PHamsko vesMk emsK@ zve, mar®© 1988 0®tG* LJ0DCV1 feMa ©d letal m Silvo Karo Previsna smer na Cerro Torre 97 Marjan Raztresen Kandidature 98 Odločilni štirje dnevi 101 Bojan Počkar Izgubljeni v bolivijski pokrajini 102 Peter Čižmek Pero — hrušek 104 Igor Drnovšek Stromboll — hudičeva zemlja 107 Slavica Tovšak Umiranje pohorskih gozdov 108 Tomaž švagelj Celini grozi nevarnost 110 Janez Brojan st. Bos na vrhu Triglava 111 Boris Ogrizek G kot gora 115 Marjan Bradeško Nad Zapodnem 117 Kazimir Rapoša Trikrat na Raduho 118 Peter Vovk Čreda žarkov v počesanih laseh 122 Ivanka Korošec ... pa s cvetkom belim je zaukal 123 Jože Zunec Po Kozjem hrbtu na Uršljo goro 125 Andrej J. Dernikovlč Razgled 127 Božo Jordan Nad Sotlo in ob njej 128 Rudolf TravlniČ Jutranji vlak ob 8.52 129 Metka Rutar-Piber Neizmerno lepo je bilo 130 Mate Dolenc Jetl — je ali nf 131 Odmevi 133 Iz planinske literature 134 Društvene novice 138 Slika na naslovni strani: V Ju in i steni Ceno Torreja Foto: Silvo Karo Planinski vestnlk izdaja Planinska zveza Slovenije, 61000 Ljubljana, Dvofakova ulica 9, p. p, 214. Revija izhaja vsak mesec. Ureja uredniški odbor: Marjan Raztresen (glavni in odgovorni urednik), Tomaž Sanovec. Janez Bizjak. Sonja Doiiniek. Zdenko Kodrlč, Jože Krajnc, Dragica Mantreda, Jože Poglajen. Nada Praprotnik, Marlen PremŠak, Tone Strojin,, Tone Skarja. Nevenka Vogelnik in Božo Zorko. Predsednik zaiožnliko-lzdajateijskega sveta Tomai Banovec. Prispevke poSNjajte na nasiov Planinske zveze Slovenije. Rokopisov in slik ne vračamo. Tekoči račun pri SDK 50101-678-47046, Polletna naročnina v letu 1988 je 7000 dinarjev, za tujino znaša ietna naročnina 30 ameriških dolarjev. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Ob spremembi naslova vselej navedite tudi stari naslov, In sicer s tiskanimi črkami. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Tiska TIskarna Jože Moškrič v Ljubljani. DVA MESECA IN POL PLEZANJA ZA DOBER KILOMETER STENE PREVISNA SMER NA CERRO TORRE SILVO KARO Že četrtič se vračam iz Patagonije. Tokrat sva bila tam samo dva: z Janezom Jegltčem, odličnim soplezalcem, plezava skupaj že več kot pet let, bita pa sva pri vseh naših velikih dosežkih v Patagoniji: leta 1983 smo splezali veliko zajedo v vzhodni steni Fitz Roya, 1985/86 vzhodno steno Cerro Torreja, 1986 jugovzhodno steno Torre Eggerja in severno steno El Mocho. Odlično se poznava, zaupava drug drugemu, mnogo izkušenj sva si nabrala v gorstvih sveta, še največ pa v Patagoniji — in te izkušnje najbolj cenim. Tokrat je bilo daleč najtežje. Psihično sva bila na koncu odprave čisto uničena, fizično pa bi lahko dala še kaj od sebe. 25. oktobra lani sva odšla na pot, domov sva se vrnila 27. januarja letos, 95 dni je trajala ta pustolovščina. Vsaj štirikrat so naju okoliščine prisilile v brezupen položaj In le veliki vztrajnosti, zdržljivosti, motiviranosti in strašanski volji se lahko zahvaliva, da nisva obupala. Sele danes, ko sedim doma, 16 000 kilometrov proč od Patagonije v topli sobi ter urejam spomine, premišljujem, kako noro je bilo tistega letošnjega 20. januarja, ko sva se vzpenjala po razcefranih vrveh in ko naju je na robu stene zajel orkan. AMBICIOZNA ZAMISEL Prvič sem pomislil na južno steno leta 1985/86, ko smo opravili drzen vzpon prek vzhodne stene Torreja. Ta južna stena ne nudi nobenih izrazitih prehodov; to je stena, da te je strah, ko stojiš pod njo, pa čeprav nisi prvič pod tako veliko steno. Velike evropske stene Eigerja, Grandes Jorasess, Materhorna so smešno položne v primerjavi z južno steno Torreja. Prijatelji so takrat menili, da prek te stene ni mogoče, le z Janezom sva bila enakega In drugačnega mnenja. Leta 1986 sva spet v Patagoniji: skupaj s Frančkom Knezom opravimo odličen vzpon prek jugovzhodne stene Torre Eggerja; to je prava diretissima, v kateri je veliko prostega plezanja. Takrat si južno steno še podrobneje ogledava. Vendar je stena takrat že sprejela prve plezalce, ki pa so po 200 metrih kombiniranega plezanja odnehali, Čeprav se od tu naprej šele začne prava stena, v kateri se vertikala in previsnost vseskozi neusmiljeno menjavata. To bo velik projekt, si misliva. Koga naj povabiva v ekipo? Bo kdo sploh hotel v to previsno skalovje? Ko smo se konec To je mogočni 3126 metrov visoki Cerro Torre: leva polna črta predstavlja smer v Južni steni, ki sta Jo preplezala Jeglič In Karo, desna, črtkana, pa »normalno« Maestrljevo smer Foto: Silvo Karo decembra 1986 vračati, sva se v udobnih naslonjačih nekje nad Atlantikom z Janezom domenila, da se bova južne stene lotila popolnoma sama. Le dva meseca sem bil potem doma. Konec februarja sem odšel na odpravo Lotse Sar v Himalajo. Po tej odpravi je ostalo malo časa, v tem kratkem času pa sva potem trenirala, plezala in zbirala denar — in to zadnje naju je še najbolj utrudilo. Razburila sva jugoslovansko planinsko javnost, ko sva sporočila, da odhajava v to steno sama, še posebno pa tiste, ki so že bili v Patagoniji in poznajo vremenske razmere v teh gorah. Da hočeva o celotnem vzponu posneti še 16-millmetrski film, pa je bilo že preveč. Le malo je bilo naših vrhunskih alpinistov, ki so upali v uspeh. Za sebe vem: če si nekaj vtepem v glavo — pa najsi bo še tako noro —, v njej ostane, in Janez je prav tak. Doma sva okvirno pripravila načrt za vzpon in izbrala najboljšo opremo, kajti računala sva z velikimi tehničnimi težavami v steni, in nisva se zmotila. 25. oktobra lani sva odšla od doma. ISKANJE ZASUTEGA BIVAKA 31. 10 sva prispela v bazni tabor Laguna Torre ter do 4. novembra transportirala opremo je urejala snežni bivak v snežnem pobočju kakšnih sto metrov nižje od vstopa v steno. 5. In 6. novembra sva preplezala prvih 200 metrov kombinirane stene. Objektivno je ta del izredno nevaren zaradi padajočega kamenja in ledu; tu nama je potem neprestano sekalo vrvi. Tam sva našla tudi nekaj starih vrvi, ki so bile popolnoma strgane in večinoma globoko pod ledom. Posebno nevarno je tu zgodaj zjutraj, ko vzhaja sonce: tam potem sije tri do štiri ure, potem pa je stena hladna. Zato se odločiva, da se bova čez ta det vzpenjala še pred sončnim vzhodom. Potem sledi obdobje slabega vremena, zato sestopiva v bazo kakšnih pet ur hoje daleč spodaj na ledeniku. 14. novembra sva zgodaj zjutraj že na koncu pritrjenih vrvi in slediva zasigani poči. Skala je slaba, vse je krušljivo in potno majavih lusk. Naslednjič sva v steni šele 20. novembra. Ta dan zmoreva le en raztezaj A 3, in sicer v slabem vremenu. Se prej v spodnjem delu odkopavava vrvi, ki so globoko pod snegom in ledom, na več mestih pa so poškodovane. Naslednji dan preplezava najtežji in Izredno nevaren raztežaj čez krušljivo previsno lusko, ki se nama sproti podira. Tam je stena že previsna, tako da tehnične detajle premagujeva z zelo kočljivim tehničnim plezanjem in s posebno opremo. Potem sledi dolgo obdobje slabega vremena in morava sestopili v bazni tabor. Šele 5. decembra opoldne v globokem snegu prigaziva pod steno, kjer pa lahko le slutiva, kje je bivak, kajti zapadlo je precej novega snega. Pod steno ga je še več, saj se ves sneg z gornjega ledišča posipa pod steno. Ob treh popoldne zač-neva iskati, ob enajstih zvečer pa končava, ker naju je ujela noč. Vreme je obupno. Močan veter naju neprestano zasipa s snegom. Vsa mokra z minimalno opremo predrgetava noč. Zjutraj sva popolnoma zasuta pod snegom. Še vse dopoldne odkopavava, opoldne pa se nama na velikanskem snežnem gradbišču vdre pod nogami: padeva v bivak, ki je osem metrov globoko. Vsaj 20 metrov v dolžino, 10 metrov v širino in v povprečju šest metrov globoko sva skopala v 14 urah; še sreča, da sva Imela dve lopati, drugača bi bilo brezupno. Popoldne sva že v novem bivaku, sneži pa tako močno, da se ne vidi, kje so tla in kje nebo. 7. decembra greva kljub slabemu vremenu v steno in ne moreva verjeti lastnim očem, saj ne najdeva vrvi v prvem raztežaju. Jasno: ob takšnih količinah novega snega je vrv enostavno odtrgalo. Z minimalno opremo (saj je vsa tehnična oprema visoko v steni) potem zmoreva še enkrat prvi raztežaj, ki sva ga takrat ocenila z VI A 2, potem pa naju slabo vreme prisili v bivak. 8. decembra sva že visoko v steni. Prvič lahko tam udobno počivava, saj sva na udobni polici skoraj na koncu sive stopnje. V naslednjem raztežaju pa naju iz stene že prežene slabo vreme: po steni se že spuščava v snežnem metežu. Naslednji dan morava med močnim sneženjem spet sestopiti v bazo. ZGODNJE VSTAJANJE 19. decembra sva spet v steni in prideva pozno popoldne pod velike rdeče strehe. Od tu naprej je velika poč, a skala je vsa drobfjiva; to je grdo tehnično plezanje, v začetku pa je poč tako široka, da ni možno varovanje. Kakšnih 500 metrov sva že visoko in stena je že hudo previsna. Zvečer pa sva spet v bivaku. 20. decembra naju sončni vzhod ujame že visoko na fiksnih vrveh. Po treh urah žl-marjenja sva na koncu vrvi. Vreme je lepo. zato hitiva, kajti če tu do konca ne Izkoristiš lepega vremena, se ti lahko še kako maščuje. Pozno zvečer so trije težki raztežajl za nama, kajti tu je skala že boljša. Zvečer sva spet v bivaku, kjer naju od utrujenosti prijemajo krči, tako da še namesto tamertarja KANDIDATURE Številni planinci so prepričani, da so množične planinske prireditve, predvsem še dnevi planincev na različnih ravneh, preživela ideja. Ti ob vsaki priložnosti razlagajo, da ne poznajo skoraj nikogar, ki bi se še udeleževal takih prireditev, na katerih je med najrazličnejšimi dejavnostmi še najmanj planinstva. Drugi planinci enako zavzeto trdijo, da je nesmiselna že sama misel o ukinitvi ati omejitvi takih planinskih manifestacij. Kot potrditev trditvam, da so ta zborovanja še vedno dovolj množična, prihajajo nanje v zares velikem številu. Ali so torej množična planinska zborovanja potrebna ali ne? Vsa dosedanja opažanja (ali vsaj opažanja zadnjih let) so pokazala, da so med planinci dovolj priljubljena, da so vedno dobro obiskovana, da se udeleženci na njih dobro počutijo — spati ne moreva. Kako bo naslednji dan? Bova sposobna še enkrat v steno, če bo lepo vreme? 21. decembra vreme drži, toda dolgo traja, da otrdeli udje spet postanejo prožni. Da, pošteno naju je že izžela ta divja stena! Najhuje je v previsnem delu: daleč od stene se z akrobatskimi gibi počasi vzpenjava po fiksnih vrveh. V noge sva že po-zebla, tudi roke so grdo poškodovane. Ob devetih dopoldne sva že skoraj 700 metrov visoko. Prideva čez rdečo stopnjo, kjer je skala boljša. Na Maestrijevi smeri po jugovzhodnem razu kar mrgoli plezalcev. Smešno položna je videti iz te previsne stene: to je prava »via normale«. Nič čudnega zato, da se je lansko leto po smeri povzpelo na vrh 40 do 50 plezalcev. Bližava se velikim streham; to bo gotovo zadnje ključno mesto. Dva raztežaja nižje pa za danes končava; zmanjka nama tudi vrvi: zadnje raztežaje sva fiksirala tudi plezalno vrv. 22. decembra sva precej utrujena, kajti v steno sva šla kar trikrat zapored. Vsta-neva malo pred Četrto uro zjutraj, temu sledi naporno vzpenjanje po fiksnih vrveh, nato težavno plezanje, pozno zvečer pa se spustiva po vrveh spet nazaj v bivak, tako da nama preostane le nekaj ur za počitek. Čudno se sliši: tako sva utrujena, da ne moreva zaspati; od psihičnih naporov naju boli glava, v roke in noge naju prijemajo krči. Zjutraj pa naju sonce pozdravi že visoko v steni. Ves dan visiva v previsni steni, plezava s težkim nahrbtnikom, plezanje je skrajno težavno tehnično premagovanje stene, nič kolikokrat padeva, ko se Izpuli kakšen specialni klin, odpade kakšna luska, se sname hudičev krempeljc, ki je slabo zataknjen. Skozi vse te težave sva počasi utirala novo prvenstveno smer prek južne stene Cerro Torreja. BINGLJANJE NA SCEFRANIH VRVEH Ta dan opoldne sestopim v bazni tabor, kjer si od prijateljev — plezalcev iz tujine sposodim plezalno vrv. Kar onemeli so, ko so me zagledali, še bolj pa, ko sem si naložil vrv in še nekaj opreme in se takoj podal nazaj pod steno. Ob devetih zvečer sem spet pri Janezu v bivaku. Da, kar malo sem utrujen — pa še rojstni dan imam; človek kar pozabi na takšno podrobnost, tako je zaposlen s steno. Naslednji dan bova poskušala v alpskem slogu do vrha. Vendar načrt prepreči slabo vreme. 26. decembra sva sredi dopoldneva že na koncu fiksne vrvi. Hitiva, kajti pred nama so še velike strehe, do večera pa morava priti prek, se pravi preplezati še sto metrov težavnega in nevarnega dela. Ob devetih zvečer sva na udobni polici kakšna dva raztežaja pod robom stene, če ne zaradi drugega vsa/ zafo, da se enkrat na leto sreča/o z neštevilnimi starimi znanci. Na zadnjem glavnem odboru Planinske zveze Slovenije so med drugim razpravljali o letošnjem dnevu planincev in omenili dilemo, ali naj bi taka zborovanja še prirejali ali ne. Skoraj soglasno mnenje je bilo, da so potrebna. Kot potrdilo za to so bili kar trije naj-resnejši kandidati, ki bi bili letos pripravljeni pripravit/ Dan planincev: PD Špik bi ga priredil na Jančah, P D Tržič pri Domu pod Storžičem, P D Nova Gorica pa pri Krnskih jezerih. Vsako od treh društev je imelo svoje argumente: PD Špik bi s tem lepo praznovalo 10-ietnic o delovanja, PD Tržič še lepše 80-letnico. P D Nova Gor/ca pa bi ob svoji 40-letnlcl najširšemu krogu planincev predstavilo svoje nove koče pri teh lepih ledeni-ških jezerih. Vsako od teh treh društev je imelo že na glavnem odboru svoje privržence in nasprotnike: že na tem organu je bil prav ogorčen boj za kandidaturo — kot so ogorčeni boji za pridobitev olimpijskih iger. Nekateri so dejali, da je prav, če so ti zbori bližje dolinam, da lahko nanje pridejo tudi tisti planinci, ki ne zmorejo več dolgih tur, drugi so nasprotno zagovarjali mnenje, naj bi bili zbori v »ta pravih« hribih, visokih, tako da bi bilo mogoče hkrati narediti še pravo planinsko turo; ne kafer/ so bili za sredogorje, drugi so mislili že nekoliko naprej in so dejali, naj zdaj ne bi bilo okrog Triglava, kjer bo po vsej verjetnosti leta 1993, ko bomo proslavljali stoletnico planinske organizacije na Slovenskem. Kot kaže, je zmagala tista struja, ki se je zavzemala za nižje griče, ker bo letošnji dan planincev po vsej verjetnosti na Jančah. Ker pa se zdi, da drugim kandidatom to ne bo prav, bi bilo koristno prav kmalu izdelati natančne kriterije, po katerih lahko planinsko društvo kandidira za prireditelja dneva planincev. Tako bi »zmagali« tisti, ki izpolnjujejo največ objektivnih pogojev in ne morda tisti, ki imajo v Zvezi največ najvplivnejših stricev. Marjan Raztresen čez ves zadnji del (100 m) pa sva pustila fiksirano plezalno vrv. Tu, skoraj na robu, pa naju sprejme orkanski veter, tudi nebo se je popolnoma spremenilo in vreme se hitro kvari. Šele tedaj vidiva, kako dobro je, da sva pustila fiksirano vrv, kajti to nama omogoči, da se spustiva deset raz-težajev nižje, kjer je udobna polica, in tam bivakirava. Naslednji dan, skleneva, bova šla do vrha. Bivakirava z minimalno opremo; tu je vsaj pred vetrom bolj varno. A ponoči se razbesni vihar; kar tuli okoli vrha, Žalostno ugotoviva, da nama je prva priložnost splavala po vodi. V snežnem metežu se zgodaj zjutraj spuščava nazaj pod steno. Do 20. januarja še večkrat poskušava, a se vreme vedno pokvari, še preden prideva pod steno. Vreme je obupno: česa takega ne pomnim, saj prehaja iz ene skrajnosti v drugo. 19. januarja letos greva zvečer pod steno El Mocha, kjer pod veliko skalo pričakava drugo uro zjutraj. To jutro je ob tem času še polno zvezd na nebu, ko pa se bližava vznožju stene, postaja nebo vse temnejše, veliki, črni oblaki potujejo od juga proti severu, tik pod steno pa je tako močan veter, da ne moreva več naprej. Zatečeva se v ledeniško razpoko, čez eno uro pa nadaljujeva pot pod steno. Tam se morava odločiti; greva ali ne greva naprej. Vreme je obupno, vendar sva s časom na koncu. Opoldne sva pod velikimi strehami kakih sto metrov pod robom stene, kjer Še enkrat razmišljava, ali greva ali ne. Odločiva se: greval Vendar že po nekaj metrih naletiva na popolnoma raztrgane vrvi. Težko je opisati strah, ki naju je spremljal čez ta del, ko sva visela kakih dvajset metrov od stene nad 800 metri praznine na scefranih vrveh in ko sva hočeš-nočeš prepuščena igri vetra. Vendar sva ob enih popoldne že na robu; od tu ni več povratka. Vreme je obupno; divja pravi vihar, kmalu naju zagrne megla. Tam še nisva vedela, v kakšen boj se podajava; toda bilo je vse hujše. Ne vidiva niti pet metrov pred seboj, ne sllšiva se. Janez pade kakih deset metrov in se po naključju ustavi; to mi pove, ko pridem do njega, kajti sam nisem tega ne videl ne slišal. Kje sva, lahko samo ugibava; svet je popolnoma tuj, nič poznanega ni; da, preveč na zahodno stran sva šla! Tu je veter tako močan, da po zraku nosi kose ledu, ki jih trga od stene. Vrv imava presekano že na treh koncih. Poskušam snemati, toda v istem hipu, ko imam kamero zunaj, držim v roki veliko kepo ledu. Oprema — friendi, vponke, klini —, vse je ena sama ledena kepa. Zebe naju, a se na moreva obleči, saj tal nama v hipu raztrgalo cunje. čas teče, midva pa še vedno iščeva zgornje ledišče. Poskušava malo nižje, ven-• 00 dar zaideva v prepadno skalovje. Silvo Karo med enim od svo|lh treningov v kopni skali Foto: Srdjsrt 2ivutovič NEVARNI PADCI Spet plezava navzgor: tu mora biti rešitev, drugače sva izgubljena. Kar smeji se nama, ko v naslednjem raz-težaju stopiva na ledeno ploskev. Tu naju sprejme popolnoma kristalen led. Vendar sedaj sploh veva, kje sva. Počasi in previdno prečiva ledeno pobočje z naklonom 60 do 75 stopinj. Nevarna je ta igra, kajti z vrha neprestano padajo veliki kosi ledu. Sedaj se že čisto nagonsko stiskava k steni, ko zagrmi velika klada ledu in potem v tisočih kosih zgrml čez tisočmetrsko steno. Kot muhi, pripeti na steklo, se počasi pomikava proti desni. Janez me varuje, ko počasi plezam samo z enim lednim orodjem; pogledam ga navzgor In se z nogami ravno prestopam, ko pride tako močan sunek, da me enostavno odtrga. Nagonsko se še skušam ustaviti, vendar je vse zaman: že letim v globino. Edina stvar, na katero sem še lahko pomislil, je vrv: ali bo zdržala, kajti Janez, pripet na dveh tednih vijakih, me bo lahko zaustavil. Dolga je bila ta pot. Iz strašnih misli se prebudim, ko treščim med skalovje in ko me stisne v pasu. Le malo nad robom je bilo to. Ves popraskan In raztrgan počasi pridem do Janeza. Sele danes se zavedam, kako je bila tista vožnja skoraj pot v smrt. Pozno zvečer je že, ko prideva na jugovzhodni raz, kjer je vse zaledenelo. Kje naj greva sedaj dol? Prvotno sva računala, da se bova spustila po vzhodni steni po smeri Iz leta 1985/86, vendar je to nemogoče, saj imava prekratko vrv. Maestrl-jeve smeri ne poznava, klini pa so vsi pod ledom. Vendar je to edina rešitev, pa čeprav bova moraia plezati navzdot. Ne bom opisoval, kako sva se potem s 50-metrsko že krepko poškodovano vrvjo spuščala In kako je bilo vse skupaj noro. 21. januarja ob dveh zjutraj sva opravila še zadnji spust. Zatekla sva se v popolnoma zasut bivak in kar verjeti nisva mogla, da tu notri ne divja vihar, v katerem sva preživela 24 ur. S prvo svetlobo že sestopava proti baznemu taboru in ob desetih dopoldne sva spet med prijatelji z vsega sveta. Res vesela sva: uresničila se nama je velikanska želja. Preplezala sva steno, o kateri so drugi menili, da jo je nemogoče zmagati, samo dva človeka — pa še s 16-milimetrsko kamero sva zabeležila ta vzpon. To je bil najin daleč najtežavnejši vzpon, pa čeprav plezava že kar nekaj let, sam enajsto, Janez pa deveto leto. Brez dvoma je to v svetovnem merilu največje dejanje v Patagoniji doslej. INES BOŽlC — DRUGA ZMAGOVALKA CERRA TORREJA ODLOČILNI ŠTIRJE DNEVI Iz Patagonije na skrajnem jugu Južne Amerike se je vrnila slovenska alpinistka Iz Kopra tnes Božič s prestižnim uspehom v žepu; kot druga ženska na svetu je osvojila vrh mitičnega patagonskega očaka Cerra Torreja, strašne štrleče špice. ki je vidna daleč naokrog In v katero se redno zaganjajo viharji, ki prihajajo z Atlantika in Pacifika. Patagonija je postala za alpiniste »moderna« v zadnjih letih, predvsem pa sta zasloveli nemogoči steni Fitz Roya in Cerra Torreja, ki sta stalno odbijali celo vrsto znanih alpinistov In tako še utrdili sloves nepremagljivosti teh viharnih sten. Ines Božič, ki jo je v neki anketi javno mnenje imenovalo za absolutno najboljšo slovensko alpinistko, pa za las ni postala celo prva ženska, ki bi osvojila najbolj znano patagonsko špico. Za samo štiri dni jo je namreč prehitela italijanska alpinistka Rosanna Manfrini, ki se je temu cilju posvetila že pred časom in ki je plezala z znanim Maurizlom Giordanijem, ta pa se je v teh stenah že poskušal in je torej že imel bistveno pomembne Izkušnje. »Imam 25 let, plezam pa od leta 1979, ko so me sprejeli v alpinistični odsek Obalnega planinskega društva iz Kopra,« je Ines Božič pripovedovala novinarju tržaškega Primorskega dnevnika po vrnitvi v domovino. »Za sabo imam približno 300 vzponov, ki sem jih opravila v Julijcih, Dolomitih, Centralnih Alpah, v Franciji, Španiji, Bolgariji in drugod. Udeležila sem se tudi dveh himalajskih odprav, In sicer leta 1984 na Rakapoši v Pakistanu, naslednje leto pa na Nanga Parbat v Karakorumu. Moja zadnja izkuš-ja je seveda tista uspešna Iz Patagonije. Drugače sem absolventka na ljubljanski Univerzi in sem pred diplomo v angleščini, nemščini in španščini. Alpinizem mi pomeni de! moje življenjske dejavnosti, vendar morda niti ne vodilne ali nosilne. Prav gotovo nočem živeti od alpinizma oziroma za alpinizem, ki je, kakorkoli ga že vzamemo, drugotna oziroma vzporedna dejavnost« Potem je Ines Božič opisala svojo nedavno patagonsko izkušnjo: »Ko smo z Janezom, Zlatkom In Ivom prišli v bazo pod Cerro Torrejem, sta se z gore pravkar vrnila Giordani in Manfrini-jeva, ki je torej kot prva ženska stala na tem vršičku. Vreme je bilo čudovito, tako da smo se takoj odpravili pod goro, čeprav smo bili preutrujeni od dolgega potovanja. Morali smo sami znositi ogromno Zahvala In Čestitka Novi odbor, novi organi In novi predsednik Planinske zveze Slovenije so ob Izvolitvi In ob novem letu dobili številne čestitke tako posameznikov kot društev. Organi PZS In predsednik se zahvaljujejo za čestitke In za zaupanje, k) so Jim ga naklonili delegati planinskih društev, ko so Jlt> volili. Obljubljalo, da bodo naredili vse, kar bo v njlhovlb močeh, vendar sa zavedajo, da so le funkcionarji Zveze, ki lahko stori le listo, kar se dogovorijo v društvih. Zato prlčaku-Jsjo tvorno sodelovanje vseh društev. Tako upravni odbor Planinske zveze Slovenije kot uredništvo In uprava Planinskega vestnika hkrati čestitata vsem planlnkam za S, marec — dan žena. n Vsa ko planinsko društvo bo pridobilo nekaj novih naročnikov na Planinski vestnlk in si prizadevalo, da bi bila vsaka slovenska planinska družina naročena na to planinsko glasilo.« To Je eden od sklepov 11. redne skupščine Planinske zveze Slovenije, ki Je bila novembra lani. Saj so vas vaši delegati seznanili s tem sklepom, kajne? materiala pod steno, ker nismo imeli na voljo konjev, nato pa se takoj lotiti plezanja, ker je vreme še vedno držalo. Pravzaprav nismo bili niti pretirano hitri pri vzponu, saj smo skupno plezali tri dni. Kakorkoli že, na vrhu Torreja smo stali kakšne štiri dni po prihodu v Patagonijo, kar je vsekakor svojevrsten rekord. Žal pa potem na Fitz Roy, kamor smo tudi nameravali splezati, ni šlo, kot smo si želeli. Kar pa se tiče dejstva, da me je pri naskakovanju ženskega rekorda prehitela odlična italijanska alpinistka Manfrinijeva. ki je znana predvsem po svojih uspehih kot športna plezalka, mi je žal predvsem zaradi mojega sponzorja, ki je bil v tem primeru italijanska tvrdka Ciesse Piumlni. Hoteli so Imeti prvo žensko na tem očaku, ko so že imeli prvi solo vzpon (opravil ga je Marco Pedrini) in prvi zimski vzpon. Z ekonomskega stališča sem jih verjetno celo razočarala...« Na koncu je Ines Božič pripovedovala o sedanjem stanju ženskega alpinizma v svoji domovini Sloveniji. »Žal trenutno pri nas ženske ne plezajo kaj posebno dosti,« je dejala, »Je pač odvisno od generacijskega nihanja in obdobij, ki si sledijo. Organizirali smo že dve jugoslovanski izključno ženski odpravi v Pamir in na himalajski sedemti-sočak Južna Anapurna, obe generaciji s teh odprav pa sta se nato nekako razšli. Verjamem, da si bo v kratkem pri nas ženski alpinizem spet opomogel. Kar pa se tiče ženskega alpinizma na svetu, naj poudarim, da se je razvil marsikje in dosegel visoko raven. Dovolj je, da na primer pomislimo na Poljsko. Tudi v prostem plezanju so ženske, ki se uspešno lotijo sten najvišjih stopenj in smo torej tudi na tem področju povsem enakovredne z moškimi.« (Primorski dnevnik) SLOVENSKA SMER V JUŽNI STENI MURURATE IZGUBLJENI V BOLIVIJSKI POKRAJINI BOJAN POČKAR Mururatai Končno jo lahko gledamo in občudujemo. Prizor je pravljičen, neresničen, bolj sanjski, kot si ga lahko zamišljaš: Mururatina stena je tam nekje v daljavi, čeprav se kaže tako blizu, da bi jo lahko dosegel z roko; njen led in njene skale se prepletajo v čudovit mozaik modro zelenih in sivo rjavih barv, zgoraj pa dajejo steni mračen in grozljiv videz nešteti ledeni odlomi in seraki. Pred nami je lesketajoče se jezero, ki se začne nekaj sto metrov pod Mururatino steno in ki ga z vodo napajajo neštete tone ledu, s katerimi je ovešena stena; kadeče se megle, ki se neprestano valijo gor iz doline, nam onemogočajo da bi videli prizor bolj jasno, bolj resnično. Zahajajoče sonce z rdeče rumenimi žarki boža rob stene in se v tisočerih barvah odbija od ledišč in gladine jezera. Čeprav ne more premagati megla, ki kar naprej izvirajo nekje iz doline, deluje na nas pomirjujoče in vabljivo. Stojimo na robu ledeniške morene, globoko dihamo in gledamo v steno. KRALJEVSKI BOJ ZA PREVLADO Ves dan smo hodili po neznani dolini, sopli pod težkimi nahrbtniki in nikjer nismo videli nobene stene. Samo mogočni llli-mani je bil tam zadaj nekje, daleč in skoraj ves čas v oblakih. Zdelo se nam je, kot da je neresničen. Mi pa smo hodili, kleli nahrbtnike, včasih nekaj minut počivali in spet nadaljevali pot. Dolina, po kateri smo hodili, je bila enkratna: polna ledeniških jezer, pasočih se divjih lam, suhih rumenih trav, pa zamočvirjenih oaz. kjer je bila barva rastlinja zelena — pa zopet modra jezera . . Toda sčasoma nam je bilo tudi te čudovite pokrajine dovolj; hoteli smo videti tisto, po kar smo prišli. Včasih se nam je zdelo, da ne hodimo po pravi dolini in da stene sploh ne bo. Že pozno popoldne pa se je dolina pred nami skoraj zaprla in kamorkoli si pogledal, se je strmo dvigala navzgor Ubrali smo jo po levem delu in čez kakšno uro v daljavi videli najprej vršičke stene, kmalu pa še celo steno. Mururatai Stara indijska legenda pravi, da sta se nekoč v daljni preteklosti dva mogočna vrhova sprla za prevlado v Kraljevski verigi hribov. Ta dva vrhova sta bila lllampu in lllimani. Slednji se je tako razsrdil, da je z enim zamahom odbil vse Mururatine vrhove in s tem dokazal svojo moč. Tako je lllimani postal kralj »Kraljevske verige«, saj se je iliampu umaknil, ker sam ni bil sposoben kaj takega; za vedno pa je ostal dokaz lliimanijeve moči — povsem strehasta, nekaj kilometrov dolga ledena ploščad na vrhu Mururate. Tako Mururata res nima nobenega značilnega vrha in deluje v Kraljevski verigi nekoliko pohlevno in zadržano. Toda na južni strani ima mogočno steno, vrh katere se lomi ledenik in ji s tem daje svojevrsten čar. Ta stena nas je že doma z eno samo fotografijo tako prevzela, da smo jo iz- Slovenska smer v južni sleni Mururate brali za svoj cilj, za svojo steno, ki Jo bomo preplezali. Vedeli smo, da v vsej južni steni, ki je široka nekaj kilometrov, ni plezal še nihče; to pa je podatek, ki alpinistu, ki išče v svoji dejavnosti tudi pustolovščino, dodatno buri domišljijo. SAMO PA SE NE ZRUŠI! Dan se je komaj naredil, ko je Jernej že splezal prvi raztežaj in kaj kmalu smo se mu pridružili tudi mi trije. Pod nami je ostalo ledeniško jezero, modro bolj kot nebo, in če si se zazrl v daljavo, si razločil obrise mogočnega jezera Titicace. In če si še malo bolj napel oči, si razločil tudi naša ležišča tik pod ledenikom, kjer smo prespali minulo noč in kjer je vsak od nas na različne načine preživljal nemir pred veliko steno. Toda v tistih trenutkih smo bili preveč zaposleni, da bi dojeli lepote te bolivijske pokrajine, ki je tako drugačna od naše, a vseeno lepa in zanimiva — pa tudi nekako skrivnostna v svojih modro rumenih barvah. Se potem, ko smo bili že dobrih sto metrov v steni, nisem mogel prav verjeti, da se mi je izpolnjevala ena od mojih velikih plezalskih želja. Ko sem komaj začel plezati in smo prvič okusiti opoj ledenih tur, sem si želel, da bi nekoč plezal v Andih, v tistih belih, strmih stenah, ko samo enkrat udariš s cepinom in ta zavibrira, zagrabi v led In je plezanje za- res užitek. Zdaj sem bil res tam, v steni, v kateri ni bil še nihče, in Četudi je bilo treba včasih s cepinom udariti trikrat, štirikrat, me to ni preveč motilo. Po nekaj raztežajih lažjega plezanja se je začelo zares. Stena se je strmo dvigala nad nami, nad nami se Je svetil zeleni led in tam daleč zgoraj nekje je bii vrh.,. Zagrizli smo se v strmino, vrtali ledene vijake, varovali soplezalca In rinili v osrčje stene. Čeprav tega ni nobeden od nas izrekel, pa smo verjetno vsi mislili isto: da bi le tiste gmote ledu tam zgoraj danes mirovale, samo danes, jutri pa lahko zaradi nas vse zgrmijo po ozebniku navzdol. Vendar pa nas je sčasoma plezanje tako zaposlilo in utrujalo, da tudi na to nismo več mislili, Filip se je prvi zagnal v navpično svečo, jo obdeloval s cepini in že smo mislili, da je ne bo nič ostalo; pa jo je vseeno bilo dovolj tudi za nas. Potem se je Bojan lotil naslednjega navpičnega mesta in šele ko sem plezal za njim, sem dojel, zakaj je plezal tako previdno. Slab, krhek led, kamorkoli si zabil cepin in se povlekel zanj; vse skupaj je biio podobno loteriji. Vendar sem se kljub vsemu tudi jaz nekako prikobacal čez to mesto. Devetdeset stopinj v ledu na pet tisoč šeststo metrih — ne, tega pa zares nismo pričakovali In naša pljuča tudi ne; saj ko plezaš takšno težko mesto, napol pozabiš dihati, potem pa moraš vse to nadomestiti zgoraj in dihaš tako močno, da misliš, da ti bo odprlo pljuča. PLAZOVI ZASIPAJO PLEZALCE Bolj ko smo z vsakim raztežajem mislili, da smo že čez težji del stene in da se bo zdaj-zdaj položila, bolj smo bili vsakič razočarani. Navpičnih mest resda ni bilo več, toda strmina se je kar nadaljevala. Od nekod so se prikobacali še črni oblaki in začeto je snežiti. Preden nas je utegnilo biti strah, so se po ozebniku že začeli spuščati majhni plazovi: dovolj, da so te povsem zasuli, da si komaj dihal, in ti pokvarili ritem plezanja. Počakati si moral, da je vse skupaj minilo, in potem plezati naprej. Priznam, da sem bil najbolj srečen, ko mi je Bojan spodaj zaklical, da je konec vrvi. V led sem si skopat majhno poličko, stopil nanjo, zavrtal tedni vijak ali dva, zabil v led še cepin In bavtico, vse skupaj povezal, se pripel in obvlsel na vsem tem. Sploh mi ni bilo kaj dosti mar, če vse skupaj drži ali ne. Moral sem se pač na-dihati, sprostiti mišice, saj so me meča že pošteno pekla pa tudi v glavi mi je zaradi peklenskega tempa že malo brenčalo, šele ko sem malo prišel k sebi, sem začet varovati soplezalca. Še kar naprej so se po ozebniku pope-Ijavali majhni plazovi, še vedno je snežilo, 103 videli nismo skoraj nič, mislili pa smo samo še na vrh. Kmalu mora biti, smo se tolažili, samo še kakšnih petdeset metrov naj bi bilo. In potem smo splezali en raztežaj, pa drugi, tretji, in šele s četrtim raztežajem sem dosegel rob stene, kjer bi me silen sunek vetra kmalu vrgel nazaj. Splezal sem še nekaj metrov, zabil cepina v led in z vsem glasom zatulil od veselja in razposajenosti, da so verjetno tudi zaradi tega tisti nevihtni oblaki odjadrali in je bila nad nami ena sama modrina. Četudi nam je veter ledenil obraze In nismo mogli niti govoriti, to sploh ni pokvarilo našega razpoloženja, ko smo bili vsi štirje na vrhu. In tudi ko smo se drugo jutro prebudili na robu ledeniške Mururatlne ploščadi dobrih petsto metrov nižje in nas je prekrivalo kakšnih dvajset centimetrov ponoči zapadlega snega, si tega nismo gnali preveč k srcu. Še vedno se je v nas prelival krasen občutek preplezane stene in tudi kondorju, ki smo ga prvič videli, nismo zavidali njegovega mirnega jadranja. Bili smo majhni in izgubljeni v tej boli-vijski pokrajini, toda naša srca so bila polna in srečna. Mislim, da je to zaznal tudi kondor, ki nas je nekajkrat preletel, potem pa počasi odjadral. Se dolgo smo gledati za njim, potem pa se spustili v dolino. Bolivija, Cordillera Real (Kraljevska veriga), Mururata (5868 m), južna stena. Prva smer v južni steni: Slovenska smer VI (ED), go^/eo"—70°, 540 m. Prvenstveni vzpon: Bojan Pograjc, Bojan Počkar, Jernej Stritih, Filip Bertoncelj. 18. 5. 1987, 10 ur Najmlajši zmagovalec sedemtisočaka_ Sedemčlanska bolgarska odprava, kl jo Je vodil Todor Batkov, Je priplezala na doslej še nepreplezen vrh brez imena severovzhodno od Pika KorženevskoJ med ledenikoma Mu-škelov In Aju-Ožilga. Zaključno plezanje na vrh so opravili Iz prvega višinskega tabora (46011 m) v zgornjem delu doline Aju-Diilga, vzpon pa je bil zahteven (IV—V). Vrti so dosegli 4. avgusta lani. V počastitev 150-let-nlce rojstva bolgarskega narodnega heroja Vaslfa Lovskega (1837—1673), organizatorja bojev proti Turkom, so vrh (5664 m) Imenovali po njem. Spominsko tablo so pritrdili v skalo pod vrhom gore. Bolgarske alpiniste je spremljal sovjetski alpinistični inštruktor Leonld Trošhinenko, eden izmed Članov sovjetske odprave na Mounl Eve resi. Celotna bolgarska odprava je štela 15 alpinistov. Eden izmed njih fs bil 17-letnl Pave! Bogdanov, kl je postal najmlajši zmagovalec Pika Korienevskoj (7105 m). SPOMIN NA DOBREGA PRIJATELJA PERO - HRUŠEK PETER ČIŽMEK Macesnovec. Vidi se, da je vrh precej od rok, zato nanj ni markirane planinske poti, torej je »nepomemben«. Z njega se začenja greben, ki prek Dimnikov in Luknje peči vodi na Rjavino, Zame pa je zelo pomembno, da sem skozi rušje, ki ga pokriva, našel prehode na njegov »kosmati« vrh. Dve leti po hudi nesreči sem spet začel dobivati pravi občutek za gibanje po brezpotju. V Krmo (dolino) pa od tod ne bom iskal prehodov, kot sem spočetka nameraval. Videti je preveč komplicirano, če sploh obstaja kakšna lažja pot. Raje se bom vrnil v mojstranško Krmo (gostilno) na en pir. Spet sem pri Mihu na Jesenicah. »Pero, si že videl ponedeljkovo Delo?« LUCiANO CERGOL. Prejšnjo soboto v Comicljevi smeri na Monte Cimone (Strma peč — Zahodne Julijske Alpe)... ALPINISTIČNO ODKRIVANJE OSPA Bilo je pred osmimi leti, ko sem se začel ukvarjati z alpinizmom. Prvič sem plezal, ko me je Miloš peljal po normalni smeri na Črnikalskl turne. Pri tem sem tako »čaral«, da mi je Sandi, ki me je opazoval od spodaj, pozneje rekel: »Fant, saj v hribe lahko gremo tudi tako, da ne plezamo ...« S tem pa me ni mogel pripraviti do tega, da bi opustil to, o čemer sem sanjaril že od otroških let. Popoldne smo šli s Pretepačem peš v Koper. Mimogrede smo se ustavili Še v Ospu. To je bilo tisto leto, ko je stena nad to vasico začela postajati eno od najbolj priljubljenih zimskih vežbališč za slovenske alpiniste. Pri »alpinističnem odkrivanju« te bizarno previsne stene sta Imela vsekakor največje zasluge Tržačana Luciano Cergol in Roberto Giberna, ki sta preplezala prvi dve smeri v njej. S svedrovci sta nadelala ogromen previs najprej v »Stari smeri« (Ospo 77), potem pa še v »Gobi« (II fungo maglco). Tistega dne sem na poti s Črnega kala v Koper v Ospu prvič videl Cergola. Luciano se je takrat ravnokar vrnil iz stene, kjer je sam preplezal svojo Staro smer. Po njej je prehitel Maričko Sabolek, kl je z bratom plezala Magično gobo. Zanimiv je bil njegov komentar k tej navezi, ki ga je pozneje Bor dodal k svojemu vod-ničku o Osapski steni: »Ona lepo pleza, on pa blazno štrlka,« Zanimiv predvsem zato, ker je Janez Sabolek-Sabla pozneje postal znan kot eden Izmed tehnično najbolje podkovanih plezalcev pri nas. VABILO V ELITNI KLUB Trst. Mesto, ki je v svoji zgodovini menjavalo gospodarje In so se v njem mešali narodi... Nekoč sem bil v Ospu s svojimi tržaškimi prijatelji. Ko sem Robi]u (Roberto Borghesi), katerim sem plezal, omenil, da nisem preveč vešč Italijanščine, mi je rekel: «Noi siamo Triestini, non Ita-lianil« {Smo Tržačanl, ne Italijani!) Luciano Cergol je bil doma iz Trsta. Bil je sin slovenskih staršev, vendar vzgojen v italijanskem okolju, šol s slovenskim učnim jezikom ni obiskoval, zato je v Ospu, ko sem ga prvič sreča), govori! še bolj »šepavo« slovenščino, t ¿ko pač, kot jo govorijo med našimi zamejci. Njegovo znanje slovenskega jezika in s tem slovenska zavest sta se izpopolnila šele v zadnjih letih, ko se je intenzivno družil s slovenskimi alpinisti. Sčasoma je bilo v njegovem govoru vse manj italijanskih in narečnih izrazov, s katerimi si je pomagal, ko se v pravilni slovenščini ni znal dobro izraziti. Že v zgodnjih mladostnih letih ga je (tako kot veliko drugih Tržačanov) pritegnilo raziskovanje krasa, predvsem jamarstvo. Iz jam Tržaškega krasa ga je (tako kot veliko drugih speleologov) pot vodila v gore in v stene na površini Zemlje. Veselje nad alpinizmom je pri njem kmalu prevladalo nad speleologijo. V svojem alpinističnem udejstvovanju je {to lahko že rečemo) dosegel zelo veliko. Bil je pobudnik za ustanovitev gorske reševalne službe v Trstu (Squadra di Soc-corso Alpino — Trieste) in dve leti njen načelnik. Med drugim so ga tudi zaradi tega predlagali za sprejem v CAAI (Club Alpino Academlco Italiano), v italijanski »elitni« alpinistični klub, kamor vpisujejo le alpiniste, ki so se v svojem udejstvovanju posebno izkazali. Po protokolu bi moral biti Luciano Cergol v CAAI sprejet letos jeseni, če... DRSALNICE NA CESTI Od tistega prvega srečanja v Ospu je minilo leto, ki sem ga ob prostem času preživljal v gorah, pri tem pa nisem upošteval Sandljevega nasveta, da v hribe lahko grem tudi tako, da ne plezam. Medtem sem spoznal veliko novih alpinistov in z Joželom preplezal Lucjanovo Magično gobo v Ospu. Bil pa sem še vedno začetnik, čeprav sem si z vzponi pridobil staž alpinističnega pripravnika. Jože nas je nekatere pripravnike neko nedeljo vzel s seboj v Gliščico (Val Rosand-ra), kjer Imajo Tržačani svoj plezalni vrtec. Takrat nam je predlagal, da bi šli s tržaškimi prijatelji med prvomajskimi prazniki plezat v Paklenico. In smo šli... Potovali smo ponoči. Sanja se je vozila z Jožetom v amiju, jaz in Deo pa s Cergolom v njegovem raztolčenem fiatu 123. Ko smo imeli vožnje v temi dovolj, smo se ustavili pri opuščeni bencinski črpalki In zadremali v avtomobilih. Deževalo je. Drugo jutro so zllzane gume Jožetovega amija lovile ravnotežje po spolzki cesti. Zadek avtomobila je bil zaradi neke škar-pe ob cesti proti Senju obtolčen že od včeraj. Jože je vozi! počasi, previdno, pa se je že v naslednji uvali zaletel v razbitino, ki je svoj konec storila že pred dnevi. Z amijem k sreči ni bilo nič hujšega, le sprednji blatnik smo morali malo »nategniti«, da tako zvit ni drsal po kolesu. PRVENSTVENA ZA COPATICE Odprem oči in pomolim nos iz šotora. Po-!em preštejem naveze, kolikor jih vidim v steni Aniča kuka. Celo Forma viva je naseljena z dvema navezama in doživlja svoje prve ponovitve. Visoko v razu Klina solira Knez. Ker Lucjan preveč rad spi, jaz pa tudi, zlezem nazaj v spalno vrečo. Danes se nama ne mudi nikamor. Odločila sva se za prvenstveno smer v Stupu Aniča kuka: včeraj sva si ogledovala kratko stenico desno od smeri Karabore in si v njej zamislila novo smer. Danes vstopava precej bližje Karabore, kot sva nameravala včeraj. V tistih desnih po-ččh bi morala precej zabijati, česar pa nočeva (pozneje je tam nastala smer Utopija, ocenjena s VII—), Gladka bela plat dela Lucjan u težave, ker pleza v starih plezalnikih z izrabljeno gumo. S Sanjo ga počakava, ko gre nazaj v tabor po svoje nove »ebejke«. Kmalu se vrne. Z novo, še nerabljeno gumo na podplatih plezalni-kov se mu uspe pregoljufati čez gladko, strmo ploščo. Ko se je pozneje lotim še jaz, mi mora pomagati z napeto vrvjo, ker z luknjastim podplatom svojih adidas-uni-verzalk ne ustvarjam kaj prida stika s skalo, Vendar ne obvisim. Sanja spodaj vneto pritiska na sprožliec aparata in tako skrbi za »foto dokumentacijo«. Zgoraj, v filigransko oblikovanih počeh, je skala ostra. Od vode razjeden apnenec nama do kosti razžre meso na prstih. (No, malce pretiravam. O magnezijevem karbonatu in njegovi uporabnosti za plezanje takrat nismo še skoraj nič vedeli; »moda« plezanja z belim »čudežnim prahom« se je razpasla šele pozneje, s prodorom težkega prostega plezanja.) 105 Lucjan Zal mi je klinov, saj sva rekla, da jih bova vse pustila v skali za poznejše ponovitve. Tako pa se kot drugi vsaj z izbijanjem ne mučim. Proti koncu naju čaka ie previs — tretje težavnostne stopnje. Velike raz-jedene luskine rastejo iz previsne stene. Svojo smer zaključiva na koritastem stojišču v smeri Karabore, In kako bova imenovala tole najino prvenstveno, pa čeprav je le tri raztežaje dolga? Lucjan predlaga »Smer za copatice», ker je moral zanjo uporabiti nove piezalnike, jaz pa sem plezal v telovadnih copatah. (Italijani pravijo plezatnikom pedule, kar pomeni copatke; Lucjan je to poskušal prevesti v »copatice«) Že med zajtrkom pa mi je ob topli kavi poglede pritegnila Lucjanova čelada, na kateri je vgraviran napis PERO, Poskušal sem ga prepričati, da je čelada moja, pa se ni dal. Razložil mi je: »Ja, ma kaj znaš, kaj se kliče po talijansko pero? Po slovensko, mi se zdi, da hrušek.« (V italijanščini se hruški reče la pera — v moškem spolu dobi obliko ii pero, hrušek.) In prvenstvena? Perova naj bo, ko sva že oba Perota! Spodaj nama Sanja stisne opraskane dlani. (Zdaj je to ena od najbolj popularnih smeri v Paklenici. Ko sem pozneje poslal opis In skico Stanku Giliču, je mislil, da je med pisanjem izpadel »t«, zato jo je v mednarodnem vodničku imenoval Petrova varianta (Peter's variant). Ta smer pa je bolj Lucjanova kot moja, saj jo je izpeljal pravzaprav on.) BRIO (RAZ) KLINA _ Sonce že sveti skozi piatno šotora, ko potegnem, pravzaprav samo poskušam potegniti zadrgo vhoda navzgor. Ne gre, Tul-lio (Ferluga) je v tla zabil dolg klin in nanj privezal zadrgo. Vsi so že vstali, le midva sva se zaležala. S hitenjem skušava nadoknaditi zamujeno, rezultat naglice pa je ta, da pri vstopu v steno iščem stremena, ki sem jih pozabil v šotoru. Ker Brid Klina še ni prosto ponovljen (takrat še ni bil), moram nazaj. Nove pol ure zamude — in še sreča je, da so dostopi do sten v Paklenici tako kratki. Klin je skalna oblika v steni Anlča kuka, ki se kot ogromna trikotna zagozda vriva med dva kukova stebra. Leva stranica tega na glavo postavljenega trikotnika moli daleč ven iz stene. Smer po razu Klina teče izmenoma po tej stranici in po »površini« trikotnika, zato ni tako previsna, kot je na primer Magična goba v Ospu. Brid Klina sta junija 1986 prosto preplezala Tedi In Srečo (Tadej Slabe, Srečo Rehberger), vzpon pa sta ocenila »samo« z dobro osmico. Končno se z Lucjanom le naveževa in kmalu je prvi raztežaj pod mano. Lucjan sope kot lokomotiva, ko se mimo mene zažene v previsne skale Klina. Kmalu je čez prvo streho, čeprav je raztežaj tehničen. Seveda, zmojstril se je v Ospul Spodaj podirajo šotore in pospravljajo stvari, midva pa dirjava v nori tekmi s časom, ki se že preveša čez poldan. V neki previsni zajedi naletiva na galerijo preperelih lesenih zagozd in se poči lotiva kar prosto. Izpostavljenost je izredna. Raz Klina sega tako daleč ven iz ostale stene, da iz njega odkrušen kamen pade daleč v gozd ob vznožju. Napor začenja presedati. K sreči se stena kmalu položi; zdaj je samo še navpična. Ritem se umirja, baterije so že skoraj prazne. Vsaj moje! Počasneje, a še vedno kot avtomat pretikam lestvice Iz klina v klin. »Glej, tam je pa konec!« Kar verjeti ne morem, pa je vendarle res. Po sedmih urah nore dirke končno sto-jiva na vrhu stene. Vesela sva, a vendar... In začela se je nova dirka, dirka po jadranski magistrali. Dirka domov, v ustaljeni red z vsakdanjimi skrbmi in šolo. NE MARAM ŽALNIH SLOVESNOSTI Z Lucjanom pozneje nisva nikoli več plezala skupaj v steni. Vsaj ne navezana na isto vrv. Srečavaia pa sva se kar pogosto, ko smo bili skupaj v hribih z njegovimi prijatelji, Tržačani, ali pa z mojimi, Slovenci. Lahko ga imam kar za svojega »učitelja«, čeprav vem, da to zveni ne- koliko patetično. Z njim sem namreč prvič spoznal, kakšno je plezanje prvenstvene smeri in šeste stopnje, pa tudi vseh fines tehničnega plezanja me je on naučil. Zadnji dve leti se nisva več videvala. Menda je bil pri meni na obisku v izolski bolnišnici, pa se tega ne spominjam. V bolnišnici sem imel namreč zelo zmedene misli zaradi hude nesreče v italijanskih Dolomitih. Ko sem prišel k sebi. sem si ga zelo želel srečati, pa nisem prišel do tega. Vem, moral bi vztrajati in ga sam poiskati v Trstu, ne pa čakati, da se on oglasi pri meni. Zdaj je, žal, že prepozno. Lani septembra je šel s prijatelji plezat v »svoje« Zahodne Julijce. V Comicijevi smeri na Strmo peč (Monte Cimone) je padel in se ubil v prvih raztežajlh, kjer težave niti niso ekstremne. O sami nesreči ne vem veliko, le toliko, kolikor so ml povedali ljudje, ki Lucjana niso osebno poznali. Na njegovem pogrebu nisem bil. Tudi če bi za vse zvedet pravočasno, bi najbrž ne šel. Ne maram takih žalnih slovesnosti, čeprav se na njih zberejo pokojnikovi prijatelji, ki potem obudijo svoje spomine na doživetja z umrlim. Nečesa pa le ne morejo, ti spomini. Ne morejo izničiti dejstva, da Lucjana ni več. Tudi na Cajzovem pogrebu nisem bil. Niti na Lukovem, niti na Vladovem, niti na Brankovem. Ne hodim na pogrebe, ker imam raje življenje. TAM, KJEB SE ZEMLJA ODPIRA V PEKEL STROMBOLI- HUDIČEVA ZEMLJA IGOR DRNOVŠEK »fn nekoč, ko sta stopila nekega fop-lega, a oblačnega jutra pred hišna vrata, je dejal Iflland, da je to dobro vreme za odhod. In vreme je bilo tudi zares videti kot nalašč za potovanje, nebo se je iako tesno (iščaio zem//e, predmeti naokrog so bili tako temni, kakor da naj bi se vsa pozornost obrnila le na cesto, po kateri se hočeš napotiti.« Kari PhJIJpp Mori Iz, »Anton Reiser« Času to vreme ni bilo čisto nič primerno. Kot da tisto jesensko deževje In siva pu-stota ne vesta več, kdaj se umakniti in prepustiti mesto rezkim zvokom, ki izpod podplatov oznanjajo, da se bolj kot kdaj prilega kuhano vino in zapeček. Kar se da na hitro sva zmetala potrebščine v nahrbtnike, med potjo preračunala. koliko bo treba odmeriti za naj-skromnejše zadovoljstvo najinih želodcev In že sva preskakovala perone na železniški postaji. Vlak je odpeljal čisto točno, kot se to običajno zgodi, če je človek v zagati s Časom. No, glavno je, da sva v. Zavest počasi prihaja za mano v te kraje. Res je, svobodneje potuje po prostoru kot telo, a prilagajanje na novo okolje ji vzame nekaj časa. Ampak dvomi o smiselnosti potovanja izpuhtljo kar takoj. Tisti odpor, ki se mi je kljub želji In hotenju po potovanju pojavil tudi tokrat v zadnjih trenutkih pred odhodom, je zopet premagan, a že zdaj vem, da bo tudi prihodnjič potreboval dokazovanja: še vedno mi ostaja nasprotnik. Na Siciliji sva. Na tistem koncu, kjer kopno najdlje sili tja proti otokom, ki se pnejo daleč ven iz globin Tirenskega morja — Liparski ali Eolski otoki. Kar nekaj jih je, ki bi skoraj postali tisočaki. Pa jim ta naziv kar mirne vesti lahko pripišemo, saj imamo pred očmi le zgornji del teh vulkanskih gora; večji del jih je skrit pod morsko gladino. In če z očmi prepotujemo še kakšna dva tisočaka niz-dol od mesta, kjer nas ustavi modrina morja, se zavemo veličastnosti teh stvaritev nemirne narave. To so kraji, kjer je ostalo dosti dogajanja, ki nam lahko pričara mogočnost prvobitnega nastajanja zemeljskih prostranstev. Dnevi se tukaj pravzaprav še niso začeli šteti. Vse je zavito v skrivnostno večnost nastajanja — razen za ljudi, ki se tukaj spopadajo z realnostjo. Pravzaprav jim vsakdan ne prinaša boja za preživetje. Milo podnebje in odlična prst jim pred duri nosita vse, kar marsikje drugje nastaja v znoju. Ampak nekje v sebi ti ljudje štejejo dneve. Spokojnosti, ki zagotavlja večno lagodnost, ne poznajo. Ko jim zvečer pogled počiva na stropu, pomislijo, da jim že to noč leseni stropniki lahko sporočijo, da se bliža močnejši izbruh. Milosti bo konec, narava jih bo zapodila po svetu kot desete brate — kot že kakšno generacijo pred njimi. Oni se verjetno ne bodo vrnili, njihovi potomci morda. Ta vznemirijivost bivanja, zahvainost in zamera, prisotnost in končnost, večnost in čakanje trenutka, vse to počiva in se bojuje v ljudeh na tem otoku. Stromboli — hudičeva zemlja. Ognjemet narave, igra peklenščkov. Bobnenje, ki preplavlja tišino noči, žarenje, ki kaplja v prazno 107 nebo, misterij, ki dušo potaplja v nemir. Vrh te ognjene gore naju je pravzaprav tokrat spravil na pot, želja po doživljanju nečesa, kar mi je v glavi iz šolskih dni obtičalo kot nekaj ne povsem razložlji-vega, pa ravno zaradi tega še bolj privlačnega. Vrh stožca je bil pokrit z debelo kapo vlage, sprejem nepriljuden, kot da tam gori dan ni namenjen obiskom. Namiga nisva razumela, kar odpravila sva se. Tudi midva namreč štejeva dneve, ki sva si jih skopo odmerila. Ob obali drobiva pod seboj črno kamenje, ki se rado spreminja v pesek, prah ... Ugibam, po katerih žilah se je pretakal, predno se je kot izstrelek prikotalil sem dol. Tla pod menoj steklijo, oko za nekaj sekund ubeži mejam vidnega. Težka nahrbtnika naju Čedalje bolj lepita ob pobočje. Vlažen zrak se spaja s toplino potu. Steza je mehko zasekana v poraslo pobočje, vsak naliv jo poglobi, vsaka stopinja prestavi nekaj drobirja proti morju. Pogosto se ustavljava. Pogled išče opore, a se Izgublja: spodaj v oddaljenih morskih obzorjih, zgoraj v gosto nakopičeni belini, ki oklepa vrh. Po »ognjenem pobočju« polzijo težke dimne koprene, ki se na gosto vrtinčijo iz ognjenih dimnikov In se redčijo v globino, čisto spodaj pa sivijo morsko modrino. Se zadnji grmi podrsavajo ob nahrbtnik, skalna prostranstva jih redčijo. Pot plitvi iz mehkih zarez in se z markacijami pri-klenja trdih tal. Zamolkio bobnanje prevotii gosto ozračje. Od vrha dol je zdrsel zvok in razburkal zavest, ki je že malce odre-venela od enakomernega ritma korakov. Priklenil jo je v smer, iz katere je nemirna kopa razkazovala svoje moči, nam komajda razumljive in predstavljive. Še nekaj — al! pa mogoče kar dosti — časa sva obstala tam: mogoče zato, da se tiste želje in predstave, ki jih nosiš še od doma, udejanljo, ali pa mogoče preprosto zato, ker tisti trenutek ne čutiš kakšne druge potrebe. Razen te, da bi rad še enkrat iz bližine slišal tiste zamolkle prodorne zvoke. Rad bi se prepričal, če tisto prej le ni bilo kaj drugega; rad bi si vse skupaj podrobneje zabeležil, da se dalj časa ne zabriše. Noč je za nekaj časa snela kapo vrhu. Ostala je le dimna zavesa, kl je izginevala v črno morje in zvoki so ostajali v glavi še dolgo po tistem, ko so oddrseli naprej. Tudi midva sva še ostala, čakajoč na naslednji ognjemet razgretega kamenja, ki se odplazi v dolino, počasi prehajajoč iz ognjene rdečine v pepelnato črnino. Nič se nama ni hotelo, da bi naslednji bil že zadnji. 108 Mogoče tudi tisti za njim še ni bil... RAZPRAVA NA 18. SKUPŠČINI PZS UMIRANJE POHORSKIH GOZDOV_ SLAVICA TOVŠAK Kot prispevek ob sprejemanju dokumenta Slovenski gorski svet in planinska organizacija naj ob poglavju Vrednotenje in varstvo naravne in kulturne dediščine v gorskem svetu v imenu planincev Podravja izrazim zaskrbljenost vseh nas ob vprašanju, kako rešiti problem umiranja pohorskih gozdov. Območje, ki ga predstavljam, leži na prehodu alpskega v panonski svet, kjer se prepletajo vplivi predalpske humidne In subpanonske kontinentalne klime z razmeroma ugodnim vodnim režimom, ki ga na določenih mestih prekinjajo zamočvirjene površine. Vendar pa je treba takoj reči, da grobi človeški posegi v naravo z izgradnjo cest, poseki za pripravo smučarskih prog, daljnovodov in še česa povečujejo hudourniški značaj voda na mestih, kjer je krajina včasih kazala drugačno podobo. Drenažni sistem, ki spremlja gradnjo teh objektov, pomeni odvajanje ne le površinske, ampak tudi podpovršin-ske vode. Posledice so več kot jasne: zaradi odnašanja humusa in prsti so dre-nlrane površine suhe, brez humusa, in tako se ruši ravnotežje vegetacijskega sistema. Tudi interesi po izsuševanju barij in gozdnih tal na Pohorju vodijo v uničenje avtohtonih biotopov, čemur sledi povečanje hudourniškega značaja vodovja in v skrajni fazi zmanjšanje zaloge pitne vode. Zavedamo se, da ne moremo v celoti preprečiti nastajanja smučišč, cest ali akumulacij na Pohorju; vendar se bojim, da smo le šli nekolikanj predaleč, ne da bi bili zavestno sposobni do skrajnosti omejiti najbolj negativnih vplivov. Ob neuničljivem apetitu žičničarjev, ki so skupaj z drugimi dejavniki spremenili videz pohorske krajine, so bili premalo vključeni strokovnjaki, kl bi sočasno poskrbeli za stabilnost tal in primerno zaščitili gozdni rob (tipično je območje okoli hotela Bel-levue). Na tem območju in v njegovi bližnji okolici lahko nemočno opazujemo prosto pot vetra v notranjost, ki neovirano povzroča številne vetrolome. Veriga uničevanja narave je znana: smučarska proga — žičnica — navzočnost energije in transformatorja — teptanje smučišč — odpadna olja In plastična embalaža, ki je nihče ne pospravlja. Ob letošnjem (januarja 1987} ravnanju Izteka proge FIS so z buldožerjem vnovič posneli del pobočja, material pa kratkomalo potisnili ob rob. Zelja po turističnem vzponu ¡e ogrozila tudi del Areha. Vzporedno z njo se pojavlja problem odplak, greznic, nekontroliranih odlagališč in deponij odpadkov v gozdovih. Podobno je stanje okoli Treh kraljev in na Rogii. Počitniške hišice, zlasti tiste, ki so grajene na črno, dodajajo piko na i. Takšni podobi Pohorja moramo pripisati tudi posledice delovanja onesnaženja zraka, kar vodi v ekološko krizo, katere posledic se ne zavedamo dovolj. Razsežnost tega pojava bomo morda dojeli, ko bo splošna družbena škoda zaradi umiranja naših gozdov tudi dejansko ovrednotena. Ta trenutek imamo na voljo le malo obetavnih podatkov: mariborsko gozdno gospodarstvo spada med tista tri GG, ki imajo največji delež ogroženih dreves {38 odstotkov) — takoj za mežiškim in jeseniškim. Tudi primerjava s Slovenijo je nedvoumna; delež ogroženih dreves je 13 odstotkov (v Sloveniji 10), zelo ogroženih je 8 odstotkov gozdov (v Sloveniji 6), v fazi propadanja je 14 odstotkov gozdov (v Sloveniji 7 odstotkov). Iz tega sledi, da je odstotek ogroženih dreves na mariborskem območju kar dvakrat večji kot v Sloveniji. Propadajo Čudovita stoletna drevesa, naš okras in ponos. Najbolj ogrožena drevesna vrsta je jelka (z deležem 88 odstotkov), sledijo ji smreka (52 odstotkov), bor, hrast. Kaj se dogaja? 2e s prostim očesom lahko v smeri iz Bistrice pri Limbušu proti Pečkam oziroma Glažuti opazujemo pojav; iglice pričnejo najprej rumeneti na zgornji strani krošenj, nato porjavljo in končno odpadejo. Ali pa: zelene krošnje iglavcev se začno osipatl, so vedno bolj prozorne, krčijo se in odmirajo, iglavci so najbolj izpostavljeni, saj se v njihovih iglicah, ki so pogosto stare do deset tet, nabere največ škodljivih snovi. In že imamo opraviti s pojmi kisli dež, tiha smrt, rjava smrt, zahrbtna smrt. Podatki za leto 1985 v evropskem merilu povedo, da je bil delež ogroženega drevja pri nas 24 odstotkov, v Švici 8, v Nemčiji 19 odstotkov. Skrb zbuja dejstvo, da v ekološko obremenjenih predelih, kamor Pohorje zagotovo sodi, nastopajo tudi poškodbe genetskega materiala. S tega vidika je najbolj obremenjeno Brneško sedlo, ki je obrnjeno proti Termoelektrarni Šoštanj in je na nesrečo izpostavljeno tudi inverziji. Zrak je do skrajnosti kritično onesnažen, kar potrjujejo tudi merilne točke Areh, Sliv-niško Pohorje, Lovrenc na Pohorju, Ruše, Laznica in druge. Meritve sedimentov so pokazale najvišjo vsebnost v Rušah ter sulfatov v Rušah in Lovrencu. K temu daje svoj prispevek Tovarna dušika v Rušah, kjer zaradi varčevanja vklapljajo tll-trirne naprave le občasno, pa tudi sicer vsi dimniki niso opremljeni tako, da bi čimmanj onesnaževali zrak. Upamo le, da k poslabšanju stanja ne bo pripomogla v družbenem planu SRS že sprejeta ideja o gradnji toplarne na robu mestnega jedra. Ce k temu dodamo še onesnaženje iz Ruš, ki prihaja po pobočju pohorskih gozdov navzgor, vpliv industrije v Celjski kotlini in TE Šoštanj z juga in hudo onesnaženje Mežiške doline, lahko stanje označimo za kritično. Premalo je prodrlo v našo zavest spoznanje, da onesnaženost ne ogroža le gozda, temveč tudi zdravje odraslih in otrok. Na to že dolgo opozarjajo gozdarji, ekologi, zdravniki, planinci, raziskovalci, številni posamezniki. Prav bi bilo, da bi vsi ti na vseh ravneh družbenopolitičnega življenja prenašali izsledke in predloge o tem, kako reševati problem umiranja gozdov, kako prilagajati normative za emisijo škodljivih snovi in kako postaviti mejo maksimalne vrednosti, ki bo Še sprejemljiva za zdravo okolje. Na vseh ravneh bi morali podpirati težnje o izdelavi metodologije, s katero bomo ovrednotili splošno družbeno škodo v gozdovih, ki nastaja zaradi onesnaženega zraka in drugih nenačrtnih posegov v okolje. Zastareli zakon ]n odloki o varstvu okolja gotovo ne bodo sanirali onesnaženih predelov. V Podravju smo prepričani, da bo Planinska zveza Slovenije s svojimi organi na vseh ravneh podprla prizadevanja Zavoda za spomeniško varstvo v Mariboru o zavarovanju širšega pohorskega območja kot narodni park. Gre za 45 000 hektarov površine v črti Dravograd—V ran s ka peč— Stihov vrh—območje severno od Ribnice na Pohorju—območje severno od Lovrenca—Molnik—Pečke—-Videč—pot mimo Zelezničarskega doma in doma Miloša Zidanška—čez Slivniško Pohorje— območje prek Tolstega vrha pri Misli-nji— čez Hribrski vrh proti Dravogradu. K rešitvi predloga na republiški ravni bi veliko pomagali s kompromisno rešitvijo problema, ki ga predstavlja Umor oziroma občina Slovenske Konjice. Z verificiranim aktom bi preprečili nadaljnje stihijsko uničevanje pohorske pokrajine in se odločili za smotrno in nadzorovano izkoriščanje naravnih lepot v prid sedanjim in prihodnjim generacijam. Uporabljena literatura: 1. Franc Oairnik, Gozdar št. 1 / Januar 1907 2. joia Ajdifi, Gozdar fit, 5 / oktober 1907 Jana Dolinsek, Onesnaževanje gozdov — vzhodno Pohorje 4. Podatki Zavoda za spomeniško varstvo V Mariboru čeprav Je življenje reano, to Se nI dovolj velik vzrok za to, da se ne bi smejali. Pošljite nam torej napisane avoje vesele planinske dogodivščine, da se Jim bomo nasmejali! POMAGAJTE TUDI VI OHRANITI ANTARKTIKO! CELINI GROZI NEVARNOST TOMAŽ ŠVAGELJ Nenasilno gibanje nepolitične narave Greenpeace, ki se bojuje proti grozečemu ekološkemu uničenju Zemlje, se je začelo kaliti z akcijo proti grozečim jedrskim poskusom. Zgodovina gibanja se je začela pisati z akcijami proti jedrskim poskusom na Aljaski in na atolu Muroroa v Pacifiku. Letnico 1971 lahko štejemo za rojstno leto tega gibanja. Prav s prvimi akcijami proti jedrskim poskusom je Greenpeace dokazal, da je sposoben preseči državne meje pri svojem humanem poslanstvu. Z akcijo proti atomskim poskusom (razen s preprečitvijo poskusov na Zemlji) doslej ni imel uspeha, zato pa je toiiko večja piejada njegovih drznih akcij. Naj omenim le nekatere: prepoved kltolova, številna plezanja na tovarniške dimnike, proces proti kemičnim koncer-nom (na primer IMCO v ZDA), številni protesti proti prevažanju toksičnih in radioaktivnih snovi, akcije za omejitev hitrosti na cestah in ne nazadnje njihov boj za ohranitev statusa quo v korist narave na Antarktiki. Gibanja ni omajala niti velika tragedija ob potopitvi njihove ladje Rainbow Warior v novozelandskem pristanišču, kar je bilo delo francoske obveščevalne službe. Eden Izmed pokazateljev njihove uspešnosti je njihovo članstvo: zdaj je v to organizacijo včlanjenih že več kot poldrugi milijon ljudi v Evropi, ZDA, Kanadi, Avstraliji in Novi Zelandiji. Organizacija si želi, da bi lahko odprla čimveč predstavništev povsod po svetu, med drugim tudi v Jugoslaviji. Pred nedavnim so na primer odprli predstavništvo v Rimu, kar je že rodilo nekatere sadove. Tam so uprizorili nadvse drzno akcijo na nuklearno elektrarno Latlna blizu Rima. Skozi zunanjo mrežo so se člani organizacije pretihotapili do centrale, na enega od stolpov centrale obesili svoj značilen napis in tako opozorili na pomanjkljive varnostne ukrepe jedrskih central. Kaj bi se lahko zgodilo, če bi se namesto njih pretihotapila v centralo kakšna diverzantska skupina, si lahko samo mislimo. Da bi opozorili javnost nase. so člani Greenpeaca začeli turnejo po Italiji. V četrtek, 28. januarja letos, so se ustavili tudi v Trstu, In sicer v hotelu Savoia Excelsior; tja jih je povabila tržaška sekcija WWF (World Wildlife Found — Svetovni sklad za naravo), ki delujejo pod okriljem UNESCO. Na Greenpeacovl promociji v Trstu se nas je zbralo kakšnih Najvišji vrh Antarktike Vlnson Massit je visok kar 4895 metrov, poleg tega pa Je na tej celini Se nekaj Stlrltlsočakov petdeset simpatizerjev, tudi iz Jugoslavije, še več pa bi nas bilo, če bi WWF poskrbel za agilnejšo propagando. Poleg predstavnika Greenpeaca Luca Saba-tinija so v razpravi sodelovali še prof, Branbatti (ki je bil udeleženec italijanske antarktične odprave), predstavniki organizatorja. WWF In predstavniki drugih ekoloških skupin iz Trsta. Novinarjev ni bilo opaziti. Rdeča nit razprave se je vlekla okoli Antarktike. Luco Sabatini je s pomočjo videa predstavil najnovejšo akcijo italijanske sekcije — boj za ohranitev deviškosti Antarktike. Greenpeace namreč usmerja vse svoje moči v ustanovitev Svetovnega naravnega parka Antarktike. Čeprav je dvanajst najrazvitejših držav in skupin sveta (EGS, ZDA, Kanada in Nova Zelandija) podpisalo deklaracijo o izključno znanstvenem izkoriščanju Antarktike, je usoda te celine vse bolj negotova: velesile so namreč tam postavile številna vojaška oporišča, ki grobo posegajo v njen ekoslstem. Francija je na primer pri gradnji svoje baze že uničila kolonijo pingvinov. Pod pretvezo znanstvenega raziskovanja mnoge podpisnice deklaracije resno premišljujejo o izkoriščanju tamkajšnjih naravnih bogastev, Če se bo to zgodilo, bo usoda številnih živalskih vrst zapečatena, kajti Antarktika bi z gradnjo objektov za izkoriščanje naravnih bogastev postala največja svetovno smetišče. Prav tako bi se iahko zamislili nad pretirano komercialno Izrabo planktonskih rakcev, kar bi utegnilo ogroziti prehrano tjulenjev in kitov. Potencialni nevarnosti, ki ogrožata Šesti kontinent, sta tudi ozonska luknja in učinek tople grede. Nemara je kar odveč poudarjati, da bi se za ohranitev deviškosti in nedotaknjenosti Antarktike morala bojevati vsa svetovna skupnost. Greenpeacovo deklaracijo za prepoved vsakršnih vojaških objektov in gospodarskih interesov na tej celini je doslej podpisalo že 1,3 milijona ekološko ozaveščenih ljudi, v Sloveniji pa so doslej zbrali že več kot 20 000 podpisov, medtem ko so v Italiji to akcijo zdaj šele začeli Končni protest za ohranitev Antarktike se bo izkristaliziral letos spomladi na Greenpeacovem antarktičnem kongresu. Planinci smo bili vedno varuhi narave — ne samo svoje, domače, ampak vsakršne narave na Zemlji, predvsem pa seveda gorske. Če želite tudi vi prispevati svoj osebni delež k temu, da bi Antarktika ostala eden izmed draguljev neomadeže-vane narave, pošljite v uredništvo Planinskega vestnika svoj podpis v podporo Greenpeacovega gibanja, vaš podpis pa bomo posredovali dalje. Pri tem ne mislite, da vaš glas nič ne pomeni: javno mnenje je zdaj po svetu zelo močno. Če pa vas zanima sodelovanje z gibanjem Greenpeace, lahko pišete na naslova: Greenpeace International, 35 Graham Street, London W 1, Great Britain, all Greenpeace Italy, Viale Manilo Gel-somini 28, 00153 Roma, Italia. ZGODiLO SE JE LETA 1919, KO JE BIL AVTOR STAR 13 LET BOS NA VRHU TRIGLAVA JANEZ BROJAN ST. Gorohodec že v rani mladosti, alpinist, gorski vodnik po zavarovanih in nezavarovanih poteh in smereh, gorski reševalec, inštruktor v alpinističnem odseku in Gorsk/ reševalni službi, alpinist s precej prvenstvenimi vzponi v os t en jih domačih gorš, dolgoletni odbornik domačega planinskega društva, pobudnik in ustanovitelj alpinističnega odseka in G RS po drugi svetovni vojni v Mojstrani, zavzet prvi propagator za obnovitev delovanja Triglavske podružnice Slovenskega planinskega društva v Mojstrani po letu 1945, član Skale od leta 1934, registriran član SPD od leta 192?, najprej pri podružnici v Kranjski gori, po ustanovitvi Triglavske podružnice SPD v Mojstrani 6. januarja 1928 pa vse do zdaj član tega planinskega društva, in vodja del pri koči na Mlinci, ko jo je leta 1938 gradila Triglavska podružnica. To je Janez Brojan starejši, eden izmed najstarejših aktivnih planincev v Zgornje-savski dolini in v Sloveniji. Rodil se je 16. julija 1906 v delavski družini v Mojstrani in je bil med enajstimi otroki najstarejši, že v mladosti je rad zahajal v gorski svet, ki ga je močno vzljubil: gore so ga vedno bolj pritegovale in ga sprejemale za svojega, ga skorajda varovale. Vse življenje jih je imel dobesedno na dlani in pred očmi. Izključno za zasluge na področju planinstva je prejel dolgo vrsto odlikovanj in priznanj: leta 1968 red zaslug za narod s srebrnim vencem, leta 1985 red dela s srebrnim vencem, predvsem v šestdesetih in sedemdesetih letih pa zlato in srebrno značko Planinske zveze Slovenije, zlate značke Planinske zveze Jugoslavije, Planinske zveze Bolgarije, Gorske reševalne službe Slovenije in postaje v Mojstrani, P D Gorje in Mojstrana, plaketi PZS in Jožeta Gregorčiča Gorenjca ter še več drugih priznanj. V nekem obdobju svojega življenja je pisal spomine o svojih gorskih doživetjih. Ko je bil konec minulega leta v ljubljanskem Kuiturnoinformacijskem centru Križanke mesec slovenske planinske kulture, je bil eden od večerov posvečen Janezu Brojanu starejšemu: pogovarjal se ie s svojim gorenjskim rojakom in planinskim tovarišem ivanom Jenkom, takrat pa je tudi obudil spomine na svojo prvo hojo na Triglav, Planinskemu vestniku je dal v objavo ta svoj mladostni spomin. S PLANINE NA GORO Jože Jakl-Jozl, nadelovalec planinskih potov, gostilničar v Mojstrani in naš sosed, je imel več koz in trop ovac. Vsako pomlad je dal de! tropa ovac v dolino Kot in jih zagnai v te planinske predele na poletno pašo. Leta 1928 na vrhu Kepe; na desni strani slike poleg harmonikarja je Janez Brojan Stari JozI je vedel, da sosedov Janček (tako so me takrat klicali doma) rad lazi za ovcami in da ga v gorah rti strah. Zato me je večkrat vzei s seboj iskat izgubljene živali. Na teh pohodih sem imel priložnost spoznati grebene in žlebove Črne gore, Kotovo pobočje, Mlinarico in Me-cesnovec. Ta svet me ¡e privabljal: čim težji, čimbolj skalnat je bil, tembolj mi je bil všeč in tembolj sem ga Imel rad. Želel sem si obhoditi vse te vrhove in videti ne le to, kaj je na njih, ampak tudi, kaj se skriva za njimi. Nekako trinajst let mi je bilo, ko me je nekega sončnega julijskega jutra sosed JozI zaprosil, naj bi šel pogledat za ovcami v pobočje Mecesnovca v Kotu in jim nesel malo soli. Z velikim veseljem sem ustregel sosedovi želji, od matere pa si izprosil privoljenje, da sem lahko šel. Kolikor je bilo le mogoče sem pohitel in bil kmalu na pobočju Mecesnovca in nato na njegovem vrhu. Tam zgoraj so se najpogosteje pasle Jozlove ovce. Tisti dan sem imel srečo in sem jih prav kmalu našel, jim dal soli in nato stopil čisto na vrh Mecesnovca, da bi se razgledal po okoliških grebenih: razgled ob tako lepem vremenu je posebno doživetje, na južnem pobočju nad dolino Krme pa so rasle krasne planike. Nekaj sem si jih utrgal, nato pa sem se vrnil na Kotovo stran. Sonce je bilo še precej nizko na vzhodni strani pa mi je šinila misel, da bi šel nekoliko po piazlšču pod stenami Dimnikov do pod ogromne severne stene Rja-vine; upal sem, da bom tam videl kakšnega gamsa. Tako sem prišel pod gladek 112 prag, na katerem leži velika skala, in se naenkrat znašel na stezici pod Pragom. Zamikalo me je malo pobliže pogledati to skalo, stopil sem nekaj korakov dalje in ob pragu v skali začuden opazil kline Oprijemal sem se drugega za drugim, misleč, kako velika skala da je to, in splezal na njen vrh. Oziral sem se okoli pa mi je pogled obstal na vrhu zelene glave in velikega sedla. Obšla me je radovednost, kaj neki naj bi bilo tam gor za robom. Premišljeval sem: če se podvizam, bom kar hitro tam. Tako sem se pognal po stezi navkreber in prek strmega snežišča dobro pazil, da ne bi zdrsnil. Res sem hitro prišel na lepo zelenico, kjer je bil vrh. Ves vzhičen sem strmel predse: kako krasni kraji! Kakšna ogromna luknja, nad njo pa navpična stena I Kaj pa je tam zgoraj na robu? To je križ! Pa snega, koliko ga je še tu zgoraj! Noge so se mi kar same podzavestno prestavljale po stezi naprej. Nisem se mogel ustaviti. Nevidna sila me je gnala naprej in kar naprej. Ves čas sem hodil bos, vendar je šlo do gladkih plošč še kar dobro; s seboj sem namreč imel le cokle brez nogavic. Od tod dalje pa je bil sneg in sem moral hoditi v coklah. Prek snežišča so bile tu in tam stopnje, ponekod na skali še kakšna markacija, vse pa je peljalo proti križu na vrhu. V zadnji rob pod križem sem šel spet bos, ker je bilo kopno. Nenadoma sem začuden obstal, ko sem na vrhu zagledal takratno Dežmanovo kočo (ki se zdaj imenuje Staničeva). Radoveden sem si jo ogledoval in stopil na nasprotni rob, kjer je stal drug križ. Zares enkraten je bil pogled po ogromnem snežišču, obdanem s prekrasnimi skalnimi vrhovi. SPREMSTVO_MESTNIH GOSPODOV Omamljenega zaradi lepote me je predramil starejši gospod z nahrbtnikom, ki je prišel Iz koče. Začuden me je vprašal; »Hm, pobič, od kod pa si ti prišel sem gor? Pa kar bos .. .?<> Z majhno zadrego sem mu povedal, da sem Iz Mojstrane, da sem šel k ovcam v Kot pa me je zamikalo, da pogledam, kaj in kako je tukaj zgoraj. Zaupal sem mu tudi željo, da bi šel na vrh Triglava. Tuji gospod, JŽiveli zmagovalci jetija«. Mladinski kom and os i (razen redkih) se niso dosti vznemirjali zaradi propadlega lova, ampak so bili vesel/, da so spet prišli do čaja z rumom. Na poti v Ljubljano sem F. t. priznal, da ne verjamem v jetija, on pa je jezno odgovoril, da ne verjame v nič, razen v jetija. USODNA NAPAKA Tako smo čakali celih pet ur. Mladinski komandosi so popili za moj okus nevarno količino ruma, jaz pa ga namerno nisem, da bi bil z glavo pri stvari in da mi ne bi kdo česa očital. Po petih urah pa smo nad streho planinskega doma končno zaslišali ropot helikopterja. Vsi smo zapustiti gostinski prostor in pričakali glavni štab na parkirnem prostoru. Vodje skupin so mrzlično organizirali svoje skupine, vendar sem imel vtis, da jim ne gre dobro od rok. Tako je glavni Štab pričakala zelo neurejena vojska. S F. Z. sva bila prva pri sekretarju glavnega štaba za samozaščito pred jetijem. Bil je jezen in je tole povedal: »Zakaj nas ni bilo? Bedasti pilot je najprej pristal na Goteniškem Snežniku na Hrvaškem. Mi tega seveda nismo vedeli in smo se izkrcali iz helikopterja. Iskali smo vas, a seveda ne našli. Potem smo na zemljevidu videli, da nismo na pravem Snežniku. Spet smo poleteli in pristali na Kumu, pomislite, na Kumu pri Zagorju! Pri planinskem domu smo čakali dve uri, da bi se pojavili vaši komandosi in avto- odm®m DRUGOPRISTOPNIK NA TRIGLAVU Letošnja prva številka Planinskega vest-nika (str. 9—11) je bralce obvestila o spominski plošči naravoslovcu B. Hacquetu, ki so jo lani odkrili v Ljubljani. Dogodek je v sredstvih javnega obveščanja zbudil precej zanimanja. Vendar je tudi Planinski vestnik prezrl dejstvo, da je Komisija za varstvo narave in Gorsko stražo pri Planinski zvezi Slovenije že ob 200-letnlci prvega pristopa na Triglav 20. avgusta 1978 temu velikemu planincu in naravoslovcu odkrila spominsko ploščo na Velem polju. Na njej so vtisnjene njegove besede: »O, kolikokrat sem si želel, da bi leto dni bival tu kot ovčar, da bi mogel vsak čas prehoditi to s cvetkami bogato pokrajinol« 133 Tako je bila uresničena tudi tiha želja M. M. Debelakove, »da bi mu postaviti v kaki gorski dolini okusen, skromen spomenik«. Ob plošči smo planinci naravovarstven i ki uredili botanični muzej v naravi, ki smo ga poimenovali Vrtec Balthasarja Hac-queta. Opozorila bi rada še na napako na ljubljanski plošči. Kot letnica rojstva je vtisnjena številka 1740; večina virov sicer na prvem mestu citira leto 1739. Če je sporna letnica rojstva, pa je znan točen datum smrti: 10. januar 1815. Na ljubljanski plošči je torej prišlo do pomote, saj je na njej kot letnica smrti vtisnjena številka 1816. Med planinci je delo B. Hacqueta vedno živelo. V zbirki Naši veliki planinci je kot drugo delo izšla knjižica J. Westra (1954) Baltazar Hacquel, prvi raziskovalec naših Atp, V Planinskem vestniku je v Kroniki Triglava o njem pisala M. M. Debelakova. Omenjali so ga številni drugi pisci; naštejem naj le nekaj najbolj vidnih člankov, ki so o njem in njegovem delu izšli v našem glasilu: Mazi, V., 1974: Hacquet na Šmarni gori. (Str, 386—387.) Oblak, J. C , 1930: Hacquet kot potopisec o Tatri. (Str. 161—165.) Pintar, L., 1912: Baltazar Hacquet, (Str. 193—195.) Praprotnik, N., 1985: Skrivnostni trentarski grintavec, (Str. 24—26.) Selan, M., 197S: Na Velem polju odkrili spomenik B, Hacquetu, (Str. 712—714.) Wester, J., 1930: Hacquetova navodila za gorolazce. (Str. 59—62, 84—87, 109—114.) Wraber, T., 1957; Triglavske cvetke. (Str. 433—436.) Mad a Praprotnik KAR NARAVNOST POVEJTE! Spoštovani urednik! Samo tole bi Vam rada povedala: nič se Vam nI treba truditi z besedami glede podražitve Vaše in naše planinske revije! Tudi razlaga je popolnoma odveč, zakaj je tako, saj to čutimo vsi vsepovsod In vemo, da v tej hudi inflaciji pač ni mogoče drugače. Bolj ko ovijaš sladkor-ček v pisan staniol papir, bolj je nekako osladen. Da se za lepo revijo, ki jo z veseljem lahko prebiraš ves teden, odpoveš samo enemu pivu ali štirim žemljam ali režnju slabe klobase, o tem je tudi škoda izgubljati besede. Sama sem za čiste račune in da se vse pove naravnost: to 134 stane toliko — in konec! Vsi ljubitelji gora in Planinskega vestnika, ki je včasih bolj in včasih manj zanimiv, kar je seveda razumljivo, Vam bomo, upam, ostali zvesti. 2elim Vam čimveč enako mislečih ter Vas in vse Vaše pridne sodelavce prisrčno pozdravljam Vera Hudnik SKLAD ZA GOZDOVE Dragi urednik! Danes sem vam nakazala 7000 dinarjev kot polletno naročnino za Planinski vest-nik. Mislim, da v reviji posvečate preveč prostora (tudi takega, ki ga zavzemajo fotografije) alpinizmu, s čimer mislim vzponom na visoke tisočake. Sama bi raje gledala naše gore ter nove in stare planinske domove, predvsem zaradi naših ljudi, ki bi to tudi želeli in hoteli. Sicer pa občudujem te pogumne plezalce, čeprav sama ne maram gollčav. Se malo pa bomo morati iskati gozd, ki ga tako neusmiljeno uničujejo. Predlagam, da bi zbirali prostovoljne prispevke za obnavljanje gozdov, ki so utrpeli največje škode. fluža Posarič, Novi Sad Iz plamske literatur® Alpinistični razgledi št. 26/1987 Bo nova oblika Alpinističnih razgledov prinesla tudi novo vsebino? To ob 26. številki še ni mogoče v celoti trditi, zato pa se mi, po premisleku, zastavlja vprašanje o potrebnosti absolutnega vsebinskega »no-vuma«. Potem ugotovim, da je imforma-tivnosti zadoščeno, čeprav gotovo v njej ni prav vsega — to alpinisti sami najbolje vedo. Meni kot zgolj bralcu je bila že doslej vsebina posamezne številke dovolj zanimiva in sporočilna, da lahko fragmente strnem skupaj s tistim, kar izvem Iz drugih občil in Vestnika, v celoto. O tem, da je dogajanje na domači in svetovni alpinistični sceni mnogo bolj razvejano, seveda ne dvomim, toda saj ne more prav sleherni izmed nas vedeti prav vsega, kar se na nekem ustvarjalnem področju dogaja. To celo »nobelovcem« ni dano. Ker vem, da je najbolj nesmiselno v zapisu o neki publikaciji naštevati vsebino, ki jo lahko vsakdo sam prebere (vsaj kazalo prav gotovo), se bom, kot že nekajkrat doslej, opredelil le za poskus pre- misleka enega od obravnavanih problemov. Tokrat naj bo to pisana beseda o alpinizmu in planinstvu, o čemer tehtno razmišlja v intervjuju AR Vik! Grošelj. Brez te besede ne gre več, kajti brez nje ni ne dogodka in ne osebka tega dogajanja, ni alpinističnega podviga in ne alpinista, ki ga je zmogel. Seveda tu ne gre le za časnikarsko besedo, temveč za pisano besedo (in govorjeno) nasploh, gre za fotografijo in za filmski trak. Knjige, revije, reportaže, časopisni članki, poročila, vesti — vse to daje sliko, kakršno »laična" javnost potrebuje, ko si ustvarja vtis in mnenje o neki dejavnosti. Slovenski alpinizem ima prav na tem področju vsaj tako velike možnosti kot so tiste, ki jih že desetletja z odločnim zamahom osvaja po gorah širom sveta. Le čakati bi naši alpinisti ne smeli na nekoga, ki bo karkoli storil namesto njih. Je že tako pri nas, ko pa menda vsakdo skrbi zgolj »za svojo rit«, kot še danes radi pravimo. Poglejmo samo Anteja Mahkoto, Toneta Skarjo, Nejca, Vikija, Dena in vse. ki še bodo kaj napisali! Tu je mariborski Fistravec z odlično filmsko reportažo iz Patagonije, je Stipe Božič — čeprav ne povsem naš, tu sta vsaj dva »zgolj novinarja« (prvi je bil novinar-aipinlst Mahkota) s svojima knjigama o alpinizmu, Raztresen in Zavrnik, in še veliko njih. Vse je torej v naših rokah in naši volji: sesti za pisalni stroj, vzeti v roke kamero, fotoaparat... Vendar — medalja ima dve plati, nikdar enaki. Velja, da prav množični mediji (razen redne rubrike v Delu) še vedno kljub vsej izpričani kakovosti našega alpinizma to dejavnost spremljajo prej kampanjsko kot sistematično, predvsem pa to dejavnost — vsaj njen vrhunsko-športnl del — vrednotijo po lastnih zmožnostih, te pa pogosto niso najbolj srečne roke. Naj zaključim teh nekaj stavkov z mnenjem, da je 26. številka AR ena Izmed doslej najkakovostnejših, vredna branja, tudi za tistega, ki mu je alpinizem le predmet zanimanja in se z njim aktivno ne ukvarja. Pripovedna je ta številka, a s tem ne izgublja nič strokovnosti. Zato pa postaja prava revija. Milja Ko tir Naše jame, 29 Pred nami je že 29. letnik slovenske spe-leološke revije Naše jame, ki predstavlja dognanja o raziskavah na našem, slovenskem, in na jugoslovanskem krasu, pa tudi društvene vesti. Letošnji letnik je sicer nekoliko skromnejši; to pač narekujejo naše denarne razmere, pa tudi pomanjkanje pišočih jamarjev. V tem letniku se seznanjamo z uporabo stabilnih kistkovih atomov v vodi, z raziskovanjem odtekanja vode z Rakitne, kar je bilo pomembno za oskrbo bližnjih naselij z vodo, z raziskovanjem krasa ob Če-mernici v Srbiji, podan pa je tudi obsežen prispevek o hroščih v Kamniško-Savjnjskih Alpah. V nadaljevanju so poročila o raziskovanju odtekanja Predvratnice pri Velikih Laščah, o kakovosti kaviarja In o raziskavah v Ospu. Sledi pomemben prispevek o onesnaževanju jam v Sloveniji, o rezultatih zbiranja podatkov in o varstvenem režimu, ki je predviden za jame. Vsako onesnaženje smo dolžni prijaviti bodisi inšpekciji ali pa izvršnemu odboru JZS. Iz Planinskega vestnika smo povzeli prispevek o preživetju v izrednih razmerah, kar je pomembno tudi za jamarje, kajti v jamah so lahko pogosto izredne razmere. Sledijo poročila, književne vesti in spominski zapiski. Revijo lahko naročimo pri Jamarski zvezi Slovenije, 61109 Ljubljana, pp. 44. D. Novak Varstvo narave, 13 Prva številka revije za teorijo in prakso varstva naravne dediščine Varstvo narave je izšla leta 1962 in je bila v glavnem posvečena Triglavskemu narodnemu parku. Do leta 1979 je boij ali manj redno izšlo 12 številk. Zaradi tehničnih In kadrovskih težav je do večjega presledka prišlo v letih 1980—1987, ko je izšla srečno nesrečna številka 13. V teh letih se je nabraio precej gradiva (tudi starejšega datuma), iz katerega bo uredniški odbor pripravil tri številke; med njimi bo nedvomno najbolj zanimiv monografsko urejen »Rdeči seznam ogroženih praprotnic in semenk v Sloveniji«. Revijo izdaja Zavod SR Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine. D. Rojšek v tej številki piše o Fizičnogeo-grafskih značilnostih in naravnih znamenitostih porečja Notranjske Reke, V. Strgar je prispeval Članek Rhododendron luteum Sweet — kalitev semena z naravnih rastišč v Sloveniji. Velja omeniti, da je rumeni sleč zavarovan in da ima v Sloveniji le tri nahajališča: prvo v bližini Brusnic pod Gorjanci, drugi dve pri Boštanju ob Savi. Rastline na naravnih rastiščih dobro uspevajo, redno cvetijo in bogato plodijo. Kalivost semen je tudi v eksperimentalnih pogojih dobra, ugotavlja avtor. M. Povž piše o Ogroženosti in varstvu ribje favne v Pomurju, l. Geister pa o Prezi-movanju in preletu ptic v Škocjanskem zatoku in Zalivu Polje pri Kopru na osnovi raziskav v letih 1979—1980. J. Gregori in S. D. Matvejev pa sta pripravila Predlog rdečega seznama ptičev Slovenije, Od 193 gnezdllcev Slovenije 135 avtorja navajata 112 vrst, ki so ogrožene in jih uvrščata v različne kategorije, ki so določene z mednarodnim dogovorom. Ostali trije članki obravnavajo severovzhodno Slovenijo, M. Jež piše o Beli štorklji (Ciconia c ¡con i a L.) v Sloveniji v letu 1979. B. Kryštufek o prvi najdbi hrčka pri nas: Hrček (Cricetus cricetus Linnaeus, 1758; Rodentla, Mammalla), edini stepski sesalec v slovenski favni. A. Hafner pa je pripravil Predlog rekonstrukcije baročnega parka dvorca Dornava pri Ptuju. Drugi del revije je namenjen spominu prezgodaj umrlega entomologa in nara-vovarstvenika Rada Smerduja, ki se ga spominjajo njegovi prijatelji in delovni tovariši M. Puc, S. Peterlin in P. Skobeme, ki je pripravil tudi pregled njegovih člankov In filmov. Varstvo narave bo izhajalo z delno spremenjeno zasnovo. Uredništvu lahko za-želimo redno izhajanje. Nada Praprotnik Avalanche handbook Delo ni povsem novo, vendar sem nanj opozoril v svojem priročniku Sneg, led, plazovi kot na glavni tuj vir, ki ga v zadnjih petih letih povzemajo, posnemajo in dopolnjujejo tudi drugi priročniki evropskih avtorjev. Priročnik o plazovih je namenjen varnostnikom žičnic, reševalcem, gornikom, smučarjem in drugim, ki so tu in tam v nevarnosti zaradi snežnih plazov, na katere bi lahko naleteli zavoljo športne dejavnosti ali ko opravljajo delo. Priročnik poglablja in dopolnjuje znanje, ki si ga posamezniki v vsakdanjem življenju nabirajo na belih poljanah — v praksi, V svojem zasnutku sta avtorja flonald I. Perla in M. Martinelli jr. (U. S. Dep. Agric., Forest Service, Fort Collins, Colorado, USA) dokaj temeljito obdelala obsežno snov. Uvodno poglavje opisuje večje nesreče v preteklosti na območju ZDA, s čemer utemeljujeta upravičenost varstva. Drugo in tretje poglavje se ukvarjata z meteorologijo plazov in snežno odejo. Dosti pozornosti posvečata vetru, preobrazbi snega in mehanizmom, ki pripomorejo k trganju plazov. V četrtem poglavju je na vrsti mehanika plazov in ocena stabilnosti snežne odeje glede na dano pobočje in obdobje v petem poglavju. Šesto In sedmo poglavje govorita o ukrepih za varnost na smučiščih oziroma cestah in naseljih ter zajemata tako trajno kot občasno varstvo, kataster plazov in drugo dokumentacijo, oporne in druge objekte za zadrževanje, razbijanje in preusmerjanje plazovine kot tudi namerno proženje plazov z razstrelivi. Zadnje, osmo poglavje je namenjeno pouku o samozaščiti, varni hoji, medsebojni in organizirani pomoči. Ne manjka navodil o prvi pomoči žrtvam plazov. Delo je sodobno, poglobljeno, način podajanja zanimiv in razumljiv. Priročnik o plazovih priporočam vsakomur, ki obvlada angleški jezik in si želi razširiti obzorje o vedi o snegu in plazovih. Cena priročnika je ca. $ 10, naročiti pri: Superintendent of Documents, U. S. Government Printing Office, Washington D. C. 20402. številka priročnika /Stock No.: 001-000-03876-1. Pavle Se g ula Obsežni poljski Vrhovi Pred tedni je v Varšavi in Krakovu na Poljskem izšel obširen zbornik »Wierchy«, posvečen goram, ki ga je kot 51. letnik izdal organ turistično planinske komisije pri glavni upravi poljskega turistično naravoslovnega društva. Delo obsega več kot 400 strani najrazličnejših naravoslovnih prispevkov, ki se vsaj dotikajo, če že natančno ne obravnavajo gorskega sveta predvsem na Poljskem in pojavov v njem. Skupaj z bibliografijami, kazali In povzetki pa obsega knjiga kar skoraj 480 strani. Nič nenavadnega ni, da je največ prostora v tem delu posvečenega poljskim goram in seveda ne ravno tistim hribovitim predelom v državi, ki zbujajo največjo pozornost tudi tujcev, pa čeprav so planinci ali alpinisti. Tako je za slovenskega bralca zanimivih le nekaj prispevkov — ker pač poljsko gorsko pokrajino premalo poznamo. Toda če se bo kdaj kdo pri nas hotel podrobno ukvarjati z zgodovino planinstva na Poljskem, bo vsekakor moral prelistati te zbornike. Za nas bi bila vsekakor zanimiva daljša študija o alkoholu v življenju prebivalcev Andov. Prispevek govori o veliki nadlogi, ki je za prebivalce južnoameriškega visokogorja alkoholna omama. Avtor je proučeval alkoholne navade Indijancev Aj-mara in Kečua ter mesticev in kreolov. Ugotavlja, da je z medicinskega stališča pretirano pitje alkohola mnogo nevarnejše kot žvečenje listov koke in povzroča ljudem najresnejše zdravstvene težave. Primeri, ki jih navaja avtor, potem ko je natančno opazoval alkoholno omamljene prebivalce tamkajšnjega visokogorja, kjer je v zraku manj kisika kot v dolinah, bi lahko bili zanimivi tudi za alpiniste, ki obiskujejo te predele. Poleg tega bi utegnil biti zanimiv tudi prispevek, v katerem je opisano in dokumentirano poljsko raziskovanje podzemskih jam v gorskem masivu Goli v Avstriji. To je sicer le prvi del načrtovanega cikla, v katerem naj bi bila predstavljena vloga Poljakov pri Športnem in znanstvenem raz- iskovanju kraških jam v visokogorjih sveta. Kako sistematični so bili poljski jamarji pri raziskovanjih v Avstriji, kaže podatek, da so na to območje prihajali od leta 1969 skoraj vsako poletje, v tem času pa odkrili in raziskali več deset globokih brezen in med njimi 1173 metrov globok Jubi-laumsschacht. V zvezku, ki ima letnico izida 1982, čeprav je Izšel pred kratkim, je natisnjena tudi obširna in Izčrpna kronika, v kateri so opisane znanstvene raziskave, turizem, planinstvo, športi v gorah, alpinizem, gorsko reševanje, jamarstvo, varstvo gorske narave, zgodovinski prikazi, gradiva za življenjepise alpinistov, pregled literature (jugoslovanska knjiga s planinskega področja ni omenjena nobena, verjetno zato, ker uredniškemu odboru niso znane, imamo jih pa, kot vemo, kar precej) in še nekateri krajši prispevki. M. R. Field Guide to Snow Crystals Avtor, Edward R. LaChapelle, je univerzitetni profesor in se je udeležil številnih raziskovalnih odprav na območju ZDA in na Grenlandu, kjer je raziskoval obliko In lastnosti snežnih kristalov. Kasneje je raziskoval snežne plazove za ameriško gozdarsko ministrstvo ter pri tem spoznal, da je od različnih oblik snežnih kristalov zelo odvisna usoda snežne odeje oziroma možnosti, da se bo ta trgala in plazila. Pri tem delu je veliko uporabljal fotografski aparat ter zbral veliko zanimivih podatkov. Odločil se je, da jih priobči v obliki Priročnika o snežnih kristalih, namenjenega za delo na terenu. Delo ima štiri poglavja. V prvem poglavju se avtor posveča klasifikaciji snega, pri čemer uporablja že znane, uveljavljene klasifikacije in jih komentira na izredno poučen način. Dodaj a tudi preobrazbo snega, v kateri predlaga svojo in Sommerfeldovo klasifikacijo snega, ki je prešel preobrazbo. Slednja se, žal, do danes še ni dosti uveljavila, četudi je preprosta in koristna. Drugo poglavje zadeva opazovanje snežnih kristalov in fotografije s komentarji. Zelo poučno in koristno, saj izvemo marsikaj o neposredni povezavi med obliko kristala in možnostjo nastajanja plazov! Za razliko od številnih drugih, zlasti evropskih avtorjev posveča veliko pozornost posebnim vrstam snega, kot ivju (mehkemu in trdemu) ter lepo opiše razne vrste sreža, o čemer marsikje v sicer solidni literaturi še danes viada nekoliko zmede. V tej združbi obravnava tudi skorjasti po-žled. Na koncu navaja številne vire za dodaten in poglobljen študij. Cena priročnika je S 10, naroČiti ga je na naslovu: Univer- sity of Washington Press, Seattle, Washington 98195, Library of Congress Catalog Card No. 70—8 215. Patrie Segula Stare botanične ilustracije Vsepovsod sam beton in železo, samo železo in beton, in niti toliko zemlje, ki rodi rože in ptice, da bi našel grob za ptico in zasadil rožo nanj. Matej Bor Od 1. do 20. februarja je bila v Cankarjevem domu razstava starih botaničnih ilustracij. Pripravil jo je Jaro Dolar iz bogate zakladnice botaničnih knjig, ki jih hrani Narodna in univerzitetna knjižnica. Pri delu so mu z nasveti pomagali nekateri strokovnjaki, čeprav razstava nI imela namena predstavljati znanstvene in strokovne vrednosti podob in besedil, temveč predvsem estetsko in zgodovinsko vlogo eksponatov. Ročno pobarvane podobe na panojih so bile Ilustrirane z besedami naših pesnikov, ki so opevali cvetice, rože, trave in drevesa. Diapozitivi, ki so spremljali razstavo, so kazali slike iz knjig, ki so morale biti varno ujete v vitrinah in odprte samo na dveh straneh; video rekorder pa je predvajal oddaje o rastlinskem svetu. Najstarejši razstavljeni deli sta bili knjigi Otta Brunfeisa iz leta 1530 ter P. A. Mat-tiolija in A. du Pineta iz leta 1561. Kranjski botaniki oziroma naravoslovci ter prijatelji scientiae amabilis so bili v drugi polovici 18. stoletja in na začetku 19. stoletja na tekočem z večino sodobne strokovne literature, kar nam kaže bogat izbor botaničnih knjig iz tega obdobja, ki se začenja s švedskim botanikom C. Linne-jem in njegovim rastlinskim sistemom z dvojnim poimenovanjem vrst. Na razstavi je bila predstavljena tudi Sco-polijeva Kranjska flora (Flora carniolica), prvo delo o naši (kranjski) flori iz leta 1760. Prav letos 8, maja se bomo spominjali 200-letnice smrti njenega avtorja. Od Hacguetovlh det smo si lahko ogledali njegovo Mlneraloško-botanično potovanje za zabavo od Triglava na Kranjskem do Glooknerja na Tirolskem v letih 1779 in 81. Rokopisni oddelek naše osrednje knjižnice pa hrani nekaj redkih beležnic botanika Karla Zoisa. Predstavljena sta bila dva drobna zvezka Seznama semen alpskih rastlin, ki sta bila odprta na straneh, na katerih sta zapisani imeni obeh njegovih cvetic: Zoisova vijolica (Viola zoysii) in Zoisova zvončica (Campanula zoysii). Bogat je bil tudi izbor del dunajskega botanika N, J. Jacquina; v njegovih delih je koroški botanik F. K. Wu[fen objavlja! razprave o Redkih koroških rastlinah, med njimi tudi opisa obeh Zoisovih cvetic. Obiskovalci so si lahko ogledali še druga dela. Jaro Dolar je na vabilu zapisal; »Vse te stare knjige o zdravilnih zeliščih, ki obetajo bolniku ozdravljenje, pa se počasi umikajo znanstveni sistematiki latinskih imen in poimenovanj. Cvetice, rože, trave in drevesa pa govorijo jezik, ki ga razume in dojame hvaležno oko. Neka tiha, silovita moč veje iz teh slik, ki segajo v srce in budijo spomine in čustva, ki vznemirjajo in umirjajo.« Avtor razstave se pesimistično sprašuje: »Ali bo ena od naslednjih razstav tega pisanega bogastva, ki je spravljeno v knjigah —• samo še spominska razstava sveta, ki je minil?« Bodo naši otroci sploh lahko še razumeli pesnika Ivana Minattija: »Sel bom, med visoke majske trave bom šel.« Nada Praprotnik ctašteres iiwijce In memoriam Neizprosna smrt je v kratkem presledku pretrgala nit življenja dvema odbornikoma PD Radovljica. Ko smo ju spremljali na zadnji poti, so zasneženi vrhovi gora žareli v vsej svoji lepoti, kot bi se hoteli v kar najlepši obleki posloviti od njiju. DUŠAN KOCJANČIC je koma] dobro dopolnil 27 let. L. 1980 se je vpisal v alpinistično šolo In jo 1.1983 uspešno končal. Dve leti je bil načelnik AO, zatem pa je ptevzel vodstvo alpinistične šole in jo vodil v letih 1986 in 1987. Vse proste dneve je prebit v gorah. Veliko so mu pomenile. Spoznal je stene In vrhove, z njih se je vrača! poln novih izkušenj in spoznanj, ki jih je nesebično prenašal na druge. Plezal je do VI. težavnostne stopnje, v domačih gorah od pomembnejših Peternelovo, VVisiakovo in Ljubljansko smer v Triglavu ter Steber spominov v Stenarju, Redno se je udeleževal taborov v Paklenlci. Dvakrat je bil v Centralnih Alpah, kjer je ponovit nekaj lednih smeri. Na Norveškem je pleza! 1600 metrov dolgo smer V. težavnostne stopnje, imenovano JZ steber v Nordre Troll-tindu. Veselil se je obiska Hoggarja v Alži- riji, kamor naj bi s prijatelji odšel januarja letos. Stopil je tudi v vrste gorskih reševalcev. Bil je odbornik in je veliko prispeval k dobremu oskrbovanju Pogačnikovega doma. Dušan je bil skromen, tih, delaven in pri vseh priljubljen. Ni odrekel pomoči, vsakega dela se je lotil resno in zavzeto, trezno je presojal probleme in vplival na njih rešitev. Njegova tragična smrt je zlasti med alpinisti pustila veliko vrzel. Ne bomo se več srečavali na gorskih potih in vrhovih. Prijeten spomin nanj bo žive! med planinskimi prijatelji. FRANC SNOJ (roj. leta 1921) — Francelj, kot smo ga klicali, je stopil v planinske vrste že leta 1939 in ostal v njih do zadnjega dne. Leta 1950 se je aktivno vključil v delo. Bil je eden izmed prvih mar-kacistov po vojni, saj je iz časov, ko je sodeloval v NOB, dobro pozna! vse stezice In pota. Pobiral je članarino in pomagat pri obnovi postojank. Rad je zahajal v hribe, posebno še v Karavanke. Njegov cilj ni bil osvajanje vrhov: rad je imel naravo, gore, v njih je naše! sprostitev. Vse bolj ga je vleklo delo v postojankah. Zato ni naključje, da je z ženo Pepco dolgo let oskrboval Valvasorjev dom pod Stolom. Za dom je skrbel kot za lastnega, vse je moralo bit! čisto, snažno, vsaka stvar na svojem mestu. Redno se je udeleževat delovnih akcij v postojankah, pomagal pri izgradnji žičnice, pri pohodih na Stol in povsod drugod, kjer se je pokazala potreba. Besede »ne, ne morem« skorajda ni poznal, če le ni imel tehtnega razloga. Nekaj let je bil član nadzornega odbora, saj je dobro poznal tako delo kot celotno gospodarjenje. Po upokojitvi se je še bolj posveti! planinstvu. Kljub temu, da je težko hodil, je po svojih močeh skuša pomagati. Kot je njegovo poklicno delo strojevodje zahtevalo natančnost, red in disciplino, tako je delo opravljal tudi pri društvu: vestno in skrbno. S ponosom je prostovoljno prevzel mesto praporščaka. Bolezen ga ni priklenila na posteljo in kadar so mu moči dopuščale, se je udeleževal sej odbora ali pa se je drugače zanimal za delo v društvu. Za svoje prizadevno delo je prejel več častnih znakov in priznanj, društvo pa ga je izvolilo za častnega člana. Manjkala nam bo njegova prisotnost na sejah, ostal nam bo v spominu kot delaven in vesten član, ki je velik del svojega življenja posvetil napredku planinstva, Rudi Pevec Planinsko društvo TAM, ki letos zaključuje 30 let delovanja, je izgubilo svojega zvestega in marljivega člana, ki bi prav tako v februarju na svečnico praznoval 74 let življenja. Rudi Pevec se je rodil v Mozirju, v Vojniku je obiskovat osnovno, v Ormožu pa srednjo šolo. Po šolanju je bil 8 let zaposlen v Murski Soboti v odvetniški pisarni. Med vojno je bil najprej eno leto na prisilnem delu v Avstriji, nato pa v službi v tovarni letalskih delov, zdajšnjem TAM v Mariboru. V pokoj je odšel leta 1976 kot vodja oddelka za kalkulacije. Član planinskega društva je postal leta 1939 na Ptuju in je planinstvu ostal zvest do konca življenja. Planinskemu društvu TAM je žrtvoval 30 let dela, za kar mu Izrekamo Iskreno zahvalo. Bil je odbornik in dolgoletni predsednik nadzornega odbora. Tako je redno spremljal delo društva in prijel za delo povsod, kjer je bilo treba. Vodil je članske izlete po domovini in v tujino, pomagal mladinskemu odseku pri organiziranju Izletov in taborov ter reševanju kadrovskih problemov. Zavzemal se je za alpinistični odsek in bil vesel uspehov naših alpinistov. Priden je bil in spretno je opravil marsikatero delo tudi v društvenih prostorih. Močno ga pogrešamo in kmalu ne bomo našli zamenjave zanj. Za svoje delo je prejel več priznanj, leta 1983 pa tudi zlati častni znak Planinske zveze Slovenije. Rudi Pevec je po kratkotrajni bolezni umri 12. januarja 1988. Miro Marušlc Tone Logonder (1932—1967) tiče,.,. Niso mu bile tuje ne Kamniške, ne Centralne Alpe. Logonder, akademski kipar, je bil predstavnik tiste generacije kiparjev, ki se je šolala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani; študiral je pri Frančišku Smer-duju. Za nas planince so še predvsem zanimivi njegov portret-kip Jože Čopa, ki ga je izklesal v zadnjih trenutkih Čopovega življenja. ter plakete s portreti, ki spominjajo na 200-letnico prvega vzpona na Triglav z motivi Triglava In Jakoba Aljaža. Poskusil se je tudi v olju in se na tem področju osredotočil na planinsko krajino. Izstopajoče olje je zanesljivo njegov Mont Blanc. Skoraj vse, kar je izdelal, pa je nastalo v njegovi tako ljubljeni Škofji Loki. V poslovilnem nagovoru je načelnik GRS Kranj Emil Herlec poudaril, da je bil Tone v 20-letnem stažu v GRS vzoren in aktiven član, ki je vzgajal mladino predvsem v skromnosti in ljubezni do gorž. Toneta Logondra se bodo spominjala tudi številna Planinska društva, sekcije in klubi, ki jim je izdelal osnutek za značke in plakete. Tone nam je zapustil trajne sledi, predvsem pa bit poštenja in planinske skromnosti. Franc Ekar 118 podeljenih transverzalnih značk Planinsko društvo Delo iz Ljubljane je na svojem 17. občnem zboru 15. januarja letos ponovno potrdilo uspešnost svojega delovanja in organizacije. Bogato bero svoje aktivnosti so prikazali tudi na razstavljenih slikah s svojih izletov in v ilustrirani izdaji Planinskega biltena z izčrpno dokumentacijo za društveno kroniko. Predsednik društva Janez Porenta je na občnem zboru v veliki dvorani Doma tiska v Ljubljani poročal o društvenem delu v minulem letu. Dejal je, da so Delovi planinci lani pripravili dva tabora, tri tekmovanja in tri meddruštvena srečanja, dva smučarska izleta, pet zimskih pohodov, dva rekreacijska izleta z upokojenci, štiri alpske ture, eno odpravo svojega alpinističnega odseka (v Yosemite), ki so jo financirali s prodajo koledarjev, dve akciji varstvenikov narave, dve akciji markaci-stov, dve križarjenji in hojo po otokih ter pet prostovoljnih delovnih akcij, poleg tega pa so imeli 27 društvenih izletov. Ker tokrat ni bil volilni občni zbor, ostane mandat dosedanjih društvenih organov še eno leto; spremenilo se je le vodstvo alpinističnega odseka, ki ga zdaj vodi Franc Rožman. Posebne pozdrave in pohvalo je PD Delo izrekel predsednik pobratenega planinske- V septembru 1987 smo se poslovili od planinca. alpinista in gorskega reševalca Toneta Logondra, ki je izgubil življenje v cestno-pro-metni nesreči. Tone Logonder kot velik ljubitelj gora ni samo zase užival planin— stva, ampak je deloval tudi kot planinski mentor osnovnošolski mladini v akcijah spoznavanja gora ter v vzgoji in izobraževanju. Tone, srčni in dobrodušni hribovec, je svoje inspiracije dobival še v času Jože čopa v Vratih, na območju Rokavov, Skrla- ga društva Grafičar iz Zagreba Vladimir Sor, s katerim Delovi planinci sodelujejo že deset iet. izrazi! je željo, da bi bilo jubilejno srečanje med obema planinskima društvoma, ki bo 17. septembra v Tamarju pod Jalovcem, množična manifestacija bratstva in enotnosti planincev — grafikov obeh mest in republik. Ob koncu uradnega dela občnega zbora so podetill spominsko značko za prehojeno slovensko republiško transverzalo Dragu Kralju-Dadu iz Zagreba in Bojanu Berniku iz Ljubljane za prehojenih deset transverzal (vključno s hrvaško republiško), Sicer pa so letos podelili doslej največ transverzalnih značk: 53 z Visa, 39 s Komatov, 12 s Kozare, osem s Fruške gore in šest NOB, v celoti torej 118 značk. Jože Gasparič Trije planinski pohodi Drugo sončno januarsko nedeljo je bil 10, planinski pohod Rogla—Osankarica v organizaciji PD Zreče. Posebni avtobusi so nas prepeljali iz Zreč na Roglo in z Osan-karice v Zreče na družabni zaključek v hotelu. Letos se je precej udeležencev pripeljalo tudi z lastnimi vozili do Zreč, ker ni bilo snega. Organiziranih avtobusnih prevozov posameznih PD je bilo manj (Celje, Velenje, gasilski kombiji...}. Hoja ni bila naporna, saj je bilo snega zelo malo v primerjavi s prejšnjimi pohodi. Letos tudi ni bilo ta konec tedna smučarskega teka. Tretjo januarsko nedeljo je bil 9. pohod krajanov na Reško planino v organizaciji PD Prebold. Start je bil kot običajno pri hotelu Prebold, pot pa je vodila mimo Počivalnika, Završnika, Lipovška in Laznlka k Domu pod Reško planino. Snega ni bilo nič. Veliko pohodnikov se je za sestop odločilo mimo Požbala čez Čeren, mimo Lobnikarja in Šmiglove zidanice v Prebold Nekateri so se povzpeli še na sleme Reške planine in na razgledno Popelovo skalo. Udeležba je bila precejšnja, velik del tudi zaradi lepega vremena. Četrto nedeljo je bil 6. pohod Zdravju naproti na Goro Oljko, ki je vsako leto z druge železniške postaje. Letos je bil iz Paške vasi. Posvečen je bil 95. obletnici Savinjske podružnice SPD in 85-letnici Kocbekovega vodnika po Savinjskih planinah (založil trgovec Cvenke! iz Šempetra). Udeležba je bila nad pričakovanjem, snega pa je bilo le za vzorec. Ta letošnja množična udeležba daje v premislek vzroke za to. Je morda vzrok, da nI snega in ni bližnje smučarije? Je v ceni že kar precej dragih avtobusnih prevozov? Je v želji po skupnem srečanju in hoji? Počakajmo naslednje leto in bomo videli 140 primerjavo. Zimski pohod na Kum Planinsko društvo Kum je 2. januarja letos organiziralo že šesti zimski pohod na Kum, ki pa je bil zimski samo po imenu in zaradi letnega časa, kajti vrh Kuma je bil brez snega pa tudi dostopne poti iz Hrastnika, Zagorja, Radeč In Trbovelj prek Do-bovca ali Čebulove doline so bile kopne — in seveda vzorno markirane. Pohod so začeli prvi planinci, ki so se že ob 6. uri zbrali na mostu prek Save, drugo pohodno izhodišče pa je bilo na Do-bovcu. Obe izhodiščni točki sta bili odprti do 9.30, ko so zadnji planinci v hladnem in meglenem jutru krenili proti vrhu zasavskega Triglava, na Kum. Prvi pohod-niki so tako prišli v kočo že ob 6.30, zadnji pa ob 10. uri, V koči je vsak pohodnik dobil brezplačno napitek, svojo udeležbo pa je potrdil z vpisom v evidenco in izkaznico zimskega pohoda, Tako so organizatorji ugotovili, da je letos prvič prišlo na zimski pohod na Kum 629 udeležencev, ki so prejeli bronasto značko In Izkaznico. Za tretji vzpon na Kum je 187 planincev prejelo srebrni znak, za peti vzpon pa je 196 pohodnikov prejelo zlato značko, medtem ko je 133 planincev prišlo na zimski pohod na Kum že šestič, V celoti je sodelovalo na letošnjem pohodu 1521 planincev iz vse Slovenije in iz Hrvaške, prvič pa so prišli tudi planinci iz Avstrije. Prvi zimski pohod na Kum je bil 2. januarja 1983 In se ga je udeležilo 574 planincev, na drugem leto dni pozneje jih je bilo 960, leta 1985 že 845, predlanskim 945 in lani 1050. Pohod je dobro organiziral in izvedel 50-članski odbor, ki deluje pri planinskem društvu Kum. Bili smo 3797 metrov visoko Večkrat se kdo pohvali, da je bit na Grossglocknerju; seveda misli s tem parkirne prostore na koncu slikovite gorske ceste, ki Je speljana ob reki Moli vse do ledenika Pasterze. Da pa se odpravi 54 planincev čisto na vrh, je redko in še redkeje, da bi ga dosegli. Zadnjo lansko septembrsko soboto smo se člani Planinskega društva Titovo Velenje In člani planinske sekcije v DO Ve-kos, ki je sestavni del društva, odpeljali na Vzhodno Tirolsko. Odločili smo se za vzpon z južne, manj znane smeri, ki pa je zato za oko mnogo prijetnejša, V Lienzu smo krenili proti Matreiu in v kraju Huben zapeljali na desno proti visokogorskemu turističnemu središču Kals, od koder je še 6 km privatne gorske ceste, ki jo avtobus zmore le po polžje, odšteti pa je potrebno tudi cestnino. V čudovitem jutru smo iz zatrepa planine Heinz zagledali z ledeniki ozaljšan naš cilj. Dolga kolona je zbujala pri ostalih obiskovalcih in domačinih pozornost, saj so priznali, da so tako velike in tako dobro opremljene skupine v tem gorovju redke. Nato smo pot premagovali meter za metrom in po sedmih urah vzpona v koči Adiersruhe na višini 3474 metrov kar radi odložili nahrbtnike. Nekatere udeležence je zdelovala višina, drugi so se. zadovoljni z doseženim tega dne, utaboriii v ne preveč polni koči planincev različnih narodov. Peterica mlajših planinskih vodnikov je naslednji dan spoštovala večerni dogovor in ob štirih zjutraj odšla z vrvmi na vrh, kjer je zavarovala pot v dolžini več kot 400 metrov. Manj mladi smo ostali s skupino In se v svitu odpravili proti vrhu. Po uri in pol smo varno dosegli željeni cilj, 3797 metrov visoki Grossglockner, ki je sicer ponekod kar izpostavljen, vrh pa je bil za vse komaj dovolj prostoren. Bilo je veselja in lepih razgledov vse do naših Alp, Dolomitov v Italiji, na zasnežen Grosvenediger in verigo tritisočakov v bližini ter gmote ledu, ki se počasi, a nezadržno pomikajo v dolino. Bilo pa je tudi solza: mnogi so namreč dosegli svoj višinski rekord po številnih obiskih gora ali neuspelih poskusih vzpona na to goro. Čakal nas je še spust do več kot 1800 metrov nižje parkiranega avtobusa. Spotoma smo se še ustavljali v kočah, saj imamo Slovenci očitno več vinske valute kot drugI narodi. Ob vračanju v dolino smo opazovali v nebo štrleč vrh Petzeck (3283 m) in si kar nekako obljubili, da ga v letu 1988 obiščemo. Za varen vzpon in doživetje, ki ga pomniš vse življenje, pa četudi si bil že večkrat na tem vrhu, je potrebna zahvala Šaleškemu alpinističnemu odseku, ki je posodil del plezalnih vrvi, in vodnikom, ki so pokazali dobro praktično znanje. Bolj kot to razveseljuje tista tovariška pomoč in strpnost tudi do bolj okornih ter neizkušenih ali starejših planincev, Franc OJsleršek Nov transverzalni dnevnik Planinsko društvo Željezničar iz Zagreba obvešča, da je izšla peta izdaja dnevnika Istrske planinske poti »Labinska republika« od Tumove koče na Slavniku prek Či-čarije na vrh Učke. Dnevnik ima 36 strani s priloženo karto poti in ga je mogoče dobiti pri PD Glas Istre v Pulju (Pula), Omiadinska 39, 52000 Pula, pri Stjepanu Živkoviču, Račja vas 66, 51422 LaniŠče, in PD Željezničar, Trnjanska 5 B, 41000 Zagreb, Dnevnik stane skupaj s poštnimi stroški in z značko 1000 dinarjev. Denar je treba poslati na žiro račun 30100-678362 PD Željezničar, Zagreb, s pripisom »Za dnevnik IPP«. Omenimo naj, da so od otvoritve Istrske planinske poti pa do konca lanskega leta izročili več kot 1600 značk—priznanj za prehojeno pot, medtem ko je v obtoku še več kot 400 dnevnikov, kar pomeni, da vsaj toliko planincev te poti še ni prehodilo do konca. Josip S a koma n Izleti »tamovcev« Letos bo planinsko društvo TAM iz Maribora proslavilo 30-letnico obstoja in delovanja. Zato so se vodniki in izvršilni odbor društva še posebej potrudili, da bi svojim članom pripravili čim pestrejši program izletov in aktivnosti, ki naj bi se jih kajpada udeležilo čimveč planincev. Ze januarja in februarja je bilo nekaj izletov, marca pa pripravljajo med drugim pohod na zasneženi Porezen. Nekateri ta-movi planinci so se odločili, da bodo letos prehodili celotno pot XIV. divizije, kajpada po etapah od spomladi do jeseni. Maja bodo šli člani PD TAM med drugim po Pomurski poti in na Kamniško planinsko pot, junija v škofjeloško hribovje, julija na Olševo in Raduho, z Okrešlja na Skuto, Grintovec, Kočno in do Češke koče ter na Veliki vrh v Košuti, avgusta čez Črno prst v Bohinjsko Bistrico ter v Posočje in na Krn, septembra na Triglav, po grških vrhovih (ne vedo še natančno, ali na Atos ali na najvišji vrh Krete) in najvišji vrh Afrike Kllimandžaro, oktobra na Pohorje in novembra na Kozjak. Seveda je to le del njihove izletniške dejavnosti, ki bo v celoti mnogo bogatejša. (skozi TAM) Zimski pohod na Javornik Kot vsako leto se je tudi lani skupina postojnskih planincev udeležila spominskega pohoda na Javornik nad Črnim vrhom. Tam je 23. decembra 1943 pri Skvarču padlo v boju z okupatorji 47 borcev III. bataljona Gradnikove brigade. Zato v spomin na ta dogodek in v počastitev dneva JLA organizira Planinsko društvo Idrija v sodelovanju z občinskim odborom ZZB NOV Idrija, OK ZftVS Idrija in domicilnim odborom Gradnikove brigade iz Nove Gorice vsako leto spominski pohod, ki se ga udeleži vsako leto vse več planincev — lani se jih je 1500, kar je največ doslej. Iz Postojne je bilo na pohodu 30 planincev, ki so začeli svojo pešpot pri Cencu nad Cofom, jo nadaljevali prek Kanjega dola in čez poldrugo uro hoje po sončnem vremenu in skoraj po kopnem prišli do 1242 metrov visokega Javornika, kjer stoji Pirnatova koča. Tam je bila krajša slovesnost, nakar so člani PD Idrija lepo poskrbeli za vse pohodnike ter jim po- stregli čaj in toplo malico. Vsak udeleženec, ki se je prvič udeležil pohoda, je dobil izkaznico, nagrada za doslej dvakratno udeležbo je bila bronasta, za štirikratno srebrna in za šestkratno zlata značka, medtem ko dobijo spominsko diplomo tisti, ki pridejo na pohod desetkrat. V. J. Načrt: 30 izletov PD IMP Planinsko društvo IMP je imelo 15. januarja svoj redni letni občni zbor, ki se ga je udeležilo prek sto članov, pa tudi nekaj gostov, med njimi generalni direktor sozda IMP Franc Kumše, predsednik Planinskega društva Rašica Boris Kapus, predsednik Športnega društva Dragomer Miro Zore in predstavnik Meddruštvenega odbora Jože Gasparič. Na občnem zboru so pregledali enoletno delo društva in si zastavili načrte do konca letošnjega leta. Predsednik IMP-jevega Planinskega društva Alojz Kosi je obširno poročal o delu društva v lanskem letu. člani tega društva so svoj načrt uresničevali s pohodi in izleti po domačih in po tujih hribih in gorah. Obiskali so Kum, Dražgoše, Janče, Stol, Slivno, Snežnik, Porezen. Ključ, Blegoš, Ormož, Jeruzalem, Golico, Komarčo, Črno jezero, Komno, Kočno, Ojstrico, Govejek, Kumrovec, Bistrico ob Sotli, Žagaj, Ulovko, Bohor, grški Olimp, Triglav in Julijce, italijanska vrhova Creto Forato in Monte Cogllans, Čemšeniško planino, pa Petzek v Avstriji. 14. junija so člani tega društva v sodelovanju s Športnim društvom Dragomer organizirali 17, planinski tabor Meddruštvenega odbora ljubljanskih planinskih društev na Ključu, ki je pod pokroviteljstvom sozda IMP zelo dobro uspei. Glavno breme organizacije in priprav, ki so trajale skoraj 8 mesecev, je nosil podpredsednik IMP-jevega Planinskega društva Zdravko Nastran, je povedal Alojz Kosi, predsednik društva, v svojem poročilu na občnem zboru. Tudi drugi člani in članice društva so prizadevno sodelovali pri delovnih akcijah tega planinskega tabora, pri pripravah nanj, pospravljanju po končanem taboru, pri zbiranju denarja, organizaciji kulturnega programa, preskrbi, pripravi in delitvi hrane ter pri vseh drugih opravilih v zvezi s taborom. Pa tudi IMP-jev ženski pevski zbor se je s svojim pevskim nastopom pod vodstvom profesorice Mire Cim-perc dobro izkazal. Lani je bil v okviru Planinskega društva IMP ustanovljen mladinski planinski odsek. Na 1. seji januarja lani so za načelnika izvolili Primoža Fajdigo. Odsek ima redne mesečne sestanke. Marca lani so mladinci markirali krožno pot Dragomer—Ključ—Dragomer. 12. in 13. aprila so se podali na prvi dvodnevni izlet na Komno. Konec junija so šli na tridnevno potepanje po Pohorju, septembra na Brano, potem pa Še na zadnji lanski izlet na Slavnik. Za letos ima Planinsko društvo IMP v načrtu 30 izletov, od katerih bosta dva družinska, kar je novost v njihovem programu. Poleg teh izletov, ki so že določeni, pa se dogovarjajo še za izlete na Mont Blanc, v Tatre in na Velebit. Marija Prime Zahvala Zakonca MIHA in MARIJA MARKUN sta po skoraj 20 letih prenehala oskrbovati Valvasorjev dom Mirna in skromna sta z veliko zavzetostjo in ljubeznijo skrbela tako za dom kot za dobro počutje planincev. Čutimo dolžnost, da se jima javno zahvalimo za njuno skrbno in požrtvovalno delo, da je bil dom urejen in prijetno zatočišče vsem planincem. Želimo jima, da bi v krogu domačih lepo preživela jesen življenja. PD Radovljica Podpora starima oskrbnikoma Velika skupina planincev je prve dni januarja poslala upravnemu odboru Planinskega društva Križe pismo z naslednjo vsebino: »V prilogi vam dostavljamo protest v zvezi z odpovedjo oskrbovanja koče na Kriški gori dosedanjima oskrbnikoma. Poudarjamo, da je protest nastal spontano, brez vednosti oskrbnikov in bi bilo podpisnikov gotovo še več, če bi list krožil med obiskovalci dalj časa in ne le nekaj ur. Od navzočih namreč podpisa ni nihče zavrnil. Zahtevamo, da zadeve obravnavate na upravnem odboru in občnem zboru vašega društva in jih tam tudi razčistite, saj prav gotovo niso v čast ne društvu kot tudi ne planinski organizaciji kot celoti. Ponovno poudarjamo, da smo z delom in odnosom sedanjih oskrbnikov zelo zadovoljni, kar potrjuje nenehno naraščanje števila obiskovalcev koče, zato zahtevamo, da stara oskrbnika ostaneta v koči. Z željo, naj podtikanja in .ribarije' ostanejo v dolinah (če se to že mora dogajati), zaenkrat zaključujemo, seveda pa bomo dogajanja oziroma razplet spremljali še naprej.« To pismo s fotokopijami podpisov je skupina planincev poslala v vednost tudi Planinski zvezi Slovenije, Planinskemu vsst-nlku in oskrbniku koče na Kriški gori. Upamo, da bo PD Križe tudi Vestniku pojasnilo, za kaj gre. SEZNAM PLANINSKIH EDICIJ Zemljevidi din Julijske Alpe — Bohinj — 1 : 20 000 v tisku Julijske Alpe — Triglav 1 : 20 000 v tisku Grintovci 1 :25 000 2 500 Julijske Alpe — vzhodni del 1 : 50 000 2 500 Julijske Alpe — zahodni del 1 : 50 000 2 500 Triglavski narodni park 1 : 50 000 2 500 Karavanke 1 : 50 000 2 500 Kamniške in Savinjske Alpe z Obirjem in Peco 1 :50 000 2 500 Pohorje — vzhodni de! 1 : 50 000 2 500 Pohorje — zahodni del 1 : 50 000 2 500 Okolica Ljubljane 1 : 50 000 2 500 Posavsko hribovje 1 :100000 2 500 Škofjeloško hribovje 1 : 40 000 v tisku E-6 1 : 50 000 900 Panoramska karta Gorenjske 200 Vodniki Julijske Alpe (1984) 3 000 Karavanke (1983) 3 000 Vodnik po Zasavskem hribovju (1978) 3 000 Po gorah SV Slovenije (1980) 3000 Kamniške in Savinjske Alpe (1982) v tisku Turni smuki (1985) 3 000 Bil sem na Triglavu (1983) 1 500 Vodnik po pešpoteh 1 800 Planine Hrvatske 3 000 Zaščitena območja treh dežel (1981) 3000 Vodniki In dnevniki po veznih poteh Vodnik po Slovenski planinski poti (1984) 3 000 Dnevnik po Slovenski planinski poti 2 000 Ciglarjeva pot od Drave do Jadrana E-6 YÜ 900 Vodnik po transverzali kurirjev in vezistov NOB Slovenije 800 Dnevnik po transverzali kurirjev in vezistov NOB Slovenije 400 Loška planinska pot 500 Ljubljanska mladinska pot 400 Vodnik po poti spominov NOB občine Domžale 400 Vodnik Šaleške planinske poti 800 Kranjski vrhovi 500 Dnevnik Koroške planinske mladinske poti 250 Idrijsko-cerkljanska planinska pot 150 Pot prijateljstva Treh dežel 700 Kamniška planinska pot 400 Vodnik po planinski poti XIV. divizije 250 Dnevnik po planinski poti XIV. divizije 150 Vodnik in dnevnik Trdinove poti 1 000 Planine Jugoslavije 300 Alpinistični In drugi vodniki Naš alpinizem 2 000 Logarska dolina, M at ko v kot, Peči 1 500 Lučka Bela, Robanov kot 1 500 Kamniška Bela, Repov kot 2 000 Martuljek 1 200 Ivanka Komprej: Trikotnik 1 000 Zadnja Trenta 1 000 Južni Velebit — Tulove grede 1 000 Tri Cine 2 500 Vodniki v tujih jezikih Die Slowenische Berg-Transverzale 4 000 Triglav — ein kurzer Führer 2 000 How to climb Triglav 2 000 Ravenska Kočna — Kletterführer 3 000 Zaščitena območja — Naturschutzgebiete — Zone Protette 2 000 Slovarček za planince — Wörterbuch für Bergsteiger-Vocabolario per Alpi. 2 000 143 Vzgojna literatura din Planinska šola 1 000 igre 1 000 Oris zgodovine planinstva 1 000 Sneg, led in plazovi 3 000 Nevarnosti v gorah 3 000 Prehrana v gorah 1 000 Vremeslovje za planince 1 000 Dnevnik cicitoan-ptanlnec 600 Dnevnik pionir-planinec 600 Planinski dnevnik (s častnim kodeksom) t 000 Navodila za oskrbo in označevanje planinskih poti 800 Hoja in plezanje 3 000 Narava ob gorskem svetu 2 000 Planinski vodnik 2 000 Zavarovane rastline v tisku Druge edicije Tone Škarja: Jalung Kang 20 000 Razgled s Triglava 1 000 Razglednice s Triglava 500 Trije Tominški planinci 1 000 Dr. Henrik Turna 1 000 Pozor, plaz 100 Znaki in našitki Planinska zveza Slovenije — našitek 200 Planinska zveza Slovenije — nalepka 100 Jalung Kang — nalepka 100 GS — našitek 200 Značke PSJ 300 Planinska zveza Slovenije 400 PZS — 90 let SPD 100 PD Ljubljana matica — 90 let 100 PD Kamnik — 90 tet 100 Savinjska podružnica SPD — 90 let 100 Jalung Kang 1985 100 Dan planincev '87 400 Gorska straža 500 Obeski za ključe Lotse 200 Drugo blago Vpisna knjiga za vrhove Vpisna knjiga za planinske postojanke Članske izkaznice Izkaznice GS Članska kartoteka Nakaznica za prenočišče Popust ob nakupu: — pri planinskih edicijah, ki jih je izdala Planinska založba ali odkupila po lastni ceni: 15% ob nakupu od 5 do 100 izvodov ene edicije, pri nakupu od 101 in več 20%; — pri btagu, ki smo ga nabavili (odkupili) od društev, nudimo 10% popusta ob nakupu 5 izvodov ene edicije. Kupovanje ali naročanje več kot pet izvodov je možno v pisarni PZS, Ljubljana, Dvorakova 9 (torek, sreda, petek od 8,-14. ure in ponedeljek, četrtek od 13,—19. ure), maloprodaja pa je v pisarni Planinskega društva Ljubi j a na-matica, Miklošičeva 17, v večjih knjigarnah, na sedežih planinskih društev in v planinskih kočah po vsej Sloveniji, kjer je možno nabaviti tudi drugo gradivo o posameznih gorskih območjih. Informacije: Planinska zveza Slovenije, 61000 Ljubljana, Dvorakova 9, telefon: (061) 312 553 ali 315 493, založba. v tisku v tisku 200 200 30 500 Moški se mora stalno dokazovati... Izkušnja preteklosti, okus sedanjosti... ^ronhill vrhunska moška kozmetika jš KozmeciKa PAPI ŠPORT BORGO, GROTTA GIGANTE. N. 42/B SGONICO, TRIESTE -TRST, ITALIJA BOGATO ZALOŽENA TRGOVINA S ŠPORTNO IN ALPINISTIČNO OPREMO. VELIKA IZBIRA, UGODNE CENE. PAPI ŠPORT OPREMLJA ^ NAŠEGA VRHUNSKEGA &&ALPINISTA SILVA KARA.