Pravopis v ljudski šoli. Ucitelj mora svoje učence toliko izobražiti, da šolo zapustivsi znajo čisto in lepo govoriti, pravilno pisati in svoje misli v lepem in logičnem redu zapisovati. Koljko so v tem šole starega kopita storile, dasiravno smo v šolo hodivši polno knjig pod pazdulio nosili, je obče znano. Sicer se je tej napaki že po boljših šolah kolikor toliko slovo dalo, vendar se pa še ne niore tajiti, da ni povsod tako, kakor bi ningln biti, in bi tudi labko bilo. Očitna šolska spraševanja in učiteljski zbori to glasno pričajo. Nekteri učitelji menijo, da je ves nauk Ie v branji, pisanji in številkanji, in da je vse drugo za ljudske šole nppotrebno; drugi pa svoje učence mučijo s praznimi in puhlimi gramatikalnimi vajami in pravili, in bi radi zavoljo tega svojo šolo na svečnik postavili drugim v zgled. Pervi menda prezirajo, kar je že davno znano, da ne more nihče prav čislati reči, kterih ne pozna. Tako ne more tudi naša tnladina svojega jezika prav Ijubiti in čislati, ter njega krasoto in niiloto dostojno spoznati in ceniti, ako ne ve, da je on njibovim duševnim močem naj žlahtniši biser, in veliko vreden, ako se ga nikdar ni prav učila. Drugi pa ne vedd, da učencem nič ne koristi, ako znajo tudi vse od glasoslovja, oblikoslovja in besedoslovja, če pa tega ne znajo djansko rabiti. Gramatiko naj bolj na tanko uče srpdnje šole, kjer ,,jezikrt kot znanost obdelujejo; mi ljudski učitelji v tem obziru dovplj storimo, ako svoje učence toliko daleč pripravimo, da znajo pravilno govoriti in pisati. Naj lože in pa naj prej učitelj v tem doseže svoj namen, ako uči rnaterni jezik kot imenitno celoto na podlagi naših šol- skih beril. Berila naj bodo našim ucencem zlatsi polne jame, iz kterih naj zajpmajo vse nauke. Zato napak ravnajo in se v tem zeld pregrešijo tisti učitelji, kteri berilne vaje z učpnci le mebanično prebirajo, ne vedoči, da je boljše eno versto pisati, kakor deset strani brati, in da se nauk le takrat v kri in meso spremeni, kedar ga učitelj vsestransko in jedernato obravnava. Pesniki in pisatelji ne bprejo dela slavnih mojstrov le za kratek čas, ampak iz drugega in pa imenitnišega namena, tako tudi berila niso za to, da bi se le brala, anipak da se uče učenci po berilnib vajah; če so se berila prej na vse strani obširno in kolikor mogoče na tanko obdelale, ali se ne vtisne nauk globokeji v spomin in serce ? Zato je prav važno, da se obdeluje nrava, jezik, spisje in pravopisje na podlagi berilnih vaj. Za pravopisje je prav dobro še tudi lo, ako učenci iz berilnih vaj le posamesne besede spisujejo, in nikoli ne praznih, raztprganih in puhlih stavkov. Toda učitelj si mora prizadevati, da se učenci že od pervpga privadijo, da jih pri tem podpirata uho in okd. Zato naj si učitelj prizadeva, da bo vsplej čisto in pravilno govoril, tako tudi učenci. Vse graje vredno navadno naj nikar ne posnema, da bi posamesne besede pačil, kakor jih pačijo v kraji, kjer učitlari, ampak le književnega jezika naj se poslužujc. To veliko pospešuje pravopisje. Tako pa naj tndi že pri pervem branji na to sili, da si ucenci pisavo posamesnih besedi zapomnijo, da pozneji njib okd napačno pisavo precej zapazi. Sej je že davno znano, da podoba, ktero si otrok dobro v spomin vtisne, se pozneji ne da več tako lahko iz spomina odpraviti. Se veliko več vredne za pisavo so pa berilne vaje, ako jih učitelj potem, ko obdela nravo, jezikoslovne in ako mogoče tudi vaje iz spisja, rabi za pravopisje, tako, da z učenci berilno vajo stavek za stavkoin predelajo in sproti zapisujejo in da jo tako dobe v drugi podobi. Tako učitelj nauk sproti ponavlja, in ga vedno bolj pojasnuje; pa tudi jezik, spisje in pisavo si tako roke podajajo; vendar učitelj nauka ne sme meriti po svojem kopitu; sej je znano, da hrana, ktera odraščenim koristi, dostikrat otrokom škoduje, tako tudi ni že vse za učence, kar je za učitelja. Potrebno je tedaj, da se učitelj vselej pred naukom vpraša: Ali pa bodo to tudi moji učenci razumeli? — Konečno kažem še z zgledom to, kar tii terdim, in sicer na 15. vaji pervega berila wBog vse vidi". Kaj je napis, tej vaji? — Od koliko oseb smo brali v nji? — Kako jima je bilo ime? — Dobro, zapiši to! 1. Kaj je J. A. rekel ? Kaj pa je A. na to svojemu bratu J. odgovorila? — Tudi to bodete zapisali. 2. Pa Ančika mu na to reče: nCe me pelješ v tak kraj, kjer naji nihoe ne bo videl, grem s teboj". Kam bi bil tedaj J. rad peljal svojo sestro A. ? — Ali je pa A. sla z njim? — Zakaj ne ? — Zapišite! 3. nTedaj misli J. peljati svojo sestro A. v mlečnico, da bi tam polizala polno skledo smetane, pa Ančika se je bala, da bi ju sosed z dvoriša ne videl, in zato ni sla z njim". Kam bi jo bil pa potem rad peljal? — Zakaj ni šla z njim in ga ni vbogala ? — Dobro, le pero v roke ! i. nSedaj hoče pa Jakec peljati svojo sestro Ančiko v kuhinjo, da bi tam polizala poln lonec sterdi, ali Anoika zopet ni šla z njim, ker se je bala, da bi ju soseda materi ne izdala". Kam bi bil rad.J. še nazadnje peljal svojo sestro A.? — Kaj pa mu je ona na to rekla in na koga ga je spomnila? — Kaj pa je J. na to djal? — Zapišite tedaj še to! 5. ,,Nazadnje je hotel Jakec svojo sestro Ančiko še v klet peljati, da bi tam v temi jabelka jedla, ali Ančika mu reče, da bi ju (am pa ljubi Bog videl. Jakec se tedaj prestraši, in ne zapeljuje dalje svoje sestre Ančike, ter se poboljsa. 6. Kaj je J. potem rekel? 7. Kaj pravi lepi izrek pri tej vaji? Zapišite vse te! Fr. Oovekar.