Beseda o de Lamartinu in njegovi pesnitvi Brajda in dom
Janez Menart
V letih, ko se je Napoleon oklical za cesarja, 1804, je bil Alphonse de Lamartine petnajstleten deček, aristokratski sin, ki je študiral v Lyonu in Belleyu. Ker je bil privrženec burbonske dinastije, ki je tedaj životarila v izgnanstvu, po študiju ni hotel postati oficir samozvanca Napoleona, temveč se je rajši predajal branju in pisanju. Po Napoleonovem prvem padcu je bil nekaj časa častnik v kraljevi gardi. Po
bitki pri NVaterlooju, ki je na srečo šla mimo njega, pa se je umaknil spet v zasebnost in književnost.
Sprva je pisal pesmi v precej klasicističnem slogu, ki je prevladoval tudi še za časa Napoleonove vladavine in za katerega je bila značilna neču-stvena, galantna, pretežno ljubezenska tematika s slogovnim nadihom antičnega pesništva. Pozneje je njegova poezija začela postajati vse bolj osebno čustvena. K novemu načinu pisanja so ga nagnila dela pisatelja Chateaubri-anda in pisateljice madame de Stael, ki sta v francosko književnost zasejala prve klice angleške predromantike. Vsekakor najbolj odločilna pa je bila pri tem Lamartinova ljubezen do Julije Charles, mlade žene nekega slavnega zdravnika, ki jo je pesnik pri svojih šestindvajsetih letih srečal v zdravilišču ob jezeru Bourget. Julija je leto zatem, 1817, umrla za jetiko. In tedaj je Lamartine napisal žalostinko »Jezero«, ki zaradi osebne čustvenosti, melanholičnega miselnega nadiha in simboličnega slikanja narave pomeni začetek novega obdobja v francoski poeziji, začetek prave romantike. Pesem je skupaj z drugimi izšla leta 1820 v zbirki »Pesniška premišljevanja«. Knjiga je doživela takojšen in vsestransko navdušen sprejem, avtorju pa prinesla tudi družbeni uspeh, ki ga je zatem speljal v politično življenje, s tem pa obenem sčasoma tudi proč od poezije. Lamartine je izdal namreč le še dve opaznejši
1046
1047                                          Beseda o de Lama rti nu in njegovi pesnitvi Brajda in dom
zbirki, leta 1823 »Nova pesniška premišljevanja« in leta 1830 »Pesniške in verske harmonije«, ter tri slabo uspele pesnitve (»Sokratova smrt«, »Joce-lyn« in »Padli angel«), zatem pa se povsem predal politiki; postal je celo predsednik začasne vlade ter leta 1848 oklical republiko, nazadnje pa doživel popoln neuspeh, saj se je potegoval za socialne reforme, čemur je buržoazija seveda nasprotovala. Zadnji dve desetletji svojega življenja je bil zato prisiljen, da je na veliko pisal romane in zgodovinska dela ter tako poravnaval ogromne dolgove, ki si jih je bil lahkomiselno nakopal. Pesniški navdih ga je med tem garanjem obiskal le tu in tam, vendar samo še enkrat s tisto pravo, neposredno močjo, kot jo začutimo v njegovih pesmih iz prvih dveh zbirk. To se je zgodilo jeseni leta 1856, ko je pesnik obiskal domačo hišo, legel na travo v njeni senci in poln melanholičnih spominov na mladost (na prazne strani in robove Petrarkovih poezij, ki jih je imel s seboj), napisal krajšo pesnitev »Brajda in dom« (La Vigne et la Maison). Ti Lamartinovi verzi, objavljeni naslednje leto, so po dolgem času spet poželi vsesplošno občudovanje tako beročega občinstva kot kritike in ostali v stalni zakladnici nadvse bogate francoske poezije.
J. Menart