SVOBODNA SLOVENIJA
ESLOVENIA LIBRE
Glasilo Slovencev v Argentini
Leto LXXVIII | 18. novembra 2019 - Buenos Aires, Argentina | Št. 29
www.svobodnaslovenija.com.ar	Svobodna Slovenija
OKTET DESETI BRAT na obisku v Mendozi
»Ljudska pesem zadovoljuje potrebe srca, željnega toplote, dobrote in ljubezni«.
ZMAGA KUMER
Od leta 1989 Fundacija COPPLA prireja v Mendozi Mednarodni festival zborovskega petja CANTAPUEBLO. Namen je vsako leto prikazati napredne smeri ter predloge za bodočo zborovsko dejavnost. »Letos bomo peli in poživili naše gibe ob glasbenem ritmu, bistveno je seveda večglasno petje«, tako je bilo določeno geslo letošnjega festivala.
Festival je pričel 5. 11. 2019 v Mendozi in zaključil 10. 11. 2019 na mendoškem jugu, ob jezeru Los Reyunos v San Rafaelu.
Oktet Deseti brat iz Ljubljane se je letos že tretjič udeležil festivala. Nastopilo je 20 zborov, nad 600 pevcev, na osmih krajih, v dvoranah, cerkvah in na prostem.
Oktet Deseti brat je v mendoškem glasbenem svetu poznan in zelo priljubljen. S slovensko pesmijo so nam že četrtič nudili svojo glasbeno umetnost.
V	sredo, 6. novembra, je Društvo Slovencev v Mendozi našim gostom pripravilo dobrodošlico, petje in večerjo v Slovenskem domu. Prisrčno vzdušje s prijatelji iz domovine je bilo nepozabno doživetje za našo skupnost.
V	četrtek, 7. novembra, so skupaj z dvema odličnima zboroma nastopili v cerkvi sv. Jožefa v Guaymallénu. Polovica programa je bila sakralnega značaja, polovica pa zahtevnih priredb slovenske ljudske pesmi. »Oktet je občutil bogato akustiko, ki jo je dajal prostor. Pevci smo jo z veseljem in užitkom izkoristili in nastal je eden najboljših koncertov. Vsi pevci smo na tem koncertu uživali. S takim nastopom so nam povrnjena vsa odrekanja in dolgotrajne vaje, ki so vsekakor potrebne, da do takih pevskih dosežkov pride. Tudi čudovita publika je začutila izjemno izrazno moč okteta ter nam dala dodatnega poleta,« tako je Metod Pečar, bariton, ocenil prvi nastop.
V	petek, 8. novembra, je program potekal v teatru Independencia. Odličnemu nastopu priznanega mladinskega zbora iz
Mendoze je sledil slovenski program. Oktet se je predstavil z dovršenimi interpretacijami umetnih skladb in atraktivnih priredb za moške pevske sestave. Poslušalci so z ognjevitimi aplavzi nagradili vsako točko. Vodopivčeve »Žabe«, ki gredo v uho tudi argentinski publiki, pa so bile ob koncu deležne prave ovacije.
V soboto, 9. novembra, je v avditoriju Alameda sledil vrhunec festivala. Posameznim skupinam iz Argentine in Čila so se pridružili tudi naši pevci iz Evrope, oktet Deseti brat iz Slovenije. Občinstvo je prisluhnilo najboljšim izvajalcem, najbolj pa je nagradilo umetnike iz Ljubljane. Poseben doprinos je zasluga Cvetke Grintal Bajuk, ki je sporočilo pesmi prevedla in posredovala poslušalcem. Res je neverjetno, kako se lahko slovenska glasba, ki je dovršeno zapeta, dotakne duše tujega naroda, ki njenemu sporočilu lahko
sledi le skozi harmonijo in ritem.
Poseben dodatek je organizator slovenskim izvajalcem namenil v nedeljo, 10. novembra, v skoraj 300 km oddaljenem San Rafaelu. Nastop se je vršil na zunanjem prizorišču v Los Reyunos, skupaj z zborom
U _
S posebnim navdušenjem nad doseženimi uspehi, spremstvom in mendoškimi vini odhajajo v Slovenijo, potrjeni ob svoji 40 letni zvestobi slovenski pesmi in predanosti domovini.
mestne katedrale.
V oktetu preprevajo: 1. tenor - Franjo Doli-nar, 2. tenor - Milan Znidaršič, bariton - Metod Pečar in Rado Čuk, bas - Milan Jurejevčič in Marjan Ortar. Starejše pevce zamenjujejo mladi in sveži glasovi. To so lepi obeti, da pesem okteta Deseti brat še ne bo tako kmalu zamrla. Omeniti želimo dragocen doprinos dveh mladih glasov: 1. in 2. tenor Nina Kori-tnika in Jerneja Klinca.
Poudariti želimo in iskreno čestitati umetniškemu vodji prof. Milovoju Šurbeku za njegovo strokovno, potrpežljivo in cenjeno delo. Žal ni utegnil spremljati svojih pevcev na gostovanju v Argentini.
Čas po prihodu okteta v Mendozo je bil skoraj vse dni zapolnjen s srečanji s Slovenci, tako v Slovenskem domu kot tudi pri posameznih družinah, s katerimi oktet prijateljuje že od leta 2002. Oktet je bil v Mendozi že četrtič. Obiskali so tudi znamenitosti mesta in okolice.
S posebnim navdušenjem nad doseženimi uspehi, spremstvom in mendoškimi vini odhajajo v Slovenijo, potrjeni ob svoji 40 letni zvestobi slovenski pesmi in predanosti domovini.
Metod Pečar nam je na srce položil neprecenljive besede, ki jih je oktetu pred desetimi leti s solzami v očeh povedal takratni Belgijski zunanji minister Wiljem Claes (kasneje je postal tudi sekretar Nato pakta): »Blagor narodu, ki ima živo ljudsko pesem. Pri nas v Belgiji imamo tudi narodno pesem. Zapisana je v knjigah in varno ohranjena v knjižnicah, žal pa ni več ljudi, ki bi jo še prepevali oziroma sploh poznali, kajti prevelik vpliv sosednjih kultur je zanemaril ljudsko pesem tako, da je izginila iz spomina belgijskih ljudi.
Slovenci česa takega ne smemo dovoliti. In oktet Deseti brat mislim, da je tukaj med tistimi, ki najbolj skrbimo za narodovo pesem v Sloveniji«, mi pa v diaspori.
Božidar Bajuk
ORKESTER RTV SLOVENIJA GOSTOVAL V BUENOS AIRESU
V okviru turneje po štirih prizoriščih v Južni Ameriki so simfoniki RTV Slovenija nastopili tudi v Buenos Airesu.
Simfonični orkester RTV Slovenija deluje že od leta 1955, med slavnimi dirigenti lahko omenimo Uroša Prevorška kot prvega od samega začetka delovanja, Sama Hubada in Antona Nanuta, ki jih je vodil dolgih 18 let in ki je kot gost odlično dirigiral tukajšnje orkestre. Sedaj je šef dirigent Rosen Milanov. Naj še omenim dr. Žigo Staniča, producenta orkestra ter odličnega glasbenika in skladatelja, ki tokrat ni spremljal orkestra.
V okviru turneje z Mišo Majskijem po štirih južnoameriških državah, odpadla je predstava v Čilu zaradi znanih dogodkov, so solist in orkester imeli koncerte v Limi, Buenos Aire-su in Sao Paulu.
Program ni bil isti na vseh prizoriščih. V Limi so izvajali Dvorakov koncert za čelo in Schu-mannovo četrto simfonijo poleg uverture Smetanove »Prodane neveste«, s katero so vse koncerte začeli. Tu v Buenos Airesu so 8. novembra v Teatru Coliseo odprli program s Smetano, nato nadaljevali s Schumannovim koncertom za čelo in zaključili z Brahmsovo četrto simfonijo.
Miša Majski je prva liga med čelisti na svetu. Požel je bogat aplavz in dodal tri bise, »Variacije na rokokojsko temo« za čelo in orkester Čajkovskega ter dve Bachovi suiti za čelo solo. A orkester, po simfoniji, ni bil nič manj nagrajen; ovacija in aplavz sta se pojavila po zadnjem akordu, dodali so še -ganljivo za rojake - »Kadar Zila noj Drava« Alda Kumarja, ki jo je dirigent napovedal v
kastiljščini, in na koncu še uverturo operete »Pesnik in kmet« Franza von Suppeja. Dirigiral je Raoul Gruneis.
Po Buenos Airesu še Sao Paulo. Tam so pa izvedli štiri koncerte, in sicer dva na prostem v parku, z lahko glasbo, npr. Straussom in podobnimi, eden je bil namenjen otroški publiki. Na ostalih dveh koncertih v teatru so pa izvedli oba programa, tistega iz Lime in tega iz Colisea.
Po koncertu je veleposlanik RS Alain Brian Bergant povabil slovenske obiskovalce na sprejem v prostorih teatra. Poleg teh je seveda bila na sprejemu cela zasedba orkestra. Spregovoril je najprej veleposlanik, nato še predsednik Zedinjene Slovenije Jure Komar in na koncu še koordinatorka orkestra Maja Kojc (svoj čas oboistka v tej zasedbi) ter novinarka Mojca Mavec. Vzdušje je bilo prijetno, čutilo se je zadovoljstvo glasbenikov, sledil je klepet, zakuska, pijača in na voljo je bilo obilo potice.
Mojca Mavec s snemalcem Aleksandrom Djurišičem je spremljala turnejo. Seveda sta izkoristila prizorišča in priložnosti, ki so jima bila na voljo v prostem času. Tako sta bila na milongi Lujos, v znanem El Beso v
ulici Riobamba, z nekaj člani orkestra, med njimi violinistko Silvo Katavic, ki tudi pleše tango in je tam celo zaplesala dva komada. Peljala sta se naokrog po Buenos Airesu, da sta si ogledala in posnela nekaj znametitosti, med njimi Bencičeve stavbe, Sulčičev Abasto, nekdajno avstro-ogrsko veleposlaništvo, vladno palačo itd. S koncertnim mojstrom Benjaminom Ziervogelom sta obiskala luthi-erko Cecilio Ruiz v San Telmu. Vse to bo tudi vključeno v oddaji, ki jo bo med decembrom in januarjem predvajala slovenska javna televizija.
Prvič se je v Buenos Airesu predstavil en cel slovenski orkester. Upajmo, da se bo še kdaj.
Rok Fink
STRAN 2
18. NOVEMBRA 2019 | SVOBODNA SLOVENIJA
Prvič po sledeh slovenskih beguncev v Italiji
V začetku septembra me je presenetilo vabilo Rafaelove družbe in Knjižnice Dušana Černeta: da se skupaj podamo na ekskurzijo v Monigo, enega izmed begunskih taborišč, skozi katere so šli naši starši oz. predniki, ko so v začetku maja 1945 odšli iz Slovenije »za nekaj dni«, dokler se položaj v Sloveniji ne umiri.
Monigo! Zveni mi kot mitološki kraj. Vse življenje smo slišali in poslušali take in drugačne prigode (ne samo iz Moniga; tudi iz Servigliana, Senigallie ...), o dobrem in hudem, žalostnih in veselih trenutkih, kljub vsej negotovosti in zaskrbljenosti. V resnici pa ime predstavlja nekaj povsem resničnega.
In z Miriam sva takoj poslala prijavnici.
Potem sva se zavedla, da ne greva na ekskurzijo, izlet. Tistim, ki s(m)o sledili begunski poti naših staršev, pa tudi drugim, ki so imeli starše-zapornike v koncentracijskih taboriščih, je šlo za romanje.
V vabilu je bilo dodanih še nekaj krajev, kjer bomo naleteli tudi na sledove fašističnega zatiranja Slovencev.
Pazi!, bi me opomnil prijatelj Aleš: Monigo je bilo tudi koncentracijsko taborišče!
Takrat sem se spet zavedel, da je komunistično nasilje bilo tako močno, da je nekako prekrilo oz. postavilo v ozadje vse hudo, ki so ga Italijani (pa tudi Nemci) povzročili med okupacijo v slovenskih krajih. Nista bili Gonars in Rab edini točki, kjer so Italijani postavili koncentracijski taborišči za Slovence. Iz vabila in kasnejšega iskanja so se dodajala imena, med njimi Visco-Višek, Chiesanuova pri Padovi, Reni-cci in najbrž niso to vsa.
Ko bivšemu glavnemu uredniku našega lista Tonetu v pismu najavim, da grem na ekskurzijo-romanje v Monigo in o svojem neznanju o medvojnem dogajanju v njem, mi pove, da je bil tam zaprt njihov oče. Leta 1942 so Italijani v vasi Šentrupert zajeli nekaj tamkajšnjih izobražencev, med njimi učitelja Martina Mizerita. Med drugim mi je povedal, da je oče v Monigu preživel slabo leto. Še en razlog, da se skrbno pripravim na pot.
Naj bo to ekskurzija ali romanje, si je dogodek zaslužil oznako 'zgodovinski' in to raznim skupnostim. Do zdaj še ni bilo takega skupinskega obiska teh krajev. Višek ali Monigo so obiskovale delegacije raznih odborov, da se poklonijo spominu vseh žrtev in trpečih, pa so velikokrat naletele na odpor ali nerazumevanje tamkajšnjih oblasti. Rafaelova družba in Knjižnica Dušana Černeta iz Trsta sta ugriznila v to nalogo in bili uspešni. Zgodovinski je bil za
vojašnico, ki je premagala strah in zgledno uredila 'invazijo' civilistov. Zgodovinski za občino Treviso, ki je predvsem svojim občanom pokazala, kar so jim vsa ta leta odrivali čim dlje stran.
Med tem so organizatorji imeli polne roke dela. Saj veste, birokracija lahko marsikatero idejo pokoplje, ker se človeku za malo zdi, da bi izpolnjeval vse zahteve, pametne in trapaste. Kopije osebnih dokumentov, privolitve za to in ono, da se je morala miza kar šibiti od vsega materiala. Pri Monigu je bilo odločilno, da na kraju taborišča stoji aktivna vojašnica italijanske vojske, v katero civilisti nimajo vstopa.
Povrhu pa še taka množica! Tudi organizatorji so bili presenečeni, ko so morali dodajati avtobuse za nove prijavljence. Na koncu se nas je iz matične Slovenije, Tržaškega in Goriškega nabralo za tri avtobuse; skoraj sto petdeset potnikov.
V soboto, 9. novembra zgodaj zjutraj so se okoli avtobusov na ljubljanskem postajališču zbirali prijavljenci, nekateri kar neučakano. Dva avtobusa sta odpeljala direktno v Visco-Višek, tretji je pobiral potnike po poti, na državni meji pa še zamejske rojake. Na avtobusih so se dr. Helena Jaklitsch, Erika Jazbar in Ivo Jevni-kar izmenjevali in nas seznanjali z dnevnim redom, nam razlagali, kaj vse bomo videli in krajšali pot s prebiranjem zapisov in dnevnikov iz majskih in kasnejših dni leta 1945.
Prvi postanek je bil pri kavarni v Višku, kjer smo dobili skodelico kave ali čaja in rogljiček (medialuna). Pa ne samo to: zdanilo se je in končno smo se potniki iz vseh avtobusov lahko videli in se veselo pozdravili. Mnogo znanih obrazov, tudi argentinskih, pa neznanih, starejših, mladih in otroških.
Pozdravljanja kar ni bilo konca in klepetanja tudi ne (saj je to ena izmed najpri-jetnejših dejavnosti na takih srečanjih), a smo končno le odrinili do koncentracijskega taborišča Višek, ki je po vojni bil nekaterim tudi begunsko taborišče. A o tem naslednjič.
GB
ŽLAHTEN SLOVENEC IN PLEMENIT ŠKOF
Ob 60. obletnici smrti ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana (1883-1959, ljubljanski škof od leta 1930)
Če bi v slovenski t. i. polpretekli zgodovini iskali ljudi, ki jih je ideološko gnano zgodovinopisje iz propagandističnih namenov total(itar)nega obvladovanja družbe najbolj dosledno zgnetlo do nerazpoznavnosti, bi morali med njimi nujno in morda celo na prvem mestu omeniti medvojnega ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana. V večinski spomin ga je takšno sistematično ravnanje, ki je segalo od šole do medijev, od sodnih do političnih izrekanj, od »strokovne« do pogrošne literature dobesedno vžgalo z vsemi mogočimi in nemogočimi negativnimi oznakami. Prav zaradi tega je pomembno, da neizpodbitna, z dokumenti podprta spoznanja, ki ga prikazujejo v popolnoma drugačni podobi, pridejo do javnega izraza, saj le takšna pot omogoča očiščenje oskrunjenega zgodovinskega spomina na človeka, ki ni bil nikakršen izdajalec, temveč »žlahten Slovenec in plemenit škof«, kot so o njem pripovedovali ljudje, ki so mu bili blizu.
na političnem torišču zadeve, ki se tičejo tudi cerkve in njenih nalog, kakor so n.pr. verski pouk v šolah, zakon, interkonfesionalne razmere, imenovanja na izpraznjena cerkvena službena mesta itd., zato cerkev kleru kot poklicanemu organu pri reševanju cerkvenopolitičnih zadev ne brani političnega delovanja, da celo ga je v posebno važnih slučajih na to opozorila.« Pri tem pa je, kot je dejal dr. Benedik, pomembno Rožmanovo opozorilo, da Cerkev nikdar ne istoveti strankarska načela z religijo, in še naprej: če bi iz političnega delovanja klera sledila škoda za vero in versko življenje, je prepovedala vsako politično udejstvovanje.
Ob koncu maše v spomin na pokojnega ljubljanskega ordinarija se je verno občestvo s škofi in duhovniki zbralo ob grobu, kjer škof Rožman počiva od 13. aprila 2013. Z molitvijo in pesmijo je bila izražena zahvala za vse, kar je v obilni meri dobrega storila za ljudi, ki so mu bili zaupani.
Prav očiščevanju spomina skozi večplastno predstavitev Rožmanove osebnosti in njegovih ravnanj je bil namenjen spominski zbor, ki ga je v soboto, 16. novembra (torej prav na dan, ko je dr. Gregorij Rožman v zgodnjih jutranjih urah leta 1959 umrl v ameriškem Clevelandu), v prostorih Katoliškega inštituta v Ljubljani priredila skupina laiških društev in gibanj (Slovenski katoliški izobraženci, Nova Slovenska zaveza, Prebudimo Slovenijo, Vseposvojitev in Združeni ob lipi sprave); sledila je maša v ljubljanski stolnici, ki jo je ob somaševanju škofovskih sobratov Alojza Urana in Franca Šuštarja ter 25 duhovnikov za pokojnega ljubljanskega ordinarija daroval njegov naslednik Stanislav Zore.
Prispevki na stvaren Rožmanov portret
Spominski zbor je na dr. Gregorija Rožmana pogledal z različnih poznavalskih zornih kotov.
P. dr. Metod Benedik ga je predstavil kot profesorja cerkvenega prava najprej v Celovcu, nato v Ljubljani. Skozi zapise, ki jih je objavljal predvsem v Bogoslovnem vestniku, se pokaže, da jih je pisal pravno dobro izobražen človek, a ne toliko z znanstveno-pravnimi nameni, temveč predvsem v željo, kako zapletena cer-kvenopravna vprašanja razumljivo predstaviti praktičnemu dušnemu pastirju. Že v tem obdobju se je torej pokazalo, da je bil Rožman »po duši in predvsem v svoji dejavnosti izrazit pastoralist«.
Pomemben del Benedikovega prispevka je bil povezan s predavanjem, ki ga je Rožman naslovil Cerkev in politika, za katerega pa ni znano, za kakšno priložnost ga je pripravil. V njem se je opredelil tudi do vprašanja o udejstvovanju duhovščine v politiki, o čemer je med drugim ugotavljal: Ker se v modernih državah obravnavajo
Na spominskem zboru so škofa Rožmana z različnih zornih kotov predstavili dr. Tamara Griesser Pečar, dr Metod Benedik, dr. Renato Podbersič in dr. Helena Jaklitsch. Prebran je bil tudi prispevek dr. Staneta Grande.
Dr. Stane Granda se zbora sicer ni mogel udeležiti, v prebranem prispevku pa je skiciral podobo »še vedno skrivnostnega Rožmana«, kar se kaže tudi v njegovem odnosu do partizanstva. V skrbi za vsakega človeka je kot škof še leta 1944 ohranjal zvezo z Borisom Kidričem, do kdaj je ta zveza obstajala in kdo jo je vzdrževal, ostaja odprto vprašanje. Med temi vzdrževalci zveze je bil gotovo Stane Mikuž, brat Metoda Mikuža, partizanskega duhovnika in nekdanjega Rožma-novega tajnika, pozneje ključnega oblikovalca povojnega zgodovinopisja. Prav za slednjega bi lahko veljale besede dr. Grande: ljudje, ki jim je škof Rožman pomagal in jim naredil takšne ali drugačne usluge, so se praviloma o njem izražali najbolj negativno in žaljivo.
Še vedno namreč lahko v Slovenskem biografskem leksikonu, dosegljivem na spletu, beremo Mikuževo geslo o Rožmanu, v katerem najdemo klerofašistične zmerjavke in revolucionarno latovščino. V izhodišče svojega prispevka ga je postavila zgodovinarka dr. Helena Jaklitsch in z njim ponazorila posplošeno podobo o škofu, ki si ga večina še vedno predstavlja npr. preko ničkolikokrat objavljene in manipulativne in-tepretirano fotografijo z domobranske prisege na bežigrajskem stadionu aprila 1944. Ob tem si moramo priznati, da je »sedemdesetletna gonja proti škofu pustila sled v vsakem izmed nas. Tudi med katoličani.
Šele ko si priznamo, da vsa ravnanja škofa vidimo in ocenjujemo skozi oči rdeče ideologije, ki je toliko desetletij obvladovala celoten slovenski prostor, ne le javen, pogosto tudi čisto zaseben, lahko začnemo na novo sestavljati Rožmanov lik. Prva stvar, ki jo bomo spoznali, je, da o škofu pravzaprav večinoma ne vemo nič drugega kot prav tisto, kar nam je skrbno izbrano servira-la pretekla oblast in uradna zgodovina, ki so jo pisali zmagovalci.« Ko pa se od te vsiljene nara-cije umaknemo in se naslonimo na preverljiva dejstva, se izriše drugačna Rožmanova podoba, strnjena v besedah Helene Jaklitsch: »S škofom Rožmanom morda nismo dobili največjega politika, pa to tudi ni bila njegova naloga. S škofom Rožmanom morda nismo dobili največjega filozofskega misleca vseh časov, toda tudi to ni bilo njegovo poslanstvo. S škofom Rožmanom smo dobili človeka z velikim srcem, ki se je neutrudno razdajalo vsem pomoči potrebnim in je ostalo zvesto svojemu škofovskemu poslanstvu ter domovini. V tem je in mora biti naša neizmerna hvaležnost.«
Da je resnično pomagal ali vsaj skušal pomagati vsem, ki so v nepreglednih vrstah v vojnih razmerah trkali na njegova vrata, je na podlagi
SVOBODNA SLOVENIJA | 18. NOVEMBRA 2019
STRAN 3
slovenskih in italijanskih dokumentov dokazoval dr. Renato Podbersič. Škof Rožman je posredoval vsaj za 1210 posameznikov in več skupin (v katerih je bilo vsaj 4.500 posameznikov) in jih pomagal rešiti trpljenja. Pomembno mesto pri tem zavzema njegovo prizadevanje za Jude, ki so prav preko Ljubljane iskali rešitev iz nacističnih preganjanj v Vhodni Evropi in ustaških na Balkanu. Dokumenti in pričevanja potrjujejo, da je po Ro-žmanovi zaslugi preživelo med 1300 in 1500 Judov, torej približno toliko, kot jih je rešil svetovni znani Oscar Schindler. Slednji je za svojo požrtvovalno prejel priznanje in nosi naziv pravičnik med narodi, ki ga podeljuje izraelski spominski center Jad Vašem. Dr. Renato Podbersič je zato na spominski zbor in predstavnike Cerkve naslovil vprašanje: »Kdaj bomo tudi mi zmogli toliko poguma, da bomo škofa Rožmana predlagali za vstop med pravičnike med narodi?«
Za stvarno podobo škofa Rožmana in razkrivanjem laži in podtikanj na njegov račun je verjetno največ naredila zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar - tudi z analitičnim razgaljenjem montiranega sodnega procesa, na katerem je bil škof Rožman avgusta 1946 v odsotnosti obsojen na dolgoletno zaporno kazen in odvzem državljanskih svoboščin; šlo je za proces, v katerem so revolucionarni oblastniki želeli moralno uničiti najvidnejšega predstavnika Cerkve in s tem posredno celotno Cerkev na Slovenskem, ki je bila po koncu vojne še edina organizirana sila zunaj Komunistične partije.
Dr. Griesserjeva je v svojem prispevku nanizala vrsto nepravilnosti v tem sramotnem sodnem postopku, ki je bil v samostojni Sloveniji - po mučnem procesu, polnem ovir in zavlačevanj -razveljavljen (2007) in slednjič ustavljen (2009): sodišče se sploh ni ukvarjalo z dokazovanjem in mu je sodilo po revolucionarnem pravu, vojaško sodišče zanj sploh ni bilo pristojno, škofu ni bila izročena obtožnica, ni dobil poziva na glavno razpravo, nedopustno mu je bilo sojeno v odsotnosti, sodišče zavestno ni upoštevalo dejstva, da je pomagal številnim ljudem, tudi komunistom (npr. Tonetu Tomšiču), kar je le eden od dokazov, da mu je bila onemogočena učinkovita obramba. In še bi lahko naštevali.
Na takšno izkrivljeno sojenje se je odzval tudi sam škof Rožman. Prav z njegovimi besedami, zapisanimi septembra 1946 v Celovcu, s katerimi je znova utemeljil svoje ravnanje v prepričanju, da je v brezbožnem komunizmu videl največjo nevarnost za krščansko življenje svojega naroda, je dr. Griesserjeva sklenila sobotni spominski zbor: »Če sedaj pred Bogom vse prav premislim, morem priti samo do enega in edinega zaključka: Tudi v drugo bi vse to več ali manj enako storil. To je moj ,zločin' zaradi katerega sem bil obsojen ...«
»Teža križa in plačilo«
V mašnem nagovoru se je nadškof Stanislav Zore zahvalil vsem predavateljem; kar je bilo predstavljeno na spominskem zboru namreč po njegovih besedah »bistri podobo pokojnega škofa Rožmana in čisti spomin nanj in na njegovo delovanje, ki je bil in je še vedno v našem prostoru preveč zamegljen, celo zamazan. Vsaka povedana beseda in vsako zapisano dejstvo pa kaže njegovo resnično vlogo v izjemno zahtevnem času divjanja svetovne vojne, ki je bila pri nas krinka za izvedbo komunistične revolucije.«
Tudi sam je spregovoril o svojem preizkušanem predhodniku, in sicer predvsem v ključu njegovega škofovskega gesla Teža križa in plačilo. Naložen mu je bil težak križ vojne in njene zlorabe s strani komunistične partije; križ klevet, obtožb in sovraštva, čeprav je bil namen njegovih posredovanj pri oblasteh le reševanje tisočev ljudi; nato križ izgnanstva, ki ga je posvetil skrbi za izseljence in begunce ... »Pogumno in zvesto je nosil težo križa, naj mu Božja vsemogočnost nakloni tudi plačilo,« je mašni nagovor sklenil sedanji ljubljanski nadškof.
Bogomir Štefanič ml., Družina, 19.11. 2019 Slike Tatjana Splichal
PRIDIGA NADŠKOFA STANISLAVA ZORETA
ob 60-letnici smrti škof Gregorija Rožmana
Spoštovani bratje škofje, dragi bratje duhovniki in diakoni, dragi bogoslovci, spoštovani visoki gostje, dragi pevci in drugi bogoslužni sodelavci, dragi rojaki in svojci pokojnega škofa Rožmana, dragi bratje in sestre.
Najprej se želim iskreno zahvaliti vsem, ki ste organizirali današnji simpozij o škofu Gre-goriju Rožmanu in na njem sodelovali s svojimi prispevki. Prav tako zahvala Katoliškemu inštitutu, ki nas je sprejel v svoje prostore. Kar smo slišali na tem simpoziju, bistri podobo pokojnega škofa Rožmana in čisti spomin nanj in na njegovo delovanje, ki je bil in je še vedno v našem prostoru preveč zamegljen, celo zamazan. Vsaka povedana beseda in vsako zapisano dejstvo pa kaže njegovo resnično vlogo v izjemno zahtevnem času divjanja svetovne vojne, ki je bila pri nas krinka za izvedbo komunistične revolucije.
V kapeli Svete Družine na nadškofiji je na daritvenem oltarju križ - dokaj težak kovinski križ. Na podstavku je napis: »Crucis pondus et praemium« in z rimskimi številkami izpisana letnica MCMXXIX. Pred devetdesetimi leti, 17. marca 1929 je papež Pij XI. Gregorija Ro-žmana imenoval za ljubljanskega pomožnega škofa s pravico nasledstva, posvečen pa je bil 14. julija 1929 v naši stolnici, v kateri je pokopan od 13. aprila 2013 in v kateri danes pred Boga prinašamo najsvetejšo daritev ob 60-letnici njegove smrti 16. novembra 1959 v zgodnjih jutranjih urah.
»Teža križa in plačilo.« O svojem škofovskem geslu je škof Rožman zapisal: »"Ko sem silno težko sprejel crucis pondus ob posvečenju, v tistih slavnostnih urah je bila moja duša zavita v vihar temnih slutenj - odtod moje škofovsko geslo - tedaj sem se Bogu dal na razpolago za vse žrtve, ki mi jih namerava naložiti, edino to sem ga prosil: naj kraljestvo Božje v dušah in v zunanjem svetu med verniki škofije ne trpi zaradi moje nesposobnosti in ne-vrednosti nobene škode,« je zapisal v pismu svojemu tajniku in vozniku Nandetu Babniku.
Zakaj se je njegov predhodnik, škof Anton Bonaventura Jeglič odločil, da bo tega Korošca, doma iz župnije Šmihel nad Pliberkom, predlagal za svojega pomočnika s pravico nasledstva? Že od leta 1928 so nekateri duhovniki nagovarjali škofa Jegliča, naj poskrbi za naslednika. Generalni vikar Andrej Kalan mu je rekel, da duhovniki želijo, »da bi si zagotovili pomočnika s pravico naslednika, in sicer takega, ki bi delal v istem duhu in prav tako, kakor vi . odgovoril sem, da je ta predlog uvažavanja vreden. Govore o tem in v istem smislu tudi naši laiki. Splošno žele g. prof. dr. Rožmana, edino moj generalni misli, naj bil na prvem mestu prof. dr. Aleš Ušenič-nik, na drugem mestu šele Rožman« (Dnevnik 1002). Za svojega naslednika pravi, da je »bister, kanonično močno izobražen, dela rad in hitro in najtežja vprašanja preštudira. Du-
hovniki in verniki ga imajo radi, pa ločitev od mene ne bo pretežka,« (Dnevnik, 1046).
Kot škof je Gregorij Rožman vse lastnosti, ki so jih pri njem opazili ljudje in ki jih je globoko cenil tudi predhodnik Jeglič, uporabil za oznanjevanje evangelija in za utrjevanje vere v ljudstvu, ki mu je bilo zaupano. Svojim vernikom je zlasti priporočal pobožnost prvih petkov in prvih sobot. Znane so tudi njegove pridige ob obiskovanju župnij, pa tudi ob postu v ljubljanski stolnici.
Z vso silo je teža križa pritisnila nanj z izbruhom vojne ter zlorabo časa in dogodkov s strani komunistične partije. V pridigi decembra leta 1943 v stolnici je na prošnjo vernikov povedal nekaj dejstev, za katera je dobro, da jih imamo tudi mi v spominu. Vedel je, kako ga sodijo eni kakor drugi. »Slišite sodbe in obsodbe: da sem največji izdajalec, da pomagam tujcem uničevati lastni narod, kaj vse so govorili in zatrjevali o meni! Videli so me v fašistični uniformi, drugič zopet v uniformi nemškega generala ... na Goriškem in na Notranjskem, na Bledu v pogovorih z nemškimi oblastmi . in to v času, ko nisem prestopil niti praga svoje sobe, kaj šele svoje hiše« (12. 12. 1943).
In nadaljuje: »Nič tega, kar mi očitate, nimam na vesti. Z mirno vestjo, ne da bi se bal vsevednega Sodnika, si upam trditi, da po moji krivdi, po mojem sodelovanju in stikih z raznimi oblastmi ni bila nikomur hiša pož-gana, nikomur imetje izropano, nihče zaprt ali poslan v taborišče, nihče umorjen, pač pa sem - hvala Bogu - mogel marsikoga rešiti iz ujetništva, tudi smrti, in po posredovanju sv. očeta so bile mnoge notranjske vasi rešene, ki so bile že določene za požig. Žal, da nisem mogel v vseh sto in stoterih slučajih uspeti, v katerih so me za pomoč prosili ljudje vseh slojev in naziranj. Trdno upam, da mi večni Sodnik, ko bo na meni gotovo našel marsikaj graje vrednega, ne bo očital izdajstva nad lastnim narodom.«
Njegova posredovanja pri oblasteh, zaradi katerih so ga nasprotniki obtoževali izdajstva, so rešila na tisoče ljudi. Zgodovinarji so si danes precej soglasni, da je škof Rožman s svojim prizadevanjem med vojno rešil tisoč petsto Judov. Poleg tega je poimensko znanih nad tisoč tristo ljudi, za katere je posredoval - za zapornike, internirance, na smrt obsoje-
ne. Bil je pastir, ki mu je šlo za življenje vsakega človeka, tudi če se ni strinjal z njegovim prepričanjem. Nikogar ni izključeval iz svoje dobrote in pomoči.
Ko so se proti njemu dvigali valovi klevet, obtožb in sovraštva, je ostajal pastir, ki ga najbolj skrbi njegovo ljudstvo in njegov narod. »Bogu sem se dal na razpolago, rad žrtvujem sebe in svoje življenje za narod, da bi ga Bog ohranil v sveti veri. Če bo Bogu všeč, bo to mojo žrtev sprejel - vnaprej bodi njegova volja češčena. Že ko sem duhovnik postal, sem se Bogu daroval v službo svojega naroda, ne zaradi svojih osebnih koristi, ampak za večno zveličanje duš, med katere me je Božja volja postavila. V tem smislu želim in hočem do zadnjega diha delati, moliti in trpeti, zlasti pa učiti in vedno zopet učiti, ker je to prva in glavna dolžnost škofova« (12. 12. 1943).
Ob koncu vojne mu je bil naložen nov križ - križ izgnanstva. Sam sem slišal njegovega takratnega šoferja, kako je pripovedoval, da se je Rožman s Koroške hotel vrniti v Ljubljano, vendar mu tega niso hoteli omogočiti. Prepričani so bili, da bi ga umorili, če bi se vrnil domov.
V izgnanstvu je papežu Piju XII. ponudil odstop. Papež pa ponujenega odstopa ni sprejel, pač pa mu je zaupal skrb za slovenske izseljence in begunce. Tudi ta papeževa odločitev nam govori, da je bil prepričan v njegovo nedolžnost, čeprav ga je sodnik, ki se ni menil za ljudi in se ni bal Boga, v odsotnosti obsodil na osemnajst let zapora, izgubo državljanskih pravic in zaplembo premoženja.
A škof Rožman je živel svoje darovanje, nosil težo križa in ostajal zvest: »Z Božjo pomočjo hočem - in moram - vztrajati na mestu, kamor me je Bog postavil. In do zadnjega bom isto učil in opominjal. Naj pride tudi to, kar mi grozijo: naj me na kose razsekajo ali pa . na Kongresnem trgu živega zažgo - do zadnjega bom trdil, da je brezbožni komunizem največje zlo in najhujša nesreča za slovenski narod« (12. 12. 1943).
Ko je sprejel težo križa, je Bogu daroval tudi sledeče: »naj umrjem v zaničevanju in pozabljenju, naj bo moj grob neznan, naj me zgodovina še tako črno in temno slika in naj ostane tak spomin name v zgodovini ali pa naj moje ime čisto izgine, da se nikjer in nikdar ne omenja več - samo da bi kraljestvo Božje raslo, se utrjevalo v dušah, samo da bi čim več duš se zveličalo, samo da bi Božja čast rasla in se večala.« Zato ne preseneča, da je Vincencij Šega o škofu Rožmanu dejal: »Škof dr. Gregorij Rožman je bil žlahten Slovenec in plemenit škof.« Pogumno in zvesto je nosil težo križa, naj mu Božja vsemogočnost nakloni tudi plačilo. Amen
16.11.2019
Ljubljana • Škofija Ljubljana, Zgodovina
GOVOR DR. HELENE JAKLITSCH
ob 60-letnici smrti škofa dr. Gregorija Rožmana
Spoštovani,
naj svoje razmišljanje o škofu začnem kar na začetku druge svetovne vojne pri »SLS [ki] je postala sestavni del novega slovenskega klerofašizma, ki je okrepljen s Katoliško akcijo, napovedal vojno vsem naprednim in pozitivnim silam v slovenskem narodu. Tako je razumljivo, da srečamo vodstvo in Rožmana kmalu po okupaciji med prvaki slovenske kontrarevolucije, med katerimi je Rožman — kakor ga bremenijo spisi vojaškega so-
dišča — »vodil izdajalsko delavnost in služil okupatorju pri prizadevanju njegovega načrtnega iztrebljanja in raznarodovanja slovenskega naroda in dušenja osvobodilne borbe«. [...] Potemtakem je Rožmanova krivda (subjektivna ali objektivna, kar je za razvoj dogodkov med NOB postranskega pomena) v tem, da se je ob veliki revolucionarni prelomnici v zgodovini slovenskega naroda obrnil k reakciji in kontrarevoluciji in ne na stran velikanske večine Slovencev, kar bi bil — za
časa in pod pogoji okupacije in NOB - kot Slovenec moral storiti.«
Tak zapis je še danes mogoče prebrati v članku oz. geslu o škofu dr. Gregoriju Rožmanu v Slovenskem biografskem leksikonu, vsem dostopen na spletu, avtor gesla pa je Metod Mikuž, ki je že 37 let mrtev. Znotraj Slovenskega biografskega leksikona so Mi-kužu, nekdanjemu duhovniku in enemu od najpomembnejših utemeljiteljev povojne uradne (in ideološke) slovenske zgodovine, sicer zaupali pripravo predstavitve še enega moža, povezanega z zgodovino našega naroda v času njegove največje preizkušnje.
Nadaljevanje na strani 4.
STRAN 2
18. NOVEMBRA 2019 | SVOBODNA SLOVENIJA
O možu, ki je, preden so ga pokosile krogle strelskega voda, še uspel zaklicati »Naj živi slovenski narod«, je zapisal: »Ker je bila NOB že od začetka tudi ljudska revolucija, Rupnikove-ga delovanja ne moremo šteti kot kvislinštvo, pač pa je bil Rupnik pravi kontrarevolucionar, čeprav se je med italijansko okupacijo udinjal Italijanom, pod nemško pa Nemcem.«
Ob prebiranju takih zapisov vas verjetno prvi hip (upravičeno, da ne bo pomote) prime sveta jeza in bes, češ kako lahko kaj takega danes sploh še kje piše. Škof Rožman je bil vendarle velik Slovenec in dober škof. Toda, ali je res v javnosti, med ljudmi, njegova podoba taka? Večinoma boste v forumih pod različnimi članki, objavljenimi v spletnih medijih, brali, da je bil narodni izdajalec, da je sodeloval z okupatorjem, bil prisoten ob domobranski prisegi Hitlerju na Plečnikovem stadionu. Včasih še kdo navrže, da je kot kakšen strahopetec ob koncu vojne pobegnil iz domovine, kar naj bi še dodatno potrjevalo njegovo krivdo. Take objave oz. komentarji dobijo presenetljivo veliko število všečkov in pritrjevanja.
Bodimo iskreni. Domobranska prisega in njegova prisotnost tudi med mnogimi verniki rojeva nelagodje, razlaga, da se je škof držal v ozadju in da je maševal pred prihodom nemških veljakov, pa nekako ne daje kakšne posebne tolažbe oz. ni prav prepričljiva. Dejstvo je, da je bil tam, ko so bili tam tudi nemški oficirji. Tega ne more nihče zanikati, saj nas na to osrednji mediji vedno znova spomnijo s tisto znano fotografijo škofa na bežigrajskem stadionu. Prepričana sem, da se je ta hip vsem vam pred očmi prikazala točno ta slika in da mi je niti ni treba posebej kazati. Nič čudnega, saj so nam to sliko prikazovali v vseh teh desetletjih. V vseh medijih, v vseh televizijskih posnetkih in v večini učbenikov zgodovine. Tej sliki ni mogel ubežati nihče. Našli jo bomo celo ob člankih, ki škofa dr. Rožmana sploh ne omenijo. Ampak saj ni treba, kajne. Slika pove več kot tisoč besed. In ta slika se nam je močno usedla v našo notranjost, to si moramo priznati, ob njej pa se rado sprožijo prav tista čustva, ki jih je vztrajno sadila komunistična oblast.
Toda nekakšnega zoprnega občutka ne rojeva samo njegova prisotnost pri prisegi. Tudi njegov odhod iz domovine tistega usodnega maja mnogi katoličani doživljajo z nelagodjem, češ, res se je izneveril svojim vernikom in namesto, da bi ostal z njimi, jih bodril in, če bi bilo treba, dal tudi življenje zanje, se je raje umaknil. Na »naši strani«, če lahko uporabim to dikcijo, so njegov odhod večkrat opravičevali s tem, da naj bi ga ugrabili, da ni vedel kam ga peljejo, da so ga v Celovec spravili pod pretvezo. Tudi to pojasnilo se je zdelo bolj za lase privlečeno. Konec koncev, saj bi lahko prišel tudi nazaj ali pa pravočasno ustavil avto, kajne. Zdi se, da skoraj nekoliko zavistni včasih pogledujemo k Hrvatom in njihovemu blaženemu kardinalu Alojziju Stepinacu. Blagor njim, ker je ostal. Toda, ali ne pravi tudi papež Frančišek, da morajo biti duhovniki biti še posebej blizu prav svojim najbolj trpečim ovcam? Tistim, ki so izgubile vse? Kot so takrat slovenski begunci. Krščanstvo tudi ne terja od nikogar, da naj gre sam v mučeništvo. To namreč ni več mučeništvo.
Ko torej tako premišljujemo o Rožmanu, si pač moramo priznati, da je sedemdesetletna gonja proti škofu pustila sled v vsakem izmed nas. Tudi med katoličani. Šele, ko si priznamo, da vsa ravnanja škofa vidimo in ocenjujemo skozi oči rdeče ideologije, ki je toliko desetletji obvladovala celoten slovenski prostor, ne le javen, pogosto tudi čisto zaseben, lahko začnemo na novo sestavljati Rožmanov lik. Prva stvar, ki jo bomo spoznali je, da o škofu pravzaprav večinoma ne vemo nič drugega kot prav tisto, kar nam je skrbno izbrano servirala pretekla oblast in uradna zgodovina, ki so jo pisali zmagovalci.
Kdo je torej sploh bil škof dr. Gregorij Rožman? Vsekakor nikakršen narodni izdajalec in
sodelavec okupatorja. Še kako dobro je namreč poznal nemški nacionalizem, saj ga je lahko v domačih krajih na Koroškem dodobra spoznal in občutil v svoji mladosti. Pred njim se je moral, tako kot še en veliki koroški Slovenec, dr. Lambert Ehrlich, kot zaveden Slovenec ob koncu prve svetovne vojne umakniti v Ljubljano, kjer se je z veliko vnemo in požrtvovalnostjo razdajal za svoje rojake. Seveda je bil njegov način delovanja drugačen, kot je bilo delovanje njegovega predhodnika škofa dr. Jegliča ali pa dr. Ehrlicha, kar je bilo razumljivo, saj so si bili po značaju popolnoma različni; vsem pa je bila skupna skrb za slovenski narod. Škof Rož-man se je tako prepoznal in močno angažiral v pastoralnem delu, kjer je skušal narediti kar največ dobrega za posameznika in celotno narodno skupnost.
V luči tega, da je svoje poslanstvo in poslanstvo svojih duhovnikov videl predvsem v duhovni oskrbi zaupanega mu občestva, je spodbujal katoličane, da so oni tisti, ki morajo vstopiti v javni politični, gospodarski, kulturni prostor, ga s svojim delom spreminjati, pleme-nititi in delati za skupno dobro. Kot laiki. V tem je bila tudi njegova podpora Katoliški akciji. Leta 1930 je tako pisal svojim duhovnikom, ko jih je spodbujal k ustanavljanju Katoliške akcije v vseh župnijah: »Vzgojite si sodelavce, ki bodo znali vplivati na javno mnenje v župniji, zagovarjati in braniti verske resnice«. Kasneje, že v emigraciji, je bil še vedno trdno prepričan, da je bila Katoliška akcija, kljub nekaterih zače-tniškim napakam, najboljše, kar je Slovenija v predvojnem času imela. Spodbuda in naročilo škofa dr. Rožmana še kako velja tudi nam danes, ko si katoličani še vedno ne upamo tako samozavestno stopiti v javni prostor, kot bi morali, saj smo vendarle »sol zemlje in luč sveta«. Mimogrede, a ni zanimivo, kako je uspelo povojni oblasti, pa tudi njeni kontinuiteti, očrniti pred narodom tudi Katoliško akcijo? Ključ za razumevanje tega sovraštva in negativne propagande je vedno isti - vsi, ki so se uprli komunizmu in tistim, ki so hoteli revolucijo, so v učbenikih rdeče zgodovine dobili negativni predznak. To moramo imeti vedno pred očmi, ko iščemo resnico o dogajanju pri nas pred, med in po vojni. Vedno znova se namreč izkaže, da totalitarizem vedno vse postavi na glavo - dobro postane slabo in slabo dobro; resnica postane laž in laž postane resnica.
Toda vrnimo se k škofu dr. Rožmanu. Vsem, ki so se obrnili k njemu po pomoč, je želel pomagati. Pri tem ni delal nobenih razlik; ne enkrat se je zavzel tudi za komuniste in tiste, ki so simpatizirali s komunistično ideologijo, čeprav je komunizem sam odločno in jasno obsojal, saj se je zavedal kakšno veliko nevarnost ta predstavlja za slovenski narod. Toda prepričan je bil, da mora biti skrb za posameznika vedno v ospredju, ne glede na njegovo prepričanje. Držal se je tega, kar je že pred vojno zapisal v Pastoralne inštrukcije za ljubljansko škofijo: »Od sodelovanja s komunisti pa moramo seveda dobro razlikovati dušno-pastirsko skrb za vernike, ki so postali komunisti. Tudi njim moramo oznanjevati evangelij, tudi njih moramo ljubiti z nadnaravno ljubeznijo; vse moramo storiti, da jih rešimo«. Med vojno je bil vztrajen s svojimi intervencijami za pregnane duhovnike, talce, zapornike, Jude, internirance na Rabu, Gonarsu in drugod. »Skozi dolgo vrsto let sem imela priliko opazovati škofovo dobro srce za vse, ne glede na njih prepričanje,« je hotela po vojni v dobro škofa pričati mati narodnega heroja Toneta Tomšiča, vendar ji nova oblast tega ni dovolila. Kot ni dovolila pričati številnim, ki jim je pomagal in so hoteli to potrditi na sodišču. Njihova pričevanja pač niso potrjevala podobe, ki so jo hoteli ustvariti o škofu Rožmanu v javnosti. Uničenje škofa je zanje pomenilo uničenje Cerkve kot še edine preostale opozicije zoper njihovo totalitarno oblast.
Samo slutimo lahko, kakšno težko bitko je
moral dr. Rožman bojevati sam s seboj ob začetku vojne in v njenem nadaljevanju - na eni strani matere in žene, ki so ga prihajale prositi za pomoč za zaprte ali drugače preganjane domače, na drugi strani okupator, ki je imel v svojih rokah vso moč. Lahko je danes pametovati, kako bi moral ravnati kot mariborski škof, ki v resnici ni imel nobene izbire, saj ga je nemški okupator kaj hitro poslal na hladno. Nemški okupator je izgnal osemdeset tisoč Slovencev in v nemško vojsko mobiliziral več tisoč tisoč slovenskih fantov in mariborski škof pri tem ni mogel čisto nič. Toda koliko življenj je rešil škof Rožman, samo zato, ker se ni zaprl za zidove svoje škofije. Očitek škofu Rožmanu sodelovanje z okupatorjem češ, da njegovo sodelovanje kaže njegovo privrženost okupatorju, je zato največja sprevrženost in največja krivica, ki si ju lahko kdo dovoli. Ta sprevrženost je še toliko večja, če si jo privošči kakšen zgodovinar, ki recimo še danes pri dokazovanju takšne trditve kaže na izjavo o lojalnosti škofa novi ljubljanski oblasti, za katero je že zadnjih trideset let jasno, da je ponarejena. Koliko ponižnosti in ljubezni do sočloveka ter slovenskega naroda je pravzaprav moral v sebi nositi škof, da je vedno znova in vztrajno na okupatorja naslavljal prošnje za rešitev zdaj tega, zdaj onega, pa tudi poguma, da je tega istega okupatorja opozarjal zaradi nedopustnega ravnanja z ljudmi.
Toda, ko smo že pri tem neupravičenem očitku, velja nekaj besed, več nam žal ne dopušča čas, nameniti prav odnosu ne le škofa Rožma-na, temveč celotnega demokratičnega tabora do okupatorskih oblasti. Tu je komunizem prav tako naredil ogromno miselno škodo, saj je uspel popolnoma izničiti osnovni aksiom, ki velja v zgodovini (pa tudi na vseh drugih področjih) - posledica vedno sledi vzroku; nikoli ni najprej posledica, potem vzrok. Ne more biti drugače oz. je to lahko samo v ideologiji, ki zanika zdrav razum in logiko. Nam, ki smo danes prišli v spomin na škofa Rožmana na ta zbor, seveda ni treba razlagati, da demokratični tabor ni nikoli podpiral nacistov ali fašistov, saj to verjetno tu vsi vemo. Res je, toliko že moramo biti pošteni, da si priznamo, da se demokratični tabor v času vojne ni vedno najbolje odzival na to, kar se je dogajalo in da je bil prepočasen v nekaterih odločitvah ali ravnanjih, toda njegova odločitev, da ne gre v frontalni napad z okupatorjem, ki je imel takrat absolutno prevlado v Evropo, temveč raje počaka na ugodnejši trenutek in tako zaščiti življenja ljudi, je bila pravilna. To nam potrjujejo podobna ravnanja vodstev v okupiranih držav na severu, ki so konec vojne dočakale z relativno majhnimi žrtvami. Toda tam niso imeli male, toda odlično organizirane skupine, navajene delati v konspiraciji, ki je hotela revolucijo. Prav ta pri nas vse spremeni. Tega se moramo zavedati ob presojanju vsakega, ampak res vsakega ravnanja škofa dr. Rožmana in vseh na demokratični strani.
Že prej sem omenila domobransko prisego in škofovo prisotnost tam. Odločitev o tem, ali nam bo ob omenjeni sliki vedno znova nelagodno in bomo umolknili, ali pa bomo vendarle skušali tisti čas razumeti iz takratne perspektive in ne perspektive, kot nam jo že sedem desetletji vsiljuje komunistična dediščina, je seveda naša. Poskusimo se torej vž-
iveti v tiste tedne, dneve pred prisego. Pred kakšno težko odločitvijo je takrat stalo domobransko vodstvo, pa tudi škof Rožman. Zvesti domovini, slovenski, ne okupatorski ali sovjetski, ki ji je prisegala zvestobo komunistična partija, so imeli na izbiro komunistično revolucijo, ki je hotela spremeniti narodni značaj in prevzeti oblast ter je v ta namen načrtno izvajala teror med slovenskim prebivalstvo; prošnjo za pomoč proti takemu ravnanju pri tistem, ki jih je sicer okupiral, vendar je po njihovi oceni pomenil manjše zlo (nihče namreč ni verjel v zmago fašizma ali nacizma) oz. jim je lahko edini pomagal, saj zaveznikov ni bilo še niti blizu, ali pa popolno vdajo, pasivno čakanje in prepustitev naroda komunističnemu nasilju. Nobena od ponujenih možnosti ni bila rožnata, toda ob zavedanju, kakšno zlo prinaša komunizem, so stali tam, na tistem stadionu ter izrekali besede, ki jim niso verjeli in se jim niso zaklinjali. Tako kot se kasneje niso zaklinjali slovenski fantje na prisegah, ki so jih morali polagati v JLA. Seveda bi verjetno škof dr. Rožman takrat lahko našel tisoč razlogov, zakaj ga ne bo tam, toda predstavljam si, da je hotel na koncu fante, kot dobri pastir, ki »ne zapusti svojih ovc«, podpreti, jim biti ob strani, predvsem pa jim ne odtegniti blagoslova. Meriti, ocenjevati tako škofa kot domobrance zgolj po tem prisiljenem dogodku, je z vidika z zgodovine in z vidika človeške usode ter življenja nedopustno. Zaradi česa so šli v boj in komu so bili zvesti, so slovenski fantje pokazali ob svoji mučeniški smrti; Slovenci, ki so ob koncu vojne zapustili domovino, da bi si rešili gola življenja, s svojo zvestobo, ljubeznijo in neutrudnim delom za slovenstvo tam daleč, na oni strani oceana, kjer so sanjali samostojno Slovenijo; škof Rožman z vsem svojim požrtvovalnim in pastirskim delom med in kasneje po vojni.
Po svojem odhodu maja 1945 se je Rožman ves čas, vse do svoje smrti razdajal kot potujoči misijonar in škof. Ko so bili Slovenci prva povojna leta še v taboriščih v Italiji in Avstriji, jih je, kolikor je bilo le mogoče, obiskoval ter jih preko (pastirskih) pisem povezoval in krepil. Tudi slovenski begunci so se vedno v molitvah spominjali svojega škofa, mu posvetili devetdnevnice, obeleževali njegov godovni dan in dan njegovega posvečenja ter mu tako pokazali svojo podporo, zvestobo in hvaležnost. Škof dr. Rožman je prepotoval tisoče in tisoče kilometrov, da bi bil blizu slovenskim rojakom na tujem. Pozabil ni niti na Kočevarje. Napisal gore pridig in pisem v tolažbo in spodbudo tem, ki so morali zaradi ljubezni do domovine v izgnanstvo. Tudi tam ni delal nobenih razlik. Vsem in vsakomur je bil na razpolago, ob tem pa vdano prenašal težo križa izgnanstva in krivične obsodbe, ki mu jo je naložila nova oblast v domovini. Če hočemo spoznati škofa Rožmana, moram torej pogledati izven naših meja, k našim rojakom po svetu, ki niso (bili) okuženi s totalitarno propagando. Ti so namreč videli škofa Rožmana takega, kot je v resnici bil.
Spoštovani,
S škofom Rožmanom morda nismo dobili največjega politika, pa to tudi ni bila njegova naloga. S škofom Rožmanom morda nismo dobili največjega filozofskega misleca vseh časov, toda tudi to ni bilo njegovo poslanstvo. S škofom Rožmanom smo dobili človeka z velikim srcem, ki se je neutrudno razdajalo vsem pomoči potrebnim in je ostalo zvesto svojemu škofovskemu poslanstvu ter domovini. V tem je in mora biti naša neizmerna hvaležnost. Da je tako, smo pokazali tudi leta 2013, ko smo ga v nabito polni stolnici pospremili k njegovemu zadnjemu počitku. Danes lahko še dodamo: s škofom dr. Gregorijem Rožmanom smo Slovenci dobili velikega pastirja.
dr. Helena Jaklitsch
SVOBODNA SLOVENIJA | 18. NOVEMBRA 2019
STRAN 3
OkrOgle OBLETNICE | Dr. Miha Krek (1897-1969)
Pred 50 leti, 18. novembra leta 1969, je v Cle-velandu (Ohio, ZDA) umrl dr. Miha Krek, slovenski pravnik, politik in socialni delavec. Bil je eden najbližjih sodelavcev dr. Antona Korošca, načelnik Slovenske ljudske stranke (SLS) in predsednik Narodnega odbora za Slovenijo.
Življenjepis dr. Miha Kreka
Miha Krek se je rodil 28. septembra 1897 v Leskovici nad Škofjo Loko. Oče Tomaž je bil delavec najprej v gozdovih, potem rudar in delavec po nemških pristaniščih. Mati Marija, rojena Čemažar, je bila doma iz Davč nad Cerknem. Dve leti po rojstvu Mihe se je družina preselila v vas Bitnje pri Bohinjski Bistrici, kjer je Miha obiskoval osnovno šolo. Na gimnazijo so Miho poslali v škofove zavode v Št. Vid nad Ljubljano. Po maturi se je vpisal na pravno fakulteto najprej v Zagreb, ko pa je Ljubljana dobila svojo pravno fakulteto se ja takoj vrnil v Slovenijo in v Ljubljani napravil doktorat.
Med prvo svetovno vojno je bil mobiliziran ter bil vojak 27. domobranskega oz. planinskega pehotnega polka. Na italijanskem bojišču je bil tudi ranjen. Po vojni se je vrnil v Ljubljano.
Leta 1921 se je poročil z Malko Dežman, družino je Bog blagoslovil s prihodom sina Aleša. Že od študentskih let se je udejstvoval v različnih katoliških društvih.
Opravil je sodno prakso pri sodiščih v Ljubljani ter odvetniško prakso. Leta 1931 je odprl odvetniško pisarno v Ljubljani, kjer je bil njegov koncipient Miloš Stare.
Leta 1935 je dr. Kreka veliki dr. Anton Korošec pritegnil v jugoslovansko vlado. Najprej je bil minister brez listine, nato minister za javna dela, končno minister za prosveto. Po izbruhu II. svetovne vojne je opozarjal na nevarnost, ki jo prinaša komunizem. Leta 1943 je bil premeščen kot veleposlanik in delegat Jugoslavije pri Medzavezniški komisiji za Sredozemlje s sedežem v Alžiru. Leta 1944 je odstopil na vse položaje v jugoslovanski vladi in soustanovil Narodni odbor za Slovenijo.
Leta 1945 se je dr. Miha Krek zatekel v Rim, kjer je bil imenovan za predsednika Narodnega odbora in potrjen kot načelnik Slovenske krščanske demokracije - SLS. V Rimu je tudi ustanovil Jugoslovanski socialni odbor in Slovenski socialni odbor in uporabil vse svoje vplivne zveze zlasti v zavezniških diplomatskih krogih za reševanje slovenskih domobrancev in za pomoč slovenskim beguncem v Italiji in Avstriji. Po uspešni pripravi preselitve večine slovenskih protikomuni-stičnih beguncev čez morje v svobodni svet, se je dr. Krek s svojo družino preselil leta 1947 v ZDA.
V Ameriki je najprej delal in živel v Clevelan-du. Povabili so ga v uredništvo slovenskega dnevnika "Ameriška domovina". Leta 1950 je odšel v Washington, kjer je bil član Odbora za Srednjo Evropo. Leta 1954 je soustanovil Krščansko demokratsko zvezo za Srednjo Evropo in bil do svoje smrti njen podpredsednik. Kot tak se je udeleževal mednarodnih krščansko-
Dr. Krek med govorom pred spomenikom Slike Zbornik Svobodne Slovenije 1969
U _
Dr. Miha Krek je bil tisti slovenski javni in politični delavec, ki je z navdušenjem pozdravil novo katoliško socialno gibanje in ga krepko podprl ter
se mu dal ves na razpolago. •>•> -
-demokratskih kongresov v Sao Paulu, Parizu, Bruslju in Santiago de Chile.
Umrl je 18. novembra 1969 v Clevelandu.
Socialni in politični delavec
Rudolf Smersu je tako napisal v našem tedniku o socialnem in političnem delu dr. Kreka:
Dr. Miha Krek je v svojih dijaških letih spoznal dr. Janeza E. Kreka in se je udeleževal njegovih sestankov in predavanj, že po svoji naravi zavzet za človeka in s posebnim posluhom za socialne probleme slovenskega delavca se je pod vplivom dr. J. E. Kreka še bolj intenzivno posvetil slovenskim socialnim problemom.
Slovensko krščansko delavstvo je bilo v času vstopa dr. Mihe Kreka v javno življenje organizirano v Jugoslovanski strokovni zvezi (JSZ). Ko je dr. Krek videl pri JSZ nevaren odklon v levo in vdor marksistične miselnosti v vrhove te organizacije, je zastavil ves svoj vpliv, da to prepreči. Na enem izmed občnih zborov JSZ je javno nastopil proti komunistični infiltraciji te velike delavske organizacije, pa so mu tedaj komunistični infiltriranci (ki so se vsi — razen nekaj častnih izjem — znašli v komunistični Osvobodilni fronti) z vikom in krikom onemogočili nadaljnje govorjenje.
Dr. Miha Krek je bil eden izmed prvih slovenskih javnih delavcev, ki je spoznal komunistično nevarnost že tedaj, ko so se pokazali prvi znaki te nevarnosti. Po tem dogodku so se mnogim Slovencem odprle oči. Slovensko krščansko delavstvo se je nahajalo na prelomnici časov. Stalo je pred alternativo: ali slediti komunističnim infiltrirancem, ki so se znali spretno skrivati in varati slovensko delavstvo in tudi mnoge izobražence, ali pa poiskati novo pot čistega katoliškega socialnega nauka brez vsake primesi marksizma oz. komunizma. Večina se je odločila za drugo alternativo in tako je prišlo do ustanovitve najprej katoliške nameščenske organizacije in nato še delavske — Slovenske delavske zveze z glasilom „Delavske fronta", ki je v kratkem pritegnila v svoje vrste večino slovenskega delavstva.
Dr. Miha Krek je bil tisti slovenski javni in politični delavec, ki je z navdušenjem pozdravil novo katoliško socialno gibanje in ga krepko podprl ter se mu dal ves na razpolago. Slovenski socialni delavci in sindikalisti so z njegovo pomočjo uveljaviti svoje zahteve in načrte.
Dr. Miha Krek je veljal v vodstvu Slovenske
ljudske stranke za strokovnjaka za delavsko vprašanje, za socialno zakonodajo in za vprašanja delavskih zavodov (Delavske zbornice, Okrožnega urada in Osrednjega urada za zavarovanje delavcev, Pokojninskega zavoda, Borze dela itd.). Odločitve o teh vprašanjih je vodstvo stranke navadno prepuščalo kar dr. Kreku in ga pošiljalo na odgovorna mesta. Tako je bil dr. Miha Krek v letu 1927 imenovan za predsednika upravnega odbora Okrožnega urada za zavarovanje delavcev v Ljubljani in za člana upravnega odbora Osrednjega urada za zavarovanje delavcev v Zagrebu.
Omeniti je treba tudi dr. Krekovo prizadevanje za moderno delavsko zakonodajo v Jugoslaviji. V veliki meri je prav njegova zasluga, da so se v Beogradu uzakonili razni načrti, ki so jih s sodelovanjem dr. Kreka pripravili slovenski socialni delavci. To so bili npr. zakoni o minimalnih plačah, o zavarovanju za starost, onemoglost in smrt, o poravnavanju in raz-sodništvu in dr. Potrebno je pripomniti, da je pri tem delu dr. Krek užival vso podporo dr. Korošca, ki je imel veliko razumevanje za delavska vprašanja.
Na sedmem slovenskem dnevu v Torontu leta 1966 je dr. Krek nastopil kot slovenski socialni usmerjevalec. Govoril je o krščanskem socialnem redu kot osnovi srečne družbe in je sklenil svoj govor z besedami: "Če hočemo torej oznanjati dandanes slovensko pravdo v svobodnem svetu, moramo predvsem braniti krščanski družbeni red. Ljubimo domovino, občudujmo zveste trpeče brate in sestre, vzajemno z njimi vsi storimo vse, da se vrne v Slovenijo krščanski socialni red svobodne družbe in bodimo apostoli osvobojenja zasužnjenih narodov."
Zgodovina bo dr. Miho Kreka gotovo uvrstila med najbolj prizadevne slovenske socialne delavce.
Pomoč dr. Kreka slovenskim beguncem
Slovenski duhovnik Jože Košiček je bil Krekov sodelavec v Rimu. Tako je opisal Krekovo delo za slovenske begunce:
Po vojni je dr. Krek delil usodo sorojakov, ki so kot premaganci zapustili svoj dom in šli iskat kruha in svobode v tujini. Nikomur, ki je bil v tragičnih letih naše zgodovine zdoma, ni bilo mogoče do dna doumeti vsega, kar se je pri nas doma dogajalo. Dr. Krek nas je popolnoma razumel, dasi mu je bilo kot opazovalcu od daleč od kraja težko doumeti marsikatere detajle naše borbe, kajti spremljala ga je vedno skrb, kako bodo zmagoslavni zavezniki ocenjevali našo borbo. Težka povojna leta je dr. Krek v Rimu posvetil izključno skrbi za begunce, katerih število je šlo v velike tisoče in katerih usoda je bila dvomljiva. Vse leto 1946 sem od blizu gledal gigantsko delo, ki ga je tedaj in naslednjih par let opravila Krekova pisarna, ki jo je z neverjetno vnemo vodila gospa Malka, ministrova soproga in še par pisarniških moči, ki so začeli reševati zamotano vprašanje naše emigracije. Skraja je bil dr. Krek ves obupan, ker nas sploh nihče ni hotel sprejeti, Potem so se pojavile nekatere države, ki so iskale strokovnjakov ali mladih
Pri polaganju venca pred spomenik Osvoboditelja: dr Miha Krek in člani Narodnega odbora za Slovenijo
in zdravih delovnih sil. Žena, otrok, starejših ljudi in invalidov pa nihče ni maral. Led se je pretopil, ko je Argentina izjavila, da sprejme deset tisoč naših ljudi, ne da bi stavila kake posebne pogoje za vselitev, razen že veljavnih predpisov. Krek me je naprosil, naj poskusim, kako je mogoče priti v Argentino. Začel sem postopek, ki je trajal šest mesecev, da sem dobil potni list in argentinski vizum. Nešteto potov je bilo treba napraviti na italijanska sodišča, na policijo, na zdravstvene oblasti in argentinski konzulat itd. Plačati je bilo treba konzularne pristojbine Argentini in podkupnine lačnim laškim uradnikom, da je končno ves postopek prišel do ugodnega zaključka. Ko mu javim, da imam papirje v žepu, napravi edino pravilen sklep: po tej poti bodo naši ljudje potrebovali desetletja in veliko milijonov denarja, predno bodo mogli preko luže. Začela se je borba za poenostavljenje potnih formalnosti. Zadnji dan leta 1946 sem stopil na ladjo in prvi dan po prihodu v Argentino sva z rajnim msgr. Hladnikom že moledovala na direkciji za vseljevanje, naj nam olajšajo vse te formalnosti. Ko smo obljubili, da bomo sami opravili vse pisarniško delo, je dovoljenje za poenostavitev vselitvenih predpisov prišlo kar nepričakovano hitro in v taki meri, da se je dr. Krekova pisarna spremenila lahko rečemo v argentinski konzulat.
Nekaj misli dr. Kreka:
• V slovensko življenje sveti plamen neomejene ljubezni do svobode in neugnanega hrepenenja po svobodi za naš narod in domovino.
• Narodno politični cilj naše emigracije je svoboda domovine. Narodno vzgojni in politični delovni program pa je vse, kar v zdomstvu more vzdrževati in pospeševati narodnostno zavednost, kar nam vžiga požrtvovalno delavnost, da bi narodu doma pomagali do demokratičnih svoboščin in lastne narodne države, kakor si jo bo sam izdelal.
• Neprecenljiva je vaša požrtvovalnost. Ne manjka vam modrega snovanja v bodočnost. V najtežjih razmerah skrbite, da lepo življenje, dobra in koristna dela slovenske naseljenske skupine vzbujajo pozornost in žanjejo pohvalo adoptirane domovine. Zakladnica slovenske kulture se je v teh letih okrasila in obogatila, slovensko ime je krepko pridobilo.
• Pri nas pravijo: Družine, ki s hišo drži, se še Bog veseli. Družina, narodnostna skupina smo. Vsak prepir in razdor moti lepoto in uspešnost te družine. Pa vendar je prepirljivost znana bolezen emigracije. Stalno bolezen je treba stalno zdraviti.
• Slovenci skušajmo biti tu v Argentini najlepša skupina najboljših državljanov, najbolj plemenitih ljudi, najbolj pridnih in tistih, ki svoje sposobnosti znajo izbrusiti kot diamante, da svetijo v družbi vseh narodnosti kot žarišča vseh lepot.
• Dati novemu rodu slovensko narodno izobrazbo poleg argentinske in kasteljanske, to je naloga, težka naloga družin v tujini.
•	Prvo pravilo nam mora biti: složno čuvati pridobljeno! Šele ko bo to po sedanji krizi in napetosti utrjeno in zavarovano bo moč klesati naslednjo stopnjo naprej in navzgor.
•	Če naj končno še kaj prosim za bodočnost, vem, da bom rekel samo to: ohranjujmo in varujmo pridobljeno! Skrbimo, da bo vse, kar je ustvarila prva generacija emigrantov, tudi ostalo v drugem in nadaljnjih rodovih.
Pripravil Jože Jan
STRAN 2
18. NOVEMBRA 2019 | SVOBODNA SLOVENIJA
KOLEDAR
23. novembra ob 20. uri
Večerja -rifa- v Našem domu
23.	novembra ob 17.00 uri
Predavanje SKA »Njim v spomin« v Slovenski hiši.
24.	novembra
Nedelja Kristusa kralja vesoljstva
26. novembra ob 19. uri
Arh. Boštjan Vuga v Slomškovem domu
8. decembra ob 10:00
Praznik Brezmadežne. Prvo sveto obhajilo. Slovenska hiša
14. decembra ob 20:00
Folklorna veselica na Pristavi
24. decembra ob 21:00
Božična polnočnica Slovenska hiša
OSEBNE NOVICE
-01 DIPLOMA
Na univerzi Palermo je 17. oktobra končala študije Nadia HRIBAR in postala "Licenciada en Comercialización". Čestitamo ji in ji želimo mnogo uspehov!
SMRTI
Umrla sta:
26. oktobra Janez PETKOVŠEK (90) 11. novembra njegova hčerka Lučka PETKOVŠEK TEKAVEC (54) Naj počivata v božjem miru!
OBVESTILO
Naročnino tiskanega časopisa za leto 2019 lahko poravnate pri odbornikih ZS ali krajevnih domov, ali pa z nakazilom na naš bančni račun.
Svobodna Slovenija je brezplačno dosegljiva na spletnem naslovu www.svobodnaslovenija.com.ar
Uredniki Svobodne Slovenije
MALI OGLASI
Krvavice, pečenice, suhe klobase (prekajene), čevapčiče
lahko naročite pri Franciju Miklavcu
tel/whatsapp 11 2766 S343
ZA RAZMISLEK IN NASMEH
"En dober pregovor na dan, prežene slabo voljo
stran"
PREGOVORI IN CITATI
GLASBA
22. novembra praznujemo god svete Cecilije, zavetnice glasbe in glasbenikov, pesnikov, pevcev, organistov ter izdelovalcev glasbil, saj je na svoji poroki v srcu slavila Boga. Govorilo se je tudi, da je znala igrati na vsako glasbilo. Živela je v Rimu okrog leta 200 in je v zadnjih treh dneh svojega mučeništva vse imetje razdelila ubogim.
Našo rubriko tokrat izkoristimo tudi za to, da izrazimo našo zahvalo in pošljemo topel objem vsem zborovodjem, pevcem, organistom in glasbenikom naše slovenske skupnosti!
Pa poglejmo, kaj pišejo o glasbi pregovori in svetovno znani skladatelji in literati:
• V vseh je malo glasbenika, pesnika in norca. (Španski pregovor)
•	Brez glasbe bi bilo življenje ena sama napaka.
(Friedrich Nietzsche, nemški filozof, pesnik, pisatelj in skladatelj)
•	Glasba je višje razodetje kot vsa modrost in filozofija.
(Ludwig van Beethoven, nemški skladatelj)
•	Bog te obvaruj zlih sosedov in začetnika na violini.
(Italijanski pregovor)
•	Glasba je hrana ljubezni.
(William Shakespeare, angleški dramatik)
•	Z glasbo je mogoče povedati več kot z besedami.
(Carl Maria von Weber, nemški skladatelj)
•	Ni dovolj imeti citre, da je človek citrar.
(Marcus Terentius Reatinus, rimski pesnik, pisatelj in filozof)
•	Mladi muzikanti, stari berači.
(Nemški pregovor)
•	Glasba ni v notah, temveč v tišini med njimi.
(Wolfgang Amadeus Mozart, avstrijski skladatelj)
•	Glasba lahko spremeni svet, ker lahko spremeni ljudi.
(Bono, irski pevec, član skupine U2)
•	Kdor poje prežene vse slabosti.
(Španski pregovor)
•	Glasba je hrup, ki misli.
(Victor Hugo, francoski pisatelj, pesnik, dramatik in državnik)
•	Kadar nič ne pomaga,
samo glasba obriše solze in opogumi srce.
(Nemški pregovor)
Izbral Jože Jan
PREDAVANJE - PREDSTAVITEV
^ Pregled
Boštjan Vuga j arhitekt
V torek, 26. novembra,
ob 19. uri v Slomškovem
Castelli 28 Ramos Mejía Argentina

VABITA: Veleposlaništvo Republike Slovenije in Zedinjena Slovenija
ŠOLLČT/V
V SLOVENSKIH ŠOLAH
V	SOBOTO,
30. NOVEMBRA Balantičeva, Prešernova in Slomškova šola
V	SOBOTO,
7.	DECEMBRA Jegličeva šola
in Rozmanova šola
V	NEDELJO,
8.	DECEMBRA 70-letnica in zaključek šole v Baragovi šoli
Svobodno Slovenijo podpirajo
K*PAC s.a.
Fábrica de tubos y envases de cartón
G030MAX
SUPERN AYORISTA DE OFERTAS
CKC
LABORATORIOS CKC
CONSULTORES
Grupo HZ
oblak
ARGENTINA S.A. ASOCIADOS
SVOBODNO SLOVENIJO SOFINANCIRA URAD VLADE RS ZA SLOVENCE V ZAMEJSTVU IN PO SVETU.
SVOBODNA SLOVE N IJA | Glasilo Slovencev v Argentini
Ustanovitelj Miloš Stare
Lastnik društvo Zedinjena Slovenija
Predsednik Jure Komar
Uredniški odbor
Mariana Poznič, Cecilija Urbančič, Lucijana Hribar, Sonja Tomazin, Jože Jan, Jože Lenarčič, Miloš Mavrič, Marko Vombergar in Tomaž Žužek.
SVOBODNA SLOVENIJA | ESLOVENIA LIBRE
Ramón L. Falcón 4158, Buenos Aires - Argentina email svobodna.ba@gmail.com www.svobodnaslovenija.com.ar
SVOBODNA SLOVENIJA | 18. NOVEMBRA 2019
STRAN 3
Priloga s slikami
ORKESTER RTV SLOVENIJA GOSTOVAL V BUENOS AIRESU
ODTISI
EKSKURZIJA ALI ROMANJE?