48 Sebi, tebi, njej Jurij Kovic Srce, ne išči več opravičila za nje laži, nikdar te ni. nikdar ne bo ljubila, kot si jo ti. In ne verjemi ji, če bo prišla, ko sam boš, tih, zgubljen za hipec, dva tolažit te, češ, vse, kar je, je sen. Njej vse je smeh, živi le za užitek, ne misli nič, bolj si globok, bolj v nje očeh si plitek, prost kot ptič. In če se ti nasmehne: »Ali smem poslušati te le, saj nič ne vem?« se spomni, igra se s tabo, in reci: »Ne!« Ko tekel si za njo, ti je zbežala, ko si obstal, v samoti, slišal si, je zajokala, zdaj ti je žal. Zato ne glej več lepih nje oči, ne pij več nje besed, ničesar ni, kar v njej pustilo bi po tebi sled. Jurij Kovic 49 Sebi, tebi, njej »Lepoto v njej nekoč sem videl samo,« zaman ihtiš, že veš, kdo tožil bo nad tvojo jamo? - Vetra piš! Ne misli pač, da se skesa tedaj, ko ti boš nem in tih na poti v raj, noben iz nje ne pride prsi vzdih. Pozabiti ne moreš nje miline, prav res, kako lahko pozabil bi te obrvi fine, glas, vonj, telo? Saj ko ne veš, kako bi spal v nočeh, ko sanjaš nje dlani, nje srečni smeh, da objemaš njo, ko zrak, domišljaš si. In upaš, da, če boš verjel brezmejno, nekoč morda odreši muk z močjo te čarodej no lepa in zla. Da skrije te v naročje, ki diši po cvetju mandarin, da poleti s teboj kot angel do neba višin. Ne veš več, kdaj te radost zapustila je kot metulj, ki v noč razširil žametna je krila, rose dragulj. Je storil v njenih rokah zlati list, ki padel je na tla, da ti, prej čist, spoznal si noč in ognjev žar pekla? Zdaj rad še enkrat vse začel bi znova, a časa ni, drhtiš, ko v gozdu se ti oglaša sova, sam si v temi. Sledil si vili, ki bil nje lesket lesket je tvojih sanj, 50 Jurij Kovic zdaj ognjemet nje čarov, ker si mrtev, je končan. Ozri še enkrat se v nebo brezbrežno, tam zvezd je sij, ki božal bi te vse življenje nežno, v njem se umij. Naj žalost v tebi razpusti se v prah, ne kliči je zaman, naj mine strah, naj odpočije duša si od ran. Naj njih, ki tvoje najdejo stopinje v blodnjaku sanj, ne preslepi sočutni smeh boginje: »Zal mi je zanj.« Naj nikdar ji ne gledajo v oči, ki v njih, ti veš, ni zvezd, ljubezni ni, kot lilij ni v gorah, ne lastovk gnezd. Oprosti njej, ki ti je oprostila nemoč in beg, ki mislil si, da je prosojna vila, čista kot sneg. Saj tudi ona kliče tvoje ime in križa ti poti, ker nje srce jo vleče tja, kjer ve, da hodiš ti. A učili so jo, da se naj pretvarja in hladna bo do njih, ki zdi se lepa jim kot zarja, zvezdno nebo. In če ti kdaj nakloni le smehljaj, to več je, kot si ti ji nudil kdaj s steklenimi, prosečimi očmi. Si kdaj poslušal nemo govorico nje tihih rok, ko svojo njej očital si krivico, si slišal jok? 51 Sebi, tebi, njej Si videl kdaj tolmune njenih sanj, in pravi nje obraz, zaverovan le vase, v svojo zmago in poraz? Pozabi vse, kar si verjel še včeraj, odpri oči, saj nikdar ni odšla, s teboj bo zmeraj, če hočeš ti. Ne misli pa, da kdaj si prilastiš vseh njenih čarov dar, če to želiš, saj tudi ti za njo si več kot stvar. Srce, ne išči več opravičila za nje laži, morda te je, morda te ni ljubila, kot si jo ti. Samo nasmehni se, če bo prišla, ko sam boš, tih, zgubljen, za hipec, dva, tolažit te; saj vse je samo sen.