Za poduk in kratek čas. Boka Kotorska. Dubrovnik je toraj ogledaa in obiskan je Lokrum, aedaj pa domu ua Slovenako, kamor je vedno kazal raoj kompaa. Vendar ne! Štirsko deželo bodem že še videl, a dežel aa jugu od Dubrovuika teh ni moči ogledati, kedar bi mi ae zjubilo. Došlo, kar došlo, jutre ae odpeljem v boko Kotorako, rečem svojemu vrleraa zaancu g. Viktoru Vidovič-u, profesorju v Reki in začasnemu vojaškeinu duhovaiku v Dubrovniku. Dobra raisel, prav dobra! tndi jaz jo kreaem. proti Kotora, temu tako skrivnostaemu kotu Avatrijskenm. Dogovorjeao, atorjeno. V aredo 4. februarija ob osmih aa večer stopiva na hrbet parobrodu ,,Delfia-u" ter odrineva iz Gruža proti Dalmatinski Švici. Na desao je bila odprta nedozirna, brezmejna planota Adrijaaskega morja, ia na levo je Jdpelo v meglovje akalnato obrežje Priraoj-ako. Žal, da ni bilo jaaae, mesečae noči. Crez dobro uro vožnje je prigaal had vihar sem od Italske straai gostih oblakov, da so na nebu kmalu pogaanile zvezde, ia je ves firmameat zakrila črna tema. In nastala je burja, vzdignil se je orkaa, kakor bi se lomilo aebo ia podirala zemlja. Kakor pečiae ogromni valovi so ae zaganjali v Delfiaa, katerega jambor je glasno pokal in jegova kolesa so neprijetno stokala. Dokler se je ladja zibala naprej in aazaj, ni še bilo čutiti posebnih težav, ali ko je kapitaa aapovedal ,,sad se čemo valjati" in se je barka gugala, kakor lušina orehova aa desno in levo, levo in deaao, aaprej pa nazaj, aazaj ia naprej, dozdevalo se je potniku, da ga aima več v človeški koži — vse se je hotelo v njem preobrniti. Ako čitatelj želiš znati, kako se godi človeku v takošjaem položaji, hudoben sem dovolj, da ti tega ae izpovem; domišljuj si sam, kako bi ti bilo, ko ae bi mogel nikoli nikjer prav mirno ia varao ne stati pa .ne ležati in ne aedeti. Kako rad sem želel, da bi bil mogel zapoti 106. psalm: ,,Bog je dal, da so se umirili valovi; in jegovi izvoljenci so se veselili, da so utihnili ia peljal jih je k zalivu hrepeneaja — ia bili so veseli, da so amolkaili". Pa živa želja se nam ni vreaničila. Vso noč so skalam podobai valovje pretepali abogi parobrod, dok ae jim ni skril in vmeknil ob šeatih zjatra za Kotor. Od iiljudnega Dubrovniškega fraačiškana aem imel priporočilni liatič do Dr. Stepana Tomaševiča, profeaorja aa gimaaziji Kotorski. ,,Dragi mi Stiepo! piše pater, molim te koliko zaam in moga, zaaimi mi ae ovemu momu krasnu prijateljom, koi ti prida ovi moi list, pokazaj mu ave stariae kotorske" •— a kdo bi iakal po kotih dotičnega gospoda ia gubil dragi čaa. S goapodom Vidovičem takoj aaatopiva pot po raajlmem mestu in si ogledava pred vsem cerkvo frančiškaasko, ki ima prav umetno in okuaao izdelaae, dragocene maraiornate altare. Izmed cerkev najlepša je katoliška katedrala iz 12. atoletja. Poaebno zuaaaja taaada z dvema zvonikoma se očem častao predatavlja. Znotraj pa ti jemljejo po- gled v zlatu in srebru ia marmoru se leaketajoči altarji, zale podobe in okrašene steae. V s+ranski kapeli je bogata zakladnica, v kterej se med 4 drugimi dragocenimi moaštraacami pokazuje peta aila velika, debelo pozlačena in posrebrena, ki je dar aašega svitlega cesarja Franca Jožefa I., ki so je podelil stolai cerkvi ob časn svojega potovanja po Dalmaciji ia Primorji. V tej kapelici počiva še le jaauarija 1879 leta umrli škof Markic — mož za Kotor slavnega spomina. Zatim ae podava, spremljana od tukajšnjega vojaškega dubovaika g. Jožefa Szeghein-a, k cerkvici Matere Božje, ki stoji zunaj za mestom na visokem hribu, od koder lehko pregledaš celi Kotor in vso jegovo prečudao vstvarjeno okolico.^ Tu začeaja atrma, ozka ia kljukasta pot v Crnogorsko hribovje. Srecavali so^nas nepreaehoma žilavi, kakor sveče ravBi Craogorci s težko obložeaimi osliči, ki so po tesnej in bodpcej stezi stopali tako varao, kakor bi hodili po avstrijski državni cesti. Pred mestnimi vratmi ,,porta Fiumera" so prodajali Craogorci pritovorjeao robo, ia za pridobljeni denar so si kupovali potrebae reči v meatu, kamor pa so le brez orožja smeli prihajati. Vsi ti možje —¦ kako so veadar lepe, visoke ia krepke postave, pa obraza, da bi ga kak sloveč slikar rad aa platno pripel, in bi od nja bil pesnik navdušen in bi ga kipar rad v marmoru obranil. (Konec prihodnjic.) Slovstvo. Nove knjige ao izišle 1) Latinako-aloveaski alovaik, za 3. in 4. razred gimnazijski izdelaa po latinskoaemškem J. A. Rožeka. Tiskala in 'založila Ig plem. Kleinmayr & Ferd. Bainberg. V Ljubljani 1882, 8J, 440 str. Ceaa 2 fi. 70 kr. 2) Vadbe v akladaji latinski. Prvi del za 3. gimnazijski razred. Scstavil profesor V. Kermaver. Tiskala ia založila Ig. Kleinmayr in Ferd. Bamberg v Ljubljaai. Ceaa70kr. 3) Prvo berilo in slovnica za slovenske ljudske šole, sestavil A. Razinger ia A. Žumer. Založil Kleinmajr v Ljubljani. Cena 24 kr. 4) Domoznanatvo pokaežeae grofije Goriške ia Gradiščaaske. Spisal S. Rutar. Na Dunaji v c. k. založbi šolskih knjig. Ceaa 50 kr. 5) Jurčičevi zbrani spisi. Zaloga Giotinijeva v Ljubljani. Deseti brat 1 fl. Rokovnjači 50 kr. Po pošti 5 kr. vec. 6) Knjige sv. Mohorjeve družbe so izišle, za vaem 6 knjig. Vse za 1 fl. Smešnica 43 .V Bohovi pri Mariboru večjidel nemškutarski kruci prebivajo, zategadel se tndi njihova deca vkljub marljivosti učiteljev v Hočah alabo uči. Katehet vprašajo I41etnega dečka: ,,So tvoj oca kmet?" ,,Ne kmet, paver ao", odgovori dečko.