KULTURNI VESTNIK Šteo. 17 □ □ VSEBINA D □ JftNKO SAMEC: VEČER (Pesem) — Stran 257. JOŠKO KRALJ: PRIJATELJU (Pesem) — Stran 257. KAREL ŠIROK: SLOVO OD POLJA (Pesem) - Stran 257. FRANCE BEVK: JETNIKI — Stran 258. FRANCE BEVK: ČAKANJE (Pesem) — Stran 261. Dr. IVO ŠORLI: POGOVORI — Stran 261. 7 EMIL HOJAK: BREZ PRISEG — Stran 264. Dr. HENRIK TUMA: HENRIK BARBUSSE — Stran 264. Dr. LAVO ČERMELJ : ČLOVEK V BOJU S PRIRODO — Stran 267. MARIJA KMETOVA.: GOLOBOVI (Nad.) — Stran 272. ALOJZIJ GRADNIK: IZ KNJIGE ..RASTOČI MESEC" (THE CRESCENT MOON) — Stran 283. STANKO KLEMENČIČ: PESEM DVEH SRC (Pesem) — Stran 285. 1 NARTE VELIKONJA: OBISK — Stran 285. PASTLIŠK1N : VRAŽJI DAROVI — Črnogorski motiv — (Pesem) — Stran 289. J. PAHOR: MOST — Stran 290. Dr. HENRIK TUMA: IZZA FRONTE — Stran 297. FRAN ŽGUR : USODA (Pesem) — Stran 301. IVAN SOKOL: SOCIJALIZEM IN NACIJONALIZEM — Stian 301. PASTČ1ŠKIN : V ZASEDENEM OZEMLJU — Stran 304. STANKO KOSOVEL: MRTVAŠKA KORAČNICA (Pesem) Stran 306. NALOGE SOCIJALIZMA (Iz ..Proletarca" — Chicago III. 19. junija 1919) — Stran 307. PREGLED: POLITIČNI — KULTURNI — ŠOLSKI — KNJIŽEVNI, — GLASBENI — GOSPODARSKI — LISTNICA UREDNIŠTVA — LISTNICA UPRAVNIŠTVA — DAROVI — Stran 309 do 320. letnik I. V TRSTU, DNE 10. OKTOBRA 1919 IZHAJA VSAK ČETRTEK. NAROČNINA : ČETRTLETNA 9 L“-, POLLETNA IN CELOLETNA SORAZMERNO. POSAMEZNA ŠTEVILKA 3 L. UREDNIŠTVO IN UPRAVNIŠTVO TRST, ULICA MADONNINA 15, H. TELEFON 15-70. IZDAJA ZA „VIŠJI KULTURNI SVET“ IN ODGOVARJA ZA UREDNIŠTVO IVAN REGENT. TISKA TISKARNA EDINOST V TRSTU registrovana zadruga z omejenim poroštvom 123 ustanovnih članov 16720 vpisanih članov Otvoritev prvega skladišča 3. decembra 1903 Dosedaj razdeljenih podpor vdovam, sirotam in bolnim članom K Zadružno imet]e.................................-............. Zadružni skladi. . . .....................................„ Vloge v hranilnem oddelku .................................... Skupni Inkasso od razdeljenega blaga.......................... Dividende razdeljene v dobah od 1903-1916 .................... 182.797.72 257.733.84 732.221.66 4,277.653.89 58,672.831.40 217.171.94 Doba Svola Doba 1 Svota 1903-1904 64609 38 1911-1912 1258363 ! 68 1904—1905 143390 95 1912-1913 2436233 26 1905—1906 148450 19 1913—1914 4263591 | 69 1906-1907 201206 58 1914—1915 . 4911718 92 '1907—1908 366482 97 1915—1916 6262462 25 1908 - 1909 615508 12 1916-1917 8967505 48 1909-1910 873392 40 1917-1918 12394163 11 1910-1911 1050829 \ 18 1918-1919 od 1. julija do 28. februarija 14714923 : 27 Skupaj : 58672831 ■ ■ e- Osrednji urad: Via San Francesco d’Assisi 21 in 23. Osrednja skladišča : Via S. Francesco d’Assisi 21, 22, 23, 27, 40 in Via C. Battisti 23. MEHANIČNA PEKARNA: Povprečna dnevna produkcija 120 stotov. SKLADIŠČA ZA RAZPRODAJO : Skladišče 1 Via »» 2 ,, rt 3 ff rt 4 ,t i* 6 v »» ' 8 „ rt 10 »» „ 12 „ rt 13 t* MESNICE dell’Istria 10 del Belvedere,34 Settefontane 6 dell’Acquedotto 67 Donadoni 2 A Girolamo Muzio 6 S. Marco 13 del Pozzo Bianco 5 del Lloyd 10 Via dell’Istria 10 (1), Via S. Marco 22 (30). TRST: Skladišče Via 16 „ Kjadin (S. Luigi) 800 17 „ Skedenj, na trgu 18 Vrdela, delavska stano- vanja 26 Via P. P. Vergerio 871 31 Rojan, fra i Rivi 34 Pončana, delavska sta- novanja 196 35 Sv. M. M. zgornja Settefontane (III), Milje (V), ISTRA: Skladišče 5 Milje 9 Pulj 11 Izola 15 Koper 19 Pulj 25 Chiampore 27 Rovinj 28 Bertoki 29 Vižinada 32 Volovsko-Opatija 36 Buje Kruh se razprodaja v vsakem skladišču. SKLADIŠČE OBLEK Št. 20 : Via Raffineria št. 3, I. in II nadstr. Skladišča v popravi: Furlanija : Gorica (7) : Farra d’Isonzo (23) Tržič (14) 1 Moša (21) Panzano (klet) (24) Kormin (22) Gradiška (33) Nova skladišča TRST: Via Giulia Via Malcanton Piazza deli' Ospedale Via Barriera (skorajšnja otvoritev) : ISTRA : Piran Škofije FURLANIJA: Žagrad Priprava novih skladišč. TRST : Novo mesto, Barriera nuova in Škorklja, Sv Jakob, Čarbola, Sv. Vid, Greta, Barkovlje, S. Sabba. ISTRA: Vodnjan, Viba di Rovigno, Valle dl Rovigno, Momian, Sifciole, Strugnan, Sv. Lucija, Umago, Sv. Rok, Krevatini, Ika, Ičiči, Lovrana. FURLANIJA: Oglej, Aielo, Červinjan, Fiitmicello, Fogliano, Romans, Ronki, Medea, Visco. KRAS : Nabrežina, Sežana. V PROJEKTU: Zadružna mlekarna. TRST, aprila 1919. VODSTVO JANKO SAMEC: VEČER Ko pod večer vztrepečejo mrakovi nad daljnim morjem, belimi cestami in daleč tam ugašajo nad nami življenja mrzlega pretežki dnovi, takrat od src nam padejo okovi, (da se nam zdi, da sred noči smo sami !) in vse, kar v dušah mračnih se nam drami, so hrepenenja večnih sanj cvetovi... In vse, kar v dušah žalostnih nam vstaja, je kot drevo, ki v cvetju sredi maja ne sluti še, da v kopeninah sahne... Tako vse svoje dni mi preživimo in iz noči tja k solncu hrepenimo, dokler nas smrt v prezgodni grob ne pahne! JOŠKO KRALJ: PRIJATELJU Kot brata oba, kot eno srce ! V daljavo, do ciljev uprte oči ! V viharju pogum in volja in moč! — To bilo je geslo, luč najinih dni. Tako še sedaj v grozi težkih dni kljubujeva mori, ki davi nas, žgč ; jaz tu, ti tam — ukazom sledeč — greva svojo pot. Kam ? Bogve, bogve ! A moje sreč sluti veliki dan, svobodo lijoč preko najinih cest, in s praporom, ki nad smrtjo vihra, hitiva do ciljev, do zvezd, do zvezd... KAREL ŠIROK : SLOVO O zeleneče ti poljč, ti moje zlato, moje vse ! Naj te še zadnjikrat pozdravim, še enkrat naj se te nazrem, še enkrat, predno daleč grem in tebe samo tu ostavim. OD POLJA (1915) Pa kdo preorje te, opleje, kdo z zlatim zrnjem te poseje, kdo ti bo zve$to drugoval : vse dni se nad razori sklanjal in vse noči o tebi sanjal in s tabo vriskal, žaloval? Glej, tu ostati več ne smem, v tujino grem na bojno plan, ah, s krvavečim srcem grem. In koderkoli bom korakal, na dobu črni vran bo krakal, \ ah, krakal on ne bo zaman. O ADI smešne krivde so me bili vrgli v 1\ ječo, v ravno ono ječo, v kateri so pred nedolgim časom trpeli politični osumljenci bivše države iz razlogov, ki so bili mnogo bolj smešni ko moja krivda. Stolp, v katerem smo bili zaprti, je bil visok, okrogel, zatohel in obrnjen proti šumeči reki. Okna, ki niso bila podobna oknom, so bila ves dan polna umazanih, shujšanih in raz* kuštranih glav. Če nisi vedel, kakšna groza in krivica nas je vse doletela, si mislil, da si prišel do stolpa mrtvaških glav. S ceste si jim pokazal jabolko ... V hipu so izginile glave, da so imele prostora roke, ki so se stezale, suhe in žilave . . . doseči niso mogle nič, stolp je bil previsok. Bledoličen mestni smrkovec se je spomnil šalo: pokazal je kos belega kruha. Vse roke so se iztegnile, usta so se spačila, oči so se čudovito napele. Nekdo je odlomil desko in splezal na streho nižjega prizidka. ,Stxaža je pomerila s puško ... dol* gin je pobral opeko... Niti puška ni počila, niti opeka ni zletela vojaku na glavo. Dolgin je splezal nazaj v ječo, smrkovec z belim kru* bom se je smejal. Temne stopnjicc, smrad, vlažne, črne stene, od katerih je kapala umazana voda, luža na tleh, okrogli čudni prostor v drugem nad* strop ju, ki je bil prenapolnjen z osumljenci, me je obdal z grozo, ko sem vstopil. Nekaj nepopisnega je ležalo v mrazu mračnih sten in obrazov. Na deskah ob steni so ležali in na golih tleh sredi prostora, sedeli so in hodili med gnječo tja in sem, nategovali vratove in obraze, raz* mišljali in kleli. Ko so zagledali nas, novince, so vsi obstali, dvignili glave in razširili zenice. Izraz začu* denja, nezadovoljstva in radovednosti ob enem so kazali njih obrazi, pomižiknili so z očmi in dejali: »Koliko vas je? Saj ni prostora! Ven!« »Tiho!« je rjul paznik, ki je prišel z nami. Eni so mahali z rokami, drugi so stali široko, s pestmi v hlačnih žepih. »Ali nas boste osolili?« je dejal umazanec, ki je metal karte pred seboj na deski. »Tiho! Jutri gredo drugam,« je dejal paznik. »Čez koliko mesecev, pravite?« je dejal nekdo z rjavo, poraščeno brado. »Kuš!« je pozdravil paznik in šel. Družba nas je nagosto obdala. Vsi umazani, izmučeni, porastli, večinoma bosi in na pol razgaljeni. Mladeniči z malomarnim nasme* hom, živahnimi očmi in krepkimi rokami. Veliki Bosanec je segel skoraj do stropa in drobno gledal. »Ali ste tudi vi barabe?« Smejali so se. Vprašali so nas, čemu smo prišli. Tovarištvo, ki nastane, sloni na ravno* težju: biti enak. Vsakdo je potem lahek v srcu, obrne se proč, ne razbija si duše in igra na karte. Temu, ki je dejal, da je popolnoma nedol* žen, so se smejali in mu niso verjeli. »Imaš tobaka?« je vprašal pritlikav mo* žiček. Ta, ki je stal za njim, mi je s strahovitimi grimasami na obrazu nemo dopovedoval, naj zamolčim, če ga imam. Dal sem cigareto vse* eno. »Imaš kruha?« Zidek me je vprašal in zatrjeval, da že tri dni ni pokusil ničesar. Zatajil sem kruh. »Tu pri nas je dobro,« se je režal jetični bledoličnih. »Živino redimo. Od vodnjaka do stranišča je en korak . ..« »Nikar ga ne pohujšaj,« se je vtaknil vmes drugi, ki je iskal intimnih zvez z menoj; nag* nil se je do mene in mi prišepnil: »Imaš kruha?« »Nimam,« sem dejal, a mi ni verjel. »Spal boš pri meni. Onega drugega spodim proč. Ta krade. Če mi daš malo kruha... Prodaj ga ...« Nisem ga dal zato, da je šel od mene. Mlad Hrvat, lep, močan, z belimi zobmi in vednim smehom je ostal pri meni. »Sediva, brate!« Sedla sva na vlažna tla in raztegnila nogi. »Daj mi cigareto!« Ko je zvijal tobak, je dejal: »Vse je glupo! Imaš ognja? Hvala!« Prižgal je in pristavil znova: »Vse je glupo!« Bosanec, ki je položil karte na desko, je vprašal: »Ali si ubil očeta, Marko?« »Nisem ga!« je dejal Hrvat zadirčno in osorno in puhnil cigaretni dim proti njemu. »A, da sem ga ubil, ne bi delali z mano na ta način.« Nato se je nagnil do mene: »Imaš kruha?« Zamislil se je. Suh kostenjak je prinesel na prodaj cigarete: »Petnajst krajcarjev ko* mad .. .« »Fuj!« »Bosanski tobak je.« »Židovski je! Idi!« »Kupiš uro? ...« »Idi!« Šel je. Hrvat je kadil. »Pravica? Kakšna je pravica? Rad bi jo videl enkrat. Jaz poznam pravico. Moja mati jo ima. Moje matere ne pozna nihče. Še jaz, njen sin, je nisem dovolj poznal...« »Brata ubijaj, to je danes pravica!« »Tiho! Pijan si!« Nekdo je prinesel v umazanih rokah kos kruha. »Deset kron.« Dva sta segla v žep, tretji med priigrani kupček denarja pred seboj. Četrti je dejal naglo: »Dvanajst kron!« Prvi trije so gledali sršenasto. »Gobec!« »Denarja ne morem jesti!« »Kilavec, požeruh!« Hrvat Marko pa je pravil dalje: »Moja mati je stara. Štirinajst sinov in hčera nas je imela. Ne vem za nobenega več, razen zase. Hočeš brati? Pisma imam od nje .. ;« Marko mi je potisnil v roko pisma, pisma na zmečkanem, začrnelem papirju. »Pojdite z oken; zadušili se bomo.« Možicelj je stal pred mano in me motril: »Pazi! Kradejo! Mažaru so sinoči ukradli izpod glave ...« »Z oken! Kart ne vidimo!« Črnopolti umazanec se je prebudil in si po= mel oči. Ko je videl, da je prespal lep kos dneva, je dejal: »Dober večer, živina!« »Tiho, jazbec! Luč!« »Kako bomo spali? Ni prostora!« »Pajčevino spredi in se vlezi nanjo!« Jaz sem bral pismo, Marko ga je poslušal, ko da ga sliši prvič. »Marko moj mili! — Tvoja stara majka nima nikogar. Nima palice, da se nanjo opre; nima obraza, da se ji omili; nima roke, da ji prinese postrežbe. Zemlja rodi trnje. Marko, majka misli na te in hira.« Dal sem mu pisma. »Eno je dosti.« Bil sem potrt. Kaj bi še s težo tujega trpljenja! »In kaj potem?« sem vprašal, da bi pregnal molk. »Šel sem in si pravico vzel. Razumeš? Majka je jokala ko malo dete, ko me je za* gledala. Poglej roke: trde so ko kamen od dela... Tri metre globoko sem poskočil Nadnjo noč, da bi se bil rešil, pa ni bilo mos goče...« Molčal je s solzami v očeh, z nasmehom med zobmi in strmel pred se. »Kdo mi je ukrade! tobak?« je zavreščal visok glas iz kota. Mlad fant je stikal po obleki, iskal je v vreči; tobaka ni bilo. »Pokadil si ga ali pa prodal.« »Nisem! — Podleži! Tatovi!« »Kdo je? Oglasi naj se, baraba!« je klical rdečelasi dolgin najglasneje in tiščal roke v hlačnih žepih. »Ti si!... Nimaš ... a kadiš vseeno! Kje si dobil, da kadiš — a? Ukradel si! Rečeš, da ne?« »Jaz?« je stopil dolgin zaničljivo za korak bližje. »Ali hočeš, da te vržem skozi okno?« »Ti? Tat!« Vrišč visokega glasu, kletev, prepir, grohot; pretepla sta se, in ločila v veliki jezi in so= vraštvu. »Čakaj, sova!« »Oči ti izderem!« Marko se je pritisnil čisto k meni. Bal sem se in njegova otroška bližina mi je bila pri* jetna. Mrak je stopil skozi okna. Nekateri so prižgali svečke in v plapolajoči svetlobi igrali dalje. Eni so kramljali, stisnjeni v polmrak, drugi so polegli. Zategel glas pod stopnjicami je pel neznano žalostno pesem. Marko je strmel v mrak oken; nato me je pogledal: »To je zadnje pismo. Ni ga pisala majka ...« Pogledal sem ga v dno oči: »Kdo?« Oči so mu sijale. »Majka je v zemlji. Besede pa so njene. Moja mrtva majka mi naroča, naj ne pozabim na zemljo in na kočo. Blagoslavlja me in me križa na čelo, na usta in na prsi. Moja Maša mi je pisala to. Ona je poljubila majko mesto mene, oči ji je zaklopila ...« Marko je utihnil za hip. »Kaj naj storim?« je zajecljal. »Ne vem,« sem dejal utrujen in sklenil tiho, da bom spal ob zidu. Truden sem bil vsled dneva in razsekanega, nervoznega občutja. Suhljat, začrnel mož je hodil po malem pro* štoru med ležečimi ljudmi z naglimi in drob* n imi koraki tja in sem ... Stresnilo me je do mozga. »Ali grem že jutri od tu?« »Jutri?« je šepetal Marko s smehom v zobeh. »Čez štirinajst dni... čez en mesec morda...« Ustrašil sem se. »Ampak, nisem ne tat in ne dezerter. Nisem.ubijal, nisem goljufal...« »Zato, brate! Jaz grem jutri...« »Jutri?« »Čez streho ... Idi še ti!« Povesil sem glavo. »Tri mesece sedim. Pred sodnika me ne klb čejo. Pozabili so name. Sodil bom sam. Ali nosiš številko?« »Da, 2803. Na bluzi je zapisana.« , »Spi! Jaz ne bom spal nocoj. Tudi ta ne spi; pol noči hodi sem in tja. Sedem stvari ima na vesti.« Naslonil sem se na steno in se boril s spam cem — — — —-------------— — —------------------ Bosi, gologlavi, razkuštranih las so se gnetli s krikom in kletvijo okoli kotla kave, ko je napočilo jutro. Nekdo je pljusknil umazano tekočino po podu. Marko mi je prinesel kave. S kletvijo in rezkim humorjem je pričel dan, s satiro, pretepom, igranjem na karte in kupčijo. Zaglobljeni vase so razmišljali, de* batirali so o ničvrednih stvareh in pohajko* vali po prostoru, ali pa so na hrbtu leže gledali v plesnjiv strop. Nekateri so' prodali s svojega telesa vse, kar se je dalo spraviti v denar, da so kupili košček kruha ali cigarete. Drugi so kupili vse, kar je imelo le par vinarjev vrednosti in so v ta namen prodali borno hrano. Z zateglim glasom so ponujali blago, ki so ga nosili na rokah. Prodajali so ure, tobačnice, pipe in denarnice... Nabirale so se gruče ljudi — eni so hvalili, drugi so grajali, poga* j ali so se... nazadnje so se razšli in niso kupili ničesar. Nekateri niso imeli več ne suknje ne čev* Ijev. Prodali so vse iz nahrbtnika z nahrbtni* kom vred, žlico in skodelico. Menažo je dobival v ubiti poldrugliterski steklenici, iz katere jo je posrkal brez žlice. Prodali so srajco in spodnje hlače, skozi preluknjano uniformo se je videla golota. Cigan, ki je nosil rdečo srajco čez hlače, je prodajal za druge. V krogu je hodil in klical: »Brisalka, srajca, britev, mošnjiček, orglice ..« »Sedem kron... pet kron... tri kro* ne...« »Štiri in pol.. . štiri ... tri . ..« Ta, ki je imel mnogo tobaka, je delal tanke cigarete, rahlo natlačene za drag denar. Bil je najlepše oblečen od vseh drugih. Obljubili so mu, da ga ubijejo. Po noči je moral bdeti, malone vso noč, da ga niso okfadli. »Ne ubijejo ga,« je dejal Marko. »Tudi okrasti ga ni mogoče.« Ko so prinesli obed, so brali ime za imenom. Nikogar niso izpustili. Vendar so se prerivali in tepli. Nekateri, sestradani na smrt, so pro* dajali obed. »Kdo kupi meso? Kruh?« »Žri sam!« V umazanih rokah so nosili okrog in se pogajali. »Kruh sedem kron, z mesom devet kron •. .«§ Kruha je bilo petintrideset dekagramov.i| Kdor je čakal do drugega jutra, ga je prodal za osem kron. Od delitve obeda je stal Marko ob oknu in strmel na nizko streho prizidka in na ulico pod seboj. Dolgin ga je meril z očmi. »Kam, Marko?« Marko ga ni pogledal in je molčal. »Pusti nahrbtnik. Napoti ti bo.« »Tebi?« Marko je pogledal na vhod. Dva Dalmatinca sta se prerivala s stražo in hotela i za hip na zrak. »Z bogom!« je dejal Marko. »Ne greš, če hočem jaz ...« Par jih jc stopilo do okna. Nekdo je naglo oblačil suknjo in tlačil nahrbtnik. Marko se je vzpel skozi okno, obesil se za roke in se spustil na streho prizidanega poslopja. Opeka se je zdrobila, kos se je strkljal na tla. Počenil je za hip ... Straža je bila na oni strani in ga ni čula. Marko se je splazil po rokah do konca strehe... drzen skok na zid in od tam na tla—• 1 bil je na ulici... Marko je izginil — niti ozrl se ni več. ! Dolgin je bil rdeč v obrazu, hotel je zavpiti nekaj, pa je bilo prepozno. Ko je splezal skozi okno drugi, ga je straža zagledala in pomerila nanj. Zlezel je nazaj, ves rdeč in zabrekel obraz. Dolgin se mu j c smej al. Ostali so šepetali o Markovem begu. Sram jih je bilo in žal jim je bilo. »Ujeli ga bodo.« »Jutri bo zopet tu, če že ne danes.« »Bo, bo.« Pa ni nihče verjel temu. Ta, ki je prodajal tobak, je podražil cigarete od dvajset na trideset vinarjev. »Turek! Pijavka! Hijena!« Robust mu je zbil škatljo na tla; za raztre* sene cigarete so se zlasali. »Volk! Nejjodnik vražji!« Nekdo mu je zmečkal kapo. Razdraženi so planili nanj in popljuvali, povaljali. zlasali... Iz nosa mu je vrela kri. Med vriščem so mu oplenili nahrbtnik .. . Paznik je prihitel: »Kaj je?« .Obstali so: »Nič. Marko je ubežal.« To je bil odgovor. ČAKANJE France bevk: P olja šumijo. Noč je legla nanje. V cvetočih vejah so se vžgale sanje. Okna sem z zastòrci zagrnila, črne kite na ramena razpustila. Moje grudi jedek ogenj peče, koprneče ustne so goreče. Psiček laja. Travice šumijo. On je... Mojé roké po njem drhtijo- Ko neznanec šel je mimo koče — srce zapuščeno v boli joče — — Noč je mračnim mislim stregla ... Ah, rada že bi v črno zemljo legla, da bi umrli ognji v moji krvi, da bi žrli moje grudi črvi... POGOVORI Pisatelj in prijatelj. f^RIJATELJ: In kako naprimer delaš ti? | P i s a t e 1 j : To je nekoliko odvisno od tega, ali se mislim lotiti krajše ali daljše stvari. Ako je prvo, potem je dovolj, da vem, o čem bom pisal; ako drugo, si seveda že moram napraviti nekak načrt, čeprav samo v glavi. Glavno delo pa vendar prepustim — peresu. Ne vem, če bi se kdaj mogel priučiti diktK ranju, čeprav je od navade veliko odvisno. Prijatelj: Ti si torej svojo historijo v glavnem takorekoč sproti izmišljuješ? Pisatelj : Ne vem, ali se ne zdim pre* več domišljav, ako rečem, da se historija sama sproti izmišljuje. In sicer šele, ko jo že pišem. Z Ivanom Cankarjem sva nekoč govorila o tem, in mi je povedal, da on svoj spis, in celo najdaljši, v svoji glavi, do zadnje pike izvrši in ga potem — prepiše. Tako si je bilo razla« gati, da nisi v vsem njegovem rokopisu nikdar našel niti ene vejice prečrtane ali popravljene. Prijatelj : Oprosti — po uspehih sodeč bi rekel, da je Cankarjeva metoda tudi naj= boljša... Pisatelj: Cankarjeva metoda je Can>-karjeva! In sicer ne samo zato, ker zahteva neverjeten literarni spomin, nego še bolj zato, ker je za to metodo predpogoj ona never* jetna trdnost kontur Cankarjevega talenta. Zato pa je meni Cankar tudi prototip velh kega — čistega talenta. Prijatelj : Tako, da bi človek na primer celo v tebi našel več — genijalnosti... Pisatelj : Tega izraza bi se prestrašil samo, ako bi mislil, da mora »genij« ustvar« jati dela večje umetniške vrednosti nego talent. Drugič če bi ne vedel, da teka zunaj po svetu še stokrat več genij alnih ali kakor jim nekateri pravijo: »ženijaličnih« ljudi — in sicer niti ne vedno po vidnih mestih in še manj vedno v hlačah — nego jih sedi za lite* ramimi mizami. Jaz sem hotel samo reči: kakor na primer jaz nisem zmožen ustvariti dela Cankarjeve vrednosti, ravno tako malo se morem polastiti Cankarjeve metode. Imel sem ljubeznjivega mentorja, — kot kritik ni znal in menda tudi ni hotel biti ljubeznjiv — kateri je pripisoval pomanjkljivosti mojega pisanja v glavnem pomanjkljivosti moje me* tode. Mislim, da se je motil. To namreč po mojem mnenju še ni izpremenitev, oziroma izboljšanje »metode«, ako se naučiš brzdati na primer preživahno fantazijo ali upoštevati umetniško ekonomijo, ali premagati s pre* brzim delom spojeno površnost. Več pa je tudi nemogoče. Metoda namreč, to je stvar, katero jaz mislim pod to besedo, je nekaj že organičnega, s talentom samim zraščenega kakor ta prirojenega in zato neizpremenljb vega ali bolje: nepreučljivega. Zato pa tudi ni treba, da bo delo, zgrajeno na načrtu, ki bi ga pisatelj z ravnilom narisal, vsled tega že pedantno ali celo slabo ... Prijatelj: Jaz mislim, da bo najbrže celo dobro. Pisatelj : Zaradi tega? Zelo dvomim. Glavno je, koliko pisatelj globoko čuti in misli. Prijatelj: In kako se zna izraziti. Pisatelj : Da, kolikor ne misliš samo na slog sam' Nedvomno: Cankarjeva dela bi ne bila tako lepa brez njegovega prekrasnega jezika, dobra bi bila lahko vseeno. Človek pa, ki se ne zna izraziti, to je povedati v manj ali bolj dovršeni obliki, kar čuti ali misli, sploh ni niti literat. To je namreč predpogoj! Pisec, ki se s formo samo bori, je podoben violinistu, ki še z lokom ne zna potegniti. Prijatelj: Oho! In vendar je znano, da so umetniki prve vrste cele dni iskali prh mernega izraza. Pisatelj : To je nekaj drugega. To je iskanje tona samega v struni. Zaigral bi lahko tudi drugače in brez težkoč; toda ker hoče ta čisto posebni ton, zato išče. Ne išče, ker mora, ampak ker hoče. Oziroma še bolje; čaka, ker ve, da mora priti. Prijatelj : Poskuša, bi menil jaz. Pisatelj : Kakor hočeš. Zato ne vem, ali ni samo metafora, če pravi Cankar, da »vedno težko piše«. Pri njegovi metodi nam* reč. Mislim, da je temveč »težko mislil«. Črtal je neprave izraze v glavj namesto na papirju in čakal točnih. Prijatelj : Pride torej na isto. Pisatelj : Mislim, da ne. »Pišoči« piša* telj lahko izpusti dotično mesto celo prazno in gre dalje, da pozneje dopolni — Cankar je moral, se mi vsaj zdi, tam čakati, dokler ni prišlo, pa je potem seveda šel s čisto trd* nimi koraki dalje do cilja. Prijatelj: In se mu ni moglo dogoditi, kar se dogaja tebi. Spomnim se namreč, ko si mi nekoč pravil, kako tebe naVadno nekam čisto drugam zanese, nego si bil namenjen in da se sam začudiš, kam si prišel ali — zašel. Pisatelj : Da, samo da sem bil do nedavna trdno prepričan, da to moje »zane* senje« izvira iz »logike mojih misli« — logika, ki seveda še ni treba, da je absolutna logika. V zadnjem času pa me je nekaj zelo prese* netilo. Že prej sem večkrat kaj sanjal, kar se mi je zdelo nekako sujetu podobno; no, drugi dan sem konstatiral, da sem ali stvar popolnoma pozabil ali pa, da je brez nog in glave, kakor so pač sanje. To pot pa se zbu* dim, se sanj natanko spomnim in čutim takoj, da bo zelo frivolna, a tudi zelo origi* nalna in čedna stvar. Lotim se dela in skoro »prepisujem«, iz sanj seveda. Proti koncu, kjer bi bilo treba »zapoantirati« in sicer fri* volno zapoantirati, začutim, da me že spet hoče — zanesti. Namesto frivolnih, se mi gnetejo pod pero nekaki »modri« stavki. Tista frivolnost je bila namreč proti moji nefrivolni čudi in — ni hotela, da jo napišem jaz. Moral sem jo posiliti; zakaj stvar je imela edino tako — nekaj smisla. In tako sem spoznal, da ima tista »logika«, ki »zanaša«, globlje ko* renine, nego sem si mislil: ne samo v »razu* mu«, nego tudi v čhvstvovanju, . skratka v vsem bistvu. Prijatelj: Morda pa ne bi škodovalo, ako bi se večkrat tako — posilil. Naposled ne pišeš lirike nego epiko ... Pisatelj : Tudi to je stvar — metode. Ali misliš, da je meja med liriko in epiko vedno tako ostro začrtana? So seveda piša* telji, kateri so popolnoma »objektivni«, a kdor to ni, se mu bo skoro nemogoče prepia* gati; in je še vprašanje, ali bi s tem svojega dela še ne poslabšal. Ne, nikar ne misli, da tajim, kar se tajiti ne da: da je mogoče talent ne samo obrusiti, nego dvigniti celo njegovo potenco; in to predvsem z vzgojo, seveda v prvem redu umetniško vzgojo, a tudi £ j utrditvijo značaja, od katerega je tako od* visna večja ali manjša resnobnost, temeljitost, samoobvlada. Vpliv takozvanih zunanjih ali neugodnih okolnosti se, mimogrede omenjeno, navadno precenjuje, v kolikor niso res tako težke, da človeka popolnoma uničijo ali mu vzamejo ves njegov čas. Hočem reči: vtisk imam, da je že dovolj, ako vsaj še glava in roka gledata izpod kamna — obteženo srce bo morda še bolj čutilo potrebo po ti omami. • Seveda: potovanja, odprta vrata v hiše duho* vitih ljudi — kdo bi to podcenjeval?!... Toda: kakor bo ves trud zaman, da iz neta* lenta ustvariš talent, tako bo tudi zaman ves trud, da njegovo vrojeno »metodo« izpreme* niš, tisto, kar v njegovem najglobljem bistvu' tvori njegovo bistvo. Zakaj, če tega nimaš, če te poznavalec tudi pod psevdonimom — magari po tvojih hibah — ne spozna, potem sploh nisi! In ne vem, kako bi rekel... Ne» davno sem čital zbirko novel nekega zelo malo znanega francoskega pisatelja. Zelo malo talenta — vsekakor ne več, nego ga imamo povprečno povprečniki pri nas; toda vsi sledovi izredno fine vzgoje — mož je bil bogatin — široke izobrazbe — prepotoval je po dovršeni Sarbonni pol sveta — teme» Ijite vstrajnosti — napisal je samo to zbirko. Nedvomno lepo delo, toda kakor me sicer neharmonična brozga, čeprav s cvetjem in biseri potresena, moti—ta umetni blesk, a bilo je celo lepega čuvstva pod njim, mi je vzbudil nekak plehki okus v duši... Nekoliko manj dovršenosti in morda bi niti ne bil opazil, da je samo toliko in toliko talenta pod njo. Zakaj informacije sem si preskrbel šele po» tem, iz radovednosti. Prijatelj: Seveda — duh po znoju ... Pisatelj : Oprosti! Tu ni bilo duha po znoju. Oni šibki vonj, kolikor ga je bilo, je bil vsekakor popolnoma čist. Toda lepe so cvetice i ako je rosa, voda, na njih, samo lakirati jih ne smeš. Prijatelj: In vendar je tvoj Francoz napisal ne samo pošteno, nego, kakor sodim, tudi lepo delo. In ne vem, kako da bi bil ravno ti proti temu, da se poskusi uveljaviti tudi nižji talent ... Pisatelj : Jaz nisem govoril o tem, ali naj se ali ne uveljavi, nego kako se uveljavi. Kar se pa tega tiče, sem seveda mnenja, da so potrebni in zato upravičeni tudi šibkejši talenti. In to zato, ker sem mnenja, da brez njih močnejši niso možni, kakor bi ne bilo visokih debel brez grmičevja in pritličevja vsaj za gnoj so dobri. In izmed njih šine po» tem zdaj tu, zdaj tam pod nebo visoko steblo, katero ostane, dočim za pritlikarji kmalu ni drugega sledu nego morda biležka v literarni zgodovini. Prijatelj : Poglej, poglej — saj si precej premeten človek. Sicer pa je malo inteligence tudi pisatelju potreba, ne? Pisatelj : Misliš? Morda pa vseeno manj, nego misliš. Vsekakor si je laže misliti talent, ki nima intelekta, nego intelekt, ki nima talenta. Zakaj drugače bi bil ti pisatelj in ne jaz. P r.i j a t e 1 j : Kaj misliš, da bi jaz ne mo» gel biti? Pisatelj : Ne, ker drugače bi bil. Zakaj, če imaš drugače vse sposobnosti, potrebe pa ne, potem nisi. In celo že tedaj ne, ako nimaš potrebe stopiti ven na piano in tam govoriti. Prijatelj: In prostituirati svojih misli ali celo čuvstev. Pisatelj : Imenuj, kakor hočeš. Če te je strah ali sram javnosti, pa magari pod psevdo» nimom, potem ti manjka predpogoj. Kako bi se sicer ne ženirali ljudje, ki jih je drugače v "življenju vedno strah in sram in se šiloma skrivajo v kot? In to ne samo oni, ki so pia» nili ven v svet, ko so bili še polni samih sebe, nego celo tihi ljudje, ki so leta in leta molčali ali le sebi govorili, pa jih je nekega dne pre» magalo. Prijatelj: In vendar imam občutke, da bi tudi jaz zverižil kako tako stvar, kakor jo pošlje kateri naših »srednjih talentov« v svet. Zakaj šele pred onim, kateri napiše nekaj, da moram reči: tega bi ti ne znal, sklonim glavo in mu priznam talent. Pisatelj: Je nekaj na tem. Toda, ali si gotov, da bi zverižil vsaj nekaj povprečnega? Ali si že poskusil? Recimo kaj lažjega. Meni na primer se zde najlažji kaki dialogi. Drugi čuti več sposobnosti za opisovanje narave ali psihološka razglabljanji. Moral bi napraviti poskuse tudi v tem smislu, ali si ali nisi. Morda se namreč le motiš, kakor se moti ve» činoma vsa tista inteligenca, ki misli, da bi mogla, pa da le noče ne. Poskusiti bi vsekakor moral, če bi ti bilo na tem, da veš, da, celo večkrat, zakaj prvič in drugič ti lahko uteče; tudi na rutini je nekaj . . . dasi smo se seveda, vsaj za pisateljevanje »rutinirali« že v sred» njih šolah v »šolskih« in »domačih« nalogah .. In morda bi se prepričal, da niti srednje stvari ne zmoreš. Zakaj tudi za srednje stvari, je treba vsaj srednjega talenta — kar je takšno, kakršno je napisal oni, »ki bi lahko, pa noče«, zleti itak i pri nas navadno v koš. Prijatelj : Toda, ali ne razumeš, človek božji, da kaj srednjega jaz res nočem napi» sati, niti za srednjo slavo, niti* za srednji honorar! Jaz bi hotel napisati nekaj, pred čemur moram skloniti glavo, česar torej ne znam; in samo kaj takega bi poslal med svet. Pred vsem drugim pa, to je: i pred takšnim pisanjem i takšnim obelodanenjem me čisto enostavno čuva moj — intelekt. Pisatelj : Tudi na tem je nekaj. Celo veliko. Toda tega sem se dotaknil že prej, ko sem rekel, da sta intelekt in talent dve raz* lični stvari. In potrjujem: ako bi avtor imel malo več intelekta, bi marsikaj ostalo kveč* j emu — rokopis. Prijatelj : No, hvala bogu! Ti vsaj to priznaš! * t EMIL HOJAK: rdečih rož več tvojih lic, ni ognja več v očeh, ob ustnicah sled tenkih gub — spomin na sladki greh. BREZ PRISEG Lagala sva vse mlade dni ljubezen si v obraz: prisegla ti si sto zvestob, prisegel sto jih jaz. Zdaj ne prisegam več zvestob, ne mika cvet me vel ; , brez rdečih rož bo sred davnin še tvoj spomin zvenel... Dr. HENRIK TUMA: HENRI BARBUSSE „Le feu“ spominu tovarišev padlih ob moji strani’v Groiiy na vršiču 119 II. F? ARBUSSEsV kritik Ramperti vidi tvorno U moč njegovo izvirati iz socijalizma oziroma iztekati se, kakor pri vseh pravih umetnikih, v socijalizmu. Sega pa preplitvo. Socijalizem je presplošen, univerzelen pojem, dočim je umetniška intujicija mogoča le, ko segne v globine ideje socijalizma, objame nje? govo bistvo vidno na konkretni obliki. Ako hočemo tvorni socijalizem v svoji intimni ideji označiti, smemo rabiti novo besedo, tako po potrebi vzeto, boljševizem. Boljševizem ni druzega nego jedro socijas lizma, kakor stržen široke vodne struje. Bolj* ševizem predstavlja duhovno smer, manj ekonomično ali politično. Po sebi se razume, da pri besedi boljševizem, kot ideja, ne smemo misliti na zgodovinska dejanja meš* čanske vojne na Ruskem in drugod. Ko jq Lenin z delavskimi masami prišel do dikta* ture, je hotel svojo socijalistično idejo udejs stvovati. Naletel je na nasilni odpor ruskih inteligentov in meščanov po eni strani — nedostajalo mu je izobraženih vršiteljev ideje med delavci po drugi. Oboje je onemogočilo, da je Leninov boljševizem stopil v svoji bisL veni, idejni obliki v življenje. Da idejnega boljševizma kot bistvenega socijalizma ne umemo, so največ krivi napačni pojmi mo* dernega, polumeščanskega, polunacijonalistič* nega socijalizma. Kakor se danes socijalizem opisuje in pred* stavlja velikim masam in v znanstvenih delih, je konkretno dan v nemški socijaldemokra* tični stranki enostransko izvajanega mark* sisma ali še konkretnejše v angleški Labour Party. Tega Barbussevi vojaki nimajo pred očmi. Njegovi vojaki v zakopih ne vedo ničesar o ruskem boljševizmu, kot nove forme bodoče državne organizacije. Barbusse za vojne in njegovi francoski vojaki, delavci in kmetje pridejo po lastni intujiciji na fran* coskih tleh, med francoskim ljudstvom do razumevanja gibanja ljudskih mas v enotnem stremljenju naprej. Kakor kritik socijalist Ramperti ne sega v globine socijalizma, tako se odraža na oceni Prezzolinijevi, pred vsem politični odpor proti tendenci socijalizma, katerega podlaga Bar* busse=u. Prezzolini ima pred seboj dejanje socijalizma, često površnega, kakor se izraža v političnih strujah, zato podlaga Barbusse*u pomanjkanje ideje in intujitivne resničnosti in s tem nedostajanje umetnostne enote. Prezzolini kakor Ramperti ne vidita najglob* Ije struje socijalizma, katero označujemo z novim pojmom, boljševizem. Barbusse ne izhaja iz idejologij. Barbusse ne podstavlja nove idejologije, zaradi tega nima tendence. Barbusse na velikem prirod* nem pojavu svetovne vojne, pride do intuji* cije vojne same in ž njo vred do intujicije najgloblje struje v človeških masah, kakor sama izvre iz njih duše, ko so preživele do* gajanja vojne. Dà ji konečnega preciznega izraza, ko sklepa svoj roman z besedami: »L’ entente des dčmocraties, 1' entente des immensités, la levée du peuple du monde, la foi brutalemente simple ... Tout le reste, dans le passe, le présent et 1’ avenir, est abso* lument indifférent.« »Sporazumljenje demokracije, sporazumljenje ne? skončnosti, vstajaljudstvavsega sveta, vera kruto priprosta... Vse drugo, vse drugo, v prete? klosti, v sedanjosti in v bodoč? nosti je na sebi vse eno.« To je bistvo in dno ruskega boljševizma kot ideje. To je tudi filozofično jedro boljševizma kot novega svetovnega gibanja v svojem prvem pojavu med človeštvom, na svoji prvi poti, ko se odpira novo stremljenje in nova bodoč? nost človeška. Združenje ljudstva vsega sveta v priprosti, silni veri, ki naj objame vse in po? tegne za seboj, V eno samo ne? skončno strujo. Ni mogoče lepše in stročnejše označiti boljševizma, kakor je storil to Barbusse. Poleg te ideje stopijo v ozadje vse učene idejologije sopijalizma in nemškega modernega marksi? zrna, ki je edino le organizirani odpor mas proti ekonomični zlorabi, ki je organizacija mas za novo kolektivno ekonomijo, ki naj bi služila kot podlaga novih državnih oblik, v obsegu katerih se šele razvija nova duševna nadstavba. Je to le ena Marksovih tez, njego? vega poznejšega dela »Kapital«. Marks pravi: Vse gibanje človeštva je vidno in razumljivo le na konkretnih pojavih in premembah eko? nomije. Šele kedar je dana ta stvarna podlaga, postane človeškemu umu dosegljiva in razumljiva umstvena in duševna nadstavba. Ta se razvije le na gotovi ekonomični podlagi, se mora na njej razviti. Ta Marksova teza tirana do praktične konsekvence je nemški marksizem, ki je iz te teze moral postati re? formističen, evolucijonističen in se je konečno moral izgubljati v posibilizem. Barbusse ne izhaja iz ekonomičnega stališča, ne sledi iz? vodom tega. Barbusse živi na francoski zemlji, med francoskim ljudstvom, vidi istino vojne, boje v jarkih in življenje v zaledju. Iz te velike konkretne slike prihaja do intujicije novega mišljenja proč od vseh znanstvenih idejologij, proč od vsake doktrine. Spregovori duša francoskega vojaka, ki je kmet, ki je delavec. Vsa ta dejstvujoča masa se znajde v novih mislih, v novi smeri, v novem veli? kem stremljenju, ki izteka iz duhovne enote ljudskih svetovnih mas, in ki se združuje v eni sami preprosti in zato vsemogočni veri. Socijalizem Barbusse-v ni le ekonomični spor med narodi. Njemu je bistveno duševni spor, če tudi njegovi vojaki iz vojne pridejo do konštatiranja dveh ekonomičnih razredov: ljudi v zaledju, ki uživajo, ki se radujejo in slave zmage, ter vojakov, delavcev in kme? tovalcev v jarkih, ki se dejansko vojujejo, ne uživajo, trpé in umirajo. Ne vidi pri vsej tej delitvi razredov, izkoriščajočega in slu? žečega, toliko ekonomične strani nego v glav? nem spor duhov, spor, ki je nastal po resnici dejanja in mišljenja. Izkoriščajoči razred je obenem razred učenih idejologov, razred kul? turnih ljudij, služeči pa je ljudstvo zdravega inštinkta, ljudstvo človeške intujicije in ne? skončnega čuvstvovanja. Barbussev vojak v zakopih misli, čuti in vidi ter sklepa: »Kdo vojuje veliko vojno? Kdo je junak, ki se bije in trpi in umira in zmaguje?« — Je priprosti delavec iz fabrike, priprosti delavec zemlje. Vse so oblekli v vojaške suknje, dali so jim orožje v roko. A ne čutijo se vojake, čutijo se še vedno le sinove in brate, očete in soproge, še vedno so delavci iz fabrike in delavci zemlje, katere gonijo v boj, zmago in smrt. Vsa ta trpeča masa se vpraša: »Ali smo po svoji volji prišli v zakope? Ali po svoji volji bijemo in mo? rimo ljudi enakega obličja?« — »Ne! — Po? siali so nas drugi. Oni v zaledju, ki rajajo in uživajo plodove našega človeškega dela in trpljenja. In teh je legijon! Ni le kasta izvežbanih vojakov, ki že na sebi obožujejo vojno. So tudi oni, ki govoré: pasme se sovra? žijo; oni, ki govore: vojna je vedno bila in bo; so oni, ki govore: klonite glave in verujte v boga; so oni, ki od vojne pričakujejo no? vega bogastva, novega uživanja; so oni, ki so željni prememb, kateri vidijo vnanji lesk in šum militaristične uniforme in godbe; so oni, ki se potapljajo v preteklosti in ki v vojni vidijo večni zakon prirode in sile, ki je vedno bila in vedno ostane; so duhovniki, ki sku? šajo zadremati človeški um zato, da se ničesar ne izpremeni, da ostane vse, kakor je bilo ter nas zibljejo v sen svojega paradiža; so advo? katje, ekonomisti, zgodovinarji, ki medejo um s teoretičnimi frazami in so proglasili an? tagonizem narodnih pasem, četudi moderni narodi nimajo druzih meja nego svojevoljne abstraktne geometrične črte in je vsak teri? torij obljuden z amalgamom najrazličnejših pasem. ____ Kratek vid je bolezen človeškega duha. Učenjaki in modrijani so vrsta nevedncžev, ki sb izgubili pogled na jednostavnost in veli* kost stvari in ga ugašajo ter zatemnujejo s formulami in s podrobnostnimi slikami. V knjigah učč nas majhnih reči! Pravijo, da nečejo vojne in vendar učč vse mogoče, da bi jo ovekovečili. Gojč narodno nečimers nest in ljubezen nadvlade in sile. Goje vse, le ne pravega poguma, hrabrosti, zakonitosti, talentov in dobrega okusa. Iz velikosti in bogastva ene dežele ustvarjajo žgočo in žročo bolezen. Iz patrijotizma, ki je častitljiv, do* kler ostane čuvstven in estetičen, in posve* čenih čuvstev družine, dòma in rodu, ustvar* jajo raka, ki gloda na živih moččh človeka do kužne rane, ki postane vidna v krizah vojne do polnega divjaštva in pobojstva. Božjo moralo trgajo iz prirode. Iz hudodel* štev napravljajo čednosti in te imenujejo narodne. Tudi resnico potvarjajo, večni res* niči podstavljajo neko konkretno narodno resnico. Kolikor ljudstev, toliko resnic, ki se med seboj izpodjedajo in zavijajo eno vesolno in samo resnico! Vsi ti ljudje, ki so vojno hoteli in pripravljali, pa si potem oči* tajo med seboj: »nisem jaz, ki je začel vojno, ti si bil!« — »Ne, nisem bil jaz, to si ti!« — »Začni ti ,— ne, začni ti!« Otročjesti! To so ljudje, ki ne marajo in nečejo miru na zemlji, to so ljudje, ki se oprijemljejo iz enega ali iz drugega vzroka obrabljenih razlogov in iščejo vedno novih, da poreko: »vidiš, tu so tvoji sovražniki!« — »Zato je'hudodelstvo kazati lepe strani vojne,« mrmra francoski vojak v zakopih, »pa tudi, če bi res imela lepih strani! Vojaška dava ni resnična, ni lepa, za nas vojake*junake, morda za one, ki so izven nas, nad nami. Vojaška slava je laž, kakor je vse laž o lepoti vojne. V istini je žrtev vojaka črno zatiranje in vojak*junak ne najde nobene nagrade, da niti ni mogoče, da bi se kedaj ustanovilo imen onih vojakov, ki so bili res junaki. Njih revna, majhna imena izginejo v prazen nič. Slava ostane le živim, onim ki se morda niti niso zganili!« Eden glavnih motivov vojne Barbusse vidi v idejologiji narodnosti. Francoskemu vojaku v zakopih je narodnost velika ljubezen do svojih ljudij, do svoje zemlje, do svoje pri* rode, do svojih misli. Ljubezen družine, lju* bežen rodu, ljubezen lepote domačega kraja. Vse to pa nima ničesar opraviti z ono narod* nostjo, za katero se je gnalo ljudske mase v boj. To ni narodnost, to so aspiracije prebi* valstev, ki se dotikajo pretesno ter se izpod* rivajo na enem ozemlju, ljudstva, katero so napolnili s sanjami, ki presegajo njih umstvene meje. So teritorijalne ambicije, ambicije eko* nomične in finančne, ki se med seboj tudi matematično uničujejo, so ambicije, ki so v istini neizvedljive. Kakor je narodnost kot čuvstvo ljubezni rodu, zemlje in prirode ne* omejeno in neuničljivo, tako je zavladanje enega naroda nad drugim le umetno idejo* logično stremljenje. Zato mora idejologija upanja zmage ustvariti željo in upanje na novo vojno. Hipertrofija narodne enote se izraža v dejstvu voditeljev. Kralji! — Najde se jih povsod, koder se pride do vsesplošne javne nesreče! Gospodarji, aristokrati, kapi* talisti so, ki so ustvarili basen in pravljico nacijonalnih koristi in sovražnosti ljudskih mas. Koncentracija posameznikov na obljude* nem prostoru, odgovarja etični resnici. To je vdejstvovanje napredka. Narodna končen* tracija pa je delitev, je obsodba človeške enote. Ta delitev je potrebna razredom, ki hočejo mej in razpoklin med ljudskimi ma* sami, ki jim dovoljujejo igro s trgovskimi načrti in vojnami. To je smer imperijalizma, v katerega se izteka idejologija nacijonalizma. Avtoritete se oprijemljejo povsod nacijo* nalne podlage. Človeštvo je živo ime resnice. Ljudje so enaki, kakor drevje v gozdu. Oni pa, ki via* dajo in kraljujejo jih ločijo v sili in zmagi. Narodna grupa je v skupnosti le oddelek celote. Živeti prosto življenje, kjer se hoče, ljubiti, porajati, vstrajati na prostoru, ki je vsakemu odkazan, to je cilj človeka. Ako se odvzame ideji patriotizma požreš* nost, sovražnost in slavohlepnost, ako se ji vzame potrebo nadvladja in sile, kaj še od njega ostane? Ako se pa odvzame vse idejologične pri* meške narodnosti, ostane skupna globoka, mila, mehka in ganeča ljubezen jezika, deli* katna simpatija za gotove oblike dežele in gibanja duha. A celò to ima svoje meje, kajti ljubezen do splošne um et* nos ti in splošne človeške misli je konečno zadnja zmaga čl o* veške duše, ki je vedno plavala nad vsem malenkostnim patri« jotizmom. Eden krivcev vojne, eden glavnih sredstev uživajočega razreda je žurnalizem. Časopisi t. j. temni oblaki velikih vladajočih časopisov padajo na duhove in jih ovijajo po vsak« danjem vplivanju, prilepljajo k tlom in vežejo in branijo pogled v daljavo. Ubogi časopisi pa kažejo praznote na me« stih, kjer je bila resnica prejasno zapisana. Dr. LAVO ČERMELJ CL0VEK V BOJU S PRIRODO \ / davnih, pradavnih časih, dolgo vrsto V let še pred Trojansko vojno, je živel slavni atenski stavbenik in kipar Dedalos. V svojem naj ožjem sorodniku Perdiksu je > zaslutil hudega tekmovalca, zato ga je hotel pogubiti. Strmoglavil ga je v strašen prepad; toda boginja Atena je rešila Perdiksa gotove smrti in ga pretvorila v ptico, Dedalos sam je moral zbežati od doma. Pri kralju Minu na otoku Kreti je našel zavetišče. Po dolgih letih pa se je vzbudilo v Dedalu domotožje; hotel je nazaj v svojo domovino — Atene; toda njegov gostitelj Minos ga ni hotel iz« pustiti. Dolgo časa je Dedalos koval načrte, kako bi se rešil pregostoljubnega kralja. »Zemljo in morje mi lahko zabranjuje: nebo pa je prosto. Nad vsim vlada Minos, le ozračje ni v njegovi oblasti.« Tako je sklepal zadržani Dedalos in sklenil je preleteti sinje morje od Krete do Grške obali. Ustvaril je ogromne peruti iz ptičjega perja; kot lepilo je rabil rumeni vosek. Pritrdil je peruti mla« demu sinu Ikaru in samemu sebi, dal je sinu še zadnje nasvete in navodila na nevarno pot, poljubil ga je še enkrat (in to je bilo zadnjikrat) in izročila sta se nepoznanemu elementu — zraku. Začuden je strmel na nju ribič, ki je mirno lovil na trnk ribe, orač je ustavil plug in sledil obema s pogledom: gotovo sta bila bogova. In že sta letela mimo otoka Sama, že sta videla pred seboj zaželjeno obal; tedaj pozabi Ikaros na nasvete očetove. Zapustil je pot, ki mu jo je kazal oče«vodnik, njegova pot je šla sedaj višje in višje, proti nebu, k Solncu. Toda njegova drznost se je hudo maščevala: V gorkih solnčnih žarkih se je vosek stalil, peruti so mu odpadle in zamanj je skušal mladenič zajemati zraka z neobo« roženimi rokami. Pal je v mrzle valove morja, ki je dobilo po njem ime. Tako prepoveduje rimski pesnik Ovid v svojih metamorfozah. Morda je v tej povesti spomin na ponesrečen poizkus drznega letalca, ki je moral plačati svojo drznost s življenjem. Gotovo pa se izraža v tej Ovi« dovi pesmi ona večna in vedno nova želja človeka, dvigniti se kakor ptica s tal v višave, bližje nesmrtnim bogovom, bližje vsega« mogočnemu Solncu. Želja, ki jo tako lepo opisuje Gorjkij v »Forni Gordjejevu«: »... Nagnivši glave nazaj občudujejo, dečki ptice (golobe), ne da bi govorili, s trudnimi očmi, v katerih se iskri tiha radost, ki pa ni brez zavistnega čuvstva do teh krilatih bitij, ki letč tako daleč nad zemljo po čistem, tihem prostoru, polnem solnčnega bleska. Mala skupina pti« ‘čic, komaj še vidnih očesu, ki so posejane v nebesno sinje, vleče otroško domišljijo s seboj in Ježov da duška njihovemu skup« nemu čuvstvu, ko reče počasi in zamišljeno: »Ko bi mogli mi tako leteti, bratci...« * « » Želja postane volja, volja zahteva určsni« čenje, uresničenje žrtve. Prvi poletni poizkus, ki ga zgodovina pripozna, se pripisuje Indi« jancu Hanoumanu. (Od njega izvirajo morda tudi vsa ona leteča bitja, ki oživljajo vse indijanske bajke in povesti). Prvi znani letalec v Evropi pa je bil Arhites iz Taranta, sodobnik in prijatelj grškega filozofa Platona, ki je živel v četrtem stoletju pr. Kr. Arhites je izumil letalo v obliki »goloba« (torej ne« kak modebprehodnik nemških »golobov«, aeroplanov, ki po obliki spominjajo na go« loba), o kakem poletnem poizkusu pa ne govori zgodovina. Pač pa je znan poletni poizkus Rimljana Simona Magona za časa Nerona: poizkus se je ponesrečil in je stal drznega letalca življenje. S kulturo je prešla tudi ideja letalnega stroja od Grkov na Rimljane, od tod na Arabce v Španijo, in končno v samostanske celice menihov. Leta 880. je skušal vzleteti Abul Abbasa Kasim ibn Firnasa iz Andalu« zijc, toda brezuspešno. V XIII. stoletju pa je angleški menih, slavni fizik in filòzof Roger Bacon prerokoval izum stroja, s kate* rim bo mogel človek leteti; in okoli 1. 1500. je njegov rojak, učeni benediktinec Olivier of Malmesbourg rekonstruiral Dedalovo le* talo po Ovidovem popisu; toda že pri prvem poizkusu si je zlomil noge, in v veliki njegovi nesreči mu je ostala še tolažba, da bi se mu bil polet gotovo tudi posrečil, ako ne bi bil pozabil na rep. * ❖ * Baconove ideje je prevzel in razvijal ter deloma tudi skušal udejstviti veliki italijan* ski učenjak in umetnik Leonardo da Vinci, čegar štiristoletnica smrti se je slavila letos meseca maja. »Ako se težki orel drži s svojimi perutmi v redkem zraku, ako se premikajo ladje z jadrami po morju — zakaj ne bi mogel tudi človek predreti vzduh, zavladati vetrovom in kot zmagovalec se dvigniti v višave?« To misel je napisal Leonardo v svoje zapiske, ta misel ga je vedno z nova mamila in vabila, o tem priča ogromno število računov, na* Črtov in rizb za letalne stroje, ki jih je za* pustil. Ruski učenjak Sabahnikov jih je skrbno zbral in izdal v obliki knjige, ki jo je tudi pisatelj Merežkovskij uporabil za znameniti roman »Vstajenje bogov«. Leonardo je natančno proučeval letanje ptic, posebno pozornost pa je obračal na netopirja. (Prirodopisci naj mi oproste uvr* stitev netopirja med ptice). V zgodnji mia* dosti se mu je nekdaj sanjalo, da leži v zibelki in da prileti k njemu jastreb ter ga ponovno udari s perutmi na ustnice. Leo* nardo je smatral to za znamenje, da je pozvan za proučevanje in izum letalnega stroja. Prvo njegovo letalo je po obliki spo* minjalo na netopirja. Okostje peruti je imelo pet prstev z gibljivimi členki. Prsti so bili med seboj spojeni z jermeni iz ustrojene kože in z nitmi iz sirove svile. Peruti so bile pokrite z neprodirljivo tkanino in so se s premirnimi pripravami zapirale in odpirale. Letalo je imelo dve dvojici peruti. Dolge so bile 40 vatlov, višina zamaha pa je znašala 8 vatlov. Če so se peruti potegnile nazaj, se je stroj premikal naprej, če so se peruti zni* Žale, se je stroj dvigal kvišku. Veliko krmilo, pokrito s perjem in podobno ptičjemu repu, je ravnalo pot letalu. Mesto nog, na katere se mora postaviti ptica, ako hoče vzleteti s tal, ker dugače ne more zamahniti s" perutmi, je imelo letalo dve leseni lestvici. Leonardo pa je zahteval od dovršenega dela tudi lepoto in sorazmernost vseh delov (nekaj, kar zahteva tudi moderna tehnika in o čemer se lahko vsakdo prepriča, če pri* mer j a n. pr. moderne lokomotive z zastare* limi vzorci, ki še vedno plašijo po kolodvo* rih). Tej zahtevi pa se nista hoteli prilagoditi lestvici. Začel je Računati, računi so se na* gromadili, toda brez uspeha, v Leonardovo žalost in nevoljo. Lastnoročne njegove pri* pombe »Ni prav« in krepkejša »al diavolo« pričajo o njegovem duševnem stanju. »In vendar je letanje tako lahko, tako pri* prosto.« Odločil se je za drug tip letala: netopir se je umaknil lastavici. Leonardo je trdno upal, da bo mogel razlagati letanje ptic z zakoni mehanike, toda nekaj mu je vedno pravilo, da je v ptičjem poletu neka tajnost, ki se ne da razložiti z mehaniko, da »je meja, ki loči ustvarjenje prirode od dela človeških rok, ki loči zgradbo živega telesa od mrtvega stroja: da je njegovo stremljenje stremljenje za nemogočim.« Kako trdna in slepa pa je bila veta nje* govega pomočnika, florentinskega mehanika in kovača Zoroastra ali Astra da Peretola. V sanjah se je videl med ljudstvom v tuji sobi, pripravljenega za polet. »Poskočim, za* maham z rokama z vso silo in se dvignem ... začetkoma težko, kakor bi mi težila gora na ramena, toda kmalu lažje in lažje... dvignil sem se in sem skoro udaril z glavo v strop. In vse kriči: Glejte,'glejte... vzletel je! Jaz pa naravnost skozi okno, više in više, skoro pod nebom ... Le veter mi je bučal v ušesih. Veselim se, smejem se in mislim: Zakaj ni* sem že prej znal leteti? Glej, kako je lahko! In nikakršnega stroja ni treba!« In kako vidi že v mislih sebe in svojega mojstra leteti nad mestom: »Pomislite samo, mojster, kako bodo (Milanci, Francozi, voj* voda Moro in francoski kralj) izbulili oči in kako bodo zijali, ko zagledajo krilatce, ki letijo po zraku. To niso več leseni angelji, ki mahajo s perutmi, ljudstvu v zabavo in veselje! Gledali bodo in ne bodo hoteli ver* jeti. Bogovi so — si bodo mislili. Ne, mene ne bodo smatrali za boga, verjetnejše je, da me bodo smatrali za vraga, toda Vi s per.utmi boste gotovo kakor bog. Ali pa bodo morda rekli: Antikrist. Prestrašili se bodo, padli bodo na kolena pred nas in se nam bodo kla* njali. In Vi boste smeli od njih zahtevati, kar boste hoteli. Jaz mislim, mojster, da tedaj ne bo več vojen, ne zakonov, rie gospodar* jev, ne sužnjev — vse se bo spremenilo, vse bo postalo novo, takšno, kakor se mi sedaj niti misliti ne smemo. Narodi se bodo zdru* žili, vzleteli bodo skupno z zbori angeljev in zapeli bodo združeni hosanno ...« Leonardo pa ima za vse to samo besede: »Ubožec! Kako veruje! ...« Ali je Leonardo sam poskusil polet ali ne, ni gotovo, pač pa je Zoroastro v njegovi od* sotnosti in kljub njegovi prepovedi hotel preiskusiti letalo: zaletel se je, dvakrat ali trikrat zamahnil s perutmi in se prekucnil ter se pri tem precej poškodoval: gotovo bi bila nesreča še večja, ako se ne bi bilo letalo z eno perutjo zamotalo v vejevje drevesa, ki je tam bilo. Hudomušni Leonardovi učenci v Merež* kovskijevem romanu hočejo celo vedeti za drug, časovno prvi letalni poizkus »krivo* nogega medveda Zoroastra«, ki se je tudi ponesrečil, ki pa je bil manj tragičen kakor drugi. Zoroastro se je dvignil, veter ga je nesel... in srečno odložil na gnojišče. Ležišče je bilo mehko in Zoroastro se ni ranil, toda vsi volovski in svinjski mehovi, ki si jih je bil previdno privezal okoli života, so ob udarcu naenkrat počili tako gromovito, ka* kor bi bili izstrelili iz topa, — celo ptice na sosednem zvoniku so se ustrašile in odletele. Nesrečni Ikaros pa je pogumno brcal po gnoju in zraku... Padec mehanika Zoroastra je spomnil Leo* narda na uničenega njegovega Kolosa, na »Poslednjo večerjo« in na vsa njegova dela, ki so kakor prekleta še za časa njegovega življenja nosila znake propadanja in smrti. »In krila! Ali bodo tudi krila propala kakor vse, kar jaz vstvarjam? ...« »Ne, ne, krila bodo ostala! In če ne bom jaz, bo kdo drugi, vsekakor človek bo vzletel. Duh ni lagaLKdor bo spoznal, si bo vstvaril peruti, kakor bogovi!« In njemu se prikaže vladar zraka, zmagovalec vseh meja in težkoč, sin človeški, v svoji veliki slavi in sili, Veliki Labud, ki leti na ogromnih belih krilih, bliščajočih se kakor sneg, po nebesnem sinju. (Merežkovkij.) * * « Ideja letalnega stroja je šla naprej svojo pot od roda do roda: število Leonardov in Zoroastrov se ie množilo. Iz velike množine bi rad omenil samo izredno nadarjenega Cirana de Bergerac, ki je čitateljem gotovo bolj znan po svojem ogromnem nosu in tragi* komični ljubezni iz istoimenske Rostandove drame, ki se je letos predstavila v Verdije* vem gledališču, in katere slovenski prevod se nam že delj časa obeta. Leta 1783. pa sta izumila brata Mongolfier aerostate, balone, napolnjene s plini, lažjimi od zraka, ki se po Arhimedovem princiju lahko dvigajo in po zraku tudi plavajo. Uspehi teh poizkusov so očarali vse in so začasno odvrnili popolnoma pozornost od dosedanjih poizkusov z letali, ki so že stali toliko žrtev. Začela se je razvijati posebna panoga letalstva: aerostatika. Razvoj je bil hiter, zahteval pa je veliko žrtev na poti od okornega Mongolfierskega balona, ki je bil vetrovom izročen na milost in nemilost, do najnovejšega in največjega zračjega kolosa, do ogromnega zrakoplova angleške mornarice «R 34», ki je srečno preletel Atlantski Ocean od angleške obale do severo*ameriške in po kratkem odmoru tudi v nasprotni smeri. Uspehi z letali, »lažjimi od zraka,« so za* dali smrtni udarec poizkusom z letali, »tež* jimi od ztaku«. Ko je celo okoli leta 1860., torej še pred petdesetimi leti, francoski učenjak Babinet zagovarjal možnost, da plove lahko po zraku telo, težje kot zrak, s pomočjo vijaka, so ga rijegovi tovariši na »Akademiji znanosti« smatrali za norca, katerega ni treba poslušati. # # $ V sedemdesetih letih je neki mornar Lebris, ki je na svojih potovanjih opazoval letanje albatrosov, skušal v Brestu spustiti se z zadostno velikimi krili z višine v poševnem poletu po zraku navzdol. Drugi so mu sledili s takimi poizkusi, toda prvi, ki je sistema* tično proučeval in preizkusil taka letala v večji meri je bil. Nemec Otto Lilienthal. On je zaslutil v takem prvotnem stroju osnutek modernega letala, ki lahko zanese človeka v veliko razdaljo, in zato smatrajo Lilienthala tudi za začetnika in vodnika moderne letalne tehnike. Lilienthal je začel svoje poizkuse 1. 1890. z enim nosilnim krovom (enokrovnikom) 14 nr ploščine in se je prvotno spuščal z višine enega metra. L. 1894. se je že spuščal s 15 m visokega hribča in je pri tem uporabljal prvi dvokrovnik, letalo ki je imelo dve vsporedni eno na drugi ležeči nosilni ploskvi. Poiskusi se niso vršile več samo pri popob •noma mirnem ozračju, temveč tudi že proti vetru: letalo je tako lahko plavalo celo v vodoravni smeri. Dve leti kasneje, (1.1896.) se je Lilienthal spuščal z višine 80 m in je dosegel že razdaljo 350 m, avgusta meseca istega leta pa je pri nekem takem poizkusu pai iz neznatne višine in se smrtno poško= doval. Lilienthalovo delo sta v prvi vrsti nadalje* vala Amerikanca Wilbur in Orwille Wright v letih 1901. do 1903. Njiju letalo, ki je bilo posneto po Lilienthalovem dvokrovniku, je imelo že pripravo, ki je omogočila povečanje in zmanjšanje naklonskega kota letala in s tem preprečila tudi prekucovanje letala nav* spred ali navzad: bilo je to že višinsko krmilo. Prvo Leonardovo letalo je spominjalo na netopirja, drugo na lastavico, Lilienthalovo, še bolj pa letalo bratov Wright je spominjalo na hrošča. Gornja trda krila hrošča so med poletom (ne pri vzletu) razpeta kakor nosilne ploskve pri eno* ali dvokrovniku in opravljajo tudi delo višinskega krmila. Spod* nja krila pa se med poletom neprestano gibljejo in daj a jo hrošču potrebno hitrost, da lahko plava po zraku in se po potrebi tudi dviguje, pri čemer pa delujejo kakor krmilo gornja krila. In taka spodnja krila so še manjkala letalu. 19. decembra 1903. pa sta brata Wright prvič vzletela z letalom ki je imel tudi gonilna krila: motor, ki je gonil zračji vijak. Babinetova misel se je uresničila kljub zasmehovanju in omalovaževanju s strani fran* coske akademije. Koncem 1. 1905. sta brata Wright že preletela razdaljo 40 km s povprečno hitrostjo 60 km na uro. Uspeh je bil gotov: letalo, človeške peruti, so bile v bistvu ustvarjene. Sedaj je šla pot naprej od rekorda do rekorda, od zmage do zmage: pot pa je bila posejana s človeškimi žrtvami. L. 1908. je dosegel Wilbur Wright »svetovni« rekord: dosegel je razdaljo 120 km in se dvignil do višine 115 metrov. In to je bil največji rekord pred desetimi leti. L. 1909. je Bleriot zletel čez Kanal v 45 minutah; 1. 1910. je Chavcz premagal Alpe in 1. 1913. j c Garros preletel 800 km dolgo pot čez Sredozemsko morje v manj nego osmih urah. Prišel je torej čas, ko tudi človek leti, a ni se udejstvilo Zoroastrovo prorokovanje. Človeške peruti niso prinesle konca vojen in večnega miru: Izbruhnila je najhujša in naj* bolj krvava vojna, ki jo pozna zgodovina, in letalo je postalo moriino orožje, krutejše od drugih, ker je uničevalo nedolžna bitja celo daleč za bojnim poljem. Letalo ni odpra* vilo vojne, pač pa je vojna omogočila tak razvoj in napredek letalstva, ki bi ga sicer v doglednem času ne bili mogli doseči. Padla je vrednost človeških žrtev in železna pest je potratno in neovirano gospodarila s zlatom. V vojni se je razvilo letalo, v vojni sò se raz* vile tudi ideje, ki jih je nosil v srcu že Zoro* astro: »Ne več vojen, ne zakonov, ne več gospodarjev, ne sužnjev ... združitev vseh narodov in skupen ,,hosanna” ...« Ali ne bi Leonardo tudi danes si mislil: »Ubožci! Kako verujejo-...?« # # * Človek je obvladal torej tudi zrak in doka* zati je hotel, da je njega resničen gospodar. Londonski časnik »Davli Mail« je razpisal nagrado 250.000 funt šterlingov za onega, ki bi prvi preletel morje med starim in novim svetom v manj nego 72 urah. H konkurenci se je priglasila angleška vojna luka Plymouth z enim zrakoplovom, enim hidroplanom in enim aeroplanom. Angleški prijavi se je odzvala ameriška vojna mornarica in je po* siala v boj tri pomorska letala. Izhodišče je bila luka Trepasse v Novi Fundlandiji, cilj pa angleška vojna luka Plymouth. Ameri* kanci so pripravili za poletni poizkus svojih letalcev celo brodovje. 6 križark in 48 rušil* cev je stražilo pot, ki je bila določena letalom, in ki je šla od luke Trepasse do Asorskih otokov, odtod do Lisabone in končno do Plymoutha. Izbrali so si daljšo, toda za letala varnejšo pot. Angleži pa so hoteli poizkusiti polet po krajši in nevarnejši poti neposredno iz Trepasse na Irsko in od tod do cilja. Večkrat se je moral vsled neugodnega vremena prekiniti pričetek tekme. 16. maja pa je kapitan Tower naznanil odhod ame* riških letal, Angleži se niso mogli odzvati pozivu. Ko pa je prišlo poročilo, da so ame* riška letala, kot prvi hidroplan N*C*4 (Naval* Curtis, imenovan po ameriškem konstruk* terju Curtisu) s poročnikom Readom, pri* stala na Asorih, tedaj se je odločil Avstralec Hawker skupno z letalnim častnikom Grieve resiti čast angleške zastave. Odločil se je za podjetje, kakoršnega ni še poznal svet: Ali zmagati ali poginiti v morskih valovih. Drznost ni bila tolika radi velike dotedaj še nedožene razdalje, kolikor radi popolnega nepoznanja svojstev zraka v onih plastih, skozi katere je imela iti pot smelih letalcev. V nedeljo, 18. maja sta še ob najlepšem vre« menu dvignila Hawker in njegov spremlje« valeč za drzni polet, kjer jima je imelo drugovati edinole nebesno in morsko sinje. Kmalu po odhodu pa sta že zašla v megleno in viharno plast, ki je skoro onemogočila krmarenje. Dvignila sta se nad pet tisoč metrov, da bi jima bila dana možnost določiti pot letalu v najtežjih nočnih urah. Po četrti uri poleta pa so se pojavile prve težkoče pri radiotorju in vodni sesalki. Za prvo silo sta temu odpomogla in se spustila z največjo hitrostjo skoro navpično navzdol. Nedosta« tek pri sesalki pa se je kmalu ponovil in sedaj je bilo nemogoče poizkusiti še enkrat prejšnjo kretnjo letala. Voda je začela vreti in izlila« pevati. V deseti uri vožnje sta letalca spo« znala, da je nadaljevanje poleta izključeno in iskala sta po širnem morju ladjo, ki bi ju zanesla v varno pristanišče. Dve uri sta pre« tekli, predno sta zagledala mali danski parnik »Maria«. Spustila sta se v morje, 150 milj od Irske obali. Letalni motor je bil že žareče« rdeč. Razburkano morje pa je oviralo njiju rešitev; skoro dve uri je trajalo naporno in nevarno rešilno delo mornarjev. Vihar, ki je kmalu nato izbruhnil in trajal naslednje dni je onemogočil celo brezžično zvezo z ostalim svetom. O usodi obeh letalcev se m ničesar izvedelo do naslednje nedelje, ko je parnik plul mimo severne obali Škotske. Hawkerju se ni popolnoma posrečil polet čez Atlantski Ocean, toda njegov poizkus je dokazal, da so zračne razmere ugodne in da je polet mogoč. Ameriško letalo N«C«4 je srečno prispelo v Plymouth, toda rabil je za vso pot vsled neugodnega vremena na Asor» skih otokih celih petnajst dni, dasi je polet sam trajal le petintrideset ur. Prvi direktni polet čez Atlantsko morje se je posrečil mesec dni kasneje in zmagovalca sta bila angleški letalec Alcock in njegov spremijo« valeč Brown. 14. junija zvečer se je dvignilo Alcockovo letalo z otoka Nova Fundlandija, v direktni smeri proti Irski. V pozni noči je zašlo letalo med dvojno plast oblakov in do tretje ure zjutraj je plavalo letalo brez določene smeri, dokler se niso vsaj za trenutek pretrgale oblačne plasti in sta letalca lahko določila pozicijo letala in poravnala smer njegove poti. Naj hujše pa so bile zadnje ure poleta. Ob četrti uri zjutraj je zaplavalo letalo v gosto megleno morje, kjer je bil vsak poizkus orientacije popolnoma izključen ter je letalo gotovo več minut plavalo v megli docela preobrnjeno. Spustila sta vsled tega letalo skoro vertikalno navzdol in komaj v razdalji 20 metrov sta zagledala morsko gladino. Pri tem vratolomnem padcu pa se je letalo vzravnalo in sedaj je šla njegova pot navpično navzgor do višine 2000 metrov,da bi se rešilo iz mèglenega morja. Megla je postajala v višjih plasteh le gostejša in v višini 4000 metrov je razsajal grozen vihar, toča in snežni metež, tako da sta bila letalca prisiljena od časa do časa odtrgati z nožem ledeno skorjo, ki se je tvorila na radiatorju, na hitrostnem kazalu in na toplomeru: največji kontrast z Hawkerjevem motorjem, ki je žarelo vsled vstavljenega delovanja vodne sesalke. Vihar pa je postal čimdalje nevarnejši in spustila sta se zopet v nižje plasti. Sedaj pa je šla pot naprej v višini 100 metrov, dokler nista popolnoma nepričakovano zagledala pred seboj Irsko obal. 16 ur in pol je trajala vožnja čez Atlantski Ocean. Ko sta pristala, ju ni nihče spoznal. Mislili so, da sta letalca, iz bližnjega letališča, ki sta šla Alcocku nas« proti. Sprejem, ki ju je čakal v Londonu, je bil sijajen. Toda uspeh poizkusa je zmanjšalo v očeh ljudstva težkoče ter vrednost in veli« častnost poleta. Hawker je bil za ljudsko maso junak predrznega podjetja, ki se je le po čudežu rešil iz smrtne nevarnosti. Alcocko« vi zmagi pa je manjkala vsa romantičnost, ki je v Hawkerjevem slučaju razburila ljudstvo skoro do norosti. Definitivni dokaz, da je polet čez Atlantski Ocean mogoč in da ni na njem ničesar nadčloveškega, je vzbudilo začudenje in strmenje, toda vtis je bil pri tem globlji, da bi se bil mogel izraziti v javnem navdušenju in kričanju. Hawker je dokazal, da je polet mogoč. Alcock ga je resnično izvršil in z uspehom dokazal pripravnost uporabljenega stroja. Toda prestane nevarnosti so jasno pričale, da je aeroplan določen za krajše in zelo hitre pc« lete. Za dolge vožnje pa nudijo potrebno var* nost le letala, lažja od zraka, moderni zrako* piovi. «R 34», angleške vojne mornarice, največji zračji kolos, ki prekaša s svojo dolžino (193 m) celo vse Superzeppelinovce, je srečno pre= letel dolgo pot z letališča v East Fortune na Angleškem do Long Islanda pri New=Yorku. Kljub neugodnemu vremenu je trajala vožnja iz Evrope v Ameriko 108 ur in 20 minut, vožnja nazaj pa le 75 ur in 3 minute. Evropa je za Ameriko bližja kakor Amerika za Evropo, ker vetrovi na Atlantskem morju gredo skoro vedno od zapada proti vzhodu. Zato so si izbrali tudi Read, Hawker in Alcock pot iz Amerike v Evropo in ne obrat« no. Doseženi so bili s temi poizkusi gotovo nepričakovani rekordi v razdalji, skoro isto« časno je dosegel Casale tudi višinski rekord in se dvignil v manj nego 2 urah nad 10.000 metrov visoko, sledila je cela vrsta rekordov v hitrosti, in kot zunanji znak vseh teh zmag naj bi veljal posrečeni polet Charlesa Gode« frova pod slavolokom v Parizu. Jesli to že resnična zmaga človeka nad prirodo? Letalske nesreče v zadnjih dneh bi dale negativen odgovor. Omen je morda dejstvo, da so pod istim slavolokom nekaj dni prej korakale zmagovite ententne čete, med njimi tudi italijanske, in neki pariški časopis je celo predlagal, da bi zaprli Gode« froya v sanatorij. Wilbur Wright pa bi rekel: »Priroda ima prav.« V čemer ima prav, to proučevati je naša naloga in v tej smeri naprej gre zmagovita pot človeškega uma. MARIJA KMETOVA: GOLOBOVI \ NICA je začudeno pogledavala zdaj l \ strica, zdaj teto. Nekaj se je uprlo v njej. Skoro ostudno ji je bilo. »Zakaj tajite, teta,« je dejala mirno. »V sodniji sem vse izvedela. Vzeli ste denar, a poslali ga niste.« »To«to«to, kaj pa čvekaš, Anica,« je vzrojil Lojze. »Vzel sem denar in ga izročil Polonci. Poslala ga je. Kaj boš. No, Polonca, ali ga nisi?« »Seveda sem ga. Anica, za božjo voljo, menda vendar ne misliš —« je govorila v joku Polonca. Ni se hotela izdati. Na noben način ne. »Tega ne — nikoli ne!« »Če pa nismo dobili ničesar, da vam povem!« je vzkliknila Anica. »Mislite, da lažem?« »Jaz tudi ne1« je rekel Lojze. »Se je pa denar zgubil na pošti. Poštena sva, ti naju dolžiš?« »Stric — ne jezite se! Saj je zdaj vse dobro. Mislila sem pač, da priznate — pa tako — ni lepo od vaju to —« »Ti — ti — Anica, kaj pa je to? Jaz sem nedolžen,« je vpil Lojze in udaril po mizi. »Bog mi je priča, da denarja nisem obdržal — in Polonca — ti?« »Oh — oh — oh — kaj me še zadene, kaj! Ne dolži naju, Anica!« je jokala spet Polonca. Anica je vstala in devala slamnik na glavo. »Tako teta in stric. Ni vama bilo dosti, da ste nam zapravili posestvo — dom — še pri« (Nadaljevanje) znati nočeta,, da sta zapravila tudi oni edini denar, ki bi nam kaj pomagal. Veste — da ste okradli ubogo vdovo in njene otroke? Pa bi vsaj priznali — pa tako! — Zbogom — grem — ne ostanem več tu!« Globoko je sopla, vsa se je bila razgrela. Stric jo je srepo gledal. Polonca je jokala. »Anica — veruj mi — jaz ne vem ničesar o tem. Denar sem izročil Polonci. Če je ona —?« je dejal Lojze in prijel Anico za ramo. Anica ga je pogledala in vedela je, da je stric nedolžen. »Verujem vam, stric,« je dejala. »A teta No — kaznovana sta dosti oba — zato vama tudi nisem hotela očitati ničesar. Pa razburila sem se.« »Anica — Anica — res — res misliš kaj takega — o meni?« je dejala Polonca. Vest jo je pekla in grizla. Trpela je grozne muke. Anica ji ni odgovorila. Lojze je gledal jezno Polonco in ji dejal: »Kam si dala denar?« »Jezus — odposlala sem ga.« »Če ga pa niso dobili —?« »Saj — so ga morali — oh. Jaz sem ga — sem ga odposlala — gotovo sem ga.« »Nisi ga. Veš, Polonca — kaj takega — sram me je — sram. Poglej jo — Anico — kaj bo mislila o nama — in še drugi v Mariboru. Še zaprli te bodo — uf —« »Nihče ne bo izvedel o tem,« je rekla Anica. »Tožil vas tudi ne bo nihče. Mama nimajo od tega ničesar, če vas zapro. Denarja le ni — daleč je prišlo! Kako sta delala — sama — brez otrok — in tako veliko dolgov!« Polonca je jokala še bolj, a udala se ni. Trdila je Vedno svojo, da je denar odposlala. Lojze je klel in se pridušal, da on ničesar ne ve o denarju — kam ga je dejala Polonca. Ro* bantil je in tolkel po mizi. »Nisem mislila, da bo tako — no — pa vse lahko pride. Kar v Maribor moram nazaj. Veselila sem se bila počitnic, v sodniji so mi odvzeli vse veselje. Nekaj dni bi bila ostala vendarle - pa teta — vi — ah kaj bi govo* rila —! Nalagali ste nas — odvzeli nam denar, da se lepo izrazim — in niti priznati nočete tega. Precej grem še to uro.« »Ne^ne — Anica — nedolžna sem.« Polonca ni mogla že več. Odšla je v kuhinjo. Izdala bi se bila sicer. »Meni veruješ, kaj ne? Nedolžen sem —! Za Polonco ne vem — morda. Povedala pa mi ni ničesar o tem. Ostani še — vsaj čez noč!« je govoril Lojze. »Nesne, stric. Zaradi tete — saj veste— sitno mi je. V jezi bi ji rekla marsikaj, kar zasluži. Pa čemu? Škoda besed! Nikomur bi ne koristilo to. Zato zbogom, stric!« »Torej res greš — greš?« je rekel Lojze in segel Anici v roke. Vse solzne oči je imel in hudo mu je bilo. »Ne zameri, Anica, ne zames rite drugi!« je govoril. »Vem, nisva storila prav glede hiše, pa — pa tudi vam sva veliko dala — zelo veliko. Zdaj toliko, zdaj toliko; — zdaj to, zdaj ono. Hm — hudo je, kdo bi bil mislil kaj takega. Kdaj se vidimo zdaj?« »Bog ve. In bog ve kje!« je rekla tiho Anica. Vroče solze so ji močile lice, ko se je ozirala po hiši in Griču. — Nekaj ji je stisnilo srce, zazeblo jo je. »Kam mislita s teto?« je vprašala. »V Ljubljano. Na stara leta. Oh — Anica — ne misli, da sva hudobna. Nesreča je to — nesreča. Tako hudo naju je usekala,« je dejal Lojze in obrisal solzo. Anica mu je stisnila roko. Tedaj je prišla Polonca in rekla: »Ne delaj nama sramote, Anica! Ljudje so te videli, kaj bodo rekli, ko odhajaš precej nazaj. Da sva te zapodila bodo mislili. Ostani no, vsaj čez noč!« »Ne — zdaj drem. Ni mi mogoče ostati niti ure več. Zbogom!« »Torej res ne?« sta dejala oba naenkrat, »Res ne. Zbogom še enkrat!« Ozrla se je. »Pa od doma nisi še nič povedala. Počakaj vendar, pogovorimo se še kaj!« je klicala Polonca za njo in jo hotela ujeti za roko. • »Ne morem teta! Kaj ne čutite sami, da ne morem?« je dejala Anica in ostro pogledala Polonco. Ta je povesila oči, prebledela, izteg* nila roko in dejala tiho: »Zbogom torej.« Anica je stopala počasi in gledala v tla, Polonca pa se je razjokala. Lojze jo je kregal, izpraševal, se jezil in klel, a je molčala kakor grob. Niti zaječala ni Polonca. - Manca kar ni mogla do besede, ko ji je pravila Anica, kar se je dogodilo zadnje dni. Potem so jo oblile solze in ona lučka na obzorju je za hip otemnela. Pa Anica je tolažila Manco rekoč: »Nič ne marajte, mama — glejte, je že moralo tako priti. Nismo se zanašali na kako posestvo in to je dobro.« »Res — kakor bi slutili nesrečo,« je rekla Manca. »No — in sami lahko dobimo kruha. Vidite, jaz bom kmalu v službi, čez nekaj let bom omožena in na varnem sem. Tine — saj veste — rad vas ima. Tudi on vas bo podpiral in male. — Nič ne marajte, kaj bi se žalostili! Dovolj ste prestali, pustite to, naj gre mimo vas, kakor bi se sploh ne zgodilo. In tudi — kaj pomagajo zdaj solze, kaj vzdihovanja! Nikdar več ne sezidamo porušenega doma.« »Oh, pa Polonca — kdo bi si bil mislil! Pisala ji bom.« Nič, nikari — mama. Škoda vsake besede. Hudo je njej sami zadosti, videla sem to. In jaz sem govorila v vašem imenu.« »Lojzeta je škoda. On je dober.« »Da stric je pošten. On ni vedel ničesar o tetinem dejanju.« »Moj bog vendar, kdo bi si bil mislil, kdo le od daleč sanjal o tem!« je premišljala Manca več dni, dokler ni končno naredila križa čez vse. ❖ « # Na svetega Ignacija dan so prodajali Golo« bovo posestvo. Vse polno ljudi se je bilo zbralo, kupcev in radovednežev. Kupci so z resnimi obrazi ogledovali to in ono, zmajevali z glavo, prevdarjali, mahali z rokama, se za* gledali in spet odšli krog hiše. Radovedneži pa so govorili polglasno in se zdaj pa zdaj zasmejali, kakor bi bila razprodaja domo= vanja najsmešnejši dogodek sveta. Drugi spet so hodili po cesti, gledali na njive, kazali z roko v velikem kolobarju naokrog in prerez šetavali cene. Nekaj jih je hodilo ob zelniku in travniku kraj Temenice. Zrli so v zemljo in potihem računali, se li krije dobiček zemlje z denarjem, ki ga mislijo ponuditi. Nekateri so pregledovali mize in klopi, stole in omare. Dalje posodo, kozarce in steklenice. Ženske so trkale s prsti na lonce, poslušale z nagnjeno glavo, postavile lonec spet nazaj in šepetaj e odšle. Drugi so potrkavali na sode, jih kota* lili po tleh in jih duhali skozi veho. Namrdnil se je kdo, odkimal z glavo, segel z rokami v žep in odšel. Odpirali so svinjak, zlezli vanj, pogledali v korito in spet stopili na dvorišče. Drugi so ogledovali hlev, kozolec in pòd. Nekateri so zavihteli cepec in ga poizkušali v sklepu. Kar je bilo Poloničnega in česar niso smeli prodati, to je stalo v kamri. Dve postelji in dve skrinji najpotrebnejših stvari, nekaj perila in posode. Rožljali šo z verigami v hlevu in poizkušali njihovo trdnost. Mrmranje in vršanje je bilo čuti od vsepovsod in človeku se je zdelo, kakor bi poslušal čmrlje ob meji. Nobene razločne besede, ne razločne kletve. Polonca je sedela v kamri na skrinji. Upog* njen je bil njen život. Roke je imela sklenjene na kolenih in gledala je v tla. Na skrinji je ležalo započeto šivanje. Pa Polonca ni mogla šivati; preveč so se ji tresle roke. Hotela se je smehljati, a njen obraz je bil čudno skrtoj vičen, naguban in žalosten. Globoko je sopla. Stiskala je prste, da so pokali v členkih. Udar« jala je z nogo po tleh in grizla ustne. Zdaj« pazdaj ji je kanila srebrna solza v naročje. Polzela je druga po licu, velika, svetla in padla na tla. V grlu jo je dušilo. Zavpiti je hotela, razmahniti roke, kakor v silnem boju. Pa noben glas ni prišel skozi stisnjene ustnice, le solze so polzele, polzele bolj in bolj. Hotela je skočiti kvišku, razgnati ljudi, zakleniti vrata. Hotela je objeti vso hišo, vse njive in ves travnik in jih obdržati v naročju. Pa ob« sedela je nema in nesrečna, tiha in sklonjena. »Tako me je udaril bog. Močno me je udaril. Bolj bi me ne mogel,« je mislila. »Vse živ« Ijenje — čemu? Za tak konec? Je to konec? O bog! Kdaj sem se pregrešila, kdaj tako pre« grešila? O bog, o bog!« Misel je izpodrivala misel, ruvala in tolkla v glavi. V sencih jo je bolelo, stiskalo in peklo. Hotelo ji je raznesti glavo, razpočiti in razdrobiti na sto koscev. Prša so se dvigala visoko in hrupno. Lice pa je bledelo bolj in bolj. S strahom je poslušala ljudi. Ni jih hotela slišati, a z neskončno silo so udarjale besede na uho. Morala je poslušati vse to, morala trpeti. In ni si mogla pomagati — nič — prav nič. »Konec je torej,« je mrmrala. Birič je klical. »Hiša — tisoč goldinarjev — kdo da več?« »Tisoč sto!« »Tisoč sto! Kdo da več?« »Tisoč sto trideset!« »Tisoč sto trideset! Kdo da več?« »Tisoč sto petdeset!« »Tisoč sto petdeset! Kdo da več?« Molk. — »Tisoč sto petdeset! Kdo da več,, prvič!« »Tisoč dvesto!« je zavpil Peteline in pri« stopil. »Tisoč dvesto goldinarjev — hiša — tisoč dvesto, kdo da več?« je vpil birič in se ozira! po ljudeh. Ljudje so gledali drug drugega, skomizgnili z rameni, se pehali in suvali. Tedaj je zavpil birič z zateglim glasom: »Tisoč dvesto goldinarjev — kdo da več, prvič? — Kdo da več — drugič? — Kdo da več tretjič?« Ker je ostalo vse tiho je še enkrat zavpil: »Tisoč dvesto goldinarjev prvič, drugič in tretjič! Petelinčeva je — konec.« Polonca je poskočila in lovila sapo. »Pete« line —- Peteline — hiša — kupil jo je. Oh! — Hiša — hiša — naša hiša — Jezus!« In zgrudila se je in zajokala. Peteline je kupil tudi vse gostilniško po« hištvo, njive in travnik. Le malenkosti so pokupili še drugi ljudje. Birič je kričal, da je prevpil vse druge. Ves hripav in raskav je bil njegov glas. Oduren in zoprn. Opoldne že.ni bilo nikogar več. Razprodali so bili vse in sicer vse pod ceno. Lojze je bil hodil ta čas po gozdu in je klel. Trgal je vejice, jih lomil in metal po tleh. Prišedši domov je nemo pogledal Polonco. Ta je stala ob Petelincu in gledala v tla. »No?« je vprašal Lojze. »Moje je vse,« je dejal Peteline. »Gostilno lahko vodi Polonca dalje in bo plačana za to. Ti pa Lojze lahko služiš za hlapca in boš do« bival plačo kakor jo dobivajo hlapci drugje.« »Nikdar ne!« sta zavpila oba s Polonco. »Nikdar ne bom za hlapca v svoji rojstni hiši!« je dodal Lojze in udaril s pestjo po mizi. »Kaj neki mislite, tega nikdar ne! No in ti Polonca?« »Jaz še manj. — Za deklo — doma — kajpa! Ni dosti žalosti drugače? In zdaj še to! Ne — nikdar ne!« »Neumna sta. Star sem, poslušajta me! Kakor bi bila doma vama bo. Ne potikajta se krog tujih ljudi! To ni lahko. Ne bodita neumna!« »Rajši vse prenesem, kakor da bi v nek« danjem rojstnem domu služil za hlapca — ali pa da bi Polonca bila dekla tu. Ne in ne!« je govoril Lojze. Peteline je zmajal z glavo in dejal: »Hm — kakor hočeta!« Lojze je odšel. Polonca je hotela za njim, pa Peteline jo je poklical: »Polonca!« »Kaj?« se je obrnila Polonca. »Polonca — ne bodi neumna! Ne razumi me napačno! Vpričo Lojzeta ti nisem hotel reči — zaradi besed ne. No — glej. Polonca - saj veš — dekla bi ne bila. No — ne plaši se! Polonca — no — kaj bi! Kakor mož in žena bi živela — sama zase. Le ljudje naj bi mislili, da služiš pri meni. Saj veš —« »Kaj, kaj menite?« je rekla počasi Polonca in odstopila za nekaj korakov. »Kaj bi se delala nevedno, Polonca,« jc šepetal Peteline. »Dgbro sem ti hotel, zato sem kupil. Niče« sar bi ti ne nedostajalo. Samo, saj veš —« »Fej!« jc vzkliknila Polonca in udarila z nogo ob tla. »Torej ne?« »Sram vas bodi. Se vprašate? Nikoli ne! Zdaj imate posestvo — našo hišo — dovolj naj vam bo! Dosti sem osramočena, zakaj me sramotite še bolj? Nisem že dosti poni« Žana? Hočete, da sc valjam v blatu pred vami? Ne — tega ne boste doživeli!« »Toraj zadnja beseda to, Polonca?« »Zadnja.« »Premisli sc, Polonca! Zadnja beseda?« »Da — zadnja, prav zadnja,« je zavpila Polonca. »Pa dobro. Pa dolgo vaju ne morem potem imeti tu. Saj veš. Svojo služinčad privedem sem. Ono posestvo na Žabjeku prodam. Imam že kupca. Tu se nastanim stalno. Torej vidiš sama, da je nemogoče, če — če —« »Vem, vem. Ne bova vam v napotje. Še ta teden pojdeva z Lojzetom. — V Ljubljano greva.« »Se ne boš premislila?« »Ne — ne bom.« »Potem bo prepozno, Polonca! Hm — zakaj si tako nagla? Pa bi se vendar — no — vdaj se vendar!« »Ne vdam se! Vam ne — nikdar ne!« »Dobro. Pa delaj po svoji glavi! Zbogom! Drugi teden sem tu. In vsi moji ljudje.« »Prav,« je rekla Polonca in se obrnila. Peteline je odšel proti Žabjeku, žulil svoj vivček in polglasno mrmral. »Kesala se še bo! Pa potem so ji vrata zaprta. Vražja ženska, kako je trda! Kdo bi si bil mislil! Eh, pa je vendarle prav, da sem kupil posestvo.« « * * Nobenega sorodnika nista imela Polonca in Lojze v Ljubljani. Pač pa je pisala Polonca Žuhovki, ki je prišla pred leti na isti način v Ljubljano. Prodano ji je bilo posestvo — in oditi je morala — za kruhom, kakor zdaj Polonca. Žuhovka ni mogla verjeti lastnim očem, ko je brala Polonično pismo. »In jaz sem mislila, da je bogatija pri Golobovih! Oh, oh — kako čudna so pota božja!« je zav« zdihnila in odpisala Polonci, da naj le pride, bo že kje dobila službo. S tresočimi rokami je spravljala 'Polonca stvari v skrinjo. Od časa do časa je postala, se naslonila ob steno in zaihtela. Že več noči ni bila spala, premetavala se je v neznanskih bolečinah. Grabilo jo je v prsih, stiskalo v glavi. Pa kaj, — neizprosna je bila usoda. Niti za las ni odnehala. Lojze je sedel v štibelcu in kadil. Gledal je v tla, brez misli, brez kletve, brez besede. Otopel je bil. »Naj pride karkoli,« je govoril — »naj pride — končano je.« Polonca je šla še na njive kraj hiše in ob travniku gor do meje. Zvečer, ko ni bilo ni« kogar. Zdelo se ji je, da sanja grozne sanje. Vsa zemlja krog nje se je dvignila, hropela in ječala. Dvignile so se trave, sklonila topola, zaihtela Temenica. Vse se je vrtelo okrog nje, vse vršalo, šumelo in prosilo. »Tu ostani, kam greš! Komu si nas prodala — komu? Kaj nismo tvoji prijatelji, tvoji dobrotniki? Kam greš, kam? Komu si nas izdala?!« '»O,« je ječala Polonca in zdelo se ji je, da tiči do vratu globoko v zemlji, da silijo kore* nine vanjo, jo dregajo in opletajo. Vsa trudna in omahujoča je sedla na hišni prag, sklonila glavo in jo stiskala z rokama. Zelenkasta me* sečina je polzela izza hiše. Temenica je šumela in podrhtevala -----— Zgodaj zjutraj sta bila šla Polonca in Lojze na Cenetov grob. Oba sta se razjokala, po* škropila grob z blagoslovljeno vodo, poklek* nila in molila. Na obzorju se je danilo. Lahna svetloba jc lila na grobove. Zalesketali so se križi v solncu, poblestela rosa na travah in rožah. Otožno je šumela vrba žalujka, stre* sala tenke lističe in klonila veje globoko k tlom. Železna vratca so zaječala žalostno* cvileče. Odšla sta Lojze in Polonca globoko upognjena in potrta. Popoldne sta se odpra* vila na pot. Kovač, mlinar in Stegnar so ju tolažili. »Le korajžo, ne bo tako hudo kakor mislita!« je govoril Stegnar. »Svet je širok.« »Še je kruha drugje. Seveda grenkejši je tam — tam,« je dejal kovač. »Umirita se. In poročajta kaj!« »Huda je pot, r^s,« je rekel mlinar. »Pa kaj, bo že. Ni še konec vsega.« »Bo, kakor že bo,« je govoril Lojze. »Morda se nama posreči in bova še zadovoljna in vesela. Zdaj, zdaj seveda----------To — to ni lahko — saj veste.« »Nisva bila toliko kriva midva, da je prišlo vse tako v nič,« je dejala Polonca. »Ne smete misliti slabo o naju.« »Nihče ne mišli tega,« je dejal kovač. »Ne obsojamo vaju, kaj bi! Vsakega zadene lahko nesreča,« je rekel Stegnar. »Še vse bo dobro — morda,« je zavzdihnil mlinar. Segli so Lojzetu in Polonci v roko in otrnili solzo. Ženske so bile prišle, zajokale so na glas in vzdihovale. »Zbogom, zbogom!« »Srečno! Da se vidimo še kdaj!« »Ko se popeljemo na Brezje, se oglasimo!« »Sporočita naslov. Pridemo! Še bomo veseli!« »Še — še. Oh, pa hudo je — kaj pa. Jezus, Jezus!« »Srečno pot! Če vidita znance, pozdravita jih!« »Da pozdravita jih! Zbogom!« »Zbogom! Pozdravljeni!« so vpili za njima. »Pozdravljeni!« je dejala Polonca. Glasno je jokala, dvignila jerbas na glavo in odšla sta z Lojzetom. Težka je bila pot. Stokrat trnjeva in ža* lostna. V vagonu sta sedela oba molče. Polonca je še vedno jokala, Lojze pa je gledal skozi okno in hudo mu je bilo. »Morda bi bilo pa le boljše,« je mislil, »ko bi se bil kako oženil in pričel svoje gospodarstvo. Ali pa, če bi bila vzela Polonca Tomažinovega. Tisti svinjak bi bili le še kako prenaredili. Ha, ko bi bil takrat tiste pameti, kakršne sem sedaj! Pa kdo jc pričakoval kaj tekega? Kdo bi mislil, da bo končalo vse na ta način? Nak — za hlapca pa že ne bi bil Pctelincu — nak v rojstni hiši žč ne! Da bi me on pestil in zaukazoval! Kaj pa — kako pa! In bi se Peteline šopiril po nekdanji moji lastnini — aha — in me od strani pogledaval, češ — hlapček zanikrni — kaj si zdaj? Moj hlapec si, moj! — Ne — tega mu ne privoščim, nikoli ne! Bog ve, kaj si misli Manca? Ko, seveda — tega ni pričakovala — Pa jaz tudi ne. Morda, če bi bila malo drugače ravnala — morda bi res ne prišlo vse tako daleč. Pa kaj, če ti je usojeno tako, ti je pač usojeno! Kaj pomaga potem vse modro gospo* darstvo in vse drugo! Jaz nisem kriv. Polonca? No ta bolj, že kar je razdala kaplanu — ah — že to je dosti. In tudi drugače — ona je imela vse v rokah — Eh, neumen sem, kaj bi pre* mišljal to! — Ni pomagano ne na ta in ne na drugi način. Končano je pač.« XII. »O dober večer!« je zaklicala Žuhovka na kolodvoru, ko je ugledala Golobova dva. »Dober večer, dober večer!« je ponavljala in segala v roke. »No kako je? Sta se dobro vozila? Se vama ni nič pripetilo? Sta zdrava? Oh, Polonca, nekam bleda si, ti pa Lojze, bolj po koncu si hodil časih! kaj ti je? Menda te križ boli, kali? Kako prehlajenje menda, nič ne maraj, bo kmalu dobro. Da, da — kaj sem hotela reči, takole ko človek zagleda domačine, kar do besede ne more! Aha — da — kako je bilo pri razprodaji? Vse pod ceno je šlo, kaj ne? Mhm, jaz vem kako jc pri tej stvari! Pri nas, da vesta, vsako stvar so prodali več kakor polovico cenejše. Oh, srce se mi krči še sedaj, če pomislim na oni dan! — In zdaj, zdaj kakšen pa je gospodar pri nas? Za nič, kaj ne? O, saj sem vedela! Če bi bil takrat meni posodil oni Tomažin — nista vedela, da sem ga za božjo voljo prosila -—? — Da, da, prosila sem ga, pa ni in ni dal. No, če bi bila imela takrat denar — vse bi bilo še dobro. —r Zdaj pa takole — Sicer pa — no, tak zinita vendar kaj. Čemu molčita? — Sta trudna?« »Pojdimo kam, pojdimo. Žejen sem,« je že v skrajni nestrpnosti dejal Lojze, ki je bil ves čas nemirno stopical na svojem prostoru. Polonca je brisala solze in se ozirala krog sebe. Toliko, da ni pobrala jerbasa in pohitela nazaj na Grič. »Saj res, pojdimo kam!« je dejala tudi Polonca. »Precej, precej ! Saj res, ne vem čemu stojimo tu na kolodvoru. Tam le blizu, pri mostu je gostilna. Tudi prenočita lahko tam za prvo noč.« »Zdajle bi ne mogla dobiti stanovanja?« je vprašala Polonca. »Zdaj? — Oh prijateljica — vidi se ti, da nisi vajena mesta! Zdaj ne dobiš ničesar Jutri pač, jutri.« »Boš šla ti z nama? Saj veš, nikamor sc ne vem obrniti.« »Bom, bom. Sem si že izprosila pri gospej —« je rekla Žukovka. Šli so po drevoredu. Košati kostanji so term neh. Svetiljke so bleščale sredi vej. Večer je bil. Lojze je klel in se jezil na Žuhovko, da toliko klepeta. Ni se mu ljubilo pošlušati je -niti ji odgovarjati. Žuhovka pa je venomer čebljala zdaj o tem, zdaj o onem. Polonca ni utegnila odgovarjati. Kakor je zinila, je že posegla Žuhovka v besedo. Prišedši v gostilno so sedli vsi trije k okrogli mizi v kotu. Žm hovka se je sicer branila, češ: »Domov moram. Precej grem. Ni časa—« »Sedi, sedi —« ji je prigovarjala Polonca. »Res ne morem. Pa drugič —« »No za nekaj časa!« »No pa res težko mi je —« in sedla je že. »Pa precej bom šla. Samo za minuto, ker sta prvi večer tukaj.« Sedla je tako udobno in široko, da ni bilo prav nič videti, da misli na odhod. Poklicala je gostilničarja: »Jože, liter vina; boljšega.« Lojze jo je pogledal po strani in zmajal z glavo. Polonca pa se je nasmehnila. »Pa kako ti je v Ljubljani?« je vprašala Polonca. »Je lahko dobiti službo?« »Oh, služb — kolikor jih hočeš!« se je hva* lila Žuhovka, grizla kos kruha in ga pomakala v vino. Hlastila je, kakor bi bila neznansko sestradana, in globoko doli po roki se je cedilo vino in teklo za rokav. Kimala je z glavo in govorila: »Oh, služb — na cente! Ko sem bila prišla takrat v Ljubljano, kar vedela nisem kaj in kako naj izberem. Toliko služb mi je bilo na ponudbo in tako dobrih služb, da res nisem vedela, kam naj grem. O, meni je neznansko dobro! Pečenka mi preostaja, da je videti ne morem več. Beli kruh mečem stran, kave še ne pogledam več. Samo čokolado pijem. Pa obleke — oh. Koliko dobim vsega vedno!« Polonca jo je pogledavala, pa se ji ni zdela bog ve kako oblečena. Rekla je: »Pa takole — po domu — po domačih lju* deh — ti ni dolgčas? Nič hudo?« »Oh, Polonca — prijateljica moja — dolg« čas, hudo! — Čemu neki?« Lojze je pozorneje pogledal Žuhovko in namršil obrvi. -— Polonca je rekla: »Tako mislim. Bolje je le mislim, biti sam svoj gospodar. Da lahko storiš kadar in kakor hočeš. Po svoji glavi — ne po ukazu drugih!« »To ni vse skupaj nič!« je zavpila Žuhovka, ki je postajala že malo vrtoglava. »Gospo« dar, sam svoj gospodar, kaj pa je to? Nič, prav nič. Tam skrbiš in delaš dan in noč, noč in dan. Trdo delaš, pališ se na solncu, preže« baš v moči — in niti krajcarja ne zaslužiš. Treba je plačati davke, pogledaš — pa nimaš. Pri vsem svojem delu in velikem trpljenju se moraš zadolžiti. No, kaj imaš od tega? — Pa narediš prvi dolg — misliš, kmalu bo po« ravnarj. Oh, pa greš drugič po denar, greš tretjič — in nazadnje ti prodajo vse. Na — pa'si gospodar! — Saj vem, saj vem, kako je to! Če pa imaš res kaj v denarjih doma — pa se vedno bojiš, da ti kdo ne ukrade, ali da ti ne zažgo hiše, ti ne pogine živina. Ali moliš, da bi ne pobila toča, da bi ne uničila vse slana, da bi ne bilo povodnji — in tako dalje. Vidita, zdaj — zdaj meni ni treba prav nič tistih skrbi! — Ker nimam ničesar, se mi ni treba bati, da bi bila okradena. Davkov ni treba plačevati.« »Mhm, da«da, to — to imaš pa čisto prav,« je pritrdil Lojze. Tudi Polonca je prikimala. Lojze je izpil kozarec vina in dejal: »Skoro je res bolje živeti takole v mestu. Tam pa ubijati se z gostilno — oh —! Kupo« vati vino ko je vse tako drago. Ljudem pa prodajati za majhen denar — in še ne pijò. E, skoro bolje je res, takole v službi.« »Bolje,« je spet rekla Žuhovka. »Tu imaš delo, naj bo že zima ali poletje, dež ali toča. Tebi ne škoduje to prav nič. Ob mesecu dobiš svoj denar, pa naj si bo že letina dobra ali slaba.« »Bo že kako — no,« je dejala Polonca. »Zdaj nisem nič več tako obupana. Vsaj ne bo vedno onih skrbi za dolg in — nikdar več bi ne hotela tega. Midva nisva kriva, da je prišlo tako pri nas. Le pomisli Žuhovka, — meniš, da Cenetu nisem dala ničesar? O! — In pa zdaj otrokom tja v Maribor! Zdaj to, zdaj ono — saj veš — velja pa vse. No — in zdaj gotovo vsi kažejo na naju in mislijo — zapravljivca sta in lahkomiselca. Pa ni res — bog mi je priča, da ni« — je jokaje prista* vila Polonca. »Kaj bi to — to — pusti zdaj. Pomagati ne moremo več,« je zagodrnjal Lojze. Potihem se je jezil na gostilničarja, ki ima take ne* snažne kozarce in je vse polno pajčevine po stropu in v kotih. Dejal je: »Le poglej, Polonca — kakšno je v tej gostilni. Vse umazano, vse zaprašeno. Skozi kozarce se niti ne blešči ne. Pa hoče imeti gostilno! — Kakšno pa je bilo pri nama! — Znati je treba, znati!« »Eh, časih naj večja čistost nič ne zaleže,« je pičila Žuhovka. »Pa nikoli ne bi gledal take umazanije!« je udaril po mizi Lojze in se razjezil. »Gnusilo bi se mi! Fej!« »Oh, Lojze — pusti jih! Saj se sami razu* mejo na take stvari. Če bi vsakem človeku brisali in čistili — bi ne bilo trideset natakar* jev zadosti. Saj tu ni tako kakor pri nas. Po ves dan so ljudje tu,« je govorila Polonca. »Eh, kaj bi! Lahko bi, lahko,« je zagodrnjal Lojze in zazehal. Postrani je pogledal Žuhovko, ki se ni prav nič zmenila za odhod. Ura je šla že na polnoč. Pod mizo je sunil Polonco in dal znamenje, da bi šli. — Polonca je z očmi pokazala na Žuhovko. »Hm — truden je človek res od vožnje,« je dejal Lojze in prav široko zazehal. — Žuhovka ni razumela. »Truden, kaj ne? O, pa kako! Saj sem vedela, da je vaju vožnja izmučila.« »Da, zelo,« je rekla Polonca. »Spat greva — kaj ne?« je dejal Lojze kar naravnost in dodal: »Sobo moramo dobiti. Pokliči gostilničarja, tudi plačati moramo sedaj.« Ko pa je Žuhovka zaslišala nekaj o plačilu je skočila kvišku, brž segla v roke Polonci in Lojzetu in hitela: »Oh, oh, kako sem se zamudila! Kaj bo rekla gospa! Pa človek mora. Kaj bi naj vaju sama pustila. Zdaj pa kar moram — lahko noč, lahko noč!« »Pa jutri?« je zavpila Polonca za njo. »Sem pridem — že zgodaj,« je odhajaje vpila Žuhovka in hitro zaprla vrata. Lojze in Polonca sta se oddehnila, poklicala gostilničarja, plačala in sc dogovorila za sobo. Gostilničar je imel utis, da 'ima opraviti z jako bogatimi ljudmi, tako ošabno se je vedel Lojze in mu plačal še nekaj več, kakor jc zahteval gostilničar. »Treba je,« je dejal Polonci, »da ne bo mislil, da sva berača. In drugič bo postregel bolje.« Prav nič se nista zamislila v to, da nimata ničesar več, ampak sta se obnašala, kakor bi imela še veliko posestvo in dosti denarja. Imela sta sicer res nekaj sto goldinarjev -a pomislila nista, da se denar razleze kakor kafra. Ni ju še poučilo izgubljeno posestvo. Ko je bilo najhujše mimo njiju, pa sta postala spet nekam ošabna in bahava. Na dvorišču nekje sta dobila sobico. Majhno in tesno. Lojze jc vihal nos, vse pre* gledal in pretipal, slednjič jc dejal: »Hudič, kaj takega bi ne ponudil niti za* stonj. Ta pa še za denar oddaja. Ko bi bil jaz to preje vedel, bi bila tudi na Griču napravila marsikak dobiček.« »Ko so pa ljudje pri nas tako izbirčni,« je rekla Polonca. »Še zadušil se bom,« je stokal Lojze in odprl okno. »Pa kakšna megla — poglej no Polonca,« je vzkliknil. »Saj morajo imeti vse vlažno tukaj! Pa oddajajo take sobe!« »Za eno noč bo že. Jutri spiva pa že na svojem,« ga je mirila Polonca. Tej je bilo še vedno hudo po Griču. Hotela je pozabiti na vse — a ni mogla. V prsih jo je le še vedno peklo in ni prešlo. Vso noč ni mogla zatisniti očesa. Vroče ji je bilo, da je komaj sopla, sunila je odejo od sebe in skočila k oknu. »Kaj pa noriš?« je vprašal Lojze s postelje. »Hudo mi je, hudo! Oh, ta nesreča!« »Kaj se še ni poleglo v tebi? Beži, beži -kar je — je.« Polonca je spet legla in mučile so jo grozne sanje. Bolj izmučena, neodpočita je vstala zjutraj in poklicala Lojzeta. Opravila sta se in čakala Žuhovko. »No, kako sta spala?« je zaklicala že od; daleč. »Preseneto slabo,« je dejal Lojze. »Hvala bogu, da je bila to prva in zadnja noč na ta način. Danes že spiva v svojem stanovanju.« »Bomo kmalu kaj našli?« je rekla Polonca. »Kako sem trudna, da komaj stopam.« »O, prijateljica moja, temu se moraš priva; diti, dobro privaditi! Stanovanja za dva čk>; veka jc težko najti. Bog ve, če najdemo danes kaj!« »Da ne? — To — to — to ne bo nič! Moramo najti. Ne grem več tja spat za vraga ne!« se je jezil Lojze. Polonca pa je rekla: »Gotovo dobimo kaj, kar pričnimo!« In iskali so, gledali na napise — pa našli niso ničesar. Vse dopoldne sp hodili iz ulice v ulico, od hiše do hiše. »Polonca, pa vprašajva zdajle po tvoji službi, ne? Tu je posredovalnica,« je rekla Žuhovka. »Eh, za službo se ne mudi tako,« je dejala Polonca. »Ni mi treba še stradati. Preje hočem imeti stanovanje in si malo ogledati mesto. In pa — takole v posredovalnico ne bom hodila. Sem že videla nekoč to. Da bi me Ofdedavali kakor živino, ki jo kupujejo? O neme.« »Kako je ošabna,« je mislila Žuhovka, glasno pa je rekla: »Kako pa misliš dobiti službo? Vse iščejo tako. To ni prav nič poniževalno.« »Da ni? — O — je, je. Bom že kako dobila. Kar tako pod roko,« je dejala Polonca. »Mhm — če boš — če boš,« se je nasmehnila Žuhovka in je v duhu želela, da bi šla Polonci prav, prav trda pri službah. Govorila in pra; vila je kar vsevprek o Ljubljani, o gospo; dinjah, o stanovanjih in različnih ljudeh tako, da sc je zdelo Lojzetu kakor bi imela Žu* hovka vso pošto v rokah. Prišli so v Udmat. »Tu naj iščemo? Saj bo predaleč v mesto?« je dejal Lojze in postal. »1 kaj bosta pa rabila mesto? Kako sta vendar čudna!« je rekla Žuhovka in se zasme; jala. »Oh — čakajta no — tu blizu stanuje Vavtarca — pa da se nisem spomnila tega žc preje!« se je udarila ob čelo. »Kaj pa je, kaj?« je vprašala Polonca. »Oh -— Vavtarca — zadnjič mi je bila na; ročila, če vem za koga, ki bi stanoval pri njej. Prav prijazno sobo ima. Prost vhod — in še shrambo, da lahko spravita, kar bi ne šlo v sobo. Saj res, saj res! Pa sem tako pozabila! Že sinoči bi bila lahko tu spala. Oh da — človek je časih tako čuden in zmešan! — Saj ni čuda, toliko dela imam — pa še takole —■ eh — no. Tukaj, poglejta, ta hiša je!« Šli so skozi lesena vratca, mimo revnega vrtiča in prišli na dvorišče. Žuhovka je obstala sredi dvorišča in zavpila z zateglim glasom: »Vav;tar;caa!« »Kaaj?« se je oglasila Vavtarca v pod; strešju in prišla po lesenih stopnjicah navzdol. Bila je majhna, sklonjena ženica. Ves star in naguban obraz je imela in zmršeni lasje so ji gledali izpod rumene rute. Počasi je stopala po stopnjicah in vprašala: »Kdo pa je, kdo?« »Jaz sem, Žuhovka. Privedla sem ti dva, ki vzameta sobo.« »Kaj res? Hvala bogu in Materi božji, da si prišla. To je prav, to je prav,« je hitela Vavtarca in migala z brezzobnimi čeljustmi. Velika bradavica se je pregibala na bradi. »Dober dan,« je rekla Polonca. »Sobo bi vzela midva z bratom.« »Kaj brat in sestra sta? Jej, jej — pa sem mislila, da sta poročen par. Na — kje imam ključe?« — Oh, pozabila sem jih — Vavtaar!« je zaklicala in pogledala navzgor. »Kaj se dereš?« je zavpil moški glas in že je pogledal Vavtar z vrha stopnjic. Ves črn je bil v obraz Vavtar, oduren in sirov. Kurjač je bil na železnici. »Kaj pa je?« je zavpil še enkrat. »Ključe mi vrži dol! — Od te sobe tu!« jc dejala Vavtarca — »Sama jih poišči!« jc zavpil Vavtar in zaklel. »Oh, ta dedec neumni!« je dejala Vavtarca in težko dihaje odšla po stopnjicah navzgor. »Nomo, ta dva se imata pa rada!« je rekel Lojze in se nasmehnil. »Nič prijazna nista, res,« je dejala Polonca. »Nič ne de. Z njima ne bosta imela dosti opravka. Plačata — in vse jc v redu,« jc go; vorila Žuhovka nekako v nevolji. Medtem je prišla Vavtarca vsa jezna in rdeča v obrazu, odklenila sobo na dvorišču in in rekla: »Tako, tu je soba. Poglejta, svetla je, pre>-cej prostorna — na prostem. Okno sicer ne dr/i na cesto — pa to je še bolje, vsaj ljudje ne zijajo v sobo. Vlažna tudi ni soba.« Lojze je zmajeval z ^lavo, namrdnil obraz in dejal: »Kaj, tole oddajate?« »No? —«1 »Čudno. — Temno je. Krog in krog dvo* rišče. Ne diši tudi prav nič lepo ne. Pa nizko, nizko! In pa — kaj pa te lise? Pravite, da ni vlažno.« »Ni — gotovo ni!« je trdila Vavtarca. »Vlažno ni prav nič. Te lise so ostale še od slikarjev, takrat ko so delali so nekaj poma* zali — no — pa to nič ne de. Kako omaro postavita semkaj — in dobro bo,« je govorila Vavtarca. »Majhno je, majhno,« je rekla Polonca. »Ne bo šlo vse tu notri. In kje bom kuhala?« »To se že naredi,« je dejala Žuhovka. Obr* nila se je k Vavtarci in rekla: »Saj imaš tam nekako shrambo, ne?« »Da, da. Pa za klet jo imam.« »Bi odstopila nekaj prostora? Precej ropo* tije imata.« »Že odstopim, pa — pa nekaj odškodnine mi bosta dala — kaj ne?« je rekla Vavtarca Polonci. »Takole bomo naredili: Sobo vama dam torej — no — in tamle klet. Malo po* spravim, pa bo. Nimam dosti v njej. Čakajta, pokažem jo!« Odklenila je vrata in dejala dalje: »Tako. — Tudi star štedilnik je tu notri. Lahko kuhate na njem. Sicer je le žele* zen, pa skuhate lahko vse tu gori. Tudi jaz sem že kuhala. Kako? Premajhno? Ih — saj ne boste kuhali za cele pojedine!« »Hm — če bi ne bili že vse mesto obšli, gotovo bi ne ostala tu. Zdaj seveda nama ne kaže drugega. Kaj praviš Lojze?« »Res — ne kaže drugače,« je rekel ta jezno. »Saj je vendar prav lepo tu!« je hvalila Žuhovka. »Prav lepo je. Na zraku, zunaj mesta. In dve sobi — to ni kar tako.« »Eh, dveh sob ni! Ena je nekaka kamra — druga pa klet. O sobah še góvora ni,« je dejal polglasno Lojze. Vavtarca ga je neznansko grdo pogledala, zakašljala in rekla: »Kaj bi-prav dobro stanovanje bo to. Jaz vem, kaj imam oddati in kaj ne. Tu v mestu tudi gledajo na take reči. Kar ni dobro, tisto se pač ne sme oddati, a meni ni tega še nihče prepovedal.« »No — v božjem imenu — naj bo!« je rekla končno Polonca. Lojze je le prikimal in po* gledal na nebo. • »Kakšna cena je? Zadnjo ceno recite!« je dejala Polonca. »Bo že naredila Vavtarca, bo. Ni draga ne,« je rekla smeje Žuhovka in prijela Vavtarco za roko. Ta je pogledala v tla, namršila obrvi — .kakor bi prevdarjala, koliko naj reče. Čez nekaj časa je pogledala vse tri in rekla: »Drago ni. Pet goldinarjev na mesec od sobe in dva goldinarja tam — od shrambe — skupaj sedem goldinarjev.« »Jezus — sedem goldinarjev!« sta vzklik* nila Lojze in Polonca. Polonca je dodala: »Za sedem goldinarjev dobite pri nas celo kajžo — pa ne mesečno — ampak za vse leto!« Vavtarca se je sklonila k Polonci, se sladko nasmehnila in rekla: »Pri vas — pri vas --— ljubica moja! — To je pri vas! A mi smo v mestu — v mestu! In to je prav ceno — sedem goldinarjev — prav ceno.« »Kaj mislita, da sta na Griču? Kmetje pa res nič ne vedo!« je rekla Žuhovka. »Kaj si pa ti? Odkod si drugje kot s kme* tov?« jo je zavrnil Lojze. »Kaj si že poza* bila?« »No — vse kar je prav!« je dejala Polonca. »Nekaj boste odnehali. Za vse skupaj je dosti pet goldinarjev.« »Kaj pa še! Pomislite vendar!« je zavpila Vavtarca. »Klepetulja neumna, kaj se pa pričkaš!« je zavpil Vavtar. »Gor pojdi in jest mi daj!« »Jej — jej,« je hitela Vavtarca. »Torej hitro naredimo. On je spet tak danes. Bog se me usmili!« Še nekaj so se prerekali — slednjič so napravili za šest goldinarjev. Vavtarca je hitela v stanovanje, oni trije pa so odšli v gostilno, kjer se je ustila Žuhovka in hvalila na dolgo in široko. Dobili so voznika, ki je šel na kolodvor po pohištvo in zvečer sta bila Lojze in Polonca končno v novem domu. Žuhovka je bila stekla h Vavtarci in ji pravila o Golobovih in pristavila, da morata imeti ta dva še precej denarja, sicer bi si ne iskala stanovanja, ampak službe. Tisti večer nista govorila prav nič Lojze in Polonca. Oba sta bila hudo žalostna in potrta. Polonca je potihem ihtela vso noč, Lojze pa tudi ni zatisnil očesa. Vsled vožnje ga je zelo trgalo, tako da je od časa do časa zastokal in zaklel obenem. Soba je bila pusta, tuja in zelo vlažna. Se bolj vlažna je bila ona klet, kjer je Polonca skuhala zajtrk. Nič jima ni dišalo, ^ledala sta v stran in vzdihovala. V duhu je videla Polonca Grič, domačo hišo, cesto, travnike in Temenico. Vse jo je vabilo, klicalo ... »Ah,« je rekla glasno, »ko bi bilo mogoče vrniti se!« »Kaj vrniti?« je dejal Lojze. »Meni — bi bilo dobro, da*da.« Zapalil si je pipo, sedel na stol in gledal v tla. Polonca se je oblekla in odšla pogledat, kam bi hodila po meso, kam v prodajalno. Ogledala si je vse, kupila mesa in pristavila za kosilo. Štedilnik ni vie* kel, kadilo se je, da je jemalo sapo in drezalo h kašlju. Vavtarca je vpila, da naj pazi, vse se lahko užge. »Oh, če vse požgeš, ne bo škode za groš — z Vavtarco vred,« je dejal Lojze. »Ta ženska, kaj neki misli?« Končno je bilo kosilo gotovo. Polonca je rekla: »Veš kaj, Lojze, zelo poceni živijo tu. Poglej, tole meso — za petnajst krajcarjev ga je, pa imava oba juho in še meso. Krompir in mast pa imava še od doma. Tudi drva sem vzela. Pomisli — za petnajst krajcarjev kosilo za dva človeka! Smešno!« »Mhm,« je dejal Lojze, »pa ko ne bo več tega, kar imava od doma?« »Oh, potem — bo že dobro,, že! Za stano* vanje — tisto bova že imela — in tako, drugo — vse se bo še naredilo. In pa — v loterijo bom stavila — vsak teden.« »To pa to — to pa,« je rekel Lojze. »Veš, Žuhovka je pravila o neki gospej, kateri je pravila njena sestra, da je tej sestri pravila njena prijateljica o svojem bratu, ki je imel sina in ta sin je stavil v loterijo in je dobival ambo za ambo. A nekoč je zadel terno.« »Terno — o hudič!« je vzkliknil Lojze. »Ne še — le ena številka je manjkala.« »Presneto škoda.« »Škoda. Pa staviti se le izplača. Kar danes nesem, imam že zbrane številke.« In stavila sta, teden za tednom — pa ničesar zadela. Pa to ju ni oplašilo — še podžgalo. Časih sta šla v gostilno, se dobro najedla in napila in se peljala z vozom na Rožnik. Prav nič več se jima ni zdelo dolgočasno in pusto v mestu. Brezskrbno sta živela. Kakor dva otroka sta hodila okrog in se niti od daleč nista pobrigala za kako službo. Denar sta imela v bankovcih po deset goldinarjev v skrinji na kupčku in ga jemala, precej hitro jemala. Tako sta živela dva meseca. Kar nenadoma pa je Polonca opazila, da denar izginja bolj in bolj. Štela je in štela — in je izračunala, da lahko živita še štirinajst dni tako. »Kaj potem?« se je izpraševala po tihem. »Službo moram dobiti — moram — sicer ne vem, kaj bo. Lojze,« je rekla, »denar bo kmalu v kraju. Službo si poiščem.« »Res? Že zdaj?« »Že, že. Nisva menda delala prav.« »Eh, kaj! — Človek si lahko malo privošči.« Polonca je poiskala Žuhovko. Pa te ni bilo lahko dobiti zdaj. Nekako odtegnila se je Polonci, in ji ni hotela prav nič svetovati in povedati o kaki službi. »Vidiš, prijateljica moja,« je rekla nekako škodoželjno. »Tudi jaz sem bila na tej poti. Sama sem našla službo.« »Pa težko je to.« je dejala Polonca. »Verjamem — pa treba je, treba. Povprašuj, boš že kaj dobila,« in odšla je. Polonca je videla, da je Žuhovka ne mara več. Zato se je odpravila sama iskat službe. Povpraševala je tu in tam — pa nikjer ni bila zadovoljna. Nekje ji je bila premajhna plača, drugje pre* več dela. Vsa žalostna se je vračala s takih potov domov. Vsa obupana je že bila. Nekoč se ji je posrečilo. Neka gospa jo je sprejela za kuharico. Pa preveč dela je bilo tu. Gospa pa sitna in zdražljiva. Pozno v noč se je vra* čala Polonca domov, vsa izmučena in pobita — slednjič ni mogla več. »Ne bo drugače, da pustim to službo in vprašam v posredovalnici. Takole za hišnico bi šla kam.« To pot je imela srečo. Vsa vesela je pravila Lojzetu: »Dobila sem, končno! Hvala bogu!« »Kaj si dobila?« »Neki profesor ima vilo. Išče hišnika in hišnico, ki sta brez otrok. Ponudila sem se, bila že pri njemu in prav zadovoljen je z nama. Želel je nekoga s kmetov, ki §e ne straši dela, drži na snago in je pošten. Dogo* vorila sva se.« »No, kako je?« je vprašal dalje Lojze. »Stanovanje imava prosto.« »To, to je že nekaj. In?« »Dalje, če pomagam kaj gospej — to je posebej plačano. In pa drva imajo, ki jih ti lahko razžagaš, takole popoldne. Za to delo plačajo — po tri goldinarje od klaftre.« »Nosno, bo že kako, že. Kdaj pa lahko nastopiva službo?« »Prav precej. Rekla sem prvega. Danes imamo dvajsetega — torej ravno prav. Toda —« »Toda — stanovala bova spodaj — v kleti — to se pravi pod zemljo —« »O hudič — tostosto pa ne bo prijetno. Ne moreš dobiti kaj drugega?« »Drugo službo? Kaj pa še! Poišči jo ti! Meniš, da je to prijetno? Koliko sem preš hodila, koliko povpraševala! Nikamor več ne pojdem!« »Nosno, le molči!« je rekel Lojze in se udal. Oba sta čutila, da se prične novo življenje. Življenje, ki ju bo stiskalo in zatiralo. Ods visna bosta od drugih. Sama ne bosta imela nobene besede. Kar jima bodo zaukazali drugi, to bosta morala storiti. Vsa žalostna sta pospravila svoje reči in se odpravila v novo stanovanje, polna strahu in bojazni, potrta in obupana. Polonca je pisala Manci pismo polno trpkosti in grenkobe. Zasmilila sta se Manci oba in dolgo je premišljala o čudnih božjih potih. — Anica se je bila izšo* lala in je dobila službo domače učiteljice v Mariboru. Pomagano je bilo Manci. In tudi - privadila se je trpljenju. Lažje ji je šlo. Polonci ni odpisala, a Anica je dejala, da ju obišče kdaj v Ljubljani. # # XIII. Lepo vilo je imel profesor Jernej Pre* lovec.' Krasil jo je velik park kroginkrog. Ob vhodu sta stala visoka, umetniško izrezljana, medena podstavka, vrh katerih je žarela mehka luč na večere. Po stopnjicah so ležale mehke, rožaste preproge. Stene so se svetile vse čiste in brušene. Vse prvo nad* stropje je imelo velikanske, svetle sobe, kjer so se svetili parketi, da se je zrcalila vsaka stopinja v njih. Stene so bile odete v razno* barvne, blesteče tapete. In s stropa so viseli zlati lestenci. Oprava je bila tej lepoti pri* kladna, se je izlila vanjo in prešla v novo lepoto. V parku so blestela z belim, drobnim peskom posuta pota. Vabila je senčnica, z glicinijami obrasla, vabile so gredice in grmovja, polna cvetja in šepetajoče ljubezni. Profesor Prelovec je znal ceniti svoje imetje in je skrbno pazil na vse. Velik človek je bil, ponosen. Živel je precej sam zase. Poročil se je bil šele pred kratkim. Gospa je bila drobno, majhno bitje, plašnih in prosečih oči. Zdelo se je človeku, da to bitje ne ve, kam bi in kako bi, da bi ne bila v napotje. Stresla se je pri vsakem ropotu, omedlela, če je zagledala miško v kotu. Kuhinjo je črtila. Tam je via* dala že postarana kuharica Barba, obilega života in mastnih lic. Zavedala se je svoje umetnosti in je hodila z ošabnimi koraki. Profesor je potreboval nekoga pri hiši, ki bi čistil vrt, snažil stopnjice, vežo in nekoga, ki bi nekoliko pomagal Barbi v kuhinji. Dolgo je poizvedoval in iskal taka človeka, pa zbal se je vedno otrok in opravljivosti. S Polonco in Lojzetom je bil pa zelo zadovoljen. Kakor nalašč zanj ustvarjena sta se mu zdela. Spre* jel ju je prijazno in jima odkazal stanovanje. To je bilo pač v čudnem nasprotju z ostalo bahavostjo vile. Namenjeno je bilo služabniku in ne gospodarju. Odtod razlika. Na eni strani je bila klet, na drugi pa so.ba in kuhinja za hišnika. Temno je bilo tu. Vlažne lise so se vlekle od stropa do tal, iz kota v kot. Dišalo je po zatohlosti in preperelosti. Ob stropu so bila majhna okna. Videle so se noge mimoidočih tu skozi. Če je hotel videti človek kaj več, je moral stopiti na stol, iztegniti telo in vrat, prijeti se za palico ob oknu. Vse je bilo podobno ječi, namenjeni za pokoro človeku, grešniku in razuzdancu. Če je deževalo, je tekla voda skozi špranje v sobo. Blato je poškropilo majhne šipe in jih zastrlo v rujavo, umazano meglo. Dušilo je človeka v tem stanovanju, mokra vlaga je legala na prša in polzela po vsem telesu, da se je človek nehote stresel in zadrgetal od mraza. Vse je bilo mračno, polno plašnih senc in strhhov. »Jezus!« je zavzdihnila Polonca prišedši v novi dom. »O, hudič!« je vzkliknil Lojze in obstal na pragu. Molče sta hodila od stene do stene. Obču* tila sta čudno mokroto, ki je polzela od glave do nog, po vsem telesu, se vsesala v mozeg in tam grizla in kljuvala, da sta nehote zaje* čala oba. »Ni drugače!« je dejala Polonca in pričela postavljati postelji, skrinjo in razobešati obleko po vratih in stenah. Lojze se je držal z eno roko za križ, druga pa mu je visela ob životu, kakor vsa trhla in mrtva. »Tu bo nekaj za moje trganje,« je mislil. »Se huje mi bo! Kakšna norca sva bila vendar, da nisva znala varovati domačije na Griču!« »Menda je nama vse najhuje osojeno!« je rekla Polonca, kakor bi vedela za Lojzetove misli. »Menda res,« je dejal Lojze. »Pa nič ne maraj, Polonca! Zadela bova terno v loteriji in še vse bo dobro.« »Gotovo bo tako! Saj ni mogoče, dà bova do smrti tu notri.« »Oh, pa sva še lahko vesela, da imava sploh kaj! Dejali so mi, da je to ena najboljših služb, ker imava stanovanje zastonj,« je go; vorila Pólonca. »Tako stanovanje. Je to za ljudi?« »Mora že biti!« je zavzdihnila Polonca. »Nič ne maraj, Lojze. Potrpeti morava! Morava — ni drugače.« »Vidim, da ni,« je dejal Lojze in sedel na skrinjo. V Prelovčevi vili sta pričela povsem novo življenje. Lojze je pometal krog vile, snažil po vrtu, obrezaval sadno drevje, trosil beli pesek po potih in čistil medene palice za preproge na stopnjicah. Drgnil je s cunjo po kljukah, jih mazal in svetil. Dostikrat je divje zaklel pri takem delu in bi bil najrajši sunil vse od sebe. Polonca je snažila stopnjice, jih pomivala in drgnila s peskom, da so bile bele kakor sneg. Nosila je kurjavo iz kleti k Barbi v kuhinjo, ji tam naredila najtežje stvari in svetila parkete, kar jo je posebno izmučilo. Čez pas jo je bolelo, da se ni mogla vzravnati v postelji. Večkrat je dala Barba, kar je ostalo gospodu in gospej pri kosilu. Najbolje je seveda obdržala zase — drugo je dala Po« lonci, češ, poglej, kako sem dobra. Polonco je gledala postrani, ker je videla, da gospa govori s Polonco časih precej bolj prijazno kakor pa z njo. Take dneve je bila Polonca reva. Izpostavljena je bila vsem hudobijam, kar jih je premogla Barba. Izpočetka je mi« siila Polonca, da ne vzdrži tega, da ji ni mogoče, da mora, mora proč od tod. Zardela je, osorno pogledala Barbo in prenehala z delom. A tedaj se je Barba vstopila sredi kuhinje, se podprla v bokih in dejala ošabno: »Polonca -— kaj pa misliš, kaj? Kaj pa si in kdo sem jaz? Jaz vladam tu — ne ti! Kakor jaz rečem, tako narediš. In nič tistih namrda« vanj — tega ne trpim. Sicer — tam so vrata! Saj hahko greš! Sto jih pride še v enem dnevu! Dandanes se tepejo za take službe! Objestna si, predobro ti gre!« Polonca je globoko sklonila glavo, poteg« nila ruto bolj na obraz in zavzdihnila. Vedela je, če bo odgovarjala Barbi, da bo morala iz službe, da bosta z Lojzetom na cesti, brez strehe in kruha. Zato je potrpela, se ni nikdar več zoperstavila in delala čez svoje moči. Dobro leto je lahko Lojze opravljal svoje delo, pa polagoma je slabel bolj in bolj, lezel v dve gubi in trpel strašne bolečine. Polonca je opravljala še njegovo delo, kolikor je pač zmogla. Tudi neki drugi gospej je hodila opoldne pomivat, da je prislužila še nekaj več. Zakaj opazila je kmalu, da ni denarja za obleko in ne za druge potrebščine. Žalostna je bila vedno, nikdar se ni več smejala. Le časih ste se pretegnili ustnici kakor v smehu, pa tedaj je bil njen obraz bolj podoben joka« jočemu kakor smejočemu. (Dalje prih.) RABINDRANATA TAGORE ALOJZIJ GRADNIK IZ KNJIGE »RASTOČI MESEC" (THE CRESCENT MOON) IZVOR. C PAN EC, ki prileti detetu na oči — ve«li kdo, odkod prihaja? Da, pravijo, da biva v bajnem selu, tam med gozdnimi sencami, ki jih motno osvet« ljujejo kresnice in kjer visita dva plašna čarovita popka. Od ondot prihaja poljubljat detetu oči. Usmev, ki trepeče detetu na ustnicah, kadar spi — ve«li kdo, kje se je rodil? Da, pravijo, da se je mlad bled žarek rastočega meseca doteknil roba gubečega se jesenskega oblaka, in tedaj se je prvič rodil usmev v snu rosnega jutra — usmev, ki trepeče detetu na ustnicah, kadar spi. Sladka, nežna svežost, cvetoča detetu na udih — ve«li kdo, kje je bila skrita tako dolgo? Da, ko je mamica bila še mlada devojka, je prepajala njeno srce z nežno in tiho tajnostjo ljubezni — sladka, nežna sve« žost, ki je razcvela detetu na udih. >J« * ❖ NA OBALI. Na obali neskončnih svetov se shaja deca. 'Nedogledno nebo se negibno spenja nad glavo, in nepokojna voda hrumi. Na obali neskončnih svetov se shaja deca z vriskom in plesom. Zida si hišice iz peska in se igra s praznimi školjkami. Iz velikega listja si spleta čolne in smejoč se jih spušča preko brezmejne globine. Deca se igra na bregovih svetov. Ne zna plavati, ne ve, kako se mečejo mreže. Potapljači iščejo biserov, kupci se vozijo na ladjah, deca pa nabira kamenčke in jih zopet razmetava. Ne išče skritih zakladov, ne ve, kako se mečejo mreže. S smehom se vzpenja morje in bledo se blešči usmev obrežja. Smrtonosni valovi prepevajo deci nerazumne balade, kakor mati, kadar ziblje dete. Morje se igra z deco in bledo se blešči usmev obrežja. Na obali neskončnih svetov se shaja deca. Vihar rjuje po brezcestnem nebu, ladje se razbijajo v brezslednih vodah, vsenaokoli je smrt in deca se igra. Na obali neskončnih svetov je véiiki shod dece. * # # PO ČE TE K. »Odkod sem prišel, kje si me pobrala?« je vprašalo dete svojo mater. Odgovorila mu je napol v joku, napol v smehu in si privila dete na prsi. — »Bil si skrit v mojem srcu, ker si bil nje* govo hrepenenje, ljubček moj. Bil si v punčkah mojih detinjih iger; ih ko sem slednje jutro iz ila oblikovala podobo svojega boga, sem oblikovala in preobliko* vala tebe. V vseh mojih nadejah in v moji ljubezni, v mojem življenju, v življenju moje matere si živel ti. V naročju nesmrtnega Duha, ki vlada naš dom, si se dojil veke in veke. Ko je moje dekliško srce razklepalo svoje cvetne liste, si plavalo nad njim kakor vonj. Tvoja mehka nežnost je cvetla v mojih mladih udih, kakor zarja na nebu pred solnčnim vzhodom. Milj enee nebes naj milejši, dvojček z jutranjo zoro, si plaval po reki pozemelj* skega življenja in naposled si pristal v mojem srcu. Kadar ti zrem v obraz, me prevzame sveta skrivnost; ti, ki si bil skupen vsem, si postal samo moj. V strahu, da te ne bi izgubila, te privijam tesno na svoja nedrij a. Kakšno čarodejstvo je zapletlo zaklad vsega sveta v te moje šibke roke?« * jje * KADAR IN ZAKAJ. Kadar ti prinašam pisanih igračk, dete moje, urnem, zakaj igra toliko barev v oblakih in na vodi in zakaj so rože tako pestre — kadar ti prinašam igračk, dete moje. Kadar ti popevam za ples, vem, zakaj je godba v listju in zakaj pošiljajo valovi zbor svojih glasov k srcu prisluškujoče zemlje — kadar ti popevam za ples. Kadar prinašam slaščic tvojim poželjivim rokam, vem, zakaj je mčd po cvetnih čašah in zakaj je ovočje tajno napolnjeno s slad* kim sokom — kadar prinašam slaščic tvojim poželjivim rokam. Kadar ti poljubljam lica, da bi se nasme* j alo, zlato moje, umčm zares, kakšna slast lije z neba v jutranji zarji in kakšno razkošje prinaša poletni veterc mojemu telesu — kadar te poljubljam, da bi se nasmejalo. ❖ ❖ # OBLAKI IN VALOVI. Mamica, bitja ki bivajo tam gori v oblakih, mi kličejo: »Mi se igramo, odkar se prebudimo, dokler se nagne dan. Igramo se z zlato zarjo, igramo se s srebrnim mesecem.« Vprašam: »Ali kako naj pridem gori k Vam?« Pa odgovore: »Pridi na kraj zemlje, dvigni roke proti nebu in vzame te na oblake.« »Mamica me čaka doma,« pravim. »Kako naj jo zapustim in prideih?« Nato se zasmejó in odplavajo. Ali jaz poznam še lepšo igro, mamica. Jaz bom oblak in ti boš mesec. Jaz te zakrijem z obema rokama in sleme naše hiše bo modro nebo, # * # Bitja, ki bivajo v valovih, mi kličejo: »Mi prepevamo od zore do mraka; potu? jemo in ne vemo kam potujemo.« Prašam: »Kako bi se vam pridružil?« Oni pa mi reko: »Pridi na kraj brega in stoj s trdno zaprtimi očmi, da te odnese na valovih.« / Pravim: »Mamica hoče, da sem vsak večer doma — kako naj jo zapustim in grem?« Na to se zasmejejo, zaplešejo in odpla* vajo. Ali jaz poznam še boljšo igro od te. Jaz bom val in ti boš tuj breg. Jaz se bom valil naprej in naprej in sme« joč se ti razbijem ob nedrijih. In nihče na svetu ne bo vedel, kje sva. * * * ČAMPIN CVET. Misli si, da bi bil čampin cvet, samo tako za šalo, in bi rasel na veji visoko na onem drevesu in bi se tresel v vetru od smeha in plesal po pravkar razklenjenih listih, ali bi me spoznala, mamica? Klicala bi: »Dete, kje si?« in jaz bi se smejal sam pri sebi in bi bil tiho, prav tiho. Skrivaj bi odprl svoje liste in bi te opa« zoval pri delu. Kedar bi po kopeli, z mokrimi lasmi, raz= puščenimi preko ramen, šla skozi senco čam= povega drevesa do dvorca, kjer opravljaš svoje molitve, bi začutila vonj cvetlice, pa ne bi vedela, da prihaja od mene. Kedar bi opoldne po obedu sedela ob oknu in čitala RAM A JANO in bi senca drevesa padla na tvoje lase in na tvoja nedrij a, vrgel bi svojo malo senco na stran tvoje knjige, prav tja, kjer bi čitala. Bi uganila, da je bila to drobna senca tvojega malega deteta? Kedar bi šla zvečer s prižgano svetilko v roki v hlev h kravam, bi padel nenadoma zopet na zemljo in bi bil še enkrat tvoje pravo dete in bi te prosil, da mi poveš kakšno pravljico. »Kje si pa bilo, ti poredno dete?« »Ne povem ti, mamica.« Glej tako bi si govorila ti in jaz. STANKO KLEMENČIČ PESEM DVEH SRC Trava in drevo in gora v solncu plamti; duša drhti in plaka, in čaka odgovora. Tri dni, tri noči — odgovora ni. Še modre rože dehté osamljène, zapuščene... Ah, spomin moj dalj ne gre. NARTE VELIKONJA : OBISK O AZILU Poznik si je popravljal lase, D popravljal ovratnico, najmanj trikrat okrtačil salonsko suknjo, pozabil ni pri tem ne nagelja, ne privihanih hlač, ne tabakire na eni strani s cigaretami za dame, na drugi za gospode in zase — postal ves nervozen radi majhne luknjice na mezincu desne rokavice in bil po najmanj enourni predprh pravi in tehtnem preudarku vseh podrob* nosti, ter po vsej svoji skoraj bolestni natanč* nosti v toliko zadovoljen sam s seboj, da je sklenil iti. Dospevši na prag se je ozrl na sever — tam je bilo temno, na jugu se je oblačilo, samo na zahodu se je svetlikala močna ne* besna jasa. Iz vsega tega je sklepal, da ne bo dežja. Pustil je dežnik, ki ga je oviral in bil že nekoliko obnošen — pri hišnici. Zmenjeno je bilo, da se sestaneta točno ob pol petih na vogalu majhnega parka pred vojaško bolnico; posebno sta povdarjala točnost. Bazilij ni gledal natančno na uro; tudi mu ni dalo strpeti doma, če je bil že napravljen. Sèdi za pisalno mizo v salonski suknji in piši! Najprej si zmečkaš suknjo in misli beže vse skozi okno, če hodiš po sobi, je^isto kakor, če se sprehajaš v parku. Bazilij je prišel pred bolnico deset minut pred štirimi. Kraj je določila ona in on si ni upal ugovarjati. »Dobro, vsaj zamudim ne,« si je dejal v tolažbo in stopil po parku. Na voglu je postal par hipov, kakor bi z zanimanjem mimogrede opazoval goloba, ki sta se zaljubljeno kljum čkala. »Čudovita žival,« je menil in šel okoli bolnice. Daši je stopal prav počasi, je bil v petih minutah okoli in zopet na voglu. Golobqv ni bilo več tam; v zadregi je izvlekel tobakiro in si prižgal cigareto. »Da bi bila vsaj kavarna tu na voglu,« se je jezil na tihem in puhal dim predse. »In ura bo šele štiri,« se je nevoljno ozrl na svetle kazalce na bližnjem stolpu. Toda stati ni smel. Stopil je skozi park po stezi, ki je prvo križala. Ko je sklenil, da natančno pregleda vremensko poročilo na barometru, so padle na njegov klobuk skozi drevje prve deževne kaplje. Bazilij je vrgel cigareto na cesto in se umaknil za vojaško bolnico v zavetje. Toda čez par hipov mu je postalo nerodno: v dežju, z nageljem v rokah, v salonsko;promenadni obleki — na vogalu vojaške bolnice. In povrh vsega: na nasprotni strani je stanovala njemu znana družina sodnika Planinca. Pravzaprav mu je bila družina zelo zelo znana. Poznal je vse vrline in slabosti milo* stive in njenih hčerk Lize, Albine, Alme in Olge. Nekoč so v Ljubljani govorili, da gleda za Albino in stvar je res bila že dogovorjena. Zadovoljni so bili vsi: dekle, oče, mati, vse sestre, vse tete, čas brez službe, fant brez denarja, vpoštevali so vsemogoče razdalje, srca in ljudi — vsepovsod sama zadovoljnost, ki je rodila staro stvar: reč se je razdrla, kakor se razdere ponavadi taka zadeva: AL bina je vzela drugega, ki je že imel kruh in službo in denar. Poznik ni bil od takrat na obisku že naj* manj dve leti, dasi se pravzaprav ni nič sprl in bil ostal v nekem daljnem prijateljstvu lepih spominov. Celo z gospodično Lizo sta se bila parkrat prijazno srečala na cesti, le Albine ni videl, odkar se je poročila. In ko je postal za voglom, mu je prišla rešilna misel: obrisal je kaplje s hlač in klo* buka, vtaknil nagelj v žep in, sklenil, da obišče znance in prevedri. Odpirat je prišla najstarejša, neomožena hči Liza. V prvem hipu je osupnila in nekaj zajecljala. Bazilij je takoj čutil, da je zagre* šil nerodnost, toda nato sta se oba ojunačila in Liza je povzela besedo, kakor bi tisti hip še samo njega čakali. »O, vendar, gospod Poznik, zopet —« kakor bi bila zinila nekaj preveč, je popra« vila: »Gospod Poznik, stopite, stopite naprej.« V kuhinji je zašumelo med materjo, kuha« rico in hčerami: »Bazilij !« »Kdo?« »Bazilij?« »Da, Poznik!« In Poznik je slišal od nekod droben glas, kakor bi vekalo prebujeno dete. Obrazi v kuhinji so se začudeno gledali: »Kako'da si upa priti? Kaj išče?« Gospodična Liza ga je odpeljala v sprem« nico. Par hipov je vladala čudna zadrega med njima. Njegov pogled je obstal na šopku rož na mizi: bile so rože, ki jih je Albina imela naj ra j še. »Zdaj ste spet enkrat v našem mestu?« je vprašala Liza, ko sta sedla. »Da, gospodična, sprejel sem suplenturo.« »Saj smo že slišale, Albi — Alma,« se je bdkašljala, »Alma je pripovedovala.« Pogovor ni šel. Zmerom je bil kje kavelj, kamor sta se zataknila misel in jezik. Bazilij je uvidcval svojo nesrečno neprc« mišljenost; tisti hip bi bil rajši v toči zunaj. Premaknil se je nervozno na stolu: »Kaj pa hočem; skoraj je že čas, da sc pobrigam ...« »O, vam se ne mudi nikamor s časom; možje ste v cveti! v letih, ko smo ženske že stare. Pravijo, smo kot rože. Da, najboljša in najlepša se v enem tednu osuje...« je dejala in vidno pričakovala, da bo ugovarjal. »Vi, vsaj vi se nimate pritoževati; kljub —« pa se je ugriznil v jezik, spomnivši se, da, ima gospodična že petintrideset let in »kljub svojim letom« ni smel reči. »Vi sami ste do« kaz, da to ni res,« je dejal. »Na, zdaj sem pa še v večjem močniku,« je pomislil. »K več« j emu potrjujete samo svoj prvi stavek,« je menil naglas. Gospodična je lahno, samo dopadljivo zardela. »Gospod Bazi -— gospod Poznik, vi bi pač morali vedeti, da ne trpim nepotrebnih po« klonov.« Zdaj je bila zadrega na njeni strani. Poznik se je nasmehnil: . »Mnogo se pozabi...« a sredi stavka je obstal. Vse, kar sta začela, je cikalo na preteklost in v tej zavesti je bilo obema nerodno. Nastal je med njima hipen molk. Od nekod se je spet slišal vckajoči glas otroka. Pogovora o rožah je bilo konec, kajti v sobo je prišla sodnikova gospa, ki je sladko govorila, prekladala uslužno roko iz roke v roko in se v obraz ni še nikomur zamerila. Z njo sta prišli Alma in Olga. »Gospod Poznik, kakšno veselje, da vas zopet —« pa se je tudi njej ustavilo — »da vas vidim« — je popravila. Vsak je imel tako velike ozire nanj. Kajti bili so mnenja, da ga rana zelo boli. »Oh, srčna rana,« je ob takih prilikah pomembno vzdihnila gospodična Liza. Toda čim bolj so imeli ozire, tembolj se je to čutilo. Prisiljenost besed, molk sredi nedokončanega stavka; Bazilij je sedel kakor na trnju in skrivaj strmel na uro, če je že pol petih. »Gotovo ste mnogo delali zadnje čase,« je povzela gospa besedo. »Na Dunaju, kaj ne?« — »Da, milostiva,« se je premaknil na stolu. »Izpiti; saj ni naše mladosti drugega kot izpiti...« »Da, da, sami izpiti; tudi naš Janko —« Bazilij je videl, kako so preplašeno zastr« mele hčere vanjo. Janko je bil Albinin mož. 1 »Mislim Logarjevega« — je zardevši naglo poudarila gospa. Zadrega je bila še večja. »Tudi ta je zdaj prestal zadnji rigoroz.« »Gospoda žalibog ne poznani.« »Toda ta otrok« — se je obrnila do Olge. »Pojdi ven in reci, naj ga previje, da se ne bo tako prtih — Da,« je menila nato, »on je nekoliko mlajši in študiral je v Gorici.« »Pomisli, mama,« je dejala Liza. »Gospod bo učil v Ljubljani. Na gimnaziji?« »Ne, na realki!« je odgovoril, »Na realki?« se je čudila gospa, kakor bi sploh nihče ne bil še učil na realki. »To je lepo, da nas popo —« hotela je reči »popol« noma ne zapustite,« pa se ji je zaletel suh kašelj pod jezik — »da našega mesta ne zapustite, ker pač vedno nedostaja delavcev naši stvari. In središče in ognjišče sloven« skega kulturnega življenja je pač v Ljub« Ijani...« je skoraj veselo zaključila, ker ji ni bilo treba nič več kašljati. Bazilij se je pa dobro spominjal, da je on sam že nekdaj na tem mestu poudarjal ognjišče in središče slovenske kulture. Še Albina mu je bila namignila, da ne sme nikoli več tako odločno zastopati svojega mnenja napram mami. »Ona hoče imeti vedno prav,« je dejala oni večer Albina. »Res; sicer dela se tudi drugje lahko, morda še lažje, ker se človek bolj osvobodi ozkega neposrednega stika in lažje bolj nemoteno in nepristransko sodi.« »O, na deželi je pač dolgčas. In kaj sta Kranj, Novomesto, še celo Gorica nič dru« gega kot večji trgi na deželi! Spominjam se še Škofje Loke, ko je bila Albi — Alma rojena —« Alma je začudeno pogledala, kakor bi hotela ugovarjati. Poznik je vedel, da je bila Alma rojena v Ljubljani in Albina v Škofji Loki. Da bi se sam rešil zadrege, je dejal: »Toda mir je na deželi in samo v miru 'se lahko dela.« Olga ni bila vrat prav trdno zaprla, ali pa je otrok bolj vpil: glas jc bil močnejši. Gospa in hčere so se spogledale. »Meni se zdi, da vleče,« je dejala gospa. »Arna zapri vrata! Kaj pravite vi k temu dežju, ki je dan na dan — mene že trga po vseh kosteh. Edino radi tega mi Ljubljana ne ugaja.« Alma je med tem zaprla vrata. »Kadar je tako vreme,« je menila gospa, »tistikrat pletem ...« »Vi milostiva ste pač zmerom pri delu; kar se spominjam ...« »To je moje veselje...« mu je segla v besedo, kakor bi hotela preprečiti, da bi se ne spominjal. Bazilij sam ji jc bil tudi hva« ležcn. »Glejte, gospod, pred kratkim sem dovršila onele gardine. Če se kaj zanimate za ročna dela?« Spominjal se je, da se je včasi zanimal zanje in gospa je imela dober spomin ter za vsakega človeka klopčič navitega pogovora. »Za lepo delo sem se vedno zanimal. Ali smem ogledati? Bazilij je vstal. »Prosim, prosim,« je dejala gospa. Ogledal si je križni vbod, pohvalil zvezdno tkanje in v resnici pri tem gledal skozi luk; njice na uro, ki je kazala četrt čez štiri, ter se ozrl na ulico: videl se je vogel pred vojaško bolnico in kos parka. Na voglu je stal dežnik in pod dežnikom dekle. »Kaj že čaka?« se je vprašal in postal ne; strpen. »Pa dež gre.« »In gospodična Liza tudi veze?« je menil in se ustrašil besed. Kajti gospodična Liza je potem znesla vsa svoja dela na mizo in povedala, od kod vzorci in kaj pomenijo. »Po malem, po malem,« je dejala Liza. »Človek se vsega naveliča. Zdaj delam za božičnico.« »Tako zgodaj?« se je začudil. »Za naše malčke ni nikdar preveč, ne pre; zgodaj ...« Malček je pa zunaj veno hujše vpil in znan glas je prepeval in se trudil, da bi ga utešil. »Aja, aja, ljubi moj!« Bazilij je pozorno poslušal. »Aja, aja, Janko, Janko!« Zašumelo mu je skozi možgane: Albina!« »Čudno,« je pomislil nevoljen, »kakor bi se bala ali pa tako nič ne upošteva?« Hotel je že vprašati, čegav je otrok, ki vpije, a se je premagal. Spomnil se je, da ga zunaj čaka dekle in ti ljudje okoli njega mu niso imeli ničesar povedati. Zunaj je po vrh tega pela Albina: »Janko, Janko!« Vstal je, da bi se poslovil. »Toda v takem dežju. Počakajte še par minut, da se prelije. Spijemo čaj in med tem nam kaj poveste o Dunaju,« je hitela gospa. »Včasi« — hotela je pristaviti, »ste lepo pri; povedovali,« a zagledala je Lizin pozorni pogled — »meni je pravzaprav zmerom v za; bavo, če kdo pripoveduje študentovske dogodbe ...« »Mi je zelo žal, zelo žal, gospa, da moram iti —« »Pa ne sedaj — glejte!« je opomnila Olga, ki je prišla, ko je slišala, da se poslavlja. »Glejte, kako lije! — Čudno, gospodična na voglu stoji že najmanj četrt ure. Kdo jo je tako grdo potegnil? ...« je pridejala mimo; grede. Baziliju se je mudilo, dasi se mu je v res; ? niči v srcu porodila želja, da bi vsaj kako mogel videti Albino in otroka. In še bi bil rekel par besed, toda sodnikova gospa je bila presladka in iz tega je sklepal, da je že čas slovesa. »Saj že ponehuje!« je menil. »O škoda, ker nočete ostati,« je menila. »Vi ste mi bili zmerom dragi, pa danes tako hitro — konča vaš obisk,« je nerodno pri; stavila. Poslovil se je. Ko je stopil mimo kuhinje, so se mu pred nosom zaprla vrata. Vendar je ujel v hipu z očmi gospo Albino, ki je mirila dete in naenkrat prenehala s pesmijo, kakor bi odrezal. .Na stopnicah je slišal glas stare gospe: »Albina!« Nato so se zbrale vse — tudi gospa Albina — pri oknu in gledale na ulico. »Dolgočasen je postal,« je rekla Olga. »Meni pa njegov temni pogled ugaja!« je dejala Alma. »Pa ga nismo še povabili. Alma, zakaj mu nisi posodila dežnika?« je menila gospa kakor v opravičbo. »Ko bi ga bil vrnil, bi bil moral še priti. Toda težko se je pogovarjati ž njim.« »Meni se nekoliko smili; zdi se tako zamiš; Ijen, kakor bi trpel,« je pristavila Liza in pomenljivo pogledala Albino. Bazilij je pa med tem ravno prišel do dekleta okoli vogla. Ko so ga zagledale skozi okno, je dejala Olga: »Zdaj razumem!« Alma se je zardela obrnila v stran. »In niti povprašaj ni po tebi, Albina,« je vzdihnila gospa. »Tak brezčutnež.« Gospa Albina pa je zrla nekaj hipov nepremično na par sredi dežja v parku. Na licu ji je zaigrala za hip bledica in prsi so se ji burno dvignile. Ko je Bazilij prijel dekle pod pazduho, se je zavedla, nevoljno zaajala dete in čutila, da ji pri srcu ni ne veselo ne prijetno. »Čemu vlačim to dekle v dežju po mestu?« se je vpraševal Poznik in redko odgovarjal na njene besede. PASTUŠKIN: VRAŽJI DAROVI (Črnogorski motiv) # ■ i ZAPLENJENO f k ZAPLENJENO i ! J PAHOR: MOST Vi IČE je bil truden in je komaj pričakoval 1 i večerje. Takoj po večerji je šel do lestve in na seno, ki je svčže dehtelo v poletno noč. Poravnal si je ležišče, potisnil nekoliko sena za vzglavje, slekel suknjič in lef>el. Nekaj prijetnega j4a je objelo, sladka omotica, ki je postajala z vsakim trenutkom milja. Zaprl je oči in se podrezal nekam v polsnu. Toda ni še utonil povsem v spanje, ko je začul z dvorišča: »Niče, Niče, Niče!« Poznal je s>Ias, bil je gospodar, ki ga je iskal in si dal posla s koleseljem na dvorišču. Niče se je opravil in stopil po lestvi doli. Bil je krepko razvit in po telesu daleč preko šestnajstih let, ki jih je pravkar dosegel. »Opravi konja,« je govoril gospodar, »peljal boš zdravnika!« Niče je stopil v hlev, spregel rjavca in ga pripeljal skozi vrata. Nato je šel pò komat, ga potisnil konju čez glavo, vrgel vrvi čez hrbet in peljal žival k vozu, kjer jo je vpregel. »Kam bom peljal?« je želel vedeti. »Ne vem,« je odgovoril gospodar kratko. »Vzemi luč in odejo!« je dostavil in odšel v hišo. Niče je storil po ukazu, sedel na voz, stresel vajeti in zavil z dvorišča skozi široko odprta vrata na cesto. Pognal je do zdravnic kovega stanovanja in počakal. Razmišljal je, kam mu bo neki peljati nocoj tako pozno. »Kam, gospod zdravnik?« je bilo prvo vprašanje, ko je stopil ta, toplo zavit, v koleselj ter položil zraven sebe usnjato torbico. »V Ivanjif> v Štinjanu 1 ,, z 2 učnima močema in ,14 2) deželna utrakvistična v Pomeni 1 razredna z 1 učno močjo in 89 »» (med temi 1 učenec ital narodnosti) 3) pomožni v Kavranu 1 razredna z 1 učno močjo in 37 ti v Peroju 1 „ z 1 učno močjo in 46 it 4) zasebni hrvatski v Veleni Vrhu 2 razredna z 2 učnima močema in 135 it v BanjolaTT 1 „ z 1 učno močjo in 54 it Skupno 10 šol z 18 učnimi močmi in 1124 otroki Vseli hrvatskih šoloobveznih otrok bi moralo biti 1144, tako da je bilo 20 otrok brez pouka. Pregled vse občine Pule : Hrvatske šole je pohajalo 1971 otrok; vseh brv. (slov.) šoloobveznih otrok bi moralo biti 3021, tako da 1043 hrv otrok ni poaajalo hrvatskih šol. V zadnjem času je bila šola v Štinjanu razširjena v dvo-razrednico, šola v Alluri je imela ekskurendno šolo v Montici! ; ustanovile so se javne enorazrednice v Loborici, Peroju in Jadreških, v mestu Puli pa dve javni trirazred-nici, deška in dekliška. Šole v Banjolah, Vinkuranu in Veleni Vrhu so bile razširjene v dvorazrednice in se je pripravljala njih pretvor.tev v javne šole. a) Občina S a n v i n č e n a t. Zasebne hrvatske : v Sanvičenatu 1 razredna z 1 učno močjo v Smoljanih 1 razredna z 1 učno močjo v Štokovcih 1 razredna z i učno močjo Skupno 3 šole s 3 učnimi močmi in 91 otroki in 32 „ in 24 in 147 otroki Šoloobveznih hrvatskih otrok bi moralo biti 409, 49 hrvatskih otrok je pohajalo italijanske šole, tako da je bilo 262 hrvatskih otrok brez vsakega pouka. L. 1914. se je ustanovila javna enorazrednica v Smoljanih, I. 1917. pa so bile ustanovljene javne enorazrednice v Sanvičenatu, Bokordičih in Štokovcih. v Krnici v Diviščih v Juršičih v Marčani v Vareških b) Občina V o d n j a n. Deželne hrvatske : 1 rasredna z 1 učno močjo in 88 otroki 2 „ z 2 učnima močema iu 149 ,, 2 „ z 2 učnima močema in 191 „ 2 ,, z 2 učnima močema in 171 „ 1 „ z 2 učnima močema in 174 ,, Skupno 5 šol * 9 učnimi močmi In 773 otroki Šoloobveznih hrvatskih otrok bi moralo biti 725, torej 48 otrok čez normalo. V zadnjem času se je pripravljala ustanovitev javne šole v Gajanu. PREGLED. V puljskem okraju je bilo torej : 33 hrvatskih šol. Od teh je bila 1 (zasebna) deška in 1 (zasebna) dekliška trirazredna, vse ostale pa mešane in sicer 1 (zasebna) štirirazredna, 1 trorazredna, 17 dvorazrednih, 17 enorazrednih in 5 pomožnih. Učiteljev je bilo 53, deželnih 26, zasebnih 22, pomožnih 5. Hrvatske šole je pohajalo 3475 otrok, šoloobveznih hrv. otrok bi moralo biti 4812 (odnosno 5294, ako se vpo-števajo Hrvatje - ne domačini in Slovenci), 1437 (odnosno 1719) hrv. otrok ni pohajalo hrv. šol Od teh 1197 sploh nobene šole. VIL MESTO ROVINJ. (Mesto Rovinj ima svoj posebni Statut in se smatra zato kakor okraj.) V mestu bi moralo biti 20 hrvatskih šoloobveznih otrok. Hrvatskih šol ni bilo. Vlil. OKRAJ VOLOSKO. a) Občina Jelšane. Deželne slovenske : v Podgrajah 2 razredna z 2 učnima močema in 133 otroki v Jelšanah 2 „ s 3 učnimi močmi in 240 „ v Pasjaku 1 „ z 2 učnima močema in 108 „ Deželna hrvatska : v Lipi 1 razredna z 1 učno močjo in 71 otroki Skupno 4 šole z 8 učnimi močmi in 552 otroki Šoloobveznih otrok bi moralo biti 674, 1 2 otrok ni torej pohajalo šole. V zadnjem času se je imela ustanoviti šola v Novi Kračini. b) OBČINA KASTAV 1) deželne hrvatske moška v Kastvu 5 razredna s 5 učnimi močmi in 210 otroki ženska v Kastvu 3 razredna s 4 učnimi močmi in 324 otroki mešane v Breščih 2 razredna z 2 učnima močema in 121 otroki v Vel. Brgudu 2 „ z 2 učnima močema in 147 „ v Jurdanih i „ z 1 učno močjo in 109 „ v Kantridi i „ z 1 učno močjo in 111 „ v Klani 2 „ s 3 učnimi močmi in 294 „ v Rečini 1 „ z 1 učno močjo in 60 „ v Rukavcu 4 „ s 5 učnimi močmi in 250 „ pri Sv. Mateju 4 „ s 7 učnimi močmi in 535 „ v Zametu 2 „ s 3 učnimi močmi in 332 „ v Zvoneči 1 „ z 1 učno močjo in 86 „ 2) državna vadnica na učiteljišču v Kastvu 1 razredna z 1 učno močjo in 35 otroki Skupno 13.šol s 3) učnimi močmi in 2614 otroki Šoloobveznih otrok bi moralo biti 3280, tako da je 6t36 otrok brez pouka. V zadnjem času sta se imeli ustanoviti javni šoli v Šar-šonih in v Hosti - Hrcljinu. • c) O b č i n a L o v.r a n. Deželna hrvatska: v Lovranu 2 razredna s 3 učnimi močmi in 260 otroki Šoloobveznih slov. - hrv. otrok bi moralo biti 452, 71 pohaja italijanske šole, 121 otrok je bilo torej brez vsakega, 192 pa brez pouka v materinem jeziku. č) O b č i n a Ma t c r i j a. Deželne slovenske : Brezovici 1 razredna z 1 učno močjo in 123 otroki Golcu 1 ,, z 1 učno močjo in 101 „ Herpeljah 2 „ z 2 učnima močema in 137 „ Materiji 1 „ z 2 učnima močema in 103 „ Slivjah ‘2 „ z 2 učnima močema in 206 „ Tatrah 1 „ z 2 učnima močema in 108 „ Deželna hrvatska : Vodicah 1 „ z 2 učnima močema in 107 otroki Skupno 7 šol z 12 učnimi močmi in 875 otroki Šoloobveznih, otrok bi moralo biti 830, vsi otroci torej pohajajo šolo. d) Občina Moščenice. Deželne hrvatske : v Berseču 2 razredna z 2 učnima močema in 113 otroki v Draži 1 „ z 1 učno močjo in 161 „ v Moščenicah 2 „ z 1 učno močjo in 114 ., Skupno 3 šole s 4 učnimi močmi in 388 otroki Šoloobveznih hrvatskih otrok bi moralo biti 506, tako da e bilo 2,18 otrok brez pouka. e) Občina Podgrad. 11 Deželna hrvatska : v Munah 3 razredna s 3 učnimi močmi in 318 otroki 2) Deželne slovenske : v Podgradu 2 razredna s 3 učnimi močmi in 194 otroki v Hrušici 2 „ s 5 učnimi močmi in 350 „ v Pregarju 1 „ z 1 učno močjo in 158 „ 3) Pomožna slovenska : v Staradu 1 1 razredna z 138 otroki Skupno 5 šol z 12 učnimi močmi in 1078 otroki Šoloobveznih otrok bi moralo biti 1167, tako da je bilo 89 slovensko-hrvatskih otrok brez pouka. V zadnjem času bi se bile morale ustanoviti javne šole v Podgradu, Žejanah in Obrovu. f) Občina V e p r i n a c. 1) Deželni hrvatski: v Poljanah 2 razredna z 2 ličnima močema in 105 otroki v Veprincu 2 „ z 2 učnima močema in 121 „ 2) Zasebna (družbina) hrvatska : v Ičičih 2 razredna z 2 učnima močema in 93 otroki Skupno. 3 šole s 6 učnimi močmi in 319 otroki Šoloobveznih hrvatskih otrok bi moralo biti 401, tako da je bilo 82 otrok brez pouka. 9) Občina V o 1 o s k o. ll Dežeini hrvatski: v Opatiji 4 razredna s 7 učnimi močmi in 289 otroki na Voloskem 1 razredna s 3 učnimi močmi in 135 ,, 2) Zasebna hrvatska : na Voloskem 5 razredna s 5 učnimi močmi in 181 otroki Skupno 3 šole s 15 učnimi močmi in 605 otroki Šoloobveznih hrvatskih otrok bi moralo biti 451, torej 114 otrok čez normalno število. To so gotovo bili otroci iz občine Vcprinac. PREGLED: V Voloskem okraju je bilo torej: 14 slovenskih in 27 hrvaških, skupno 41 slovanskih ljudskih šol : od teh je bilo 1 petrazredna deška h’rva'ska, 1 trirazredna dekliška hrvatska, 1 petrazredna, 3 štirirazredne, 2 trirazredni, 9 dvorazrednih, 10 enorazrednih mešanih hr-vatskih, 6 dvorazrednih, 7 enorazrednih in 1 pomožna slovenska šola. Zasebni sta bili 2 hrvatski šoli, l hivatska je bil i državna, vse ostale so bile deželne , Učiteljev je bilo 28 slovenskih, 75 hrvatskih, skupno 103 od teh je bilo 1 državni, 7 zasebnih, 1 pomožni, 94 deželnih. Slovenske šole je pohajalo 2019, hrvatske 4682 otrok, skupno 6701 otrok, (38 otrok je pohajalo italijanske šole). Šoloobveznih slovensko - hrvatskih otrok je moralo biti 7655, tako da je bilo 954, (odnosno 916, po B razmotri vanjlh celo 1302) slov-hrv. otroka brez pouka. Splošen pregled vse Istre. V vsej Istri je bila 1 državna hrvatska mešana ljudska šola (in še ta enorazrednica) kot vadnica na učiteljišču v Kastvu. Deželnih hrvatskih šol je bilo: 1 petrazrednica deška, 1 trirazrednica dekliška, 3 deške in 3 dekliške dvo-razrednice; od mešanih hrvatskih šol je bilo: 1 petrazrednica, 6 štirirazrednic, 10 trirazrednic, 24 dvorazrednic, 74 enorazrcdnic — Slovenskih državnih šol ni bilo; sloven ske deželne šole so bile vse mešane in sicer je bilo : 1 štirirazrcdnica, 1 trirazrednica, 17 dvorazrednic in 16 eno-razrednic. Poleg tega je bilo 10 hrvatskih in 1 slovenska pomožna šola. Bilc so tudi 4 utrakvistične šole in sicer 3 cnorazrcdnice in 1 dvorazrednica. Zasebnih hrvatskih šol je bilo: 1 trirazredna deška, 1 peterorazrednica in 1 trirazrednica dekliška, 38 mešanih šol in sicer: 1 štirirazrcdnica, 3 trirazrednicc. 7 dvorazrednic in 27 enorazrcdnic, slovenski zasebni šoli sta bili samo dve enorazrednici. Hrvatskih šol je b lo torej: 1 državna, 122 deželnih in 41 zasebnih, skupno 164 hrvatskih ljudskih šol. Od teh je bi'o le enajst deških ali dekliških, vse ostale so bile mešane šole Slovenskih šol je bilo: državna nobena, 35 deželnih in 2 zasebni skupno 37 slovenski!] in sicer samo mešanih ljudskih šol. V vsej dežGi ni bilo nobene slovenske ali hrvatske meščanske šole. Hrvatskih in slovenskih ljudskih šol je bilo skupno 201; prišteti moramo še 11 pomožnih šol in 4 utrakvistične šole; to ej skupno 216. Hrvatskih učiteljev je bilo 304, in sicer 1 državen, 231 deželnih, 62 zasebnih in 10 pomožnih ; slovenskih učiteljev pa 73 deželnih, 2 zasebna in 1 pomožni ; slov - hrvatskih učiteljev je bilo 377 ; všteti so štirje učitelji od 5 učiteljev na utrakvističnih šolah. Po številu, prebivalcev bi moralo biti 35017 slovcnsko-hrvatskih šoloobveznih otrok; če se upoštevajo tudi tujci 36079 otrok. ’ Slovenske-hrvatskc šole je pohajalo 25.362 otrok, 10.717 slovensko-hrvatskih otrok ni pohajalo slov.-hrv. šol. 479 slov.-hrv. otrok je pohajalo nemške šole, 10.238 slov.-hrv. otrok ni pohajalo šole, ker je nimajo. To so podatki za šolske razmere v Istri pred vojno. ZAPLENJENO Srednje šole v Istri. Državna hrvatska gimnazija v Pazinu. Državno moško učiteljišče v Kastvu. Občinska nižja realna gimnazija v Opatiji. Zasebno žensko učiteljišče pazinskega šolskega kuratorija v Pazinu. Na tej šoli se je pričel pouk v 1. tečaju vsako drugo leto Letos sta bila začetkom šolskega leta otvorjena prvi in tretji tečaj Med šolskim letom 18.--19. je bilo odprto edino le moško učiteljišče v Kastvu, in bivši vojaki maturanti pazinske gimnazije so smeli napraviti zrelostni izpit. L. Književni. »The Slovenian Review« — oficijelni organ »Slovenskega Republičanskega Združenja« (Slovenian Republi-can Albance), izdajatelj: A. J. Terbovce, 2657 South I awndale Avenue, Chicago, Ili. Tiska se v dveh izdajah: slovenski in angleški. Došle nam številke imajo sledeče važnejše članke: Vol. L—1.—15. okt. 1917.: »Slovenes and Jugoslav Problem« (»Slovenci in jugoslovansko vprašanje«) spisal: Etbin Kristan, član eksekutive Slov. Rep. Zdr. Vol. II.—1.—15. mar. , 1918.: »Hapsburgs Austria« (»Avstrija Habsburžanov«) spisal: Etbin Kristan. — Italiens and Jugoslavs« (»Italijani in Jugoslovani«) — > A South Slavic Rcpublic« (»Jugoslovanska ljudovlada.«) Številka govori o resoluciji, ki je bila sprejeta 11. avgusta 1917. na zborovanju amerikanskih slovensko-hrvatskih društev v Chicagu. Resolucija zahteva federativno jugoslovansko ljudovlado, ki naj garantira demokratično življenje, podrobno pa zahteva: a) splošno, enako, tajno in proporcijonalno volilno pravico za oba spola pri vseh volitvah. b) narodni referendum in inicijativo. c) javno izvrševanje zunanje politike. d) popolno enakopravnost vseh državljanov. c) neomejeno svobodo tiska in govora. f) neomejeno svobodo vzgoje in prepričanja (pouka in vesti). g) nepristranost oblasti v vseh pojavih razrednega boja. h) odgovornost vseh javnih funkcijonarjev. Resolucijo so sprejela sledeča društva: Slovenska narodna ppdporna jednota. Slovenska napredna podporna jednota, Jugoslovansko katoliško udruženje, »Danica,« Slovenski odsek socijalistične stranke, »Sokol,« Slov. udruženje Milwaukee in dr. Na zborovanju so bili zastopani sledeči slovenski in hrvatski časopisi v Ameriki: Prosveta (dnevnik), Glas Naroda (dnevnik), Glas Svobode, Proletarec, Novi Hrvat, Slovenija, Čas. Vsa ta zastopstva predstavljajo 90% amerikariskih Slpvencev. Vol. II.—2.—15. julija 1918.: Več zanimivih člankov med temi : »Krfska deklaracija in demokracija« (»The Corfu Declaration and Democracy«). Navaja najprej deklaracijo, potem ugovore »SL Rep. Zdr.« in »Chicaško izjavo.« (Glej gori!) — »The Trieste and Jugoslav Question.« (»Trst in jugoslovansko vprašanje.«) Vol. II.—3.—1. nov. 1918.: Odprto pismo eksekutive »Slov. Rep. Zdr.« Woodrow Wilsonu. Razni velezanimivi članki, n. pr.: »Unification of Jugoslav« (»Zjedinjenje Jugoslovanov«), Jos. Zavertnik: »Is the Federation of Jugo-Slav and Balkan Nations Utopian?« (»Jeli federacija Jugoslovanov in balkanskih narodov utopija?«), F. Kerže: »Convention of S. R. A.« (poroča o drugem letnem zborovanju delegatov Slov. Rep. Zdr., ki se je vršilo 13., 14., sept. 1918. Prinaša tudi njih skupinsko sliko.) Vol. II.—4.—15. dec. 1918.: Peticija preds. W. Wilsonu. — Et. Kristan: »Jugoslavs and ltaly« (»Jugoslovani in Italija«) — »Historical Right« (»Historično pravo«) —-Et. Kristan: »The Adriatic« (»Jadransko vprašanje«) ter drugi krajši članki, ki deloma razpravljajo tudi o naših pokrajinah. Vol. III.—2.—31. jan. 1919.: Et. Kristan: »How thc Jugoslavs were Favored.« — »Reka—Fiume« in drugo. Vol. III.—3.—15. apr. 1919.: Et. Kristan: »Italian Propaganda« (»Italijanska propaganda«) — S. Carter: »Italy and Jugoslavs« (»Italija in Jugoslovani«) in drugo. Vol III.^—5.—19. maj. 1919.: Odprto pismo na Kongres Zjedinjenih Držav. — »To the Peace Conference, Pre-sident Wilson and Congress of United States« (»Mirovna konferenca, predsednik Wilson in kongres Zj. Držav«) — Et. Kristan: »Italy Mandatory for Fiume« (»Italijanski mandat za Reko«)—Et. Kristan: »Plebiscite« (»Plebiscit«) poleg drugih drobnejših člankov prinaša tudi zemljevid Jul. Benečije. — Od 1919. naprej nosi list ime: »The Jugo-Slav Rcview«. Z isto poštno pošiljatvijo nam je prispel tudi en iztis slovenske izdaje in sicer: Vol III. — 1. — 15. jan. 1919.: »Prostovoljni narodni davek«. Eksekutiva Slov. Rep. Zdr. je sklenila ustanoviti propagandni fond enega milijona dolarjev. Poživlja amerikanske Slovence, da prično nemudoma z nabiranjem. Več člankov razpravlja o aktualnih vprašanjih. Prinaša zemljevid Julijske Benečije in Dalmacije. Zanimiv je tudi članek: »Italijanski glas o slovenski kul- turi«. V njem posnema literarno črtico, ki jo je priobčil tržaški »Lavoratore« proti koncu leta 1916. Poštni pošiljki so bile priložene štiri številke »Proletarca« in ena številka »Časa«. »Proletarec« izhaja že 14. leto v obliki naše »Njivc^ in je tednik. Tiska se v Chicago, Illinois 3639 W. 26 St. Tiska jo »Jugoslovanska Delavska Tiskovna Družba« ter je glasilo »Jugoslovanske Socijalistične Zveze«. Štev. 6C6. — 24. aprila 1919. (majska izdaja): »Majske misli«. — Et. Kristan: »V megli« (pesem). — »V dobi socijalnega Somraka«. — Ant. Gaspari: »Njim« (pesem). — »Jugoslovanske skrbi«. — »Vprašanje za angleške kapitaliste«. — Fr. Albreht: »Pričakovanje« (pesem). — Iv. Albreht: »Begunci« (pesem) — »Vihar« (pesem). — Iv. Molek: »Čez reko« (dram. prizor), — »Nepremišljene prepovedi«. — »Socijalistična propaganda in maksimalni progx-am«. (Frank Petrich). — A. Gaspari: »Ranjenec« (pesem). — O. Zupančič: »Otroci molijo« (pesem). — »Vzajemnost človeštva«. — Društvene vesti, med temi one »Slovenske delavske podporne zveze«, ki ji je »Proletarec« uradno glasilo. Štev. 609. — 15. maja 1919.: »Mednarodni delavski Program«. — »Kadar udarjajo bogovi s slepoto«. — »Ruski problem«. — Drskar: »Levo krilo, komunistični manifest in revolucija«. — »Darila ^a Jugoslovane«. — »Viljemova usoda«. — Korespondenca tajništva »Jugosl. >: soc. zv.« itd. K£i Štev. 611. — 29. maja 1919.: »Socijalizem in anarhizem«. — »Wilson in delavsko vprašanje«. — »Akutna kriza ameriške socijalistične stranke«. — »Druga in ..tretja" internacijonala«. — Razne vesti, »Utrinki« in drugo. Vestnik »Slov. delav. podp. zveze« nam kaže, da šteje ta zveza 155 društev. Štev. 614. — 19. junija 1919.: »Ideal svobode . — »Naloge socijalizma«. — »O Internacijonali«. — »Šest-urni delavnik«. — »The Profits of Religion«. (Ocena Upton Sinclair-ovega’) najnovejšega dela). — »Kolčak in zavezniki«. — Društvene vesti in dr. »Čas« je mesečnik za »poduk, izobrazbo in napredek.« Izhaja, prilično v obliki »Dom in Sveta« v Chicagu, izdajatelj: Frank Krže. List je okusno ilustriran. Vol. IV. — 1. — 15. januarja 1918.,' »Človek in narava«. — »Vlada Zjedinjenih Držav«. — »Poduk za stariše o otročjih boleznih«. — »Tri leta« (A. Čehov). — »Oskrba vojnih pohabljencev«. — »Najnovejša raziskovanja o živalski luči«. — »Bogati zakladi srebra«. — »Poglavje o nevoščljivosti«. — »Najnovejša človeška hrana«. — »Zgodovina fonografov«. — »O prohibicij«. — »Ali ste bojazljivi«. — In drobnejše stvari. —m— »Demokracija«, V svoji zadnji št. (8.—12.) je objavila »Demokracija« (Ljubljana) uvodnik, kjer razlaga jedro in bistvo komunistične ideje (»produktivna sredstva last vseh«) in prizna, da je ta ideja tudi zvezda vodnica bodočega dela ; Demokracije« med našim narodom. V pregledu pa izvaja urednica Alojzija Štebijeva pod na--sloVom »Pro domo« sledeče: »Z današnjo številko je krenila »Demokracija« na novo pot, na pot, kjer hodi danes rcvolucijonarni proletarijat vsega sveta v eni vrsti z onimi duševnimi delavci in onimi inteligenti, ki razumevajo zvanje nove dobe.« Zahvaljuje se vsem dosedanjim solrudnikom za njihovo nesebično sodelovanje. »Uvcrjeni naj bodo, da jim je naš proletarijat hvaležen in da zna ceniti duševno delo, uvcrjeni pa npj bodo tudi, da so izvršili kulturno delo visoke vrednosti. Kajti mi smatramo prosvetno delo med delavsko maso za najtehtnejše kulturno delo, ker od spodaj gor bo prišlo ozdravljenje družbe . . . Slej ko prej je pa odprta naša revija vsakomur, ki ceni kulturni napredek splošnosti višje kakor strankarstvo, ki ne smatra političnega nasprotnika za sovražnika in manj vrednega človeka.« »Ko smo izrekli svoj konfiteor — vemo, kakšni' očitki nas čakajo. V prvi vrsti ta, da smo protidržavni element! Da, to smo v tem zmislu, ker smo proti vsaki državi, ki je zgrajena na temelju kapitalističnih načel in razrednih privilegijev, in proti državi, ki obožuje moč in vlada ž njo. Smo pa za novo ureditev države, za takšno, ki bo dala ljudstvu, kar je njegovega, ki je zgrajena na temeljih pravičnosti, dela splošnosti in enakopravnosti. Očitali nam bodo tudi, da smo protinarodni. Da, to smo v očeh onih, ki cenijo narodno zavest po tem, kolikokrat zapoje kdo »Lepo našo domovino«, ki smatrajo za dobrega in pravega narodnega pripadnika le onega, ki sovraži vsakega drugorodca zgolj zaradi lega, ker je drugorodec. Mi pa smatramo za pravega narodnega pripadnika le onega, ki pomaga svojemu narodu s kulturnim in socijalnim delom iz bede in duševnega ? mraka.« *) Upton Sinclair je pisatelj ..Jujigle", ki je imela svoj čas naravnost senzacijonalen učinek. V zadnjih lelih je napisal; „King Coal“, „Jimmie Higglns", „The Cry for JusticeV Glasbeni. GHsbena šola tržaške Glasbene Matice. — Tržaška Glasbena Matica nastopa s prihodnjo glasbeno sezono svoje 11. leto kulturnega delovanja. Učni načrt glasbene šole je velikopotezen in tako preurejen, da odgovarja popolnoma onemu, ki je v veljavi na glasbenih konservatorjih. Glasbeni pouk obsega naslednje glavne predmete: klavir, vijolino, solopetje, kompozicijo in, ako se prijavi zadostno število učencev, oziroma učenk, tudi ostala godala (vijola, čelo in bas) in vsa pihala. Pogoji za sprejem so poleg posluha: za klavir in vijo-Imo: dovršeno 8. leto starosti, za solopetje dovršena mutacija in dober glasovni materijal, za kompozicijo temeljito znanje elementarne glasbene teorije, dovršeno 15. leto starosti in delomično znanje klavirja. iJolnina znaša pri 2 lekcijah na teden za klavir in vijolino mesečno 12 lir, za solopetje in kompozicijo 18 lir, enkratna vpisnina 2 liri. Sola elementarne glasbene teorije (zborovega naraščaja) se deli v dva oddelka: a) oddelek za dečke in deklico od 10. leta naprej do 14. in traja 3 leta; b) za odrasle v vsaki starosti in traja 2 leti. -— Ukovina znaša za 2 lekciji na teden 2 liri mesečno. Pripominjamo, da je pouk pristopen tudi onim, ki niso vpisani v nobenem goriomenjenih glavnih predmetov in se zlasti takim posebno priporoča. — Ukovina za take znaša 4 lire mesečno. Uurmonija kol stranski predmet je vpeljana za gojence višjih letnikov, a je pristopna tudi takim, ki ne obiskujejo nobenega glavnega predmeta, da le dokažejo zadostno elementarno znanje. Ukovina znaša za 2 lekciji na teden mesečno 4 lire. Veliko zanimanje utegne vzbujati otvoritev predavanj v glasbeni zgodovini namenjeni višjim letnikom in tudi širši glasboljubeči javnosti, katera sc na ta predmet posebno opozarja. Ukovina znaša za 2 lekciji na teden mesečno 4 lire za gojence glavnih predmetov, 6 lir za druge. Natančni in pregledni učni načrt je vsakomur na razpolago pri vpisovanju v šolskih prostorih. Šolski prostori so v ul. Giorgio Gaiatti 20/m. Gospodarski. Jugoslovanski kreditni zavod, r. z. z o. z. v Ljubljani sc je ustanovil letos meseca maja in začne te dni poslovati. Udeležen je slovenski in hrvatski kapital. Trgovina in obrt se bodeta po sklepu miru čvrsto razvijala. Da pomore tudi malemu trgovcu in obrtniku do cenega kredita ter ga podpira pri dobavi potrebščin, se je osnoval Jugoslovanski kreditni zavod. V samopomoči je u-peh in napredek. Kmetijska in vrtnarska zadruga v Trstu sporoča, da prične takoj poslovati, ko sc tekom teh tednov izvrše zadnje formalitete, ki so zvezane z odobritvijo njenih pravil. LISTNICA UREDNIŠTVA. C. gg. sotrudnikom: Radi znanih dogodkov in vsled teh nastalega nereda ter izrednih stroškov smo z izp čevanjem honorarjev nekoliko zaostali. Prosimo potrp/-Ijcrja za kratko dobo časa. C. gdč. A. Šv,. Sv. Iv., Trst: Vpošljite na naš naslov, (v. Madonnina 15), potem Vam podamo oceno. LISTNICA UPRAVNIŠTVA. Vsem nabiralcem, darovalcem in njihovim posnemal- cem bodi izrečena najiskrenejša zahvala. Istotako sc zahvaljujemo nabiralcem na polah za »Kulturni Svet« gg. F. Ribičiču, dr. Čermelju, dr. Fcrfolji, S. Rodetu, A. Široku, M. Hartmanovi in učiteljicam Sv. Ivana in drugim, ki so na ta način pokazali najvidneji manifest za obstoj edinega kulturnega lista, »Njive«. Žal, da ne moremo priobčiti imena darovalcev, ker so nabiralne pole zletele z drugimi registri v smeti. — Upravništvo »Njive«, P. n. čitateljem in odjemalcem »Njive« sporočamo, da smo imeli nado, da se bodejo razmere do 20. septembra predrugačile, glede stroškov tiska in papirja, ter smo računali vsak izvod »Njive« s 64timi stranmi Lir 2’50. Ker se je pa to ravno obratno dogodilo, smo primorani razpečati list zà ceno, ki nas stane in sicer Lir 3’— posamezna številka. G. Filip Šinkovec, Idrijska Bela. Že dvakrat smo Vam odposlali. Upravništvo »Njive« Darovi. Gosp. J. Ribičič daroval 30 lir za »Ljudski oder«. — Srčna hvala! Gospod dr. Krnev je nabral za »Njivo« sledeče prostovoljne prispevke: Dr. J. Kernev L 1’—, Mara Švagelj 2'—, Pina Negode 1’—, Hinko Schmidt 2—, N. Stančič 1 —, Joso Zidarič 1'_, dr. Delak 1'—, Vadnal Milka —'60, Fakin Franc - '20, Bernetič Josip —'40, Valič Ivo 1' -, Kolumbin Ivo 1'—, Jordan Franc !'■—, Besednjak Ivo —'70, Prosen Anton —'60, Prosen Franc 1'—, Laurika Drag. 1 —, Kolarič Josip 1'—, Bernetič Ivan 1'—, Škapin Franc 2'—, Odinal Antonija 1’—, N. Korcnicky 2'—, Ponikvar Fran 1'—, Zvvitter N. 1'—, Strgar Fran 2'—, Rebek Milko 1'—, Žgur Ivan 1'—, Mlač Josip —'30, Negode Anton 1'—, Udovič Franc 1'—, Flego Rok 1'—, Kompara Fran —'80, Rode Silvester 1'—, Flego in Laurika (drugič) 1'—, Hvala Bogomir 1'—, Jurca Fran 2'—, Jurca Jakob 2’ . po g. Anton Vrčonu, Skrilje 1’50, pri upravi Pavla Hočevarjeva 5'—, Kolenc Josip 2'—. — Skupaj Lir: 50'50. □□□□□□□□□□□□□□□□n □□□□□□□□□□□□□□□□□□ odpre s prvim oktobrom angleški in francoski tečaj. Poučevalo se bode vsak dao ob večeri oiah. Vabijo se vsi oni ki so bili že pri pouku kakor tudi novi učenci, da se priglase dnevno v uradu tajništva „Ljudskega odra“ in .»Kulturnega sveta“ (M. Lovko) T>^j>ul. Madonnina 15, II., od 10—12 in pàyilT—19 kjer vdobe vsa natančna pojasnila v to svrho. □□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□D JADRANSKA BANKA DolnišKo Slovnica K 30,000.000. Reserve K 8,500.000 CENTRALA : TRST Vin Cosso di Risparmio 5. s ilio S. Nicolò 9 ■IM •I PODRUŽNICE: 0 Dubrovnik, Dunaj, Kotor, Ljubljana, Metkovič, Opatija, Split, Šibenik, Zadar. -- EKSPOSITURA: Kranj Obaulja use u bančno stroko spadajoče posle SPREJEMA VLOGE na hranilne knjižice proti 3:20o letnim obrestim v bancogiro-prometu proti 30j0 letnim obrestim. Na odpoved navezane zneske sprejema po najugodnejših pogojih, ki se imajo pogoditi od slučaja do slučaja Daje v najem varnostne predale (Safes depostles) Blagajna posluje od 9 do 13 □□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□p □□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□D □ Dnevno novi dohodi! □ Cene brez konkurence! Trpina z razpršili ion Cene brez konkurence! M. Ferjančič Vipava Manifakturno blago, jestvine, južno sadje, želežnine, raznovrstne potrebščine za kmetovalce i. t. d. i. t. d. Priporoča se slav. občinstvu v Vipavski dolini. □ Dnevno novi dohodi! □ Knjižnica „LiiirtsReim odriT posluje redno vsako sredo od 183Q do 2130 in v nedeljo od 10 do 12. u □ □ □ □ □ □ □ □ D □ □ □ □ n □ □ □ □ □ □ □ □ □ ol Vsi in od povsod, ki prihajate v Trst: zasebniki, trgovci, župani, uradniki i. t. d. izvolite se oglasiti v moji trgovini in nakupite česar potrebujete na drobno ali na debelo. Kam pa naj bi šli drugam? Sprejmite moje srčne in domače pozdrave! Na svidenfe? J. ŠTOKA-TRST ULICA MILANO ŠT. 37 (prej Molino piccolo 19) 1 založna knjigarna, trgovina s papirjem, zaloga vseh pisarniškiških predmetov i. t. d , cigaretnih papirčkih, vseh vrst i. t. d. Ljubljonshii Kreditna banko Podružnica v Trstu. Centrala v Ljubljani. Podružnice: Celje, Celovec, Gorica, Sarajevo, Split. Delniška glavnica : K 15,000.000 Rezervni zaklad : K 3,600.000 Obavlja vse v bančno stroko spadajoče posle. Sprejema vloge v lirah na hranilne knjižice proti SVaMiobre-stovanju, na žiro-račune proti 3u/o- obrestovanju. Za na odpoved vezane vloge plača obresti po dogovoru. Izvršuje borzne naloge in daje v najem varnostne celice. Tel. št. 5-18. Blagajna je odprta od 9-13. □ KAVARNA UNIONE TRST, ul. XXX ottobre štv. 9 Shajališče slovenskih sodrugov Preskrbljena je z mnogobrojnimi ----- časopisi In revijami izi—ii. Tržnika hranilnica In posojilnica registrovana zadruga z omejenim poroštvom Trst, Piazza Oberdan št. 2, I. nadstr. (v lastni hiši) vhod po glavnih stopnicah. POSOJILA DAJE na vknjižbo, na menice ter na zastave in amortizacijo za daljšo dobo po dogovoru ESKOMPTUJE TRGOVSKE MENICE. HRANILNE VLOGE sprejema od vsakega, fSOl če tudi ni ud, in jih obrestuje po <9 |0 Večje stalne vloge na tekoči račun po dogovoru. Rentni davek plačuje zavod sani. Vlaga se lahko po eno krono. Ima varnostno celico (sate deposlts). Uradne ure: od 9 do 13. Telefon 952 Izplačuje vsak delavnik ob uradnih urah. □ □□□□□□□□□□ □□□□□□□□□□□□□□□DDCJD □□□D DD □ □ □ Trg Venezia ex Giuseppina, Riva Grumula 2 □ □ □ □ priporoča svojim odjemalcem v mestu in na deželi □ § svojo zalogo prvovrstnih istrskih, italijanskih In dal- g p matinskih črnih in belih vin po najnižjih cenah, p Ima na deželi svoji podružnici pri Marku ° Znideršifu v Sežani in pri g. Martinu ° čebokin na Kozini p p o □□pppppooaDoacmnanoDPDDDanDDonnDDana M. lig. Mia t FENID n ■ ■ ■ ■ ■ ■ m a i ■ Veletrgovina z vinom žganimi pijačami in deželnimi pridelki ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ I ■ S ■ TRST - Ul. Torre.bianca 22 TELEFON It. 18-07