RAZGLEDI
OFENZIVA HUMANIZMA V ČEŠKI KULTURI. Češka kultura lahko dandanes spet trdi / vso pravico, da je učinkovito posegla v boje za jutrišnji dan. kot je to že pred leti označil kritik iu filozof F. X. Salda. Proces demokratizacije, ki od januarja letos poteka na vseh področjih našega narodnega življenja, je \ znatni meri uspeh tudi njenega prizadevanja, njene volje, da bi zmagala resnica, njenega poguma, da pogleda resničnosti v obraz. Češki umetnik je spet postal vest vsega naroda.
Na IV. kongresu češkoslovaških pisateljev, ki je še polekal v ozračju birokratskega pritiska in nezaupanja do umetnikov, se je oglasila v obrambo kulture peščica hrabrih ljudi in imenovala stvari s pravim imenom, ne da bi se bila ozirala na možne represalije. Prav je. če se na kratko spomnimo nekaterih misli, ki so prehitele svojo dobo in jih danes razumevamo že kot program prihodnosti.
>(r/i/ so o svoji zgodovini menjavali obdobja budnosti z obdobji spanja; nekatere bistvene razvojne faze evropskega duha so zamudili in so si bili morali evropski kontekst vedno znova sami poiskali, ga osvojiti in izoblikovati. Nič ni bilo nikdar Cehom samo ob sebi umevna danost, ne njihov jezik in tudi ne njihovo evropstoo. Tudi pripadnost k Evropi je njihov večni 'ali da ali ne.' se pravi: ali naj dopustijo, da češčina s plahni zgolj v evropsko narečje in njena kultura samo d evropsko folkloro ali pa naj bodo Cehi eden izmed evropskih narodov z vsem tistim, kar to pomeni.r 'lako je dejal na kongresu pisatelj in dramatik Milan Kundera in hkrati zastavil nujno vprašanje: »Ali se naša narodna družba tega sploh zaveda? Ali se zaveda, da je usoda njene kulture tudi njena lastna usoda? ... Ce se je tolikanj razmahnila naša umetnost, je to nastopilo le zaradi tega. ker se je razširila duhovna svoboda. Usoda češke literature je v tem trenutku življenjsko odvisna od mere. ki jo ima duhovna svoboda . . . To tembolj, ker ima dandanes pred sabo povsem izredne priložnosti. V 19. stoletju je živel naš narod na periferiji svetovne zgodovine. V tem stoletju pa živi prav v njenem središču. Hiti v središču zgodovine nikakor ne pomeni, to vsi vemo, da bi se tam cedila med iti mleko. Samo na čudežnih tleh umetnosti se bridkosti spreminjajo v zlato. Na teh tleh se na primer bridko doživetje stalinizma spreminja v paradoksen, nenadomestljiv dobitek. Kajpada, tu ne gre samo za stalinizem. Vse, kar se je temu narodu zgodilo med demokracijo, fašističnim zasužnjenjem. stalinizmom in socializmom (pomnoženo še s povsem svojevrstno nacionalno problematiko), je zajelo tisto bistveno, kar je pripomoglo, da je 20. stoletje res dvajseto stoletje. To nam omogoča, da si morda zastavljamo še bistvenejša vprašanja ali si ustvarjamo še bolj smiselne mite. kot pa tisti narodi, ki nimajo za sabo te anabaze. Naš narod je torej preživel o tem stoletju nemara več kot mnt>gi drugi narodi, in če je bil njegov genij buden, tedaj morda tudi več ve. Večje znanje bi se bilo lahko spremenilo v tisio sproščajoče prekoračenje meja do sedanjega znanja o človeku in njegovem deležu in bi tako dalo češki kulturi njen smisel, njeno zrelost in veličino, '/.a sedaj pa so to morda bolj možnosti, vendar so mnoga, v zadnjih letih nastala dela. pokazala že polno realnost teh šans.t Tako  Milan   Kundera.
Meti spise, ki očitno signalizirajo, da se češka literatura znova vrača v leta svoje zrelosti, sodi nedvomno tudi roman Milana Kundere »Žerf«  (Šala), ki
654
je izšel lani. O tem pričuje med drugim tudi dejst\o. da ga prav sedaj prevajajo v več je/iko\: v nemščino, francoščino, angleščino, italijanščino, pa bi dejal, naj bi se ne umaknil tudi pozornosti slovenskih bralcev. Zeru je panorama celotne naše epolie in smisla njenega gibanja. Iz izpovedi nekaj ljudi, ki smo jih v letih pogostil srečevali v čudnih okoliščinah iu jih je naključje zaneslo v majhno južnomoravsko mesto, raste podoba naše zgodovinske usode v letih 1948—1964. Pri nas je izšlo že nekaj knjig, ki obračunavajo z nedavno preteklostjo, vendar je tudi najboljše med njimi prekosil Kuuderov roman, to pa zaradi velikopoteznosti svojih pogledov ter doslednosti in sposobnosti vrednotenja.
Pogosto se navajajo Sartrove besede, da bo veliki roman tega stoletja nastal prav na tleh socializma: knjiga Milana Kundcre je gotovo eden od prvih korakov k uresničenju. Drugi veliki obet je romanski prvenec Ludvika Vaculika *Sekyrat. Pisec tega spisa, petinlridesetletni časnikar in publicist, je bil \ tisti >sedmeriei hrabrih«, ki je na lanskem pisateljskem kongresu nastopila zoper tendence, ki deformirajo naše družbeno življenje. Cela vrsta idej. kakor jih najdemo v romanu Sekvra-. je dobila v Vaculikovem nastopu polemično zaostreno in napadalno naravo:
>.. . bolj kot za kulturno politiko nam gre za kulturo politike. Tam. kjer je politika politikov kult\irna. se pisatelju, umetniku, znanstveniku in tudi inženirju ni treba z barantanjem pehati za določene pravice .. . tam ni potrebno, da poudarja specifičnost svojega dela in izziva averzijo drugih državljanov, delavcev iti kmetov, ki jim gre pravica do tega. kar ima on. vendar ne najdejo pripomočkov, da bi stlačili svoje ideje skozi sito cenzure; ti tudi ne morejo svoje žalosti ali svojega moralnega patosa prestaviti in podati v umetnostni obliki, v konstrukciji in barvi, v aforizmu ali v pesmi in v kakšni skladbi. Nekulturna politika, nikakor pa ne slaba kulturna politika, izziva žarišča bojev za svobodo in je celo užaljena, če se venomer govori o tem: ne razume pač. da je svoboda zares samo tam. kjer o nji ni potrebno govoriti. Užaljena je že. če ljudje izpovedujejo to. kar vidijo, in namesto tla bi spremenila tisto, kar vidijo, jim hoče vedno znova zavezati oči. Medtem pa se izgublja v času to. kar je edino vredno polnega patosa vseh — namreč sen o vladi, ki bo istovetna z državljanom in o državljanu, ki s/ bo vladal malone sam. Ali je ta sen uresničljiv? €
Z enako nujnostjo kot v teh kongresnih izjavah zastavljata Kundera in Vaculik laka vprašanja tudi v svojih literarnih stvaritvah. Dva skoraj velika romana?, je napisal o Žertu, in -Sekvri« literarni kritik Vatlov Cernv. največja kritiška osebnost v sodobni češki kulturi, učenec in nadaljevalec F. X. Salde: »Ta spisa sta formalno čudovito dognana in globoko pristna po svojem etosu — dve zahtevi, ki ju moramo v tem trenutku postaviti umetnosti nasploh, naši umetnosti pa še posebej, in se morata bolj kot kadarkoli združevati v nji: vsaka od njiju kliče drugo in nikakor ne zadošča, da je kdo samo oirtuoz forme ali pa zgolj pišoč nosilec poštenih namenov. Od >7.babelcov< (Strahopetcev) Josefa Škooreckega se v mladem češkem romanu ni zgodilo ničesar, kar bi bilo vredno večje pozornosti*.
Preberite sedaj vsaj kratek odlomek iz sklepnega poglavja Kunderovega romana:
655
>7.e dolgo nisem imel v roki klarineta, vendar sem pesem, ki smo jo začeli, dobro poznal in tako sem hitro premagal začetno boječnost, zlasti še zato. ker so me soigralci po končanem igranju pohvalili in kar niso mogli verjeti, da sem po tako dolgem času prvič igral: nato je natakar prinesel pod krošnjo lipe mizo ter nanjo postavil šest kozarcev in i/ protja spleteni demižon vina: začeli smo zmerno piti. Po nekajkratnem igranju sem pomignil učitelju: vzel je moj klarinet in znova izjavil. <lu izborno igram, bil sem kar srečen ob tej hvali, se oprl ob lipino deblo, in ko sem takole gledal kapelo, kako igra brez mene. me je navdal občutek vroče družabnosti, kakor ga že dolgo nisem imel. pa sem se mu zahvaljeval, da mi je ob koncu tega bridkega dne priskočil na pomoč. In tedaj mi je spet priplavala pred oči Lucija in sem se ovedel. da šele zdaj vem. zakaj se mi je pokazala v tisti hrivnici in dan pozneje v Kostkovem pripovedovanju, ki je bilo hkrati legenda in resnica: nemara mi je hotela povedati, da je njena usoda podobna moji in da je naju dvoje sicer šlo drug mimo drugega, ne ila bi se razumela, vendar so si najine življenjske prigode blizu, nekam sorodne in se medsebojno nekje ujemajo: tako kot je Lucijo ugonobila telesna ljubezen in je vzela njenemu življenju najbolj elementarno vrednoto, je bilo tudi moje življenje oropano vrednot, ki sem se nanje bolel naslanjali in m bile po svojem izvoru pristne in nedolžne: da. nedolžne: telesna ljubezen, pa naj je še tako prizadela Liicijino življenje, je vendarle nedolžna, prav kakor so popevke mojega kraja bile in so še nedolžne, kot je nedolžna tale cimbalova kapela, prav kakor je nedolžen moj dom. čeprav se mi je priskutil in kakor ni nič kriv Fučik. čigar podobe nisem več mogel videti, ne da bi se mi upirala. bil pa je nasproti meni povsem nedolžen, tako kot je nedolžna beseda tovariš, dasi mi je zvenela nekam preteče, ali kot je nedolžna beseda ti ali beseda prihodnost pa še mnogo drugih besed. Krivda je bila drugje in tako velika da je njena senca padala na daleč in široko po svetu nedolžnih reči (in besed/ ter ga pustošila, jaz in Lucija sva živela v opuslošenem svetu, in ker nisva nmela obžalovati teh opustošenih reči. sva se obrnila proč od njih in delala krivico njim in sebi. Lucija, močno in vendar tako slabo ljubljeno dekle mar si mi po toliko letih prišla to povedat? Ali si prišla zalo. da se zavzameš za opustošenj sveti'
Kundeiuv /en in Vaculikova ^.Sekvra sla potemtakem pričevanji o umetniškem zorenju reško literature, obenem sta to spisa, ki sta s sojini moralnim patosom in etosoro antipieirala sedanjosl češkega naroda. Med taka dela sodi kajpada še nekaj nadaljnjih romanov, novel. dram. filmov in pesniških zbirk, ki so i/šle \ minulih letih in kajpada neredko izzvale konflikt / ofici-alno kulturno politiko. Sem prištevamo na primer tudi prozni delmi Josefa Jedliške >Kde život naš je v p&li se snou pouti (kjer je naše življenje na pol poli s svojim romanjem). To je pisatelj, ki s sebi lastno poštenostjo obračunava z dediščino stalinizma in na pragu prerodnega procesa zastavlja sebi in drugim nujno vprašanje:
>Kaj pač morem praktično storiti zdaj in tu jaz. ki sem eden od mnogih in ki stojim sam. ne da bi me varovala kaka institucija, kako neki bi pomagal resnici in okrepil to. kar je dobrega? Zakaj resnica in to. kar je dobro, nista v preteklih letih izgubljala igre zato. ker bi morala biti premagana, temveč zalo. ker sla bila šibka . . .<
656
Premagati ta občutek slabosti, okrepiti umetnost \ njenih bojih za jutrišnji dan — to je dandanašnji tista naloga, ki so jo prostovoljno prevzeli pesniki in pisatelji enako kot gledališeniki. filmski delavci, upodabljajoči umetniki in skladatelji. Vsak od njih in sleherni po svoje išče danes še bolj trdovratno kot poprej odgovor na stara, dovolj znana vprašanja: Kaj more družba zahtevati od človeka, ne da bi terjala od njega žrtvovanje lastne človečnosti? Kolikšen del človeka gre avtoriteti in kolikšen njemu samemu? Kako daleč smemo družbi dovoliti, da bi nas kot posameznike spreminjala po svoji podobi? In na kateri točki, v katerem trenutku sme posameznik izreči svoj >net?
Lahko smo prepričani, da je \ deželi, ki v nji skušajo umetniki odgovoriti na ta vprašanja, umetnost v polnem razcvetu.
Prevedel B. R.                                                                      V i k tor Kudelka
657