167
Anna-Maria Lesigang - Bruckmüller
LATINSKO PISMO PRIMO@A TRUBARJA
ADAMU BOHORI^U
v primerjavi s humanisti~nimi pismi Erazma Rotterdamskega
Med Trubarjevimi 83 pismi so le štiri v latinskem jeziku, vsa druga
do sedaj odkrita pisma je napisal v nemščini, niti enega pa v slo-
venščini. Eno izmed njih je bilo deležno prav posebne pozornosti,1
namreč pismo Adamu Bohoriču, v katerem Trubar toži o slabem
stanju izobrazbe v svoji domovini.2  To pismo še danes velja za dokaz
dejanske kulturne zaostalosti slovenskih dežel v Trubarjevem času:3
Anton Sovrè je Trubarjevo formulacijo barbarica calamitas neustrezno
prevedel v slovenščino kot »bedno rovtarstvo«.4  To frazo zelo radi
citirajo. V zadnjem času je tako tedanji slovenski minister za kulturo
Vasko Simoniti v dveh govorih ob praznovanju petstoletnice rojstva
Primoža Trubarja v spominskem letu 20085  navedel prav to mesto;
služilo je tudi kot naslov članka ob štiristoti obletnici izida Biblije
1 Članek je nastal na pobudo doc. dr. Vincenca Rajšpa, direktorja Slovenskega
znanstvenega inštituta na Dunaju. Gospe dr. Elisabeth Klecker (Univerza na
Dunaju) se zahvaljujem za misli in napotke. Predvsem pa sem prof. dr. Primožu
Simonitiju zelo hvaležna za pregled članka in dragocene nasvete.
2 Jože Rajhman, Pisma Primoža Trubarja (Epistolae Slovenorum illustrium 7).
Ljubljana 1986, 198. Isti: Trubar, Primož, v: Slovenski biografski leksikon, IV.
zvezek (T-Ž), Ljubljana 1980–1991, str. 206–225. Mirko Rupel, Primož Trubar.
Življenje in delo. Ljubljana 1962 (faksimile Trubar-Kreljevega pisma med stranema
176/177). Isti: Primus Truber. Leben und Werk des slowenischen Reformators. Deutsche
Übersetzung und Bearbeitung von Balduin Saria, München 1965 (Südost-
europaschriften Bd. 5)
3 Prim. npr. Vlado Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem I. Ljubljana
1963, 50.
4 Rajhman (op. 2), 199.
5 http://www.trubar2008.si/novice/nagovori/index.html (zadnji dostop: 19. 2.
2009)
168
RAZPRAVE, [TUDIJE
Jurija Dalmatina.6  Izraz se je znašel celo v leposlovju: v delu Zvoneta
Štrublja reformator po svojem zadnjem odhodu iz Ljubljane v fiktiv-
nem notranjem monologu s temi besedami premišljuje o kulturnem
položaju svoje domovine.7
Že Primož Simoniti8  je v svojem delu o humanizmu pri Slovencih
dokazal, da prebivalci Kranjske, Štajerske in Koroške sploh niso bili
»rovtarski«. Slovenske dežele niso bile kulturno ne bolj ne manj
razvite kot vse druge notranjeavstrijske habsburške dedne dežele.
Slovenske dežele sicer pred ustanovitvijo graške univerze leta 1585
res niso imele nobene »lastne« univerze, vendar so imeli mnogi
učenjaki s Slovenskega pomembno vlogo na dunajski univerzi in na
dvoru cesarja Maksimilijana.9  V srednjem veku so bile v slovenskem
prostoru redke stolne in samostanske šole, pomembnejše so bile
župnijske šole, ki so jih od konca 13. stoletja polagoma nadomeščale
oz. prevzemale mestne šole.10  Večina šol je dokazanih na severu in
zahodu slovenskega poselitvenega območja.11  V mestnih šolah je bil
največji poudarek na učenju osnov računstva in trgovanja. V sloven-
skem primorju so večinsko romanska mesta finančno podpirala
mestne šole zaradi njihovega pomena za trgovino; zaradi bližine
severnoitalijanskih univerz je bila izbira posvetnih učiteljev večja, ti
pa so bili tukaj tudi dobro plačani.12  V teh šolah so, kot piše Schmidt,
že v iztekajočem se srednjem veku poučevali v italijanskem jeziku, iz
česar sklepa, da so torej tudi v mestnih šolah Kranjske gotovo pou-
čevali v nemškem jeziku.13  Slovenske dežele so zaradi trgovanja z
6 Matjaž Kmecl, »Ko bi le vsi, ki to bedno rovtarstvo v resnici občutijo…«: ob štiristoletnici
Dalmatinove Biblije in Bohoričeve slovnice. V: Naši razgledi 33, 24 (28. 12. 1984),
701–702.
7 »… Pot se naglo dviga in kar žal mi je, da sem se prejšnje dni toliko ukvarjal sam
s sabo, s svojo nesrečo, ko pa je toliko načrtov za prihodnost, da iz slovenskih
dežel končno preženemo to bedno rovtarstvo…« V: Zvone Štrubelj, Pogum besede.
Primož Trubar 500 let. 1508–2008. Celovec 2008, 164.
8 Primož Simoniti, Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI.
stoletja. Ljubljana 1979.
9 Simoniti (gl. op. 8), poglavja 5–9.
10 Schmidt (gl. op. 3), 17–30.
11 Schmidt (gl. op. 3), 34.
12 Schmidt (gl. op. 3), 28.
13 Schmidt (gl. op. 3), 29–30; 34.
169
Italijo že zgodaj prišle v stik s humanističnimi strujami.14  Domneva,
da si pred Trubarjem v slovenskih deželah niso sploh nič prizadevali
za izobraževanje, bi bila torej zgrešena.
V svojem pismu učenemu Adamu Bohoriču15  Trubar torej toži o
brezupnem stanju izobrazbe v svoji domovini. Trubar prosi Bohoriča,
ki je bil Melanchthonov učenec in med letoma 1551 in 1563 vodja
lastne šole v Krškem, da za prvim rektorjem Lenartom Budino
prevzame vodenje javne stanovske šole v Ljubljani. Pismo je bilo
napisano 1. avgusta leta 1565 z roko Sebastijana Krelja, po koncu
Trubarjevega tretjega bivanja v Ljubljani, saj je moral Trubar že proti
koncu junija zapustiti Kranjsko (o tem neskladju glej nižje). Ko je
Trubar leta 1560 sprejel mesto superintendenta v Ljubljani, je po
zgledu Württemberga, kamor se je bil zatekel v letih pred tem, začel
pisati Cerkovno ordningo, ki je povsem v duhu reformatorjev obravna-
vala med drugim tudi izobraževanje. Ta Cerkovna ordninga je bila
usodna zanj, ker jo je objavil brez potrditve deželnega gospoda; novi
deželni gospod, Karel Notranjeavstrijski, pa je na Kranjskem uvedel
protireformacijo in ukazal Trubarja s koncem junija 1565 izgnati.16
Primož Trubar, oz. dejanski pisec, Sebastijan Krelj, je v svojem
pismu z dne 1. avgusta 1565 torej pisal:
Humanissime vir. Non dubitamus te perspicere ac non semel
deplorare tristem hanc harum regionum patriae nostrae calamitatem
ac barbariem: utpote, in quibus bonarum artium humaniorumque
studiorum contemptus et neglectio passim iam turpiter dominatur.
Sed utinam omnes, quotquot istam barbaricam calamitatem vere
sentiunt, etiam suas preces, studium, consilium et operas ad eam
profligandam nobiscum intenderent coniungerentque. Nos etenim,
qui agnoscimus praecipue, scholis ecclesiae ut sinistra manu opus
esse, huic curae ab initio summo studio incubuimus, ac tandem
14 Ferdo Gestrin, Trgovina slovenskih dežel z italijanskimi ob koncu srednjega veka in
v XVI. stoletju, ZČ XXIX, 1-2, 1975, 89–108, tu: 106; citirano po: Simoniti (gl. op.
8), 119.
15 Jože Toporišič, Bohorič, Adam. Enciklopedija Slovenije 2. Ljubljana 1987, 303.
16 Rolf-Dieter Kluge, Zum 500. Geburtstag des slowenischen Reformators Primus Truber.
Tübinger Blätter 2008. 26–34; tu: 33. http://www.tuebingen-info.de/tueblaetter/
tueblaetter_leseprobe2.pdf (zadnji dostop 19. 2. 2009)
ANNA-MARIA LESIGANG - BRUCKMÜLLER
170
RAZPRAVE, [TUDIJE
proceres nostrae provinciae multum supplicando et instando permo-
vimus, ut ad instaurandam erigendamque frequentiorem scholam
hic Labaci auxilium atque sumptus benigne liberaliterque promise-
rint constituerintque. Eam curam et sollicitudinem nunc in primis
nobis imposuerunt iusseruntque nos clementer, statim unum aut
alterum virum bonum, literatum, nostratem, άοκνον των πόνων (impi-
grum seu non dectractantem labores), accessere.17
Veleomikani mož! Ne dvomimo, da dobro poznaš in neredko
obžaluješ nesrečno kulturno zaostalost naše ožje domovine, saj je
prava sramota, kako se vsepovsod šopiri zaničevanje do lepih umet-
nosti in zanemarjanje duhovne izobrazbe. Toda ko bi le vsi, ki to
bedno rovtarstvo v resnici občutijo, hoteli združiti z nami svoje želje
in gorečnost, svoje misli in delo ter z nami vred napeti vse sile, da mu
napravijo konec. Zakaj mi, ki nam je posebno jasno, da so šole cerkvi
potrebne kakor leva roka, smo ti stvari že od kraja posvečali največjo
skrb in prizadevnost in smo naposled z mnogimi prošnjami in
moledovanjem pripravili prvake naše dežele do tega, da so dobro-
hotno in širokosrčno obljubili in določili denarno pomoč za ustano-
vitev javne šole tu v Ljubljani. Zdaj so nam naložili predvsem to skrb
in nalogo ter nam milostno ukazali, naj nemudoma poiščemo in
pridobimo enega ali drugega dobrega in izobraženega moža, doma-
čina, takega, ki se ne bo plašil truda.18
Na prvi pogled bi si res morali misliti, da je Trubar (Krelj) med
samimi barbari. Besede kot so calamitas, barbaries, contemptus ali
prof ligare so ostri izrazi, in zlahka bi zato verjeli, da je bilo stanje
izobrazbe v teh deželah, ki sta jih takrat ogrožali kuga in turška
nevarnost, dejansko skrajno obžalovanja vredno. Simoniti prikazuje
nekoliko drugačno podobo položaja šolstva v tistih letih: poleg
cerkvenih latinskih šol je bila v Ljubljani od pribl. 1535 do 1563
latinska šola Lenarta Budine, ki je prej delal v Baslu v Frobenovi
tiskarni ter živel in deloval v baselskih humanističnih krogih okrog
Erazma. Leta 1563 je postal rektor nove stanovske šole. Mnoge svoje
17 Rajhman (gl. op. 2), 198.
18 Prevod Anton Sovrè; iz: Rajhman (gl. op. 2), 199.
171
absolvente je dovolj izobrazil, da so na Dunaju lahko uspešno štu-
dirali.19  Od srednjega veka dalje je tudi Nemški viteški red poučeval v
svoji šoli, v prvi polovici 16. stoletja pa je nastala še nemška mestna
šola.20
Ker so bile torej tudi pred letom 1565 v Ljubljani, pa tudi v drugih
mestih šole – in to, kot kaže primer Budine, celo zelo uspešne – in ker
je vsekakor mogoče dokazati prizadevanja za višjo izobrazbo, je treba
razlog za to formulacijo iskati kje drugje. Že samo dejstvo, da se je
Trubar (oz. pravi pisec, Sebastijan Krelj) v tem pismu odločil za
latinski jezik, čeprav je sicer večinoma dajal prednost nemščini, kaže,
da je pisec s tem hotel dati pismu poseben pomen: z izbiro latinščine
se zavestno uvršča med humanistične izobražence. V jezikovni rabi
humanistov take krepke formulacije niso nenavadne, beseda barbaries,
barbarus ali barbaricus pa je skorajda ključna za humaniste, saj ozna-
čuje vse tisto, kar ni humanistično, v prvi vrsti slabo latinščino
srednjeveških sholastikov. Petrarca in drugi zgodnji humanisti so
poleg tega vse neitalijanske dežele imeli za barbarske, poznejši pa
predvsem Nemčijo in njen jezik. Šele Enea Silvia so diplomatske
potrebe prisilile naslikati v svoji Germaniji nekoliko bolj pozitivno
sliko Nemčije.21  Prikaz Dunajčanov in Avstrijcev v njegovi Historia
Austrialis pa izdaja splošni odnos humanista do teh prebivalcev na
drugi strani Alp, ki naj bi vsi radi veliko pili, jedli, nečistovali ter naj
bi bili poleg tega lokavi, nezvesti in naj ne bi bili za nobeno rabo.22
Šele škof Pietro Bonomo je (po besedah Avguština Prygla – Tyferna
oz. Andreja Endlicherja) pomagal na dvoru cesarja Friderika III.
pregnati odiosam barbariem.23
Besedo barbaries je treba torej razumeti glede na njeno rabo pri
humanistih, dobesedno kot njihovo »bojno geslo«; za zgled bomo na
19 Simoniti (gl. op. 8), 113–118; Schmidt, 57.
20 O slovenskem šolstvu v dobi reformacije in o Trubarjevih prizadevanjih za
»splošno« osnovno šolo gl. Schmidt (gl. op. 3), 42–64.
21 Peter Amelung, Das Bild des Deutschen in der Literatur der italienischen Renaissance
(1400-1559). (Münchner romanistische Arbeiten 20) München 1964; predvsem
2. poglavje, Petrarca und die Humanisten und ihr Barbaren-Verdikt, 35–66.
22 Jürgen Sarnowsky (Ur.), Aeneas Silvius de Piccolomini: Historia Austrialis –
Österreichische Geschichte. Darmstadt 2005. 18–29; 523.
23 Simoniti (gl. op. 8), 107.
ANNA-MARIA LESIGANG - BRUCKMÜLLER
172
RAZPRAVE, [TUDIJE
naslednjih straneh navedli nekaj mest iz pisem humanista Erazma
Rotterdamskega.24  Zdi se primerno, da izberemo prav njega, saj je
Trubar v svojih učnih letih pri škofu Petru Bonomu v Trstu (sredina
dvajsetih let 16. stoletja) prišel v stik predvsem z Erazmovimi spisi, ki
jim je še tudi pozneje pripisoval velik pomen. Na Erazmove Annota-
tiones k njegovemu prevodu Nove zaveze se je Trubar opiral pri svojem
prevajanju, kar tudi izrecno priznava.25  V mogočnem korpusu Eraz-
movih pisem, ki obsega 11 zvezkov,26  se pokaže, v kakšnem smislu so
humanisti uporabljali besedo barbaries. Videlo se bo tudi, da krepkejši
izrazi niso nobena redkost. V sledečem citatu iz Erazmovega pisma
Korneliju Gerardu (1489?) postane bolj jasno, da so v očeh huma-
nistov srednjeveški sholastiki kratkomalo barbari:
Haud aliter quoque priscis saeculis cum omnium artium, tum
praecipue eloquentiae studia apprime floruisse constat; atque inde
rursus barbarorum increscente pertinacia ita evanuisse ut ne vesti-
gium reliquum videre fuerit. Tum coepere illiteratissimi quique, qui
nunquam didicere, docere quod nesciebant; docere, inquam, magna
mercede nil scire, stultiores reddentes discipulos quam acceperant,
imo et eo redigentes ut se ipsos quoque nescirent. Tum a tergo reiectis
veterum praeceptionibus itum est ad recentia quaedam imperitiae
praecepta, puta modos significandi, verbosa commenta, et ad ridi-
culas grammaticae disciplinae regulas deliramentaque innumera. Et
cum iam omnia summo sudore perdidicerant, in id literarum elo-
quentiaeque conscenderant fastigium ut ne unam quidem orationem
Latine proferre noverint. Et sane, quantum mihi videre videor, si id
barbarum hominum genus eo quo coeperat cursu perrexisset, nescio in
quam novam sermonis speciem nostram Thaliam vertissent.27
Znano je, da je prav tako tudi v prejšnjih stoletjih cvetel študij
vseh umetnosti, zlasti študij govorništva; in da je potem zopet zaradi
naraščajoče trmoglavosti barbarov tako zelo zakrnel, da se je zdelo,
24 Cornelis Augustijn, Erasmus. V: Theologische Realenzyklopädie 10. Berlin–New
York 1982. 1–18.
25 Igor Grdina, Der Humanismus und Primus Truber. (V tisku); Simoniti (gl. op. 8),
233 sl.
26 P. S. Allen, Opus epistolarum Des. Erasmi Roterodami. I-XI. Oxford 1906–1947.
27 Allen (gl. op. 26) I, 108.
173
da ni ostala za njim niti sled. Tedaj so prav najbolj neizobraženi, ki se
nikdar niso učili, začeli poučevati to, česar sami niso vedeli; poučevati,
pravim, z velikim trudom, kako nič vedeti, tako da so učence odpu-
ščali neumnejše kot so jih sprejeli, in da so jih celo spravili tako daleč,
da tudi sami sebe niso več poznali. Tedaj so zavrgli pravila starih in
prevzeli novejša pravila nevednosti, na primer načine označevanja,
dolgovezne izmisleke, ter smešna slovnična pravila in brezštevilne
neumne reči. In ko so se že vse z največjim trudom naučili na pamet,
so se povzpeli na vrhunec učenosti in zgovornosti, ne da bi znali
povedati vsaj en latinski govor. In res, kolikor se mi zdi, če bi ta rod
barbarskih ljudi nadaljeval v smeri, v kateri so začeli, ne vem, v katero
novo vrsto jezika bi spremenili našo latinščino.28
Barbari so torej tisti, ki so odgovorni za slabo stanje latinskega
jezika. Beseda se ne nanaša na nekakšne tuje barbare, temveč na tiste
učenjake oz. teologe, ki so uporabljali srednjeveško govorjeno (lahko
bi rekli »kuharsko«) latinščino, ta pa se je humanistom, ki so si
prizadevali za čisto, klasično latinščino, zdela grozotna.
Erazem piše leta 1519 poln hvale angleškemu kardinalu Wolseyju,
cerkvenemu dostojanstveniku in mecenu, ki je bil takrat na višku
svoje moči in ki Britanniam ex aerea auream facere moliatur (»si priza-
deva iz železne narediti zlato Anglijo«29):
… quin et liberalium disciplinarum studia, nonnihil hactenus
collapsa, sarcis, politiores literas, cum veteris inscitiae patronis adhuc
colluctantes, favore tuo fulcis, auctoritate tueris, splendore ornas,
benignitate foves, magnificis salariis invitans eruditissimos quosque
professores.30
… da, celo študij dobrih ved, ki so do zdaj v nemajhni meri sesute,
obnavljaš, s svojo naklonjenostjo podpiraš uglajeno slovstvo, ki se še
zdaj bojuje z zaščitniki stare nevednosti, ščitiš ga s svojo avtoriteto,
krasiš ga s svojim sijajem, v svoji dobrotljivosti ga podpiraš, tako da z
zelo velikodušnimi plačami vabiš vse najbolj učene profesorje.
28 Prevod tega in vseh naslednjih Erazmovih citatov: Annamaria Lesigang-
Bruckmüller in Veronika Pf laum.
29 Allen (gl. op. 26) III, 587.
30 Allen (gl. op. 26) III, 588.
ANNA-MARIA LESIGANG - BRUCKMÜLLER
174
RAZPRAVE, [TUDIJE
Skromno, pa vendar v pričakovanju ponovnega vabila iz Anglije,
piše dalje:
Mihi sat est quod hoc laudis fero, si tamen promereor, ut dicar
unus ex eorum numero fuisse qui crassissimam barbariem ac puden-
dam infantiam, quas hactenus nobis opprobrabat Italia, ab hisce
regionibus depellere conati sunt.31
Zame je dovolj, da me, če si to pač zaslužim, hvalijo za to, da o
meni govorijo, da sem bil eden izmed tistih, ki poskušajo pregnati iz
teh dežel najsurovejšo neomikanost in sramotno nezmožnost izra-
žanja, ki nam jo Italija doslej očita.
Erazem se je v mlajših letih pogosto zadrževal v Angliji. Leta 1518
si je pri svojih podpornikih še močneje prizadeval za vrnitev, vendar
brez uspeha.32  Kardinal Wolsey je v Oxfordu ustanovil šest novih
profesur, iz katerih je pozneje nastal Cardinal’s College (zdaj Christ-
church College).33  Ni izključeno, da si je Erazem prizadeval za eno
izmed njih. Barbaries je spet mišljena v pomenu jezikovne, latinske
nekultiviranosti, okrepljene z infantia – nezmožnostjo izražanja na-
sploh, močan izraz, ki pa spet pomeni le nezadovoljivo latinščino;
močan kot formulacija veteris inscitiae patroni – zagovorniki ali za-
ščitniki »stare nevednosti«. Italija kot samozavestno središče in kot
izhodišče humanizma je še dolgo ostajala ideal, ob katerem so merili
kulturo ali nekulturo drugega naroda. Toda v 16. stoletju so se
nemški humanisti začeli upirati italijanski klišejski sodbi, češ da so
sami barbari. Erazem sam je občutil globoko občudovanje za vso
italijansko kulturo, vendar ga je odbijal italijanski predsodek o
barbarskih Nemcih; čeprav priznava, da je do nedavnega v Nemčiji
vladala horrida barbaries, vendar poudarja, da se situacija na severni
strani Alp zelo izboljšuje.34
31 Allen (gl. op. 26) III, 588.
32 Allen (gl. op. 26) III, 588.
33 Allen (gl. op. 26) III, 588.
34 Amelung (gl. op. 21), 66–73 (Die Reaktion der Deutschen auf das Barbaren-
Verdikt der Italiener); tu: 69.
175
Erazem v spodnjem pismu upa, da Nemci zmorejo slediti dobre-
mu zgledu Anglije in pregnati barbaries iz svoje dežele: leta 1519 piše
iz Antwerpna Albertu Brandenburškemu:
Apud Anglos triumphant bonae litterae. Rex ipse cum sua Regina,
Cardinales ambo, Episcopi ferme omnes toto pectore tuentur, fovent,
alunt ornantque. Rabulis omnibus per Regem impositum est silen-
tium. Spero idem fore apud Germanos, si tuae reverendissimae dig-
nitatis tuique similium favor aspirarit: quod ut faciat, etiam atque
etiam rogo. Nihil enim non moliuntur sycophantae quidam, praeser-
tim hic ubi barbaries terris excessura videtur extrema posuisse vesti-
gia: quanquam et hi mitescunt, incipiuntque suam stulticiam agno-
scere.35
Pri Angležih dobre vede [humanizem] slavijo zmago. Sam kralj s
svojo kraljico, oba kardinala, skoraj vsi škofi jih ščitijo z vsem srcem,
jih podpirajo, hranijo in krasijo. Kralj je vsem rabulistom naložil
molk. Upam, da se bo isto zgodilo tudi pri Nemcih, če bo naklonje-
nost tvojega prečastitega dostojanstva in tebi podobnih dostojan-
stvenikov to podpirala: vedno znova prosim, da bi se to zgodilo. Neki
spletkarji namreč naklepajo prav vse, zlasti tu, kjer se zdi, da bo
barbaries zapustila deželo in da dela svoje poslednje korake: pa vendar
tudi ti popuščajo in začenjajo spoznavati svojo neumnost.
Okoli leta 1520 so nemške univerze prevzele humanizem. Shola-
stično teologijo so modernizirali in poleg nje na univerzah dovoljevali
tudi studia humanitatis, filozofijo so poučevali neposredno iz novo
izdanih tekstov, brez srednjeveških komentarjev, mladina se je učila
čiste latinščine – skratka, barbaries se je zdela premagana.36  Toda že v
dvajsetih letih se je situacija na univerzah zopet poslabšala:
Julija leta 1525 je Erazem v Baslu ob kmečkih vojnah pisal Adrianu
Barlandu tole o katastrofalnem stanju (cerkvenega) izobraževanja v
Nemčiji:
35 Allen (gl. op. 26) III, 594.
36 Arno Seifert, Das höhere Schulwesen – Universitäten und Gymnasien. V: Notker
Hammerstein (ur.), Handbuch der deutschen Bildungsgeschichte Bd. I (15.–17.
Jh.), Von der Renaissance und der Reformation bis zum Ende der Glaubens-
kämpfe. 197–374, tu: 248–251.
ANNA-MARIA LESIGANG - BRUCKMÜLLER
176
RAZPRAVE, [TUDIJE
Per universam Germaniam simul cum bonis litteris omnia fere
studia collapsa sunt. Nulla theologorum autoritas. Monachi et
sacerdotes publico laborant odio. Faciunt enim mali ut bonis etiam
sit male. Video res humanas ad Turcicam quandam barbariem tendere.
Et fortasse sunt principes quibus hic status non displiceret. Agitur
hic per rusticos cruenta fabula; quae sit futura catastrophe nescio.37
V vsej Nemčiji so se skupaj z dobrimi vedami sesule skoraj vse
znanosti. Teologi nimajo nobene avtoritete. Menihi in duhovniki
trpijo zaradi javne osovraženosti. Slabi ljudje namreč naredijo, da gre
tudi dobrim slabo. Vidim, da se humanistične vede obračajo v nekak-
šno turško barbarstvo. In morda obstajajo vladarji, ki bi jim tako
stanje ugajalo. Kmetje igrajo tukaj krvavo igro; kakšna katastrofa je
pred nami, ne vem.
Z vse glasnejšimi klici po reformi v cerkvi in z vse večjim vplivom
Martina Luthra upada ugled teologov, menihov in duhovnikov.
Erazem podobno kot Trubar v svojem pismu toži, ker bonae litterae
propadajo, in se boji, da bi res humanae, torej stvar humanistov ali
humanistične znanosti, lahko postale žrtev barbarstva, ki je s pridev-
nikom »turško« močno ožigosano – na tem mestu je treba barbaries
razumeti dejansko v pomenu »barbarstva« in ne kot nasprotje huma-
nistični latinščini.
Če je bil Erazem spočetka še odprt za Luthra, pa so se kmalu
pokazale razlike, ki so okrog leta 1525 pripeljale do razdora med
njima. Erazem v naslednjem pismu Johnu Hencklu (napisano v Baslu
leta 1526) izraža svojo osuplost nad Luthrovo prepirljivostjo in
zlohotnostjo38  in argumentira svoje razočaranje nad Luthrom; vesel
da je, da se ni pustil zvleči na njegovo stran. Dalje piše:
Non desinam tamen optare laetum aliquem exitum huius tra-
goediae, undecunque natae, quomodocunque progressae. Videbam
enim fore ut, si victoria cederet quorundam affectibus, Lutheri ruina
37 Allen (gl. op. 26) VI, 111.
38 »arrogantia«, »insatiabilis quaedam conviciandi libido«, »haec hominis intem-
perantia« – »aroganca«, »nenasitna prepirljivost«, »neobrzdanost tega človeka«
(Allen, gl. op. 26, VI, 275sl.).
177
multas res optimas secum traheret in exitium: veluti nunc videmus
ubique frigere linguas ac bonas literas, quas intolerabili degrava-
vit invidia. Iacent prisci scriptores; theologia scholastica, quam
correctam optabamus, non extinctam, obsolescit. Emoriuntur fere
omnes disciplinae liberales. Denique ipsum Evangelii nomen factum
est apud multos invidiosum, adeo ut vix illa profiteri liceat quae
docuit Paulus.39
Vendar ne bom opustil upanja na nek vesel konec te tragedije, od
koderkoli že izvira in kakorkoli že napreduje. Videl sem namreč
prihajati to, da bi, če bi zmago požele strasti posameznih ljudi,
Luthrova poguba potegnila s seboj v propad mnoge zelo dobre stvari:
kakor sedaj vidimo, da jeziki in dobre vede, ki jih je v neznosnem
sovraštvu pritisnil ob zid, povsod zastajajo. Stari pisci so na tleh;
sholastična teologija, za katero smo upali, da bo izboljšana, ne da bo
uničena, izgublja svoj ugled. Skoraj vse lepe umetnosti zamirajo.
Končno je postalo celo ime Evangelija pri mnogih osovraženo, tako
zelo, da se zdi komaj še dovoljeno javno izpovedovati to, kar je učil
Pavel.
Erazem Luthra povsem neprikrito obdolžuje propada humani-
stičnih idealov, čeprav so se reformatorji sami imeli za legitimne
dediče humanizma.40  Erazmov poizkus, da bi spor z Luthrom dvignil
na višjo duhovno raven, je spodletel, ko se je Luther na Erazmov spis
De libero arbitrio odzval s spisom De servo arbitrio, v katerem je napadel
Erazma osebno. Teologi stare cerkve pa so Erazmu očitali, da je s
svojimi spisi utrl pot reformaciji. Erazem sedaj zagrenjen krivi prote-
stante, da povsod, kjer so prišli na oblast, preprečujejo svobodno
izražanje mnenja in uničujejo vso pravo kulturo.41
Nekateri reformatorji so po drugi strani trdili, da je te verske spore
mogoče zatreti le, če se odstrani tudi humanizem. V dopisu iz Frei-
burga iz leta 1531 Erazem opisuje, kako je vse bolj izpostavljen
sovražnostim protestantov in kako je izgubil skoraj vse prijatelje, ker
se ni hotel priključiti reformirancem:
39 Allen (gl. op. 26) VI, 276.
40 Seifert (gl. op. 36), 256.
41 Augustijn (gl. op. 24), 3.
ANNA-MARIA LESIGANG - BRUCKMÜLLER
178
RAZPRAVE, [TUDIJE
… ut quisque antea fuerat iuratissimus amicus, ita vehemen-
tissimus hostis esse coepit. Nec licuit interim illis placatioribus uti,
adversus quos pro linguis ac bonis litteris gnaviter steteram, qui
mundo persuadere conati sunt hoc religionis incendium non posse
restingui, nisi simul oppressis et litteris humanioribus et harum
fautoribus, inter quos precipuas tribuunt Erasmo.42
… kdor je bil prej najbolj zaprisežen prijatelj, je postal najhujši so-
vražnik. Medtem tudi ni bilo več mogoče občevati s tistimi spravljivej-
šimi, proti katerim sem se vneto zavzemal za jezike in dobre vede, ki so
poizkušali prepričati svet, da tega verskega požara ni mogoče pogasiti,
če se obenem ne zatrejo tudi humanistične vede in pospeševalci huma-
nističnih spisov, med katerimi pripisujejo najodličnejše Erazmu.
Navedeno mesto pa razen tega kaže, da vprašanje razmerja med
reformacijo in humanizmom ni tako jasno in nedvoumno.43
Očitno je torej, da Trubar-Kreljevega pisma Bohoriču ni mogoče
razumeti kot opis konkretnega klavrnega stanja izobrazbe na Kranj-
skem in Štajerskem, temveč da se pismo uvršča med humanistična
pisma, katerih avtorji so vedno stremeli za najvišjim idealom izo-
brazbe. To kaže tudi dejstvo, da je Trubar uporabljal latinščino le v
nekaterih okoliščinah. Prevajalcema hrvaške Nove zaveze – z njunim
delom je bil zelo nezadovoljen in z njim ni hotel imeti nobenega
opravka – je tako pisal v jeziku učenjaka;44  kmalu nato je v nemškem
pismu enemu izmed njih ubral zopet prijaznejše strune.45  Švicar-
skemu reformatorju Heinrichu Bullingerju je naslovil pet pisem, eno
izmed njih v latinščini.46  To pismo je bilo poročilo o njegovi učeni
prevajalski dejavnosti in hkrati spremno pismo k »vzorcu« treh
tiskanih pol. Najbrž se mu je zdelo primerneje, da je v tem primeru
uporabil latinščino. Znano je njegovo opravičilo, ki ga je v drugem
42 Allen (gl. op. 26) IX, 181.
43 Prim. tudi Primož Simoniti, K vprašanju razmerja med humanizmom in reformacijo.
V: isti, Med humanisti in starimi knjigami (Razprave in eseji 59), Ljubljana 2007,
22–36; tu: 27sl.
44 Antonu Dalmati in Štefanu Konzulu; Rajhman (gl. op. 2), 135sl.
45 Antonu Dalmati; Rajhman (gl. op. 2), 137.
46 Rajhman (gl. op. 2), 32sl.
179
pismu Bullingerju formuliral v latinščini: ne piše rad v latinščini, ker
se boji, da bi delal napake in grešil zoper Prisciana:
Vobis et huiusmodi eruditissimis viris Latine haud libenter scribo,
nisi necessitate compulsus, sicuti d. Vergerio semper latine scribere
cogor, postquam Germanicam linguam non intelligit, nam vereor in
scribendo latine ne comittam aliquem soloecismum et ne peccem in
Priscianum.47
Vam in takšnim nadvse učenim možem nerad po latinsko pišem,
razen če je nujno, kakor sem na primer zmeraj prisiljen pisati latinsko
gospodu Vergeriju, ker nemškega jezika ne razume; zakaj bojim se,
da ne bi, če latinsko pišem, napravil sintaktične napake in grešil zoper
Prisciana.48
Humanistični ideal čistega jezika, ki ga uteleša Priscianova slov-
nica, se mu zdi nedosegljiv, in to odkrito priznava. (Če bi moral
Priscian popraviti ta citat, bi bil res nesrečen zaradi popolnoma
neklasičnega veznika postquam – »potem ko« v vzročnem pomenu;
klasično bi bilo treba tu postaviti cum, quoniam ali kaj podobnega.49)
Postavlja se še vprašanje pravega avtorstva uvodoma citiranega
pisma: tretji odhod Trubarja iz Ljubljane je v strokovni literaturi
datiran s koncem junija 1565,50  pismo pa je bilo napisano šele prvega
avgusta tega leta. Pismo je podpisano s »Primus Truberus m. s.
subscripsit. Sebastianus Crellius manu propria scripsit.« Zato so
sklepali, da je Sebastijan Krelj pismo napisal za Trubarja, ta pa ga je
podpisal. Če pa pomislimo na neskladnost obeh datumov, se postavlja
vprašanje, ali je Trubar pismo dejansko sam podpisal. Ali je šele
pozneje odpotoval ali pa je Krelj sam od sebe postavil Trubarjevo ime
pod pismo. Humanistične formulacije torej verjetno niso Trubarjeve,
ampak Kreljeve, pri čemer pa je moral Trubar dati pobudo za nasta-
nek tega pisma.
47 Rajhman (gl. op. 2), 27.
48 Rajhman (gl. op. 2), 29.
49 Gl. »postquam«, v: P. G. W. Glare (ur.), Oxford Latin Dictionary II. Oxford 1976.
1414; »postquam«, v: Aegidius FORCELLINI etc., Lexicon totius latinitatis. Padua
41940. Tom. III, 780.
50 Rajhman, Trubar, SBL (gl. op. 2), 210.
ANNA-MARIA LESIGANG - BRUCKMÜLLER
180
RAZPRAVE, [TUDIJE
Slovenske dežele so bile zaradi turške nevarnosti ter vrenja social-
nih in verskih sporov gotovo v težkem položaju, ki se je odražal tudi
v izobrazbi in omiki. Vendar bi bilo pretirano razumeti izraz »rov-
tarstvo« dobesedno. Pogled v korpus Erazmovih pisem jasno kaže, v
kakšnem pomenu so humanisti uporabljali besedo barbaries. Vsa
Evropa je bila v 16. stoletju v težavnem položaju, kar se tiče negovanja
višje humanistične izobrazbe. Trubarjevo pismo torej ne opisuje
slovenskega posebnega primera, temveč del takratne evropske real-
nosti, in sicer v običajni terminologiji (poznih) humanistov.
Prevedla Veronika Pflaum