877
Ljubomir Simovič (1935):
(XXI)
ČELADE     Sončnice so strohnele. In pobiravci sončnic in njihovi stari inštrumenti zibelke in lesene frule. In tudi ona ki se je nisem nikoli spominjal brez pomisleka na ladjico otovorjeno s senom in sijajem ščipa. Dokončani sadež hruške je bil le zasnutek za njeno plodno telo. Njeno bleščeče telo le zasnutek za prah.
Gnila jesen in mrzel svet
na nebu in na zemlji zlato se stresa in trohni
zmagovavci, močnejši hudodelci,
zaslepljeni v metežu žita na skednju, razgibani
od vetra, ne bi rekli
z drevesa spoznanja dobrega in zla sadežev da smo se preobjedli.
Radoslav Dabo
In zdaj, blodeč po rodnem kraju, zmagovavci brez tekmeca,
medtem ko nam pred rokami razpada cvet,
groza obhaja ogenj, se odmikata voda in sadež
in nas izbe druga v drugo preganjajo,
v krogu otrok in vaških norčkov
stojimo, blesteči zmagovavci, le zasnutek za prah.
Sklonimo glavo da bomo sprejeli zavzeti svet:
sončnice so strohnele
in pobtravci sončnic
in njihovi stari inštrumenti
zibelke in lesene frule.
Le težo prahu merijo vaške tehtnice
po obrežjih trohnijo plodovi morja
in gozdove navdihujejo mrzle sape.
Česa naj se zdaj loti naša roka, kaj ustvarja samo prah?
878