i EL FO RTI N Št. 3 'v ■ ' TABOR je glasilo Združenih slovenskih protikomunistov ® TABOR je last in vestnik Tabora SPB ® Mnenje Tabora SPB predstavljajo članki, ki so podpisani od glavnega odbora © Izdaja ga konzorcij. Predsednik inž. Anton Matičič © Urejuje in odgovarja uredniški odbor glasila: za lastništvo Ivan Korošec, upravnik Božo Šušteršič. TABOR is the voice of the Confederation of the United Slovenc Anticommunists. TABOR es el organo de la Confederacion de los Anticomunistas Eslovenos Unidos © Director: Ing. Antonio Matičič, Ramon L. Falcon 4158, Bs. Aires, Argentina. Imprenta: Talleres Graficos Vilko S. R. L., Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina, T. E. 33-7213. Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 1.448.991 Naročnina: Argentina 5.000 pesov; Južna Amerika 5 dolarjev; Evro-pa-Avstralija 7 dolarjev; ZDA in Kanada 8 dolarjev (zračno paketi). Letalska naročnina za vse države: 12 dolarjev. Naročila, reklamacije, nakazila, dopise in ostalo pošto pošiljajte na naslov: inž. Anton Matičič, Igualdad 1110, 1655, J. L. Suarez — Bs. As., Argentina, Telefon: 766-7513. NAŠA NASLOVNA SLIKA: Nadporočnik Ivan Šušteršič in domobranec Ciril Skebe — sedaj že oba pokojna — izmenjujeta vtise po veličastni domobranski zmagi na J‘avorici na Gorjancih februarja 1943. P O It AY N AJ T E 1% ARO Č T% ITA O ! Svobodni sveta, združite se! Za Boga, Narod, Domovino! Maržo 1979 BUENOS AIRES Marec 1979 JUAN FABLO II EN AMERICA El Papa Juan Pablo H ha venido a visitar a la America Latina, ha pisado y besado su suelo. Es la primera vez en los largos aftos de la Historia de la Iglesia que un Papa comience, practicamente, su mision pontifica en tierra americana. Sera, quiza, porque es aqui, en nuestro continente donde se encuen-tra časi la mitad de los catolicos del mundo, fruto recogido hoy, gracias a la semilla sembrada por sacerdotes y religiosos cinco siglos antes. Juan Pablo II quiso concientemente hacer el mismo recorrido que los primeros evangelizadores que vinieron a anunciar a Cristo Salvador, a defender la dignidad de los indigenas, a proclamar sus derechos, a pro-mocionarlos como hombres y hermanos entre si. El Papa pronuncio durante seis dias en Mexico 40 discursos, pala-bras dirigidas a los indigenas, a los habitantes de los barrios pobres, a los campesinos, al clero, a los estudiantes, a los ninos y al pueblo todo. De todos sus discursos recabamos en forma muy clara que Juan Pablo II entiende que necesariamente junto a la evangelizaeion, debe ir la promocion humana por eso es que junto a las palabras en las cua-les revalora tantas verdades, reivindica valientemente la dignidad del hombre y senala con absoluta claridad los males sociales que afectan a America Latina para indicar los rumbos a tomar para una mas justa distribucion de las riquezas. Manifiesta en toda la profundidad de su corazon que se identifica con los dolores, las injusticias que sufre el pueblo mas pobre. Para toda America se ha convertido en el Papa de la esperanza, en el que todos esperan que reivindique sus derechos; pero tambien tenemos que escuchar de el la obligacion de cumplir con nuestro trabajo, cualquiera sea, porque el trabajo en sus multiples fascetas es vehiculo de personalizacion. JANEZ PAVEL BI. V AMERIKI Papež Janez Pavel II. je obiskal Latinsko Ameriko, je hodil po njenih tleh in jih tudi poljubil. V vsej dolgi zgodovini Cerkve je sedaj prvič, da Papež praktično začne svojo misijo na ameriških tleh. Morda zato, ker je tu skoro polovica katolikov sveta, sad semena, katerega so pred petimi stoletji zasejali duhovniki in redovniki. Zavestno je Janez Pavel II. hodil po poti prvih evangelizatorjev, ki so prišli oznanjat Kristusa Odrešenika, braniti dostojanstvo prvotnih prebivalcev, proglašati njihove pravice in jim pomagati pri napredku kot ljudje in bratje med seboj. Papež je v Mehiki govoril 40 govorov, namenjenih prvotnemu prebivalstvu, prebivalcem ubogih okrožij, kmetom, duhovnikom, študentom, otrokom in vsemu ljudstvu. Iz vseh njegovih govorov razvidno, da je Janez Pavel II. mnenja, da je potrebno, da mora skupno z evangelizacijo napredovati tudi človeštvo. Zato istočasno z besedami, s katerimi vrednoti toliko resnic, poudarja pogumno dostojanstvo človeka in jasno pokaže na socialne slabosti Latinske Amerike in nakaže pot k pravičnejši razdelitvi dobrin. Z vso globino srca izraža sočutje s krivicami, ki jih trpi najubožnejše ljudstvo. Za vso Ameriko je Janez Pavel II. postal Papež upanja, od katerega vsi pričakujejo, da bo branil njihove pravice; toda moramo poslušati tudi njegove besede o obvezah našega dela, katerega koli že, ker delo nas v svojih mnogostranskih oblikah pripelje do izgraditve osebnosti. POZABLJEN PRAZNIK Nekdo si je za naše zdomstvo izmislil oznako, ki je postala naš družbeni, gospodarski, kulturni in politični pojem: Slovenija v svetu. Brez pridržka smo ga osvojili vsi ne glede na razlike v pogledih, ki nas sicer ločujejo, ne razbijejo pa nikoli. Slovenija v svetu! Slovenija v svetu naj bi bila nadaljevalka tiste Slovenije, ki jo je trenutni režim v domovini ubil. Slovenija poštenjakov, Slovenija vzdržljivih garačev, Slovenija idealistov, Slovenija navzgor strmečih kulturnih ljudi... Pa tudi Slovenija — nehvalež-nežev, >ki na svoje preroke, vodnike in dobrot nike pozablja, če jih celo ne opljuva še preko groba... •— Kako boli ta Slovenija! Danes bi moral biti praznik Slovenije v svetu. Danes bi se v udobnih domovih Slovenije v svetu morali zbrati vsi trije rodovi Vetrinjcev in pred praznično pogrnjeno mizo v hvaležni misli na tistega, ki jim je namesto sužnosti — če ne že grobov — omogočil to blagostanje, pobožno zmoliti: ^Blagoslovi, Gospod, te darove, ki smo jih po Tvoji dobroti prejeli!" Vsaj danes, če že ne vsak dan! Danes namreč nekje v Sloveniji v -svetu obhaja svoj 85. rojstni dan Primarij dr. Valentin Meršol. . . Dr. Valentin Meršol ? Se ga ti, ki se ošabno prevažaš v luksuznem avtomobilu po širokih cestah svobodnega sveta, pa si na vetrinjskem polju trepetal v smrtnem strahu izobčenca — manj vreden kot smet —, še -spominjaš? Ga tvoj sin, ki si ga najbrž samo zaradi njega sploh lahko spočel, da se je v velikem svetu lahko načrpal učenosti, zaradi katere lahko zviška gleda in celo obsoja vse, kar je tvoja generacija prestala — pa tudi tebe! —, sploh pozna? Bodo tvoji vnuki, ki morebiti več tvoje govorice ne razumejo, pa jih bo za vse čase tvoj priimek izdajal, da so Vetrinjci, vedeli, komu so zadolženi, da v premnogih primerih sploh žive ? Nehvaležna Slovenija v svetu! 'Celo izmislila si si malike, da jih lahko častiš. Na svojega očeta si pozabila! Če že vsaj njegove slike nisi obesila na častno mesto svojih zbirališč, da bi .se pred njo lahko spominjala svojega izvora, vsaj danes poklekni in zmoli očenaš za njegovo dolgo življenje! Danes je 85. rojstni dan primarija dr. Valentina Meršola. 18. februar 1979. Dr. SK. Iz preteklosti zajemimo nauke za bodočnost (Govor podpredsednika F. Gruma na občnem zboru ZDSPB v Torontu 2. septembra 1978) O naši boleči preteklosti smo že -neštetokrat razpravljali; vendar se zdi, da še ne dovolj in da je prav in primerno, da si prikličemo ponovno in ponovno v spomin tiste dogodke iz naše polpretekle zgodovine, ki so za -naš narod bili tako usodni. Bilo je 8. septembra pred 35 leti. Italijanska nebogljena vojska je kapitulirala in v Sloveniji javno nastopala s komunističnimi brigadami. Pod težo italijanskih topov so padle Grčarice in komaj devet dni kasneje so se zrušili mogočni zidovi turjaškega gradu. Komunisti so s prevaro premagali branilce Turjaka, prelomili so dano obljubo o amnestiji in uprizorili v Sloveniji svoj prvi masovni pokol. Boj legionarjev je bil končan... Na dan je stopil slovenski domobran in nastopil svoj boj za svobodo Slovenije. Ko danes po 35 letih gledamo nazaj na tiste temne dni v letu 1943, se še vedno sprašujemo, zakaj? Zakaj je prišlo do tragedije Grčaric-Tur-jaka-Kočevja-Jelendola... Toda čim dalje smo od tistih dni, tem bolj objektivno lahko gledamo na razvoj in tem mirneje moremo danes analizirati, kaj se je dogajalo in zakaj se je naša narodna borba odigrala tako tragično. Komunisti so vedeli, kaj hočejo; s partijsko disciplino so v kali zatrli vsako varianto v njihovih vrstah in pred seboj so imeli samo en cilj — cilj KP — priti do oblasti za vsako ceno. Skrbno so pazili na vse napake v nasprotnem taboru in v te razpoke zagozdili svoje zagozde do take mere, da jih ni bilo nikdar več mogoče popraviti. Leto 1943 je resnično bilo usodno za slovenski narod. Komunisti, čeprav številčno mnogo šibkejši od legionarjev (1:3), so ne samo uničili številne naše postojanke, pač pa so zasedli večino podeželja in z naglico ;> obilizirali moštvo za svoje brigade. Kaj je vendar bil vzrok za to usodo, katere ni nihče pričakoval? Odgovor se zdi, da je dokaj jasen. Naša naivnost in zaverovanost v zapadne zaveznike, naša razdvojenost in sektaštvo, pomanjkanje zvez z zunanjim svetom; to so bili faktorji, ki so tedaj zapečatili usodo legionarjev. Krivdo za padec Turjaka in Grčaric in za padec številnih drugih postojank v septembru 1943 nosimo mi sami. Še predno je leto 1943 prešlo v zaton, je stopil na plan slovenski domobran. Ta vojska je bila v mnogočem drugačna kot je bila vojska vaških stražarjev. Bila je vojaško organizirana, enotna-vsenarodna. Prav zaradi tega je slovensko domobranstvo bilo tako uspešno, zmagovito. Leta 1944 je bila partizanska sila v Sloveniji skoro enaka ničli. Žal pa se je situacija spremenila v drugih predelih bivše Jugoslavije. Leta 1944 so se prvič uspešno pojavile partizanske enote v Srbiji in njih uspeh je bil končno kronan s prihodom sovjetskih čet v Srbijo in z zasedbo Beograda. Ako bi pred letom 1944 mogli svetu prikazati, da je partizanstvo lokalizirano na male predele Bosne in da jih v Sloveniji in Srbiji ni, bi zapad ne podprl njihovo gibanje v taki meri, kot ga je. Žal je bilo drugače in partizani so deloma s propagando, deloma z resničnim posegom znali prikazati zapadu, da imajo pod svojo kontrolo večji del bivše Jugoslavije in tako ni čuda, da so bili deležni podpore, ki so jo dobili, in ki jim je omogočila dosego njihovega cilja. Kljub uspehom slovenskega domobranstva je Slovenija — spričo razmer v ostalih predelih in spričo mednarodne podpore partizanstvu — padla v komunistično suženjstvo. Zločinci so prišli na oblast, resnični borci za svobodo pa so bili prevarani, izdani in pomorjeni — po zaslugi zapada. Sledilo je Vetrinje — slovenska narodna tragedija —. Tudi ob tej tragediji in po njej je jasno prišla do izraza naša kronična slabost. Nismo se znašli, nismo znali stopiti skupaj in enotno reševati narodni problem, ki smo ga imeli pred seboj. Po tragediji so nastale obtožbe; eden je dolžil tega, ta zopet drugega in tako dalje. Kdo je kriv Vetrinjske tragedije ? Zdi se, da danes po pametnem presodku lahko z gotovostjo rečemo, da ne ena ne druga stran ali skupina ni kriva Vetrinjske tragedije. Vetrinje je bilo zapečateno že davno preje — tedaj, ko je zapad odločil, da bo stoodstotno podprl Tita; in to je bilo odločeno v tistih nesrečnih mesecih koncem leta 1943. Tedaj se je pisala in zabeležila naša usoda, tedaj, po peripetiji v septembru 1943 je bilo nakazano zadnje dejanje slovenske narodne tragedije... — Kaj pa danes...? Poglejmo v naše naselbine, v naše organizacije in njihovo delovanje zadnjih 10 ali več let. Kaj bomo spoznali iz takih opazovanj ? Emigracija je bila na kulturnem področju zelo pozitivna. Zgradili smo domove, cerkve, dvorane in še marsikaj drugega. V narodno-po-litičnem delovanju pa smo ostali pritlikavci. Niti za las se nismo spremenili in še vedno tavamo v zmotah in težavah preteklosti izpred 30 in več let. Namesto, da bi se izučili iz napak preteklosti in iz izkušenj preteklosti gradili bodočnost, še izgubljamo čas in se izživljamo že vedno v problemih, ki so že davno zastareli. Bolečine in izkušnje preteklosti nas niso izučile. Tavamo kot izgubljene ovce in se izživljamo v nepomembnostih in v malenkostih. Komunisti pa so na tekočem jasno jim je, kako mi delujemo, kako smo razdvojeni, kako malo smisla imamo za bodočnost. Kot nekdaj, so zopet začeli sejati ljulko med nas. Vedno glasneje nastopajo in med nas sejejo razdor, širijo svojo propagando in nas enostavno pritiskajo ob zid. Pri vsem tem mi molčimo. Nimamo korajže, da bi nastopili tedaj, ko v naših naselbinah širijo svojo propagando, razobešajo partijsko slovensko zastavo in se iz nas norčujejo. Mi molčimo, ker smo slabiči, ker se bojimo komu zameriti in ker smo pozabili, koliko je naš narod trpel in žrtvoval za svojo svobodo. Tabor SPB že dve leti poziva slovensko javnost, slovenska društva, da bi skupno sklicali slovenski zdomski kongres, ki naj bi obrnil tok dogodkov med nami. Kljub pojasnilom, da zdomski kongres nima nobenega namena ustanavljati kako novo slovensko organizacijo, pač pa samo najti skupni imenovalec, na katerem bi se ves slovenski zdomski svet brez razlike lahko združil, ne moremo priti do sklicanja kongresa. O, kako potrebno :e, da vsi zavzamemo enotno stališče do sedanje komunistične ofenzive in da najdemo način, kako učinkovito nastopiti proti ,,kulturnikom“-obisko-valcem domovine in do dela v družbi posameznih držav, kjer živimo. Bratje in sestre, vprašam vas: ali naj dvignemo roke kvišku in se podamo? Ali naj obupamo in hodimo v razdvojenosti v bodočost? Ne, ne in stokrat ne! Ni še vse izgubljeno in skrajni čas je, da se zdramimo; naša dolžnost in naše poslanstvo je, da stopimo na plan, v boj za tiste svete ideale, za katere je narod daroval tisoče najboljših. Nismo sami, komunistična struktura se maje v svoji notranjosti, njih homogenost propada, med njimi vstajajo klicarji svobode. Bratje, na plan! Ne glejmo na to, kdo nas kliče in poziva, kdo daje iniciativo za vseslovenski kongres; to ni prav nič važno! Kar je važno, je to, da najdemo skupno točko, na kateri bomo — vsi eno! Na nas je vrsta sedaj! ZA ČIŠČENJE POJMOV KDO DELA RAZDOR? Na kritično razpravo dr. Stanka Kocipra „Majav spomenik" (Tabor, št. 10-11/1978) o 3. knjigi življenjepisa škofa dr. Gregorija Rožmana, ki jo je napisal dr. Jakob Kolarič, smo prejeli in izsledili vrsto odmevov, izmed katerih na tem mestu priobčujemo naslednje. — Op. ured. VESTNIK št. 1-2-3/1979 (Poglavje: Brali smo in pripominjamo, str. 52-53) Nekdanji adjutant generala Rupnika, diplomirani pravnik Stanko Kociper, je v TABORU št. 11-12/78 objavil obsežno in dokaj ostro kritiko o III. delu Kolaričevega življenjepisa o škofu Rožmanu. Da je presoja tega dela s strani kritika res huda, kažejo npr. naslednji stavki: „Nimam praktično možnosti, da bi s podrobno analizo, z naštevanjem vseh protislovij, s prikazovanjem nelogičnih sklepov, z razkrivanjem nevzdržnih pravnih razlag, pa z razgaljanjem vseh fantastičnih izmišljotin in celo potvorb v tako obsežnem tekstu to svojo sodbo vsestransko upravičil." Na isto hudo sodbo kaže citat argentinske pisateljice M. I. Biedma de Ungaro, ki ga navaja rekoč: „Na nesrečo... je kleveta ujma, za katero uničenje je potrebno mnogo časa in jo je strahotno težko pobijati." V zvezi s tem citatom in v sklopu svoje kritike tudi Kociper veruje, da „resnica končno vendarle laž vselej premaga!" (Za naš okus in po naši vednosti dopuščamo še to možnost, da se nekdo lahko tudi zmoti. Tako mislimo, ne da bi se bali, da bi nas kdo imel za naivne. ) V podobnem tonu so zapisane tudi tele vrstice: „Zdomskim političnim omizjem zapriseženi zgodovinopisci pa so za nedorastlim vodstvom kot ovni zdrveli na komunistične limance o kolabo-raciji (zato obupni napori kazanja „čistih rok“), s katerih se tudi ne morejo odlepiti, če nočejo porušiti vseh mitov preteklosti." Ali pa: Dr. J. Kolarič 'CM temu delu ni dorastel, ali pa mu ni bil več kos... (njemu) je pri tem občudovanja vrednem naporu primanjkovalo troje osnovnih danosti: pravilnega razumevanja problematike ob tisti usodni ‘prelomnici časa’, potrebnega obzorja in kritične metode obdelovanja." In pozneje: „...škofu dr. Gregoriju Rožmanu se je približal z miselnostjo in obzorjem vaškega kaplana..." „...Nekako nujno (je) moral najbolj spodrsniti pri zbiranju in obdelovanju gradiva, kjer je dokazal vsaj popolno pomanjkanje vsakršne kritičnosti." Spet drugod pa: „Ker pa mu poleg drugih danosti preveč očitno primanjkuje strokovne pravniške podkovanosti ali vsaj miselnosti, in zato po drugi strani v gradivu, ki ga uporablja brez vsakršne kritičnosti, razsipa z obdol-žitvami drugih... dosega ravno nasproten učinek." In še: ,,. . . ker je povrhu dr. Jakob Kolarič CM dokazal že za take vrste delo nedopustno pomanjkanje čuta za kritično selekcijo, mu je knjiga na-rastla v utrudljivo gmoto, kakršno je zakopičil s čenčami, klevetami in drugimi stvarmi. ..“ Ostrina tega kritičnega zapisa se pokaže tudi tule, ko pravi: „...(dr. J. Kolarič) ne pozna ali noče poznati niti notornih zgodovinskih dejstev. Saj je namesto njih — s cerkvenim dovoljenjem! — o njem v svoji knjigi nagrmadil toliko obdolžitev, klevet, blaga in gnoja..." (naša misel na rob: prepričani smo, da ni dopustno z logičnega vidika in menimo, da tudi ne s pravniškega, prisojati cerkvenemu “imprimatur” namena, kot ga jurist Stanko Kociper tukaj pojmuje in tudi zatrdi.) Toliko o tonu te kritike, za naše razmere nenavadne in presenetlji" ve, kar jo napravi, če ne že popolnoma, vendarle zelo, zelo negativno, in potemtakem v pravem nasprotju s pohvalnimi ocenami iz drugih publikacij. Tak kontrast pa marsikaterega bralca, če že ne spravi s tira, pa prav gotovo začudi. Mi smo prišli do sledečega, splošnega zaključka: kritik dr. Stanko Kociper, čeprav sam skromno govori o „svojih pač skromnih pravniških sposobnostih" je nedvomno eden od najbolj poklicanih — če se ozremo samo na celo vrsto trditev in dokazil in splošno miselnost, ki preveva to kritiko — ljudi (in ne samo iz emigracije!), da pristopi brez vsake bojazni k delu, iz katerega bo zrastla kar najbolj prava podoba generala Rupnika, ene izmed osrednjih osebnosti naše protikomunistične borbe. Pri takem delu pa bi se mu istočasno nudila prilika za natančnejšo ali popolnejšo oznako osebnosti in dela škofa dr. Gregorija Rožmana. 'Poleg vseh svojih vrlin in izkušenj, razpolaga najbrž tudi s celotnim arhivom, ki ga je sam upravljal med revolucijo. Če se Kociper za tako delo odloči in je upati na uspeh v doglednem času, ne dvomimo, da bo naletel na vsakovrstno sodelovanje v najširših krogih slovenskega zdomstva in mu ne bo manjkalo denarnih prispevkov niti za pripravo samo niti ne za izdajo v tisku tega prepotrebnega dela. Ko bi imeli tak opus v roki, bi bila konfrontacija z dr. Kolaričevim življenjepisom o dr. Rožmanu nekaj edinstvenega. Iz take primerjave bi šele lahko razvideli, v koliko se ostrina Kociprove kritike upraviči. Ta misel — dati pobudo za življenjepis generala Rupnika — se nam je ponudila, medtem ko smo iz Kociprove kritike Kolaričeve knjige skušali izvabiti glas iz druge plati zvona, in to je tudi namen tegale našega komentarja. Marsikaj zanimivega pove in marsikaj samo nakaže dr. Stanko Kociper; in marsikaj — da nam bi bilo treba, — bi mi drugače zapisali, a smo se omejili skorajda le na zgoraj zapisano pobudo. Od temy ki si jih Kociper, čeprav pogosto, vendar samo tangencialno dotika (to je, brez večjih bolj konkretnih ali določnejših podatkov), vzbuja posebno pozornost, kadar govori o „novih silah", katerim naj bi „moral odstopiti mesto v slovenski družbi določen strankarsko-politični sistem, ki je hromel med domobransko vsenarodno revolucijo"; ali spet drugič, ko sproži misel o konceptu „novega Slovenca", pa tudi takrat, ko omenja maloverjeten vpliv, ki bi ga mogla imeti na močno osebnost generala Rupnika „okolica samih mladih in zato ambicioznih ljudi" (Po oznaki, ki naj bi jo širili nasprotniki te skupinice) itd. Pisec teh vrstic je bil med revolucijo celo mlajši od dr. Kocipra in, čeprav je takratna dogajanja z vso pazljivostjo opazoval, ga vendar ne zadovolje tako posplošene in nedoločene omembe. Da ne govorimo o mlajšem rodu, kateremu je treba povedati stvari, ki se starejšim zde same po sebi umevne. Ker urednik Vestnika sploh ne omeni, da bi bila v Kolaričevi knjigi sploh kakšna (zares huda!) krivična obdolži-tev, kleveta ali celo falzifikat, na kar šele je dr. Stanko Kociper v svoji razpravi zapisal z dokumenti in neovrgljivimi argumenti podprte citirane stavke, bi seveda bil vsak komentar z naše strani nesmiseln. — Op. ured. J. P. — T. B. PONAREJENI BANKOVEC Že nekaj let v reviji Vestnik zasledujemo poglavje „Brali smo", kjer so bili nekdaj zapisani resni in ugledni članki iz drugih publikacij, kar je povečalo pestrost revije, ker vsi nimamo priložnosti, brati originale. V letu 1978 pa je revija Vestnik gornjemu naslovu poglavja dodala še: ..in pripominjamo", da tako izvlečkom iz drugih publikacij dodaja še svoje Pripombe. Pisec tega poglavja — urednik —, ki se največkrat imenuje „mi“, gotovo živi v veri, da so te pripombe resne in celo duhovite; v resnici pa so največkrat zaradi neduhovite zafrkljivosti neznosno neprebavljive in skupine tistega dela protikomunističnih bojevnikov, katerih glasilo je Vestnik, nedostojne. V Vestniku 1-2-3/1979 mi je padlo v oči, kako se je pisec — oziroma „mi“ — poizkusil poigračkati z razpravo ,,Majav spomenik", v kateri je dr. Stanko Kociper podvrgel kritični oceni samo nekatere navedbe v knjigi dr. Jakoba Kolariča ,,Škof Rožman — III. del". Urednik Vestnika — „mi“ — ne omeni niti naslova Kociprove razprave; kot da bralci njegove revije tega ne smejo zvedeti. Tudi imam vtis, da pisec dr. Kolaričeve knjige sploh ni prebral, ampak se opira samo na Kociprovo kritiko. Zato iz celotnega članka iztrga samo posamezne stavke, ne da bi omenil v kakšni zvezi so bili napisani, in je tako pustil bralca namenoma v nevednosti, na kaj se nanašajo. V zvezi s citatom, da >,resnica končno vendarle laž vselej premaga", je pa naravnost ciničen: „Za naš (Čigav? — op. pis.) okus in po naši (Čigavi — Op. pis.) vednosti dopuščamo še to možnost, da se nekdo lahko tudi zmoti. Tako mislimo, ne da bi se bali, da bi nas kdo imel za naivne." — Ker pa je, poleg drugega, zavestna uporaba očitnega falzifikata v dr. Kolaričevi knjigi lahko vse kaj drugega kot — zmota, lahko na gornji cinizem odgovorim, da imam urednika Vestnika — in „nje“ — za vse kaj drugega kot •— naivne... Rad verjamem, da Kociprov članek marsikomu ni všeč. S tem pa nikakor ni rečeno, da ga njegov — ton „napravi, če ne že popolnoma, vendarle zelo, zelo negativnega"! Dejstvo namreč je, da dr. Kociper svojega »ostrega" spisa ni napisal brez vzroka; in če je uredniku Vestnika — „za naše razmere nenavaden in presenetljiv", se bomo ,,mi“ in ,,naši“, v katerih imenu nastopa, že morali na tak ton navaditi, če bodo o generalu Rupniku še vnaprej tako pisali, kot je pisal dr. Jakob Kolarič, odnosno, kot o njem piše določena klika emigrantov že nad 30 let... Kdor pa dr. Kolaričevi knjigi daje pohvalno oceno, se ne strinja samo s sramotenjem pokojnega mučeniškega generala Rupnika — in s tem s sramotenjem pobitih tisočev domobrancev, ki jih je on priklical v življenje —, temveč je celo do samega škofa neiskren, ker odobrava njegovo v tej knjigi za večne čase — zmaličeno podobo. Da je bila knjiga natisnjena s cerkvenim doovljenjem (Da bo bolj — učeno: „Imprimatur“!), ne more nihče zanikati. Dr. Stanko Kociper pa nikjer ne trdi, da bi cerkvena oblast tudi do podrobnosti poznala vsebino nad 1000 strani debele knjige. Zato je edina možna razlaga, da je v spoštovanju do škofa Rožmana nasedla svojemu stanovskemu članu, ki je njeno zaupanje zlorabil. Nadalje urednik Vestnika dr. Kocipru predlaga, naj napiše „opus“ (!?) o generalu Rupniku, katerega bi „konfrontirali“ (slovensko: soočili) s knjigo dr. Kolariča in tako „šele zatrdno razvideli, v koliko se ostrina Kociprove kritike upraviči". — To je zares edinstven predlog! Dr. Stanko Kociper je že leta 1960 izročil Vestniku za natis svojo dokumentirano knjigo spominov na tista leta. Zakaj urednik Vestnika ni poizvedel med svojimi „mi“, zakaj knjiga ni takrat izšla? Gotovo mu tudi ni nepoznano (kot uredniku mu ne bi smelo biti!), da je vsaj od leta 1964, ko je izšla prva številka revije Tabor, pa do današnjega dne, bilo o generalu Rupniku in njegovem delovanju napisane veliko resne in dokumentirane literature — takorekoč od samega rojstva pa do njegove mučeniške smrti. Da navedem samo en primer: „Slučaj generala Rupnika", kjer je iz njegovega lastnega zapisa med drugim popisano tudi njegovo srečanje z ministrom Miho Krekom in kaplanom Jožetom Godino v taborišču Cesennaticu v Italiji. — Kogar je slučaj generala Rupnika zares pošteno zanimal, se je o njem lahko dodobra poučil in se še vedno lahko pouči. Isto velja za teme, „ki se jih Kociper, čeprav pogosto, vendar samo tangencialno dotika". Kar nas je še domobrancev, ki smo v tistih letih prijeli za orožje samo za Boga - Narod - Domovino — pa za nikogar drugega!! —, so nam vsi ti in še premnogi drugi pojmi, ki se jih dr. Kociper niti tangencialno ne dotika, popolnoma jasni in razumljivi, pa tudi mlajšemu rodu, v kolikor se hoče resno pozanimati za probleme naše medrevolucioname polpreteklosti. Za konec samo še tole: V Vestniku že dalj časa izhaja razprava „Dr. Cigan in črna roka", kjer neki g. M. B. upravičeno brani dr. Cigana — še vse bolj ,,ostro" kot dr. Kociper Rupnika! — pred Vidičevo knjigo „Po sledovih Črne roke" če urednik Vestnika ne uporablja enega pravila za dr. Cigana — in seveda predvsem za ,,naše“! —, drugega pa za generala Rupnika, ki očitno ne spada med „naše“ >— kljub vsemu, kar je storil in pretrpel za vse nas! —, potem naj mu iz te razprave navedem dobesedno, kar je izšlo v isti številki na str. 37: „Zgodovinar, ki se mu dokaže, da je med svoje zgodovinske trditve večkrat hote ali nehote pomešal kak napačen podatek, da je namreč kako neresnico prikazal kot zgodovinsko resnico, izgubi vse zaupanje in zbije dno vsem svojim trditvam. Kakor izgubi vso vrednost ves šop bankovcev, če se je odkril med njimi le en ponarejen. Nobena banka in noben trgovec ne bo sprejel nobenega od teh bankovcev, dokler strokovnjaki niso vsak bankovec posebej pregledali in preverili, če slučajno ni ponarejen." Kaj naj porečem na to? — Po morali Vestnika in tistih „mi“, v katerih imenu se razpisuje njegov urednik, velja to merilo samo za Vidica in dr. Cigana, za dr. Kolariča in gen. Rupnika pa ne??? Sapienti sat! Prepričan pa sem, da se bodo tudi za našo zgodovino med leti 1941- 1945 našli strokovnjaki — ni važno kdaj! —, ki bodo dokončno razčistili in razbili popačen in ponarejen prikaz te dobe z ene in druge strani, in bodo dogodki in osebe, ki so tem štirim letom dale svoj pečat, prikazane pošteno in pravično. — Da smo si na jasnem: Leta 19G2 je bil dr. Franc Bajlec s svojim gradivom" v Vestniku, sedaj je dr. Jakob Kolarič, ki ga zopet Vestnik jemlje v zaščito! Kje torej se nahajajo krivci za — razdor med protikomunističnimi borci ? Samo en dokaz izmed naštetih: Urednik Vestnika, ki včasih celo zatrdi, da je tudi bil — domobranec (verjetno v kaki skupini „Marijinega vrtca" v Ljubljani!), je iz spominskega govora za pokojnim gen. Rupnikom, ki ga je dne 3. 9. 1978 imel ppolk. Emil Cof pred spomenikom padlim na Ramon Falconu v Buenos Airesu in ga je njegov Vestnik prinesel v štev. 10*11-12/1978, izpustil 10 zapovedi slovenskega domobranca, katere je sestavil gen. Rupnik in so izšle jeseni 1944 v posebni knjižici. Zakaj je to storil? Jih naročniki in bralci Vestnika širom sveta niso smeli brati ? Se mu ne zde dovolj primerne in lepe? Bi jih on — ali ,,mi“ — sestavili bolje? Ni pomislil, da je to pomanjkanje vsaj pietete do pok. vrhovnega poveljnika slovenske domobranske vojske in neolika z ozirom na govornika, ki jih je prisotnim zelo jasno in posebej glasno povedal? Saj je govor sicer dobesedno prinesel! — Ali tak vsaj nelojalni — da ne rečem kaj drugega — postopek vodi do toliko pridiganega — zopetnega zedinjenja protikomunističnih borcev?? — — KLIC TRIGLAVA, štev. 467-468, leto XXXI, London, 23. 12. 1978 GENERAL RUPNIK IN ŠKOF ROŽMAN Dr. Stanko Kociper zavrača pisanje č. g. Jakoba Kolariča Od političnega sodelavca Lani je v Celovcu pri Mohorjevi družbi izšel III. del dr. Kolaričevega življenjepisa škofa dr. Rožmana (r;škof Rožman — Duhovna podoba velike osebnosti na prelomnici časa"). Peter Urbanc je o tem pisal v oktobrskem KT. Na knjigo se je v zadnji (okt.-nov.) številki TABORA obširno ozrl tudi dr. Stanko Kociper,, zet pok. generala Rupnika. Po njegovem mnenju je škofova osebnost v knjigi, kolikor zadeva medvojno dobo ,,zmaličena". Dr. Kociper je mnenja, da je dr. Kolariču primanjkovalo pravilno razumevanje problematike ob tisti usodni prelomnici časa, potrebnega obzorja in kritične metode obdelovanja. Med vojno v osnovi ni dejansko šlo za nobeno osvobodilno vojno in kolaboracijo, ampak je šlo le za komunistično revolucijo, torej za golo borbo za oblast. „Osvobodilna vojna" je bila revolucionarjem le pretveza, da so lahko sprovedli svoj namen in dosegli svoj cilj, pretveza, ki ji je narod v veliki meri že tedaj nasedel, in ji mnogi doma, za mejami in v zdomstvu nasedajo še zdaj. V tem je glavna dr. Kolaričeva napaka, zato je izhodišče obravnavanja dr. Rozmanove medvojne vloge v osnovi zgrešeno, trdi dr. Kociper in pri tem postavi avtorju nekaj pomembnih vprašanj glede škofovih odnosov do okupatorja in Osvobodilne fronte. Druga zamera dr. Kolariču velja, kako — očividno iz strankarsko-političnih razlogov — obravnava generala Rupnika. Tu je gotovo dr. Kociper močan, ker iz prve roke pozna odnose med škofom in prezidentom, in ker poseduje izvirne dokumente, ki jih v nekaj primerih tudi navaja. Z njimi ne samo zavrača dr. Kolariča in njegove informante, ampak te tudi označi za klevetnike: ena takih klevet je, da je general „hotel poslati domobrance na vežbanje v Nemčijo", da je bila domobranska prisega „ideja generala Rupnika", in da je bil general „nemški vazal". Višek tega kritičnega članka je, ko dr. Kociper na originalu dokaže, kako so v klerikalni kuhinji v Clevelandu skuhali škofovo voščilno velikonočno pismo preziden-tu Rupniku. Ta falzifikat seveda postavlja pod vprašaj mnoge v knjigi navajane citate in izjave, od katerih se dr. Kociper dotakne le nekaterih in tudi pove, da je on delno na dr. Kolaričevo prošnjo temu poslal šest dokumentov, ki pojasnjujejo odnose med škofom in prezidentom, pa jih avtor ni objavil; med temi je bilo tudi originalno velikonočno pismo. Dr. Kociper omenja, da se mu je dr. Kolarič zahvalil za poslane dokumente in obljubil, da bo „verjetno še mogel navajati v 3. knjigi", kar je dr. Kociper poslal, čeprav so v tiskarni že stavili tekst, a ga je dr. Kolarič še moral pregledati. Dr. Kociper je mnenja, da bi avtor moral očividno razliko med originalom in falzifikatom vsaj omeniti v opombah, če je že bilo tehnično nemogoče spremeniti glavni stavek. Saj je v opombah navajal tekste, ki jih je prejel pozneje kot pa Kociprovo pismo. Dr. Kociper ima glede tega prav. Če je šlo za tako očividen falzifikat, ki v knjigi stvarnost spreminja v fantazijo, da nerečem kaj drugega, potem bi bilo treba tisti del knjige predelati ali spremeniti ali opustiti. Nobene škode ne bi bilo, če bi knjiga zaradi tega izšla pozneje. Kakor stvari stoje zdaj, je s to knjigo dr. Kolarič storil največjo uslugo Frančku Sajetu, „zgodovinarju“ na oni strani. Franček Saje je zares dr. Kolaričevo knjigo že uporabil za povod, da je v ljubljanskem Delu prav na osnovi Kolaričevih „pričevanj“ v vrsti nadaljevanj objavil feljton, v katerem zopet obdeluje „belogardizem“ v letih 1941-1943. — Na osnovi tega Sajetovega feljtona je potem tudi Živko Gruden celo v zagrebškem VUS-u priobčil kar 14 nadaljevanj pod naslovom ,,Radjanje belogardizma u Sloveniji." — Op. ured. Tabora. 1>EJSTVA SO NEDOTAKLJIVA — KOMENTAR JE SVOBODEN Članek dr. Stanka Kocipra „Majav spomenik", objavljen v oktobrsko-novembrskem TABORU, o čemer poročamo na drugem mestu, ni samo v toliko zanimiv, v kolikor odkriva nasprotno verzijo o značaju generala Rupnika, ampak tudi kot opozorilo, kakšnega ponarejanja zgodovinskih dokumentov so nekateri naši politikanti zmožni. Vsak ima vso pravico, da se strinja z Rupnikovo politično zamislijo ali jo odkloni. Toda nihče nima pravice, da bi brez tehtnih osnov in dokazov ali pa celo s ponarejenimi „dokumenti“ blatil generalov značaj. To je naša stara črno-bela nesreča, ki iz včerajšnjih junakov ali vodnikov preko noči napravlja ali skuša napraviti izdajalce in nepridiprave. General Rupnik je samo zadnji v vrsti takih politično-kulturnih primerov, od katerih najbolj izstopa oni deželnega glavarja dr. Šušteršiča na nacionalni in goriškega dr. Sfiligoja na pokrajinski ravni. Takšno početje ni samo amoralno; je politično samomorilno, ker ponareja narodovo zgodovino na eni strani, na drugi strani pa ustvarja mitologijo okoli trenutnih narodnih veljakov, ki so po hrbtu zavrženih priplezali na vrh, da bodo jutri, ko bodo odigrali svojo vlogo, tudi sami zavrženi in oklevetani, čisto po tisti narodni „ti očeta do praga, sin tebe čez prag/ Narod, ki tako spoštuje svoje može, ki so ga vodili v težkih časih, ne bo nikoli sposoben ohraniti svoje svobode, če je bo kdaj deležen! Ob tem falzifikatu pričakujemo javnega pojasnila od avtorja c. g. dr. Kolariča, zakaj ga je sprejel in objavil, odnosno mu je nasedel, ko je vendar imel na razpolago dr. Kociprovo verzijo in dokumentacijo. Prestopek je tem težji, ker je pod silo okoliščin vmešana v publiciranje takega falzifikata tudi častitljiva bratovščina sv. Mohorja, ki je Rožmanovo knjigo izdala. Socialna prekucija V celoti se strinjamo z dr. Kociprom, da je v pogledu komunistov zgrešeno obravnavati medvojne dogodke kot narodno-osvobodilno borbo: komunistom je od vsega početka šlo za socialno revolucijo, kar danes že budi sami priznajo (npr. Broz na beograjski televiziji maja meseca). V to revolucijo so pod pretvezo „narodno-osvobodilne borbe" prevarantsko vključili večino naroda, ki jim je nasedla. Takšno stališče zagovarjamo v našem listu od vsega početka. Vendar pa tega ne gre zamenjati ali pomešati z nečim drugim: Zaveznikom, ki naj bi po zmagoviti vojni krojili usodo sveta, ni bilo v totalni vojni mar takšnih komunističnih manevrov; grobo rečeno, šlo jim je za to, kdo bo „pobil več Nemcev". S tem bi demokrati morali računati ves čas vojne in temu primerno vključiti svoj problem v svetovnega. V takšnem okviru je potem treba gledati razne napore za utrditev demokratskega odporniškega gibanja proti Nemcem, ki na žalost niso dovolj zgodaj dobili zadostne podpore med nekomunističnimi političnimi silami. Kakor je domobranstvo posledično postala organizirana oblika spontanega narodnega odpora do komunistične revolucije, je moralo biti od samega začetka jasno, da pred svetom domobranstvo ni moglo biti političen odgovor komunistični ali od komunistov vodeni ,.osvobodilni" borbi. Nismo povsem gotovi, če je bilo jasno generalu Rupniku, a zagotovo vemo, da so nekateri politiki med vojno igrali na karto ločenega miru Zahodnih zaveznikov z Nemci in pri tem »izgubili vojno", če je na kaj takega računal tudi general Rupnik, to še vedno ne bi smelo biti razlog za njegovo klevetanje in poniževanje, tem bolj, ker je pri reševanju tega, kar se je nazadnje sploh dalo rešiti, mož v naprej več ali manj zastavil svojo glavo, da so si jo mnogi drugi mogli rešiti. Po vsem, kar nam je doslej znanega, je generala mogoče s političnega vidika kritizirati, češ da dogajanj v domovini ni gledal dovolj z globokega vidika, odnosno da so nekateri njegovi sodelavci prestopili mejo dopustnega. A pri tem še vedno ostaja nejasno ali nerazčiščeno, v kolikor bi general mogel postopati drugače, da ne bi postavil na kocko svoje naloge in vloge, ki jo je zavestno in na predlog samega škofa Rožmana sprejel nase. Dr. Kociper bi storil uslugo zanamcem, ki edini bodo končno mogli pred zgodovino soditi o medvojni dobi, če bi tem vprašanjem posvetil nekoliko več pozornosti. Naš list mu rade volje stavlja za to svoj prostor na razpolago. Čeprav bi nekatere sodbe urednika KT potrebovale obrazložitve, se spričo tehtnosti njegovih izvajanj vzdržujemo vsakršnega komentarja. Dovolili bi si pripomniti samo, da dr. Stanko Kociper tem vprašanjem že posveča vso svojo pozornost vsa dolga leta našega zdomstva, če nas spomin ne vara, je to storil tudi že na straneh Klica Triglava, kjer bo prav gotovo budi v bodoče rad sprejel urednikovo ponudbo, kadar bo priložnost tako nanesla. — Op. ured. Tabora. ZA ZGODOVINO USODNI DNEVI - USODNI KORAKI (Nekaj gradiva iz arhiva izvirnih dokumentov.) Dnevnik dr. Stanka Kocipra, adjutanta in osebnega tajnika prezidenta generala Leona Rupnika (Nadaljevanje) 2. maj 1945 Še v Rupnikovi prisotnosti — okrog 2. ure zjutraj — je general Rosener takoj narekoval posebno povelje, s katerim je razpustil nemški organizacijski štab (Aufbaustab) in prepustil samostojno vrhovno poveljstvo nad slovenskim domobranstvom generalu Rupniku. Tako je nastala prva samostojna slovenska narodna vojska! In gen. Rupnik, ki je v najtežjih časih slovenske zgodovine stal na na čelu slovenskega naroda, je bil njen prvi poveljnik! Ob 8. uri zjutraj je prezident gen. Rupnik že v svojstvu vrhovnega poveljnika samostojnega slovenskega domobranstva — slovenske narodne vojske poklical v vladno palačo polk. Franca Krenerja, dosedanjega poveljnika organizacijskega štaba v sklopu Rosenerjevega štaba, njegovega Pomočnika ppolk. Milka Vizjaka in načelnika štaba stot. Ivana Drčarja. Priobčil jim je, kaj se je v teku noči zgodilo. Naznanil jim je, da bodo napredovali, in razkril, kakšen bo sestav domobranstva in njegova nova organizacija (polki), temelječa na neodvisnosti od Nemcev. Opozoril jih je, da pričakuje od njih, da mu bodo stali ob strani, ker čas zahteva,