Poštnina plačana v gotovini UREDNIŠTVO IN UPRAVA Videm - via San Daniele, 88 Tel. 41820 - Poštni predal 231 Glavni in odgovorni urednik VOJMIR TEDOLDI Tiskarna T. Marioni - Videm MATAJUR GLASILO SLOVENCEV V VIDEMSKI POKRAJINI Leto XX - N. 13 (438) Udine, 15. julija 1970 Spri, in »lili, potali II. gruppi - I.P.1.70% NAROČNINA: Za Italijo: polletna 700 lir -letna 1200 lir - Za inozemstvo: polletna 1200 lir - letna 2000lir Oglasi po dogovoru. Posamezna številka 100 lir Izhaja vsakih 15 dn Izjava Glavni smoter radijskih in televizijskih postaj v okviru RAI-TV je osnovan na načelih splošne javne koristi. V italijanskem nacionalnem merilu so ta osnovna načela prisotna v dolgemboju za pravično ureditev RAI-TV. Če se problem RAI-TV v nacionalnem merilu počasi vendar rešuje, tega ni mogoče reči o radijski postaji «Trst A», ki je čedalje bolj hibridna in izločena iz struktur RAI-TV. Konvencija med predsedstvom italijanske vlade in družbo RAI-TV o radijski postaji «Trst A» postavlja to slednjo v podrejen položaj, ki žali načela splošne javne koristi in hkrati pravice Slovencev v Italiji. Namen oddaj Radia «Trst A» je sicer sama RAI-TV svoječasno jasno formulirala s trditvijo, da so te oddaje propagandnega značaja v slovenskem jeziku za «tuje-rodce» (allogeni della zona). Radio «Trst A» ima ~ c po Saiiiih trditvah RAI-TV «propagandne namene v soglasju s predsedstvom vlade». Zato ni nič čudnega, če je Radio «Trst A» že od nekdaj fevd določenih krogov. V smislu zakonskih določil vrši nadzorstvo nad oddajami RAI-TV nadzorna komisija. V nadzorni komisiji Radia «Trst a» ni nobenega člana slovenske narodnosti. Slovenska kulturno gospodarska zveza ostro protestira proti žaljivi definiciji, da smo avtohtoni Slovenci «tujerodci». Nedopustno je in za Slovence v Italiji ponižujoče, da ima edina slovenska radijska postaja zgolj propagandne namene. Slovenska kulturno gospodarska zveza zaradi tega zahteva, da se Radio «Trst A» vključi v strukturo RAI-TV, da se uveljavijo načela javne koristi, da so uredi status slovenskega radijskega osebja in da morajo nadzorno komisijo Radia «Trst A» sestavljati člani slovenske narodnosti. Slovenski narodni skupnosti v Italiji se godi krivica tudi v zvezi s pomanjkanjem slovenskih televizijskih oddaj v deželi Furlaniji - Julijski krajini. Slovenska kulturno gospodarska zveza obsoja tako ravnanje s slovensko narodno skupnostjo v Italiji in zahteva, da se tudi Slovencem v Italiji omogoči lastna televizijska služba, kakor jo imata nemška narodna skupnost v Italiji in italijanska narodna skupnost v Jugoslaviji. Novi župani in odborniki v Beneški Sloveniji A H T E N Za župana v ahtenskem ko-munu je bil izvoljen Giulio Emerati, doma iz Maline pri Subidu. Ahtenski komun je jezikovno mešan, zato smatramo za potrebno, da poudarimo, da je sedanji župan Emerati doma iz slovenske vasi in da govori s svojimi občani oba jezika. V odbor so bili izvoljeni: Ronchi Remo, Guion Lino, Mattieligh Ottorino in Degano Enzo. Vsi so bili izvoljeni s prvim glasovanjem. frcnita- 1-A.® Giulio Emerati BRDO V brdskem komunu so zopet potrdili za župana domačina iz Brda Sergija Sinicca, profesorja na agrarni šoli v Čedadu. Izvoljen je bil na listi krščanske demokracije. Za odbornike so bili izvoljeni: učitelj Negro Egidio iz Zavrha, Lendaro Giovanni iz Tera, za namestnike pa De-bellis Pietro iz Njivice in Mat-tighello Giovanni iz Podbrda. DREKA Mario Namor je bil ponovno izvoljen za župana. V odbor pa Sergio Zufferli in Gino Floreancig oba izvoljena na listi krščanske demokracije; namestnika pa sta Ettore Tru-sgnach in Mario Bergnach izvoljena na listi italijanske socialistične stranke (PSI). F O J D A Geometer Roberto Celledo-ni je bil v komunu Fojda ponovno izvoljen za župana. V odbor pa so bili :zvp!.;cr:; Giuseppe Basso, Enzo Ursella, Ermenegildo Roiatti in Giovanni Del Bianco: namestniki pa so Renzo Boezio in Antonio Lovo. GORJANI V komunu Gorjani so izvolili za župana Quarta Fadinija, v odbor pa so bili izvoljeni Angelo Buonavia, Enzo Zanit-ti, za namestnike pa Gelindo Castenetto in Giovanni Giorgine GRMEK Grmeški komunski svet je tudi ponovno potrdil za župana Lucia Zufferlija. Odborniki pa so: Dante Clodig in Aldo Gus, namestnika pa Alfonso Trusgnach in Alessandro Vo-grig. NEME V Nemah so izvolili za župana Guida Barchiesija, ki je bil že župan tega komuna v letih od 1960 do 1965. Novi odborniki pa so: Giuseppe Mini, Antonio Comelli, Giacomo Micossi in Cesare Meneghini; namestniki pa Cesare Covazzi in Giovanni Matiuzza. PODBONESEC Podboneški komun je izvolil za novega župana Luigija Dorbolò, za odbornike pa so bili izvoljeni Luciano Zorza, Pio Menig, Damiano Blasu-tig in Livio Battistig; namestniki pa so Guglielmo Tramon-tin in Primo Laurencig. PRAPOTNO V Prapotnem so ponovno potrdili za župana Bruna Bernarda, v odbor pa so bili izvoljeni Gerardo Marcolini in Poldino Misigoi, za nemestni-ka pa Roberto Paris in Rinaldo Londetto. REZIJA V Reziji se je tokrat nekaj spremenilo. Za župana so izvolili Enza Lettiga, ki je bil nosilec liste italijanske socialistične stranke (PSI). Lettig je bil že prej deset let župan rezijanskega komuna, pri predzadnjih volitvah pa je bil izvoljen v manjšino. Za odbornike pa so bili izvoljeni: Antonio Zanetti in Vittorio Di Lenardo, za namestnike pa Bruno Beltrame in Luigi Di Lenardo. SREDNJE V Srednjah so izvolili za župana Alda Predana, v odbor pa so bili izvoljeni: Giuseppe Ruchin in Remo Beu-zer, za namestnike pa Alessandro Stulin in Albina Vue-rich. lintlllllinillHIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIlilllllllllllllllllllllllllllMIIIIIIIIHIIIIIIIlUlKIIUMMMIIIIIIIIIItlllllllllllllllllllllllllllinilllllllllllllllllUIIIIIMIIIIIIHIIIIIIlIKHIIMMIIIIM m iiiiiiimiiiiiiiimiii minimi minulim BILI SMO NA OBISKU V POADIZJU Formalno priznanje manjšinskih pravic je še zdaleč premalo Slučaj je nanesel, da smo se nekaj dlje časa mudili v Poadižju ali na Južnem Tirolskem. Sterzing (Vipiteno) je tipično alpsko mestece, ki leži kakih petnajst kilometrov južno od prelaza Brener na italijanski strani. Vsa arhitektura mesteca je tipično tirolska in prebivalci so seveda v pretežni večini avstrijske narodnosti, saj bivajo v dolinah Poadižja že dolga stoletja. Sploh smo imeli v teh dolinah občutek, da nikakor nismo v Italiji; tako pokrajina kot ljudje so Avstrijci, ki govore nemško, pa tudi njihove noše, navade in odnos do življenja je popolnoma druga- ---------------- čen od italijanskega načina življenja in mišljenja. Razgovori s tamkajšnjimi prebivalci so nam potrdili v celoti naše prve vtise in občutke. Kljub temu, da Sterzing, kot tudi trideset kilometrov oddaljeni Brixen (Bressanone) sodita v deželo Triden-tinsko-Gornje Poadižje, ki ima poseben statut zaradi izredno močne avstrijske narodnostne manjšine, smo iz razgovorov z domačini zlahka razbrali, da ne uživajo vseh tistih pravic, ki jim jih vsaj na papirju zagotavlja italijanska republikanska ustava. Res je, da zunanji videz vseh teh krajev daje občutek, pa povsod in dosledno uvajajo in izvajajo pravice avstrijske narodnostne manjšine. Tako so vsi napisi krajev dvojezični, dvojezični so napisi na trgovinah, hotelih in drugih javnih ustanovah, razglasi občin, sodišč in drugi uradni akti so prav tako dvojezični, kot je tudi osnovno šolstvo v nemškem jeziku. Vendar ves ta videz lahko v bistvu tudi vara. Kajti vse to je v nekem smislu samo formalno izvajanje posebnega deželnega statuta in paketa zakonskih določil, ki ga je pred kratkim sprejel rimski parlament. V bistvu pa gre tu za globljo, notranjo diskriminacijo, ki jo čutijo ljudje v Gornjem Poadižju. Sicer pa o tem prepustimo besedo našemu sobesedniku, hotelirju, pri katerem smo prespali in ki nam je ra-devolje odgovarjal na vsa vprašanja, ki zadevajo probleme avstrijske narodnostne manjšine v Italiji, «Poglejte», nam je dejal naš sobesednik, «v Sterzingu živi približno 70 odstotkov Avstrijcev, državna uprava in javne službe pa so vse v italijanskih rokah. Samo osem do deset odstotkov naših ljudi je zaposlenih v teh službah. Če pa bi upoštevali zares naše pravice in nacionalni odnos, potem bi moralo biti v teh službah prav tako 70 odstotkov naših ljudi. Kaj pa pomenijo te službe, to vam vsekakor ni treba še po- sebej poudarjati. Kajti tu ne gre samo za politično, ekonomsko in izvršilno moč, temveč tudi za to, da so te službe dobro plačane, ugledne in kdor jih pač ima v svojih rokah, ta ima praktično v svojih rokah tudi vso oblast. Vidite torej, formalno uživamo vse pravice, dejansko pa jih nimamo. Vzemite samo Brixen. To je tipično naše, avstrijsko mestece, vendar pa je njegov župan Italijan. In tako je v vsej naši deželi, ki kljub posebnemu statutu, formalnih pravicah in podobnem v bistvu le nima v svojih rokah svoje usode glede odločanja in vodenja. Vse to je v italijanskih rokah in zato nikakor ne moremo govoriti o resnični enakopravnosti in pravicah naše, to je avstrijske manjšine v Italiji». Besede našega sobesednika so zvenele prepričljivo, pa tudi prizadeto in malce otožno. In to upravičeno. Zdelo se nam je, da je še daleč čas, ko bodo v Italiji zares tudi vsebinsko in dejansko doumeli in začeli izvajati ter uresničevati pravice narodnostnih manjšin, kajti formalistične rešitve so v današnjem času daleč, daleč premalo. Tu bo morala italijanska demokracija storiti precej korakov naprej in zares dati tudi vsebino vsem tistim lepim načelom in pravicam o manjšinah, zapisanih tako lepo v demokratično, republikansko italijansko ustavo. IHIIIItllHIIMIIItlHIIItMIIHIIIMimilllttMlllllltlllimil Nepričakovan odstop vlade Čisto nepričakovano je dne 7. t.m. Mariano Rumor, potem ko je zaman naslovil poziv na osrednje sindikalne organizacije, naj prekličejo splošno stavko, odstopil s svojo vlado leve sredine. Svoj nenadni korak je utemeljil s tem, da je treba povsem razčistiti odnose med koalicijskimi strankami; ugotovil je tudi, da sindikalne organizacije ne upoštevajo velikih težav, ki so na poti uresničenju njihovih zahtev pri hitrejši izvedbi zahtevanih reform. Rumorjev odstop je presenetil vso javnost, ker se o tem svojem koraku ni posve-tova1 s predstavniki strank in niti z najožjimi prijatelji. V parlamentu sploh ni bilo glasovanja o zaupnici vladi. Sedaj je predsednik republike Saragat poveril poslancu Andreottiju mandat za sestavo nove vlade, ki je omejen na obnovitev štiristranske vlade leevga centra. S O V O D N J E V Sovodnjah so potrdili še enkrat za župana Giovannija Cernotto, za odbornike pa so izvolili tele: Juretig Franco, Cudrig Francesco, Trinco Antonio in Podorieszach Pio. Vsi so bili izvoljeni na listi krščanske demokracije. SV. LENART šenlenarški komunski svet je ponovno potrdil za župana Giuseppeja Sidarja, v odbor pa so bili izvoljeni: Giuseppe Lauretig in Lorenzo Višin, namestnika pa sta Giovanni Predan in Lorenzo Sabotig. SV. PETER V Špetru so izvolili za župana prof. Cirila Jussa, ki je bil že župan tega komuna pred desetimi leti. Odborniki pa so: Beppino Sittaro in Paolo Jussig namestnika pa Albino Jussa in Marko Bla-sutig. T I P A N A V Tipani so izvolili tokrat za župana Krnahčena in sicer Tomasina Fortunata. Tornasi-no je bil do sedaj občinski svetovalec, pred petimi leti pa je bil namestnik župana. Zaposlen je na uradu za zaposlovanje v Centi in v Brdu v Terski dolini. Izvoljen je bil vedno na listi krščanske demokracije. V tej stranki je vedno predstavljal levo strujo. Za odbornike so bili izvoljeni: Vittorio Noacco in Evaristo Melissa, za namestnike pa Gino Sturma in Alberto Tomasino. Fortunato Tomasino V šestnajstih občinah, kolikor jih šteje Beneška Slovenija in Rezija, so bili povsod izvoljeni župani, ki so kandidirali na listah krščanske demokracije, razen v Reziji, kjer je bil iwoljen Enzo Lettig nosilec liste italijanske socialistične stranke. Važni deželni ukrepi za občinske in pokrajinske zadeve Večina naših občin je pasivnih - Težko pričakovanje uveljavitve člena 54 deželnega statuta IZ KANALSKE DOLINE Deželna uprava pripravlja uveljavitev 54. člena svojega statuta, po katerem naj bi krajevne ustanove prejele letno izdaten prispevek za kritje primanjkljaja v svojem proračunu. Ta pomoč je predvsem namenjena manjšim in srednjim občinam oziroma pokrajinam z namenom, da se olajša primanjkljaj, ki se pojavlja že vrsto let v poslovanju omenjenih uprav. Za leto 1970 je dežela že namenila poldrugo milijardo lir, dočim bo tovrstna pomoč za prihodnja leta urejena s posebnim zakonom. Doslej je deželna uprava pomagala občinam in pokrajinam tako, da je s prispevki olajšala izvedbo nekaterih javnih del in socialnih uslug. Kljub temu pa mnoge manjše občine niso mogle izkoristiti teh ugodnosti, ker niso razpolagale niti s skromnim denarnim skladom, ki je potreben v takih primerih. Z uveljavitvijo 54. člena deželnega statuta pa bo deželna uprava lahko vsako leto nakazala občinam in po- krajinam del svojih dohodkov. Ta ugodnost bo predvsem koristna za male kmečke občine, ki bodo na ta način lahko nudile svojim občanom razne javne in so- cialne usluge. Upajo, da bodo s temi posegi pomagali zboljšati življenjske razmere prebivalcev in tako vsaj deloma ustavili že dolgoletni beg ljudi iz podeželja. imiiiimiiiiimiimiiimiiHiiiiimiiiiiimiiiimiiiimimiimmiiiiiiimimiiiiii umnimi mmim tmmimimiiii IZ TERSKE Veliko zanimanje za razstavo planinskega cvetja in živali v Brdu V Brdu so tudi letos priredili razstavo cvetja in živalstva Julijskih Predalp in tudi tokrat so tako domačini kot tujci pokazali veliko zanimanje za prirodo. Razstavo, ki je bila prirejena v bivših prostorih komuna, si je ogledalo že prvi dan več kot tisoč obiskovalcev. Največ zaslug za razstavo imata brdski župan prof. Sergio Sinicco in pa perit Rinaldo Cher, cvetje pa so nabrali domačini, največ otroci. Za razstavo živali (nagačene ptice, glodalci, divji prašiči, Itllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllliiilllllllllililllllllllllllllllillllillillllllllllllllllllilllllllllllilllliiiiiiiiniiili IZ NADIŠKE DOLINE BO milijonov lir za ljudske hiše v Čedadu V Čedadu bodo zgradili več ljudskih hiš za delavce, za kar je GESCAL dala na razpolago za prva dela že nekaj več kot 80 milijonov lir. V Čedadu vlada namreč velika stanovanjska kriza in ker postaja to mestece vsak dan bolj važen sedež industrijskega področja, se bo prav gotovo še stopnjevala, če ne bodo takoj pohiteli z gradnjo. Seveda bi bilo potrebno zgraditi precej stanovanj, da bi se kje kaj poznalo. Gianpiero Zorzettig žrtev letalske nesreče Vso čedadsko okolico je hudo pretresla žalostna vest o letalski nesreči, pri kateri je izgubil življenje kapetan alpincev 30 letni Gianpiero Zorzettig iz Gagliana pri Čedadu. Nesreča se je dogodila blizu Cunea, ko je opravljal svojo vojaško dolžnost; skupaj z njim je izgubil življenje še en oficir. Truplo ponesrečenega alpin-ca so prepeljali v domačo vas, v Gagliano, in ga pokopali z visokimi častmi. Rajnki Zorzettig je bil poznan daleč naokoli in je rad prihajal domov med svoje znance, ki so ga cenili in ljubili. Prav v kratkem bi moral biti premeščen v Tol-meč v Karniji v 8. reg. alpincev in povišan v majorja. Zapušča v veliki žalosti mater, očeta in sestro. Čedadski komun šteje 11 tisoč prebivalcev čedadski komun je končno le dosegel 11 tisoč rezi- dentnih ljudi. Dosti let sta se kosala Čedad in Centa kateri od obeh mestec bo prej dosegel 11 tisoč, kajti obema je dolgo let manjkalo prav malo. Čedad se vidno razvija in zato je pričakovati, da se bo mesto sedaj, ko postaja sedež industrijskega področja, širilo. Koncem meseca junija je čedadski komun štel 5334 žensk in 5666 moških. PODBONESEC Smrtno se je ponesrečil pri delu Aleksander Specogna iz Črnega vrha Te dni se je dogodila v črnem vrhu izredno huda nesreča. Aleksander Specogna, star 46 let, se zvečer ni vrnil s senožeti. Domači so sprva mislili, da se je med potjo kje zadržal, saj je tistega dne vladala strašna vročina, a ko je nekdo pozno zvečer zagledal globoko v prepadu neko truplo, ni bilo več nobenega dvoma. Isti večer ga sicer v temi niso mogli prepoznati, ker niso imeli zadostnih luči in so morali čakati tudi komisijo, da je prišla na kraj nesreče, a z jutranjo zoro je prišlo do grenke resnice, ponesrečeni je bil prav Aleksander Specogna. Nesreča je zelo pretresla vse ljudi v Črnem vrhu in okolici, saj so Specogno vsi dobro poznali in spoštovali, ker je bil pošten in delaven človek. lisice itd) pa so sodelovali Italo Molaro, Dario Bobbe-ra, Bruno Ciconi, Corrado Stefanutti, Remo Cassarut-to, Adriano Sinicco, Agostino Sinicco in drugi lovci. Razstava je bila razdeljena na tri oddelke: na oddelek planinske flore, planinskega živalstva in kače. Vse cvetje je bilo označeno v katero skupino ali družino pripada in zato je bila zelo poučna. Razstavo so odprli ob priliki tradicionalne vaške sagre «Madonna della salute» in zato je prišlo v vas dosti ljudi tudi iz Cente, Vidma in drugih bližnjih krajev. Mednarodni folklorni festival «Evropa src» v Čenti Mednarodni folklorni festival «Evropa src» se bo letos vršil od 25. do 28. julija. Nastopilo bo več kot 250 plesalcev, ki pripadajo najrazličnejšim folklornim skupinam, med temi iz Jugoslavije, Anglije, Združenih držav Amerike, Brazilije, Nemčije, Madžarske in seveda tudi razne italianske ter domača folklorna skupina «Chino Ermacora» iz Cente. Zanimanje za festival je zelo veliko. Organizacijski odbor hiti s pripravami, saj nas loči le še malo dni, ko se bo Centa - biser Furlanije spremenila v mesto petja in plesa. Pošta bo v tistih dneh dajala tudi priložnostne žige na vso korispondenco. Avtocesta Videm - Trbiž počasi napreduje Pred nedavnim se je sestal ' odbor trgovinske zbornice in poslanec Marangone je ob tsj priliki podal poročilo o stanju cest v deželi Furlanija Julijska krajina. V poročilu je grajal državno cesto št. 13 in sicer tisti del od Donje do Žabnic, ki je v zelo slabem stanju. Dejal je tudi, da se cesta Videm - Trbiž gradi že skoraj deset let in bo najbrže treba še dosti let, da bo dograjena, kar je zares žalostno, čepomislimo, da cesta vodi v dve državi, v Avstrijo in Jugoslavijo in je posebno v poletnem času, ko se normalnemu prometu pridružijo še turisti, zelo obremenjena. Treba bo napeti vse sile, da bo cesta kar se da hitro urejena, da se bo po njej hitro in neovirano odvijal promet. Koroška delegacija obiskala vojaško pokopališče v Nabor jetu Na dan sv. Petra in Pavla (29. junija) je koroška delegacija, ki so jo sestavljali bivši borci iz prve svetovne vojne, obiskala vojaško pokopališče v Naborjetu. Delegacijo so na občini sprejeli župan in občinski svetovalci. Robert Enk, ki je vodil delegacijo, je pohvalil ljudi iz Kanalske doline in tudi oblasti, ki tako lepo skrbe za vojaško pokopališče, ki je v najlepšem redu in negovano. V Lužnici se je iztiril tovorni vlak Pretekli teden se je na železniški progi Videm-Trbiž in sicer blizu postaje Lužni-ca (Bagni di Lusnizza) iztiril tovornjak, ki je peljal več kot 70 glav mladih bikov in telet. Ker so se vagoni odprli, se je živina porazgubila po bližnji okolici in so jo s težavo polovili, nekaj pa je bilo smrtno ranjenih. Ves promet je bil ustavljen za 24 ur oziroma je na mesto mednarodnega vlaka vozil avtobus. Računajo, da je ta nesreča povzročila za več kot šest milijonov lir škode. Vedno več turistov Letos so naše vasi izredno živahne. Vedno več turi- stov prihaja, poleg tega so pa odprli tudi več kolonij in siler CIF v Ovčji vesi, inštitut Tomadini v Naborje- tu in AK iz Gorice v Lužnici. Naše vasice so prijetno sveže in mirne zato primerne za oddih in počitek. numi Muti m mii i m m n minutili h numi iiiiitiHiiiiiMiiiiiiii mutili untimi inumimi m FOJDA Velika škoda zaradi neurja Huda ura, ki je strašno divjala po vsej naši okolici na zadnjo nedeljo meseca junija, je napravila velikansko škodo. Računajo, da je toča pobila 40, ponekod pa celo 50 in več odstotkov pridelkov na njivi in vinogradu Najbolj je bilo prizadeto področje Raščaka, ker je toča uničila skoraj ves vinski pridelek letošnjega leta. Na lice mesta je prišla pristojna komisija, da je ugotovila celotno škodo in da bo določila višino podpore prizadetim kmetom. Dobro uspel praznik vina v Čampe ju Letošnji praznik vina v čampeju, ki je trajal tri dni, je tudi to pot izredno dobro izpadel, saj so razstavi j alci prodali v «kjoskih» nad 20 tisoč kozarcev najboljše domače kapljice. Za to priložnost je bila vsa vas kar re da praznično odeta in grad je bil razsvetljen s tisoči raznobarvnimi lučicami, tako da se je nudil zares pravljičen prizor. Praznika se je udeležil tudi odbornik za kmetijstvo adv. Comelli. Fojda je dobila novo lice Te dni so končali z deli, da so uredili in modernizirali glavni trg v Fojdi. Sedaj je dobil ta center «pedemontane» zares čisto drugo lice in upati je, da bodo v kratkem izboljšali tudi javno razsvetljavo, saj so s prvimi deli že pričeli. Nesrečen padec po stopnicah V bolnico so morali peljati 85 letnega Antona Gi-rardija iz Fojde, ker je tako nesrečno padel po stopnicah, da si je zlomil levo nogo in dobil še več drugih poškodb, če ne nastopijo komplikacije, bo mož ozdravil v dveh mesecih. Čenta aii Tarčent s svojo romantično okolico in blago klimo privablja v svojo sredo vedno več domačih in tujih turistov. Mesto postane vsako poletje tudi pozorišče raznih folklornih manifestacij mednarodnega slovesa. V zadnjem trenutku smo zvedeli, da je Girardi podlegel poškodbam. •illuminili iiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHui,,,, IZPOD MATAJURJA Smrtna prometna nesreča naše vaščanke v Nemčiji Te dni je prišla na komun zelo žalostna novica: smrtno se je ponesrečila 34-letna Marija Petričič iz Strmice pri Matajurju, ko se je z avtomobilom vračala v rojstno vas, da bi s sorodniki preživela poletne počitnice. Petričičeva je živela šest let v Belgiji, v mestu Liegi, in tam se je tudi poročila. Do prometne nesreče je prišlo v Nemčiji, a kaj več o tem nam ni znano. V vaseh pod Matajurjem, posebno pa v Strmici, je vest o tej hudi nesreči zelo pretresla vse domačine, saj je bila rajnka Marija vsem zelo priljubljena in so jo vsi tako težko pričakovali. Ohranili jo bodo v naj lepšem spominu. i ih iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiif n iiiiiii ih iiiiutt iman IZ KRNAHTSKE DOLINE Obmejni prehod Most na Nadiži odprt tudi za avtomobiliste Od preteklega ponedeljka, to je 13. t.m., se more skozi obmejni prehod Most na Nadiži (bivši Ponte Vittorio) v tipanskem komunu tudi z avtomobilom. To velja seveda samo za tiste, ki imajo obmejno prepustnico, ne pa za tiste, ki posedujejo potni list. Ljudje bi želeli, da bi prehod preimenovali v prvo kategorijo kot je oni v Učeji ali v Robiču, da bi se ga mogli posluževati tudi drugi in ne samo domačini. Tatovi odnesli v Nemah denar in zlatnino Pred parimi dnevi so neznanci vdrli v stanovanje 48 letnega Ottorina Nimisa iz Nem, ki stanuje v ulici Manzoni. Obrnili so vse predale in odnesli 180 tisoč lir v gotovini in za 50 tisoč lir vrednosti zlatnine. Ker so tam blizu taborili cigani, so karabinjerji kontrolirali več karovan, a ukradenega blaga niso našli. Smrtna kosa Dne 27. junija smo spremili k zadnjemu počitku Giuseppeja Ceschia iz Nem, ki je preminul nenadoma v starosti 75 let. Bil je ugleden mož in priljubljen po širni okolici, kar je pokazal tudi njegov veličasten pogreb, ki se ga je udeležila velika množica ljudi. Ženi in hčerkam, kakor tudi ostalim sorodnikom izrekamo naše globoko sožalje. Prispevajmo za šolo-spomenik 27 ianuaria 1944 so Nemci v razširjena še na naše kraje, na borili za iste cilje: 27. januarja 1944 so Nemci v Cerknem napadli politično šolo. Od približno 120. slušateljev 6. tečaja, jih je v tem napadu izgubilo življenje sedeminštirideset. Sami mladi fantje in dekleta, najbolj predani in nadebudni kadri. Cerkljanske poti in grivine so bile rdeče od njihove krvi. Dogodek sam bo ostal v zgodovinski kroniki slovenskega osvobodilnega boja zapisan kot ena najbolj bolečih in krvavih tragedij. Ob petindvajsetletnici tega tragičnega dne, ki je potekla 27. januarja lani, so bivši preživeli slušatelji 6. tečaja dali pobudo, da bi se v Cerknem postavila šola-spo-monik NOB, posvečena žrtvam in prispevku, k: ga je v osvobodilnem boju dalo cerkljansko ljudstvo. Bil naj bi to živ, trajen in ustvarjalen spomenik, kjer bi se za svoje bodoče življenske naloge na najsodobnejši način pripravljali in vzgajali mladi rodovi. A največja pozornost naj bi bila posvečena zlasti preučevanju in razvijanju novih metod in oblik pouka zgodovine narodnoosvobodilnega boja. Izkušnje, ki bi se v tem pogledu tu odkrivale oziroma pridobivale, pa bi se zatem posredovale še vsem drugim enakim in podobnin učno-vzgojnim zavodom. Zamisel oziroma predlog nekda njih tečajnikov se je kmalu razrasel v konkretno stvarnost. V Ljubljani je bil ustanovljen pokroviteljski odbor, ki mu načeluje dr. Joža Vilfan. Njegova naloga je, storiti vse, kar je potrebno, da bi nova cerkljanska šola bila čimprej postavljena. Stavba, zgrajena po najsodobnejših kriterijih za tovrstne namene, bo stala 600 milijonov dinarjev. Sredstva zanjo bodo zbrana iz različnih virov vsaj polovico bi jih bilo treba zbrali na osnovi dobrovoljnih prispevkov. V Sloveniji *je na tej osnovi že bilo zbranih 73 milijonov dinarjev, presenetljiv, izvrsten uspeh. Ljudje ne odrekajo svoje solidarnosti, dajejo radi. , Zatem je bila ta nabiralna akcija ☆ OSNOVNA ŠOLA CERKNO SPOMENI K NOB BIVŠI PARTIZANI, AKTIVISTI, VSI DEMOKRATIČNI SLOVENCI IN ITALIJANI! Prispevajte v sklad za izgradnjo šole-spomenika NOB v Cerknem! Prispevki se nabirajo v Vidmu: V uredništvu Matajurja, Via San Daniele 88-1; pri ANPI, Via Del Pozzo 36, in na sedežu Prosvetnega društva «Ivan Trin-ko» v Čedadu, Via Monastero 20. V Gorici se nabirajo prispevki na sedežu SPZ, ul. Ascoli 1 in na sedežih vseh prosvetnih društev na Goriškem. razširjena še na naše kraje, na Tržaško, Goriško in Videmsko. Slovenci kot Italijani, so namreč takisto domala vsi sodelovali v velikem protifašističnem boju, ki sta si poleg drugega v njem skovala tudi trajno prijateljstvo in bratstvo med naprednim slovenskim in italijanskim prebivalstvom. Kri, ki je bila skupaj prelita, pa bo za vedno ostala najtrdnejše jamstvo, da teh vezi nihče več ne bo mogel pretrgati. Naše vasi in ljudje so z enako gostoljubnostjo in požrtvovalnostjo sprejemali tako slovenske kot italijanske partizane. Saj so se vsi borili za iste cilje: za svobodo, za enakopravnost med ljudmi, za boljše življenje, proti izkoriščanju in nasilju. In Cerkno? Menda ga ni partizana s Tržaškega, Goriškega ali Beneškega, da, bržkone celo ne iz Furlanije, ki bi s svojo brigado ali kako drugače vsaj enkrat ne bil v njem. Še danes ga premnogi teh bivših borcev, slovenski partizani in garibaldinci, radi obiskujejo, Saj jim je Cerkno neštetokrat nudilo varno zavetišče, jih nahranilo, v Cerknem so se utrujeni od napornih bitk in pohodov lahko mirno in varno spo- 8* CERKNO, kjer bodo zgradili šolo-spomenik NOB. čili; se okrepili in si pridobili novih moči, se napolnili z novim optimizmom. Na Cerkno zato vsi ti nekdanji borci ne bodo nikdar mogli pozabiti. Torej, prav v tem partizanskem Cerknem bo zdaj postavljena nova osemletna šola, šola-spomenik NOB. Kdo bi v tem primeru mogel odreči svoj prispevek, da bi zamisel bila čimprej uresničena! Pri tem, seveda, sploh ne gre za to, koliko bo kdo kaj dal, marveč bolj za nekaj drugega: da bi vsakdo od bivših borcev in antifašistov to občutil za svojo moralno obveznost, ki se ji noben količkanj ponosen in častivreden človek ne more izogniti. Tudi na Tržaškem in Goriškem je nabiralna akcija v prid postavitve cerkljanske šole-spomenika že kar lepo stekla. Slovenci tu radi prispevajo za take namene, ker vedo in čutijo, da je tako prav. Lepo bi bilo, da bi to stvar tako razumeli in občutili tudi naši beneški ljudje. Pozivamo, zatorej, vse nekdanje beneške partizane in garibaldince, vse aktiviste slovenske in italijanske narodnosti, vse iskrene antifašiste, vse napredne in demokratične ljudi, da tudi sami prispevajo v prid izgradnje cerkljanske šole-spomenika NOB. Tako se bodo obenem tudi na najdostojnejši način oddolžili spominu na svoje padle sinove, brate in očete, katerih kosti morda počivajo prav na Cerkljanskem, kjer bo nekoč stala nova šola-spomenik. V njem pa bodo tudi oni sami ostali večno živi. iiiiiiii iiiimiiiiiiimiiiiimiim m iiiimiiiiiiiiimiiiimii n n iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiin diii iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiintiiii Orzarmi ga Vvbišhem padrorju Državni gozdovi, ki so predmet naše študije, ležijo na tistem skrajnem severovzhodnem delu ozemlja videmske pokrajine, ki se zdi, kot da je vklinjeno med italijansko-avstrijsko mejo na severu in italijansko - jugoslovansko mejo na vzhodu. Omenjeno ozemlje, ki sega do Ponta-flja, se imenuje Kanalska dolina in leži v glavnem na porečju reke Bele, ki se vliva v Tilment na njegovem levem bregu. Izvir Bele leži na področju Trbiža, katerega vode se zlivajo v hudournik Žlica, ki se izliva v Dravo in preko nje v Donavo. Dolina nima torej čiste zemljepisne meje, njeno območje pa vendar, kot smo že omenili, upošteva njeno politično in administrativno razdelitev in tiste naravne in ekonomske sorodnosti pokrajine tudi na drugi strani kot je bilo teklo celo vrsto stoletij. Kanalska dolina za Ponta-fljem prevzame ime Železne doline prav do karnijskih naselij, kjer se Bela vliva v Tilment. Dolina je postala del italijanskega ozemlja na podlagi miru v Saint - Germainu leta 1919., ki je bil zaključil konec prve svetovne vojne med Italijo in Avstrijo in jo še danes v glavnem naseljuje prebivalstvo, ki ima nemško kulturo, vendar je slovenskega porekla, s posebno krajevno fiziognomijo, ki je zelo različna od karnijskih ljudi, na katere meji. Državna gozdova na Trbi-škem sta dva: trbiški gozd, ki zavzema površino 23.036 hektarjev in ima pod gozdom 14.897 hektarjev ter gozd Fužine s površino 2.145 hektarjev, od tega 1.667 hektarjev gozdnih površin. Prvi gozd je last Aziende patrimoni riuniti ex demaniali, ki je del «Direzione generali del fondo per il culto presso il Ministero delFinterno italiano» in zadeva območja občin Trbiž, Naborjet in Pontafelj. Drugi gozd pa je last Aziende di Stato per le foreste demaniali pri ministrstvu za kmetijstvo in gozdarstvo in leži samo na območju občine Trbiž. Če upoštevamo, da obsega Kanalska dolina površino 43.457 hektarjev, gozdno obdelovalna površina pa 28.543 hektarjev, potem zgoraj omenjena državna gozdova zavzemata kar 58% odstotkov celotne površine in 88% glede na obe površini; tako visok odstotek nam takoj priča, kako pomembno mesto zavzema ta državna gozdova v gospodarstvu doline, ki je tako čvrsto povezano izključno z gozdovoma in podrejeno paši. Zgodovina obeh gozdov, čeprav mejita drug na drugega, je precej različna, in zato bomo govorili o zgodovini vsakega gozda posebej. Zgodovina trbiškega gozda ima obširno dokumentacijo že od leta 1006 naprej; vendar raziskave o poprejšnjem lastništvu teh gozdov nimajo posebne zveze z našo študijo. Kanalsko dolino je skupaj z drugimi koroškimi deželami, ki so tvorile starodavna grofovstva Beljak in Wolfs-berg, podaril nemški cesar Henrik II. Sveti z vzdevkom šepasti kot poročno darilo lastni soprogi Kunigundi in ko je le-ta umrla, je cesar to ozemlje dodelil na novo ustanovljeni škofiji v Bambergu na Frankovskem (danes Bavarska), ki so jo nemški škofje, zbrani leta 1006. na Frankovskem, sprejeli z večjo ali manjšo privolitvijo in odobritvijo papeža Janeza XVIII. 1. novembra naslednjega leta se je tako ustanovila nova cerkvena kneževina, ki je pri Pontaflju mejila na državo oglejskega patrijarha in je trajala skoraj sedem stoletij in pol. Gospoda na Koroškem je določila, naj kanonik iz kapitlja stolnice v Bambergu upravlja deželo v imenu kne-zoškofa z naslovom namestnika ali vicedoma in za sedež so mu določili grad Wolfsberg na Zgornjem Koroškem. Uprava je bila torej laična, v kolikor je bil od Pontaflja do Drave kler odvisen od patrijarha v Ogleju. (Se nadaljuje) Zuriški poslanec, ksenofob in morda še kaj, sicer pa Švicar Schwarzenbach (priimek je čisto nemški in tudi njegove ideje niso daleč od nacizma), je s svojim predlogom, naj bi prepovedali prihod tuje delovne sile v Švico dosedanjo pa izgnali propadel. Zanimivo je, da se je referenduma o njegovem predlogu udeležilo kar 75% švicarskih volivcev ( in to sa-mo moških, ker ženske v Švici nimajo volilne pravice), kar vsekakor pomeni, da so Švicarji zares vzeli referendum, ki je, mimogrede, v Evropi in po svetu odjeknil dokaj neprijetno, pa tudi v Švici sami je bilo že pred njim javno mnenje precej ostro in odločno proti Sch-warzenbachovem zakonskemu predlogu. Izid referenduma je pokazal, da se je 654.588 moških državljanov Švice, ali 55,5% odločilo proti ksenofobnemu in segrega-cijskemu predlogu, medtem ko se je za Schwarzenbacha odločilo 557.714 volilcev ali 44,5%. Kljub temu, da je zmagala z večino v Švici tudi to pot zdrava pamet, kaše vendar precejšnje število glasov za Schwarzenbachov predlog, da v Švici le ni tako velika večina naklonjena tuji delovni sili, ki jo trenutno cenijo kar na milijon tujih delavcev, kar pomeni spričo celotnega švicarskega prebivalstva, ki šteje pet milijonov, kar precejšen odstotek. \ Če pa pogledamo, kako so se volilci izrekli za ali proti po posameznih švicarskih kantonih, potem bomo videli, da je bilo šestnajst najbolj razvitih in industrializiranih kantonov proti predlogu, sedem kantonov, v glavnem manj razvitih in zato tudi bolj konzervativnih, pa za predlog. Schwarzenbachov poraz in odklonitev njegovega zakonskega predloga o prepovedi prihoda in zaposlovanja tujih delavcev v Švici je torej spet pokazal, da je v Švici le zmagala zdrava pamet. Vedeti moramo namreč, da bi bilo morebitno sprejetje tega neslavnega predloga zagotovo bumerang za Švico samo. Kajti neizpodbitno dejstvo je, da bi s prepovedjo in omejitvijo tuje delovne sile zagotovo bilo najhuje prizadeto švicarsko gospodarstvo samo, ki se danes lahko razvija in razcveta izključno zahvaljujoč tuji delovni sili. Tudi vsakdanje življenje švicarskih mest in naselij bi zagotovo zamrlo, saj bi ne bilo tujih delovnih rok, ki skrbijo danes zato, da teče življenje v Švici normalno svojo pot. Odklonitev Schkarzenba-chovega diskrimanicijskega in nazadnjaškega predloga je torej pokazala zmago razuma in zdrave pameti v Švici sami, vendar moramo biti pri vsem tem v prihodnje vseeno previdni, kajti takšni in podobni pojavi kažejo, da so še vedno na delu nazadnjaške in konzervativne sile, ki ne zavirajo samo napredka doma, konkretno v Švici, temveč tudi po svetu. Sicer pa bi imelo sprejetje tega predloga najusodnejše posledice prav za tujo delovno silo, medkaterimiso številni naši ekonomski emigranti, ki prav tako z delom svojih rok v bistvu dvigajo blagostanje prav Švicarjem samim. IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHlillllllllllllllllllllllltlllUIIIIIII ZA NASE GOS Mlada čebula in njena vrednost Po zimi in njeni ene .ični prehrani se pojavi na tržnicah mlada čebula kot dragoceno hranivo. Čeprav vsebuje mnogo vode (okoli 85% ), so nekatere njene sestavine silno koristne, posebno če se sveža čebula skonsumira (kot solata ali dodatek k drugim jedem). Tudi pri kuhanju, v kombinaciji z drugimi jedmi, ne izgubi svoje vrednosti. Cesto grešimo, ko porabimo za prehrano le korenino in odvržemo zeleno listje, ker so ravno v listju najbolj dragocene snovi. Po kemijskem sestavu in hranljivi vrednosti se mlada čebula ne razlikuje od drugih vrst zelenjave razen po eteričnih oljih in aromatskih snoveh, ki ji dajejo specifičen okus in vonj. 100 gramov mlade čebule vsebuje 30 kalorij. V 100 gramih zelenih listov je 3,8 mg karotina (provitamina A) in tako more 800 gramov čebule popolnoma zadostiti dnevne potrebe odraslega človeka. Ne smemo podcenjevati tudi množine vitamina B2 pa tudi vitamina C (v 100 gr mlade čebule je okoli 30 mg tega vitamina). Tako bi se mogla z okoli 150 gr. mlade čebule zadovoljiti dnevna potreba po tem vitaminu. Mlad česen ima manj vitaminov, ima pa več aromatičnih sestavin, ki jim nekateri pripisujejo zdravilne lastnosti. m unicum imun || mimili mi || || || ||t Hi HI lit Ml II tli! Il HI II It IMfllHIMMlM France Bevk w Kaplan Martin Čedermac 8 « Mati, ne vznemirjajte se! » je rekel proseče in stopil do nje. « To vam le škoduje ». Odpila je oči in se medlo nasmehnila. « Martinac, saj ne bomo razumeli », ji je tožeče prišlo čez ustnice. « Saj ne bomo nič razumeli. Kaj praviš? Kako smo to zaslužili? S čim smo se pregrešili? ». Poizkusila je dvigniti roke, da bi jih sklenila, a so ji kot brez moči zopet padle na odejo. Molčal je. « Bog, ki je vsem enak oče, tega ne bo dopustil ». « Bog tega ne bo dopustil ». « Bog tega ne bo dopustil », je Čedermac brez misli ponovil za njo. « Saj sveti oče tega ne bodo dopustih. Nadškof tega ne bodo dopustili...». « Ne, sveti oče tega ne morejo dovoliti. Nadškof tega ne morejo dovoliti...». Pod vtisom vročih materinih besed je to v tem trenutku samemu sebi verjel. Dvom, ki ga je obšel še po poti, mu je kopnel. Rahlo pomirjen, na videz miren je zopet sédel k po- stelji. Ni mu bilo do smeha, le zaradi matere se je nasmehnil. Tudi mati je bila videti pomirjena, kakor da so jo potešile izgovorjene besede. Gledala ga je z milobnim izrazom v očeh. « In kaj boš storil jutri. Martinac? Kaj boš storil? Jutri je nedelja...». Zdrznil se je; besede so ga zadele v najobčutljivejši živec. Da, jutri je nedelja. Še nekaj ur je do iutra. Prej je odganjal misel na to, zdaj mu je pekoče legla na dušo. « Ne vem », je vzdihnil. « Nič se nisem zavezal, a vendar ne vem, kaj naj storim. Kaj mi svetujete,, mati? ». Zopet se je umaknila vase in za nekaj trenutkov zaprla oči. Nato so ji besede počasi, kakor kaplja za kapljo, prišle čez ustnice. « Ti že veš, kaj moraš storiti », je rekla skoraj tiho. « Stori, kakor veš, da je Bogu všeč. Ne maraj za drugo! Kar je Bogu všeč... ». Pripognil se je, da bi ji poljubil roko; le dvakrat v življenju ga je bila obšla taka želja, ko je bil najgloblje prevzet. Umaknila mu jo je... Verjel je, da se je že do konca odločil, da ve, kaj bo storil... Bilo je že pozno, ko sta se Čedermac in Katina v nagli hoji znojna in utrujena vrnila v Vrsnik. Svetilko sta bila ugasila že pred vasjo, ki je ležala tiha in mirna; hiše so spale, nikjer glasu, noben pes ju ni oblajal. Le iz zadnje bajte pod cerkvijo je bilo slišati trkljanje zibeli po podu in dremavo, polglasno uspavanko. V temi sta dosegla kaplanijo. Čedermac je odklenil, Katina je prižgala luč v izbi. « Zdaj pojdi spat », ji je reke1 « Saj moraš biti trudna». « In ti? ». Bil bi rad sam s seboj, v tihoti; ko ni slišati nobenega glasu v hiši. Ob odhodu iz Krnice je bil že do konca odločen, a po poti so ga začele trapiti drugačne misli. Bila je ena sama pot, tega se je dobro zavedal; toda vedno huje so ga obhajali strahovi, iskal je še drugih izhodov. Kamor je pogledal, so zijali sami prepadi, nič kot prepadi... V večernih urah, ob svitu petrolejke, mu je bila izba zmeraj posebno ljuba. Predmeti so oživeli; njihove sence so rahlo trepetale na stenah. Kadarkoli ga je zažejalo po popolni samoti, se je rad zatekal vanjo. Zatopljen v kako knjigo ali s svoje misli je v kratkih poletnih nočeh kdaj pa kdaj pričakal zarje. To noč mu ni bilo do knjige. V teh trenutkih se ni mogel vdajati duševnim užitkom. «Stori, kakor je Bogu všeč...». Besede, ki so ga spremljale vso pot in so mu zdaj potrojeno šumele v ušesih. Grenko se je nasmehnil. Mati ni vsega slutila. In prav je bilo, da ni vsega slutila; le še huje bi ji obtežilo srce. Odločiti se je moral do maše. Vedel je, da bi ne mogel zaspati, četudi bi legel. Telo mu je bilo izmučeno, strahotno izčrpano, da bi se bil najrajši zgrudil in obležal, toda duh mu je bil bolestno buden. Od nespečnih ur prejšnje noči ga je ščemelo in žgalo v očeh. fj & hčSR fI£^SssisS9TS 'ašMm za ruxde rnXjàtxU. FRANCE BEVK Košček Mojemu dedu je bilo kakih šest let, ko je že služil za pastirja, Bila je pomlad, pasel je kravce, v želodcu pa mu je krulilo. V njegovi pastirski malhi ni bilo kruha. Ni ga dobil niti pri kosilu niti pri večerji. Dokler ni zrastlo in dozorelo žito, je vsa družina zarana jedla koprive na mleku. Od šibkosti se mu je delala tema. To nam je pripovedoval s solzami v očeh. Kruh pa je jedel s takim spoštovanjem in previdnostjo, da se niti drobtinica ni izgubila. Če mi je padel košček kruha na tla, mi je rekel: «Poberi in poljubi ga!» Pobral in poljubil sem ga. In nato pojedel. Ko sem bil še majhen pobič, tudi jaz nisem imel kruha na pretek. Niti črnega ni bilo vsak dan, bel pa samo trikrat na leto, za velike praznike. Lovil sem skorjice, kjer sem jih našel in jih hrustal. Kruh sem imel najrajši, a ga je bilo zmeraj manj, kot bi ga lahko zmlel. Stradal sem ga tudi med prvo in drugo svetovno vojno. In mnogi so ga stradali z menoj. Zato se ne čudite, če vam nekaj povem. Vedno me zaboli srce, kadar vidim ležati kruh na tleh. Ne le kako suho skorjico, ampak kose belega kruha, namazanega z maslom ali marmelado. Kak presit otrok ga je vrgel proč. In vselej se spomnim časov, ko so ljudje mleli drevesno lubje in ga mešali med moko. Da, tudi taki časi so bili. To je bil grenek kruh. In vselej se spomnim tudi deda, ki je kot pastirček jedel koprive na mleku. In vseh tistih otrok, ki še dandanes umirajo od lakote. Ne glejte debelo, ne čudite se! Tudi taki otroci so še na svetu. V starih šolskih čitankah je bilo berilce o francoskem vojaku, ki je bil na poti v Rusijo. Objesten je zavrgel kos črnega kruha in zahteval belega. Dobil ga je. Črni kruh pa je romal v skrinjo. Ko se je vojak poražen in lačen vračal v domovino, so mu ga dali. Pojedel ga je za potico, četudi je bil trd kot kamen. Tega berilca se še danes spominjam. Nikomur ne privoščim, da bi se mu kdaj tako godilo kot francoskemu vojaku. A eno vas prosim: ne metajte kruha proč! To ni lepo, da ne rečem kaj hujšega. Če ste siti in vam ponujajo kruh, recite: «Hvala, nisem lačen». Pomislite, da je na svetu še mnogo lačnih otrok, ki bi se zgro- muti hi minimi n iimiiiiiitmitiiiiiiiiimiiiiiimiiiimiiiiiiiiimaiiiiiiiiiitiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiii Kako je nastala naša zemlja (Slovenska pravljica) Najprej je bila zemlja pusta, samo kamenje, nikjer ni bilo nobenega drevesa, nikjer travne bilke. Sonce je gledalo vse to in Zemlja mu ni bila prav nič všeč. Tedaj je reklo svojemu zlatemu petelinu: — Leti, petelin, in naredi nekaj, da bo Zemlja ozelenela in rodila. Petelin je zletel na Zemljo, naredil si je v duplini gnezdo in znesel tam dve zlati jajci. Eno jajce je razbil in iz njega je poteklo sedem rek. Reke so zemljo napojile in na nji je zrasla trava in drevesa, na drevesih jabolka in fige, bel kruh, vse, kar si grlo poželi. Ljudje so živeli na Zemlji kot v raju. Vse, kar so potrebovali, je raslo na drevju, le roke so iztegovali po dobrotah. Zlati petelin pa jim je kikirikal, da bi ljudje, vedeli, kdaj morajo vstati, kdaj jesti in kdaj leči v postelje spat. Toda ljudje so se dobrega prevzeli: Rekli so: — Počemu naj poslušamo petelina, počemu naj delamo vse po njegovem kikirikanju. Kakor se nam ljubi, tako bomo vstajali, jedli in hodili spat. Ko je zlati petelin to slišal, je žalostno zakikirikal in odletel nazaj k Soncu na nebesni obok. Ko je petelin o-dletel, so šli ljudje pogledat v votlino in našli tam drugo zlato jajce. — Le kaj je v tem zlatem jajcu? To moramo pogledati, so rekli in razbili jajce. Iznje-ga se je privalila sila temne vode, poplavila ves svet in vsi ljudje so potonili. En sam človek je ostal m IIMIIIII lllilll MII lllllllll I II III! Ili III tl III lllll III lllll III lllttlll« II lltlllilliauilttltll titilli M Hrabri petelin Povedal vam bom zgodbo o junaškem petelinu, pa ne smete misliti, da sem si jo sam izmislil, če mi ne verjamete, pa vprašajte sosedovega Joža, on je vse videl na lastne oči. Bil je lep sončen dan in naše kokoši so brezskrbno brskale po travniku pod hlevom. Pa za grmom je že oprezovala lisica, katera kokoška se ji bo najbolj približala. Hop, in že je šavsni-la po najbližnji in jo odnesla. Zdaj je nastal vik in •’rrik, da je bilo joj. Ampak, naš petelin je bil junak. Kakor raketa se je pognal za lisico, ji skočil za hrbet, s kremplji se je oprijel njenega kožuha in jo začel s kljunom sekati po glavi. Li- sica je izpustila kuro, se otresla junaka, in — zgrabila njega, petelina! Rešena kokoš je kriče bežala nazaj k družicam, petelin se je pa tudi drl na ves kljun. Ta hrupni vrišč je zaslišal sosedov Joža, ki je bil na skednju. Zgrabil je najbliž-nje poleno in ga zalučal za bežečo lisico. Zadel je sicer v naglici ni, a vendar je izpustila petelina in odbežala v grmovje. Petelinu pa je šla cela reč tako k srcu, da se je skril na skednju in ga cele tri dni ni bilo na izpregled. šele četrto jutro na vse zgodaj je začel kikirikati na vse grlo na najvišjem kupu sena. Tisto leto so imele kure mir pred lisico. ta je bil Slovenec. Splezal je na vinsko trto, ki je še štrlela nad vodo in klical na pomoč. — Kaj pa hočeš? se je nekdo oglasit ob njem. Bil je vrag Kurent. — Oh, Kurent, reši me, če ne bom utonil. — Dobro, je dejal Kurent. — Pomagal ti bom. Ti pa mi boš pomagal ujeti zlatega petelina. Človek — Slovenec mu je to obljubil in Kurent je potegnil vinski trs prav do neba. Tako visoko pa mračne vode niso narasle in Slovenec je ostal živ. Devet let in en dan se je oklepal vinske trte in se je hranil z grozdnimi jagodami. Ko so se slednjič vode odtekle, je dejal Kurent, da pojde lovit zlatega petelina. Vzel je lok in izstrelil puščico, toda do Sonca ni sinila. Nato je vzel lok še človek in ker je bil zelo močan, je šinila njegova puščica prav na Sonce in zadela zlatega petelina. Nato sta človek in Kurent petelina spekla in pojedla. Nato je Kurent stisnil vino iz grozdja. Komaj se ga je človek napil, je koj trdno zaspal. Spal je in spal, se v spanju premetaval, padel s skale in se hudo potolkel. Od takrat je človek, izgubil svojo moč. llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllltll Lisica in petelin Lisica je zgrabila petelina. Tiščala ga je v zobeh in tekla, da z njim nakrmi mladiče: Vaška deklica je ugledala lisico in vzkliknila: «Lisica nese petelina! Lisica nese petelina!». Tedaj je petelin rekel lisici: «Kako moreš, lisička, to mirno trpeti? Morala bi reči: Kaj te briga, če lisica nese petelina?». Lisica je tudi sama bila nejevoljna. Okrenila se je in bevsknila za deklico: «Kaj te briga, če lisica nese petelina!». Petelin ni več dolgo zeval. Skočil je iz lisičje pasti, sfrčal na drevo in od veselja zapel. •MMIUttiltltlllll|«||||t||ll«llltltlllllllllllHlllltllllll|lll Uganite Tečem, na mestu stojim, in neprestano bežim: bijem, pa nisem kovač, pa me je le za majhen kolač. (^n) Pomenim isto, ugankar, če bereš me naprej, ob mlatvi pel sem jaz nekdaj, zdaj vzdevek le; komu, zakaj? (oedao) Kokoš je našla tri zrna zili, če bi videli kruh na tleh. A če najdete košček kruha v prahu, poberite ga! Ne zahtevam od vas, da ga poljubite, a poberite ga! Položite ga na tak kraj, da ga najdejo ptice! Potem me ne bo več bolelo srce. Porečem: lahko smo ponosni na naše otroke! Kokoš je našla nekoč tri pšenična zrna. Hotela jih je vsejati v zemljo. Poklicala je mačko, gos in prašička. Vprašala jih je: «Kdo mi bo pomagal zrna vsejati?». «Mi že ne!» so rekli mačka, gos in prašiček. «Bom pa sama opravila», je rekla kokoš in je zrna vsejala. Iz zrn je zrasla pšenica. In kokoš je vprašala: «Kdo mi bo pomagal pšenico požeti?». «Mi že ne!» so rekli mačka, gos in prašiček. «Bom pa kar sama opravila», je dejala kokoš in je pšenico požela. Potem je vprašala: «Kdo mi bo pomagal klasje omlatiti?». «Mi že ne!» so rekli mačka, gos in prašiček. «Bom pa kar sama opravila», je dejala kokoš in je pšenico ondatila. Nato je vprašala: «Kdo mi bo pomagal zrna mleti?». «Mi že ne!» so rekli mačka, gos in prašiček. «Bom pa kar sama opravila», je rekla kokoš in je pšenico zmlela. In je vprašala: «Kdo mi bo pomagal speči kolač!». «Mi že ne!» so rekli mačka, gos in prašiček. «Bom pa kar sama opravila», je dejala kokoš in spekla kolač. Ko je bil kolač pečen, je vprašala: «Kdo mi bo pomagal kolač pojesti?». «Jaz, jaz, jaz!» so zavpili mačka, gos in prašiček. Kokoš pa jim je odgovorila: «Sama sem morala sejati, žeti, mlatiti, mleti in peči. Bom pa še kolač sama pojedla!». iiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiimiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiititiiiiiiiiiiiiiitii dobro voljo Janez je prišel na obisk k znancem. Bil je lačen in rahlo je upal, da ga bodo povabili k večerji. Čaka in čaka, toda nič ni kazalo, da bi pri teh ljudeh kaj jedli. Pa se ojunači in vpraša najmlajšega sina, kdaj običajno večerjajo. «Navadno ob sedmih. Toda če imamo obisk, navadno počakamo, da odide». «Tako lahko vprašanje, pa ne znaš odgovoriti». «Prosim, gospod učitelj, vprašanje je že lahko, toda odgovor je težak!». • VLAPO FIRM 'RICEK IN MATIČEK AAstK/ MxmzW, % 41. Na stražnici so hoteli Matička pretepsti. Tedaj je vstopil stric in zagrmel: « Le kaj vam je padlo na pamet! Pretepali boste dečka? ». Ko so policaji zagledali strica v duhovniški obleki, so se mu ponižno priklonili in ga vprašali, kaj želi. Stric je rekel: « Gosta sva Dalaj-lame. Sporočite mu, kaj se dogaja in naju odvedite v njegov dvorec ». Nato je povedal, da sta se sprehajala po mestu in zašla. Fantiču so ukradli obleko in ni mu preostalo drugega, kot da je oblekel cunje. Načelnik straže se je priklonil, izginil in se kmalu vrnil z novo fantovsko obleko. Matiček se je preoblekel in se hudomušno muzal. 42. V policajevem spremstvu sta nato odšla v dvorec tibetanskega vladarja, ki je bil obenem tudi najvišji cerkveni dostojanstvenik. Dvorec je stal na hribčku blizu mesta in se je imenoval Potala. Imel je mnogo stolpov in stolpičev ter je bil obdan z lepim parkom. Policaj je stopil k stražniku, ki je sta! pred vrati dvorca in mu nekaj zašepetal. Ta je pozdravil nepovabljena gosta ter odhitel skozi park v dvorec. Kmalu se je vrnil z lamo-dvornim upraviteljem. « Do sem sva srečno prispela, kako bo vnaprej? » je modroval stric. « Sedaj morava pridobiti Dadaj-lamo za svoj načrt ». 43. Upravitelj ju je nezaupljivo ogledoval, nato jima je pomignil z roko, naj mu sledita. Stric je moško korakal za njim, Matiček pa se je posmehoval upraviteljevi drsajoči hoji, dokler ga ni ta jezno pogledal. Po neštetih marmornih stopnicah in skozi mnogo bogato opremljenih sob so prispeli v čakalnico. Stric se je udobno zleknil v naslonjač, Matiček pa je občudoval prostor, ki se je lesketal v barvnem steklu. « Ko bi nam le že dali kaj za pod zob », je vzdihoval stric in si brisal pot, ki mu je lil po obrazu. V kletki na okrogli mizi je frfotala in kričala papiga. 44. Končno so prišli trije dostojanstveniki -duhovniki in ju povabili s seboj. Stric se je po nerodnosti spotaknil ob debelo preprogo, padel in podrl še vodečega lamo. Matiček je brž pomagal na noge stricu in priskočil še k duhovnu Ta je bil hudo nejevoljen. Stric je godrnjal: « Le čemu to nepotrebno zavlačevanje. Preprosto bi naju spustili k Dalaj-lami in jaz ne bi padel, še manj pa lama, ki ima sedaj obtolčen nos. Prispeli so v svetlo sobo, pred prestol vrhovnega poglavarja. Okna so bila zasenčena z bogatimi zavesami. Dalaj-lama ju je radovedno opazoval.