nič, vendar take le niso, da bi jih mogli porabiti za v list. Prva „Ob reki" bi bila po obliki dobra, a je nekam prisiljena misel v njej. Da bi listi „tiho govorili" o tem, „kako slab je človeški rod" in vode „glasno šumele, kako hitro spe odtod", se nam zdi sicer izvirno, a ponavljamo: jako prisiljeno. „Molitev Korošca" je premalo prisrčna. Kaže sicer Vaše dobro srce, ki bi rado pomagalo zatiranim rojakom vsaj s prošnjo k dobremu Bogu: a tu pogrešamo tistega res vzvišenega, prepričevalnega duha, ki bi moral biti v „molitvi". Tudi beseda ni tako gladka, kakor Vam sicer teče: preveč težkih besedij, in ponavljajo se preveč. „Vetru" je tretja pe-semca. Tu se spotikamo ob obliki:
Veter pišeš mili čez vrbe,
veter dišeš lahno skoz veje.
Od devjiga moža.
(Zapisal Gašpar Rri&nik.)
Pri Dolinarji so se slab birtval, ko so mel jagra pri hiš gospodarja, že r6d za ro-dam. Pri hiš se je začela lesena stena od gnilobe sama podčrat, ko mu je B6h od zgorej u hišo dajal — dež —•, koker je špasal gospodar preke drug'm jagram in 1'dem, ko so ga uprašal: Zakaj 'ma u hiši steno podarto? Jim je povedov t6 le pri-gliho, koker jo je tud' men' 26/9 1899 u Motniku u moji štacuni:
Ko je biu še Devji m6ž na svšt, je hvodu na greč nad Dolinarjam; kader je b'lo setve cajt, je upev: Dolinar sej, zdej je ura! Je pa usjau, use jem je pogratal. Puol
Družba sv. Mohorja. Dne 5. sušca poteče čas zglaševanja za našo družbo. Da bi noben zaveden Slovenec ne zamudil prilike in ne pristopil v kolo Mohorjanov! A ne samo sebe naj ne pozabi, temveč tudi znance naj vabi, da pristopijo. Kdor more, naj zapiše v družbo kakega ubožnega prijatelja, mlačnega znanca, svojega odrastlega otroka: saj mu ceneje ne more napraviti boljšega veselja in mu ne more dati boljšega darila,
Kdo tako govori? Siliti naglas, kakor se ravno bolj prilega pesniku, ne gre. Četrta kitica pa je celo malo poetična, in da kdo „život spremlja z duhom na vsekod", ste sicer Vi -napisali, a dobro to ni.
Iz vseh treh „pesmic" sodimo, da ste iskali mislij, ki Vam jih ni narekavalo toliko čustvo in srce, ampak ste le bolj hoteli imeti jih. Pesnik pa mora res čutiti, kar poje, ali vsaj tako peti, da človek — bravec — vzbudi tiste čute lahko ob pesmi, ne da bi šele moral zasledovati, kaj je hotel povedati pesnik. Sicer Vam zmožnosti tudi sedaj ne odrekamo, nasprotno: želimo, da bi s pridno vajo pa treznim mišljenjem res dosegli lepih uspehov. Dal Bog, da bodete mogli svoje rojake, Korošce, z vneto besedo buditi in navduševati za slovensko stvar! Zdravi!
M.B.
jem je pa hvodu nadlego delat duol h dom, kader n'koger ni b'lo doma. Če je b'lo kej za jest perpravljen'ga, jem je pojedu. Puol so pa gruntal, kako bi b'lo, deb' se ga znebil. Tist cajt so že tud komendantari hodil po velk cest koker zdej, de so zverino vodil. Pride an cest'n komendont, ga je pa Dolinar naprosu, de je dau medvšda u hišo. Domač so šli zddma. Devji m6ž pride. Sta se pa začela z medvedam r'vat; tako sta se metala, de sta plat stene podrla od hiše. Puolej je Devji m6ž zbejžov u h6sto in hvodu spet na greč upit: Dolinar 'maš še tisto hudo muco, ko je mene ostrahvavva? Puotlej je jemu Dolinar gmah od njega, de mu ni več delov nadlege.
kakor z mohorskimi knjigami. Otroke naj bi stariši vadili, da bi v ta namen nabirali novci če v svojem hranilčku; tudi poslom naj bi šli gospodarji na roko, da pristopijo k družbi. Ali ni bolje, da posli doma bero svoje knjige, kakor da pohajajo ob nedeljah po slabih potih in jim žalost delajo! Sploh skrbimo, da ustvarimo velikansko mohorsko armado slovenskemu narodu v ponos in brambo.