Kovice pa I>r- Janez Bleiweis. Temu namenu zvest je dr. Bleiweis Novicam vže 12. t. j. — pervi slovenski list brez cenzure — opisal z rudečim vencem na prvi strani, kjer razlaga, kaj je konstitucija t. j. »vladija, ktera pripusti, de prihodnjič ne bo le samo gosposka, temuč de bojo tudi deželni in mestni stanovi, ki bojo zato od ljudstva izvoljeni, pravico imeli govoriti, svoje želje in vošila v prihodnjih postavah in davkih pred tronam Cesarja odkritoserčno razodeti, in pa tudi zvediti, kako in kam se deržavno premoženje vsako leto obračuje". — Potem razklada, kaj je bila censura t. j. tiskarua sodnica, brez kteie dovoljenja se noben list ni smel tiskati. ,,Zdaj bomo tedej prosto pisali, kar bomo hotli, de bo le resnično in pravično. Oj, to je neizrečena dobrota, de nam niso usta več zavezane! Odsihmal bomo smeli v Novicah in kjer bodi brez ovinkov in brez zaderžkov vsako resnično napčnost in krivičnost očitno razglasiti in škodljive napake od kodar koli bojo prišle, med ljudstvo dati, de se bojo napčnosti in krivice po ti očitni poti zatirale, odvračale, poboljšale. Iz tega cesarskiga sklepa vsak lahko presodi sedanji imenitni stan vredništva očitnih časopisov in Novic! Mi pa se v ti nam dodeljeni dobroti ne bomo prevzeli, z mirno kervijo se bomo vedno zaresnico in pravico poganjali, poštenimu človeku nikdar ne bomo škodovali, marveč se bomo za-nj potegovali, hudobijam pa in terdovratnim hudobnežem ne bomo prizanesli, teoiuč jih bomo očitno svarili in grajali. Mir in edinost, vera, in ljubezin do Cesarja in naše drage doniovine pa nam bodo tudi prihodnjič poglavitne vodila!" — Naposled pa kaže, kaj je mirodna straža in nje pravi namen, sam tovarš perve kompanije narodne straže v Ljubljani, ter opominja, kako se za tolike dobrote skazujmo hvaležne. nZa našiga Cesarja kri in življenje!.. . Cesar nas ne smejo zapustiti! — je klical dr. Bleiweis 1. 1848, in krepkim besedam J. Koseskega str. 88 : ... ,,Kjer so Cesar, tam so serca naše . .. Dunaj sam na sebi ni naš gospodar; Cesar z vlado svojo nam ukazujejo, nej stanujejo v tem ali v drugira mestu" — pristavlja živo prošnjo, Bde nam je zdej edinost in sprava z vsimi narodi našiga cesarstva nar bolj potrebna. Zdej ni čas enostranske ločitve in samosvojnih razpcrtij med Slovenci in Neuici — zakaj naše Cesarstvo je v silni nevarnosti . . Bratovska edinost med Slovenci in Nemci io vsinii druzimi narodi našiga Cesarstva nam bo dala našiga Cesarja nazaj — nam bo dala moč; raoč pa nain bo dala varnost in mir, po kterim vsak resničen prijatel domovine hrepeni!" BSedanji čas prekucij po svetu je tudi čas gerdib laži . . . Nektcri ljudje so tako hudobni, de jim nar svetejši reč ni več sveta, tedej zabavljajo čez cesarje in kralje — in tudi čez sv. Očeta Papeža se slišijo gerde lažnjive govorice, ki si jih le peklenski satan izmisliti zamore" . . piše ondi, in v hvalo oraenivši dobrega Pija IX. ponavlja, da nam je narodnost, ndomorodstvo na svetu, razun vere, zdej nar svetejši reč (str. 153) in nasprot nemški deržavni zvezi in nemško-katoljški veri (str. 154) terdi: Mi spoznamo le avstrijanskiga Cesarja in rimsko-katoljško vero!" — -V avstrijskim cesarstvu naj katoljška vera prednja bo; judam se ne morejo prepustiti popolnoma enake pravice kakor kristjanam, češ, judje imajo v saboto svoj praznik; .. kaj bo potem, če bi kak judovski sodar v nedeljo zraven cerkve sode nabijal, v katoljški cerkvi bi se pa božja služba obhajala (str. 196)! — Nar novejši in nar imenitniši novica rau je bil 2. dec. odstop cesarja Ferdinanda I. in nastop Franca Jožefa L, češ, dobili smo zares cesarja po railosti Božji (str. 208. 210)". Mnogo mnogo je pisal takrat dr. Bleiweis glede državnega zbora in glede poslancev ter modro svetoval svojim rojakom. — nLe pogovorimo se zdej o svojih vošilih odkritoserčno in z mirno kervijo — pro in contra, — de bomo, kar bo od več strani (per majora) za boljši spoznano, povedali svojira poslanikam (str. 50). — Ako boste vnovič poslance volili, volite umne, zvedene može, ki znajo v imenitnim zboru možko govoriti, ki so vneti za pravično poravnanje vaših težav, ki so goreči ne le za odpravo tlake in desetine, temuč tudi za vesolni prid naše domovine (str. 134). — In str. 187 je na prošnjo mnogih dopisov slovenskim. poslancam v deržavnim zboru priporočal: BPoslušajte, kaj slovensko ljudstvo od Vas terja: .1) Delajte pridni ustavo . .. Nikar ne pripustite, de bi se v zboru druge reči kvasile, ki ne segajo v vaše delo . . Po nep#trebnih vgovorih Vi čas zapravljate, dežela pa drage denarje in nič ne pride naprej. 2) Skerbite, de naše cesarstvo edino in močno ostane. .. 3) Prizadevajte si take postave napraviti, zoper ktere se po pravici noben stan ne bo nsogel pritožiti . . . 4) čeravno naj bo slobodnost dana vsaki veri, naj vender bo katoljška vera prednja vora avstrijanske deržave. 5) Zavedite se, de ste slovanskiga rodu. Slovan biti, naj Vam bo ponos! Slovani smo poterjeni zvesti steber avstrijanskiga cesarstva in bomo nepremakljivi ostali. Ne pozabite, de so Vas Slovenci poslali za slovensko ljudstvo se potegovati, ne pa za druge. če so Vam pa Nemci ljubši od domaeiga roda, recite to odkritoserčno, de bo slovensko ljudstvo vedilo, de niste zanj. Nikar ue mislite, de nekteri neroškutarji po naših mestih so slovensko ljudstvo — to bi bila grozna pomota. 6) Ko Vam pa rečemo, de se imate krepko za slovenski narod potegovati, nikar ne mislite, de bi imeli zato sovražniki Nemcov biti. Bog obvari! Dajte zvesto NemcaiD, kar Nemcam gre, pa terdno terjajte, de tudi oni Slovencam dajo, kar Slovencam gre. Eaakopravnost naj bo svcta luč, ki naj vam sveti v vsih vaših naklepih. Noben narod nej druziga ne zatiruje — tako bojo mnogoverstni narodi mirno in prijatelsko živeli kot udje ene glave. 7) Nikdar ne obračajte plajša po vetru itd. — Tako boste pot pravice šli, in cela dežela Vam bo zato hvaležna. — Novice pa bojo odsihmal vse vaše govore od besede do besede svojim bravcam oznanovale, ki jih boste v zboru govorili, tako de bo celo ljudstvo vedilo, kdo je za-nj kej govoril in kaj de je govoril. Iz tega se bo vsak nar gotovši prepričal, kakšno ceno ima ta ali uni poslanec". Tako modro je svetoval vsem Slovencem (str. 195), de le ,,očitno in odkritoserčno govorite in pišite; ta svoboda ni samo nam vrednikam dana, ampak vsacimu človeku . . . Sicer pa, varite se šuntarjev, de Vas v nesrečo ne pahnejo". — Taki očitni sveti so tudi veliko koristili. Ko je na pr. poslanec M. Ambrož jel se nekako čudno vesti na Dunaji, so ga Novice koj resno prijele (str. 178), in to je pomagalo (str. 207. 211), in vred- ništvo prav opazuje: ,,Novice bojo pazljivo gledale na prihodnje obnašanje slovenskih poslancov in ga svojim bravcam oznanovale. Kar bo dobriga, bojo z veseljem očitno hvalile, kar bo napčniga, bojo pa tudi očitno grajale. Nikdar se niso in se tudi prihodnjič ne bojo ravnale le po osebi, ampak le potem, kar oseba govori in dela. Govorjenje in d e 1 a so predlog, po kterim se pravično sodi . . . Ne tisti, ki le kriči: živi, živi Slovenija I je pravi domorodec, ampak tisti, ki se za njo trudi po eni ali drugi poti". Novicatn je pridejal posebej Bustavno pisrno, splošne postave nove vladije, o deržavnim zboru"; npa spoznajmo tudi, je opominjal (str. 76), de se obširno izdeljanje nove vladije ne more v enim hipu zgoditi, in de tudi naši poslaniki na deržavni Dunajski zbor bojo mogli umni, prebrisani in zaupanja vredni možje in verli domorodci biti, de se bojo za prid svoje domovine serčno potegovali". — Kar je dr. Janez Bleiweis tu svetoval o državnih poslancih, to je vestuo spolnoval doma vrednik Novicam pa predsednik nSlovenskimu družtvu", ktero se je po Dunajskem v Ljubljani osnovalo, 6. junija ustanovilo, in koj pričelo blagovito delati. Koliko je storilo, to se bere v dveb slovesnih ogovorih predsednikovih (1. 25. 26. pa 1. 49— 52), vzlasti v veliketn zboru 22. nov., kjer jo je Bleiweis očitno povedal, da srao po dani ustavi sploh vsi politikarji, da pa politika nslovenskiga družtva" obstoji v 3 poglavitnih rečeh: 1) de se edina močna Avstrija pod vladarstvam ustavniga Cesarja Ferdinanda ohrani in obvarje; 2) de se natn narodne pravice ohranijo, in 3) de vera naših očetov tudi vera prihodnjih Slovencov ostane. V dosego tega namena bode delovati treba po šolah, časopisih, bukvah. Pričelo je družtvo tedaj nabirati za slovenski slovar, izdalo slovensko gerlico v pervih dveh zvezkih, dva razglasa Slovencam o Dunajskih prekucijah po Novicah, in po vsem Slovenskim v 5000 iztisih, 600 bukvic zoper terpinčenje žival razdelilo med ljudstvo, sprožilo slovenske napise po mestnih ulicah, nabiro milostnih darov potrebnim Hrovatam, razne predloge na ministerstvo o slovenskih šolah in o pravdnim učilišu, o slovenskih barvah, potrebne odgovore v Hste nemške in slovenske zoper natolcevanje Slovencov, spisovanje duhovnih ogovorov Vertovčevih in slovenske slovnice Potočnikove, razpravo o mesečnih imenih, napravo slovenskih besed in iger, tudi v gledišu itd. in razodevala se je vže o tedanjim dobrim delovanji slovenskiga družtva želja, naj se razcvete iz njega slovenska akademija! Duša vsemu temu blagovitemu delovanju je bil — se ve da — dr. Bleiweis, kteri je povabilo k naročevanju druge polovice Novic 1. 1848 spremljal s temi-le besedami: »Dragi prijatli! novo življenje se nam je začelo od 15. Sušca — življenje težavne pričijočnosti, Bog daj, de bi bilo vesele prihodnosti! Nam je od Boga odločeno novo rojstvo avstrijanskiga cesarstva prestati; prosimo Vsigamogočniga, de ga bomo mirno prestali in skerbimo, de nas bojo našib vnukov vnuki hvaležni v spominu imeli. — Novice, — večletne in skušene prijatlice Slovencov — si bojo s pomočjo rbdoljubih in za blagor domovine vnetih pomočnikov tudi prihodnjič zvesto prizadevale svojim dragim domorodcam ne le učenik v kmetijskih in obertniških rečeh, temuč tudi voduik v vsim biti, kar sploh omikanje slovenskiga naroda in zvesto obranjenje po ustavi vsim narodam od našiga miliga Cesarja dogotovljenih narodnih pravic zadeva. — Ni skorej časopisa, ki bi tako mnogoverstne reči obsegel, kakor Novice, zato ker so bile skozi pet let edini slovenski časopis — in kakor so zdej ravnale, bojo ravnale tudi prihodnjič s posebnim oziram na vse, kar se po svetu imenitniga godi". — V ta namen je pričel v 1. 29 svojega Novičarja, v kterern je ob kratkem največ sam vse imenitniše novice — domače in ptuje priobčeval, kar gotovo ni bilo lahko delo. — V 1. 43 daje nBravcama odgovor, zakaj so jih Novice mogle peljati na polje nove vlade, češ, »prekucije našiga cesarstva so prekucnile celo poprejšnje življenje vsih stanov. Dokler svet stoji, še taciga ni bilo . . . Novice so se že od svojiga začetka v 1. 1843 goreče poganjale za povzdigo slovenske narodnosti — kako neki bi zamogle zdej omolčati, ko je žetve čas prišel, kar so one toliko let neutrudljivo sejale! Dokler tedej ne bo nova vlada dognana, — dokler ne bomo po novih postavah vse v lepim miru in redu imeli, bojo Novice imele še opravkov dovelj za kmetiški stan in slovenski narod sploh. Kadar bo pa vse to lepo dokončano, bomo pa spet začeli orati in sejati, de bo veselje!" — To ponavlja v povabilu na naročbo Novic za prihodnje leto 1.49: nNovi čas je prinesel tudi potrebnost novih vednost, torej Novice tudi v ti reči ne bojo zaostale in bojo svojim bravcam vse oznanovale, česar jim bo vediti potreba . . . M o č n a samostalna Avstrija pod vladarstvam našiga dobriga ustavniga Cesarja, nedotakljivost naše katoljške vere, in varstvo naše narodnosti nam bojo tri zvezde, ktere nas bojo vodile v vsim našim djanji". BZdej, zdej so dobile besede ranjciga Vodnika še le svoj pravi poraen, je klical v občnim zboru slovenskiga družtva; — ne Napoljonu, našimu Ferdinandu veljajo besede: Ferdinand reče: Ilirija vstan! . . — Tako je vže v 1. 42 priobčevati jel BPovedanje od slovenskiga jezika" z opombo: nPod tem nadpisam je rajnki Vodnik v Ljubljanskih slovenskih Novicah v letu 1797 od slovenskiga jezika marsikaj spisal, kar mnogim bravcam še morebiti ni znano, ker stare Ljubljanske Novice le malokdo ima. Ker dan današnji take spiske vsak Slovenec rad bere, bomo podali (z nekterimi popravki) ta sostavek svojim bravcam. De bi ga pač tudi Demškutarčki brali!" —In 1. 52 pomenljivo vzemši slovo od stariga leta piše proti koncu: nBodfmo Slovenci vseskozi! . . Leto 1848 je prineslo Slovencam rešitev dolgo — dolgoletniga jarma — kar so pa tudi Slovani to leto za avstrijansko cesarstvo storili, bo zapisano ostalo v zgodovinskih bukvah za vse veke. In kakor letas, čmo tudi prihodnjič Estrajhu nar močnejši podpora biti, torej veselo zapojmo Vodnikovo pesem, de se bo razlegala noter do Frankobroda: »Estrajh za vse. — Ako li če.. — Bit če, bit 6e — Estrajh za vse!"