt za zavzetje in poruSenje čistilnice. Po prvem načrtu naj bi stavbo samo minirali. Ta naloga je bila poverjena malemu oddelku partizanov, toda Nemci so stvar izvohali in minerje obesili. Drugič so name ravalt delavci sami razbiti stroje in zažgati delavnice. Tudi to pot je bila zarota odkrita, kolovodje so postrelili in ogenj pravočasno pogasili. Končno so partizani sklenili, da javno naskočijo tovarno, da pobijejo straže in da vržejo bombe in granate v stroje. Nemci pa so privlekli na dan strojnice in možnarje ter dobili bilko. Či-. st Unico je stražilo več sto mož in Nemci so bili tako v številčni premoči. To je bila bitka, v kateri je bila' Kristina ranjena. Partizani so komaj utegnili pobrati svojega ranjenega poveljnika in ga odnesti v gozd na varno. »Poslušajte me, možje!« je spregovorila umirajoča žena s šibkim glasom, poslušajte me vsi in ti tudi, Timofej!« Partizani so postali pozorni in so se primaknili bliže. Timofej je dvignil glavo in približal uho Kristininim ustnicam. »Umiram,« je dejala Kristina in lahen nasmeh ji je zaigral na obrazu. »Zbogom, moji dragi! Nikoli več se ne bomo videli. Toda, ljudje, živite dalje, da uničite fašiste in da osvobodite Ukrajino. Potem lahko u-mrete, ampak pustiti morate otroke za seboj, ker nekdo niora ostati za nami, da bo ponovno izgradil naše sovjetsko življenje .. .« Kristini ni bilo lahko govoriti in le s težavo je lovila sapo. »Umiram,« je ponovila, »ampak dokler je moja misel še jasna, moram še nekaj napraviti. Pridite bliže, glas mi pojema.« Partizani so pokleknili poleg nje in sklonili glave, da bi ujeli njeno besede. »Prva stvar .« jc povzela Kristina, »jo imenovanje poveljnika, ki naj prevzame moje mesto. Jaz imenujem Timofeja Hopla. Ali čuješ? Timofej, dragi moj? Imenujem te za poveljnika zato, ker poznaš vsako drevo v našem gozdu, ker imaš glavo na mestu in ker dobro poveljuješ. Vem tudi, da boš 'stremel za tem, da maščuješ mojo smrt, da maščuješ najino uničeno ljubezen in tvoje globoko sovraštvo bo najboljši maščevalec našega teptanega, trpečega ljudstva .« Njena pojemajoča sila se je po tem naporu izčrpala. Zaprla je veko. Njeno dihanje je sunkoma raslo in pojemalo, zrak si je moral utirati pot skozi tesno stisnjeno zo--bovje ... Zdelo se je, da so se ustnice skrčile in pokrile zobe. Na temenih so se pojavile temne vdrtine in vse mišice so splahnele z obraza; nos in ličnice pa so izstopile. Partizani so molče klečali in čakali. Vsa narava je umolknila, samo veter je pošu-tneval z listjem grčavih gabrov. -»Sklenila sem,« je z muko dejala Kristina, »sklenila sem, da , se predam Nemcem preden umrem .. . Naj me pokopljejo skupaj s svojimi mrtveci.« Med partizani, ki so bili zbrani okrog mrtvaškega ležišča, se je dvignilo začudeno mrmranje in trava je šuštela, ko so nemirno prekladali sem in tja v težke čevlje obute noge. Ostro so zrli Kristini v obraz, in težak vzdih se je iz.vil iz tridesetih prs. »Saj se ji blede,« je pošepnil nekdo. Kristina je Cula. »Ne blede se mi.« ,je odvrnila mehko »popolnoma sem pi i zavesti in vem, kaj govorim. Predala se bom Nemcem in Timofej mora ustreliti vsakogar, ki bi se drznil ugovarjati.« Partizani so umolknili, toda njih dihanje je bilo razburjeno in zrli so umirajoči Kristini naravnost v oči. Sest mesecev je bila Kristina, član komunistične stranke od' leta 11133, najboljši jezdec in strelec vsega Podolja, sovjetski poslanec, stahanovcc; šest.mesecev jo bila njihov vodja. Kristina je vzdržala njihove poglede in se medlo nasmehnila. Zaprosila je zdrahi nika, naj ji da pijače in Jaša Slajman ji je podal čašo lesnikovca. Napravila je nekoliko požirkov in glas ji je postal jacji. »Timofej, Timofej, izberi pogumnega dečka, ki se ne boji ili v smrt ter ga pošlji s pismom v našo sladkorno čistilnico! Pi-smo naslovi-na poročnika pl. Milktaubeja, poveljnika nemške posadke. Piši. . . l'imo-fej Hopta se ni zganil. »Timofej!« Kristinin glas je postal resen. »Nisem še mrtva in dokler živim, sem tvoj poveljnik.« •Timotejeve oči so potemnele, in močno je pobledel. Jaša pa mu jc prikimal, češ naj se ne upira, saj sé Kristini blode in je treba umirajoči ugoditi. Tako. bt storil vsak zdravnik ob postelji umirajočega bolnika. Toda Timofej Hopta se ni zganil; ni se mo gel odločiti, da bi sodeloval pri izdaji, čeprav na zahtevo ženske, ki jo ljubi in ki sedaj umira. Naj umre tako Casino in čisto kakor je živela. »Neumnež«, ga je nežno pokarala Kristina. »To ni nikako izdajstvo, to je vse samo prevara. Piši...« S pritajenim, počasnim gladom je narekovala; »Poroèiyk pl. Milktapbc. Jaz, ataman Kristipa, tovarišt B, se obračam naravnost na Vas. V našem zadnjem spopadu ste me težko ranili in zame so dnevi bojev za vedno končali. Moja roka se no bo več dvignila proti Nemcem. To pa ne samo zato, ker nimam več dovolj moči za borbo, ampak zato, ker sem se odrekla svojemu partizanskemu delovanju. Prekleti naj bodo partizani, ki so me pustili v gozdu samo, da umiram od ran sedaj, ko jim nisem več potrebna. Samo eden mi je ostal zvest in po- šiljam ga k Vam s tem poročilom. Zelo se jezim na svoje bivše tovariše in hočem se maščevati za njihovo krutost do mene, njihovemu poveljniku. Obljubljam Vam, da Vam odkrijem vso naše steze, vse naše načrte in skrivališča, ako me odnesete iz gozda in poskrbite, da umrem med ljudmi, po človeško. Moj poslanec Vam bo za vodnika. Kristina, Tovariš B, poglavar Tivrova.« Zopet je zavel šepet skozi partizanske vrste, kakor zaveje veter preko koruznega polja. Nekdo je težko vzdihnil, nekdo pa se suho zasmejal. »Ne bo ji verjel«, je menilo več glasov. »Ne bo ji verjel«, so pritrjevali ostali in začeli govoriti vsi hkrati. Zmanjšana napetost jim je razvezala jezike. »Ne bo ji verjel, pobih bo poslanca in s tem bo konec zadeve«. Sloveski zbornik 1942 Okoli božiča 1945 jo pri državni založbi Slovenije izšel Slovenski zbornik 1942. Ta knjiga je ponatis ilegalne izdaje iz 1. 1942 in je po obliki drobna knjižica, po svoji dokumentarni vrednosti in vsebini pa sodi med najpomembnejše knjige zadnjega časa. Zbornik je 1942 izšel v najbolj kritičnem času slovenske zgodovine. Bil je to mračen čas, ko so na slovenskem ozemlju vladale fašistične tolpe. Nemški okupator jo na svojem področju sežigal slovenske knjige in prepovedal slovensko govoric«!. Habjani pa so v tkz. Ljubljanski pokrajini slovenske kulturne delavce vabili k sodelovanju. Toda slovenski pesniki in pisatelji so se držali načel kulturnega molka in so svoje sodelovanje z okupatorjem odklanjali. Večina njih Jo stala trdno za Osvobod Ino lundo in sodelovala pri njenih publikacijah, ki so se v številnih izvodih širile med Ijndsivoni; tako so slovenski knliiiiniki budili Parodili odpor. »Da, ubil bo poslanca«, je dejal Jaša, »ampak prišel bo kljub lomu. S seboj bo pripeljal vso garnizijo, ker bo sumničil, da je vso le zanka. Vssakdo lahko to uvidi.« Jaša je umolknil, ker se je zavedel, da je zdravnik. Pa jim rozloži ti, Kristina Nikolajevna! Povelinikova beseda je zakon.« »Prav imaš«, se je Kristina nasmehnila s posinclimi ustnicami. »Ne bo mi verjel. Morda bo ubil tudi poslanca. Lahko so zgodi, da sam no bo prišel, poslal bo pa svoje ljudi. Poslal bo celo posadko, ker bo sumil, da tiči kje zanka. Vsak lahko to uvidi.« Partizani so umolknili in se začudeno ozirali od Kristine na Timofeja in od Ti-mofeja na zdravnika. Nato jc.nekdo spregovoril: »Kristinin načrt je dober. Bolje, izvabiti Nemce semkaj in borili se z njimi v hosli, kakor pa na odprtem polju pri čistilnici sladkorja.« »Dobro«, je pritrdilo več glasov. »V bosti se lahko bori trideset ljudi proti tristo.« Kristina jih je prekinila z'nemirnim pogledom. | »Ne. tovariši, moj načrt je drugačen. Poročnik bo posial polovico ali dve tretjini svojo posadke. To pomeni, da jih bo ostalo v. tovarni samo polovica, toliko kot jih je bilo pri zadnji bitki. Morda bo pustil v tovarni kakih petdeset Friccv brez strojnic, ker jih bo vzel vse s seboj v gozd. Morda ho pustil možnarje. V tovarni imajo dva. Alt se še nikoli niste borili proti petdesetim Friceih in d ve m možriarjem? Vdrli boste noter, prijeli strojnice od strani in potem pognali našo čistilnico v zrak, da ne ostane ničesar od nje •— razen spomina.« »Tako je!« je odgovorilo več glasov. »Kaj'pa "bo s teboj, Kristina?« se je nekdo boječe spomnil. Kristina je vzdihnila. ✓ »Meni preostaja samo še malo ur življenja. Ali naj umrem na .pernici.kakor kaka visoka dama? Ta smrt ni za partizanskega vodjo. Vi sami ste me izbrali za,svojega poveljnika, zato me boste videli umreti v borbi.« Kristina je Se enkrat vzdihnila in pristavila šibkeje: »Prišli bodo . .. iskali bodo moje truplo, morda bodo razkosavali moje kosti............ Kaj zato?« Vsi so molčali. Timofej Hopta je pritajeno jokal. S trudom je Kristina dvignila roko in jo spustila na njegovo glavo. . »Dobro, kaj pa če ti ne boš umrla?« je tesnobno vzkliknil,nekdo v ozadju. Kristina ni imela uroči, da bi Še govorila. Bila je preslabotna. V času ko je Zbornik izšel, jc okupator z vsemi sredstvi poskušal za treti slovensko osvobodilno gibanje. Poskusil je zatreti tudi slovenski ilegalni tisk in je za njega posest in razširjanje predpisal smrtno kazen. V ti. steni času je okupator z žico obdal slovensko prestolico Ljubljano, zastražil vse dohode vanjo, po mestu samem .pa je zgradil bunkerje in pregrade ter s celo divizijo vršil blokade in racije ter gnal ljudi v taborišča. Na 'pomlad tega leta so padli pod italijanskimi streli prvi talci, a istočasno je plamtel vsenarodni odpor. Partizansko če. te, ki so prestale prvo zimo. so začele ofenzivo, osvobodile dve tretjini »Ljubljanske pokrajine« in stale pred Ljubljano. Tak jo bil čas, ko jo izšel prvi Zbornik 1942. Preprost po obliki, razmnožen na ciklostilu, a ob sodelovanju naših najvidnejših in že priznanih kulturnih delavcev. Baš v lem, da so med sodelavci Oton Zupančič, Juš Kozak, Ferdo Kozak. Albrecht. 1 . Prežihov Volano, Zwittcr in drugi naši kulturni prvaki, vidimo drugo značilnost in vrednost Zbornika. Naši najboljši niso zgrešili poti V pregnanstvo Igo Gruden : Državna založba Slovenije ju med svojimi prvimi knjigami izdala pred nedavnim pesniško zbirko Iga Guaina V PBEGNAN-STVO. Pesnik Igo Gruden, naš primorski rojak, je v slovenski literaturi že znana osebnost, saj je izdal že več pesniških zbirk, ki so med bralci naletele na ugoden odmev Celotna zbirka, ki obsega nad tiil pesmi, je ena sama obtožba slovenskega človeku nad nasiljem okupatorja. Zbirka je razdeljena na sedem ciklov pesmi, od katerih vsak prikazuje trpljenje na raznih postajah ioga slovenskoga križevega pota. - V prvem ciklu z naslovom -CcHca St; pet, opisuje, pesnik svoje vtise in doživljaje v ljubljanskih zaporih, spomni;» se svojih dragih doma in tovarišev, ki su jih ustieliii .kot . talce, ter premišlja o usodi slovenske domovine. Drugi cikel, v pregnanstvo nani govori o pesnikovi poti v internacijo preko- za-.str/nienega slovenskega ozemlja, pesnikove •rodna Primorske. . - Cikel Visco pa nam prikaže I'hš.'.-io in ijeleano -trpljenje slovenskih intetnm.iK -•'•v v zmago pravice in v vstajenje, s,l ivr v,st. :ig.i (eni..taborišču. Vera In .zaupanje .v končno naroda je pesniku navdihnilo, -iia'dino nesem PisuVo sinu. Četrti cikel. Padova in peti Bab prikazujeta hiranje in trpljenje v obeh .Slover,ara dobro znanih taboriščih, značilne so H ib-ske pestili C Brezčutni za lepoto pokrajine, v borili s smrtjo, ki vsak dan kosi ljudi, interniranci na tem iotoku smrti« z mislijo na svoje drage in daljni dom počasi ugašajo. Afrika jc naslov šestemu ciklu, ki sbka življenje in duševno trpljenje internirancev v taborišču v Egiptu. Umetniško je šibkejši od projšnjil). Zadnji ciklus Slovenska zemlja je slavospev slovenski domovini, izraža vero in upanje v njeno vstajenje, kar je lido tÈ-o-čem slovenskih internirancev edina opora v borbi proti malodušju, obupu in smrti, samo. Posebna odlika Grudnovih pesmi je, da so preproste, žive, in lahko razumljive, ker niso izumetničene v jeziku. Po sili doživetja, ker so nastale iz bolečine in trpljenja po ječah, taboriščih in iz liolnsli deg okrvavljene slovanske zemlje, pa so nov doprinos k dokazom nasilja okupatorja nad slovenskim narodom in človeštvom sploh. JCjuda&i iednUk NESMRTNOST (Nadaljevanje.) »Ako ne bom umrla«, je šepetala, »me bodo našli živo. Ali morda dvomite nad menoj? Ali se morda bojite, da ne bom prenesla njihovega rnuCenja?« Stežka se je nasmehnila. »Ali bo moj duh šibak? Ali bom Izdajalka? Tedaj, v i-menu naše svobode, v imenu našega naroda, v imenu Ukrajine: boljo je umreti v mukah, kakor izven boja. Tifnofej, izberi poslanca, zberi svoje ljudi, podvizaj se, dokler je še kaj življenja v meni!« Timotej Hopta se je sklonil in poljubil Kristini roko, to nekdaj mehko ročico z rdečimi prsti, a sedaj otrdelo in žuljavo od partizanskega življenja. »Lahko mirno umreš, Kristina,« je dejal odločno, »napravili bomo kot ukazuješ. Poročnik Milktaube se ne bo mogel upirati skušnjavi, da ne bi zajel takega partizanskega vodjo, kot je tovariš B. Za tako delo lahko pričakuje majorsko čast. železni križ in dopust domov. Ali pride sam ali ne, ni važno. Tokrat bomo požgali tovarno, in njen pepel bo slaven spomenik tvojega življenja, Kristina. Ob pogledu na razvaline se bt-ljudstvo spomnilo, da je Kristina Bokalj-čuk požgala to tvornico in preprečila Nem-pem, da bi se polastili sladkorja. In ko se bo povrnilo življenje v našo deželo, bomo zgradili novo čistilnico na istem mestu ter jo imenovali po tebi. Krist1 na. To bo največja tvornica na svetu. Daj mi ono pisma draga, jaz sam ga bom odnesel.« A Kristina je odrinila Timofeja. »Tebi se meša, Timotej«, je dejala. »Ali si pozabil, da si sedaj poveljnik oddelka? Kaj, če bi Nemci kaj sumili in ubili poslanca? Kdo bo tedaj vodil oddelek?« »Timotej ne sme iti«, so vzkliknili partizani. »Ako se javi zdravnik kot prostovoljec«, 'je dejala Kristina, »bo menda še najbolje. Izgledalo' bo bolj verjetno, ako ostane zdravnik pri umirajočem poveljniku.« Partizani so se ozrli na zdravnika. Jaša se je dvignil in zapel svoj oguljeni suknjič. »Grem!« je dejal. »Hvala ti!« je šepnila Kristina. Timotej Hopla je izročil Jaši papir, lepo zganjen na štiri dele. »Pojdi!« Jaša je vzel papir in ga vtaknil v vrečo med zdravniško orodje. Molče so se partizani razmaknili pred njim. Več rok ga je potrepljalo po rami v znak prijateljstva in pohvale: več drugih mu je krepko stisnilo desnico in mu želelo sreče. Nekateri izmed partizanov so šli do roba gozda, da bi ga videli odhajati, da bi ga še zadnjič objeli, Jaša Šlajnrmn je koračil preko robidovja, šel skozi goščo in se končno skril za gostimi vejami češminovega grmičevja. Tedaj je Kristina znova zašepetala. »Pojdite in pripravite orožje! Pustite me za trenotek samo s Timotejem ...« »Timotej«, je dejala, ko se je travnik izpraznil. ko ni trava več šuštela pod partizanskimi škornji in je ostal samo obraz njenega dragega med njo in nebesno modrino. »Timotej, boili z menoj za hip in molčiva«. Timotej Hopla je molče motril Kristinine postarane poteze, njene temne oei. njene od mrzlice razpokane ustnice in mislil na srečne dni pred vojno, ko je poljuboval te oči, božal ta dragi obraz. Sedaj je vsega konec. Počivaj srečno. ljubica, nn svoji vojaški smrtni postelji! Tudi Kristina je molčala. Življenje se je poslavljalo od nje. Sc je gledala nad seboj obsežno, brezbrežno jasnino domačega neba in nad seboj sklonjeni obraz moža, ki je ljubila. Poročnik pl Milktaube je prečital Kristinino pismo. Ukazal je, naj odsekajo Jaši ftlajmanu obe roki in mu jih dobro obvežejo, potem pa ga je poslal naprej, da bi vodil oddelek po gozdni stezi do trate, kjer je ležal umirajoči »Tovariš TJ« Ko je pustil kakili petdeset mož z dvema možnarjema in z dvema strojnicama v tovarni, je poročnik pl. Milklnube sam prevzel vodstvo oddelka. Jaša je zaradi izgube krvi lako oslabel, da ni mogel hoditi. Dva Nemca sla ga nesla na nosilnici pred oddelkom. Dospeli so do travnika lik pred sončnim zatonom. Kristina je še živela. Ležala je zapuščena na svoji postelji, ki je obstojala iz zabojev, pokritih s slamo Tik nje je stal vrč z lesni-kovcejn. V levici je držala ugaslo cigareto. Poročnik pl. Milktaube je bil star, pr«, brisan vojščak. Poslal je izvidnice na vse štiri strani, postavil straže za varnost zaledja in obkolil travnik. Nenadoma so s« izza češminovega grmičevja prikazali Nemci z vseh strani. Stiskali so krog in ga sklenili okoli Kristine, počasi in previdno. Poročnik pl. Milktaube je stopil iz kroga. Dva Nemca sta šla pred njim, noseč Jašo na nosilih. Poročnik pl. Milktaube se je ustavil dva koraka pred Kristino in opazoval sliko, ki jo je držal v roki. Bila je slika, ki si jo je Kristina dala napraviti, še ko je bila telegrafistka v Komarovki. Tedaj je bila še cvetoča, s svetlimi očmi in nasmejana. Vendar jo je poročnik pi. Milktaube kljub temu prepozna!. Ženska, ki je ležala pred njim, je bila Kristina Nikolajevna Bokal-čuk, o tem ni moglo biti dvoma. Potegnil je iz žepa Kristinin papir in ji ga pokazal. »Kako se pišeš?« »Bokalčuk«, je šepnila Kristina, »stopite bliže, ne morem govoriti glasneje«. »Ime?« je nadaljeval Milktaube. »Kristina.« »Tovariš B?« »Da.« »Kaj je pisano na tem papirju?« Kristina je ponovila dobesedno besedilo svojega pisma. Poročnik pl. Milktaube si je snel čelado. Potegnil je robec iz žepa, si obrisal čelo, globoko vzdihnil in se premaknil bliže. Nepremagljivi partizanski vodja Kristina je ležala pred njim premagana ter se predajala sovražniku na milost in nemilost. Toda njena četa še obstoja. Poročnik pl. Milktaube se je skloml nad Kristino in se takoj lotil svojega posla. »Nocoj že boš prišla v bolnico. Toda preden se vrnemo, ti bo lahko že slabše, zato je bolje, da se pogovorimo kar sedaj. Kaj mi imaš povedati?« »Povedala vam bom vse«, je rekla Kri- .,Slovensko narodno gledališče za Trst in Primorje je po uspelih predstavah v Trstu in Gorici uprizorilo večdnevno gostovanje po Julijski Krajini. Evo, kaj nam pripoveduje članica gledališča o svojem potovanju po Soški dolini. »27. II. je Rošlinka s svojimi snubci prispela v Bovec. To je bilo najtežje potovanje — od Vipave do Bovca, to je precej ur, smo prečepeli v odprtem kamionu, stisnjeni med kulise in drugo odrsko opremo. Zelo nas je zeblo, pa smo vendar peli vso dolgo pot; kako je bilo pa lepo! Ves čas smo se vozili vzdolž zelene Soče. gorskim velikanom naproti. Srečna sem, da sem mogla videti to pokrajino in ta smaragdni čudež reke. ki jo je naš pesnik upravičeno ovekovečil. V Bovcu smo uprizorili dvakrat Ro-ilinko v popolnoma zasedeni dvorani. Občinstvo nas je navdušeno sprejelo; pred vsako predstavo je predsednik tamkajšnjega Prosvetnega društva naslovil svečan in topel nagovor poslušalcem in izvajalcem. Po predstavi so nam priredili prisrčen družabni večer, nakar »o nas posamezne (bližine povabile na hrano in stanovanje. Ko smo odhajali, so prosili: »Ne zapuščajte nas! Ostanite! Vse vam damo. le igrajte nam še!« Težko smo se ločili ori dobrih in tako izredno gostoljubnih ljudi, a dolžnost je velevala naprej. Naslednje jutro smo jo mahnili v Kobarid. Nekako sredi pota med Bovcem in Kobaridom se za trenotek pokaže popotnikovim očem sam orjak Triglav. Tovariš Just nas je opozoril na to in ko smo zagledali, kako se je veličastno zasvetil v daljavi, smo ga goreče pozdravili in v njem vso ljubo Slovenijo. V Kobaridu nas je čakalo neprijetno prc senečenje. Oder precej zanemarjene dvorane nad pekarno je bil za Rošlinko docela neporaben, ker je bil mnogo premajhen; kaj storili? Pa jo iztuhta brihtna buča, tov. Vaio seveda: »Postavimo dru gega.« Pa so pljunili v roke naši fantje, do fi. ure smo delali in za predstavo smo imeli prav lep oder, postavljen na stare italijanske municijske zaboje Vse po starem partizanskem geslu: »ničesar ni, kav bi bilo nemogoče storiti«. Električar Silvio je prav čudežno, lakorekoč iz nič ustvaril 'imenitno električno razsvetljavo. In tako je 28. XH. zvečer Rošlinka zabavala Koborid-čane na čisto novem odru. ki je stal na nasprotni strani prejšnjega in v tako pre- stala, »samo prosim, da mi najprej prižgete cigareto.« Poročnik je otresel prali s svoje cigarete in jo kavalirsko ponudil Kristini. Kristina je potisnila cigareto med svoje ustnice in potegnila. Lahen oblaček dima je za trenutek zasenčil njen obraz Bila je smrtno bleda, a njene oči so žarele, kot razbeljen premog. Poročnik pl. Milktaube je zrl z neprikrito radovednostjo na nežne dekliške poteze, seda j vse spačene od smrtnega boja Nenadoma se je Kristinin obraz spačil od bolečine in nalahno je zastokala. Poročnik se je nasmehnil. Kako je trpela! Bilo je v teh okoliščinah popolnoma naravno: vnetje in prisad ran nazadnje. Čudno, da je sploh še bila pri zavesti. Dekle je bilo zelo krepko. Srečen je bil, da je prišel. Ali Kristinin obraz se ni spačil zaradi bolečine, povzročene od ran. Strašen ogenj je pričel smoditi njeno oslabelo in občutljivo telo, brzel naglo med njenimi prsti, po dlaneh in vzdolž rok tja do komolca. Bil je pravi ogenj, ker je gorela vžigalna žica, ki je vezala cigareto z naboji dinamita, skritimi pod Kristininim telesom... Eksplozija je bila strašna. Plameni in zemlja so brizgnili kvišku v silnem zaletu, ki je izruval stare gabre s koreninami vred. Bobnenje eksplozije je odmevalo po gozdu in po dolini. Toda dinamitov dim se kaj hitro poleže. Komaj da se je polegla zemlja, ko je tudi dim izginil. Travnika tudi ni bilo več in na njegovem mestu je zevala plitka jama. Na razrvani zemlji, na težkih brazdah, na črni ruši ni bilo niti sledu o Kristini, o Jaši Šla j mami, o poročniku pl. Milktaubeju in o dobri tretjini njegovega oddelka. Ostali Nemci so pobegnili v goščo. Ko pa so bežali, jih je dosegel odmev še ene eksplozije, oddaljeno bobnenje eksplozije, ki je pognala v zrak čistilnico tretje petletke. Timofej Hopta je držal besedo. Konec. napolnjeni dvorani, da še vžigalic ne bi več spravil vanjo.'Zunaj je bilo mrzlo in v oknih ni bilo šip, kar pa občinstva ni motilo, da' se ne bi popolnoma predalo- zdravemu blagru sproščenega smeha. 29. decembra smo igrali Rošlinko v Tolminu. V dvorani se je kakor vselej trlo ljudi in navdušenje se ni hotelo poleči. Po vsej sili so nas hoteli pridržati, a dolžnost nas je vodila drugam. V Trst smo so vračali zadovoljni s svojim delom, veseli zaradi toplega sprejema in radosti, ki smo jo z našo igro zanesli med ljudstvo. Žene pišejo »Ali, že zopet deio, neprestano delo!« tako je godrnjala petindvajsetletna mlada žena, ko ji je mož pokazal oguljen rokav pri jopiču. In vsa nervozna je zavpila na triletno hčerkico: »Cas je da me pustiš v miru! Neprestano me nadleguješ. Kar poberi se!« Ce bi hotela našteti vse nervozne vzklike le po letih še mlade, a po izrazu obraza že precej postarane žene in matere, bi na-nolnila celo stran. A čemu ponavljati njene besede, ki niso kar nit posnemanja vredne 1 Oglejmo si raje njeno štiridesetletno sosedo, ki ima mnogo več posla, a je Židane volje nudi takrat, ko vsled dela ne utegne prebrati časopisov, ki jo v zadnjem času res zanimajo. Kako pa je mogoče, da se smehlja tudi takrat, ko dela čez mero? Kako, da ne vzkipi od nervoznosti kot njena prijateljica? Odgovor je enostaven. Prva žena vidi v delu le-muko in trpljenje in ker dela z nevoljo, dela vse površno a se kljub temu utrudi že pri neznatnem del«. Njena nervoznost, pa jo dela mračno in starikavo. In kar je še hujše: njena, nevolja prehaja celo na moža in na otroke. Druga žena ne vidi v delu neprijetnega bremena, pač pa izpolnjevanje svete dolžnosti. Dela sistematično hi premišljeno in kor izvršuje tudi najtežje in najneprijet-ncjée delo z veseljem, ne čuti utrujenosti in v njenem domu se ne sliši nervoznih vzklikov. S svojp požrtvovalnostjo in dobro voljo premaga vse ovire in v tem tiči skrivnost njene privlačnosti ip njenih uspehov in lahko rečem — njene večne mladosti. Bodimo požrtvovalne m naši uspehi bodo vsestransko vidni! Izvršujmo z veseljem najtežja, a tudi naj. neznatna jše delo, da ne ostavamo pr eri časonvl Zdravnik svetuje Če vemo, da znaša umrljivost dojenčkov v našem narodu 12%, da izkopljemo letno 1000 grobov za dojenčke, medtem ko je umrljivost dojenčkov po najugodnejši statistiki komaj 3%, potem smo si na jasnem, kaj nam je storiti. Kot celota moramo posvetiti baš temu vprašanju največjo pozornost, kot poedinci pa smo dolžni žrtvovati vsa sredstva in vse znanje, po katerem bodo naši dojenčki, ta najdragocenejši up naše generacije, obvarovani bolezni in smrti. Velike žrtve, ki jih je naš narod dal v borbi za svobodo, nam nalagajo kot najsvetejšo oporoko: Čuvajte svojo mladino! Ta je porok naše bodočnosti. Matere negujte svoje dojenčke po sodobnih načelih nege. Snaga, zrak, sonce, materino mleko, zdrava prehrana, obramba pred okužitvijo z nalezljivo boleznijo, to so zapovedi, ki jih mora vsaka mali znati izpolniti. Neznanje je krivica do otroka, neizpolnjevanje teh dolžnosti pa zločin ■ zoper narod. Po predvojnih ugotovitvah je smrt pri davici terjala še vedno 6%, kljub vsem sredstvom uspešne, sodobne zdravstvene pomoči. Isto velja za druge nalezljive bolezni. Zato moramo braniti naše dojenčke pred okužitvijo, kajti nam S'ovencem ne sme biti vseeno koliko naših dojenčkov bo iztrganih smrti in kakšen bo naš naraščaj. Le telesno zdrav bo umstveno kos nalogam, katere bosta narod in družba terjala od posameznika. Laže je ohraniti zdravega dojenčka s pomočjo skrbne in smotrne nege, kakor zdra viti bolnega in popravljati okvare in hibe odraslega. V naši dojenčkovi negi naj odseva zavest, da se zavedamo dolžnosti tega problema in da čuvamo dragoceni zaklad ne samo iz prirodnoga materinskega in očetovskega čustva ljubezni do lastnega otroka, temveč tudi kot člana kolektiva in družbe. * Pereče vprašanje, ki mu gre vsa pozornost ne samo oblasti temveč tudi noedinca v svrho ohranitve celote, je — tuberkuloza. Umrljivost za vseh oblik jetike je znašala^ nekako 12% vseh smrtnih slučajev. Stia-' danje med vojno, ki ga je najbolj kruto občutila mladina, in grozote vojne, katerim so se pridružila koncentracijska taborišča in ječe, jo podvojilo in potrojilo število za jetiko obolelih in skoraj podvojilo odstotek umrljivosti. Jetika kosi naše najboljše -a našo mladino. Ne samo zdravniki in poedinci, temveč družba je dolžna, da temu nujno odpomore. Neurejene povojne razmere, neprimerna stanovanja in še vedno pereče pomanjkanje hrane so vzroki te zavratno bolezni Beda širokih slojev in predvsem slabe socialne razmere ljudstva nas ovirajo v borbi proti jetiki. Ne smemo pa odnehati. Vsakdo mora sodelovati: ta s svojim strokovnim in požrtvovalnim delom, drugi z materialno podporo, vsi pa z izpolnjevanjem onih splošnih zdravstvenih predpisov, ki jih moramo vedeti in se po njih ravnati. Bacil jetike je zelo odporen; bolezen zahteva dolgo zdravljenje, zdravljenje pa velika sredstva. Dejanska možnost pomagati jetičnim, je na Primorskem nezadostna in pomanjkljiva. Pristopiti je treba k nujnim ukrepom, da se nudi pomoč Bolnim, da se odkriva obolele in da se obrani zdrave. Potrebna je nujna vzpostavitev dispanzerjev, povečanje bolnic za jetične, predvsem pa — ker jetika je izrazito socialna bolezen — je treba dati ljudstvu delo, zdrava primerna stanovanja in zadostno hrano. O Našim krajem sedanja vojna ni prizanesla s pegavico. Res je pegavica tudi pri nas v zadnjih 50 letih izgubila možnost obstanka vsled splošnega napredka in zlasli zaradi vedno večjega smisla za pridobitve moderne higiene. Bazne vojne neprilike, velika gibanja ljudstva in zlasti vračanje izseljencev je bilo povod, da se, je v naših krajih pričela javljati pegavica. Tem večja je nevarnost vsled tega, ker ji izčrpano in oslabelo telo ne more nuditi odpora. Ker je za pegavico značilno, da se pojavi največ slučajev v času med krajem zime in začetkom pomladi, moramo bili pripravljeni na še mnogo večje razširjenje te bolezni. Zato je previdnost na mestu in dolžnost vsakogar jo, da se zanima za la važen zdravstveni problem, ki sloji zlasti to zimo pred nami. Preveč žrtev je zahtevala med nami že narodno osvobodilna vojska in nikakor ni treba, da bi poslali še žrtve svoje nevednosti in zanemarjenosti. Potrebno je torej, da vsi sodelujemo v borbi proti temu zavratnemu sovražniku našega zdravja. L. R., Tret. — Vaše pismo nam je prišlo prepozno, da bi objavili odgovor že v tej številki. Zdravniški nasvet, ki ga želite, bomo objavili prihodnjič. Veseli nas, da ste nam pisali in si želimo mnogo takih vprašanj, ki nam bodo v navodilo pri sestavljanju zdravstvene rubrike. Prav tako sl želimo, da nam bralci postavijo vprašanja tudi Iz drugih panog znanosti. Prav gotovo jim bomo odgovorili. Z gledališčem po Soški dolini Filipini so skupina 7000 otokov, ki spada k Malajskemu otočju. Bolj kot po svoji gospodarski pomembnosti so Filipini važni zaradi svojega strateškega položaja, s katerim obvladujejo dostop na južno Japonsko, Ki. tajsko, Zadnjo Indijo in ostalo Malajsko o-točje. Skupna površina vseh filipinskih otočkov, med katerimi sta Luzon in Mindanao največja, meri skoraj 300.00 km, torej skoraj toliko kot Italija. Prebivalstvo (ca 14 milijonov) je večinoma malajsko, v severno vzhodnem gozdnem predelu so ostanki pr-votnega prebivalstva, pritlikavi negriti; številni so tudi španski mešanci. Glavno mesto in veliko pristanišče je Manila (350.000 preb.). Kot poljedelci pridelujejo največ riža. Pomembni so tropski sadeži: banane, sagù, batata in krušno drevo. Izvozno blago so sladkorni trs. tobak, svetovno znana manilska konoplja! koko in kafra olje. le de. loma kaučuk in kava. Industrije je malo in služi le domačim potrebam. Filipini so gospodarsko popolnoma povezani z ZDA. Prvotna španska kolonija Filipini je postala po vojni med Španijo in ZDA z mirom v Parizu 1. 1898 kolonija Združenih držav Sev. Amerike. L. 1935. so dobili Filipini no. vo ustavo, s katero jim je bila dana mož-snot, da postanejo čez deset let popolnoma samostojni. V zadnji vojni so zavzeli Filipine Japonci. Oborožen odpor Filipincev je mnogo pripomogel vojski USA k ponovni osvoboditvi otokov. Ameriški novinar George P. Hitchcock je v časopisu »New Masses« napisal članek o sedanjih razmerah na otočju. Prinašamo ga v izvlečku, o Pravzaprav je to zgodba o treh možeh in o tem, kako je z njimi ravnala amerikanska armada osvoboditeljica, ko je letos stopila na Luzon, da naredi konec triletni japonski tiraniji. Zgodba, ki sem jo slišal v slamnati koči v srcu manllskega delavskega okraja, izraža borbo, ki danes divja na Filipinih, ter globoko krizo ameriške zunanje politike na Daliniem Vzhodu — v Chungkingu, Saigo-nu, Bataviji,, Koreji in v Tokiju. Prvi od treh mož je general Manuel Ro-xas. Dobro si zapomnite to ime. Pred vojno je bil Roxas osebni prijatelj in poslovni znanec generala Douglasa MacArthurja. Med vojno, ko so se drugi borili zoper Japonce, pa je Roxas ostal na Filipinih, pomagal pri sestavljanju ustave satelitske japonske »republike« in bil predsednik odbora za gospodarski razvoj na otokih. Druga dva moža sta Luis Tante in Casto Alejandrino, imeni, ki morda malo pomenita povprečnemu Amerikancu. Toda Luis Tante je vrhovni poveljnik Hukbalahapa in Casto Alejandrino njegov namestnik. In kaj je liukbalahap? Hukbalahap (Hukbong Bayan Laban sa Hapon) je narodna protijaponska vojska, ki se je tri dolga leta borila zoper Japonce v sedmih provincah Luzona in ubila nad 25.000 Japoncev in domačih quislin-gov Danes sedi Roxas v palači Malacanan v Manili kot predsednik filipinskega senata. Svoboden je, vest mu je »izprašala« obveščevalna služba ameriške armade in s svojega položaja v Senatu vodi spretno in dema-goško kampanjo zoper predsednika Sergia-Osmeno — kampanjo, ki naj mu, kakor se splošno misli, 'zagotovi predsedniško mesto In Taruc ter Alejandrino,prekaljena in neustrašena borca zoper japonski imperializem, kje sta? V ječi. Pomislite! Nad 6 mesecev jih brez procesa ali javnega zaslišanja v njej drži vojaška obveščevalna služba pod površno obtožbo »upora«. Njuna junaška armada je bila razgnana in razorožena, ko je bil boj na vrhuncu, na tucate njunih voditeljev se je moralo skriti in tisi: je sra- Zarota na motil njun demokratični program kot delo »banditov in ugrabiteljev«. Za to zgodbo o treh možeh leži sramotna zgodovina intrig in sodelovanja s projapon-skimi in profrankovskimi elementi, ki v mno-gočem prvič prihaja na dan. Še ena zgodba je, ki je do danes še nihče ni povedal. To je zgodba o Hukbalahapi sami, o tem, kako je bila organizirana in kako je živela in se borila in ta zgodba je ena najbolj vzvišenih epizod pacifiške vojne. Kaj je Hukbalahap? Kaj je njen program? Ali je res sestavljena iz upornikov in roparjev, kot bi to radi svetu dopovedali nekateri filipinski in španski veleposestniki? Po odgovor na to sem se podal po labirintu umazanih ulic manilskega delavskega središča k Tonyju Collantesu, vršilcu dolžnosti vrhovnega poveljnika Hukbalahapa- Sestala sva se se v čedni nipaaji — slamnati koči s podom iz bambusovih palic, postavljenih za palec vsaksebi, tako da prihaja topli zrak v kočo od spodaj in skozi okna brez šip Temnopolti filipinski delavski vodje m čia ni vrhovnega štaba Huka so me pozdravili in predstavili vrhovnemu komandantu. Pred vojno je bil Tony Collantes znan pod imenom Mariano P. Balgos. Bil je tai-nik tiskarske zveze, v dolgih letih okupacije pa je živel in se boril pod drugim imenom, najprej kot politični komisar Huka in pozneje, po aretaciji njemu predpostavljenih tovarišev, pa kot poveljnik armade 20000 vojakov. Kakšen človek je ta - bandit«, ki ga je še pred nekaj tedni iskala ameriška vojaška obveščevalna služba? Prvi vtis, ki ga napravlja, je vtis mirne odločnosti in gra nitne trdnosti. Ta vtis ne vara. Collantes pazno posluša besede svojih tovarišev, potegne iz svoje pipe, govori tiho, a zgoščeno in jasno. Njegova angleščina je perfektna in prav tako dobro obvlada domači jezik. Moral sem pomisliti na Mao Tsetun-ga in maršala Titi, ki ju oba neizmerno občuduje. »Vidim, da se širijo napačni pojmi o Huk- Filipinih balahapi,« je dejal. Ti napačni pojmi izvirajo iz tistih krogov, ki bi nas radi odrezali ne samo od Amerike ampak tudi od filipinskega naroda. Huk ni naperjen zoper filipinsko vlado. Priznamo predsednika Osmeno in filipinsko ustavo kot legalno ustavo. Smo zoper državljansko vojno in se bomo borili za demokratični napredek Filipinov. Toda tu na Filipinih moramo razčistiti pojme Pred vojno so naši compradorji in fevdalni veleposestniki ščitili japonske interese in preganjali tiste, ki so svarili narod pred Japonci. Med japonsko okupacijo so dobrovoljno služili Japoncem, jim [mmagali preganjati gverilce in na druge načine pomagali sovražniku vladati deželo. Sedaj ti isti fašisti in njihovi agenti skušajo pridobiti ali kontrolirati vladne položaje na škodo neodvisnosti dežele in napredka demokracije. Collantes je očrtal zgodbo rasti Hukba-lahape in njenih bitk z Japonci. Huk je bilav ustanovljena 2. maja 1942 — tri mesece po japonski okupaciji otokov — po konferenci med člani sindikatov, kmečkimi voditelji in združenima komunistično in socialistično stranko. Trde borbe je vodila na severu osrednjih provinc Luzone, v Pampangi in Nuovi Eciji, kjer so desetletja filipinski veleposestniki najbrutalnejše izrabljali kmeta. Kmalu se je Huk razširil na ostale province in na samo Manilo. »S sovražnikom in njegovimi filipinskimi podrepniki smo imeli nad 1000 spopadov,« je rekel Collantes. »Ubili smo nad 25.000 Japoncev in njegovih domačih hlapcev. Ko so se Amerikanci izkrcali smo imeli 20.020 redne vojske s 3.200 puškami « Orožje smo večinoma zaplenili Japoncem, čeprav smo se oboroževali tudi s strojnicami sestreljenih aeroplanov ter imeli precejšnje število avtomatičnih pušk in bacačev. Huk je povzela taktiko in politiko po 8. kineški armiji. Manilski Kitajci so imeli svoj odred, ki se je boril skupno s filipinskimi Beseda Filipini nam zbuja romantično sliko daljne dežele. Toplo morje, palme, eksotični ljudje. Pri tem pa pozabimo, da imajo tudi oni svoje velike probleme in da poteka njihovo življenje skoro kakor naše. brati. Vsi Filipinci so hvalili pogum in disciplino kitajskih borcev. 1944 je Hukbalahap tako trdno kontrolirala štiri velike province osrednjega Luzona, da ni nihče več plačeval davkov satelitski vladi, dobave hrane okupacijskim armadam so se zmanjšale na minimun. Izvoljeni so bili vaški in deželni odbori in ilegalna vlada je dejanski kontrolirala deželo. Amerikanci se spominjajo s kakšno lahkoto so trupe Mac Arthurja prodirale od Lin-gayena,. kjer so se izkrcale, do Manile »Prodirale so preko teritorija, ki ga je držala Hukbalahap in odkoder so bili Japonci že izgnani. Tri dni pred prihodom Ameri-kancev v 1 arlac smo mesto napadli in izgnali Japonce. Ko so prve amerikanske čete srečale Huk pri Tarlaci:, so njihovi poveljniki iz žepa privlekli zapoved, da je treba takoj, še med borbo, razorožiti vse člane narodne vojske. Glavna odgovornost za to nesramno politiko leži na kliki filipinskih fašistov. Glavni zagovornik teh profašističnih elementov je Spanec Andres Soriano, star Frankov agitator na otokih Dapes zavzema v McaArt-hurjevem štabu visok posvetovalen položaj. Ti ljudje, ki razpolagajo z ogromnimi vsotami, napadajo danes predsednika Osmeno in povzdigujejo Roxasa ter spretno izrabljajo nezadovoljstvo in lakoto, da posade svojega človeka na predsedniško mesto. Ali bodo uspelj. Mnogo zavisi od naglice s katero se bodo organizirale progresivne sile. Vzpostavljajo se sindikati. Narodnoosvobodilna zveza mobilizira široke narodne sloje. S podporo delavstva je bila organizirana zadružna zveza. Združeni komunistična in socialistična stranka vodita masovne demonstracije za sojenje kolaboracionistov in človeka dostojno življenje delavca in kmeta. Še bolj pa je usoda Filipinov odvisna od amerikanskega ljudstva, če bo na Filipinih japonskemu militarizmu sledila imperialistična reakcija, bo za to velik del odgovornosti in sramote nosilo ameri-kansko ljudstvo. Filipinsko ljudstvo izteza roke po pomoč. »Povejte Amerikancem.« mi je rekel Collantes ob slovesu, »da je naša borba njihova.« Filipinci pričakujejo odgovora. Pričakujejo, da bomo v najkrajšem ča-sil prisilili MacArthurja k demisiji. Pričakujejo, da bo v kratkem zadnji španski fašist in japonski kolaboracionist za rešetkami. Pričakujejo, da bomo dokazali in to enkrat za vselej, da Amerikanci ne bomo dovolili, da naša zastava pokriva fašistične intrige in vzpostavo stare imperialistične vlade v Manili. ČISTIMO NAŠ JEZIK V tej rubriki bomo naše bralce opozarjali na pogosto m nepotrebno rabo tujih izra. zov, nudili jim bomo v primerih pouk o pravilni rabi slovenske besede m v dobrem jezikovnem slogu. Dialekt izai ijo slovei**keaa jezika je treba staviti v zelo zgodnjo dobo. Zgodovina je alpske Slovence spajala, družila in tudi razdruževala, razlikovala, kakor so to zahtevali zgodovinski in zemljepisni dogodki in dejstva, ki jih je domovina doživljala. Tako so se izoblikovale ožje družabne enote in govor teh enot je s časom rodil ožje govorne skupine, o.moime dialekte. Teh imamo po akustičnem vtisu, po značilnih jezikovnih pojavih in po načinu medsebojnega odnosa sedem. 1 1) Koroški it) primorski 3) rovtarski 4) gorenjski 5) dotenjnki 6) Štajerki Wi » panonski. V vsakem navedenem osnovnem dialek-tu pa imamo še manjše enote, ki jih imenujemo govore. Primorska dialektična 1 niza obsega n. pr. rezijanski, terski, nadiški, briški, zapadnokraški, kraški notranjski, brkinski in čavrinski dialekt. V primorskem dialektu je močno viden italijanski vpliv, tako v artikulaciji glasov, v melodiji, ritmu -— tempu govora ter v besednem zakladu. Dolžnost Primorcev je, da se čim bolj zavemo itelijanizmov in jim napovemo neizprosen boj. Oc poslušamo Tržačana, Kraševca, Istrana pa tudi Goričana, bomo med izobraženci kakor med širokimi stoti čuti besedo, ki je nikjer ni v knjigi. »Ma — katera je ta beseda? Katera je vendar?« vprašujete. Poskusile uganiti ! Sto in stokrat na dan jo izgovorite, kakor ptevet »e wv»n povsod vrinja v razgoy«& »Ne vem, katera bi neki bila, m« — rad bi jo poznal?« Glejte, spet ste jo izgovorili, ampak prešla vam je že tako v kri, da je ne pogodite. »Morda sem jo izgovoril, ma še sanja se mi ne, katera bi bila. Ma — res ne! — « Prosim, ponovite zadnje besede! »Ma?« Da, ma je tisti plevel, ki bi ga morali iztrebili. \ 'asili nam nadomešča naš izraz »ampak«, ki ga je že temeljito izpodrinil, včasih nam zamenjuje besedo »vendar«, spet v drugem stavku izraz »ali«, »pa« — morda tudi še kako drugo besedo. Ma je torej splošen tekmec, ki se vsiljuje povsod in povzroča nekakšno izrazno siromaštvo, da tankemu ušesu kar preseda. Plevel je treba iztrebiti. Morali bi ta neslovenski ma obdavčiti vsaj pri raznih društvenih sejali: kdor petkrat rabi ma, naj plača liro, pa bo teh ma kmalu manj. Primorci nosimo vsiljivca ma s seboj, da nas poznajo po njem tako, kot nas poznajo po IT. glagolski osebi v dvojini in množini sedanjika. Kamor »prideste«, ki sicer »žriviste« in »deiaste« na Krasu, Notranjskem, v Istri, povsod »govoriste« tako, da se nemudoma izdaste, odkod ste doma. To ni sicer velik greh, vsaj ne tak, kot je vaš priljubljeni mo, toda govorica ni pravilna. Oe pa »pišeste« tako kot navadno »govoriste«, vam bodo vse s populili iz rokopisa, če naj se val sestavek tiska. Kraško-no-tranjski s si namreč , ni pridobil domovinsko pravice v knjižnji slovenščini. V naših knjigah sloji vedno le: pišete, govorite, delate, poslušate (in ne »poslušaste«), pojete, (in ne »pojeste«), počivate (in ne »počivaste«), Le 4 glagoli so izjeme. Ti štirje glagoli. ki imajo vedno s, so: jeste, veste, daste, boste. Te oblike so pravilne, dasi jih ponekod pohabljaj^ v »jete, vete, date, bole«. Ce jih boste posnemati, boste grešili proti osnovnim pravilom slovnice, tiste znanosti, ki proučuje človeško govorico in ugotavlja njene zakone. Slovnica namreč preizkuje, kaj je v jeziku pravilnega in zgrešenega. Sicer se tudi naša govorica spreminja v teku stoletij, vendar ne tako, da ne bi veljala ne* katera splošna pravHa. J. Pahor Xiitdstoi tednift Telesna NOGOMETNO PRVENSTVO Z.T.V.D. V izvedbi Zveze telesnovzgojnih društev v Trstu se vrši v obeh conah nogometno tekmovanje katerega se. udeležuje 65 društev. V tržaškem okrožju, ki, šteje — brez tržiškega okraja — 16 moštev, se bhza tekmovanje zaključku. . . v, Škedenjci, Nabrežina, Openci in moštvo Tovarne strojev sv. Marka, kot najboljše plasirani v obeh skupinah, tekmujejo sedaj med seboj, katerih enajsterica bo zastopala tržaško okrožje v borbi z zmagova ci ostalih okrožnih skupin. Zato ni čuda, da vlada od tekme do tekme vedno večje zanimanje in da se tudi igralcev polašča na tekmah vedno večja nervoza kar smo opazili ze pri nedeljski tekmi med Prosveto z Opčin ki je šla v borbo kot favorit, pa je morala kloniti z razliko 5 : 1 temperamentnejšim in odločnejšim igralcem Sv. Marka Težak teren, ki je onemogočal razvoj lepe igre, in nervo-za med igralci z ozirom na važnost tekme je bilo krivo; da je nekaj sto gledalcev, ki je prisostvovalo tej tekmi, zapustilo tgnsce, ne da bi videli to, kar so pričakovali Moramo pa tudi opozoriti na nediscipliniranost nekaterih igralcev, ki se je odražala v oporekanju sodnikovim odločitvam Disciplina je predpogoj vsakemu uspehu. Ni važno, da zmagaš, ampak kako zmagaš, da se pravilno ceni tvoj uspeh Brezdvoma je bila enajstorica sv. Marka boljše moštvo in je tudi zasluženo zmagala, medtem ko se je openska enajstorica pokazala kot bolj disciplinirana. Balkanske igre. V Sofiji so se sestali zastopniki Jugoslavije, Albanije, Rumunije in Bolgarije, kjer so sklenili prirejati vsako leto »Balkanske igre« na katerih bodo tekmovali med seboj najboljši fizkulturniki omenjenih narodov. Orcranizaciia prvih iger vzgoja je poverjena novi in mladi albanski republiki. Tekmovanja se bodo vršila skoro v vseh panogah telesne vzgoje. »Balkanske igre«, ki bodo prve po osvobojenju vseli balkanskih narodov, nam dajejo nade v srečno bodočnost in bodo mnogo pripomogle k še večjemu zbližan,ju balkanskih narodov in pritegnile mladino, da se množično udejstvuje v telesni vzgoji Fizkulturna zveza Jugoslavije je prejela odlok zveznega ministrstva za notranje zadeve, da se odobrava ustanovitev in delo tega najvišjega telesno-vzgojnega foruma V znamenju bele opojnosti. Sneg in mraz, ki sta se zadnje dni — v veliko zadovoljstvo ljubiteljev zimskega športa — pojavila v obilni meri. sta razgibala pričakujoče smučarje Slovenije in Hrvatske, ki so ze prvo nedeljo izrabili za medsebojno pomer-jenje moči in znanja po štirih letih borbe.. Na sporedu so bile številne smučarske m skakalne tekme, prva priprava za vsesmu-čarski dan, ki je določen 3. februarja po vsej Jugoslaviji. Med tem. ko je bilo po smučarskih terenih vse živo zadovoljnih smučarjev, se je v Zagrebu na »Salati« vršilo prvenstvo v umetnem drsanju na ledu Zmagovalci, ki so si priborili naslov prvaka FLRJ za leto 1946 so v' posameznih skupinah naslednji: članice: Palme, Ljubljana; člani: Tuma, Ljubljana; mladina: Kmjevi-čeva, Zagreb in mladinci: Rutko, Zagreb. V Ljubljani pa je bila prva tekma na ledu med zagrebškim FD Mladost in ljubljanskim FD Udarnik, ki se je zaključila prvi dan neodločeno 3:3 a drugi dan so zmagali rutinirani Ljubljančani s 3:1. Širite „Ljudski tednik" ZANIMIVOSTI IZ PRIRODE SOL IN ZOPET SOL Dan na dan dodajamo naši hrani kuhinjske soli in niti na misel nam ne pride, zakaj. Človeku, ki ne premišljuje mnogo, se zdi to najbolj naravna stvar na svetu. Ne pomisli, da se skrivajo v tej zahtevi našega telesa najgloblje življenjske lajne. Od raznih soli zavisi življenje in smrt živih bitij. Tropičen akvarii Pomen soli za nas spoznamo iz ustroja našega telesa. Vsa živa bitja, rastline in živali ter človek, so neke vrsto vodna bitja, nekak akvarij. V veliki posodi, ki ji pravimo telo. živijo milijoni majhnih živih bitij, ki jim pravimo stanice. Od vseh strani jih obliva tekočina, donaša jim hrane in odplavlja neuporabne snovi. Tekočina je v njem segreta na 37° C. Torej imamo v sebi tropičen akvarij, v katerem plavajo milijoni belih in rdečih krvnih telesc. Ta telesca se gibljejo v krvnih žilah po svojih zakonih, ki so nam le malo znani. Le poskusi ukazati, naj teče kri po potih, ki jih sam določiš! Ali ni čuden občutek, da tej velikanski armadi v svojem telesu ne moreš ukazovati? Čudovita bitja smo. Zgoraj v možganih računamo, mislimo in določamo, kako se bo svet razvijal, spodaj v 'drobovju pa gre vse svoja pota in se za naše občutke in misli ne briga. Akvarij v telesu je popolnoma samostojen. Gotovo ste že slišati pravljico o krojačku, ki jc v tekmi s hudičem iztisnil sir do zadnje kaplje. Ce bi tako iztisnili človeka, težkega 75kg, bi priteklo iz niega približno 50 kg vode. Kosti je imaio 30%, jetra 70%, mišice 75%, možgani 79%. Prav možgani, ki mislijo tako čudovite misli, so najbolj vodeni. Telesna tekočina človeka in sploh vseh živih bitij ni čista voda, temveč raztopina raznih soli in drugih snovi. V enem H (ni naše tekočine je 6 g kuhinjske soli in 1 g drugih soli (jodovih, bromovih, kalijevih, kalcijevih itd.). Sestava soli je pri vseh bitjih v bistvu enaka, razlike so le v razmerju med niimi. Tz raznih žlez oddajamo vsak dan 3-4 g soli. V potu svojega obraza lezeš proti vrhu Triglava S čela li kane kaplja na suhe ustne. Takoj začutiš v ustili grenko.slan okus. V žalosti se ti uderojo siflze po licih Spet začutiš v nosu in v ustih enak okus. Počitnice so! Blaženo se premetavaš v morskih valovih. Pljusk! in že imaš v ustih grenkoslano morsko vodo, ki te spominja po okusu na pot in solze. Pri preiskavi solz, potu in morske vode, vidimo, da je vse eno in isto. V svojih delavnicah so si sestavili prirodoslovci umetno kri — raztopino kuhinjske soli, ki jo vbrizgavajo včasih tudi človeku, kadar izgubi mnogo krvi. Nezavisno od njih so drugi sestavili umetno morsko vodo za morske živali. Kako so se začudili, ko so obe sestavini primerjali. Umetna morska voda je bila slična umetni krvi oz. krvnemu nadomestku. V naši krvi je 80 g natrija, v morski vodi 78,3 g. Količina in sestav soli v krvi se presenetljivo ujemata s sestavom in količino v morski vodi. Življenje je nastalo v morju Prirodoslovci po pravici sklepajo iz tega, da je večina bitij nastala v morju, da su odtod prinesle tako podobno^ med krvjo in morsko vodo. V novejšem času so tudi ugotovili, da sta si naša kri in listno zelenilo po kemijskem sestavu izredno slični. Življenje je torej po vsem lem nastalo v morju in živa bitja so se v vsej svoji organizaciji prilagodila slani morski vodi. Zanimivi so poskusi amerikanskega učenjaka Loeba. V posodo z morsko vodo jv vrgel jajčeca morskega ježka. Razvijala so sc formalno v ličinke in dorasla v živali. Kjer je vodi dodal nekaj več kuhinjske soli, so se razvijali dvojna« morski ježki. Kjer je odvzel morski vodi vso - kuhinjsko sol, so se razvijala jajčeca v brezoblične kepe. Delal je še razno druge poskuse, pri katerih je dobil orjaške oblike morskih ježkov. Alt ni vse to kakor v pravljici? Razvijajo so pod čarobnim žezlom prirodoslovca orjaki, dvojčki itd. Ti preprosti poskusi nam povedo o soli več kakor tisoč praznih besed. Organizem išče sol Kuhinjska sol uhaja vsak dan iz telesa. V rastlinah je premalo soli. Zato moramo hrani dodajati morske soli. Morda so zveri postale tako krvoločne, ker so lačne soli. S kako divjo strastjo plane podlasica zajčku za vrat, mu pregrizne vratno žilo in pije kri! Tiger in večina zveri se najprej napijejo krvi, potem seje se lotijo drugih snovi. Zveri dobijo v hrani dovolj soli, zato je drugod ne iščejo. Narodi, ki žive od lova. ne poznajo soli in tudi nimajo besede zanjo Indoevropski jezik sanskrt ne pozna besede za sol. Rastlinojedci pa radi ližejo sol in slane stvari. Nevarno je sušiti oznojeno pe rilo blizu goveda ali drobnice. S slastjo ti bodo vse požrli. Pastirji smo raztresli na sredo pašnika pest soli, kadar smo hoteli imeti živino vkup Vsa živina se je v nekaj minutah zbrala na takem mestu in se ni ganila od tod, da je p dizala zadnje zrnce soli. Pri narodih, ki so po sili razmer rastlinojedci, je sol v velikih časteh in navadno tudi plačilno sredstvo V Abesiniji plačujejo v nekaterih bolj oddaljenih pokrajinah s soljo. Nekateri narodi, ki ne morejo sicer dobiti soli, je poiščejo v rastlinskem pepelu. Zamorci v Osrednji Afriki še dandanes sežigajo odpadke rastlinojedih živali in uživajo pepel. Nekdaj so prodajali zamorci svoje’ lastne otroke za drobec soli. Zamorčki ližejo sol kakor mi sladkorčke. Livingstone, slavni raziskovalec Afrike, popisuje velikanske težave in trpljenje zaradi pomanjkanja soli. V svetovni vojni smo tudi mi okusili, kaj pomeni pomanjkanje soli. r Zakaj? Vse beljakovine vsebujejo žveplo. Pri jajčnih jedeh nastanejo vedno v črevesju žveplovodikovi plini. Žveplo, ki Jo prešlo v kri in stanice, se druži z drugimi snovmi v žvepleno kislino, ki je za organizem hud strup. Natrij — sestavni del kuhinjske soli — pa se takoj veže z žvepleno kislino v neškodljivo natrijevo sol. Klor — tudi sestavni del kuhinjske soli — ostane sam, Klor je hud razjedajoč strup, ki bi razkrojil stanice (zlasti v želodčni steni, kjer se tudi zbira). Tedaj se združijo s klorom atomi vodika v solno kislino. Spet hud strup — brez katerega želodec ne more prebavljati. Kako, da solna kislina ne načne želodčne sluznice? Poznamo snov »paiathy-rin«, ki napravi neke strupe neškodljive in varuje želodčno sluznico pred solno kislino. In kje nastaja? V golšni žlezi. Kako čudovita tovarna je človeško telo! Bačar Rafael Križanka št. 2 1 2 3 4 5 ■ 6 7 8 H M 9 H 10 11 12 H 13 14 fi 15 16 SI 17 n 18 19 20 M 21 • 22 23 iS 24 Jf. ilU 25 26 B 27 28 29 30 31 m 32 33 ■ Besede pomenijo: Vodoravno: 1. je vodil sovjetsko ljudstvo na zmagoslavno pot skozi Oktobrsko revolucijo, 7. velika celina, 8. stara mera, 9. rimsko število, 10. kratica, ki označuje starost, 11. podzemeljska naprava, 13. nekateri, 14. podredni veznik; 15. kar spaja, druži, 16. kazalni zaimek, 17.' neoblečena, 18. pristanišče na Balkanu, 19, žito, 21. osnove, te melji, izvori, izhajališča, 22. kratica za politično organizacijo, ki zastopa interese grškega ljudstva, 24. kazalni zaimek, 25. zimski pojav, 27. dva enaka soglasnika, 29. šolski zvezek, 31. beseda, ki se je otrok najprej nauči, 32. svojilni zaimek, 33. angleški pesnik, ki se je boril za svobodo Grkov, ko so jih (Vocili Turki (y-i). Navpično: 1. tržaški časopis, 2. žensko ime, 3. lahko gorljiva snov, ki nam je potrebna za kurjenje, 4. pripadnik evropskega naroda, 5. reka v Afriki, 6. borci za svobodo in ljudsko pravico v sedanji vojni, 10. opera Rimski-Korzakova, 12. reka v Sovjetski zvezi, 13. predvojna slovenska knjižna založba, 17. Narodno osvobodilna vojska, 20. zasramovati, klevetati, 23. obrtnik, 26. izraz soglasja, 28. posoda, 29. otok, ki so ga italijanski fašisti med sedanjo vojno spremenili v zloglasno taborišče in mučilnico Slovencev, 30. trije enaki soglasniki. Pošiljajte uredništvu LJUDSKEGA TEDNIKA najboljše članke in dopise iz vašega stenčasa! — Izbrane prispevke bomo objavili! Slovenska poročila vsak dan ob 7.15, 12.45 20.00 in 23.10 — Pregled sporeda ob TilO. Ostali spored od 3. II, do 9. II. 1916: NEDELJA 3. II. — 12.30 — Kmetijsko predavanje — 18.45 — Proza iz narodno osvobodilne vojne (oddaja v okviru partizanskega- tedna) — 19.00 — Zbor iz Bazovice pod vodstvom tov. Mahnič Sonje —1 19.20 — Slovanska sinfonična glasba: Prokofjev: Sinfonija, Cajkovsky: Mozartiana (tema z variacijami), Dvorak: Karneval (uvertura) — 19.50 — »Zanimajmo se za telesno vzgojo« — 22.15 — Oddaja v okviru partizanskega tedna (zbor Odreda JA). , PONEDELJEK 4. II. — 12.;« — Poljudno znanstveno predavanje —- 19.00 — Ženska ura — 19.20 —- Znane melodije — 19.30 —j Pevski koncert. TOREK 5. H. — 12.30 - Predavanje o prosveti — 19.00 — Mladinska ura —19.20 — Obvestila svojcem — 19.30 — XVII. ljudska glasbena ura. Češka glasba: Bedrich Smetana. SREDA 6. II. 12.30 — Zdravniško predavanje — 19.00 — Oddaja odreda Jugoslov. armade — 19.30 — Literarna ura: France Prešeren. ČETRTEK 7. II. — 12. 30 — Pregled ti ska — 19.00 — Operne arije (poje mezzosopranistka Ljudmila Kalin-Vedralpva) — 19.15 — Slovenščina za Slovence —- 19.30 — Pestra glasba. PETEK 8. H. 12.30 — Predavanje — 19.00 — Koncert pevskega zbora Št. Jakobskega prosvetnega društva »I. Cankar« — 19.30 ~-Obvestila svojcem — 19.45 — R. Korsakov: Španski capriccio. SOBOTA 9. II. — 12 30 — Predavanje —1 19.00 — Ritmična glasba — 19.30 — Oddaja za konec tedna. Drobne vesti iz tehnike Naravno barvan bombaž. Prvič se je pojavil v svetu naravno barvan bombaž, ki D zrastel na poljih Sovjetske zveze. Poizkusi, ki so jih vršil} sovjetski znanstveniki in kmečki saditelji bombaža so bili kronani z uspehom. Vzgojili so živordeč in še dru-gobarven bombaž. Letos bodo nasadili na tisoče hektarjev z naravno barvnim bombažem. Tekstilna tovarna »Molotov« ta bombaž sedaj predeluje in izdeluje iz njega različne tkanine. Nova zaščitna plast za ladje. Ameriška mornarica je rešila star problem, kako preprečiti, da bi se na trupu ladji nasolile v debelih plasteh školjke, alge in druge morske živali, ki zmanjšujeio brzino ladje in jo ovirajo pri manevriranju, Da ne bo treba čistiti ladje vsako leto v doku, bodo prepleskali njen trup z neko barvo, ki je zmes bakrenega oksida in sintentičnih smol. Ta zaščitna plast je desetkrat debelejša od običajne barve. Ameriška mornarica drži novo iznajdbo v strogi tajnosti in jo izdeluje samo v svojih delavnicah. Skromno, a koristno seme. Olje, ki ga pridobivamo iz lanenega semena, je zelo važen industrijski proizvod. Uporabljamo ga za izdelavo linoleja, voščenega platna, tiskarske barve, lima, mila, v kozmetiki, pri izdelovanju tkanin, zaščitnih barv itd. Tudi ostanki iztisnjenega semena so koristna hrana za živino, ker so bogati na vitaminih. Nič čudnega torej, če je ameriški Kongres odobril 30 milijonov dolarjev, da se z lanom posejana površina poveča za 64%. Nove metode za predelavo nafte In premoga. Sovjetski zavod za znanstveno pre-izkavo goriv je iznašel novo metodo za predelavo nafte in premoga. Znanstveniki so iznašli »sum«, nov aktivni preparat za dehidracijo nafte. Preizkusili so ga na petrolejskih poljih in so odkrili, da je boljši od preparatov, ki so jih do sedaj uporabljali v ta namen. Zavod je tudi izdelal originalen postopek za izdelavo letalskega bencina. Uporaba sedanjega sistema, ki jo poznajo po vsem svetu, ima veliko pomanjkljivosti, zaradi katerih je treba bencinu dodati še nekatere dodatke, da bi ga lahko uporabljali za letalstvo. Nova metoda omogoča pridobivanje bencina najboljše kakovosti. Rešitev križanke št. t Vodoravno: 1. Gorica, 5. ode, 7. en, 9. Alpe, 11. rop, 12. ost, 13. IV, 15 te, 16. kri, 18. galebi, 21. Sežana, 24. tif, 25. oj, 27. jc, 28. pet, 30. Don, 31. edin, 33. ki, 34. Tas, 36. voditi. Navpično: 1, Goering, 2. ro, 3. Ida, 4. celo, 6. petek, 8. NOV, 10. pst, 14. prežim, 16. klet, 17. Ibar, 19. as, 20. in, 22. Apenini, 23. Koper, 26. jed, 27. jok, 29. Tito, 32. nad,. 35. si. Odgorarj* dr. MIRKO KORŠIČ. — Založba Primorskega dnevnika, Trat. — Tiska Zadružna tiskarna v Trsi«.