—   195   —
Potovanje
po nekterih jugo-slavenskih krajih.
Spisal M. Verne.
18. pismo.
Dragi prijatei!
Železnica pelje po lepi Celjski dolini poleg reke, ki ee ji Vogelna pravi, in potem med zalimi griči čez Šent-Jurje pri Tabru, čez Ponikve in Poljče, od kodar se kmalo v prijazno, dobro obdelano ravnino pride, v kteri se na severni strani železnice Bistrica, prijazno slovensko mestice, vidi. — Dalje naprej sim prišel v lepo, sila veliko ravnino, ki se do Maribora in proti jugo-izhodu čez P tuje širi. Tu je Račje (Kra-nichsfeld), tisti znameniti grad, kjer so se bili v letu 1670 grofje Peter Zriny, Franc Frangepani, Franc Na-dasdi in Erazem Tatenbach zastran svojih madžarskih pravic zoper cesarja Leopolda I. zarotili. — Kmalo sim prišel po ti veliki ravnini, ki se mi je pa v nekterih krajih močirna in premalo obdelana zdela, v Maribor, kjer sim L4 ur ostal.
Maribor (Marburg), za Gradcam nar veči in nar lepši mesto na Štajarskim , stoji v posebno prijaznim kraji na levi strani mogočne Drave. Ravnina in hribje okrog mesta so dobro obdelani, in veliko žita in vina se tod prideluje. V zalim mestu, ki šteje čez 4000 stanovnikov, nisim razun dveh spominikov, ki na hude silovite čase opominjata , nič posebniga našel. Na tergu pri veliki farni cerkvi je nek kamen z nemškim napisani , ki pripoveduje, kako je nek česk dragonar z ime-nam Venceslav Karlik 5. rožnika 1809 zgol sam v mesto pridirjal in tu Francoze dražil in strašil, dokler ga niso vjeli in umorili. Drugi spominek pa je v farni cerkvi, namreč zastava (jbandero) trojne barve — bele, rudeče in zelene — s kakoršnimi so se v poslednjim punta leta 1843 in 1849 Lahi bahali. V ti hudi vojski seje polk „Kinski" posebno hrabro sponašal, in pervi bata-lion njegovih brambovcov se je v letu 1849 vLivorni te zastave polastil in jo v Mariborsko farno cerkev hraniti dal, kjer v nemškim in slovenskim napisu spričuje junaško hrabrost omenjeniga polka. — Serčno vesel sim bil po preteku kacih 25 let spet viditi nekdanjiga so-učenca in druziga prijatla g. Jakoba Traun-a, ki je v Mariboru pravosrednik. Kako čudno vender osoda na vse kraje naše prijatle razkropi!
Drugi dan popoldne sim iz Maribora po železnici dalje odrinul. Železnica pelje kmalo med zale griče, polne lepih vinogradov, — in potem po precej dolgim podzemeljskim predoru fTunnel). Kmalo se pride, vedno med griči, k nekimu gradu, ki mu po nemško „Spiel-feld" pravijo, in kjer se spet veliko polje prikaže, po kterim reka Mura teče. Blizo tega grada, kjer ni slovenskiga jezika več slišati, je poleg železnice na desni strani Mure majhin terg z imenam Ernavž LEh-renhausen). Na zalim griču poleg terga stoji lep grad grofov Herberstein-skih, in pri gradu zala kapelica, ki je mertvaški spominek (Mausoleum) knezov Ekenberških.
Od tod se pride kmalo na krasno, poldrugo miljo dolgo in tričetert milje široko Lipniško polje med Muro in Sulmo. To krasno in rodovitno polje se imenuje po Lipniei. lepim tergu pri reki Sulmi, v ktero se tu druga reka z imenam Lažni ca izteka. Terg, ki se iz železnice prav lepo vidi, šteje kacih 170hiš in mende do blizo 1100 duš. Lipnica je berž ko ne ena nar sta-rejih vselitev v deželi; gotovo so že nekdanji Rimljani tu stanovali, ker se pri sedanjim tergu semtertje še mar-sikakšna rimska starovina najde. Tudi tu mi ni bil spomin nič kaj zvest, in dolgo sim ga napenjal, prej ko mi je na misel prišlo,  de so Rimljani sedanjo Lipnico
—   196   —
Murelo (Muraela") imenovali. Ob poznejih silovitih časih je bila tudi Murela razdjana, pa v 9. stoletji je Lip-nica že spet znamenito mesto bila; in še le v letu 1473 ji je cesar Miroslav IV. mestne pravice vzel zato, ker se je bila Matiju K or vinu (kralju Matjažu?!) udala, in od takrat ni več mesto, tcmuč le terg.
Na desnim bregu reke Sulmc , nad Upniškim ter-gam stoji na lepim zelenim griču krasen grad, ki se mu Sekau pravi, in kjer so nekdaj Sekovški škofje stanovali. Ta grad je silno star, ker so ga Soluograški nadškofje že v 12. stoletji sozidali in Lipniški grad imenovali. V letu 1219 so ga pa Sekovškim škofam dali, in od takrat se Sekau imenuje.
Po omenjenim polji se pride v Lebring, in od tod kmalo v terg Vi Id on. Ta terg stoji na desni strani Mure na neki višavi prek hriba, in šteje čez 100 hiš in čez 600 prebivavcov. Nad tergam se vidijo verh hriba razvaline znamenitiga veliciga grada, kjer so od 11. do 14. stoletja mogočni Vil (Ionski gospodje stanovali. — Od tod je po lepim rodovitnim polji se tri milje v Gradec, poglavno mesto prelepe Štajarske dežele, kamor sim kmalo po šestih zvečer prišel.