Štev. 3 V Ljubljani, 15» februarja 1918. Leto L Izhaja vsak petek. Naročnina za tekoče leto 12 K, za polovico 6 K. Posamezne številkel24 vin. Uredništvo: Mestni trg št. 17, II. Upravništvo: Sodna ulica štev. 6, pritličje desno, inserati po dogovoru. Lepo je, da se govori navdušeno za dom in poje; še lepše pa se meni zdi, če zanj gre vsak na delo svoj' J os. Stritar (»Drobu Morje! Morje adrijansko! Med največje sile na zemlji štejemo morje. Obsega več kot % vse zemeljske površine. Ob morju so nastali prvi začetki človeškega napredka. Ob morju so zrasli in živeli najbolj svobodni, najbolj pogumni in zdravi, krepki narodi. Ti so si ustvarili najlepše in najbogatejše življenje ter so si pri dobili za napredek ved in človeštva največ zaslug. Ob morju vidimo, kar ima svet pokazati krasnega v umetnosti in kar je nastalo mogočnega v gospodarstvu. Morje, ki objema na zapadu vso našo zemljo od severa do juga, bo dajalo tudi Jugoslaviji največji pomen. Morje nas bo družilo, morje krepilo, morje redilo in morje slavilo. Po trgovini, industriji in brodarstvu cenimo obmorsko gospodarsko življenje. Iz prometa v pristaniščih je to razvidno. Za presojo je najbolj merodajno število ter velikost ladij, ki prihajajo v luke in odhajajo, razven tega prometa v pristanišče in iz njega vodečih železnic. Med pristanišči, ki prihajajo v upoštev pri preskrbi Srednje Evrope z živili in potrebščinami, stoji po velikosti in važnosti T r s t na 5. mestu. (V Trst je prišlo 1. 1913 14.231 ladij, ki so obsegale skoraj 5V2 milijon ton.) Reka je bila po velikosti došlih ladij skoraj polovico manjša od Trsta, ta pa nad trikrat manjši kot London. Med domačimi, avstrijskimi pristanišči, katerih je 136, prekaša Trst po velikosti trgovskega prometa daleko vsa druga. Dočim je priplulo v Trst leta 1913 ladij za okroglo 5V2 milijona ton, so imela razven Trsta le še štiri naša pristanišča (Split, Z a d e r, P u 1 j in O p a t i j a) čez 1 milijon tort ladijskega prometa. Gruž in Šibenik sta imela % milijona, vsa druga pristanišča pa manj kot V2 milijona ton. Med njimi je 91 malih pristanišč, celo z manj kot 100.000 tonami. Vzlic temu, da je prišlo v Trst le 18%, v dalmatinska pristanišča 53%, istrskfi 23%, v furlanijska še niti 1% vseh v avstrijska pristanišča došlih ladij, ima Trst pomorsko trgovino, ki prekaša ono vseh dalmatinskih, istrskih in furlanskih pristanišč skupaj. Na avstrijski pomorski trgovini je vdeležen Trst s 57%, dalmatinska pristanišča le s 24%, istrska s 14.6%, furlanska z ostankom. Ni torej nobenega dvoma, da je Trst najvažnejše in najpomembnejše pristanišče na vzhodni jadranski obali, katerega se moramo Jugoslovani oklepati z vso svojo močjo. Posebno važnost je začel zavzemati Trst zadnjih pet let pred vojno, ker se je med tem časom neznansko razvijal. Zadnje leto je prišlo v njegovo luko za 37% ladij več, kot pred 5 leti, promet vse pomorske trgovine pa se je dvignil v tem času celo za 65%. Nara-stek po številu in velikosti ladij je bil večji samo še v Rotterdamu, kar se tiče pomorske trgovine, ga je v napredku sorazmerno prekašal edinole Marseille. Posebno veličino in pomen daje Trstu prekmorski promet. Iz avstro-ogrskih pristanišč je prišlo sicer v Trst več ladij (10.122) kot iz inozemstva (4.109 ladij), a ladijce v domačem prometu so obsegale le 2 milijona ton, inozemske ladje pa 3Vt milijona ton. Baš temu dejstvu se ima Trst zahvaliti za živahno gospodarsko življenje in nagel napredek zadnjih let. Za nas Jugoslovane in zlasti za nas Slovence je Trst tem večje važnosti, ker tvorijo prav naše dežele njega zaledje. Napačno je mnenje, da spada k zaledju Trsta vsa Avstrija, ali morda še kaj več. Avstro - ogrska je deležna na tržaškem železniškem prometu z 24 milijoni q. Na Nemčijo, Italijo, Švico, Srbijo in druge države odpadejo le 3 milijoni q. Od prometa 21 V* milijonov q, ki odpade na Avstrijo (brez Ogrske in Bosne-Hercegovine), znaša promet po našem slovenskem ozemlju več kot polovico — 52%! Na Moravsko in Češko odpade 25%, na Dunaj 18%. Na vse druge avstrijske kronovine odpade prometa le 5%. Iz tega sledi, da Trst za nemške avstrijske dežele ne prihaja v poštev kot zaledje. Zlasti je to razvidno, če upoštevamo le železniški dovoz, v pristanišče. Iz našega ozemlja se uvaža v Trst 56% vsega blaga iz države, absolutno 72.000 vagonov. Tudi Češka in Moravska se živahno udeležujeta dovoza v Trst in sicer s 30%, četudi tekmuje cenejša Laba z železnicami, ki vodijo k jadranskemu morju. Iz vseh drugih avstrijskih kronovin znaša dovoz v Trst komaj 14%, od teh iz Nižje Avstrije le 7.5%, Zgor. Avstrije 0.85%, iz Solnograda le 0.80%. V teh številkah leži potrdilo za opravičenost češke zahteve, d^. naj bi preko nemške ali madžarske zemlje vezal jadransko morje s češko državo poseben prehod ali koridor. Zanimive so številke železniškega prometa v Trstu, ker kažejo v danih razmerah tem večjo važnost lege našega ozemlja. Ako je bil promet že dosedaj, ko nas je vlada povsod zanemarjala, povsod zapostavljala, Nemce pa neznansko pospeševala, tako velik, si lahko mislimo kakšno gospodarstvo bi se moglo razviti ob našem morju, ako bi Jugoslovani dobili svobodno državo. Promet bi se nedvomno še dvignil, čim .bi se nagnile proti Trstu razven slovenskega ozemlja še druge jugoslovanske pokrajine . . . Ker že povzdigujemo pomen in važnost Trsta, ne smemo prezreti pri tem najbolj žalostne okolščine, da mi Slovenci danes nimamo veliko od — Trsta in morja! Naše je bilo in je jadransko morje, a tujec gospoduje njemu, tujec bogati od njega. Tudi na morju tlačanimo Jugoslovani drugim narodom. Po-tujčevanje, ki se vrši z vsemi strašnimi posledicami po obmejnih mestih na Štajerskem in Koroškem, nam je uničevalo naš rod tudi ob morju. Povrh še smo Jugoslovani tujim trgovcem vozili po morju brodovje, zanje smo ropali ter za njihove obmorske palače uničevali svoje hrastove gozdove. Velik del slovenske ter hrvatske zemlje, več kot polovico Dalmacije, Hercegovine smo sami sebi ogo-lili. Tako smo si uničili kmetijstvo in ž njim tudi trgovino . . . Pred 100 leti nam je pel Vodnik, da nas redi morje, a zopet je minilo 100 let, mi se pa še vedno ne zavedamo velikosti in vrednosti svoje domovine. Res je, da nas je tlačil tuji nam vladni sistem, a tudi naša napaka je bila, da smo premalo poznali svojo zemljo, ali da je sploh nismo poznali! Iz tega naglavnega greha morda vendarle-izvira vse, kar smo zamudili, da nismo danes Jugoslovani gospodarji jadranskega morja. V bodoče bo treba to na vsak način popraviti. Morje je tista najširša in najboljša cesta, ki si jo Jugoslovani po lastni malomarnosti in zanikarnosti ne smemo več zapirati. Polna naravnega gospodarstva je naša domovina, v zdravem narodu je dobro razpoloženje za največjo trgovino. Najboljši dei našega naroda raste ob morju. Na morje pa naj neprenehoma opozarja časopisje tudi one, ki čepe v zapečkih zaledja. O morju naj govore knjige, na morje naj opozorijo učitelji naroda, kulturni delavci, narodni gospodarji in politiki . . . Ako hočemo biti Jugoslovani v svoji državi kulturno mogočen, gospodarsko vpliven in politično močan narod, moramo postati pomorski po vsej svoji vzgoji in po vsem svojem življenju! Proti morju, od koder nam sije zarja bodočnosti obrnimo svoje oči, proti morju pa obrnimo tudi vse svoje moči! _________Rb. Kar svet stoji, tako je bilo zmerom: Kdaj priborila si ideja kaka veliko zmago svojo je brez borbe, brez žrtev in brez mučenikov? Visoke misli čar je čudovit! Ljudje izbrani, dobri, duhoviti takoj za njo v boj planejo srditi. Velika misel pa pred njimi hodi. od zmage jih do druge zmage vodi. A. Aškerc (»Trubar«). Ne udajmo se! Tri in pol leta divja najstrašnejša vojna, odkar obstoja svet. Človeški spomin ne pomni, da bi bilo prestalo človeštvo toliko gorja, kot v tej vojni. Globoke brazde ie začrtal ognjeni plug v svetovno življenje. Nikomur ni prizanesel; ne velikemu, ne malemu. Vsakdo nosi svoj križ trpljenja, vsak objokuje žrtve in izgube. A še ni konca, in nihče ne ve, kdaj pride ura, po kateri hrepeni ves svet, po kateri hrepenimo nič manj tudi mi Slovenci. Ko je izbruhnila svetovna vojna, je bilo, kot bi na mah zastalo za trenotek vse človeško življenje. Naši očetje, brati in sinovi so pustili sredi žetve koso in srp, odložili so v rudokopih kramp in lopato in po uradih so zapuščali nedokončano delo in hiteli v velika zbirališča — pod zastave. Od Save, Drave, Soče do Mure, izpod Ojstrice in Pohorja ter Slovenskih goric, od Koroških planin pa tja do Hrvatske in Ogrske nižine je odmeval jok naših žen in deklet. Cvet naš z dežele in iz mest in trgov je hitel v peklenski ogenj. One čase smo bili kakor čreda brez pastirja. Hrabrost in junaštvo, požrtvovalnost in samozatajevanje tisočev naših mož v slovenskih polkih pa je izzvala občudovanje vsega sveta. Slovenski polki so dali » h r b -tršče železnemu koru«. V ruskih nižinah v gozdnatih Karpatih, ob Drini in Donavi, v Dobruči in na Balkanu spi večno spanje junakov cvet in sad našega naroda. In ko je dvignila grabežljiva laška roka svojo pest po slovenskih pokrajinah naše države, takrat so bili v vrsti med prvimi — tudi zopet naši slovenski polki. Doberdob, Rombon, Krn in danes beneške ravnine hranijo tisoče grobov naših rojakov. Ko so naši možje, prepevajoči naše slovenske narodne pesmi, umirali ali stali na straži, takrat je vstal nov neprijatelj: Slovenska domovina, ki je dala toliko tisoč junaških borilcev, je morala dati tudi — na stotine »v e 1 e i z d a j a 1 c e v«. Štajerski Slovenci so vedno visoko držali svoj narodni prapor, pri tem niso pozabili svojega vladarja. Le Slovenci so bili in ljubili smo svoj jezik in rodno svojo zemljo, kot ljubi otrok svojo mater. Ta naša zemlja pa je prebogata vsega, kar rabi narod bistrega duha za svoj gospodarski in duševni napredek. Samo zato se je zahotelo neprijatelju, ki živi v naši sredi, naše zemlje. Za to se je polotil vseh, ki so bili našega naroda voditelji in jih dal pod obtožbo: »To so tisti, ki zahtevaj® slovenskih šol! T® so oni, ki zahtevajo gospodarskih izobraževališč! To so tisti, ki pravijo, da so balkanski Slovani, bratje Slovencev! Križajte jih!« Stotine je moralo za tedne v preiskovalne ječe; vrnili so se, ker so biii nedolžni. Cvetelo je o v a d u š t v o kot preje :uen-da nikjer na svetu in z ovaduštvom se je bahato širilo prilizovanje in hinavstvo gotovih ljudi. Vse se je balo. Kdor ni imel teh treh lastnosti — je moral molčati: v družbi med ljudmi in — v časopisih. Takrat smo morali napredni šajerski Slovenci ustaviti svoje napredno glasilo »Narodni List«, ker se nismo hoteli h 1 i n i t i. Leta so minila. Glas milijonov je postal premočan: dati so nam morali zopet državni zbor, dati morali zopet vsaj nekaj državljanske svobode, ker struna je že pokala. Zgodovinski dan 30. majnika 1917 je združil v Jugoslovanskem klubuv vse zastopnike našega naroda, ki jim je svoboda in narodna samostojnost Jugoslovanov, nas Slovencev, narodno veroizpovedanje. ,In še istega dne je izšla iz Jugoslovanskega kluba na Dunaju — jugoslovanska deklaracija. Jugoslovanska deklaracija zahteva, da se bme naš veliki jugoslovanski troimenski narod sam upravljati, da more svojemu narodu dati vse, Česar treba za trden človeški razvoj: gospodarske, trgovske in obrtne šole, slovenske šole, ki jih potrebuje, da se more umstveno razvijati in vseh onih pripomočkov, ki so neobhodno potrebni, da pride pod solncem na ono toplo mesto, ki inu ga do danes neprijatelj ni hotel dati. Kakšni sužnji so naši koroški rojaki, smo čitali v 2. številki »Domovine«. Štajerski Slovenci takisto nimamo po naših mestih niti ene samostojne ljudske šole kot bi jih kot polmilijonski del našega naroda imeti morali, nimamo ne ene popolne gimna.zije ali realke, da, niti svojega slovenskega učiteljišča nimamo, kaj še — svoje slovenske visoke šole. Pol milijona nas ie na Štajerskem in od teh štiripetine kmetovalcev, a imamc le eno kmetijsko šolo. In kje so trgovske iri obrtne šole? Neprijatelj nam jih noče dati in dal nam jih ne bo, če si jih sami ne postavimo. To pa bomo mogli samo tedaj, če bomo na lastnih tleh sami svoji gospodarji in/tujerodci le — naši gostje. Življenja boj nas obdaja kot malo koga. Težko breme vojne je nad nami z vso svojo Črnega morja gotovo okrog 900 km in na vzhod od avstrijske meje okroglo 600 do 700 kilometrov s 30 do 35 milijoni prebivalstva. Ker je Ukrajina poleg nekaterih kavkažkih in srednjesibirskih predelov najrodovitnejši del Rusije — lahko se primerja srbskemu Ba-natu, kjer zemlja sama rodi — in ker ima ugodno podnebje, je Ukrajina aajbogatejša ruska pokrajina. Ta ima tudi po svojem naravnem bogastvu in legi vse predpogoje, da postane prva industrijska ruska republika. Ukrajina je v prvi vrsti poljedelska in živinorejska dežela. Ta pokrajina je zalagala z žitom (rž, pšenica) vso Rusijo in je imela pred vojno velik izvoz tudi v Avstrijo. Tu raste največ ruske konoplje, tobaka, sladkorne pese. Vsa industrija v teh strokah leži skoraj izključno v ukrajinskem ozemlju. Prvovrstno govedo in konji se paso po ukrajinski travnikih. Ribištvo je na Dnjepru, posebno pa na obrežju Črnega morja, močno razvito. Velike tovarne za ribje konserve v Odesi so svetovno znane. Pred vojno je bila silno razvita industrija za žganje spirituoznih pijač, ker je iz te gospodarske panoge hotela carska vlada obogateti na veliko škodo ljudskega imetja in zdravja. Edino za kovinsko industrijo ima Ukrajina manj pogojev. Kakor pri nas tvori upravno enoto kro-novina, ki se deli na okrajna glavarstva in občine, tako se prostrane pokrajine v Rusiji delijo na gubernije, te na okrožja, ta na ujezde in ti na občine. Ruski ujezd bi nekako težo, zunaj © b mejah ia doma v deželi. Zunaj krvave naši možje in mladenk, doma krvavimo mi. Plačujemo ogromne davke in dajemo neprimerno več na vsakdanjih živilih. Vedno težje postaja življenje kmetu in meščanu naše krvi in našega jezika. Neprijatelj pa ne miruje, ne med nami po deželi, ne po mestih, ne po uradih. Koder more, nam dela škodo. Iz Gradca in Celovca nas meče v vedno večje uboštvo po brezglavih odredbah in pritiska našega kmeta, da komaj še diha, po mestih nam skuša vzeti še zadnjo betvico naših pravic in naše narodne svobode. Neprijatelj ne miruje, pa naj ima potem oblečeno to ali ono suknjo, bel ali zlat ovratnik. Treba je, da se zdramimo vsi: Kmet za plugom in gospod v mestu. Ugrabiti nam hočejo ves Slovenski Štajer. odtrgati nas hočejo od naše bodoče jugoslovanske države, da bi nas potem v dveh ali treh desetletjih oropali še naše narodnosti. Iz Slovenskega Štajerja bi radi naredili drugi K o -r o 11 n. "•ojaki! Do Vas, ki nočete umreti, nego h svobodno živeti, se obračamo: Naš li vedno stal najodločneje za nas vseh i svobodo in samostojnost v najpred- stah. Odločno se hoče boriti za nas v narodno pravo, odločno se bojevati za naš gospodarski in duševni napredek. Na Vas, Slovenci, pa je, da ga pridno širite, mu poskrbite vedno več naročnikov, ga pošiljate svojcem na fronto in mu pridno dopisujete. Vsi složno za vsakega, vsak za vse! S tem geslom pojdimo kot zvesti narodni graničarji našega troimenskega naroda trdno in neustrašno v boj za lepšo bodočnost nas vseh! Ne udajmo se! Že večkrat se je v Avstriji zgodilo, da so se provincije ločile in združile. Više ko tesnosrčni pro v inci ali zem stoji narodnost. Zloba, ki se uganja z ljudstvom, bo zadela svoje lastne povzročitelje, in morda pride čas, ko bo zapeljano ljudstvo po svoje maščevalo dolgo dobo svoje sužno-sti. Ideja, za katero se je odločil čas, se zopet in zopet na novo rodi, in zaman se trudijo njeni sovražniki z ovirami in sponami. Miha Herman drž. in dež. poslanec (1868). upravno odgovarjal našemu okrajnemu glavarstvu, samo da je mnogo večji. Do sedaj so bile v Ukrajini te-le gubernije: Besarabija (ob Romunski), Podolija (vzhodno od Buko-vine), Volinija (vzhodno od Galicije), v severni Ukrajini: minska, mohiljevska in črni-govska gubernija, v vzhodni Ukrajini: kur-ska, poltavska in harkovska gubernija, v sredini kijevska gubernija. v južni Ukrajini pa kerzonska in jekatinoslavska gubernija. Državna cerkev je rusko - pravoslavna, ki jo vodi sv. sinod. Za Ukrajino jo, cerkveno središče Kijev z ukrajinskim me-tropolitom. Rus je zelo nabožen človek, verske vraže igrajo v njegovi verski notranjosti veliko vlogo. Malo dežela je, kjer bi bilo toliko cerkva, molilnic in samostanov kot v Rusiji. Ruski pop je imel do zadnjega časa takorekoč neomejeno moč nad ruskim mu-žikom. Drugih verstev se sicer po državnih zakonih ni preganjalo, pač pa v razvoju zadrževalo. Z rimsko cerkvijo Rusija ni iskala nikakih stikov, ker je smatrala vpliv rimske duhovščine za politično nevaren, češ, da ruska duhovščina ne sme dobivati nikakih po-velij ali navodil, ki bi prihajali iz mest zunaj ruskega narodnega in državnega ozemlja ležečih, navodil, ki pa naj bi se izvajala znotraj ruskih mej. Zidom Rusi niso naklonjeni, sovražijo jih pa seveda iz gospodarskih razlogov. Duševna izobrazba se je v zadnjih letih v Ukrajini dvignila, razmeroma je Na vzhodni strani avstrijske Galicije in Bukovine ter Romunske se razprostira nepregledna ravnina, le mestoma malo valovita, ki jo imenujemo Ukrajino, ljudstvo pa Ukrajince. Nemci so Ukrajino imenovali pred vojno Malo Rusijo in ljudstvo Maloruse na razliko od Velikorusov, ki imajo svoje središče v srednji Rusiji z mestoma Moskva in Petrograd. Ukrajino pretaka velika reka Dnjeper, ki sega s svojimi pritoki in izvirki globoko v srednjo Rusijo, prejema pritoke iz cele vzhodne Galicije in vse Bukovine. namaka prerodovitno »čjorno zjom<, teče od severa proti jugu mimo glavnega ukrajinskega mesta Kijeva, potem ob Jekaterinoslavu in se izliva pri Kerzonu v veliki Odeški zaliv v Črno morje. Dnjeper je Ukrajincu to, kar je Slovencu in Hrvatu Sava, kar je Srbu Morava — Drina. Narod in ljubezen opevata te reke. Dnjeper pa je poleg tega važna prometna cesta za trgovske ladje, ki posredujejo prevoz med Črnim morjem in srednjo Rusijo; po prekopih je gornji Dnjeper zvezan z Vislo, Njemenom, t. j. z Bališkim morjem, pa tudi z Volgo. Ukrajina danes še nima severne in vzhodne meje, lahko pa že danes rečemo, da bo ta nova republika segala na sever od Pisma s fronte in iz bolnic. Pod tem naslovom bomo prinašali želje in tožbe našega vojaštva ter prosimo naše poslance, da na merodajnem mestu opozarjajo na nedostatke, ki se dajo izlahka in brez stroškov takoj odpraviti. Že 4. leto prenaša naš vojak nadčloveško trpljenje. Lajšati te bridkosti je dolžnost vseh nas v zaledju. — Od početka vojHe so pošiljali skoraj vsi listi po par izvodov v vojaške bolnice in na fronto. Vojaki na fronti in v bolnicah zelo radi čitajo. Ta duševna hrana jim je tako potrebna, kakor menaža in recimo — v sedanjih časih, ko je menaža slaba, si nadomeste to s čitanjem. Predvsem seveda vsak vojak ljubi svoje domače liste. Zato je tem bolj žalostno, da se zanemarja dolžnost glede razdeljevanja časopisja. V marsikatero bolnico prihajajo naši listi, a se mečejo proč, ker se nihče ne potrudi, da bi vprašal vojaka, ali si želi list v domačem jeziku. Ako se ne pobriga kak vojni kurat, ni navadno nikogar, ki bi mislil na to. Zato bi bilo treba urediti po vseh bolnicah, da se morajo listi razdati med ranjence. V prvi bolnici za fronto n. pr. je prišel zjutraj vojni kurat (Ceh) in je vprašal vsakega vojaka, kakšne časopise si želi. Imel je poln naročaj listov vseh jezikov. V bolnici na Ogrskem ni bilo nikakih slovanskih listov. Ob 9. dopoldne je prišel neki Madžar in je prodajal madžarske liste. Naši vojaki bi bili radi čitali, a niso imeli listov. Niti za denar jh ni bilo mogoče dobiti. V tretji bolnici v nemškem okraju n. p. so prihajali naši listi — a nikogar ni bilo, ki bi jih razdal. Gospodična, ki je imela pošto, je rekla, da se ji ne ljubi iskati vojakov. A vojak ni imel poguma, da bi zahteval časopis, dasi je bil zanj poslan. Čas je dragocen. Vojak v vojni izgubi mnogo, zato bi se mu moralo dati vsaj to, kar je najcenejše in za bodočnost morda najboljše t. j. duševne hrane. Uprave po bolnicah naj pazijo na to, da pošta izpolnuje svojo dolžnost, da se časopisi ne mečejo proč in da pridejo v roke vojakom, ki so jim namenjeni. Vojaki naj v vsaki bolnici vprašajo, če so tam njihovi domači časopisi! Obenem naj vojaki skrbe za to, da gre časopis od rok do rok, od oddelka do oddelka! — Darovi za vojake. Vsak vojak, naj je v vojašnici, na fronti ali v bolnici, je vreden našega usmiljenja in podpore. Srečen, kdor ima svojce, da mu pomagajo, nesrečen, kdor je sam in brez pomoči. Ljudstvo to dobro ve, zato ima za vojaka odprto srce. 2al, da je vojak redko deležen vseh dobrot, ki so mu namenjene. Razne govorice, ki so se ši- rile prejšnji čas, so bile le preveč opravičene ! in so zato postali ljudje nezaupni. Kdor pozna razmere na fronti, ve, kako se vse izrablja in da je navadni vojak, ki so mu darovi predvsem namenjeni, zadnji, ki kaj dobi. Zato bi bilo umestno, da se natančneje pre- i gleda, kam gredo darovi. Treba je, da se ustanove komisije, ki bi skrbele za to, da dobe vojaki, kar jim gre. Komisije bi morale imeti dostop v vojašnice, na fronto in v bolnice. Tam bi se prepričale, ali dobe vojaki svoj delež in da bi opozorile na pravem mestu, ako vojaki vsled raznih manipulacij stradajo itd. Darovi sami ne pomagajo, ako se krade.____„_ _ Gospodarstvo. Gospodarske beležke za štajerske pokrajine. Modro galico, žveplo in druge pokončevalce trsnih in drevesnih škodljivcev je še možno dobiti. V tem oziru se treba nemudoma obrniti pismeno na »Zvezo gospodarskih zadr.« v Gradcu. Občinam in okraj, nim zastopom je naročeno, da tudi zakasnele prošnje naknadno sprejmejo in vpošljejo »Zvezi«. — Slama za vinogradno vez, t. j. danes po večini ržena slama, se glasom odloka c. kr. namestnije v Gradcu ne sme rekvirirati. Posredovalnica za krmila v Eggenbergu pri Gradcu je dobila ukaz, da mora na željo vinogradnikov rženo slamo prošnjikom takoj odkazati. — Sladkorja je bilo za slovenjegraški in šoštanjski okraj za oktober in november 1917 odkazanega vsega skupaj 96.054 kg. Šoštanjski okraj jc bil prikrajšan za 2220 kg, ki so ga spotoma pobrali uzmoviči. Kdor je bil prikrajšan, naj se obrne s pritožbo na okrajno glavarstvo, oziroma poslanca.— Popisovanje fa-b o 1 k je odredil dunajski urad za ljudsko prehrano. Ker hočejo dunajski Zidje spraviti vso zalogo jabolk v svojo posest, se naj sedaj ukvarjajo občinska predstojništva, ki imajo že itak poslov čez glavo, še s tem delom. Kadar bodo zaloge popisane, pride dunajski Zid, plača za stot jabolk par petakov in jih proda na Dunaju za stotake. Tako je vzorno gospodarstvo gospodov kmetovalcev z zlatimi ovratniki za zeleno mizo! — Zelenjava bo v bodoče pomladi imela neverjetno visoke cene. Semena so večinoma v židovskih rokah in ti jih navijajo, da je joj. Tako bode veljala n. pr. špinača kilogram semena 172 kron. Kje pa je še vse drugo! — Vreme je zadnje dni »nategnilo«; vlada občuten mraz. Če še nekaj dni tako ostane, moremo računati z ugodno, rano pomladjo. Kmetovalec pričenja s predpripravami za delo na polju. — Mari- borski okrajpred uničenjem živinoreje. Mariborski okraj je štel pred vojno menda do 21.000 glav goveje živine. Neusmiljene rekvizicije so to stanje skrčile na nekaj čez 6000 glav do jeseni 1917. Sedaj je okraju ukazano, da mora tekom februarja znova spraviti na noge 1900 glav goveje živine. Pojde zadnja govedina in ostalo bo še nekaj čez 4000 telet in junčkov. Dajatev zahteva vojni erar za armado v polju in prehranjevanje mariborske garnizije. Mesa v Mariboru že sedaj skoro ni dobiti in mleka niti za dojenčke in bolnike ni več. Ta rekvizicija ubije vse: prehrano z mesom in pobere še zadnje latvice mleka. Vprege že itak ni. Človek ne bo na pomlad vlekel mesto junca plug in brano. Neobdelana polja in njive tudi ne bodo rodila. Potem se bomo menda vendar nehali enkrat vojake? — Pomanjkanje otrobov je nastalo splošno, v bodoče pa jih počasi sploh več ne bo. Ni žita in mlini stoje, dovoza pa tudi ni. Grof Clary pa hoče, da bi kmet svinje redil. Naša vsakdanja potreba žita. Avstrija potrebuje vsak dan 357 vagonov žita. Iz lastnega pridelka porabimo 197 vagonov, torej manjka še 160 vagonov. V resnici pa se do-važa iz Ogrske dnevno le 66 vagonov in iz Romunije le 15 vagonov, skupaj 81 vagonov. Tako primanjkuje celo z ozirom na skrajšano količino moke, ki je sedaj določena za osebo, na dan 79 vagonov. Tako je poročal minister prehrane. — Cena domači svinjski masti vedno bolj narašča. Tekom enega mcseca je v posamnih krajih Sloven. Štajerja poskočila od 33 K na 50 K. Zadnje dni so morale stranke ponekodi plačevati tudi že za 1 kg visoko ceno 80 K. Kaj bode na pomlad in na poletje? Glavna krivda zadene tiste umne svinjerejce za zelenimi mizami pri c. kr% namestniji v Gradcu, ki so s svojo brezglavostjo povzročili, da se je novembra in decembra 1917 po deželi ta-korekoč na slepo klalo, iz strahu pred prevelikimi poznejšimi dajatvami in iz strahu pred grozečim pomanjkanjem piče. — Nov premogokop. Iz Rajhenburga ob Savi poročajo: Trboveljska premogokopna družba namerava otvoriti v Raštanju obsežen premogokop, ki bi naj dajal dnevno do okroglo 400 vagonov premoga. Na pomlad pride sem baje 2000 italijanskih vojnih vjetnikov, ki bodo gradili stransko progo. Grade barake in opekarne. V premogokopu bo zaposlenih povprečno do 1000 delavcev. V mirnih in normalnih časih bi bilo to podjetje mnogim vir blagostanja. Sedaj pa je vsa okolica daleč na okrog vsled vednih vojnih dajatev skoro prazna živil. Gotovo je danes, da so se boljševiški poskusi po ukrajinskih gubernijah izjalovili. 1 Boljševiški nazori in boljševiški polki kot oboroženi propagatorji teh idej so v Ukrajini poraženi. Ukrajina je svobodna. Z Ukrajino smo sklenili mir. Nejasno je še besedilo sklenjenega miru. Zanima nas vprašanje: Koliko je Ukrajina dosegla svoje narodne težnje glede svojih bratov v vzhodni Galiciji, severni Bukovini in severnih ogrskih komitatih (skupno nad 4 milijone). Vojna usoda Romunske je ozko združena z Ukrajino. Če v bodočih dneh ne slišimo o miru med Avstro - Ogrsko in Romunijo, je znamenje, da ima Romunija z Ukrajino obvezen dogovor in pogodbo in da so morali naši diplomati ta dogovor sprejeti kot predpogoj za mir z Ukrajino. Znano nam je, da med Ukrajinci misel za dobavljanje živil vojujočim državam ni priljubljena. Spominjam se izreka starega ukrajinskega polkovnika pred nekaj tedni: »Želimo splošen mir, toda živil nikomur niti zrna, ki bo še nadalje prelival človeško kri.«v — Ukrajinska rada je vedno stala na staliticu narodne samoodločbe glede Ukrajincev v Avstro - Ogrski in težko, da bi se bili odrekli temu načelu, predno so podpisali mir. Naša diplomacija se pogaja tajno, pri zaprtih vratih, brez ljudstva in narodov, ki so nositelji državne suverenosti. Francoski in angleški listi prinašajo marsikaj, kar povza-mejo iz ruskih listov, toda naše časopisje mora biti invalidno brez oči, ušes in Jezika. P. bilo dobro poskrbljeno za ljudsko izobrazbo in strokovno šolstvo. To se sicer ne more primerjati s srednjo ali celo zapadno Evropo, vendar ne stoji pod povprečnostjo šol v Galiciji, Bukovini, Hrvatski ali Ogrski. Ukrajina ima svojo veliko zgodovinsko preteklost v bojih s Turki, Poljaki in Velikorusi, ki so jo v 17. in začetkom 18. stoletja priklopih k Moskvi. S tem je prenehala slavna doba ukrajinskega Siča in zapo-roških kozakov. Rusija je stopila z vlado Petra Velikega (1689—1725) v moderno zgodovinsko obdobje. Odslej deli tudi Ukrajina svojo usodo z velikorusko državo v dobrem in slabem. Dejstvo je, da se Ukrajinci ločilo od ostalih Rusov po svojih običajih, življenjskem nabiranju, pa tudi po jeziku. Sredi 19. stoletja je nastopil v Ukrajini ob znanstveno raziska-vanje in izdajanje časopisov in ukrajinsko pisanih knjig oprt, narodni preporod,' ukra-jinotilstvo. Narodnjaki te smeri (narodopisec Florinski, pesnik Sevčenko i. dr.) so hoteli samostojno, svobodno Ukrajino, kteri naj pri- • padajo tudi avstrijski Ukrajincu — pri ngs pred vojno Rusini nazvani. Nastali so veliki boji in preganjanja. Carska vlada v Petro-gradu je bila silno nezaupna napram ukrajinskim narodnim voditeljem in dunajska vlada je skrbela za to, da se narodno ukrajino-filstvo ustavi na vzhodnjih galiških mejah. Ideje ukrajinskih rodoljubov so danes dozorele. Ukrajina se smatra za svobodno repulfliko, ki jo vodi »Ukajinska narodna rada (svet)«. Ta je sestavljena iz vseh slojev, najmočneje so zastopane nižje ljudske plasti. Boljševiški svet v Petrogradu je revolucionaren, ukrajinska rada je evolu-cionarna. Revolucija (nagel, nasilen preobrat) hoče na mah vse predrugačiti: podržaviti zemljo, jo gospodarski pravično razdeliti, podržaviti in pod delavsko nadzorstvo spraviti tovarne, podržaviti banke itd., proglaša popolno versko svobodo in od države in cerkve neodvisno šolstvo, osnovano na temelju občanske nravnosti. V narodnem pogledu so boljševiki mednarodni, svoje gospodarske in kulturne nazore hočejo s silo uresničiti tudi po ukrajinskih in vseh drugih ruskih gubernijah, da, po vsi Evropi, po vsem svetu; za to delo kličejo na pomoč mednarodno socialno demokracijo vsega sveta. — Evolucija (razvoj) ukrajinske rade jemlje za izhodišče sedaj obstoječe dejanske gospodarske in kulturne razmere, iz teh naj se mirnim potom v zmislu novih socijalnih misli razvijejo nove raimere na podlagi zakonov, kakor jih sklene ukrajinski demokratski državni zbor. Iz sedanjosti naj zraste novo pokolenje, boljš^ in srečnejše na podlagi novih idej. Iz te bistvene razlike v stvari in načinu lahko razvidimo upravičeno nasprotje med Kijcvem in Petrogradom, med ukrajinsko rado in Leninovim, ozir. Trockega sovjetom v Petrogradu; odtod krvavi boji med boljše-viškimi divizijami na poti z ukrajinske fronte skozi Ukrajino v ozadje in med ukrajinskimi legijami, ki jih je ukrajinska rada organizirala za vzdržanje reda v Ukrajini. Politične vesti. Sijajen slovenski politični shod v Kri-ževciii na Murskem polju. Dne 3. t. m. se je vršil v Borejcih na Murskem polju sijajen slovenski shod, ki se ga je udeležilo preko 1500 slovenskih zborovalcev od blizu in daleč in celo iz Ogrske, odkoder so prihiteli ta-mošnji Slovenci, da s svojo navzočnostjo pokažejo, da so z nami enih misli in želja. Na shodu je nastopilo več govornikov, med njimi drž. posl. Roškar, dež. posl. dekan g. Ozmec, urednik Er. Žebot iz Maribora in v imenu Narodne stranke M. Rajh. Zborovalci so sledili izvajanjem govornikom z veliko napetostjo in jih večkrat prekinili z gromovitim pritrjevanjem. Veličastno zborovanje je bilo najboljši dokaz, kako globoko je prodrla narodna samozavest v vse naše slovenske kroge, posebno pa še, kako globoko je prodrla v vse te kroge naša zahteva po samostojni jugoslovanski državi, v kateri mora postati Slovenec prost in svoboden neznosnega nemškega gospodarstva, ki ga od nekdaj zlorablja in izsesava ter, kakor vidimo v naših časih, tira v gospodarski prepad. Shod je sprejel soglasno sledeče resolucije: I. Muropoljski Slovenci, zbrani dne 3. svečana v Borejcih, zahtevajo zruženje av-strorogrskih Slovencev, Hrvatov in Srbov v politično celoto pod žezlom Habsburžanov v smislu deklaracije z dne 30. majnika 1917. Izrekajo poslancem Jugoslovanskega kluba in njegovemu predsedniku g. dr. Korošcu svoje popolno zaupanje, svojemu posl. g. Roškarju pa zahvalo za njegovo neustrašeno zastopanje naših zahtev. II. Muropoljski Slovenci, zbrani dne 3. svečana v Borejcih, protestirajo proti krivičnemu obremenjenju kmetijskega ljudstva s prestrogimi rekvizicijami, ker se upravičeno bojijo, da jih to. dovede do popolnega gospodarskega poloma. III. Muropoljski Slovenci, zbrani dne 3. svečana v Borejcih, zahtevajo, da sklene vlada prejkojrej splošni mir, za sedaj pa naj pospešuje separatni mir z Rusijo, ter naj se pritegnejo zastopniki vseh narodov k mirovnim pogajanjem. IV. Muropoljski Slovenci, zbrani dne 3. svečana v Borejcih, priznavajo upravičenost strankarskega gibanja kot tekmovalno sredstvo za skupne narodne ideale ter pozdravljajo ustanovitev Narodnega sveta. Po zaključenem shodu je zadonela iz 1500 grl večnolepa »Lepa naša domovina«, »Hej Slovani« in »Kje dom je moj«. Skupne in neskupne narodne organizacije. Odkar so se pri nas ublažile politične razmere in odkar iščemo Slovenci med seboj narodne koncentracije, nastajajo vsak hip vprašanja, kaj je med nami skupnega in kako daleč sme iti naša skupnost. V tem so si namreč prav vse obstoječe stranke na jasnem, da je nemogoče ustanoviti samo eno stranko, vse druge pa razpustiti. Danes smo tako daleč, da nam je skupen klub poslancev na Dunaju in da se od vseh strani izraža želja in zahteva po narodnem odboru, v katerem naj bi bili zastopniki vseh strank in katerega naloga bi bila posvetiti se delu za vse one stvari, katere se smatrajo od vseh za skupne. Narodni odbor bi bil pooblaščenec zedinjenega naroda za boj jugoslovanske samostojnosti in neodvisnosti. V koliko je druge obstoječe korporacije, zlasti društva smatrati za skupna ali neskupna, danes, kar je umljivo, še ni ugotovljeno. Po našem mnenju se bo na gospodar, polju najpreje dalo doseči skupno postopanje, ker na tem polju ni, odkar se je politično življenje vseh strank podemokratilo, bistvenih razlik v nazorih posameznih strank. Težje bo šlo pri prosvetnih organizacijah, kjer so načelna na-sprotstva nepremostljiva in to počenši pri vaških bralnih in prosvetnih društvih gori do najvišjih naprednih ali katoliških kulturnih organizacij. Vojna nas je tudi v tem oziru napravila bolj trezne in bolj strpne. Kdor ima smisel za napredek naroda, smatra danes za svojo jugoslovansko dolžnost če že ne pospeševati,. pa vsaj ne ovirati vsak slovenski kulturni pojav. V katerih društvih in katerih zavodih je mogoče skupno delo, poda razvoj razmer in odločitev strank. V kolikor pa služijo naše organizacije povzdigi naroda — pa naj so v rokah pristašev te ali one stranke — so nam vse skupne, čim jih je treba braniti pred katerimkoli nasiljem. Poglavje o denuncijantih. Na naš poziv posveča zadnji »Jugoslovan« denuncijantstvu nekaj vrstic. Navaja, da je bil dr. Šusteršiču pomagač v tajništvu stare S. L. S. »profesor« Kolenc, ki je doma iz Mirne pri Trebnjem. Tako je prav! Z imeni na dan! Ker omenja »Jugoslovan«, da se je tudi na napredni strani denunciralo, prosimo gospode okoli njega, da tudi denuncijante iz vrst napred-njakov pribijejo na sramotni oder in to brez vsakega ozira. Kdor je kdaj denunčiral, je moralno manj vreden človek. Denunciranje izvira iz njegove neznačajnosti. Neznačajen človek ostane dosledno neznačajen. Baš vsled neznačajnežev je dosihdob največ trpelo slovensko politično življenje. V interesu vseh poštenih strank je, da se denuncijanstvo korenito iztrebi! Majhni ljudje. Kdor misli v velikem času, kot je sedanji, samo nase in pozablja, da je član naroda, ta je majhen človek, nevreden velike dobe, v kateri živi. So pri nas ljudje, ki bi žrtvovali domovini na oltar vse: premoženje in življenje. Vsa čast jim. Najdejo se pa tudi taki, ki se sicer pri vsaki priliki trkajo na svoje prsi in zatrjujejo, koliko sto i i jo za narod,ki pa v resnici narodu ne žrtvujejo niti vinarja. Imamo ljudi, ki so zaslužili v vojni na stotisoče, ljudi, ki so živeli v mirnem času le od milosti velikih naših narodnih društev, ki pa imajo, ko so si opomogli na stroške malih, za vsa narodna društva in narodne potrebe trdno zadrgnjen mošnjiček in porogljiv odgovor: Ne dam nobenemu društvu ničesar več. Medtem ko si revež pritrga od ust, da položi svoj dar, kjer to zahteva domovina, se tak bogatin, ki se je sedaj pokazal takega kot je v resnici, upa odrekati tudi dobrodelnim društvom svojo pomoč in podporo. Sramovati se moramo, da imamo v teh velikih časih tudi tako majhne in sebične ljudi! — Zapomnijo naj si, da bo domovina ž njimi še obračunala. Drugič bomo govorili jasneje! Iz Celja nam pišejo: Sklepi mariborskega, ljubljanskega in celjskega zaupnega shoda so nas navdali vse ^ zadoščenjem. Potrebna je bila odločna in odkrita beseda o bodočem našem političnem življenju. Danes gre zastaviti složno vse svoje sile za dosego cilja, ki smo si ga,postavili: ujedinjenje južnih Slovanov. V to je treba pritegnenja vseh narodnih sil za veliki boj, ki nas še čaka. Treba je osredotočenja vseh teh okoli enotnega narodnega vodstva, katero naj sestoji iz zastopnikov vseh slovenskih strank. Naši shodi so zelo dobro pogodili mišljenje našega ljudstva. Iskreno je posebej pozdraviti sklep glede ustanovitve enotne jugoslovanske demokratske stranke. V doslednem izvajanju deklaracijskih načel naj stop i J. D. S. na mesto dozdajne razcepljenosti slovenskih, hrvatskih in srbskih naprednjakov v razne pokrajinske stranke in strančice. Takšna enotna napredna demokratska stranka bo imela veliko večji upliv na razvoj vsega našega političnega življenja, torej navzdol, pa tudi veliko večji upliv — na zgoraj. Dopis iz Celja. Celje, dne 7. februarja 1918. Pozdravljena »Domovina«! Kdor se spominja svoječasne »Domovine«, ki je izhajala v Celju do 1. 1909 in stala na braniku naših narodnih pravic z žilavo odločnostjo in doslednostjo, Tebe »Domovina«, rad vzame v roke in Te čita. Osobito to radi store naši napredni štajerski Slovenci, ki so bili izza ustavljenja »Narodnega Lista« glede časopisja popolnoma osiroteli. Zakaj, ne more si vsakdo naročiti dnevnik, zato bo »Domovina« našla gotovo v krogih naših kmetovalcev," obrtnikov in delavcev, pa tudi v krogih našega razumništva hvaležne čitatelje. Toda to ni dovolj! Ker vem, da je Tvoja glavna naloga, širiti misel za deklaracijsko politiko med najširšimi plastmi ljudstva, zato je dolžnost nas vseh, da z vnemo razširjamo svoj novi časopis, katerega ime nam je tem milejše, ker nas spominja naših težkih narodnih bojev izza minolih let. Kdor ima danes, v tem usodnem času, smisel za narodne ideale, b o širil naš novi časopis od hiše do hiše in mu pridobival naroč-n i k o v. Če kdaj, nam je danes treba odločno narodnega in naprednega, časopisa. Nemški list za Jugoslovane na Dunaju. Iz Celovca nam pišejo: Vest v slovenskih listih, da je sklenil Jugoslovanski klub ustanoviti nemški list na Dunaju, je nas koroške Slovence naravnost navdušila. S tem je do-kazal "klub vnovič, da razume znamenje časa in da je popolnoma kos svoji izredni nalogi. Avstrijski svet, posebno nemški in ogrski, žal, ne čita naših slovanskih glasil, nemška glasila pa so prišla popolnoma iz duševnega ravnotežja. Saj Nemci ne znajo drugega jezika, kakor svojega, a še tega zelo slabo. Povejmo jim torej, kar jim gre po nemško! Nemška žurnalistika nas zdaj tepe z biči in škorpijoni. Čas je odgovarjati, da bodo razumeli tudi Nemci, kaj zahtevamo! Nemška zlobnost. V Mariboru so razgrajali nemški mladiči naprej proti Slovencem in oskrunili nemške spomenike, nato pa je trdila »Marburger Zeitung«, da so to napravili Slovenci. Resnica pa je, da so Tappeiner-jev spomenik rdeče pomazali trije nemški učenci meščanske šole. Eden izmed teh je bil potem izključen, ker je nad 14 let star. Škodo 500 kron so morali poravnati starši prizadetih dečkov. Pri oskrunjenju spomenika očeta nemških turnarjev, Jahna, je bilo isto. Zato irnajo mariborski Slovenci že dve priči. Slovenec, bivši abiturijent in enoletni prostovoljec že od začetka vojne, in Slovenka sta čula tri nemško govoreče mlade fante ter videla, kako sta dva dvignila tretjega kvišku do glave spomenika, ki je potem z železom obdeloval Jahnovo glavo, oziroma oči na spomeniku. Ko sta se Slovenca približala spomeniku in sta videla natančno to čedno družbo, so jo zločinci popihali od spomenika. Ti dve priči sta pripravljeni pričati o tem pred državnim pravdnikom. In vendar trdi »Marburger Zeitung«, da je vsem znano, da so duševni očetje tega vandalizma Slovenci! Nemci sami napravijo to hudobijo z namenom, da pade krivda na Slovence, da jih nato za čin nemške fakinaže pobijajo in jim tarejo šipe! Ali državno pravdništvo ne bo že kmalu napravilo konca tej hudobiji? Ali smo v kulturni državi ali pa med divjaki? V seji mariborskega občinskega sveta dne 30. januarja je sin slovenskega očeta dr. Oskar Orosel predlagal protest proti jugoslovanski deklaraciji in vsemu gibanju za Jugoslavijo. Dr. Orosel je v svoji resoluciji pozival vlado, naj napravi konec temu gibanju. Povzpel se je do drzne grožnje, da »občinski svet odklanja vsako odgovornost za mir in red v mestu, če vlada ne bo takoj napravila konca jugoslovanski agitaciji.« Nemci napadajo Slovence, jih mečejo ob tla, pobijajo okna, a krivi so izgredov Slovenci! Ali ni to prebrisano? r Mestni svet torej podžiga poulične pretepače in pobijače k napadom na Slovence. Naš odgovor proti temu izzivajočemu sklepu mariborskega občinskega sveta se mora glasiti: Vsi Slovenci in Slovenke se podpišimo za de- • klaracijo! Od vlade pa zahtevamo, da takoj podržavi mariborsko policijo, zagotovi Slovencem varnost življenja in posesti ter izvede tudi proporčni volilni red za mariborsko občinsko zastopstvo! Neverjetno! Decembra 1917 so zborovale na Dunaju ženske katoliške organizacije in avstrijsko nemško - narodno gospodinjsko društvo. Na dnevnem redu je bilo tudi vprašanje ženske volilne pravice. Obe poročevalki, gospa Gabrijela Walterjeva za krščansko žensko zvezo in dr. Alma Seitzeva za nižjeavstrijsko žensko organizacijo sta se z moralnega stališča načelno izrekli proti ženski volilni pravici. Ker pa se toku časa ne bo mogoče ustavljati, sta dejali, naj se tudi krščansko ženstvo pripravlja na izvrševanje političnih pravic. Vendar naj se uresničenje teh pravic kolikor mogoče zavlačuje. Ko pa se ženska volilna pravica uveljavi, bo treba na vsak način skrbeti, da ženske ne bodo volile skupaj z moškimi, marveč naj volijo ločene od njih. — Tako so sklenile nazadnjaške starokopitne zborovalke nemških katoliških organizacij in nemških gospodinjskih društev koncem leta 1917. Njih sklep je pač osamljen na vsem svetu, zakaj vse ostale ženske evropške so dovolj jasno dokazale, da nočejo zaostajati za Ameriko in Avstralijo ter hočejo biti enakovredne z moškimi. Doslej so bili izključeni od volilne pravice le taznenci, nesamopravne osebe, bebci in — ženske. Dunajske omejenke hočejo ostati še nadalje v tej družbi. • o 2a našo deklaracijo. 100.000! Število Slovenk, ki so se z lastnoročnim podpisom izjavile za jugoslovansko deklaracijo, presega do danes že 100.000. Prav je pel dr. Fran Prešern o naših ženah in dekletih: Bog živi vas, Slovenke, prelepe, žlahtne rožice! Ni take je mladenke, ko naše je krvi dekle; naj sinov zarod nov iz vas bo strah sovražnikov! Za deklaracijo — naša dekleta! Iz Gornje Savinjske doline nam pišejo: Od Rečice na Paki do Solčave in Nove Štifte se savinjske žene in dekleta z vnemo podpisujejo za Jugoslovansko deklaracijo. S soglasjem Kreflnove Francke v Pustem polju sem prosila Kreflnovo mater, naj dovoli hčerki pobirati podpise v domači vasi. Vria žena se veličastno zravna, obraz se ji zasveti, oči zabliskajo in slovesno vzklikne: »Ona mora pobirati! Ne bo-jih pobrala samo v naši vasi, ampak po celi občini, kjer je potreba. Toliko se naša zdaj že tičasi, saj smo že z delom pri kraju. Zato ni treba nič prositi! Samo, da bi jo le kmalu dobili, deklaracijo! To bo naša sreča!« — In čez tri dni mi je Kreflova Francka v Pustem polju prinesla 425 podpisov iz občine Kokarje in vesela je pripovedovala, kako so se ji po krajih ljudje zahvaljevali, da jim je prinesla polo na dom. Dekleta so same pripisale naslov: »Za Jugoslovanski klub«. Čast Kreflnovi materi in njeni hčerki! Pa si še nasprotniki upajo irditi, da narod ni za deklaracijo! — Savi n j č a n k a. — Jugoslovanska deklaracija ne da spati našim posili Nemcem. V svoj. časopisju in na shodih dosledno obrekujejo vse, ki stoje na stališču deklaracije kot veleizdajnike, ki hočejo raztrgati avstrijsko državo. Odlikujejo se v tem posebno celjska »Deutsche Wacht«, mariborska »Marb. Zeitung« in seveda — šnopsarski bratec, ptujski »Štajerc«. Jezi jih posebno, da se slovenske občine po Štajerskem druga za drugo izjavljajo za deklara-cijsko politiko, in da je take izjave že sklenila ogromna večina sloven. občin. Jezi jih tudi, da slovensko ženstvo v tem boju častno stoji na braniku narodnih svetinj in da se zbirajo med njimi podpisi za deklaracijo, katerih je že na tisoče in tisoče. Nemški pur-garji v Mariboru, Ptuju, Celju in Brežicah ter drugod so se seveda tudi razkorajžili in sklenili »ostre« resolucije proti deklaraciji, češ, da meri na »raztrganje države« in posebej — strah in groza nas navdaja! — na raztrganje »zelene Štajerske«. Vsem se moremo le smejati ter si mislimo: »mi jahamo — in vas je strah!« Gališki Poljaki zahtevajo, da se jih priklopi svobodnemu poljskemu kra-' ljestvu ali neodvisni poljski republiki; združeni hočejo biti v enotno državo vsi Poljaki iz Avstrije, Nemčije in Rusije. A Nemci jih ne psujejo z veleizdajniki, nasprotno, še žele si, da bi odpadla Galicija, ker potem, upajo, bodo imeli lažji boj proti ostalim Slovanom v Avstriji, proti Čehom in Jugoslovanom. Tudi češki Nemci hočejo svojo neodvisno upravo, dasi jih Čehi ne zatirajo. Le mi Jugoslovani smo veleizdajalci, ker hočemo v Avstriji biti prosti nemškega jarma in biča. To natolcevanje nas pušča hladne in mirne, ker je preveč neumno. Naša deklaracija je najmanje, kar zahtevamo za sedaj. Čas gre dalje, razmere se razvijajo, in morda nismo več daleč dotlej, ko bomo zahtevali še več, ko položimo ves naš račun. Saj vse to početje nem-štva nas le vzpodbuja k tem vztrajnejšemu in odločnejšemu delu za razširjenje in po-globljenje narodne zavesti ter za razumevanje deklaracijske politike med ljudstvom. Mi gremo naprej! — Iz Savinjske doline nam pišejo: Posl. dr. Vrstovšek se zahvaljuje svojim volilcem za krepki odziv za jugoslovansko deklaracijo, ozir. jugoslovansko državo, ter izraža upanje, da se oglasijo vse občine njegovega volilnega okraja za njo. Dr. Šušteršičevi zaupniki proti deklaraciji. Z dežele nam pišejo: Dr. Šušteršič je podpisal jugoslovansko deklaracijo ter naglasa tudi v svoji »Resnici« vedno iznova, da je za deklaracijo. Dr. Sušteršičevi zaupniki na deželi pa rujejo proti tistim, ki nabirajo podpise po kmetih za deklaracijo. Nam se zdi, da je dr. Šušteršič že na poti za rajnim Karlom Dežmanom, ki je spesnil »Proklete grablje«, potem pa postal narodni izdajalec. V »Resnici« ne dela dr. Šušteršičeva tolpa nič drugega kot ovaja, toži, sumniči, hujska policijo in žandarme na zavedni narod ter se nesramno roga narodnim idealom. Sram bodi vsakogar, ki naroča ta podli list! Dnevnik »Hrvatska« in tednik »Resnica« sta najostud-nejša časopisa na slovanskem jugu, ki ne smeta najti prostora v nobeni pošteni hiši. Sodba, ki zadene dr. Šušteršiča v zgodovini, bo najžalostnejši spomin na dobo svetovne vojne; ž njim vred pa bodo obsojeni dr. Sušteršičevi brezčastni pomagači. Značajni Slovenci izbacnejo iz svoje srede te narodne izdajalce, Efijalte in Kleone, z gnusom in sveto jezo. Tem ljudem ni nič več za narod, ljudstvo, svobodo. Obogateli so, dosegli vse in mnogo več, kot so kdaj sanjarili, da jim bo mogoče doseči, zdaj pa se obračajo odkrito proti narodu, in ker ga ne potrebujejo več, se iz njega norca delajo ter ščuvajo nanj beriče. Žalostno in sramotno za vse. Državna policija na Reki po-zveduje po hišah in uradih, kdo je podpisal in kdo je raznašal v podpis izjavo za jugoslovansko narodno državo. Izjava je bila poslana Jugoslovanskemu klubu na Dunaj, ki pač poskrbi, da se nadlegovanje ljudi, zaradi jugoslovanske deklaracije preneha. Obžalovati je, da se hrvatska koalicija vede, kakor bi ji ne bilo nič mar, kaj počno Madžari Hrvatska u j e d i n j e n a samo-stalna stranka se snuje v Zagrebu. Dne 4. t. m. se je sešlo 46 zaupnikov političnih organizacij. med temi 15 poslancev. Nova stranka bo demokratična in deklaracijska. Iz jugoslovanskega pokreta. Omladina obeh spolov mesta Splita v Dalmaciji je podpisala izjavo za jugoslovansko deklaracijo. Doslej je na izjavi že 628 podpisov, ki pa priraščajo vsak dan. Bogoslovci v S e -n j u so se pridružili bogoslovcem v Zagrebu. Srbi sa naše uledšnjenje. V seji poslanske zbornice je v imenu Jugoslovanskega kluba izjavil poslanec dr. Vu-kotič: Čeprav sem s svojim tovarišem dr. Baljakom že podpisal našo deklaracijo z dne 30. maja 1917, izjavim kot Srb, d a m i S r b i soglašamo popolnoma s svojimi enako rodnimi in istojezičnim)i brati Hrvati in Slovenci in da smo odločeni ž njimi skupno vzdržati do konca započeto borbo za naše svete narodne cilje. Naši sovražniki so, držeči nas razdvojene pod raznimi verigami robstva in zidajoči med nami kitajske zidove, dosegli, da je bila naša narodna moč kakor razbita. Ta grozna vojna, ki je našemu narodu naložila ogromne žrtve na imetku in krvi, pa je vsakomur izmed nas pokazala jasna pota naše bodočnosti; pokazala nam je istinitost onega\našega narodnega pregovora: Kdor noče brata za brata, ta hoče tujca za gospodarja! Izučeni po bridkih skušnjah preteklosti, združimo se v tem usodepolnem času našega naroda vsi v goste in čvrste vrste in korakajmo neustrašno po poti, ki nas vodi do osvobojenja! Trajnega in iskrenega miru je pričakovati le, če se sklene na podlagi popolne narodne svobode in samoodločbe narodov. Proti ugovorom, ki jih delajo tu s pomisleki glede ustave, moramo odgovoriti, da se je v tej državi cel čas vojne nasilno teptala ustava. Nato je govornik obširno obravnaval in ž mnogoštevilnimi slučaji ilustriral preganjanje in zatiranje Jugoslovanov. Lastne državljane so jemali za talce! Proti takim nasilstvom morejo iskati Jugoslovani svojo rešitev edino v lastni državi! Junij Brut: Sršeni. Koroška moka. Kdor hodi moko iskat med Korošce, prinese jo navadno komaj do Podrožc«, tam naložijo nemške mu olike;, da zredil z njo bi lahko cele bike. Celjski Ambroschiitz. Da mi imeli svojo bi državo, Ambrožič v Celju protestira; če pravi on — da to ni pravo, najbolj z dokazi nas podpira. Očka Ornig. Naš očka Ornig, župan mesta Ptuja boje velike se nesreče — ker nemški šnops zastonj se vsem ponuja — a nihče več ga piti neče. Vsenemški Volk. Vsenemški Wolf prišel je v Maribor in rad odšel v Slovenske bi Gorice, ker je v deželi štajerski »upor«, rad jedel on slovenske bi ovčice. Minister Cenzure. Velika Toggenburg bila je mera trpljenja tvoj'ga — naše ga premaga — nazadnje je Cenzura tvoja draga, a nam le bela okenca odpira. Prosto po Prešernu. Slovanski jug. Srbska narodna radikalna stranka se je po svojem predsedniku dr. Gjuru Krasojeviču izjavila za jugoslovansko deklaracijo ter je naglasila, da zastopa v svojem programu že od početka iskreni demokratizem in samoodločbo narodov in zahteva, da se S. H. S. ohrani tudi v enotni državi narodno ime kulturni in gospodarski razvoj ter vse ono, kar je narodu potrebno in sveto. Hrvatski sabor je imel po preteku celega meseca le eno sejo ter se je zopet odgodil. V imenu Starčeviče-ve stranke, ki je tudi za deklaracijo, je posl. dr. Pavelič izrekel koaliciji ostro grajo zaradi nedelavnosti in topega, strahopetnega molka v tej kritični dobi, češ: »Sabor brez poguma je nepotreben in sramota. Bolje da ga ni. Koalicija zanemarja svojo dolžnost in ni več narodna stranka.« Vendar madžarski in nemški listi napadajo bana in koalicijo, češ, da nista dinastična. Ogrski ministrski predsednik dr. Wekerle pa je izjavil, da ostane položaj na Hrvatskem nespremenjen in da se volilna reforma v kratkem odobri. Menda čaka koalicija le še te volilne reforme; nove volitve bodo zdaj nezdrave politične razmere temeljito razčistile. Medtem dohaja iz Hrvatske, Istre, Dalmacije in Bosne - Hercegovine vedno več izjav za deklaracijo. Hrvatje in Srbi so po večini složne misli z Jugoslovan. klubom. »Slovanski večer« v Sa-rajevem je združil Hrvate, Slovence, Srbe in Čehe; koncert s plesom je bil sijajna manifestacija sloge Jugoslovanov vseh strank, ver in pisav. Prišli so tudi mohamedanci in celo mohamedanke! Na korist sirot in vdov Bosne in Hercegovine se je zbralo na tem večeru 25.000 kron! To stori navdušenje in bratska sloga. Spričo strašne tamošnje bede pa je celo ta znesek malenkosten. — Stadlerjev »Hrvatski Dnevnik« in zagrebška frankovska • »Hrvatska« gonita še vedno isto bedarijo: »Mi nočemo Jugoslavije, nočemo Velike Srbije, mi hočemo Veliko Hrvatsko!« ter hujs-kata proti Srbom. Tem bedakom gre le za ime, ne za stvar. K sreči so brez vpliva in brez ugleda; nasprotno, obsoja jih vse — razen naš dr. Šušteršič. — Zabavno je, da zmerja frankovska »Hrvatska« našega kne-zoškofa dr. Jegliča, da je postal slovenski Martin Luther, ki je podpisal deklaracijo. Ker so jo podpisali tudi zagrebški nadškof dr. Bauer in krški škof dr. Mahnič, vsa zagrebška in druga hrvatska duhovščina, hrvatski in dalmatinski bogoslovci ter vobče ogromna večina jugoslovanske duhovščine, imamo danes Luthrov kot listja in trave. Zemlja slovenska je zemlja sveta! Zadnji ostanek je onega velikega slovenskega posestva, ki se je nekdaj raztezalo čez Gradec, Dunaj, Tirole, ki pa smo ga izgubili dve tretjini, tako da imamo sedaj svojo granico že na Muri. Zadnji sveti ostanek je, kar še imamo. Držati ga moramo z vsemi močmi, da ne porečejo nekdaj naši otroci: »Naši očetje so nam lepo deželo zapravili, ker jim ni bilo nič mar za njo!« Dr. V ale nt in Zarnik na slovenskem taboru v Žalcu 6. sept. 1868. Iz Goriške. Goriška čedalje bolj gori. Pozabiti ne moremo obljub gosp. namestnika, katere je ponavljal goriškim narodnim zastopnikom ob vsaki priliki tačas, ko je divjal bojni vihar po naši deželi, da se takoj, ko bo Goriška očiščena laškega sovražnika, prične delo za popravo in obnovo dežele, ki se izpremeni v pravi raj. V goriški deželi ni več sovražnika s topovi in meči. Naše prebivalstvo, tavajoče v pregnanstvu, se je bilo vzradostilo in mislilo je, da bo moglo kmalu nazaj na svojo ljubljeno grudo, zanašajoč se na besede cesarskega namestnika. Toda štiri mesece bo kmalu, kar je zbežal Lah, pa še vedno ni časov, v katerih bi se začele izpolnjevati obljube s tako visokega mesta. Sistem je še stari in nič ne kaže, da bi se izpreme-nil, kakor je obetal politični šef v Trstu, marveč vsa begunska zadeva se zavlačuje, po-innožujoč begunsko gorje že do skrajne neznosnosti. Begunce gonijo domov, izključujejo jih iz aprovizacije, izkoriščajo bedni njihov položaj z ogromnimi cenami živil, državne podpore se jim odtegujejo, obleke in obutve je dobil le malokateri, doma pa se jim uničuje in pustoši še ono, kar je pustil sovražnik. Ko gledaš to, ko čutiš, kako se dežela še nadalje vpropašča, vzklikneš: saj je sovražnik še vedno v deželi! Ko je pobegnil eden, je nastopil drugi. Ako pojde tako naprej, bodo naše občine, ki spadajo sedaj v kategorijo A, kmalu lahko spadale v kategorijo Z... Obljub se spominjamo, pa te obljube so le še obljube. Kedaj le vzrastejo na podlagi njih dejanja?! Med prebivalstvom vre. Ne obupava pa, naj bodo razmere še tako peklenske, toda v pršili našega ljudstva gori... Pogin nam preti na domačih tleh. Reklo se je, da se za vrnitev beguncev preskrbi vse potrebno, pa se v resnici ni priskrbelo nič. Slika Goriške je grozna in kako živeti in delati brez potrebnih sredstev. Večina je takih družin, ki so same matere z malimi otroki. Kaj bodo počele doma; ali naj skrbe za otroke ali naj obdeljujejo zemljo? Kar jih ni poginilo na tujem, ti naj poginejo sedaj v svoji domači puščavi. Obljubljene so vojaške oprostitve in daljši dopusti, ali bojimo se, da bo to prepozno. Ako ne bo kmalu domov družinskih očetov in gospodarjev, bodo vse družine poginile. Prosimo merodajno vojaško oblast in politično gospodo, da naj dajo našim gospodarjem takoj vojaške dopuste, oziroma jih oproste, da bodo spravili svoje družine domov in si kaj priskrbeli za prihodnjost. Deželni svet. Dne 18. t. m. bo v Tr-. stu važna seja glede obnovljanja goriške dežele. Tisti dan se tudi sestavi deželni svet goriški. Udeleži se te seje najbrže tudi minister za javna dela. Drobnevesti. V Dornbergu je vojak zvabil mladega fanta na samoto, ga tam pobil na tla in mu odvzel denar. Fanta so našli pozneje nezavestnega. — Po Brdih preti lakota. Dogajajo se tatvine. Tako so nekoč menda vjetniki v vojaških uniformah vdrli v neki hlev, zaklali prašiča in ga odnesli. V Medani vodi pošto sin veleposestnika Sfili-goja, blagajnika Centralne posojilnice. V Moši je sedaj doma kakih 12 družin. Moša je edina železniška postaja med Krminom in Gorico. Italijani so imeli tam glavno križišče. Od tam vodi lepa nova cesta na podgorski hrib v Grojno. Od Moše podaljšujejo poljsko železnico, ki ie bila zvezana z vsemi Brdi. V Solkanu so sedaj štiri družine. 2a aprovizacijo Solkana in Spodnjih Brd skrbi veleposestnik Fonzari. Zupani se vračajo v okolico. Ren-ški župan Štepančič že dlje časa uraduje v Gradiškem mlinu, vrnila sta se župan bi-ljenski Savnik, župan mirenski Uršič. Prva-ški župan Furlani je zbolel. Svetujemo ponovno vsakemu, kdor se vrača, naj gleda, da prinese s seboj živeža, drugače bo stradal! To velja za vse dele dežele. — Na I