Gogol je s svojo satiro napovedal boj oficijelni Rusiji in drugi njegovi nasledniki so ga nadlegovali. Ostra kritika, zavita v satiro romana, je bilo glavno orožje ruskih svobodomiselnih slojev zoper birokratični pritisk. Marsikateremu pisatelju je povzročil pregnanstvo ali ječo, toda slednjič se je pa vendar pričela rušiti stara trdnjava.
Dasiravno je pa Gogol tako ostro bičal birokratično rusko korupcijo, vendar ni bil on nikakor revolucijec, niti ne konstitucijalec po naših pojmih, ampak Rus, ki je prisegal na „samoderžavje" in bil globoko veren. Popotovanje v sveto deželo je naredilo nanj silen vtis; v poznejših letih je živel kot asket, postal mistik, trpinčil svoje telo z bičanjem in na drugačne načine, kar je pa skrbno prikrival svojim tovarišem, in drugi del svojega največjega dela, slavnega romana ,,Mrtve duše" je sežgal pred svojo smrtjo najbrže tudi iz asketičnega motiva,  da  bi Bogu  doprinesel  dragoceno žrtev.  Največji
narodih, pri Rusih (biline) in pri Jugoslovanih, zlasti pri mohamedancih.
Kateri so torej pogoji za eksistenco narodne epske pesmi ? Predvsem je treba zgodovinskih dogodkov, ki sežejo v dušo vsega naroda. In v Bosni sta trčili obe veri, katoliška in mohamedanska, druga ob drugo, vsa zgodovina je nepretrgana vrsta verskih bojev. V teh bojih je prestopilo skoro vse plemstvo k islamu. Obdržalo pa je stare običaje in ljubezen do domovine. Oni so bili svobodni rod v deželi, ki se je potepal po bojih, živel brez skrbi v slavi in moči, raja pa je obdelovala polje za svojo gospodo. Ob zabavah in slovesnih prilikah pa so jim pevci prepevali o junakih, ki so se odlikovali v bojih zoper gjavre, o lepoti devojk itd.
Pevci so nekateri iz poklica, drugi zaradi zaslužka, kajti bogati age in begi sijajno obdare onega, ki jim poje po volji. Za šest tednov je dal neki beg svojemu pevcu dva vola in
POGLED NA CARIGRAD IZ ZLATEGA ROGA
portugalski pesnik Camoens je v zobeh držal svojo epopejo Luzijado ter tako plaval k bregu, ko se je ladja razbila, in bil pripravljen umreti rajši sam, da le reši svoje delo, Gogol je pa pred smrtjo sežgal svoje najlepše delo, da bi Bogu prinesel žrtev za svojo dušo.                                Dr. L. L.
05960
O cpični pesmi bosenskih mohamedancev je podal vseuč. prof. Murko zanimiv informativen članek. » Doslej so bile znane olikanemu svetu le srbske narodne pesmi, ki jih je zbral Vuk St. Karadžič, o živi epiki v Hrvaški in Bosni se ni mnogo vedelo, dokler ni izdala Matica Hrvatska pod redakcijo dr. Luke Marjanoviča Hrvatskih narodnih pesmi. (3. in 4. zvezek: Junačke pjesme muhamedovske.) Medtem ko je življenjska sila narodne epike že povsod prenehala, vidimo skoro pred svojimi očmi njeno življenje pri slovanskih
Zeitschrift desVereins fiir Volkskunde in Berlin. Heft 1., 1909.
pet cekinov. Zato mnogi popuste kmetije in gredo popevat, ko so se navadili kakih dvajset pesmi, od katerih imajo vsak dan eno pripravljeno. — Pesmi obsegajo včasih do 3030 verzov.
Toda kako si je mogoče zapomniti tako množino? Omeniti je treba, da si pevec zapomni le dejanje dogodka, katerega okrasi z onimi poetičnimi podobami, ki jih je vajen. Te trope in figure so pa splošna narodova last, kajti jezik je tudi v navadnem življenju poln pesniških podob. Saj je vsak že slišal one ljudi, kako konsekventno se poslužujejo istih pridevkov: Sinje more, črne oči itd. To je vedno v naivni dobi razvoja, ko narod pozna samo lepoto in ne ironije. Pevci so pa kolikortoliko tudi pesniki, kajti ves narod ne poje, kakor se je večkrat mislilo o narodni pesmi: tudi narodna pesem je individualna. Tradicija, pevčevi doživljaji, vse to je združeno v pesmi. Tako so pesniki tudi specialisti v svoji stroki: eden zna dobro devojke opevati, drugi sed-lanje junakovega šarca, tretji junaka v orožju.
237
ABD UL HHMID turški sultan
Pesmi prednašajo na tamburici, ne na goslih kot srbski guslarji. Prvih sto verzov gre počasi, slovesno kot moha-medanski obredi, potem pa tako hitro, da se jim komaj sledi.
Niti najizurjenejši steno-graf ni mogel dohajati, ko so v Zagrebu zapisovali pesmi pod vodstvom dr. Marjano-viča. Bilo je devet pevcev, ki so jih v ta namen povabili iz Bosne. Pri dolgih pesmih se pevec utrudi, da mu pot curkoma teče po licu.
Starost pesmi se pozna iz vsebine. Opevajo se boji iz XVII. stoletja. Toda historična podlaga je bolj v ozadju, v ospredju so junaki in njihovo sovraštvo do druge vere. Celih vojsk se ne popisuje, ampak posamezni dvoboji junakov, kakor tudi Homer opeva le junake, ki premorejo več kot cele vojske. Čeprav so pesmi primeroma zelo mlade, vendar se berejo kot popisi srednjeveških turnirjev, kajti plemstvo je bilo v vsem skrajno konservativno in se je držalo z vso trdovratnostjo starih tradicionalnih običajev.
Junak pesmi je Mustaj-beg, ki je moharnedancem to, kar Srbom Kraljevič Marko. Da se krščanskim junakom slabo godi, je umevno. Toda tudi turški junak mora marsikatero preslišati, kajti pevci se natanko drže tradicije ter se ne laskajo nobenemu begu. Včasih se zaraditega tudi spopadejo s svojim gospodarjem, ki ni zadovoljen, da dobiva junak v pesmi slabe priimke.
Iz pesmi se dobro spoznajo kulturne razmere in nazi-ranje ljudstva. Živobojne slavnosti s kolom, turnirji, pohodi, vse to je dalo dovolj impulza, da se je mogla razviti poetična moč.
Na vsak način pa je vprašanje o življenju epske narodne pesmi dovolj zanimivo, zlasti za Jugoslovana, kajti v tem oziru se je še malo storilo.           /. T.
CSS653
Dr. Hristo P. Stoilov. V Plovdivu je umrl mlad bolgarski učenjak, dr. H. P. Stoilov, o katerem veljajo besede srbskega pesnika Branka Radičeviča:
„Mnogo hteo, mnogo započeo, čas umrli njega je pomeo!"
Porodil se je dne 15. avgusta 1.1880., študiral je na sofijski gimnaziji in filozofijo na sofijski univerzi. Ko je dovršil vse-učiliške študije v Sofiji, se je podal s pomočjo ministrske podpore študirat na Dunaj, kjer je bil učenec prof. Jagiča in je posebno proučeval slovansko filologijo in folkloristiko. Vrnivši se z Dunaja, je pričakoval, da dobi profesorsko službo na sofijski univerzi, kakor se mu je obljubilo, toda pričakovalo ga je dvojno razočaranje. Ni dobil službe na vseučilišču v Sofiji, temveč na gimnaziji v Plovdivu, kjer je bil imenovan za profesorja nemškega jezika namesto bolgarskega. Ta okolnost je bila bržkone tudi povod njegovega hiranja in  prezgodnje smrti.   Literarno  je  deloval
samo tri leta, in v teh treh letih je spisal precej spisov, ki pričajo o njegovi veliki nadarjenosti. Prvi spis Stoilova „Po vaprosa za Veda Slovena" je bil objavljen v listu ,,Učilišten Pregled". Izmed njegovih spisov še imenujemo: ^Konstantin Jireček", „Dejnostta na Venelina po bolgarskiju folklor", „Gorno-džumajski govor" i. dr. Najnovejši spis je Stoilov izdal pod naslovom: „Vrhu bolgarskite i slavjanski gatanki". jakim Gruev. Meseca septembra so vsa bolgarska narodna in literarna društva slovesno obhajala sedemdesetletnico bolgarskega učitelja, pisatelja in rodoljuba Jakima Grueva, katerega ime je tesno združeno s slavno dobo bolgarskega narodnega preporoda. Gruev je namreč eden izmed tistih še živečih bolgarskih rodoljubov, ki so se borili zoper grcizem in za cerkveno neodvisnost. Gruev se je porodil 1. 1828. v Koprivštini in je bil najprej učitelj v Koprivštini in potem v Plovdivu. Učiteljsko službo je opravljal do 1.1868., ko je postal pomočnik pri plovdivskem turškem uradu. Ob času bolgarske vstaje je bil vjet in interniran v Carigradu. Po osvoboditvi je bil ravnatelj (minister) narodne prosvete v južni Bolgariji in pozneje je bil ravnatelj dekliške gimnazije v Plovdivu. Gruev je spisal mnogo izvirnih del in je tudi veliko prevajal iz turškega, grškega, ruskega in francoskega jezika. Od njegovih spisov imenujemo: „Osnova za bolgarska gramatika", ,,Kratka logika", „Sveštenna istorija", „Kozmografija", „Osmanska gramatika" i. dr. Za zgodovino bolgarskega preporoda imajo veliko vrednost Gruevi „Spo-meni".                                                                      Fr. Št.
C89593
Slovaška grobova, Kakor je menda znano, pripadajo Siovaki k dvema veroizpovedanjema: katoliškemu in protestantskemu. V zadnjem času sta Slovakom umrla odlična rodoljuba in pisatelja protestantskega veroizpovedanja, in to : Jan fllexander Fabrg, župnik, in Karol Hrdlička, župnik v pokoju.  —  Jan HI, Fabru je umrl 14. oktobra po
SULTANOVA PRLRČR V  ZANZIBflRU PRED L. 1896.
dolgi želodčni bolezni. Na njegovem grobu je nameraval govoriti dr. Vladimir Fajnor, a mu ni bilo dovoljeno, dasi-ravno je dr. Fajnor zatrjeval, da vsled njegovega govora ne