—   169   -
Iz sodno-zdravniške prakse.
PiSe med. dr. Fran Zupane. (Dalje.).
Razen projektila naletimo v prestrelini večkrat tudi na drage reči, tako n. pr. na cape od obleke, zavlečene od krogle, dalje na vtrošena zrnca smodnika in na nabitek ali vsaj na njegove dele. Zadnji izvid je pomenljiv posebno zaradi tega, ker znači, da je prišel strel iz najskrajnjejše bližine; tudi gradivo^) nabitka ali njegova posebna znamenja napeljejo včasih na sled zločincu.
Ako je projektu p r e s t r e 1 i 1 kak del trupla, nastane vprašanje, katera obeh odprtin, spojenih po prestrelini, je vstre-lina in katera je izstrelina.
Pri strelih iz bližine znači se, kakor uže gori omenjeno, vstrelina s tem, da je le-ta navadno večja od izstreline, da je njeno obližje posmojeno, opaljeno in okajeno, celo da je najti tudi večkrat vtrošena zrnca smodnika. To pa velja samo splošno; pri strelih iz neposredne bližine, kateri odtrgajo cele dele telesa, najti je težko, celo nemogoče vstrelino.
Nasprotno je pri strelih iz daljave izstrelina navadno večja od vstreline, in to osobito taktat, kadar so l)ile zadete kosti; tedaj je učinek sestavljen od silovito vdrtih kostnih dro-birjev in od bolj ali manj sploščene krogle. Zelo velike izstreline provzročujejo streli iz pušk, katere imajo izredno prodirajoče moč, n. pr. vojaške m. m. repetirke. Vstrelina razširja se tukaj od me.sta, na katero je krogla priletela — torej od zadete kosti —, jednako kakor stožec^), kateri je izstrelina osnovna ploskev.
Če je pa zadela krogla samo mečje, navadno je izstrelina isto tako velika kakor vstrelina., včasih še manjša od nje. Pripeti se tudi, da so robovi vstreline podvihani, a robovi izstreline privihani; iz tega izvida samega se pa pač ne sme nikdar sklepati na mer strela, ker nasprotno uprav pri strelih iz bližine, če je bila tudi kost zadeta, vidimo dostikrat robove vstreline privihane; razpokajoči plini, razprostirajoč se med kožo in koščeno
») MaUrial. ^) Kegd.
—   170  —
') Prellschuss.     Streifschuss. ") Structur. *) Leim, Knochenleim.
podlogo, privzdignejo namreč in nategnejo kožo tako, da dostikrat razpoči. V takih slučajih našli bomo torej robove vstreline privihane, a ne, kakor prej omenjeno, podvihane.
Vse do sedaj za kroglostrele (oblostrele) navedeno velja bolj ah manj tudi za strele s sekanci ali s svinčenimi zrni. V bližini izstreljeni sekanci razdenejo prizadeto mesto še bolj, nego navadni kroglostreli. Pri strelih iz daljave vidimo na površji prizadetega mesta več ali manj vstrelin, ki se v dotične prestreline podaljšujejo. Ker se razprši naboj s sekanci, potem ko je priletel puški iz cevi, kakor podolgasti stožec na vse strani, razvidno je, da bode tem manj zrnec truplo zadelo, da bodo vstreline tem bolj narazen, čim večja je bila daljava, katero so uže projektih preleteli.
Konečno še nekaj o odbojnih strelih^) in o obstrelih'''). Odbojni streli nastanejo takrat, kadar topokotno priletijo uže bolj ali manj oslabeli (ugnani) projektih. Težke poškodbe pripetijo se ob taki priložnosti le redkokedaj, izimši slučaje, v katerih veliko oblo, n. pr. toporsko, tako nesrečno odbije. Male, tako odbite krogle oderejo k večjemu kožo. Obstreh ogulijo samo kožo ali pa tudi provzročijo žlebaste prestreline, ki bi se lahko tam pa tam zamenjale z ureznino.
Poslednjič je še omeniti, da more jedna sama krogla pro-vzročiti več nego dve odprtini na površji trupla. Zgodi se to takrat, kadar projektil kak del trupla prebije in se potem zopet drugod zarije, ali pa tudi takrat, če se razcepi krogla, priletevša na oster rob kosti.
Oglejmo si nekoliko kemične tvarine, iz katerih sestoji kost, in nadalje nje sestavo samo, rekše nje zlog^j.
Položimo kost v solno kislino. Zaradi tega se vnanjost kosti ni nikakor spremenila; poprej krhko in neznatno šibko kost pa sedaj lahko upogneš in zviješ, kolikor te je volja; solna kislina raztopila je vse anorganske tvarine, osobito apnene soli, ki so delale kost tršo in krhkejšo. Tako omehčano kost, ki sestoji sedaj samo iz kostotvornega hrustanca, raztopiš lahko v vreli vodi v klej. *) Nasprotno razbelimo kost v ognji. Tudi v tem slučaji ohrani kost svojo prvotno obliko, a ona je postala povse prhka, takšna, da se takoj razdrobi, ako se je
—   171   —
) Rhachitis. ') Osteopsathyrosis. ») Lamelle. *) lamellos. ¦) Knochenkijrperchen.
le dotakneš; kostotvorni hrustanec pogorel je celo v ognji in preostali 80 zgol anorganski deli, osobito apnene soli, — kost je kalcinovana. Kost sestoji torej iz organskih tvarin — iz kostotvornega hrustanca in iz neorganskih tvarin, osobito iz apnenih solij.
Razmerje, v katerem se te dve tvarini v kosteh nahajata, pre-raenjava se istotako po raznih kosteh jedne in iste osebe, kakor tudi po dobah človeških. Za mladosti nahaja se v kosteh več kostotvornega hrustanca nego anorganskih delov, pri doraslih je to razmerje nasprotno ; pri starcih nadvladujejo anorganski deli tako zelo hrustančevino, da so njih kosti, izgubivše prejšnjo uže itak neznatno prožnost in šibkost, povse prhke in lomljive. Pri nekaterih boleznih je gori omenjeno razmerje tako spremenjeno, da postanejo kosti izvenredno šibke, upogljive pri angleški bolezni ali krivici^) — ali pa nasprotno tudi izredno prhke — pri prhkoti kosti.-)
O podrobnejši sestavi ali zlogu kosti opomniti je naslednje.
Jedrna koščevina, ki sestoji, kakor uže omenjeno, iz kostotvornega, prožnega in šibkega hrustanca in iz anorganskih tvarin — apnenih solij, — predrta je povse s pretankimi — Haversovimi ali žilnimi — cevicami, po katerih se razprostirajo žilice pokostne opne. V cevastih kosteh teko te cevice navadno po dolgem, spajajoč se med seboj s povprečnimi odrastki tako, da je vsa koščevina mrežasto predrta s cevicami, ki se na vnanjem in notranjem površji kosti v premajhne odprtine vtekajo. V širokih kosteh razprostirajo se te cevice večinoma vzpored s površjem kosti, le tu in tam, tako n. pr. na hrgah čelnic in temenic, je smer teh cevic zvezdasta, taka, kakor da le-te počenši od gotovega mesta žare na vse strani. Vsaka posamična Haversova ce-vica ob vita je z več plastmi zelo tankih pločic') so vrstne koščevine, katere spajajo nadalje istim načinom zmiraj več in več cevic s prvotnimi ob vitki vred v jedno celoto tako, da tiče konečno vse posamno obvite cevice v največjem obvitku, ki je tolik, kakor obseg kosti. Sestava kosti je torej po največ pl o č i čas t a.*) V teh posamičnih koščenih pločicah in med njimi razporedane so v kolobarjih okolu Haver-sovih cevic male lečaste šuplice — kostne šuplice ali kostna t e-lesca.5) Le-ta poganjajo na vse strani pretanke otle odrastke, ki se stikajo, prodirajoč kostne pločice, nekoliko z odrastki obližnjih kostnih telesec, nekoliko se odtekajo v Haversove cevice in v praznine sredice
—  172  —
')  Bhitplasma.   -) Kalkkriimnicl.   '¦') OnsificaHunaimiikt,   Knoclir.nkern. *) Markzelhii.
ali pa tudi kot kostne cevčice prosto končujejo na vnanjem ali notranjem površji kosti. Ker so ta kostna telesca in njih podaljški napolnjeni s krvno sokrvco,') ki se preceja iz obližnjih, po Haversovih cevicah se razprostirajočih žilic, umevno je, da pri takem zlogu se vsi še tako globoko ležeči deli kostij jednakomerno hraniti zamorejo.
Omenjeno je uže bilo. da se razvijajo kosti iz lirustanca in od pokostnice. V osnovino hrustanca, ki ima okosteneti, nabirati se namreč počne na gotovih mestih kostna zemlja v podobi apnenih mrvic-), katere nazivljemo kostne zametke ali kostna jederca^). V takem hrustanci počno namreč okoli kostnih jedrc rasti stanice hrustanca, se deliti, torej pomnoževati. Ker med tem osnovina hrustanca deloma ginc, nastajajo v njem povsod cevčice in v teh krvne žilice, ki se spajajo deloma z žilami opne pohrustanice, deloma z žilicami malo poprej okostenelega dela hrustanca. Po teh žilicah dobiva hrustanec hrano ter raste po dolgem v sorazmerji z napredujočim okostenevanjem na ta način, da se osnovina njegova vedno pomnožuje, osobito, da se delijo stanice hrustanca. To traja toliko časa, dokler kost povse ne doraste. Med tem, ko okoščevajoči hrustanec po dolgem raste, izločuje se iz žilic opne, ki hrustanec obvija, torej iz bodoče pokostnice, krvna so-krvca, iz katere se razvijajo stanice hrustanca in njegova osnovina v ])odobi vlaknastega hrustanca, ki zatem tudi okosteneva; tako raste kost na debelo.
Kakor uže rečeno, raztopi se samo jeden del osnovine lirustanca, v ostali del nabirajo se, počenši od kostnih jedrc, apnene soli, ki pa pozneje polagoma zopet ginejo tako, da vidimo konečno mesto njih po dolgem se razprostirajoče, deloma z odrastki spajajoče se cevi — po-znejšnje. Haversove cevice —, v katerih bivajo povse osamljene hrustančne stanice, nazvane mozgovne stanice*). Osoda teh je dvojna. Proti sredici bodoče kosti ležeče stanice spremenijo se v pravi mozeg; one, nastanjene proti periferiji (obodu), pa zaodevajo vedno bolj apnene soli, posedajoče se v osnovino. Te stanice poganjajo na to tanke odrastke ter se s temi med seboj spajajo, deloma stekajo v Haversove cevice; nazivljemo jih, kakor uže preje rečeno, kostna telesca.
Jedino plošnate kosti na lobanji se ne razvijajo iz hrustanca. Na zelo mladem zametku vidimo lobanjo v podobi nekoliko  hrustan-
—   173   —
') SchčkMbasis. ') Primoidialcranhim. ") Piimordialknochm. *) strahlen-/ormiff. ') Knochenerde. ") Deckknochen. ') Siebbein.
oastega, nekoliko kožnatega mehurja. Hrustanrni del zavzema podlogo lobanjei) ter se zove početna lobanja-), hrustanec pa pooetni hrustanec, ki jednako drugim hrustancem okosteneva; kosti tega dela lobanje nazivljejo se torej početne kostiKosti nastajajoče iz kožnatega dela mehurja lobanjskega niso bile nikdar hrustančaste. Vnanja in notranja opna hrustančastega dela lobanje zaodene polagoma povse tudi kožnati del in iz teh dveh open preceja se krvna sokrvca, iz katere se spojevina tvori. V tej sokrvici nastane namreč polno jedrnih stanic, ki se pozneje v kostna telesca preosnujejo. V spojevini nastanejo tudi tu na gotovih mestih kostna jedrca, od katerih počenši mehurjasti del lobanje okosteneva. Ta jedrca poganjajo namreč na vse strani t rakaste^) odrastke, ki se vedno podaljšujejo, stikajo z obližnjimi, ter tako tvorijo koščeno omrežje, ki, prijemajoče neprestano kostno zemljo''), konečno mehurjasti del povse izpodrine. Te kosti lobanje, katere torej nastanejo iz kožnatega dela prvotnega lobanjskega mehurja, nazivljemo zastorne (zatvorne) kosti").
Po teh splošnjih uvodnih opombah o kosteh preidemo na podrobnejši opis okostnice.
Pričnimo pri glavi. Okostnica glave sestoji iz 22 kosti, katere so, izvzemši dolnjo čeljustnieo, povse čvrsto in nepremično med seboj spojene in katere spadajoče v vrsto plošnatih kostij, zaokrožujejo šest duplin namreč: jedno lobanjsko, dve očesni in dve nosni duplini.
Uže iz tega sledi naravna razdelitev glave: a) v lobanjo, katera sestoji iz 8 kostij in fi) v lice, sestoječe iz 14 kostij.
a) Na lobanji razločujemo svod ali krov in podlogo lobanje; krov in svod sestavljata kakor otle podolžne polutke koščeno hišo možganov.
Lobanjske kosti delimo v štiri sparjene in štiri nesparjene kosti. Prve, namreč obe temenici in senci, zaokrožajo lobanjo slično svodu od vzgor' z jedne strani na drugo. Kosti neparice, namreč zatilniea, zagozdnica, čelnica in s it k a') učinijo svod, ki zapira lobanjo od spredaj, zadaj in spodaj. Ker oba ta dva svoda zatvorjata veliko duplino — možgansko duplino — treba, da je vsaka posamezna kost plošnata in vzboklo uleknena; vzbokla plat obrnena je ven, uleknena pa noter. Vnanja stran lobanjskih kostij je večinoma gladka, notranja plat pa kaže več
—   174  —
') Sulci renosi. ^) Emissaria Santorini. Poren. *) Foramen occipitale, Hinterhauptsloch. ') MeduUa oblortgata, rerldngertes Eiiclcenmark. ") Eminentia cruciata. ') Tuher occipilale. *) Crista occipitalis.
vegiistih vzviškov in prstastih utiskov od možganskih zavojev. Dalje vidimo na tej strani žlebe za žile odvodnice in brazde za krvne splave,!) od katerih prepuščajo semtertja tanke rupice žile privodnice na vnanje površje lobanje. Te rupice nazivljemo Santorini-jeve p ropu s te.2) Skozi lobanjske kosti vodijo rupice za žile in čutnice, izhajajoče iz možganov, oziroma dohajajoče v le-te.
Kakor znano, sestoje lobanjske kosti iz dveh jedrnih plastij, kateri zaodevata šuplato koščevino — sredico. Vnanja plast ima polno tankih prebojev,s) po katerih dohajajo žilice pokostne opno v Haversove cevice. Na vnanjem površji je pokostnica tanka, pa vender čvrsta spojevinska opna ter je posebno krepko na ševi priraščena. Steklaska plast, ki je večinoma tanša od vnanje, je vedno zelo krhka in drob-Ijiva tako, da se uže troskvi vsled udarca, kateri še ni zamogel vnanje ploskve poškodovati.
Sredica je šuplati del lobanjskih kostij. Na mestih, ki so le malo z mečjem obdani, je sredica znatnejša nego na krajih, ki so z mišicami pokriti n. pr. na sencih ali na zatilji. V njej se nahaja gosto mrežje dovodnih žilic, ki se naposled, spajajoč se v vedno večje in večje žile, vtekajo v vnanje ali notranjo dovodnice.
Kost zatilnica. Zatilnica sestoji pri otroku iz četirih s hrustancem v celoto spojenih delov, ki so razvrščeni okolo velike zatilne rupe*) tako, da le-to okrožuje osnovni del od spredaj, zatilna luska od zadaj in čvržasta dela pa ob straneh. Osnovni del zatilnice zraščen je z zagozdnico do 16. leta samo s hrustancem. Gornje površje tega dela je gladko, izdobljeno kakor žlel), ki se proti veliki zatilni rupi spušča; imenuje se žleb ža p od o Iž en i mozeg.'') Dolnja plat je pa hrapava in njo deli podolž na dvoje osnovni greben. Zatilna luska je trikotna, spredaj uleknena, zadaj pa vzbokla kost % nazobčanimi robovi. Sprednje ulekneno površje deli križasti v z višek'') na četiri jamčaste dele in sicer na dva zgornja dela — za zatilčne možgane — in v dva spodnja dela, za male možgane. Vnanje površje luske zatilnice je v zgornji polovici gladko, v spodnji pa hrapavo; obe te polovici meji polukružna proga, ki ima na sredi precej zašiljeno hrgo — vnanjo zatilno hrgo'); le-ta podaljša se navzdol v precej oster greben —v vnanji zatilni   greben.'*)   Stranska (sklepna)   dela  spajata  osnovni del z
—   175  —
zatilno lusko. Vsak teh delov ima dve površji — zgornje in spodnje — in dva roba —- vnanji in notranji rob. Na spodnji plati teh stranskih podaljškov stojita s hrustancem zastrti žmuli, s katerima se glava gibko sklepa s prvim vratnim vretencem, z atlasom ali nosačem.
Pred in isto tako za vsakim čvržastim podaljškom nahaja se po jedna rupica (čvržasta rupicfi), iz katerih vodijo cevi na zgornje površje kosti. Po predni cevi prihaja iz lobanje dvanajsti možganski živec, živec jezičnih mišic.2) Notranji rob nažmuljenega dela te kosti je gladek ter zaokrožuje ob straneh veliko zatilno rupo; na vnanjem nazobčanem robu pa vidimo polukrožno izrezo — grlovno i z rez o 3).
Zatilniea se spaja s šestimi kostmi in sicer s temenicama in s senci, dalje z zagozdnico in s prvim vratnim vretencem,
(Dalje prihodnjič.)