BESEDNIK.
Kratkočasen in podučen list za slovensko ljudstvo.
Izhaja 10. in 25. vsakega mesca.
Veljš, celoletno 2 gold. 50 kraje: — polletno 1 gold. 30 kraje.
vL5IF
'»L
List 22.
V Celovcu 25. novembra 1872.
Pri Kraljevem gradeu.
(Spisal Št. K.) (Konec.)
Kedar je človek sam, blodijo mu po glavi razno-verstne, večkrat prav neumne misli.
Tudi meni je v tistem trenutku prišlo na misel vse, kar sem kedaj od učiteljev slišal o kervavih bojih, kjer je zemlja vsa polna mertvih, in reke rudeče od prelite kervi.
—  Brrr! — si mislim, in zameršelo mi je po vseh kostčh, moja roka pa je nehote" zgrabila čutaro, ki mi je na strani visela, ker sem mislil, da imam v njej še par kapljic.
Denem jo k ustom, požrem eno kapljo, ali žganje je bilo tako močno, da mi je skorej gerlo speklo. To ni moje žganje! si mislim, saj to je špirit, in pa ta Čutara je polna,   moja pa je imela samo še par kapljic.
V  čarovnice nisem veroval, zat<5 sem si le mislil, da sem čutaro zamenjal.
Sklenil sem, nobene kapljice več piti, in da bi se bolj gotovo deržal tega svojega sklepa, izlil sem na travo vse, kar je bilo v čutari.
V  moji glavi se mi je že vertelo, akoravno sem samo eno kapljo izpil, oči so mi vkup lezle, in težko sem se branil dremanju; zat6 grem doli k potoku, na-pijem se dobro merzle vode, čelo pa, ki mi je bilo vroče ko žerjavica, dobro omijem.
In to je pomagalo, zaspan nisem več bil, pa k temu so mi pridno pomagali tudi komarji, ki mi niso dali miru. —
Na enkrat zašumi nekaj v germovji blizo mene, poslušam in slišim, da nekdo gre. Luna je ravno iz-za gore vstala, in tako sem lahko videl moža, ki je ravno hotel čižme si izuti, menda zato, da bi prebredel potok.
Jaz tedaj počasi vstanem, primem puško, namerim jo proti njemu, in zavpijem:
—  Stoj! kdo si? —
Mož se prestraši, in ko bliže njega pridem, vidim, da je obledel ko smert, in da se je tresel ko trepetlika.
Koj si mislim, da ta človek nič dobrega ne misli, ker je hotel tukaj bresti čez potok, namesti da bi šel čez most, ki je bil sto korakov od tod; in pa kaj hoče po noči tukaj? in zakaj se ves trese?
Kečem mu, naj gre z mano. Mož sklene roke, poklekne pred-me in prosi, naj ga pustim.
Smilil se mi je,  ali koj si mislim,  da je bil na-
menil od naše strani k sovražniku iti, tedaj nam škodovati in nisem se dal preprositi.
Koj zavpijem nazaj na stražo in kmalo prideta dva tovarša po vjetega ter ga peljeta nazaj v vas k stotniku.
Ko se luč prižge, spoznajo moža. Bil je kerčmar, pri kterem je bil Kutaš Imre nastanjen.
Stotnik ga je vsega preiskal, in našel se je pri njem list na enega pruskih viših častnikov. Še tisto noč so ga vstrelili, mene pa je stotnik koj drugi dan za ko-prola povišal.
Kutaš Imre se od tega časa ni več prederznil se mi posmehovati, ali tak6 čudno temen obraz mi je kazal, kakor da bi bil satan sam.
Dobro sem spoznal, da ta človek kaj posebnega proti meni kuha v svojem serci, in najbolje se mi je zdelo, ogibati se ga; bil sem koprol, ni imel z mano več veliko opraviti, in tak6 sem bil zastran njega bolj v miru kakor poprej.
Kjer si tisočeri nasproti stojijo, in vedno le na to mislijo, kak6 bi nasprotniku mogli škoditi, tam se osebno sovraštvo tako skerči, da ga človek še zapazi ne.
Tako se je godilo tudi meni in Kutašu. Akoravno sva bila v isti stotniji (kompaniji), vendar sva se le malokrat srečala, in takrat le v službenih slučajih.
V okolici naše vasi je bilo takrat več tisoč avstri-janskih vojakov nastanjenih, ki so na terdih tleh ležali, vsa polja in travnike poteptali, in uničili vse, kar je raslo. Vsi smo terpeli veliko pomanjkanja in mnogokrat smo zavidali konjem, ki so redno dobivali send in ovsa, mi pa smo čern komis imeli, in še tega ne vselej.
Od polnočnih strani so na vozčh vkup vozili ranjene ,   ki so vsi okervavljeni   milo  zdihovali in stokali.
Večkrat sem si mislil: morebiti boš tudi ti kmalo na takem vozu stokal!
Enkrat vstreli top; vsi naglo zgrabimo za orožje in se zberemo. Benedek je ponosno gledal na svoje hrabre vojake. Bilo je zjutraj, in naše svetlo orožje se je na solnci lep<5 svetilo; ali pozneje je padal gosti dež, in je potlačil gosti dim topov, ki so celi dan gromeli.
Ob jutru so se prikazali za griči pri Kraljevem gradci Prusi, komaj štiri sto korakov od naših. Spravljali so svoje topove na griče, ali naši topničarji so se moško deržali, tak<5 da s svojimi topovi ni sovražnik mogel kaj prida opraviti. Pomikal se je tedaj počasi proti nam, in ko so prišli na dvesto korakov blizo, vstrelili so vsi naenkrat, in še predno smo jim mogli mi z ognjem odverniti, so že pet- ali šestkrat s svojimi iglenicami vstrelili,   in cele verste naših hrabrih tovaršev so po-
—    170   —
Mi novinci smo bili za reservo zadej, in smo z grozo gledali kervavo borenje; kar nam dajo povelje, da imamo na pomoč hiteti desni strani, ki je bila v nevarnosti.
Na bojišči je ležala gosta megla, in sever je ravno nam v oči gnal dim tako, da smo se komaj eden dru-zega videli. Streljali smo, ali skorej vedeli nismo, kam meriti; sovražnik pa je vedno na nas tako streljal, da je bilo strah. Moji tovarši so padali na desni in na levi, večkrat sem z nogami zadel na merliče in več ko enkrat sem slišal, da so pod mojima nogama pokale kosti tistih, na ktere sem stopal. Moj čako je bil že prestreljen, jaz pa sem bil še ves zdrav, in tako" besen, kakor divja zver. Do dveh popoldne smo se deržali, akoravno z veliko zgubo; tu se nam da znamenje, da se imamo umakniti. V beg se spustimo proti edini strani, ki nam je sovražnik ni zaperl. Iglenice so nas pozdravljale brez prenehanja, in sedaj še strašneji kakor poprej ; mi pa smo tekli na vso moč, dokler nismo dospeli do neke vode, ki nam je pot zapirala. En sam in ne preveč širok most je peljal čez reko, ki se Laba (Elbe) kliče, kakor sem pozneje zvedel. Cela naša premagana truma je hitela proti mostu, kjer je vsak le na-se mislil, da bi bil prej na uni strani, tedaj je bila velika gnječa in velik nered. Topovi, vozovi, pešci in konjiki, vse je hkrati sililo na most, sovražnik pa je tako" gosto streljal na nas, da je naših grozno veliko v Labo popadalo. Strašno je bilo gledati to mesarenje.
Jaz sem hotel ravno na most stopiti, ko me ena presneta kroglja v ramo zadene, druga pa mi nogo pre-streli; vznak padem in se zavalim v Labini breg prav tik vode ; veje na pol suhe verbe so me deržale, da nisem v vodo zderknil in poginil.
Kakor da bi me bila strela zadela, tako so bili moji občutki, ko sem bil ranjen, skorej oderveneli, in kri je v potokih tekla iz moje rame in noge, in še le pozneje, ko se ni slišalo več streljati, in so Prusi od mosta odšli, začel sem čutiti veliko žejo in strašno me je bolelo.
S težavo se priklonim, da nekaj vode popijem, in in glej! tu vidim Kutaša v vodi. Usta je imel odperta, z rokami je okoli sebe mahal, da bi si pomagal iz vode, pa je zopet pod vodo zginil, pa zopet glavo iz reke ven pomolil.
Komaj poldrug seženj je bil od mene; jaz pozabim na vse sovraštvo, ki je bilo med nama, zgrabim dolgo suho vejo, ki je ležala pri mojih nogah, podam mu jo, in srečno ga zvlečem iz vode na breg.
Ubogi Kutaš, ves je bil kervav, kakor se mi je zdelo, vstreljen je bil skoz trebuh; deržal se je bil dolgo za mostov steber, ali zavoljo zgube kervi ni imel več dovolj moči, padel je v vodo, in ravno še o pravem času sem ga zagledal, da sem ga še Živega ven potegnil.
Ko je že pol ure zraven mene ležal, hvaležno na-me pogleda s svojimi steklenimi očmi, hoče govoriti, pa ne more. Samo stokal je, in v groznih bolečinah je z rokama okoli sebe mahal.
Tudi jaz sem čutil strašne bolečine, tak6 da nisem skorej več sam za-se vedel; ali to sem vendar vedel, da se mi je Kutaš Imre neizrečeno smilil.
Enkrat le čutim na svojem obrazu njegovo kot led merzlo roko. Odprem oči; Imre mi migne, da mi hoče nekaj povedati, nagnem se tedaj k njemu.
— Odpusti mi, Štefan! —• mi reče pol na glas — jaz sem te na smert sovražil. Povsod sem iskal te po-gubiti, tudi tisti večer, ko si mojega gospodarja vlovil, bil sem jaz hudodelnik, jaz sem mu dal pismo, jaz sem napolnil tvojo čutaro, da bi bil ti na straži zaspal — ti pa,  namesti da bi se nad mano maščeval,  podaljšal
si mi življenje za nekaj ur . . . O joj, kako strašno terpim! . . . vzdihne, in kaže na svoj trebuh. Tvoj sovražnik sem bil, ker si Katrico ljubil, ktero sem tudi jaz ljubil; toda pomiriva se sedaj ... in pri teh besedah mi poda svojo ko led merzlo roko.
Te besede me tako prešinejo, da nisem vedel hitro kaj odgovoriti;   terpel  sem sedaj   na duši in na telesu.
— Ako domii nazaj prideš, pozdravi Kat . . . .; tu omolkne, vznak pade in — umerje.
Strah me je obšel, gledam okoli sebe. Luna je žalostno razsvetljevala Labo, nje valovi so tu pa tam pri-zdigovali ktero truplo; okoli mene so ranjeni stokali, srečen je bil tisti, kteremu je smert oči zatisnila.
Pot mi stopi na čelo, čutim, da se mi bliža mer-zlica, oči se mi stemnijo in v nezavesti obležim na La-binem bregu med umirajočimi in umerlimi.
Ko se zopet prebudim, znajdem se v veliki dvorani, ki je bila vsa polna postelj, na kterih so stokali ranjeni.
Zdravniki so od postelje do postelje hodili, in revežem pomagovali; meni se je koj vsilila misel, da mi bodo morebiti nogo odrezali.
Zdravnik pa me je pomiril; rekel mi je, da kroglja ni ranila kosti, in ne dolgo na to obe" kroglji ste bili ven.
Ne bom vam na dalje pravil; ozdravel sem, — ali te" berglje — ti, ti\ . . .
*        *
Jaz sem ga tolažil, da naj poterpi še kak teden z bergljami, ker potem jih bo lahkd od sebe proč djal.
Na te moje besede se je njegov temen obraz malo razvedril.
Potem sem mu rekel, da je vojašk zdravnik moj dobri prijatelj, in da bom ž njim govoril, zato da lahko poprej domu pride k svoji Katrici.
Tu se mi je okoli vratu obesil, in stokrat se mi je zahvalil za mojo dobroserčnost, in solze veselja so mu igrale v očeh.
Kar sem bil obljubil, to sem storil — in ubogi ranjenec je po prestanem terpljenji domu poslan, in sedaj se gotovo veseli pri svojem dobrem očetu in s svojo nevesto Katrico.
Večerna.
(Zložil Hrabroslav Perna
Tihota že nastaja Čez dol, goro in 16g, Večerni mir obdaja Zemljo okrog in krog.
Le potok se izliva Ob skali tam šumeč, Nevtrujenost poriva Ga vedno dalje preč.
In ni ga mu večera Tihotnega miru, Ne krati teka mera Večernega zvonu.
Tako serce si moje Nevtrujeno tud' ti: Ko slednjič zvon zapoje — Ti pravi mir zvoni.
—    171   —
Kijevski školaci.
(Kuski spisal Nik. Vas. Gogol, poslovenil L. G. Podgoričan.)
(Konec.)
Stotnik je nepremično sedel v svojej sobi; tista bre-zinadna žalost, katero je o svojem prihodu bil videl na njegovem obrazi, oblačila ga je še zmerom. Obraz je imel še sterhljejši, nego poprej. Kazno je bilo, da malo uživa, ali pa se cel6 ni dotaknil nikakoršne jedi. Nad-navadna bledost ga je enačila kamenenej podobi.
»Pozdravljam te, preljubljeni!" — ogovori ga, ko je zagledal Chomo, ko je bil s čapko v roci ostal pri durih; „kako se ti godi? ali je vse dobro?"
»Dobro, bogme — dobro ; godš se tako vražje ču-dovitosti, da uže čapko deržim v roci, zat6 da pobegnem, kamor me ponesete nogi."
„Kaj pomenja to ?"
»Bes je to: vaša hči gospod — po zdravej pameti rečeno — gosposkega je rodu; tega ne bode odbijal nihče; le da, Bog jej daj večni pokoj —"
»Pustila je k sebi satana. Grozovito razsaja — tako, da človek ne more popisati, kako."
»Beri dalje — beri! nij rekla po te poslati, da nij znala, zakaj; saj je bila moja najdraža Ijubotina; bala se je za svojo dušo, torej je z molitvami hotela prepoditi vse slabe misli."
»Trudite se, kakor se hočete, gospod; Bog zna, jaz ne morem dalje terpeti!"
»Moli dalje, moli!" — prosil ga je stotnik s tje-šilnim glasom ; »le še eno noč imaš ; učini kristijansko dobro delo, pa te nadarim zat6."
»Ko bi vaša nagrada, ne znam, kolika bila. — či-nite, kar hočete, gospod , jaz ne bodem več molil!" — Choma odločno krikne.
„Cuj, modroslovec!" — razhudi se stotnik, glas je imel oklen in grozan; »jaz se nepričkam s takimi ver-toglavci. Kaj takega utegneš gobezdati v svojej borzi, jaz pa (iega ne poslušam; jaz te namaham tako, kakor cel<5 rektor ne zna. Ali znaš, kaj pomenja taka-le jer-menasta kača ?"
»Kaj ne bi znal tega," — odgovori modroslovec s pomirjenim glasom; »to je znano vsakemu, kaj tak us-njat červ pomenja ; če se večkrat ovije okrog človeka, nij ga lehko sterpeti."
»No, pa ti še ne znaš, kako moji kozaci znajo bičati!" — s hudim glasom omčni stotnik in vstane uka-zujočega in resnega obraza, ki je pričal vso njegovo razuzdano hudobo, katero je le nekoliko časa bila poparila žalost; »v mojej hiši človeku najpoprej iztepemo prah iz obleke, potle se umije se žganjem, pa zopet tako dalje. Idi, idi; doverši svoj začetek. Če ga ne izveršiš — ne bodeš več tlačil trave, če pa ga doveršiš — do-bodeš tisoč rumenjakov."
»Oho, oho! to je presneto odurno," — dejal je modroslovec natihoma, ko je odhajal; »s tem vragom se človek ne more prepirati, čaki, čaki! prijatelj ! bežal bodem tako, da me ni se svojimi psi ne vjameš."
Choma je bil terdno sklenil, da pobegne. — Čakal je le popoludne, ko je vsak dan navadno vsa družina polegla po senu pod stajo in odpertih ust smerčala in pi-skala tako, da je stotniku dom bil prava tovarna. Na-poknil je bil ta čas. Gledal je pod kožo tudi Javtuh, ki je bil uže pred solnčnim vshodom po konci. Modroslovec je strahoma in derhteč vkral se na vert, od koder se mu je zd61o,   da najlaže in najgotovejše pobegne,  ter otme
se. Ta vert je bil, kakor skoro vsi drugi, divji, zat6 je bil najugodnejši vsakojakemu tajnemu podvzetju. Samo ena stezica je bila prav shojena in za domačo potrebo, drugodi pa je bilo povsodi vse zakrito z gosto in košato rastočim višnjevim lesom, z bezgom in lopuho (wind-pocke), ki je drevju do verha sezala se svojimi visokimi stebli, polnimi radovednega vertničastega cvetja. Hmel je — kakor mreža, preprezal vsega tega različnega drevja in germovja verhovje in nad njim delal streho, ki se je spuščala na plot, s plota pa se je s pustimi polnimi zvončki, kakor plazljive kače, spenjala se proti tlem. Za plotom : vertu za mejo, razprostiral se je cel les bilja, ki nij bilo na mari ni živemu kerstu in v katerem bi se kosa bila sterla na drobne kosce, da se je se svojo ostrino dotaknila zdrevenelih debelih stebel. Ko je modroslovec hotel zlesti čez plot, klepetali so mu zobje in serce utripalo tako, da je samega sebe bal se. Dolge hlamide (plašč) okraj, kakor bi bil k zemlji prikovan mu, kakor hi se žrebljem bil kedo pribil mu ga, tako se je zdelo modroslovcu. Ko je lezel čez plot, zdelo se mu je, kakor bi mu bil nekov glušeč glas na uho kriknil:
• »Kam? Kam?"   Modroslovec skoči v bilje in jame be-' žati, pa spodtikal se je neprenehoma ob staro koreninje
! in topotal ob tla. Videl je: ko se je bil primotal iz gostega bilja, — da mora prebegniti polje, za katerim je čemelo gosto  ternje,   v kem je menil,  da bode varen,
; — in veroval je: ko hitro prodere to ternje, da pride na cesto, deržečo v Kijev. Prebegnil je bil polje; nenadoma je bil v gostem ternji. Ko se je motal med ter-njem, pustil je za seboj zdaj na tem, zdaj na tem germu kos svoje suknje, napdsled pa prišel na majhno ravan. Na ravni so dolge veje lepe verbe priklanjale se okrog in okrog njenega debla prav do tal. Blizu nje pa je lesketal studenček — čist, kakor srebro. Perva modroslovčeva skerb je bila ta, da leže iu napije se, ker je'"bil neznanski žejen. — »Kerhka voda!" — omenil je in otiral si ustna; »tu bi se lehko oddehnil."
»Ne, raji pobegni in beži dalje, gotovo pridero" za teboj!"
Te besede so zakrilile nad njegovima uhoma; ozre se: stal je pred njim Javtuh.
»Prokleti Javtuhl" — dejal je natihoma sam sebi modroslovec; »kar za pete bi te prijel, a skremži svoj obraz, pa vse, kar je na tebi, raztolčem in raztepem z debelo hrastovo palico."
»Zaman si tako zablodil," — dejal je Javtuh; »veliko boljše bi bilo, da bi bil ubral cesto, po katerej sem jaz prišel, jaz sem šel mimo konjaka dalje. Verhi tega pa je kvar suknji; a sukno je lepo. Po čem si ga plačal vatal? No, dosti dolg je najin izprehod, čas je, da se verneva domov."
Modroslovec se je praskal za ušesi in stopal je za Javtuhom. „Zdaj stoperv mi bode lase krivila ta prokleta čarodejnica!" — menil je; »sicer pa, zakaj bi se bal? Ali nijsem kozak? Saj sem molil uže dve noči, Bog mi pomore še tretji pot. Kazno je, da je ta prokleta čaral-nica nabrala si na vest mnogo greha, ker se hudoba tako puli za njo." — S takimi mislimi se je motil, predno je prišel na stotnikovo dvorišče. To premišljanje mu je ojačilo serce: ogovoril je Doroša, ki je ključar časi pa časi spustil ga v klet, — poprosil ga je, da bi prinesel steklenico černine, a oba prijatelja sta sela pod stajo in izpraznila najmanj pol vedra, da je modroslovec, ko je bil vstal, viknil: »Godce! berž godce!" Pa ker nij mogel dočakati godcev, spustil se je na sredo dvora in je na pometenem prostoru plesal tropaka. Plesal je tako dolgo časa,   dokler nij približal  se večer;   družina  je stopila
22,
—    172   —
okrog njega, kar je navada o takih prilikah, nap6sled pa je vsak enkrat pljunil, odšel in omenil: „Kako ta človek dolgo časa pleše!"
Po plesu je modroslovec legel spat in dobra ponev vode ga je morala izbuditi, da je šel večerj-at. Med večerjo je jezikal o tem, kdo je kozak, da se kozak ne sme ničesar bati na sveti.
„Uže je čas," — oglasi se Javtuh: „pojdemo!"
„Da bi jezik posušil se ti, prokleta sitnost!" — za-hudil se je modroslovec na tihoma, vstal in dejal: „Idimo!"
Na poti je modroslovec zmerom oziral se na stran in ogovarjal svoja spremnika; ali Javtuh je molčal, celd Doroš nij bil izgovoren. Noč je bila peklenska. Volčje so tulili v daljavi, cela čreda je bila jih. Cel6 pasji ščeket) je bil nekako strašan.
„Meni se zdi, da je to kaj drugega;   to nij volk,"
—  omeni Doroš. Javtuh je molčal. Modroslovec nij znal, kaj bi bil zinil.
Približajo se cerkvi in stopijo pod njen stari obok; kratko omene, kako malo je bilo nje gospodarju mar, da bi bil postavil trajajoč spominek Bogu in svojej duši. Javtuh in Doroš odideta, kakor popreje ta večer, modroslovec pa sam ostane. Vse je bilo po starem, kakor obakrat popreje, — vse je bilo tako strašno. Nekoliko časa je bil miren. Sredi bogomolje je še zmerom stala strašne čarodejke rakva.    „Ne bojim se, bogme, ne bojim se!«
—  omenil je, zopet krog naredil okrog sebe in na pamet jel ročenje bruhati iz sebe. Tihota je bila strašna; sveče so mežkrale in svitlobo lile po vsej bogomolji. Modroslovec oberne list, za listom list — in zapazi, da ne bere tega, kar je bilo zapisano v knjiži. Strahoma se pokriža in jame peti. To mu je nekoliko serčilo duha ;  začne zopet brati in list se je obernil za listom.
Nenadoma, o največej tihoti, odpre se treskoma železni krov na rakvi in mertvica vstane; a bila je straš-nejša nego poprejšnji noči. Zobje so jej grozno klepetali, ustna so kerčevito zminjala se, iz ust pa je bruhalo jej zaklinjanje. V bogomolji je vstal vihar , obrazi so padali na tla, steklo se je sesipalo po okneh in tudi padalo na tla. Vrata so se na stežaj razletela in strašnih pošastij grozovita moč je prihermela v božjo hišo. Strašan šum samih perotnic in praskajočih krempljev je razsajal po bogomolji. Vse je vihralo okrog, vznašalo se in iskalo modroslovca.
. Chomi se je poslednji ostanek pijanosti bil izkadil iz glave. Delal je le križe in molil, kakor mu je prihajalo na um. A zaslišal je, kako je hudobni duh šumel okrog njega, — čudo! da nij 6b-enj zadel s porotnicama in z gnjusnim repom. Nij se derznil, — nij ozerl nikamor ; le videl je, kako je ob vsej steni stala ogromna pošast v svojih razcukanih laseh, kakor v lesu; iz raz-meršenih las so gledale strašne oči, z obervimi k višku obernjenimi. Nad njo se je v zrači vznašalo nekaj ogromnemu mehurju podobnega s tisoč iz srede gledajočimi raki in štirimi ognjenimi želi; černa ilovica je visela na njih v kepah. Vse to je stermelo va-nj, gledalo, pa ga nij moglo najti, ker ga je robil skrivnostni krog.
»Pripeljite Vija!*) idite po Vija!" — oglasi se mertvica. To trenotje tihota vstane v bogomolji; v daljini se je culo volčje tuljenje; kmalu se zaslišijo težki koraci v svetišči; ozre se na stran in vidi, da peljo" nekega majhnega, debelega, krivonogega človeka.   Ves je
bil zavit v černo zemljo. Noge in roke se zemljo zasute, podobne so bile težkima, silnima razsohama. Korakal je težko in vsako minoto počival. Dolge vejice so mu sezale prav do cerkvenih tal. Se žalostjo je Choma zagledal, da ima železni obraz. Deržali so ga pod pa-zuho in pripeljali prav h kolobaru, sredi katerega je Choma stal.
»Vzdignite mi vejice, ne vidim nič!" — rekel je Vij z grobovim glasom — in vsa druhal bi bila rada prizdignila mu vejice.
„Ne ozri se!" — šepnil je nekov notranji glas mo-droslovcu.    Pa nij mogel sterpeti, ter je ozerl se.
„Tukaj-le je!" — kriknil je Vij in pokazal na-nj se svojim železnim perstom. A vsi, kolikor je bilo jih, zgernili so se na modroslovca. V nesvesti se je zgrudil na tla, v tem pa je od samega strahu izletel duh iz njega. Petelinje petje se oglasi. To je bilo uže" drugo kukurikanje ; pervo so bili preslišali duhovi. Prestrašeni so se razleteli, kamor je kateri mogel: na okna in k vratom, zat6, da bi bili berž ko berž pobegnili, pa nij bilo moči: ostali so na svojih prostorih, zajezili so se bili med verejami in po okneh. Prišli duhoven se je bil prestrašil o pogledu na tako razdetost po bogomolji in nij mogel panihide (mertvaških molitev) služiti v takem svetišči. Bogomolja je zdaj zmerom taka, zmšrom so med verejami in okni duhovi zajezeni, zmerom je vsa v lesovji, koreninji, buranu (bohotna visoka trava), v divjem ternji in nihče ne more pota najti do nje.
*
Ko je bila povest o tem proderla v Kijev — in ko je bogoslovec Chaljava bil napdsled izvedel modroslovca Chome osodo, celo uro je bil zamaknjen v pre-mišljanje. V tem časi se je veliko premenilo mu. Sreča se mu je bila prikazala: po doveršenem učenji so ga postavili za zvonikarja vnajvišem zvonici; pa je zmerom imel pobit nos, zato" ker so lesene stopnice bile zel6 neugodno narejene.
„Ali znaš, kaj se je zgodilo Chomi?" — povprašal ga je Tiber Horobec, ki je bil uže" modroslovec in je imel čverste berke.
„Bog je to bil odločil mu," — odgovoril je zvo-nikar Chaljava; „pojdiva v kerčmo in spomniva se njegove duše."
Mladi modroslovec, ki je z ognjem mladega na-vdihnjenca (entuzija3ta) bil začel uživati svoje pravice, ter so mu suknja, čapka in šaravare smerdele po žganji in tobaku, — modroslovec je to trenotje odločil se.
„Choma je bil poštena duša!" — omenil je zvo-nikar, ko je kerčmar bil tretjič verč postavil pred-enj ; „jak kerst je bil! A šel je se sveta, da sam ni znal, zakaj."
„ Jaz v6m, zakaj : zat6, ker se je bal; da se nij bal, ni mu čarodejka ne bila mogla učiniti. Moral bi bil le pokrižati se, pa pljunil bi jej bil na rep, oboje kmalu, a nič se mu ne bi bilo pripetilo. Jaz uže to vse znam, saj so v Kijevu vse babe, kolikor jih posšda po tergu, čarodej niče."
Zvonikar je prikimal z glavo — na znamenje, da je res to. Ali ker je znal, da jezik ne more povedati več nobene besede, vstal je varno od mize, opotekal se na desno in na levo in zaril, kolikor je mogel, daleč v buran. Pa nij zabil: po svojej stari navadi je bil vzel se seboj star podplat nekovega črevlja, ki je ležal na klopi.
*) Vij je veliki  pošastnih duhov,   vejice ob  očeh mu sezajo do tal.
—   173   —
Azijska kolera.
(Spisal dr. —ž—.) (Konec.)
Zdravljenje, čeravno je azijska kolera v naših zemljah nova bolezen, vendar se je proti njej že več zdravil in pomočkov nas veto valo, ko pri vseh drugih že starih boleznih. Pri vsakem njenem navalu, pri vsa-kej epidemiji se priporoča neštevilno skrivnih zdravil, čudodelnih kapljic in kugljic, tako, da bi človek vse to videvši in bravši v resnici mislil, hude morije bode za vselej konec, odslej ne bode pokosila nobenega več. In glej, vsemu temu vkfjub kolera mori v enakej meri kakor pri njenem pervem dohodu, tii bolj neusmiljeno tam bolj pohlevno, nektere rodovine čisto izmerjejo, v nekterih hišah pa komaj eden zboli in še ta kmalo zopet ozdravi. To je dovolj jasno in prepričalno za nas žalostno resnico pripoznati, da človeški rod doslej ne pozna še nobenega zdravila, ki bi gotovo pomagalo, če se je kolera koga v svojej grozovitni podobi lotila. Naše znanosti, kako" se kolere varovati, jo od zdravih krajev odvračati, so sicer mogočno napredovale, kar je bilo že rečeno, kako" pa na koleri bolnega zdraviti, v tem smo kaj zaostali. Da imamo na stotine skrivnih pomočkov proti njej, prihaja od tega, ker imajo kolerine morije, kar je bilo že omenjeno, čudovitno lastnost, da o začetku malo ljudi zboli in teh mnogo umerje, proti sredi in koncu pa se šteje mnogo bolnikov in le malo merličev. In ti skrivnostni pomočki so bili iznajdeni večidel proti koncu kake epidemije , kedar pri pametnem ravnanju takti večidel bolnikov ozdravi; pa že prihodnja epidemija jih je spravila ob vso moč in slavo, ker niso nič" pomagali. Zatoraj beremo o zdravilih na cele kupe, ki po besedah svojih pri-poročevalcev proti koleri gotovo pomagajo. Žalibog naše sedanje zdravljenje kolere še ne pozna posebnega ali specifičnega zdravila proti neusmiljenej morilki in vse naše ravnanje je samo obernjeno proti poglavitnim prikaznim strašne bolezni, da se podpira človeška priroda in da njene moči prehitro ne oslabijo in ne poginejo. In pri tem so nas skušnje že veliko dobrega in koristnega naučile
Za vsake epidemije opazujemo troje, samo po stopnji med seboj razločne podobe ali oblike te bolezni, na ktere je treba pri zdravljenji gledati.
Perva podoba ali oblika, pod katero se kolera prikazuje je driska ali diarhoea, ki se od navadne driske samo po tem loči, da obsega v svojih iztrebkih kolerino klico, da se terdovratno vpira proti navadnej driski sku-šenim zdravilom, in da se vsakega dne nenadoma brez posebnega vzroka iz nje razviti zamore huda morilka v najhujšej podobi. Marsikateri bolnik, na takej driski terpeč, je hodil še zjutraj sam k zdravniku po zdravilo in glej po noči je bil že ves oplavel, vpaden, brez žile in moče, hladen kakor riba, v brezupnem stanju, v katerem mu človeška roka nič več pomagati ne more. Ta najpohlevnejša oblika kolere, namreč driska, napade človeka nenadoma, navadno po noči, terpi srednje mere tri do osem dni in prehaja potem ali v drugo podobo kolere ali pa prestane in bolnik je zopet zdrav. Malo-kedaj posebno pri otrocih in slabotnih starcih dalje terpi in jih tako oslabi, da nekteri od same slabosti umerjejo. Posebne prikazni, katere se pri tej obliki opazujejo so še: prekomerna množica, navadno barvanih, tekočih iztrebkov, ki gred6 proč brezposebnihbolečin, močno ropotanje
po črevah, človeku je tesno v oserčju, mu rado težo daje, hitro slabi, moča se mu menjša in po mečah in bedrih ga jame prijemati. Vsaki den mora iti srednje mere štiri do šestkrat za svojo potrebo. Za časa epidemije nahajamo največ bolnikov, ki samo na tej obliki kolere terpijo in se tudi večidel zopet ozdravijo.
Druga oblika je bolj nevarna in se imenuje „kole-rina". Prikazni perve oblike najdemo tu v pomnoženej meri, k hudej driski se pridruži še bljuvanje ali koz-ljanje. Tudi ta oblika napade človeka nenadoma, ali pa se razvije iz perve brez znanega vzroka navadno po noči ali zjutraj na vse zgodaj. Iztrebki so kaj obilni, v začetku še barvani, pa že po drugem, tretjem izpraznenju postajajo kakor motna voda, podobna tistej, v katerej se riž opira, brez barve in duha, žeja močno raste, moča zastaja, Človeka moči zapuščajo, oglašajo se kerči posebno po mečah in bedrih. Pri -tem se čuti bolečina in tla-Čenje okoli žličice (scorbiculum), slabost prehaja v omed-levice, začenja se omotica, šumenje po ušesih in neznan strah pred grozečo nevarnostjo človeka presega. Na to ali počasi vse grozeče prikazni prenehavajo, včasih človeka trese in mrazi in v malih dneh je zopet zdrav; ali pa prehaja njegovo žalostno stanje še na višo stopinjo, v pravo kolero.
Kolerina ali pohlevna kolera traja osem do štiri in dvajset ur, malokedaj cele tri dni. Tudi ta oblika šteje veliko bolnikov za časa morije, vendar brez prehoda v tretjo obliko malokedaj smert nanese. Tretja oblika, pod katero se bolezen kaže, se imenuje prava kolera. Tu dosegajo prejšnje prikazni najvišo stopinjo brez znanega vzroka pod vplivom okuženega zraka, ali pa napade kolera naravnost človeka po kakem prestopku v živežu, pijači, po prehladu ali drugej okolnosti, ki zdravje slabi brez predhodeče driske in brez pohlevne kolerine. Včasih so napadu predhodile: velika vmorenost in otožnost, tesno pri oserčju, naklonost k omotici, ropotanje po črevah, velika počutljivost ušes, merzle noge in roke. Pri napadu kolere same dosega driska in bljuvanje najvišo stopinjo, v malih urah se mora osem do dvajsetkrat na stran, kerči lomijo človeka po vseh udih, posebno pa po mečah, da je strah, leden mraz navstaja po poltu, serce in žile neizmerno slabijo in konečno prestanejo čeloma biti; po vznotrajnosti tare strašna žeja in goreča vročina, omotica nad omotico poteza nad potezo napadajo človeka in ga navdajajo z velikim strahom skore smerti. Glas gubi svojo zvonečost in prehaja v slabo šepetanje, oči, senci in licavpadajo, nos postaja špičast, okoli oči se delajo temni obvodi ali obroči, ustnice, ušesa, roke, noge, posebno nohti postajajo plavetni, koža gubi svojo živost in se jame gerbati po celem životu, odcejanje moče je do cela prenehalo in životni iztrebki gred6 večkrat nevede" od bolnika, ki se v malih urah tako spremeni, da je groza ga pogledati in se komaj pozna. Mar-sikteri bolnik izgubi po izmetkih navzgor in navzdol v kratkem času za petino svoje prejšnje teže. če se odprž bijoča žila v pravem napadu, tako ne da ne kapljice kervi, le iz kervne žile priteče nekaj malega goste za-černele kervi. Ta napad terpi šest do štiri in dvajset ur, k večemu poldrugi den. Kjer se je bolezen do take stopinje razvila, posebno kedar se ne čuti več bijoča žila na rokah, kedar je prestalo odcejanje moče in presegel kožo leden mraz, je nevarnost življenja kaj velika in že v dveh urah, pervi ali drugi den zamore smert slediti. Človek umerje večidel do zadnjih trenutkov pri zavesti, včasih še dosti mirno, in se kaže apatičen, ne zmene se za ničesar, včasih ga pa kerči tako lomijo in mu je pri  oserčju tako tesno,   da  do zadnjega močno
vtrinja in vdeluje. Preživi li dragi den, posebno kedar se bolezen ni razvila do poprej imenovane strašne stopinje, se oberne večidel ž njim na bolje, da skoro dve tretjini vseh takih bolnikov se ozdravite. Tudi pervi den napada se včasih na bolje oberne, čeravno bi moča po celi den ne pritekla, odkar mu jemalo odleglo; včasih se čredita nekaj dni po prestalem napadu še driska z zapertim životom, dokler da bolnik ne ozdravi, kar se vendar v štirih dneh srednje mere navadno zgodi. Popolno zdravje se doseže še-le v dveh tednih; kolera deset dni po napadu malokedaj usmerti, običajno pa proti koncu pervega dne.
Prejšnji opisovatelji kolere poročajo tudi še o nekej četertej obliki te bolezni s pridevkom kolera siderans ali sicca, po kterej človek tako naglo umerje, kakor bi ga strela zadela, in se zgrudi nek mertev na tla brez bljuvanja in driske. Tacih slučajev smerti jaz leta 1867 nisem opazil, čeravno so mi bile po drobno znane okol-nosti mnogih nesrečnikov, nad dvesto po številu; vendar učeni ruski profesor Botkin v Petrogradu zagotovlja, da je zadnjih treh let na Ruskem tudi takih slučajev videl, taisto se poroča iz Indije.
Večkrat sledi po napadu slabotno stanje, podobno bolezni, ki jo tifus imenujemo, tako imenovan kolere tvfoid, ktero je tudi zlo nevarno, kajti skoro dve tretjini vseh takih tvfoidov umerje v dveh do šestih dneh po prestalem napadu kolere.
Truplo človeka, ki je umeri v napadu kolere, kaže kaj nenavadno podobo: na rokah, v obrazu in na nogah se mu mišice še nekaj časa po smerti kerčijo in menjajo položaj teh životnih delov. Nekteri mislijo, da človek še živi, posebno ker se toplota po znotranjih organih nenavadno dolgo ne zgubi. Obraz do nepoznanja spremenjen, oči obdane s temnimi obroči na pol odperte tiče globoko v svojih jamicah, nos suh močno špičast, lica na senci globoko vpadena, koža, posebno ustnice, okolo nohtov plavetno začernela in zgerbana kakor na rokah pri pericah, persti v grozečo pest zviti predstavlja merlič strahovito postavo človeka, ki stoji na boj pripravljen in serdito preži. kedaj ga bode kak sovražnik napadel.
In prežalostno, dosedaj še ne poznamo proti tej grozovitnej bolezni gotovega zdravila, ktero bi vsakikrat pomagalo in človeka vsaj smerti otelo. Vse, kar se kakor gotov pripomoček proti koleri po svetu trobi, je puhla sleparija, lov po dobičku.
Kogar napade tako, da je v malih urah po koži ves leden, da se mu žila blizo zapestja ne otipa, da mu je moča čisto zastala, ta je večidel zgubljen, po dosedanjih izkušnjah se takih komaj ena petina ozdravi.
Ker pa nimamo gotovega pomagila proti tej hudej moriji, temveč moramo na to gledati, da jo odvernemo od svojih krajev, od svojih hiš in prebivališč, in tem po-pred iskati pomoči, če smo bili nesrečni jo nalezti, kajti dosedanje skušnje so nas prepričale, da je ozdravelo največ takih bolnikov, ki so ob času, v začetku, dokler še bolezen ni više stopinje dosegla, pomoči iskali.
Kdor toraj za časa te morije drisko dobi, navaden začetek hude bolezni, naj bode driska še tako lahka, nemudoma naj začne se zdraviti. Med najboljšimi zdravili proti driski so tako imenovani opijati, posebno Pulvis Doveri, Tinctura Opii crocata, kterih naj se pod vsako streho za časa kolere nekaj nahaja. Za odraščene ljudi je treba po osem do deset kapljic tinkture večkrat na den na koščeku cukra, ali pa v oljnatej ali sleznatej vlagi n. pr. v mandlovem mleku, v izvarku slezovem (Altea),  izvarku  rajžovem itd.   toliko  časa,  da gredo"
¦ črevni iztrebki ali blato v normalnej podobi od tebe Razun tega premeni nevtegoma svoj živež tako , da ne bodeš preobilno jedel, čisto malo pil in le to vživljal kar želodec ne obtežuje. Suhe tople oklade na trebuh' kopelj nog v toplej, z goršično moko namešanej vodi bodo zdravljenje z opijevo tinkturo podpirale. Od Do-verovih praškov se jemlje po dva do štiri grane večkrat na den. Na bljuvanje jemati ali na laksir brez zdravnikovega navoda je kaj škodljivo ; če si bil popred tega navajen, se ga vsaj za časa epidemije skerbno ogibaj. če si se prehladi!, čutiš pobitega, te začenja malo mra-ziti, nemudoma daj si napraviti tople pijače, da prideš v potenje. V ta namen služi nalivek ali čaj iz lipovega in brezovega cvetii, kteremu se more dodati tudi nekaj kamilic ali mete, izpij ga eno ali več šalic in pokrij se dobro, da prideš v znoj. Tudi topla'limonada, ruski čaj z limonovim sokom, vroče rudeče vino zraven piti bode koristilo. Vroča kopel nog z goršičino moko potenje podpira; poskusi jo tudi, pa osuši noge popred, da greš v postelj. Potenje prekratiti je zelo" škodljivo, toraj se tega skerbno varuj, ter se po končanem znoju dobro oteri in oprezno preobleči.
Za časa kolere se derži sploh bolj toplo, pij večkrat toplih imenovanih ali drugih pijač, da ostane polt rosna. Ob jutrih in večerih je kaj dobro pogoltniti nekaj kapljic dobrega žganja: tu se posebno brinovec, stara slivovica, pelinovec itd. močno hvali. Tudi tako imenovane tinkture proti koleri, ktere se za vsake epidemije po lekarnicah prodajajo, so v tem ozira koristne, že za-volj tega, ker obsegajo nekaj opija. Teh se večkrat na den po 10 do 20 kapljic brez skerbi vživa, zdravi menj, že malo bolehni več. Posebno na glasu od njih je tako imenovana ruska tinktura, ki obsega dve drahmi (drahma ima 60 granov) Tinkturae Valerianae aethereae, eno drahmo Vini Ipecacuanhae, eden skrupel Tinkturae Opii crocatae in pet kapljic Olei Menthae piperitae.
Kdor je driski bolj podveržen, tema se priporočajo ali Pulvis Doveri ali pa kugljice, ki obsegajo zraven drugega posebno nekaj opija, kakor kaže sledeči predpis : Vzemi deset granov Estracti Opii, pol drahme Estracti Lactucae virosae, celo drahmo Pulveris Catehu in napravi iz tega trideset kugljic. Po eno ali dve vsaki den jemaj, najbolje proti večeru. Vse to se lahko po zdravnikovem predpisu dobi iz lekarnic in skerbno doma hrani, da ne pride v roke otrokom ali nespametnim ljudem.
Zadnjih let se priporoča zlasti iz Petrograda na Ruskem od slavnega prof. Botkina tudi kinin kakor prezer-vativ proti koleri. Naj se tega jemlje vsaki den in sicer zjutraj in zvečer po dva do tri grane naenkrat, dokler vlada morija. Ta nasvet se meni zdi posnemanja vreden. Lahko se dajo dva, tri grani kinina s kruhom v eno kugljico zgnetiti, in brez grenčine pogoltniti.
Kako se pa napad kolere zdravi, o tem se tu obširno govoriti ne more, ker moraš vsakako najpopred, ko je mogoče, po zdravnika poslati. Tu hočem omeniti samo nekaj domačih pomočkov, ki se smejo do prihoda zdravnikovega rabiti in sicer proti posameznim prikaznim kolere. Proti bljuvanju ali kozlanju se nasvetuje led ali sneg v čisto malih kepicah, tudi slatina ohlajena, sodova voda, šumeči praški, pa vse v malih davkih in mnogokrat zaporedoma. Konečno dene se velik sinapisem ali testo iz goršične moke ali pa hren tenko nastergan preko želodca na trebuh. Proti velikej žeji se ne sme preveč piti, zatoraj prav hladna voda, koščeki ledu ali kepice snega prav pogostoma, pa čisto malo naenkrat. Na led se sme nakapljati nekaj malega kiseline Acidum Halleri imenovane.
Proti grozovitnim kerčem je nevtrudljivo tretje, gne-
—    175   ^-
tanje in tlačenje dotičnih udov s flanelom, s toplim olejem, g terpentinom, vročim očetom, meče se tudi lahko nekaj časa s povojem tesno povij6.
Proti neprestanem kolcanju se devajo na trebuh poprej imenovani ter veliki sinapismi ali pa hrenovina.
In če nesrečniku koža ledeni, serce nabijati prestane, se mora zavijati v vroče rjuhe, se pokladajo tu in tam po životu tople opeke v rjuho zavite, vreče s toplimi otrobi ali peskom napolnjene, mehovi z vročo vodo itd. Zraven naj se neprenehoma tere in riba z vročim flanelom ali suk-nom suhim ali pa namočenim v vročem vinu, očetu itd. Za vživanje naj se mu daje prav močna mesna župa v malih davkih, Černa kava, ruski čaj, kapljice omenjenih tinktur, vroče vino itd. Če se jame ogrevati, žila vtipati in serce bolj krepko biti, je to dobro znamenje, če ne, pa nastopi večidel smert v malih urah. Dosedanje skušnje so pokazale, da ozdravite dve tretjini nesrečnikov, ki so bili že po celem poltu hladni, če serce ni ohromelo in če se je vkljub ledenega hladii po polti vendar še otipala žila blizo zapestja.
Konečno je omeniti, da bolnik med celim napadom ne sme jesti nobene reči razun popred imenovanega in še tega čisto malo naenkrat, t. j. še nekaj dni potem ko se je vse na bolje obernilo in sicer tako dolgo, dokler ne grž že barvano blato od njega. Derži se tega nasveta najostreje ko moreš, sicer te objame v malih urah gotova smert.
Če po srečno prestanem napadu kri preveč v glavo bije, devaj si na-njo hladne oklade in če pervi den ravno moča noče priteči, devaj na spodnji del trebuha tople oklade, mokre ali suhe in daj se treti tam z brinovim oljem ali pa z očiščenim terpentinom, pij malo več vode, mandlovega mleka, vode slatine, pa vse ravno zmerno in pametno.
Pregovori ruskega naroda.
Lisica in konj.
(Spisal J. Danski.)
Neki kmetic je imel verlega sirca, pa le škoda, da se mu je merha že zel6 postaral, da ni mogel svoje službe tako opravljati, kakor v mladosti, zato se ga pa misli sko-pin iznebiti in pravi nekega dnž: „Sirec, ti mi nisi za nobeno rabo več, vendar sem ti še vedno dober, če se čutiš še tako terdnega, da mi leva na dom privlečeš, potem te še obder-žim. Zdaj pa le hajd na lov, da poprej leva zasačiš, če hočeš še dalje moj oves kermiti!"
Ko sirec previdi, da mu ni pri skopuhu ostanka, se žalosten iz hleva pobere in proti bližnjemu gozdu krevsa ves zamišljen, da bi kje kako zatišje pred hudim vremenom dobil. Ko proti gozdu žalosten krese, sreča ga zvita lisica in ga pobara: „He, kaj ti je sirec, da s tako pobešeno glavo in tako zamišljeno klamaš, kakor da bi ti čer vi iz nosa lezli? — Glavo po koncu, kakor se konju spodobi, ne pa tako klaverno."
„E ja, če bi tebi taka pela, bi že videla, po čem je mast!" — Moj gospodar, star stiskač, se ne zaveda službe, ki sem mu jo toliko let zvesto opravljal, in ker ne morem tako lehko vleči in orati, kakor prejšnje dni, mi še celo-kermo obrekuje in poslednjič hajd iz hleva!"
„Brez vse tolažbe?" ga lisica popraša.
»Tolažba, kakošna tolažba, rekel je le, če imam še toliko moči, da mu leva na dom pritiram, me obderži, toda on dobro ve\ da nisem več zat6?"
„Le čakaj, uboga merha," mu lisica prigovarja, „k tej reči ti bom jaz pripomogla. Le tukaj 16zi, stegni bedra od sebe in ne gani se, kakor da bi bil cerknjen. Sirec uboga in se ne gane, kakor mu je lisica naročila. Lisica se pa med tem v levov berlog splazi, ki ni bil daleč od tukaj. Ko se k njemu priplazi, ga prijazno ogovori: „Kralj vseh živali, nikar mi ne zameri, da te nadlegujem in dra-mim, poslana sem od zbora, da naj ti naznanim, da leži zunaj ne daleč od tvojega berloga cerknjen konj, pojdi ven, boš saj videl, kakošna južina te čaka." Lev vesel vstane in grč z lisico. Ko do merhe prideta, mu lisica prigovarja: „Tukaj se menda tako ne boš nad sircem mastil, zložniši ti bo, če ga seboj v berlog spraviš, veš kaj ? z repom ga bom na-te privezala in tako ga znaš v berlog spraviti, ker ni daleč in ga v miru obirati, znaš svoje prijatelje na koline povabiti."
Ta svet je bil levu všeč, stopi tako, da mu lisica konja z repom terdno za zadnja bedra priveze, zdaj se je sirec pač natihoma režal, kakošna bo levu zdaj pa zdaj zapela, ker se ni na nobeno stran ni ganil, kakor da bi bil res mer-tev. Ko je lisica konja z repom za levove noge dobro privezala in zvijačino doveršila, poterka sirca po plečih in zavpije: Hot šimel hot! — Sirec skoči in zdirja z levom proti domu. Lev jame zdaj tako strašno rjoveti, da se tiči po celem gozdu sem ter tje zgrinjajo, toda konj ne po-rajta za rjovenje kar nič, naj je še tako silno, in vleče oroslana vesel tem raji domii, ker ve, da ga bo gospodar še obderžal. Ko leva domu privleče, mu gospodar koj obljubi, da bo pri njem ostal in dobival kerme obilo, dokler bo živ.
Varuj se zvitega sovražnika, posebno če se ti hlini in te v podobi prijatelja obišče, da te ne opehari.
Mož ljubi dobro ženo, brat bogato sestro.
Lep pozdrav, dober odzdrav.
Na enem mestu tudi kamen obraate.
Upaj ptuji kaži, ali tvoja naj bode v peči.
Udarla je kosa na kamen.
Majhen je tič, ali krempelj oster.
Zapiraj vrata, ne boj se tata.
Nevesta se rodi, ženin na konj posadi.
Ne polje redi, temuč njiva.
Medved prav nima, da je stergal kravo; in
krava prav nima, da je došla v les.
K vojvodu ne idi z nosom, k njemu idi s prinesom.
Okol' kosti mesa ni.
Slaba kura, slaba jajca.
Pij, ali um mi ne zapij.
Mož je bogat, ker ga ne pije rad.
Ni ga nauka brez muke.
Pohvala možu poguba.
Pravico vsakdo hvali, ali malokdo jo hrani.
Po boju marsikteri junak.
Pride starost, pride slabost.
Pri solncu je toplo, pri materi sinu dobro.
Pešec naj ne ide s konjikom.
Eazuma mnogo, ali denarja malo.
Vrat boli, ali trebuh terpi.
Srajca je blizo tela.
Ribič ribču daleč v jezeru stoji.             —m—
—    176   —
Ogled po svetu.
Avstrijsko-ogerska deržara. Misel in želja usta-vovercev, da bodo vsi deželni zbori mirno zborovali in samo svoje deželne zadeve obravnovali, ni se izpolnila. Pervi zbor, ki je vlado v hudo zadrego spravil, bil je tirolski. Na vseučilišču v Insbruku so se namreč pri zadnji volitvi rektorja bogoslovski profesorji prezerli, zarad tega je 30 poslancev vlado interpeliralo, češ da je bila volitev sedanjega rektorja TJlmanja. iaepostavna in žugali so z izstopom, ako vlada te raci povoljrio-ne T?eši. S tem se je začel razpor med vlado zborom* • Ustavoverci so kričali, naj vlada zbor razpusti in ne^ft.-Tolhve razpiše. Pa tega vlada menda ni se upala storiti, ^aJ% je. tirolski zbor po končanih volitvah v deržavni ebbJ'l^Iv^a«o zapert. Kakor se kaže, tirolski poslanci v prihodnji deržavni zbor, ki se bo pričel baje sredi decembra, ne pojdejo.
Drugi deželni zbor, ki je začel vladi preglavico delati, je gališki zbor. Poljaki so osnovali in sprejeli adreso na cesarja, v katerej prosijo za rešenje njih resolucije in se proti direktnim volitvam zavarujejo. Federalisti se veselijo, da so Poljaki centralistično polje popustili, tembolj se jezijo ustavoverci.
Tretji udarec pričakujejo federalisti od kranjskega deželnega zbora. V kratkem bomo slišali, kaj nameravajo kranjski poslanci.
V  štajerskem deželnem zboru je dr. Vošnjak vlado in-terpeliral glede izpeljave narodne ravnopravnosti in zarad prestavljenja prof. Šumana in Pajka iz Maribora, v goriškem zboru pa dr. Lavrič, kedaj misli vlada izdati narodnostno postavo. Vladna komisarja sta obljubila odgovora.
V  peštanskem zboru se je vnel te dni hud vihar. Poslanec Cernatoni je o priložnosti neke interpelacije mini-sterskemu predsedniku Lonyay-u očital, da je on svojo moč kot minister rabil v to, da je svoje lastno premoženje povišal. Kakor najnovejši listi poročajo, nastala je v Peštu zarad tega ministerska kriza, in da bo Lonyay-ovo mini-sterstvo podedoval konservativec Sennyay.
Na Hervaškem je Vakanovič zopet prevzel vlado in prav ostro postopa proti narodnim napravam. To je menda odgovor ogerske vlade regnikolarni deputaciji.
Razne novice.
Št. Jakobska posojilnica t Rožu je svoje delovanje z občnim zborom 10. t. m. dejansko pričela. Tukaj ni naš namen o visoki koristi tega zavoda na dolgo govoriti, saj so drugi veči slovenski listi že večkrat in obilno razpravljali, da nam ni boljšega sredstva nego so ljudske posojilnice in hranilnice, če hočemo materijalno blagostanje naših kmetovalcev povzdigniti. Zamolčati pa ne moremo našo radost nad sijajnim začetkom. Kes smo malo dvomili, da dobi novo društvo že izperva obilne podpore. Povsod se nahajajo ljudje, ki iz sebičnosti ali iz neumnosti ali pa celo iz gole hudobnosti najboljše naprave napadajo in obrekujejo. Enakih, milovanja vrednih ljudi tudi v našem okraju ne manjka. Zato nas močno veseli, da je večina naših kmetovalcev, posebno tistih, ki najboljši gospodarijo, prav navdušena za posojilnico in da se je že pervega dne, ko je društvo delati začelo, dalo vpisati nad 70 udov, ki so že nad 1200 gld. gotovega denarja vložili. Drugi dan se je ta znesek deloma na menjice deloma proti vknjiženji na posestva razposodil.    V odboru  Št.  Jakobske  posojilnice   so:
g.   M.  Hribernik,   posestnik in   tergovec v Št. Jakoij za predsednika,   France   Š u s t e r ,   posestnik   v Srejah za predsednikovega namestnika, Jože Š u s t e r, tergovec in poJ sestnik na Tešinji za denarničarja, Jože Janežič, mlin v Lešah za preglednika, Jakob K n a f 1 i č, kaplan v Št. Ja- ; kobu za tajnika, Gregor Janežič, posestnik v Podgorjah, Luka T o r k a r,   Jaka   S e r a j ni k   in   Tomaž   K a p u s, j posestniki  v Št. Jakobu za odbornike.   Za društveno urado-j vanje,   ki je vsako nedeljo po  poldanski službi božji,   prepustil je g. denamičar  jako   primerno   sobo  v svoji hiši p. j d. „pri Mačeku" na Tešinji.    Knjige   in tiskovine,   katerih je treba  pri   društvenem   uradovanji,   tiskala   je   tiskarnica Mohorjeve družbe v Celovcu in sicer po formularih,  katere ima Ljutomerska založna v rabi.
V pervej versti je Št. Jakobska posojilnica namenjena za Št. Jakobsko in Podgorsko faro, odborniki morajo v teh dveh farah stanovati, ude pa bo društvo sprejemalo tudi od drugih bližnjih in daljnih krajev. Ud more postati vsaki, kdor se zaveže pravila spolnovati, pravilne doneske plačevati in je bil od odbora v društvo sprejet. Pravice druž-nikov obstoje na kratko v tem, da volijo odbor, da dobivajo posojila iz društvene denarnice in prejemajo od svojih vlo-žin obresti. Dolžen pa je ud v denarnico plačati vsako leto najmanj 3 gold. v polletnih obrokih in to tako dolgo ponoviti, da 30 gld. doplača. Zavezati pa se zamore posamezni ud v 10 letih 100 ali 200 gld. vložiti, torej na leto 10 ali 20 gld. plačevati. Od teh vložin udje ne dobijo že naprej odločenih obresti, ampak vsaki dobi po visokosti svoje vložine en delež čistega dobička, kateri se vsakega leta po končanem računu pokaže, t. j. dividendo. Kar hoče družnik čez svoj podpisani znesek vložiti, spremlje se to proti odločenim obrestim (5°/0) kot nadvložina. Izpo-sojuje pa društvo na menjice po 8% in na hiše in grunte po 6°/0- — Komur je mar kaj več izvedeti o omenjeni posojilnici, naj se oberne na odbor po pravila. Vsem kmetovalcem in gospodarjem pa zakličemo, prizadevajte se vsaki po svoji moči in napravite tudi v drugih krajih, kjer še manjkajo, enake zavode vam in vašim otrokom na obilno korist! —
CelOTŠka Čitalnica. Zadnja veselica v naši čitalnici je nas prav zadovolila. Dijaško pevsko društvo je zapelo več zborov, izmed katerih sta nam „Slavjan" in „Šo-pek narodnih pesmi" najbolj dopadla. Stritarjev dramatični prizor „Preširnov god v Eliziji", bil je z veliko pohvalo sprejet. Spoznali smo ta večer tudi izverstnega, mladega deklamatorja v g. Ibovniku, ki je Preširnovo „Slovo od mladosti", jako odlično deklamoval. Tomboli je sledil ples, ki je trajal čez polnoč. — Cisti donesek tombole se je izro čil podpornemu društvu slovanskih dijakov na vseučilišču v Gradcu. — Pogrešali smo pri tej veselici samo nekaj, namreč prostora; zato bi odboru nasvetovali, naj si za prihodnjo veselico najeme še več sob ali pa veči dvorano.
Žitna cena v Celovcu.
Po vaganu:
Fo vaganu:
pšenica gld. 6.36 — rež gld. 3.96  —   ječmen gld. 3.36. gld. 1.77 — ajda gld. 2.94 — turšica gld. 3.11
— oves
Ustnica.
Besednikova.   G. J. K. v B. Kadi vstrežemo Vaši  želji — druž-. bine knjige dobite razun  »Oglenice" in nekaj zvezkov „Ve-černic," ki so že razprodani. — S. G. v K. Močno razveselili! Zgubljeni številki dobite. — J. P. v T. Vašej želji vstrežem, kakor hitro bo mi mogoče, znabiti do 10. prih. meseca.
Izdajateljka: K. Janežič. — Odgovorni urednik: Š. Janežič. — Tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu.