L. Pintar: Satura. 155 Satura. <_, L. Pintar. \ / majniški številki drugega letnika „Germanisch-romanische Mo-natschrift" je priobčil dr. Primož Lessiak članek z naslovom „Alpendeutsche und Alpenslawen in ihren sprachlichen Beziehungen". Ta spis se mi zdi važen za raziskovalce krajnih imen in zato sem se namenil tudi nanj opozoriti, kakor sem opozoril lani na nekatere druge njegove spise krajnoimenske vsebine. V tem spisu nam razkazuje pisatelj zlasti v zgodovinsko - glasoslovnem oziru vplivanje nemščine na slovenščino in nasprotno ter vsporeja v tem smislu nemška krajna imena s slovenskimi n. pr. Zwickenberg t. j. Zwi-schenberg pa „Strieden aus slow. *Srednje d. h. in der Mitte gelegener Ort", dalje Pflugern (t. j. Pflugern) pri Šentvidu pa Pflausach, v starejši obliki Plausach [Plusach], da je to staroslov. vb Plužaln. (bei den Pflugern) i. t. d. — Kakor Zwischenwassern (Med vodami) mi je tudi razumljivo krajno ime Zwischenbergen (Med gorami), toda Zwickenberg mi pa ni razumljiv. Razlago, kako naj bi bil Zwickenberg v zvezi s Zwischenberg, moram prepustiti torej drugim, o imenu Strieden pa se mi zdi, da bi ga bolj kazalo izvajati iz feminina Sreda (Mitte) nego iz posubstantivljenega pridevnika srednjega spola, (lokal: Srednjem). Posubstantivljeni* pridevniki v srednjem spolu utegnejo biti med krajnimi imeni precej redki n. pr. Hudo, Golo i. t. d.; bolj navadno so le v zvezi s samostalniki n. pr. Gorenja, Srednja, Dolenja vas ali Gorenje, Srednje, Dolenje brdo, in dalje Mali jelnik, Veliki cirnik, Stara vas, Nova sela, Mokro polje, Mrzli log, Dolge njive i. t. d. zlasti velja to za pridevnike, ki so nekako relativnega značaja. Kako čudno bi se glasilo n. pr.: fantje iz-Malega so šli v Veliko vasovat, mimo Starega so prišli v Novo in gledali proti Mokremu. Torej *Srednje (in der Mitte gelegener Ort) pač ne bo obveljalo! Tisti končni n v imenu Strieden ni morda sled slovenskega sufiksa -nj, ampak nemška lokalova (ozir. dativova) končnica šibke sklanjatve, kakor n. pr. auf Erden (na zemlji). Primeriti se da z imeni Ročica (Rotschitzen), Suha (Zauchen), Sekira (Sekirn), Trata (Tratten), Kočuha (Gotschuchen) i. t. d., torej Streda CTPtjia Strieden. — Tudi „v Plužah (bei den Pflugern) meni ni toliko jasno, da bi mogel naravnost pritrditi; toda če bi hotel to razmotrivati, bi me to predaleč zapeljalo. — Da je Ragnitz slovensko ime, je po končnici soditi, čisto verjetno; da je pa to toliko 156 L. Pintar: Satura. kot *Raknica (Kroisbach), se nam vidi nekoliko čudno, kajti pričakovali bi Račnica, ali pa je morda ta oblika nastala iz Rakovnica in ne s posredovanjem pridevnika „račšn, ampak „rakoven". Primeri imena Pegnitz, Glognitz, Liegnitz pa „gnes, gnar" za „dnes, dnar". Vondrak v svoji primerjalni slov. slovnici str. 461 uči, da se je stari sufiks -ika razmeroma redko ohranil, ponajveč še v rastlinskih imenih, večinoma pa da se je spojil z *-ica (-i>ua) v -ica (-ima). Lessiakova razprava pa nam našteva tudi imena rek in potokov na „-ika" n. pr. Lesnika (Liesing) potok v lesu (gozdu), Žabnika (Sar-ming) žabji potok, Rudnika (Reudling) rudonosna voda, Plavnika (Plank) plavitvena t. j. za plavljenje lesa primerna voda i. t. d. Večina takih imen je pa vendar na ,,-ica" n. pr. Jasenica (Eschenbach), Trnica (Tiirnitz = Dornbach), Sopotnica (Oppotnitz) šumni potok s sopoti in slapovi i. t. d. —¦ Iz nemških oblik Afiling (Jesenice), Affriach (Javorje), Auerling (Javornik) sklepa razpravljatelj, da v tisti dobi, ko so se začeli Nemci naseljevati po naših krajih, slovenščina še ni poznala začetnega „j-" v teh besedah. Primeri stsl. a3i> (jaz), aneup. (jagned) i. t. d. — Zanimivo je, da se nahajajo še besede, ki so pri Nemcih že prišle v pozabo, ohranjene med Slovenci n. pr. gmejten (vesel) iz srvn. gemeit, raj (ples) iz srvn. reie, jegati (reči) iz srvn. jehen (Prim. Letop. slov. Mat. 1895, str. 13) i. t. d. — Da je bil vpliv nemščine močnejši, je naravno, toda tudi vpliv slovenščine na nemščino se da izpričati zlasti pri izrazih, ki se tičejo kmetijstva in poljedelstva. Pri ravnanju s konjem in psom velja nemščina, pri onem s kravo in volom pa vindiščina. Iz govedjih imen »šterna, bavhlja, cika, hirsa" i. t. d. sklepa razpravljatelj, da so alpski Nemci glede živinoreje Slovence nadkri-ljevali; — meni se zdi to sklepanje šibko utemeljeno, ker imamo poleg teh še dovolj lepih domačih govedjih imen „rusin, belec, rumenec, krže, ruček, mavra, belša, rumena, rudečka, plaveč in plavka" in tudi o zgoraj navedenih še ni popolnoma dokazan njih domnevani nemški izvor. — Za svinjerejo in perotninarstvo pravi g. Lessiak, da je vindiščina dala nemščini nekaj izrazov — in pa za skopljene živali; toda vzgledi, ki jih za to zadnjo trditev navaja, se mi nikakor ne zde srečno izbrani in so videti dokaj neverjetni. Izraz „patšele" (rezana svinja) naj bi se izvajal iz slov. glagola »pačiti" in „koap" (skopljen bravec) iz glagola „ kop iti" in „grul" (koštrun) iz slov. glagola »kruliti" (verstummeln)?! — Navadno izvajamo glagole 4. vrste iz samostalnikov, ne pa nasprotno imen iz gla- L. Pintar: Satura. 157 golov 4. vrste. Ali naj izvajamo po tem takem tudi „pujcek in pujsek" in kočevski „paitse" (Tschinkel 202) pa belokranjski „pace" in „pacek" tudi iz glagola »pačiti"? (primeri Schmeller 312 s. v. Batschelein.) — Ali naj izvajamo „kopun" (Kaphahn) tudi iz glagola »kopiti", in ne iz lat. „cappo" (stvn. kappo, srvn. kappe, Hans-Sachsov „kopp")? Ali ni morda „grul" v zvezi prej s Krolle = Locke, Zotte, nego pa s „kruljav" in „kruljiti" (truncare), torej dolgodlakež ali gostovolnatec ovčjega rodu, bodisi oven ali ovca ali kuštrovolnat koštrun, ne pa „pokruljenec" (der Vestummelte), vsaj g. Lessiak svoji razlagi sam dostavlja „beide in der Bedeutung Hammel, aber auch Schat iiberhaupt. Včasih pravijo „umgekehrt ist auch gefahren. Veliko zanimivega in poučnega je v tej razpravi, vse dognano pa še ni. Medsebojni vplivi so, kjer se dva naroda zadevata, neizogibni; razlaga teh vplivov pa bodi vselej pravilna in pravična. — Da so bivali Slovenci in Nemci drugi med drugimi pomešani, o tem — pravi g. Lessiak — ne pričujejo samo listine s podpisi nemških in slovenskih prič, govoreče o slovenskih in nemških kmetijah v istem okraju, nego žive priče za to so i krajna imena nahajajoča se blizu med seboj, izmed kterih je eno nemško drugo enakega ali sorodnega pomena pa slovensko. Dokaj zgodaj pa se je morala začeti asimilacija, zgodaj so jeli dobivati slovenski kraji nemška imena in slovenski plemenitniki so si jeli nadevati nemške priimke (cf. Schonbach v večernem listu Dunajčanke 1908.). Jasno je, da je moralo ob takih razmerah mešanje kulture in jezika hitro prospevati. In kakor je pri Slovencih vse živetje, šege in navade, stavitev in zidava hiš, narodne pravljice in narodne pesmi, narodno verstvo in praznoverstvo ali vražarstvo vse prepojeno z nemškimi elementi, tako tudi njihov jezik — narodov jezik seveda, ne pa sedanji z mnogimi slovarskimi in skladoslovnimi iz drugih slovanskih jezikov ali iz slovenščine starejših dob vzetimi izposoditvami in pa z izrazi novega kova popravljeni pismeni jezik. Tako g. Lessiak. No, razlika med prostonarodnim in med pismenim jezikom se nahaja menda povsod, ne samo pri Slovencih, — in če hoče biti to morda kak očitek, mislim, da se ni popolnoma posrečil, gotovo pa je, da je starejše vplivanje, ki zadeva le bolj posamezne besede, bilo dosti manj raznarodovalno, nego novejše, ki sega že globlje v ustroj jezika, — v skladoslovje. Kako mogočno da se je razvijalo jezično mešanje, o tem svedoči po trditvi g. Lessiaka istina, da v rožanščini izmed 130 stanovskih imen dobimo baje samo te-le slovenske izraze: „hlapec, 158 L. Pintar: Satura. dekla, pastir, ribič, tkalec, šivilja, kovač, žrebljar, strehar, sitar (rešetar), lončar, rezar", — drugo je pa iz nemščine: „žnidar, šuštar? murar (Maurer), štamec (Steinmetz), cimperman, habnar (Hafner) itd.; celo slovenski kmet da se je moral umakniti nemškemu pauru. Tako je že baje slovenščina v Rožu na izmiranju; — morda pa le ni tako hudo! — menda poleg murarja, habnarja in paura še vedno živi zidar, lončar in kmet in kakor nam Žane z Iblane in Boltatu Pepe s Kudeluga ne smeta veljati za vzor pristne ljubljanščine, tako mislim da tudi rožanščine ne gre soditi po neokusnem poturče-niškem spakovanju, — marsikaj se morda tudi pretirava. Ne bom dejal, da ni slišati v koroščini izrazov „ajnfol (domislek), hauptštot (glavno mesto), podegost (topličar, t. j. letoviščar v toplicah)" s preglašenimi množinskimi oblikami „ajnfele, hauptštete, podegeste", da ni mogoče, da bi kdo rekel „to je za skoz iti" (es ist zum Durch-gehen), „gori peljati se" (sich auffiihren). To vse je lahko mogoče, vendar se človeku vsiljuje misel, češ da je moral dotičnik s posebno slastjo nabirati takih posameznih kosmatih germanizmov, da se bolj diskreditira uboga na izmrtje obsojena vindiščina. Če je pa res, da vlada tako spakovanje med prostim ljudstvom široko po deželi, tedaj bi človek sodil, da se taka zmešnjava namenoma pospešuje, kajti po mirnem naravnem razvoju se taka dekadenca ne more tako lahko izcimiti. Cerkev in šola, kje sta s svojim vplivom in z dostojnim spoštovanjem naroda in njegovega jezika! — Kadar torej g. razpravljatelj začne naštevati izraze iz žargona rešpehtarjeve kuharice, nas mora naravno nekoliko ozlovoljiti — še bolj žalostno pa je, če najdemo med domačimi listi takih, ki s podobnimi izdelki skušajo ugajati jezični dekadenci nižjih slojev, ki s plevelom vsakdanje, vrhu tega pa še grdo pretirane jezične zani-karnosti more in zatirajo plemenito rast prave narodne slovenščine. — No, če referent v znanstvenih poročilih take sicer žalostne istine omeni, je to še odpustljivo, če nas tudi prijetno ne boža, — samo da nam pouličnega žargona ne razširja čez celo okrožje prostona-rodne govorice po deželi. — Tem bolj nas pa razveseli, če prinese tu pa tam na dan kako lepo domače ime iz starine, če n. pr. vspo-redi krajni imeni „Mooswald" in „Tschriet" — češ da je to slovenski „čreta" t. j. močvirna tla v gozdu; od tod krajna imena „Čretež" in „Cretena ravan". — i. t. d. Naj končam, opozoril sem na ta poučni spis, da bi vsega pre-rešetali, pa ni časa, ni prostora. —