ZIVL7EN7E IN JVET ŠTEV. 18. V LJUBLJANI, 30. APRILA 1933. KNJIGA 13. KELP INDUSTRIJSKI KOLODVOR (lesorez) 1ARHTBALD ZIEGLER: ŽIVALSTVO, BIOLOGIJA, ETNOLOGIJA IN ODKRITJA • Copyright by Presse Photo,. Beri« PETER SE ZBUDI V ŽIVLJENJE L. MRZEL-FRIGID NADALJEVANJE Peter je z Markom v druščini prebil dobršen kos svojega življenja na dvorišču, na cesti, _ okrog voglov. Pajdašila sta se drug z drugim isz tistega čudnega, skoraj nepojmljivega razloga, zavoljo katerega so že v starih pravljicah sklepali med seboj prijateljstvo in ljubezen otroci iz bajt in graščin. Peter in Marko sta se na vse zgodaj vzljubila med seboj. Peter je zmerom nosil okrog voglov kakšne gosposke kruhke in sladkorčke in Marko je bil zmerom na stežaj odprtega srca. Njegova široka usta, njegova polna, rjava lica so se Petru že na vse zgodaj zdela nekaj tako človeško lepega. Ko se je Peter že zdavnaj izprehodil okrog hiše, po cesti do soseda in je čez potok že prišel na šuto, so bili podstrešni prostori v hiši zanj še zmerom povsem neznan kos sveta. Po stopnicah od tam so prihajali Kovačevi, Menardijevi, stari Brodnik in kdaj pa kdaj je Peter splezal z njimi nazaj in se je za malo časa pomudil ob malih, tesnih podstrešnih oknih, odkoder se je lahko na široko razgledal po trboveljskem svetu. Gori pod streho je bila kuhinja z dvema štedilnikoma, ki sta na njih kuhali Ko-vačica in Menardijevka. Peter je kdaj pa kdaj prihajal v ta prostor in neznansko lepo mu je bilo pri duši, ko je od blizu gledal obe ženi, kako segata v solnjake in v škrniclje, kako ropočeta s posodami in s pokrivačami in pripravljata obede za svoje ljudi. Na desno od kuhinje je bil temen hodnik brez okna, ki so na njem visele delovne cape starega Menardija in Kovačevega šimna in ki so bile po njega kotih razpostavljene sekire, lopate, žage in krampi. Peter je bil kot gosposki otrok od vsega početka namenjen za luč in od vsega početka ga je bilo strah tega temnega, nedobro dišečega hodnika. Marko ga je moral voditi za roko, kadar ga je hotel povesti iz kuhinje v njihov kvartir ali pa v kamro starega penzionista in svetovnega popotnika Brodnika, ki je v trivoglati izbi, katere okno je bilo v tem, da je bil v po-veznjenem stropu nekje namesto žgane opeke zataknjen kos prosojnega stekla, po malem srebal svoj špirit in čakal, da bi se njegovo veliko, zanimivo življenje, ki ga je bilo nekoč zdavnaj iz neznatne vasice na Bizeljem zapeljalo v Trbovlje in odtod na Prusovsko, po malem, na tihem izteklo v nič. V Brodnikovi izbi, ki je bila po leseni, z belo lepenko obiti steni ločena od hodnika, je nad mizo visela stara, bedna, od muh vsa onečede-na slika brez šipe, ki je prikazovala nekakšen prizor v velikem pristanišču: ob bregu je slonela ogromna ladja, na obali sami pa je stala velika gruča mornarskih častnikov, vsi v čudovito lepih uniformah, z belimi čepicami na glavah in z imenitnimi sabljami ob bokih. Kadar je bil Brodnik prijazne volje, sta Peter in Marko pogosto preslonela v njegovem kvartirju ure in ure in sta samo venomer strmela v to podobo. Peter se je bil že zdavnaj odločil, da bo pomorski oficir, kadar bo velik. Ampak razen ladje bo imel tudi konja, belega, lepega konja, za po suhem. Marko, ki je bil za spoznanje bolj odrasel od njega, mu je dopovedoval, da mornarjem ni treba konj: mornarji na suhem nimajo nobenih opravkov, mornarji samo jadrajo čez ocean. Tako je Peter medlel pred odločitvijo, kam bi se predal: ali na morje ali za oficirja na konju. Marko je sedel zraven njega in je sanjal zanj. Nobena druga stvar se mu ni zdela tako verjetna, kakor da bo Peter nekoč še velik gospod, in izmed vseh najbližjih stvari na svetu si je želel najbolj, da bi kakorkoli mogoče do konca ostal pri njem. Plezala sta po stopnicah, stikala sta po kotih, delala sta malopridne reči, kakor jih pač počno otroci, in sta bila prijatelja, združena drug z drugim za zdaj in za vekomaj. Nekega pustega spomladanskega popoldneva je Peter doživel z Markom nekaj, kar se mu je moralo pač do konca vžgati v spomin. Pomlad je bila, na vrtu pred hišo se je dramilo prvo zelenje, visoki, stari hrasti onkraj potoka so začeli odganjati. Prve lastovke so že bile priletele čez hrib in so pri soncu obletavale hiše okrog Terezije s svojim veselim cvrčanjem. Potem se je na vsem lepem zmračilo nebo in med kapljami so pričele padati snežinke. Otroci, ki so se igrali na pesku pred Rutarjevo hišo, so se ratebežali domov. Peter in Marko sta ostala v zidovih in nista vedela, kaj bi počela. Ždela sta v kotu in sta kramljala o velikem svetu, ki je ostal zunaj. Peter je govoril nekaj o cerkvi na Sv. Planini. Tako majhna se mu je zdela, da je bila podobna tistim malim cerkvicam iz zložljivega kamenja, kakršne prinaša gosposkim otrokom sveti Miklavž. Vabil je Marka, da bi se takrat, ko bosta malo zrasla, odpravila na pot in bi cerkvico prinesla s Planine domov, da bi se lahko igrali z njo vsi otroci s Terezije in iz Petelinove vasi. Na šuti je še toliko prostora, je dejal, trm bi se dala postaviti in Peter in Marko bi bila gospodarja nad njo. Ampak Ambrožev Niko s Fani, ta mali, zamazani razbojnik, ki je pri svojih šestih letih znal tako grdo kleti kakor kak star rudar in ki se je nasproti ostalim otrokom po vsem hribu obnašal kakor kak poveljnik, ta Ambrožev Niko je ne bo smel niti od daleč pogledati. Marko je na široko razlagal, da iz te stvari nič ne bo. IDILA У GOZDU; Srna z mladičem Kolikor je slišal, je cerkvica na Sv. Planini približno tako velika kakor cerkev v Trbovljah, maša se godi v nj; in skoraj vsi ljudje iz Doline gredo vanjo. To je čisto zaresna „erkev, to ni cerkvica za igrače. Mimo okna so padale snežinke. V vežo, ki sta v nji ždela Peter in Marko, je skozi zamazano okno padala tema. Hiša je po malem obnemela, na cesti že zdavnaj ni bilo nikogar več. Tedaj je na sosedovem dvorišču zalajal Dagon, po cesti z Vode sta se primajala dva pijana rudarja. Bila sta z Njive doma, držala sta se čez rame in sta v tišino zasneženega polmraka prepevala neko neznano, smešno pesem Peter in Marko sta zaživela ob oknu, sama od sebe sta si segla čez rame; okrenila sta se in sta se zamajala ob veži. Zapela sta tisto nerodno, polomljeno pesem, ki sta jo že desetkrat, stokrat čula od rudarjev, ki so ob sobotah in nedeljah popivali pri Rutar ju: Trbovskemu fajmošltru se dobro godi, ker nič mu ni treba mlatit'. Zamajala sta se od okna do vrat, omahovala sta od stene do stene in sta se pijano vrnila. Ob zidu je stala dolga vrsta praznih pivskih steklenic. Peter je vrgel pogled po njih in v tistem hipu se mu je blazno zahotelo, da bi čul njih žvenket. Zamajala sta se mimo, in dasi je bil brez slednje kapljice poguma, ga je nenadoma vsega prevzelo in brezumno je sunil Marka proti njim. Steklenice so zažvenketale. Marko je planil nazaj. Po mečih na goli nogi se mu je pocedila kri. Peter je bil od vraga malo vajen gledati kri — da se mu je le malo pokazala na prstu, je zagnal vik in krik — in v grozi im strahu je kriknil. Iz Rutarjeve kuhinje je planila Francka, in ko je videla, da na Markovih mečih zeva široka, dolga rana, je histerično zakričala. Peter se je potuhnil k zidu. Marko je molčal na stežaj odprtih oči in je skušal s pestjo zadržati kri, ki je curljala iz rane. Od zgoraj ie po stopnicah prišel stari Menardi in je skoraj brez besede razbral ves položaj. S svojo veliko, težko šapo ie prijel Marka za uho in ga je odgnal za seboj po stopnicah. Iz štacune je pritekla Rutarjeva gospa. Na naglo se je pozanimala za stvar, vrgla je v Petra dve, tri grajajoče besede in je šla, odkoder je prišla. Peter se je povlekel k oknu in je z vso svojo težko vestjo zrl na cesto, ki so po nji pravkar vlekli konii iz Doline težak voz. Vse je dobro videl in vedel, čutil in čul je, ka- ko je Menardi odvlekel Marka po stopnicah, skozi kuhinjo, skozi temni hodnik in kako ga je v sobi neusmiljeno zagnal po tleh. Razločno je slutil, kako je Menardi odpel svoj pas — in tedaj se je zgodilo nekaj neznanskega: ko je udaril, je Marko zakričal, zakričal je, česar še nikdar ni storil pod udarci svojega očeta. Krik za krikom je Peter čul iz podstrešja in vsakokrat se je sklonil, kakor da pas pada po njem. Bilo je nekaj nerazumnega, blaznega. Peter je tisti popoldj n spoznal v svoji motni, nečisti otroški duši, kako lahko človek človeku prizadene hudo. Iztihotapil se je domov, povečerjal je, kar so mu dali, in ko je legel, se je še dolgo premetaval po postelji in je s svojimi bednimi besedami prosil boga, naj mu oprosti. Tisti popoldan mu je breme greha prvikrat v življenju z vso pezo leglo na dušo. Ko sta se naslednji dan srečala z Markam, sta se srečala, kakor da ni bilo nič. Marko je imel čez meča širok, trdo povezan povoj. Sonce je sijalo, potok mimo hiše je žuborel malo bolj veselo kakor po navadi, šla sta okrog hiše in ie duš, ki jima jih je senčil včerajšnji dogodek, je sramežljivo prihajalo vse njuno staro prijateljstvo na dan. Peter je težko hodil ob njem, k tlom ga je tlačila vest. že zjutraj je izmoledoval od matere cukra in ves dopoldan ga je nosil v vročih dlaneh, da ga bo ponudil Marku. Ves dopoldan je gorelo v njem nejasno upanje, da bo z darilom lahko opral svoj greh. Odprl je dlan in je ponudil Marku, kar je imel. Marko je vzel brez besede in je nesel v usta. Tisti hip so se Petru zašibila kolena. Po vsej otroški duši se mu je prelila slutnja, da lahko on svoje neodpustljive grehe briše z darili. Brez besede se je okrenil od Marka, zajokal je iz vsega dna in se je zagnal domov. Marko je z ranjeno nogo šepal za njim, klical ga je in vabil, toda Peter se ni umiril, dokler se ni v štacuni zatekel v materino krilo: — Kaj pa je? je vprašala mati, ki je bila vsak čas pripravljena, da popravi vsakršno krivico, ki bi se bila zgodila njenemu najmanjšemu otroku. — Mama, je zajokal Peter in ji je plezal po krilu, jaz se tako bojim krvavega bedra. -— Ah, ti bedak moj, je odvrnila gospa Rutarica, saj krvavega bedra sploh ni. To samo tako govorijo neumni ljudje. DALJE SOCIALNI PROBLEMI PRED 5000 LETI Z dovoljenjem »Iraške очЈрпа-те oriemtoleikeg* ine&twt* umna T Ghic«®» pod vodstvom rovmaMlg* dr. F. ftamikftwita*. ' ^ arod Sumercev, o katerem si učenjaki belijo glave, da bi določili, h kateremu plemenu pripada, je v četrtem tisočlet» ju pred našim štetjem zasedel južni del Mezopotamije in razvil ob dolnjem teku rek Evfrata in Tigrisa visoko omiko, nad katero strme in se ji čudi« jo vsi raziskovalci. Velenadarjeno ljudstvo, ki ni niti semitskega niti arijs skega izvora je ustanovilo na svojih tleh velike in mogočne države, cveto» ča mesta in napravilo z umetnim na» makanjem zemlje pravi raj in žitnico Prednje Azije. Kakor izvemo iz najnovejših zgodo* vinskih dognanj, se je okoli 2684 pred naših štetjem začela na sumerskih tleh orjaška borba med Sumerci in Semiti, ki je trajala skoraj pol tisočletja in se končala z zmago slednjih. Znani mogočnik, vojskovodja m zakonoda» Plošča iz Kafaje. Posebna zanimivost te najdbe Je, da so glavni del izkopali v Kafaji, levi spodnji odlomek pa v Uru. Vzbočena podoba predstavlja v spodnji vrsti povratek zmagovitega kralja iz vojne v spremstvu svojih vojakov. Odlomku, najdenem v Uru, so manjkali prednji deli v bojni voz vpreženih živali; kafajsko odkritje je dognalo, da so to konji. Doslej so učenjaki mislili, da je bil konj znan pri Sumercih šele v 1. 2000. pred našim štetjem, odkritje dr. Preusserja, člana odprave chicaške univerze, pa dokazuje, da je konj v tamošnjih krajih znan kot vprežna žival že 1000 let prej. Relief tudi priča o popolni sličnosti sumerske umetnosti iz 1. 3000 pred našim štetjem z umetnostjo v Uru iz istega časa. Oba dela naše slike ne izvirata od istih, marveč od dveh različnih plošč, pa se vendar izredno lepo dopolnjujeta. Zgornja vrsta predstavlja prizor iz sumerske slavnosti, srednja pa pripravljanje jedi. vec Hamurabi je okoli 2037. zaključil to borbo in zedinil pod svojim žezlom vse sumerske pokrajine. Semiti so si* cer zmagali na bojnem polju, podlegli pa so popolnoma visoki omiki Sumer* cev, prevzeli njihove šege, navade, ve* ro in državne uredbe ter znamenito klinasto pisavo, izum Sumercev. Stari sumerski jezik je pri tem skoraj iz* ginil iz vsakdanjega življenja, v nabož* nem slovstvu in v obredih pa se je ohranil do grške dobe. Klinasta pisava se je bila iz južne Babilonije razširila v Malo Azijo, v Armenijo, v Sirijo in v Iran. Največ dragocenih odkritij o tem prastarem svetu je napravil vzhodni institut chicaške univerze, ki je v dva* najstih odpravah preiskal ves polkrog od Egipta do Perzijskega zaliva ter s tem tudi sistematično proučil medse* bojne odnose starih narodov in njiho* ve omike, kar je zelo pospešilo pozna* nje zgodovine, dejanja in nehanja teh davnih visoko kulturnih plemen. Vod* ja odprave poroča o težavnem izko* pavanju sumerskega mesta Kafaje na* slednje zanimive podrobnosti: V Kafaji smo našli zasebne hiše in svetišča, kakršna so dovolj poznana po izkopaninah v kraljevem mestu Uru in ki so nastala kmalu po 1. 3000. Po* slopja so zidana iz opeke, ki je na eni strani ravna, na drugi pa vzbočena. Vse zidovje tik pod zemljo je močno poškodovano. Slike, posnete iz letala, kažejo obseg mesta, izdajajo pa tudi poškodbe, ki so jih povzročili prejšnji priložnostni kopači. Naša naloga je bi* la, odkriti kakih 5 čevljev zidov, ki pripadajo zadnjim trem obdobjem. Starejše plasti pa leže še globlje in da pridemo do njih je treba previdno od* straniti gornjo plast, ki je že sama sta* ra okoli 5000 let. Tako morajo poseb* no izbrani vestni delavci dvigati ope* ko za opeko. Ker je ta opeka sušena samo na soncu in se v ničemer ne raz* likuje od ostale gline, je moral član od* prave Delougaz prirediti za delavce dvamesečni tečaj, da jih je usposobil za fo važno delo. Dosežki naših raziskavanj se še ne dado natanko pregledati, vendar že danes lahko podamo shematično sliko svetišča v Kafaji. Poslopje združuje različne značilnosti, ki smo jih posa* mez poznali doslej le iz raznih drugih stavb. Obdano je bilo okoli in okoli z močnim zidom, na vsaki strani pa je na obzidju stal po en utrjen stolp. Vhodna vrata so bila na zapadu in so bila zavarovana z dvema stražnima stolpoma, zraven pa je bilo tudi skla* dišče, kar da slutiti, da je bilo svetišče vedno pripravljeno za obrambo. Ta* koj pri vhodu se razprostira dvorišče obdano s celo vrsto raznih prostorov. Bradati svečenik. Izredno zanimiv kipec, ki predstavlja molečega duhovnika z obrito glavo, toda z dolgo brado in kodrastimi zalizci, kakršne še danes nahajamo pri pravovernih vzhodnih 2idih Odkrili smo tudi sledove nekakega stebrenika in nekako kotlino, ki je bila prevlečena z zemeljsko smolo, da je lahko držala vodo. Kako je bilo vse to zvezano z glavnim delom, nam do* slej še ni jasno. Svetišče je stalo na ploščadi iz opeke in dognali smo, da je bilo posvečeno materi božji IninL Predmeti, ki smo jih našli v prostorih na dvorišču, nam odkrivajo izredno zanimivo stvar. Pri Sumercih je bil vsak izmed teh prostorov določen za poseben razred prebivalstva. V enem smo n. pr. našli samo lončeno posodo, v drugem pa kamenito orodje. Skle* pali smo, da te shrambe niso služile samo svetišču, marveč tudi v bližini živečemu prebivalstvu. Saj nam je zna* no, da so bili Sumerci organizirani po občinah. Vsakdo je moral delati za svojo občino, ta pa mu je dajala po* trebno hrano in orodje. Občine so imele svoje središče v svetišču in nji» hove shrambe ravno izkopavamo, (bž) ZMOTE IN ZABLODE V ZGODOVINI ZEMLJEPISA DR. VLAD. TRAVNER NADALJEVANJE godoVino zemljepisa v novem veku delimo lahko v dva oddelka: v dobo velikih odkritij, ki trajajo prilično do sredine 17. et. in v dobo znanstvenega raziskovanja, ki sega do današnjih dni. A.) Prva doba se začne z nadarjenim in energičnim portugalskim infantom Henrikom Brodarjem (1397—1460), ki se je z vnemo posvetil študiji morja in reorganiziral domače brodarstvo. Po njegovi iniciativi so prodirali Portugalci od 1415. dalje ob zapadni obali Afrike zmerom bolj proti jugu in si pridobili tako veliko spretnost v plovbi. 1486. je prišel Bartolomej Dias do Rta Viharjev, ki so ga prekrstili pozneje v rt Dobre Nade. Toda šele po odkritju Amerike je objadral pogumni Vasco da Gama afriško celino (do mesta Meline) in prišel tako v Indijo (1498). Že dolgo so hoteli Portugalci prebroditi Atlantski ocean in priti tako po dozdevno najkrajša poti v Јарап in Kino. 1474. je izrazil florentmski astronom P. Toscanelli mnenje, da je vzhodna obala Azije na mestu današnje Kalifornije; nekako sredi med Evropo in Azijo pa velik otok Antiglia, ki se je pojavil na zemljevidih že okoli 1. 1424.22 Ta načrt je uresničil Krištof Kolumb, ki se je podal meseca avgusta 1492. v španski službi preko neznanega oceana in odkril 12. oktobra istega leta otok Guanahani; pozneje pa še večji del Antilov in dele celine v Venezueli in osrednji Ameriki. Od 1499. sta delovala s Kolumbom Juan de la Cosa in Amerigo Vespucci, po katerem je dobila nova celina ime Amerika. 1500 je prišel Portugalec Alvarez Cabrai povsem slučajno v Brazilijo. Kmalu nato (15131 so odkrili Španci dežele severno od Mehikanekega zaliva. Obenem je prekoračil Vasco Nunez Balboa panamsko ožino,. Tem raziskovalcem so sledili veliki španski »kon-kvistadorji« Ferdinand Cortez v Mehiki,23 Franc Pizzaro v Peruju in Diego de Almagro v Chileju (1535). Sočasno so nadaljevali Španci vožnje južno od Brazilije. 1520. je prebrodil v njihovi službi Ferdinand de Magelhaens (Magellan) s šestimi ladjami po njem imenovano morsko cesto med celino in Ognjeno zemljo^ nato pa plul v severnozapadni smeri preko Tihega oceana in odkril La-drone in Filipine, kjer so ga ubili sovražni domačim. Od njegovega brodov-ja je samo ladja »Victoria« (pod vodstvom Sebastjana d' Elcana) objadrala Afriko in prišla 8. IX. 1522. v Španijo. Tako se je končalo tragično prvo potovanje okoli sveta. Preobširno bi bilo opisati številne ekspedicije Špancev po vsej tropični Ameriki, Angležev in Francozov ob vzhodnih obalah Severne Amerike in Portugalcev v Indijo, vzhodno Azijo in na Moluke (»otoke začimb«), ki so se vršile v teku 16. st. Medtem (od 1584. dalje) so zasedli ruski kozaki v naglih pohodih Sibirijo. 1648. je preplul kozak Dašnev Beringovo cesto. Kmalu nato so odkrili Rusi tudi izliv Amurja. Medtem so objadrali Holandci rt Horn, pregnali iz Molukov Portugalce in odkrili znova tod 1605. dalje) severne dele Avstralije, ki so jih videli že poprej Portugalci. Abel Tasman je kmalu nato (1640 in pozneje) s svojimi obsežnimi in drznimi plovitbami dokazal, da so govorice o ogromni celini na jugu našega planeta (Terra Australie), ki naj bi zavzemala zemeljskega površja, neosnovane. On in njegovi nasledniki so polagoma odkrivali otočja Tihega oceana. Obenem so skušali v tem času Angleži in Holan-ci najti prehode ob severnih obalah Ev- 22 Ime tega bajeslovnega otoka se je ohranilo v Antilih. 23 Vest. da so prišli pred njim v Mehiko (Fu-San) Kitajci, ni dokazana. lope, Azije tn Amerike in odfcr® ta/kraft razne pokrajine otočja Arktide. Neurejene politične in verske razmere, pred vsem pa tridesetletna vojna (1618—1648) so onemogočile ostalim evropskim narodom udeležiti se velikih odkritij te dobe. Tembolj je vzcvetela med njimi znanstvena geografija. Poljak Nikolaj Kopernik (t 1543), Nemec Ivan Kepler (t 1631) in Italijan Galileo GaUlei (t 1642) so porušili ptolomejski svetovni sistem in postavili na njegovo mesto Kopernikov nauk, da kroži zemlja okoli sonca. Ta nazor si je polagoma osvojil svet Mjub odporu velikega danskega astronoma Tycho Braheja (t 1601). Šved Willebrord Snellius je ugotovil točnejše širino in dolžino našega planeta. V kartografiji so se odlikoval! pred vsem Nemci, pozneje tudi Holandci. Nemški matematiki so prvi prenesli krožno obliko zemlje na ploskev (projekcije). Najznamenitejši med njimi je bë Mercator (Gerhard-Kremer r. 1512), ki je izdelal 1569 svetovno karto s po njem imenovanimi projekcijami. Te karte so bile važen pripomoček za mornar-stvo. Sčasoma so se udomačile projekcije tudi na zemljevidih posameznih pokrajin. Od 1634. dalje so šteli poldnevnike po Ferru, kakor je to .še danes običajno. Prvi atlanti v modernem smislu so nastali v 16. st. na Holandskem (H. Hondius, P. Plancius i. dr.). V tem času so izšle — (predvsem) v Nemčiji — številne zemljepiisne knjige, ki kažejo nazorno tedanji razvoj te vede. Posebno značilna za to dobo je »Cosmographia universalis« Sebastijana Miinsterja iz 1550. To bogato ilustrovano delo vsebuje poleg zemljepisnih podatkov mnogo zgodovinskega in drugega gradiva, tako da sliči bolj našim popularnim potopisom, kakor modernim geografskim spisom.24 Znanstveno mnogo pomembnejša je »Geographia universalis« genialnega Bernharda Vareniusa iz 1650., ki zasluži zaradi svojih jasnih nazorov še danes občudovanje. Četudi je znanje o zemlji v tem času praktično in teoretično znatno napredovalo, so bile zmote in zablode še vedno pogoste. Geologija je bila šele v prvem razvoju. Posebno čudne nazore so imeli tedanji učenjaki o višini gora. Se-bastijan Munster je cenil vrhove Alp na 2—3 milje t. j. na 15.000 , 22.500 m; učeni jezuit Riccioli pa višino Kavkaza na 10 milj (= 75.000 m). Hidrografija se je razvijala polagoma z novimi odkritji. Krištof Kolumb je bil popolnoma uverjen, da obstoji naš planet večinoma iz suhe zemlje. Mercator je menil že, da je razmerje med kopninami in oceani enako. Šele ko je videl Abel Tasman neskončne širine Tihega oceana, je začelo polagoma prevladovati mnenje, da pokrivajo vode pretežni del zemeljske oble. O globočinah oceana niso imeli pojma; kajti s tedanjimi sredstvi so mogli doseči kvečjemu 100 m globine. Dobro pa so poznali periodično valovanje morja ter morske in zračne tokove (pasatne vetrove-), ki so bili za plovbo izredno važni, že v 15. st. so odkrili Portugalci Gvinejski tok; 1513. pa je ugotovil Ala-minos ob Floridi topli Zalivski tok, ki ogreva zapadno evropsko obalo. Prva stoletja novega veka je bila doba najhujšega praznoverstva. Zdi se, kakor da bi se polastila vsega kulturnega človeštva strašna, skoraj neumljiva duševna epidemija To dokazujejo pred vsem številni čarovniški procesi, ki so zahtevali v tem času (do ok. 1750.) v vseh katoliških in rjrotestđntskih deželah milijone nedolžnih žrtev, ogabni vampir « ki procesi ("pretežno) pri pravoslavnih narodih pa tudi mafija, astrologija. alkemiia in mnosre druge zablode, katerim so se vdajali slepo celo najbolj nrrwve'tlienî možje. Povsod so ljudje slutili in videli sovražna proti- in 84 Temu delu s№i »Dle Bhre des Herzogthums Craln« (1689) našega zgo. dovina-ria 'n kralepisca Janeza Vajkarda Valvasor j s (t 1693). nadnaravna bitja in čudovite nestvora. To hotenje in mišljenje se izraža v vsakdanjem življenju in v vseh panogah človeškega znanja, seveda tudi v zemljepisu. Poročila tedanjih geografov in svetovnih potnikov — pred vsem iz 15. in 16. st. — so polna izmišljotin o zmajih, bazdlskih enorogih in sličnih pošasti, nenavadnih ljudeh in drugih izrodkih bolne domišljije. Tako znači ta doba za etnografijo (zemljepisno), zoologijo in sorodne panoge nazadovanje nasproti zadnjim stoletjem srednjega veka. B. Sredi 17. st. sta bili več ali manj znani % zemeljske površine. Okoli 1648 so prenehala v splošnem nadaljnja raz-iskavanja, ker so našli evropski narodi dovolj tujih dežel za izkoriščevanje. Le Rusija je nadaljevala med tem osvoje-valno politiko v severni Aziji (Bering, Gmelin). Tudi v Tihem oceanu so odkrili Angleži (W. Dampier) in Francozi (Bougainville) več otočij. Znatnejše uspehe zaznamuje zemljepisna veda v praksi šele z nastopom velikega angleškega pomorščaka Jamesa Cooka v Tihem oceanu (1769—1774). Z njim se začne sistematično raziskavanje zemeljske površine, ki traja še danes. Ekspe-dicije v tuje neznane dežele dobivajo vedno bolj znanstven značaj, čeprav igrajo — naravno — tudi politični in narodnogospodarski (trgovski) vzroki važno vlogo. Prvo potovanje v izključno znanstvene svrhe je napravil 1672. Francoz Jean Richer v Cayenne, kjer je ugotovil s pomočjo sekundnega nihala, da zemlja ni geometrična krogla, temveč da je proti ravniku nekoliko izbočena. Kmalu nato je opazoval Anglež Edmund Halley na svojih številnih potovanjih zračne tokove in zemeljski magnetizem, zaznamoval svoje izsledke v posebne zemljevide in postal tako ustanovitelj fizikalne geografije. Francoski botanik Joseph Pitton de Tournefort (+ 1708) je proučeval v Evropi in Aziji floro visokih gora in ugotovil prvi, da sliči flori polarnih krajev. Njegov rojak frančiškan Louis Feuillé je ugotovil prvi zemljepisne lege s pomočjo mrkov Jupitrovih mesecev. V prvi polovici 18. st. so izmerili razni francoski učenjaki na Finskem in v Peruju na novo obseg in površino zemeljske oble. Kmalu so prevzeli Nemci Vodilno vlogo v geografiji. 1763 je potoval Karsten Niebuhr po naročilu danskega kralja Fridrika V. v Arabijo (Je- men), dokxSî na astromomični način zemeljske dolžine in izdelal prve zanesljive atlante Rdečega morja, Arabije in Male Azije. Njegov rojak Simon Pallas pa je prepotoval 1768—1774 v ruski službi kot botanik in zoolog Sibirijo. Prava ustanovitelja moderne zemljepisne vede pa sta nemška duševna titana Aleksander v. Humbold (1769 do 1859)25 in Kad Ritter (1779—1859), prvi kot naravoslovec in potnik (v Ameriko in Azijo), dirugi kot zgodovinar in filozof. Ta dva moža sta tudi določila geografiji (samostojno) mesto, namreč kot prehod med obema velikima skupinama našega znanja, med realnimi (naravoslovnimi) in humanističnimi (zgo-dovinsko-modroslovnimi) vedami.28 26 <31. ff.anek Aleksander HuimiboM т Ms tonj. V. str. 550—552. гв Nazor, da zemljepis ni samostojna veda je neutemljen. Geografija ima povsem določen delokrog, namreč proučava. nje zemeljske površine v vseh pojavih. Seveda so mnoge panoge skupine z drugimi vedami kakor z astronomijo, mineralogijo, geologijo, botaniko, zoolcgijo, antropologijo, etncgrafijo, zgodovino i. t. d. Radi »prehodnega« ataliišča spada zemljepis med najbolj priljubljene vede. Med tem so se razvile vse pomožme vede oziroma panoge zemljepisa, kakor astronomija, fizika, hidrografija, oce-anografija, meteorologija, botanika, zoologija, antropologija, etnografija itd.; pa tudi tehnika, ki igra v raziska-vanju zemeljske površine vedno pomembnejšo vlogo. Odslej se vrše ekspe-dicije z vsemi tehničnimi in znanstvenimi pripomočki. Poleg geografov delujejo po določenem načrtu najrazličnejši drugi znanstveniki, kakor fiziki, botaniki, zoologi, mineralogi, antropologi, et-nografi, arheologi, jezikoslovci itd. in izpopolnujejo tako v skupnem delu zmerom bolj in bolj naše znanje o zemlji in ljudeh. Nemogoče — in za naš namen nepotrebno — je opisati ta ogromni napredek zemljepisa in vise neštete ekspedicije od Richerja, Cooka in Hum-bolda do Byrda, Amundsena in Sven Hedina. Dovolj je, če omenim, da so tekmovali in da še tekmujejo najodlič-nejši možje vseh kulturnih narodov, da so odkrili oz. da odkrivajo tajnosti osredlnje Azije, Afrike, Amerike in Avstralije ter ogromnih sneženih pokrajin okoli obeh tečajev. DALJE LOUIS VEUILLOT Redki so pisatelji, ki bi jim 50-letmea smrti prinesla ponatis vseh njihovih del. Taka slava je zadela francoskega ultrainon-tanskega publicista L. Veuillota (1813 do 1873), ki mu je marljiv založnik ponatisnil 14 zvezkov iz njegovih »Raanih del«. Na to je objavil še 12 snopičev »Corresponde™;««, za vrhunec tej obilici pa pripravlja ponatis njegovih »Mélanges« v nič manj kot 17 snopičih. Iz samouka se je V. dokopal precej visoko: bil je glavni uradnik dnevniku >L'Univers«, ustanovljenemu 1. 1832. Veuil-lot je spadal med glavne zastopnike pape-ške nezmotljivosti, torej med Strosmayer-jeve nasprotnike. (k). BACILI TUBERKULOZE V PTIČJIH JAJCIH Najnovejše dognanje znanosti je, da se človek lahko okuži s tuberkulozo, če uživa sirova jajca bolnih ptic. Profesor dr. Klim. mer iz Lipskega je preiskal 1333 jajc tuberkuloznih ptic, največ kokoši in našel v 75 kosih (5,7 odstotka) bacile jetike. ' Sicer je doslej raziskanih še premalo primerov, da bi lahko zadostovali za splošno ve. Ijavne zaključke, vendar pa Klimmer že na podlagi tega Skromnega materiala, ne izključuje možnosti, da se tudi po tej poti lahko prenese jetika na človeka. Riege: VRBA (lesorez) jhVL7EN7EW ШТ V UNO 5INCU ( LEWIJ E.LAWEI) OSEMNAJSTO POGLAVJE P d časa, odkar je bil obsojenec odveden v hišo smrti in izvršitvijo smrtne obsodbe, poteče da-! nes nekaj manj kot leto. V tem času postane večina obsojencev zelo pobožna. To ne pomeni, da so prej bili brezverci, temveč le, da okrepi njihov verski čut v čitanju, premišljevanju in drugih pobožnih opravilih. Često začnejo kazati veliko spretnost v izdelovanju slikic iz koščkov pobarvanega papirja in sukanca, pepelnikov iz polovice pomarančnih olupkov in kipce iz ostankov kruha. Neki jetnik se je naučil celo prav dobro risati in je naslikal s pomočjo apna guvernerju izredno podoben portret. Neki obsojenci pa ostanejo tudi stojič-ni in zavračajo versko uteho. Nekdo mi je rekel: »Kaj zato, če grem k vragu? Vsi moramo umreti in slednjič mi je vseeno ali umrem sede na stolu ali pa leže v postelji.« Ni bila to samo prazna baharija, kajti ohranil je junaški mir prav do konca. Mlad mož, ki se mu je poznala izobrazba, mi je govoril: »Življenje je samo šala. Nihče ga ne zapusti živ«, nato mi je citiral po Shakespeareju Julija Cezarja: Ce skrajšaš si 20 let življenja si skrajšal si 20 let strahu pred smrtjo. Vsakega obsojenca pregledajo večkrat trije psihiatri, ki so nastavljeni neposredno od guvernerja in tudi njemu naravnost poročajo svoje mnenje. Zelo malo obsojencev izgubi zdravo pamet, ti se potem po guvernerjevem nalogu prepeljejo v državno bolnico za umobolne v Dannemoru. Od časa do časa hlini kak obsojenec slaboumnost, ki jo pa zdravniki-speciali-sti hitro razkrinkajo. Oni, katerim je bila kasneje izpreme-njena kazen v ječo, kažejo v poznejših letih v primeri z drugimi jetniki izredno visok odstotek slaboumnosti, vendar pa začenja večina ljudi duševno propadati po 15 letih ječe. Če potrdi prizivno sodišče obsodbo in proglasijo zdravniki obsojenca za duševno zdravega, a guverner noče izpre-meniti kazni, tedaj je smrt na električ- nem stolu neizogibna. Dnevi beže, »kot bi jih gonil vrag«, se je svoj čas izrazil neki obsojenec. Vsi imajo koledarje in si štejejo dneve. Pogosto se čuje iz njih ust: »še deset spancev in potem oni večni!« Govore pa to s popolnoma naravnim glasom, kakor bi govorili o nameravanem izletu. Neverjetno veliko število ljudi se javlja, ki bi želeli prisostvovati kot. priče eksekuciji. V enem samem primeru sem prejel nad 1000 prošenj, med njimi so bili celo trije sodniki, ki so izrekli smrtno obsodbo in ki so očividno smatrali, da je njihova ponudba prav umestna. Ljudje, ki se trudijo, da bi dobili povabilo, so zelo redko pozvani, ker se mi ne zdi pravilno, da bi se smatralo tako svečan in strašen prizor za neke vrste zabavo bolnih in prenapetih ljudi. Zato skrbim, da dobim za priče ljudi, ki se tega žalostnega dejanja ne bi hoteli udeležiti ter smatrajo svojo udeležitev samo za svojo neprijetno dolžnost Često prejmem tudi pisma ljudi, ki se mi ponujajo za rablja, da bi namreč obrnili električni gumb. Ko se je prejšnji rabelj odpovedal svoji službi, sem dobil preko 700 ponudb, med njimi je bilo več takih, ki niso zahtevali nobene plače ter so mi ponujali celo za vsako usmrtitev sami nagrado. Redki med njimi so očividno vedeli, da mora biti rabelj izprašan elektromehanik in da spada med njegove dolžnosti tudi pritrditev elektrod na obsojenega jetnika in ne samo okret električnega gumba. Obsojenca, kateremu se po glavi po-strižejo lasje — in ne pobrijejo, kakor se često napačno misli — pripeljejo v eksekucijsko sobo iz celice okrog »plesne dvorane«, kakor se imenuje predsoba »sobe smrti«. Tja privedejo jetnika zjutraj na dan usmrtitve iz celic, ki so v enem obeh kril, pri čemer se obsojenec tudi poslovi od sotrpinov, kar pa naredi često tako brezbrižno, kot bi šel na tedenski dopust v New York. Zelo redko se dogaja, da je obsojenca treba podpirati na zadnji poti, ker so morilci skoraj vedno zelo pogumni ljudje. Napačno je splošno razširjeno mnenje, đa se jetniku da za zadnjo pot kako mamilo. To je nepotrebno, razen tega bi bik» morda tudi nepravilno, da bi se človek oropal polne zavesti v zadnjih trenutkih življenja. Čim je pritrjen zadnji jermen, se шпакпе rabelj v ozadje in obrne električni gumb, ki požene morilni tok, od človeka narejena bliska skozi jetnikovo telo. Ko se je gumb okrenil v svojih tečajih, je čuti rezek hresk in telo se dvigne, kakor bi hotelo pretrgati debele kožnate jermene, ki ga drže privezanega na stoL Ta čas, ki se zdi cela večnost, sta v resnici le dve minuti, v katerih se začetna sila 2000 do 2200 voltov napetosti 7 do 12 amperjev zvišuje in znižuje v različnih presledkih. Ko se tok spet ustavi, se telo sesede, kakor da bi se usedel zelo truden človek. Običajno se spusti tok samo enkrat, ponovi se le tedaj če smatra prisotni zdravnik to za potrebno. UALJb (00P¥*f9fl1 M ittNu fEAiURBS 8ÏWWCAÏ*) гроилгад геи t KVLtscsi m (xmiuji» LODOVICO ARIOSTf (8. sept. 1474—-fi hm 1533) esto Perrara in vse "Italija bosi proslavljali štiirisfco letnico Lkx Ariosta, najodličnejšega pesnik, italijanske renesance. Ariostov oče je bil vojak. Povv IJevasl je trdnjavi Reggiu v Lombardiji. Si aa so sicer mikale Modrice, vendar oče ga je napotil na pravne nauke. Nagnjenje do pesništva, pa je zmagalo in tako se je mladenič z očetovim dovoljenjem lotil klasikov. Namenil se je pozneje posvetiti se še grščini, ko je njegov učitelj Gre-gcrio đe Spoteto odpotoval aa. Francosko. Očetova smrt mu je prinesla precej me de. Arioeto je moral skrbeti za pet bratov, od katerih je bil eden boleiieiL Pri ireem tem je napisal nekaj komedij т nevezani besedi in nekoliko peemi. Iïvirnoet in milino teh poslednjih je zapazil kardi-i>al Ippolito d'Esté m postal zaščitnik mlademu pesniku. Vse je bilo prav, dokler ni kardinal začel kazati svoje oblastnosti. Njegov zaščitene« ga je moral povsod spremljati Pa se je skoraj naveličal. Ko ga je »stožernik< hotel 1. 1518 vseti s seboj na Ogrsko, je Arioeto hlmil boleeen skušal omečiti svojega zaščitnika, češ poe tarna mati nima nikogar na sveto ki W ji stregel. Vse ' zaman. ђ>polito (FEste ni sprejel nobenega izgovora. Ario sto me je pise.1 slartko-kislo pismo, češ, ako mislite, da ste ai kupili sužnja sa 75 kron na le*o, 9e bridko motite. ?o je bil prelom. Kardinala je čez nekaj časa nadomestil njegov brat AMonso, vojvoda Perrareki. To je bilo prav iti pravično, kajti Arioeto se je bil že dvakrat sijajno postavil, ob-iskavši kot poslanik papeža Julija II. Na drugem posetu pa toliko, da ga siloviti papež. tačas hud na Perrarske, ni dal obgla-viti. Zbog denarne stiske je prevzel kooii-sarstvo v divji hribovski pokrajini na Ape-ninih, kjer je tri leta dobro upravljal, se bojeval z razbojniki, vajenimi nedostopnih krajev Ob spopadu z njimi so ga baje nekoč ujeli rokovnjači. Njih poglavar pa, brž ko je sprevided, da stoji pred njim awtor >Orl«md» Fwrio»a<, ni vedel, kako M se opravičil, ter ga je takoj izpustil * četudi uri bîl lcdo ve koliko zadovoljen s svojim namestništvom, vendar ni maral siprejeti poslanstva pri papežu Elementu VII., ki je prvi prenesel sveto stolioo T Avignon. Ostal je rajši v Ferrari, kjer je pfeal komedije, jih uprizarjal im zidal gledališče. Obenem je pilil »Besnega Rolao-da<, ki pa je izšel šele leto dni pred njegovo smrtjo. Aikopr&v so ga sodobniki čisftali, je -*ee-dair Ariosto živel in preminul skoraj r uboštva. Edino priznalno nagrado mu je LODOVICO ARIOSTO Po »bare« tMilmrawi naklonila markiza Vasto, toda tistih 100 kron na leto je užival kaj malo časa. Nekateri zgodovinarji poročajo, da je Karel V. posvetil Ariosta v »prvaka pesnikov«, a dokazi za to se dosihkrat niso na-Sli. Gabrijel, njegov brat, je mogoče najbolje opisal 'i^odovikov značaj: ljubezniv, skromen mož, malone brez vsega častihlepja. V Ariostovih satirah se razodeva čita-teiju neodvisnost pesnikovega duha. Nikoli si ni mogel misliti oženjenega ali samostanskega človeka. Vendar navzlic temu se je na stara leta oženil s Strozzijevo vdovo, z lepo Aleksandro. Latinski pisane pesnitve njegove so nborne v primeri s tistimi, ki so jih zlagali njegovi vrstniki: Vida, Fracastero, Sannazaro. Njegovi igrokazi, navdahnjeni po Plautu in Terenciju, so dosti živahnejši od liričnih osnutkov, izvirni in zanositi. Arioetova mojstrovina, Orlamrio Furioso,* nadaljuje Bojardovo viteško pesnitev Or-lando Innamorato. Veliko skupno dejanje, boji Karla Velikega proti saracenskemu kralju Agramantu, je samo na videz jedro, okoli katerega sé nizajo razkropljeni dogodki V ospredju stoje pustolovščine poedihih vitezov. V spajanju teh zastranic ' • četrti spev yOrlanda Furiosa« omenja slovensko morje (il тшг Schiavo, t j. Jadran) kakor Dante v V i c a h XXX S5—93, gl. DtSv. 1813 (176—176) po hrvatski >Omladiinit. aH epizod očituje Ariosto najvišjo umetnost Za tehtna vprašanja vsakdanjega življenja mu ni mar, mika ga le bolj domišljija. Pesnik sam ne veruje resno v bitnost srednjeveSke Viteške pravljice. Zato meša v pripoved ostroumno ironijo, ki razdira pravljični svet. Vendar ume zgrabiti čitatelja: primerjaj opis Zerbinove smrti, Izabeline tožbe, Rolandove blaznosti, ki izvira iz prehude strasti. Vpliv Besnečega Rolanda se kaže iz mnogoštevilnih prevodov V 50 letih po pesnikovi smrti je bil 12-krat prepesnjen v francoščino. Ni čudo, da so imena neka/-terih njegovih oseb postala občna: rodo-mont pomeni Francozu bahača, rodomontade = bahaštvo, sacripant = malopridnež. Cervantesov Don Quijote namigava nanj. Vsi odlični duhovi so se zanimali za to veledelo: Goethe, Voltaire, Walter Soott — nazvan severni Ariosto — se je nalašč učil italijanščine, da bi ga mogel čitati v izvirniku Lord Byron ga hvali v svoji »Prophecy oif Dante< Že pred njim ga je Spenser skušal prekositi v svoji znameniti »Fairie Queen«, ne da bi bil uspel. Kako pa gledajo nanj sodobniki? Bržkone ga še vedno jemljejo v roke, saj je v novejšem času doživel dokaj prevodov na razne jezike: latinski, španski, ruski, nemški, italijanska narečja Itd. Zase moram reči, da sem z užitkom predelal precej osmeric, ko me je lanskega avgusta slabo vreme poignalo za dva dni v planinsko kočo na Kredarici pod Triglavom. A. D. DNEVA NF DOVF NO&ENA №Ш CHARLES ANDLER Nedavno je na veke zatisnil oči ta pisatelj, filozof, profesor modroslovske fakultete v Parizu. L. 1910—11 sem hodil k njegovim predavanjem iz germanistike, za katero je porabil ves svoj čas, tako da so ga nekateri mladi prenapeteži — seveda po krivem — dolžffi germanofilstva in so ga drve l'«ti prej na Sorbom izžvižgali. Zla-std se je poglobil v nemške filozofe. Naj. tehrtmejlše njegovo delo razpravlja o Nietz-scheju. Roda se je v Sfarasibouirgu, na trgu z imenom železni mož. Iz »železne hiše« je L 1870. gledal prve ranjence, ki so jih nosili v mesto. Hkratu je videl požar v kiparskem muzeju in stolni ceitkvi. Ti žalostni dogodki so mu ostali trajno v sipo. minu. Srednje šole je dokončaj v Franciji, kjer so ga učili slavni učenjaki: Boutroux, G. Monod, H. Weill itd. Med součenci je imel dosti poznejših veličin; med temi »ka-cifci« (odSičnjaki) so bili n. pr. V. Delbos, filozof; P. Duhem, matematik evropskega slovesa; J. Bédier, slovstveni zgodovinar; E. Mâle, hîstorik verskega stavbarstva, GeeJI, ki je z mogočnim delom osvetlil ro. mansko Afriko, in drugi. V svojih »Spominih« omenja, kako je Romain Rolland dal igrati tovarišem v šoli svojo prekuou-ško dramo »Danton«. Potoval je po Nem_ čiji in Angliji, prvo knjigo je objavil 1891. o pri rodni filozofiji v Kantu. Največjo pozornost pa je vdbudila 1. 1913. njegova razprava Socialisme impérialiste en Allé, magne, kjer je pravilno napovedal, da nemški socializem ne bo držal svojih obljub. A. D. NAJNIŽJE TEMPERATURE NA ZEMLJI O najnižjih temperaturah, ki so mogoče na naši zemlji, so mnenja učenjakov še zmerom deljena. Znani polarni raziskovalec Sverdrap je objavil rezultate najnovej. ših merjenj, iz katerih se vidi. da je v krajih, ki leže v višini morske gladine, najnižja mogoča temperatura —70 stopinj. V večjih višinah so mogoče še nižje temperature. in Sicer je Sverdrup izračunal, da utegne zdrkniti živo srebro na 3000 m visokiilh gorah na osrednjem Groenlandu na 80 ali celo 90 stopinj pod ničlo. * Zgoraj levo: Ameriške vojne ladje r Hongr-koogu — Spodaj: »Prijateljska družina« Desno zgoraj: Pomlad na jugu — Spodaj: Princesa Teru, sedemletna hči japonskega cesarja, ob povratku s kratkega zleta na kolodvoru v Tokiu ZADNJI DAN JOSEPH COBKIE — PRE V. C V. KRISTAN Nekega dne, ko je bil Peter v šest in šestdesetem letu svojega življenja, mu - je obratni mojster _j izročil pismo. Bila je to štiridesetdnevna odpoved, ki je prekinila njegovo delovno razmerje s premogovno družbo. Še preden je pismo popolnoma odprl, je zdrsnilo iz njegovih trepetajočih rok, kajti-razširila se je že govorica, da bodo odpustili vse stare delavce. Peter je bil vdovec, njegova žena je umrla med nekim izprtjem. Živel je popolnoma sam zase in oskrboval si je vse sam, celo perilo. Bil je neizobražen človek, ki ni znal niti citati niti pisati. Nič drugega mu ni bilo mar razen njegovega dela. Delo, delo, delo, to so bile njegove edine misli, to je bil njegov edini pogovor. Več kakor trideset let je bil v istem položaju, deloval je pri uvozu v jašek, in razumel se je na svoje delo dobro. Bilo je to delo, ki je zahtevalo prisotnost duha in niti ne toliko težkega telesnega napora. Obratni mojster je menil, da bo družba naletela na precej težav, ko bo hotela izpopolniti njegovo mesto z odgovarjajočo delovno močjo. Toda od osrednjega ravnateljstva je prišel odlok, da je treba odpustiti vse ljudi, stare nad pet in šestdeset let. In tako so vrgli tudi Petra na kup žlindre ter med staro šaro. Peter ni bil strokovno organiziran delavec, on ni imel vere v take stvari in je menil samo, da povzročajo stavke, in njegova žena je vendar umrla med neko stavko! Umrla je, kakor je zatrjeval, zato, ker zaradi pomanjkanja denarja ni mogla nabaviti potrebnih živil. Strokov-ničarske funkcionarje je sovražil kakor strup. Samo oni so povzročali nezadovoljnost, oni sami so povzročali ogorčenost gospodarjev na vse delavce, če so bili v prekleti strokovni organizaciji ali ne. če bi hodili za njim, bi, kakor se je izrazil, vse skupaj z lastnimi rokami po-besil. Da res, bil je vdan služabnik svojih gospodarjev, ta naš Peter. Med tem ko so drugi godrnjali nad svojimi nizkimi mezdami, je dejal Peter, da bi bile lahko še slabše, vendar gotovo bi bile boljše, če bi delavci ne stavkali! In ni bilo dobro debatirati z njim. Če je slutil, da ga kdo duševno prekaša, je navadno izpljunil, vstal in odšel. Prav nikdar ni hotel verjeti, da so delodajalci brezsrčni in nečloveški Ko pa je držal črno na belem v rokah dokaz, kakšna je resnica, ko je videl podpis ravnatelja, a ga pač ni mogel prebrati, ni bil zmožen niti ene same besede. Med odmorom so imeli njegovi delovni tovariši dovolj dokazov, da mu zabrusijo resnico svojih starih argumentov v obraz, vendar Peter je sedel tu bled kot smrt, zadrževal je solze v očeh, ali oni niso imeli srca prepirati se z njim. Svojih iluzij oropani Peter je bil usmiljenja vreden pogled! Dnevi, ki so zdaj sledili, so se nra videli čisto neobičajni. Nikoli bi mu niti v sanjah ne prišlo na misel, da bi ga bilo mogoče vreči na cesto, in on je vedel dobro, da je predstavljal leta in leta na svojem mestu celega moža. Vendar mu je bilo nerazumljivo, kako se je moglo to zgoditi. Prav nikoli ni mogel razumeti, da bi njegovi gospodarji ravnali lahko tako podlo. Od česa pa naj živi? Pokojnina, ki bi jo dobil kot odpravnino, je zadoščala komaj za najemnino ! Najemnina! Zdaj se je domislil, da ga bodo morda še celo prisilili, prvič izprazniti hišo, v kateri je živel trideset let in več. Ali oni ga vendar ne bodo vrgli iz hiše, je rekel, sam pri sebi. Kam bi naj vendar šel? Ali v njegovem žepn je bilo prepričujoče pismo: »štirideset dni od danes«. Potem se je pojavila v njegovih mislih vizija velike, mrzle ječe, ubožnice. Ta misel ga je zasledovala noč in dan, in prvič v tridesetih letih je pozabil na svojo dolžnost. Košare so tresknile skozi mrežasta vrata in zdrknile v jašek. Jama je morala za ostanek delovne posade počivati. Ravnatelj je besnel nad Petrom. Preklinjal ga je z vsemi besedami, ki so mu prišle na miseL Peter je stal zadet v notranjost srca in se tresel. »Nezmožna, stara živina si ti, to si ti!«, in Peter je zrl na ravnatelja kot na svojo edino in zadnjo nado. Sklenil je, da ga obišče doma in se opraviči pri njem, in če bi moralo biti tako, je hotel pasti pred njim celo na kolena. Cele dneve se je pripravljal na to, kaj naj bi mu rekel. Pripravljen je bil, izvrševati svoje delo za znižano mezdo. To naj bi bila glavna točka njegove prošnje. Toda ravnatelj mu je v svoji jezi zadnjič rekel, da bi ga bili morali že davno vreči ven. Vedel je, da se bo zdaj to zgodilo in je menil, da bi bil Giese: V RUDNIKU za družbo predrag, če bi hotel delati celo «aatonj. Ta dan je pomenil nekaj let ▼ Petrovem življenju. Istega dne so dodelili Petru celo drugo delo, in mlad fant je prišel na Petrovo mesto ob uvozu v jašek. Peter je menil, da mladi fant stvari ne bo razumel, ali ko se je posada končala, je moral Peter izvedeti, da je bilo med to posado spravljenega na dan več premoga kot že leta sem. Drugič v svojem življenju se je Peter zjokal, prvič, ko je umrla njegova žena, drugič danes. Njegovi delovni tovariši so z njim so-čuvstvovali, morda celo preveč, kajti vse njihove psovke proti gospodarjem so ga delale še bolj divjega. Svetovali so mu, naj si stvari ne vzame preveč k srcu. Bil je zanj že čas, da počiva, zadosti dolgo je že garal. Pokojnina bi mu nudila košček mesa, in več si pa tudi ne more sa-služiti pri rudniku. »Jaz bi za boga hotel, da mi odpovedo,« je menil Willi, delavec, ki je bil blagoslovljen s polovico tucata otrok, *naj bom preklet, če bi mi srce tedaj počilo!« »Zdaj boš lahko zjutraj vsaj smrčal«, je rekel Tommy. »Vsako jutro boš lahko ležal. Vendar ti še prav za prav niti ne veš, kako je s teboj!« Ali Peter se ni smejal tej šali. Živel je samo za delo in si ni mogel predstavljati življenja brez dela. Ponoči je sedel k peči in premišljeval o preteklih letih, ko sta imela njegov ravnatelj in obratni mojster zanj vedno dovolj prijaznih besed. Potrebovali so ga, bili so nanj navezani, če je kdaj kako jutro zaspal, so poslali ponj na dom. Zdaj je to prešlo enkrat za vselej. Veseli bi bili, če bi prešlo že onih štirideset dni odpovednega roka, kajti njegovo delo ni bilo nič vredno, in delo so mu dali samo zato, da ustrežejo svojim obveznostim do njega. Bilo je štiridesetega dne odpovednega roka. Prvo, kar se je zgodilo tega dne, je bilo, da si je mladi fant, ki je rokoval na Petrovem mestu pri uvozu, zlomil nogo. Poklicali so Petra na mesto, ali nikjer ga niso mogli najti. Sel, ki so ga poslali za njim na dom, se je vrnil brez besed, z očmi polnimi groze. Ko je odprl nezaklenjena vrata in vstopil v notranjost hiše, je našel Petra mrzlega, obešenega pri vratih. LETALCI GRADE MESTO V DŽUNGLI Najčudovitejša zrakoplovna proga obstoja danes na otoku Novi Gvineji. Po svetovni vojni »i delita njeno ozemlje Velika Britanija in Holandska. L. 1927 so odkrili bogata ležišča zlata na britanskem ozemlju poleg naselbine Bulalo, blizu Wauja, 40 milj od obrežja zaliva Huoma. Železniško progo do ležišč zlata bi bilo treba zgraditi sikozi nepredorno džunglo in nato preko treh gorovij. Zato so sklenili vzpostaviti zrakoplovno zvezo. Prve poskuse so delali z lesenim enomotomim letalom, toda tropsko podnebje je škodilo temu stroju. Zato so naročili tri mogočna Junkersova kovinasta letala, z ameriškimi motorji tipa Hornet. V teku poldrugega leta so ta letala premesla preko džungle in gorovij najrazličnejše stvari: dva stroja, seveda demontirana v dele, katerih vsak tehta 1200 bon; material za vodno električno centralo za 4000 lcw; zračne kompresorje, parne stroje, dve mehanični žagi. avtomobile,, goseničarje itd., vsega skupaj nad 4000 ton. Prvo letalo je napravilo not 462-krat, drugo 458-krat, tretje pa 2^7-krat in to je preneslo 900 ton blaga To delo je bilo tem težje, ker ni pravih letališč, temveč moraio letak pristajati na majhnih močvirnatih poljih kjer raste gosta trava, ki jo mora številno moštvo neprestano kositi. To so seveda samo domači-ni, ki zahtevalo poleg pkče v denarju tudi plačo v blagu: žlice, sklede, odeje. Nekateri po prejemu teih zanje zelo dra-oocenih predmetov zibežijo, toda večina pošteno dela. SKOZI MAROŠKO PUSTINJO NA VISOKI ATLAS DR. OSKAR REJA NADALJEVANJE z Marakeša do vznožja Visokega Atlasa ni več daleč. V Marakešu stopiš v avtobus, ki ,___J te v dobrih treh urah prepelje do vasice Asni, zadnje kolikor toliko kulturne postojanke. Do sem še vodi gladko izpeljana cesta, od tu dalje pa preneha vsaka pot. Dalje v notranjost vodijo samo steze, po katerih jahajo domačini na osličkih in mulah. Asni leži že v višini 1000 m. Edino evropsko poslopje je hotel, ki pa je bolj podoben naši vaški gostilni. Tu se ustavljajo tujci, ki hočejo potovati dalje v gore. Od tu se ti tudi nudi prvi pogled na vso veličastno verigo glavnega grebena Visokega Atlasa. Za maroškega Francoza je Asni nekak Chamonix. Semkaj prihajajo tudi na letovišče, kajti v Asniju se že pozna bla-žilni vpliv hladnih noči. V poletnih mesecih je za nevajenega prišleca nekaj neznosnega tavati v opoldanskih urah po marakeških ulicah. Temperatura zraka doseže od 45 do 50 stopinj. Poleg tega je zrak zaradi oddaljenosti od morja tudi že izredno suh in zato težko prenosljiv. V Asniju pa je v jutranjih urah marsikdaj tudi že prav hladno. Cilj ekskurzije je bil prepotovati glavni greben Visokega Atlasa in doseči najvišji vrh, ki ga domačini imenujejo Tub-kal in ki doseže že znatno višino, 4165 m. V Marakešu smo "prebili samo eno noč v arabski čakalnici tamkajšnjega kolodvora, ki je zelo snažna in čista. V če-tverokotu se vrste štirje hodniki, ki so po tleh pokriti s snažnimi slamnatimi preprogami. Na teh smo tudi spali. Srednji prostor pa je nekako dvorišče brez strehe. Tu si je podjetni Arabec postavil čajarno, ki mu ob čakanju na odhode vlakov prav dobro nese. Po dobro prespani noči smo si naslednjega dne proti večeru najeli lastni avtobus, ki nas je prepeljal do Asnija, kamor smo dospeli pozno v noč in smo ukazali šoferju, da zavozi nekaj sto metrov izven kraja. Nismo se namreč hoteli izpostavljati radovednim domačinom, posebno še v nočnem času. Ustavili smo se na neki njivi pod oljkami. Tu smo iz-ložili prtljago in legli vsi okrog nje. Kmalu smo v svojih spalnih vrečah trdno zaspali. Jasna noč, svetla luna in neskončna množica nad vse lepih »maroških« zvezd ter »sladka« zavest, da spim daleč od domovine v tem nepoznanem kraju, mi bo ostala v spominu. Drugega dne je mrgolelo domačinov krog nas. V Marakešu smo vzeli Arabca Mohameda s seboj, ki je znal dobro francoski. Ta nam je sedaj posredoval pri domačinih, da smo dobili mule in osličke za prenos prtljage v notranjost BERBERSKA VAS v začetku doline Ued Mizan Atlasa. Po dolgem prerekanju smo se pogodili za ceno. Nekateri smo najeli osličke tudi zase za jahanje razmeroma poceni. Skuhali smo si še kakao na čisti vodi in se potem podali na pot. Predvidevali smo, da bo potovanje trajalo ves dan, preden dosežemo zadnjo gorsko vas »Arund«, našo postojanko, kjer smo si mislili postaviti svoj glavni stan s šotori. Ekskurzijo je vodil g. Frey, ki je na-domestoval prof. Brecht-Bergna. Ta je namreč odpotoval z drugo skupino eks-kurziantov, ki se je to leto odpravila v armenske gore v Prednjo Azijo. Odsotni profesor je našel v g. Freyu res svojega pravega namestnika. To je bil ideal voditelja mladinske odprave. Pri delu je bil povsod prvi, zjutraj prvi na nogah, zvečer se je vlegel zadnji k počitku. Na poti v notranjost Atlasa smo imeli priliko videti mnogo novega, tako v pri-rodnem, kakor v zgodovinskem in v narodopisnem oziru. Tudi Berberci so imeli nekdaj svojo še svobodno domovino dobro utrjeno z gradovi in trdnjavami, ki so pa danes le še ruševine. Domačini jih imenujejo »Kašba«. Tudi vegetacija je postajala bujnejša. Poleg oljčnih in kaktusovih gajev so se začele pojavljati tudi njivice s koruzo, kajti bili smo že Potovanje »ekskurzije« v .notranjost Atlasa ▼ območju, kjer izvirajo studenci in teko potoki. Potovali smo po dolini, ki naravnost vodi do najvišjega atlaškega vrha, Tubkala. Domačini jo imenujejo »Ued Mizan«. V vseh vaseh je naša karavana povsod vzbujala mnogo zanimanja, tako da so se radovedneži postavljali na terasaste strehe svojih bornih hišic, često imajo njih hišice samo po dva prostora, spodaj hlev, zgoraj pa stanovanje, kjer kuhajo in spijo. Terasa jim služi tudi za sušenje različnih poljskih pridelkov, pa tudi za moUtev. Zgornji prostor hišic je proti jugu odprt in brez stene, tako da se zdi gornji prostor kakor nekaka veranda. Pozimi sije v te verande prijetno sonce, poleti pa, ko je sonce premočno, zagradijo to odprtino z vejami. Na teh verandah opravljajo domačinke svoja dela. Bavijo se predvsem s tkanjem blaga iz domače volne. Domačinke so ničemurne kakor povsod po svetu. Lišpajo se rade, toda zelo primitivno. Kos žice ali pločevine jim popolnoma zadostuje za okras telesa. Tudi se rade barvajo in so v tem oziru beli nežni spol celo prekosile. Barvajo se z nekim zelenim ali vijoličastim barvilom, ki so ga same izumile, toda ne ustnic, temveč čelo, brado, lica, grlo in roke v podlehtju. Srečaš lepe in nelepe ter ni zdravo z njimi občevati, kajti kakor pravijo, so skoraj vse luetične. Poleg tega pa so tudi zelo nesnažne. Obleka moških in žensk je kaj primitivna. Telo jim pokriva nekaka tunika iz domače volne, na glavi nosijo ovit šal, na nogah nekake sandale iz usnja, ki so si ga tudi sami ustrojili. Mnogi pa hodijo tudi bosi. Seveda čim bolj smo prihajali v oddaljene kraje, tem bolj je bilo vse preprosto, stavbe, orodje, obleka in obdelovanje polja. / Dolina se je zmerom bolj dvigala in postajala tesna, kajti slednja vas Arund leži že v višini 2000 m. Zaradi pomanjkanja horizontalnega prostora, so si zgradili polja in njivice, stopnjevito, ene nad drugimi. Pri tem je najbolj zanimivo, na kako pameten način so si uredili umetno namakanje. Koruza uspeva poleti in prav tedaj v teh krajih najbolj primanjkuje dežja. Nad najvišjo njivo so umetno izpeljali potok, iz katerega vsak dan proti večeru spuste v posameznih odsekih vodo po njivah navzdol. Voda DOMAČINKE teče potem po zato nalašč pripravljenih jarkih, dokler ne doseže najnižje ležeče njive. Čim višje smo se vzpenjali, tem bolj se je spreminjala tudi rastlinska odeja pokrajine. Oljke in kaktusi so popolnoma prenehali. Tem bolj pa so se pričele pojavljati ciprese, od sadnega drevja pa sem opazil edino orehe. Teh imajo pa res dosti. Skoraj vsaka višje ležeča vasica je skrita v orehovem vejevju. Tudi navadna travniška trava je ponehovala, zato pa se je tem bolj pričelo pojavljati neko nizko bodeče, travnato grmičevje, na katerega je bilo zelo neprijetno vsesti se ali pa se ga z roko dotakniti. Proti večeru je karavana končno dosegla svoj cilj, zadnjo gorsko vas Arund, kjer smo si uredili svoj tabor s šotori. (DALJE) NEBOTIČNIKI V RASTLINSTVU i ebotičniki so dandanašnji ve» lika moda v stavbarstvu. Ves ^ svet strmi nad orjaškimi stav* __- bami Američanov, ki so videti neomejene v višini. Tudi stari svet se poskuša na tem polju, toda nasproti ameriškim rekordnim zgradbam so to le medle sence. Tamkaj poganjajo iz tal stolpi omotične višine in drzno raz= peti loki se vzpenjajo med bregovi ši« rokih voda. Vse to je delo človeškega razuma in rok. Številke in formule pa mogočni stroji pomagajo pri gradnji. Če upoštevamo vse pripomočke, ki si jih je človek pripravil za te vrste dela, potem doseženi uspehi še ne po« menijo tako mnogo, ako jih primerja» mo z zgradbami narave, ki so nareje« ne z dokaj primitivnejšimi sredstvi. Zlasti velja to za stavbarske umotvore narave v kraljestvu rastlinstva. Dana« šnji rnženjerji se sicer dobro razume« jo na svojo stroko, ali od narave bi se vzlic temu lahko še marsikaj na« učili. V marsičem je narava še zmerom neprekosljiva. Vzemimo na primer eno samo bilko h žitnega morja: Visoko je pognala i z tal, in poletje jo je obtežilo z breme« nom polnega klasa, pod katerim se ši« bi v valovih vetra. Začudo velike sile prenese drobna žitna bilka. Je pa tudi zgrajena iz snovi, ki je izredno trdna in žilava. Samo dober material pa se« veda še ne bi zadostoval, če bi ne bil tudi prav izrabljen. Narava pa je dala bilki smotern prerez, jo okrepila s ko« lenci in prečnimi stenami ter obdala nežne, mehke dele z listnatimi tulci. Le na ta način je mogoče, da se samo 4 mm debela bilka s pol milimetra de« belimi stenami vzpne poldrufi meter visoko. Razmerie, debeline bilke proti njeni višini ie kakor 1 : 375 Na vrhu te sloke konstrukcije pa sedi še klas, ki utegne biti pet do desetkrat težji od bilke. Če iščemo nekaj sličnega v naši tehniki, nas bo nemara najprvo zvabil k primerianiu visok tovarniški dimnik Primerjanje bilke in dimnika je porazno za delo človeških rok. Sred« nji premer 50 m visokega dimnika zna» ša najmanj 3 m, kar daje razmerje širine proti višini 1 : 16. V primeri z dvajsetkrat večjimi številkami, ki jih je dosegla narava, je to kaj skromen rezultat. Če bi znali naši mojstri enako spretno graditi, potlej bi moral biti tisti dimnik najmanj 1000 m visok in še bi ga lahko na vrhu obremenili z desetkratno lastno težo. V navalu ve« tra bi se moral pripogniti do tal in se v zatišju spet vzravnati v navpično lego. To so zahteve, ki si jih niti pred« stavljati ne upamo, dasi se dan na dan izpolnjujejo v naravi. Ali travnata bilka je le majhen urno« tvor v primeri z drugimi velikimi za» stopniki svoje vrste, kakor so n. pr. trs, bambus, sladkorni trs in drugi. Pa niti ne bi bilo treba proučevati baš te vrste rastlin, ako bi hoteli spoznati graditeljsko spretnost narave. Nič manjša tehniška mojstrovina ni ste» belce skromne mrtve koprive, dasi je konstruirano na popolnoma drugačen način. Tu je prerez stebelca kvadra» tičen, na vseh štirih robovih okrepljen z okroglimi nabreklinami. Tudi stene so navzven obokane, kar daje stebel» cu še posebno odpornost proti upo* gibu. Ta prerez močno spominja na današnje moderne konstrukcije iz va» lovite pločevine. Stebelce je votlo in okroglo na znotraj kakor pri travah, ker so baš srednje plasti najmanj iz» postavljene vnanjim silam. Vendar pa je okrog tega prostora še enkrat v manjšem merilu ponovljena konstruk* cija iz »valovite pločevine«, tako da je stebelce dvojno močno ali dokaj bolj prožno, kakor če bi bile samo vnanje stene dvakrat močnejše. Tudi ostali deli so tako premišljeno izoblikovani, da tej naravni visoki stavbi, ki jo predstavlja stebelce mrtve koprive, ni česa oporekati. Majhne rastline je treba posebej študirati, da se nam odkrije njih ge» nialni ustroj Pri drevesu tega ni več treba. Drevesa so tako dovršeni narav» ni nebotičniki, da jim tudi najspret» nejši konstrukter še zdaleka ni dora» stel. Že samo drevesno deblo mora vzdrževati velikanski pritisk vetra, ki utegne doseči v izjemnih prilikah mn<* go kilogramov na vsak kvadratni cen» timeter. Vrhu tega pa mora deblo še dajati oporo mogočni krošnji. Les sam (kot snov) ne bi bil kos temu breme» nu, če bi ne bila njegova gmota tako spretno porazdeljena, da lahko pre» streza vse vrste mehaničnih sil. Pri drevju je še bolj dosledno izvè» deno načelo obročastega okreplenja debla kakor pri travnatih bilkah. Let» ne, ki jih lahko opazujemo na prežaga» nih deblih, niso nič drugega nego pre» .rezi valjev različno velikih premerov, ki so nekako vtaknjeni drug v druge» ga okrog istega središča. Razen tega je deblo pri tleh oprto z več rebri, močnimi nabreklinami, ki se proti vr= hu zožujejo. Stare cerkve kakor tudi moderna visoka poslopja kažejo sko» raj popolnoma slične opornike. Visoke stavbe v rastlinstvu ne zmo» rejo samo rekordne višine glede na prerez in na malenkostno množino materiala iz katerega so zgrajene, am» pak hkrati nosijo na vrhu še precej» šnie breme, bodisi krošnjo, cvet ali sad. ki silno obtežuje celo konstruk» Lipp: ZVONČICE (lesorez) cijo. Sicer tudi naši nebotičniki dose» žejo precejšnjo višino, ali vrh mora biti zmerom prost,, ker bi morali dru» gače že vnaprej računati, da smo jih postavili na pesek. Glavni vzrok, da je tukaj narava močnejša od nas, so temelji Visoka stavba je nemogoča brez močnih temeljev in te ume nara» va mojstrsko polagati. Drevo si se* veda ne more pripravljati betona, ki tako izvrstno služi našim gradbenikom. Vse snovi, s katerimi lahko gradi rast» lina, so razmeroma lahke in razen tega mora še prav štedljivo ravnati ž njimi. Zaradi tega si rastlina z množino ne more dosti pomagati, tem bolj pa s ka» kovostjo in spretnostjo. Drevo požene v zemljo celo mrežo korenin in koreninic, ki strnejo velik kos tal v eno samo trdno in dobro se« dečo klado, na katero lahko pritiska z vso svojo težo in prenaša nanjo vse sile, ki ga poskušajo podreti. Vrsto sličnih primerov bi lahko na* daljevali v nedogled. Toda že teh ne» kaj dokazuje, da je narava tudi na področju visokih stavb neprekosljiv mojster, neizčrpna zakladnica korist» nih dognanj in izkušenj, iz katere lah» ko človek na veke zajema za svoje po» trebe. ' Qn) DVANAJST NAJBOLJŠIH ROMANOV Naslov književne poizvedbe, ki ni sicer nov, a je vedno še privlačen. Angleški obzornik »The Book vVindow«, kar bi se lahko prevedlo: »Knjigarskt izložba«, se ga je na novo lotil. Med drugimi sta dobila tako vprašanje H. G. Wells in Bernard Shaw. »Knjig ne maram urejati po kategorijah in povedati potem, katera je največja oziroma najmanjša«, piše Wells. »Stvar se mi zdi taka, kakor če bi kdo hotel vedeti, katero bitje je veledelo narave: rovka (hrčlca) ali slon, cedra ali vijolica.« Slično se izraža Shaw. »To je uerešlji\ zadatek. Nihče ni prebral vseh knjig, nihče al prečita! vseh romanov; zato morete dobiti od onih, ki odgovarjajo, zgolj mnenje o tistih romanih, katere dobro poznajo ali se jih vsaj kolikor toliko spominjajo. Navzlic temu pa je pisec »Obrti gospe Warrenove« zbra) tale seznam: Don Quijote, Robinson Crusoe, Tom Jones, župnik Wakefieldski, Manon, Ivanhoe, Rob Roy, Ma. Dorrit, Kandid, Gulliverova potovanja, Romarjev pot, Siromaki (V. Hugo), Tisoč in ena noč. Ko je tako razkril svoje miljence, < лје Shaw: »Evo jih 13 namesto 12 ... a najti bi mogli še dvanajsterico drugih, nič manj pomembnih.« Na;' dodam, da je pred leti Well: navede) med 6 lajboljšimi romano-pisri 2 Rusa. 2 A.ngležF (vmes eden poljskega pokolenja), 2 Francoza. fk) NAJSEVERNEJŠA VAS NA SVETU lavcev, enega gradbenika, 300 ton gradbenega materiala in celo grmado živil, obleke in drugih stvari. Iztovorjenje vseh teh stvari je bilo zelo težavno, ker jim je nedostajalo žerjava. Ko je Mo vse na kopnem, je »Maligin« odplul, potem ko so se zmenili, da se vrne po šestih tednih po delavce in jih odpelje v Arhan-gelsk. Takoj nato sc se pričela dela na suhem. Najprvo so postavili opazovalnico la v življenju te najsevernejše naselbine sveta veliko vlogo. »Moja prva kopel na severnem tečaju,« piše dr. Scholz, »je bila zame cel dogodek. Po več mož se zapre v majhno, zelo segreto sobo, vsak se postavi pred svoj umivalnik in se temeljito namili, Nato drug drugemu odrgne hrbet. Ko se je vsak tako dobro umil s toplo vodo, stopi pod mrzlo prho in se nato osuši z rjuho. Potem se obleče v volneno obleko Zgoraj: Pogled na »vas«. Glavno poslopje je v sredi, brezžična postaja na desni, kopalnica in skladišče na levi. Zemlja v daljavi na desni je Rubinasta peč. Spodaj: Člani odprave se vračajo z ubitim tjulnom. r. Jbachim Scholz, član ruske odprave na Hookerjevem otoku (Nansenova dežela), ki jo vodi __ prof. Papanin, je pred kratkim poslal prvo poročilo o življenju in delovanju odprave. Raziskovalce je pripeljal do otoka ob kancu lanskega juMja sloviti ledoiomi-lec »Maligin«, obenem je izkrcal 20 de- za ozračno elektriko. V petih dneh je bila v glavnem dogotovljena, manjkala je samo še streha, pri kateri je začel delo ovirati dež. Navzlic temu je nastala v kratkem času na otoku cela vas z dvema stanovanjskima zgradbama, meteorološko opazovalnico, magnetično opazovalnico, lopo za letalo, brezžično oddajno postajo in kopalnico, ki je ime- in kožuhovino, se odpravi v teku do glavnega poslopja, tam nekaj malega použi-je in leže v posteljo,« Odprava je preskrbljena s precejšnjo čredo: imela je kakšno stotino polarnih psov, deset prašičev, osem krav, petelina s kokošmi in dva mlada severna medveda. Ena izmed krav je vrgla kmalu po svojem prihodu teleta, tako da je odprava imela dovolj mleka. Za nesrečo je »Maligin« ob svojem povratku pozabil pripeljati krme, zato so morali ostalih sedem krav zaklati. V dnevih brez megle so živali spustih na prosto. V teh deželah ne moreš iz hiše brez orožja, kajti na vsak korak se utegneš srečati s severnim medvedom. Dr. Scholz se je sam prepričal o tem. Sedel je mirno v svojem laboratoriju pri delu, ko je odjeknil pred vrati strel. Severni medved je bil priplaval na ledeni kladi do obrežja, stopil na suho in se približal naselbini na petdeset korakov, ne da bi psi zalajali. Med majhnim izletom na Rubinasto peč pred otokom je odprava našla steklenico, ki jo je bila tam ostavila eks-pedicija Sedova 1. 1914. V steklenici je bil listek s poročilom, kar je bila velika senzacija v tej veliki samoti. Najčudovitejši ozračni pojav je v teh krajih tečajni soj. Človeku se dozdeva, da prisostvuje stvarjenju novega sveta, in razume popolnoma ves vabeči vpliv, M ga imajo tečajna ozemlja na mnoge, n. pr. na Pavla Wegenerja. To je nevaren čar. Človeka, M stopi iz hiše, spremljajo povsod psi. Vsak pes se naveže na določenega človeka. Tudi dr. Scholz je imel takšno telesno stražo. Pes je zvesto čuval pred vrati njegovega magnetskega laboratorija, kadar je učenjak v njem delal. V zahvalo je dobila žival vsak večer obilen kos mesa, ki ga je požrla s čudovito naglico. Poleti sta se preostala krava in nje tele pasla na prostem. V tej deželi je nenavaden prizor tele, ki skače in teka po pašniku. Psi so lajajoči gledalci okoli tega prizora, če se kateri pripravlja, da bi napadel mlado žival, se krava s sklonjeno glavo zakadi vanj in ga spravi v beg. Eden izmed obeh severnih medvedkov je zbolel na želodcu. V skrbni negi eks-pedicijskega člana Leonova je kmalu ozdravel in se je zelo navezal na ljudi. Drugi medvedek pa je bil bolj nedostopen. Nekega dne se je zasidral pred otokom parnik »Smolni« in moštvo je stopilo na kopno. Sledil je banket, na katerem je bilo mnogo whiskyja, Ta whisky je imel svojo zgodovino. V Rudolfo-vi deželi, kjer se je pripravljala na pre-zimovanje ekspedicija štirih Rusov, je pred dolgim časom prebil celo leto neki Američan. Založil se je bil prav po knežje z živili in drugimi dobrotami. V njegovem bivališču je bila posebno ogromna zaloga whiskyja. Rusi so našili še velike množine vsega dobrega. Parnik je dober del whiskyja ostavil ljudem na Hookerjevem otoku. Whisky je bil izvrsten. Iz Američanovih zalog so podedovali nadalje še precejšnje količine mesnih konserv in kondeaziranega mleka. ((ki) BOS Geisaler: TOVARNIŠKI DIMNIKI (lesorez). OŽIVILI V D2UNCLI FRANK fcU C K 18. POGLAVJE BOJ S PLJUVAJOCO KOBRO L epega pomladanskega večera sva se razgovarjala na znameniti verandi hotela Raffles v Singajporu s prijateljem Joe Winterjern. Bil je zelo pripraven prostor, kajti veranda hotela Raffles je družabno središče Singapora, a Singapour je središče vsega, kar se dogaiia v Zedinjenih malajskih državah in v malajski morski ožini. Joe Winter je bil ravnatelj velikih plantaž kavčuka kakih 50 milj severno Singapora. Pred kratkim sem mu poklonil majhen dar — psa airdalske pasme. ki sem ga pravkar pripeljal iz Amerike. .Vsak gospodar na velikem posestvu ši želi imeti vsaj enega dobrega psa pri sebi. Običajna vrsta psov je neka ničvredna mešanica, zato je Joe s tem večjim veseljem sprejel ljubkega in pametnega Bunkija, s katerim sta kmalu postala neločljiva prijatelja. Zaradi tega je tudi moj prijatelj darilo previsoko cenil in je mislil, da je vse, kar je storil za mene, bilo še vedno premalo. Joe me je nagnjen nad čašioo whi-skyja obdolži, da sem nedružabno bitje in slab trgovec obenem. Utemeljeval je svoje očitke s tem, da je minilo že več tednov, odkar sem ga obiskal ^na njegovem posestvu. Ce se že hočem odreči okusni in slastno pripravljeni domači hrani — Joe ie imel enegà najboljših kuharjev na vzhodu — je vse prav in dobro. Vsak človek ima pravico, da postopa kruto s svojim želodcem če hoče. Toda noben pošten človek nima pravice zanemarjati svojega posla in če nisem znal izrabiti dejstva, da je njegovo podietje zda i čistilo novih tisoč oralov dižungtle. da napravi tam polja za nridelovanie kavčuka, tedaj..., »Nisem vedel, da ste že začeli s tem delom.« sem mu segel v besedo. Spomnil sem se pa. da se je Joejevo podjetje že dolgo časa bavilo z mislijo, da podere še en velik predel goste džungle. .Joe mi je spet očital, da ne vem, kaj se godi okrog mene. Njegovo podjetje, mi je pravil, se je pred kratkim pogodita z nekim zakupcem, ki je bil posebno izvežban v krčenju in čiščenju džungle in še vedno je osemdeset drvarjev na delu pri podiranju in odstranjevanju velikih dreves in gostega grmičevja. »Pridite k meni s svoiiimi dečki za kak teden Buck in če ne ujamete kakih posebnih in redkih primerkov živali, bo samo vaša krivda.« Lovec in zbiralec divjih živali je zmerom posebno srečen, če miu je dana prilika slediti vrzeli, ki jo krčijo drvarji v gosto z divu'im življenjem prekipevajočo džunglo. Ti kraji johorske divjine so pa še posebno polni živali, ki bi si jih rad prilivil. Tod je dom rafiiia, najlepše vrste veverice, živalce, kode glava in zadnji del trupla je žametasto Črn, prednje noge bele kot sneg, trebušček pa rdeč kot kri. Tukaj je najti tudi be-lorokega gibona in bit-uronga, znanega običajno pod 'imenom medvedlja mačka, medarja, ježevca, zeleno gozdno jerebico z rdečim grebenom, ogromne udave, posebne vrste drevesnih kač z rumenimi progami in črno kobro, imenovano pljuvajoča kobra ter še druge zanimive vrste. Imel sem stalno naročila za vse te živali. Od naštetih vrst bi si posebno rad pridobil vsaj en lep primerek pljuvajoče kobre, strašnega demona, znanega po vsem vzhodu kot nepomirlu'i-vega nasprotnika vseh živih bitij. Samo dajte ji priliko in plačilo vašega srečanja s tem ogabnim plazilcem vam bosta dva mala brizga smrtonosnega strupa aimbri podobne barve v vaše oči. Vedno jih požene proti očem svoje žrtve in svoj cillj tudi z neverjetno spretnostjo zadene na razdaljo enega do petih čevljev. V Indiji in na Malajlskem kroži vse polno nasprotujočih si pripovedk, kad se vam zgodi, če zadene strup vaše oči. Neki trde, da človek hipoma oslepi in trajno izgubi vid. Drugi zatrjujejo, da je slepota samo začasna, tretji hočejo vedeti da vam je smrt neizogibna, če imate najmanjšo ranico pri očeh, kjer vas je zadela strašna tekočina. Slednjič so pa še taki nepopustljivi vsevedneži, ki vam povedo, da ali imate ald nimate ranico, utrniti boste. V dolgih letih svojega bivanja na Malajskem polotoku sem pretresal vse te raiztfične .povesti m prišel sem polagoma do prepričanja, da s« strup pljuvajoče kobre bistveno ne razlikuje od onega drugih vrst kobre. Ce pride na kak način v krvni obtok, tedaj povzroči smrt in najmanjša brazgotina ali rana na koži mu omogoči prodor v tek). Ce pa ni bilo nikake rane ali odngnitve, tedaj deluje samo kot dražilo, ki bo verjetno povzročalo prav neprijetne bolečine na taki občutljivi kožici, kot pokriva oko, katerega zle posledice bodo pa najbrž minule. Svojih teorij nisem k sreči preizkusi na nobeni kobri, kar sem jih dotlej pripeljal v Ameriko in imel sem tudi namen sukati se tako previdno okrog njih, da bom šel skoKaj mislite z...« je zakričal. Ni smatral za potrebno končati stavka. če ljudje nočejo odvaliti debla in očividno tudi niso imeli nobene posebne želje priti tako blizu strupenjače — tedaj bo ubil kačo sam, saj je gledal njen rep izpod drevesa. Stopil je tako blizu, da bi lahko udaril, stisnil je krep-keje težko gorjačo in jo dvignil nad glavo. Pograbil sem ga za roko in mu izvili palico. Z žarečimi očmi me je Joe vprašaj zakaj branim zoperno stvar, ki mu je oslepila psa. »Prepustite kačo meni Joe,« sem rekel. »Vem, kako je treba postopati s to golaznijo. Poglejte rajši za psom. Mogoče ga še lahko rešite !t DALJE JOÛPYIUCHT BY KINO FEATURES SYNDICATS] Človek in dom KAJ NAREDIMO IZ ZABOJEV Lep, snažen zaboj me zmerom razveseli, kadar ga, dobim v hišo, včasi celo bolj kakor njegova vsebina: Takoj preudarim, kaj lahko postane iz njega Ne stane tako rekoč nič in poleg tega ga lahko preuredim z malimi sredstvi v prav ličen in koristen del stanovanjske opreme. Zaboj, ki meri v višino približno 80 cm, širino vsaj 70 m globino 50 cm, se da prirediti v prav ličen umivalnik. (Slika 1.) Ko ga dobim, ga predvsem oribam in izmijem. Ko se posuši, ga z grobim steklastim papirjem zgla. dim, nato pa preličim z lakom kakršnekoli barve, ki mi k ostalemu pohištvu najbolj ustreza. Znotraj ga prelepim s papirjem, in sicer najprej s časoipisnim, nato pa s či- stim belim. Na gornjo vmanjio ploščo pogrnem povoščeno platno rožnate, svetle barve ali imitacijo marmorja. Spredaj pred odprtino naredim zastorček iz belega ali rožnatega blaga. Na zgornjo ploščo namestim uimivalno skledo, vrč za vodo in druge umivalme potrebščine. Spodaj v odprtino pod z&storčkom namestim eno ali tudi dve polici, in hrannim na zgornji obutev, na sipodinjio pa odlagam umazano perilo do pri. hodinje žehte. Slika šit. 2 kaže, kako večji zaboj preuredimo v omarico za otroško sobo. Dve prečni polici, ena zgoraj, druga spodaj, ki razdeljujeta prostor v omari, služita zgornja za odllaganje klobukov in čepic, spodnja za hranitev obutve, srednji prostor za obešanje obleke. Ns.mestu vrat namestimo tudi na to lahko naguban zastorček iz rožnatega blaga. Tako omaro od zunaj pre-pleskamo, od znotraj pretapeoiramo z belim debelejšim papirjem, da je snažno in izgleda tudi lepo. Tako omarico se naredi tudi otrokom za shranjevanje igrač ali šol_ skih potrebščin. Ozke, dolge zaboje preuredimo v praktično omarico ali polico za kuhinjo ali shrambo. (Slika 3.) Prepleskamo jo in provlečemo s papirjem, namestimo vanjo primemo množino polic, ki Jih pridobimo iz pokrova. Police pregrnemo z belim papirjem. Vnanjo gornjo stran pokrijemo s povoščenim platnom aM pa s preprostim vezenim prtičem in namestimo v kuhinji nanjo skodelice za kavo ali preprosto vazo s cvetlicami ali karkoli, ki povzdiguje domačnost in lepoto. Enak zaboj postavljen namesto pokonci, podolž, da izgleda kakor skrinja, nam prihaja v kuhinji ali predsobi za več namenov. Če ga namestimo v bližino štedilnika, hranimo v njem dirva in premog, njegov pokrov pokrijemo s povoščenim platnom in nam nudi obenem pri. jeten sedež. Primeren zabojiček namestimo V kuhinji, lahko tudi med okno in hranimo v njem šivalne ali snažilne potrebščine. V vsakem gospodinjstvu je potrebnih nešteto malih in velikih predmetov, kii jih radi umaknemo v kraj, čim jih odirabimo, da je kuhinja bolj pospravljena in v redu. Marsikatera gospodinja ima v kuhinji tudi šivalni, stroj, bodisi, ker nima drugod pravega prostora ali ker ji je v kuhinji najbolj pri roki. Toda v kuhinji je sopara, ki je kovini kvarna, da v kratkem času porjavijo celo poniklanii deli. Iz primerno velikega zaboja se pripravi za šivalni stroj lahko nekaka omarica, da se ga, čim se ga odrabi, porine vanjo in tako kolikor možino' ubrani pred vplivom sopare. Zaboju se izbije ena stranica in pokrov, tako da Ima le tiri strani. To je steno zadaj, dve steni na vsaki strani in na vrhu. Biti mora breiz dina, da se sitiroj lahik» v zaboj porine, spredaj pa se tudi naredi premakljiv nabran zastorček. Na vrhnjo desko pogrnemo prtič in namestimo tja košarico ali škatlo s šivalnimi potrebščinami in lonček s cvetjem. Kajlti povsod glejmo, da učinkuje vsaka reč tudi estetično. Le za en namen leseni zabojički v gospodinjstvu niso kar nič priikiadeii in vendar jih marsikatera gospodinja uporablja, to je za odlaganje smeti in kuhinjiskih odpadkov. Lesen zaboj se s tem hitiro osimrra-di in razširja neprijeten diuh po veem stanovanju., tudi če je izpraanjen, kajlti smrad odpadkov se zaje v les in ga ni mogoče z nobeno sitivarjo izmiti in odstraniti. Če ho. čemo zabojiček rabiti v tak namein, ga moramo dati kleparju, da g^. prevleče s pločevin©, katero je lažje iamiti in osmažiti in je varneje odlagati tudi pepel vanj. Toda s tem postane zaboj zelo težak, zato je za smeti iin sMčrno najbolj primerna lahka ci-nasta posoda, ki jo-z lahkoto osmažiimo in izanijeimio. Giese: DEŽ ав \ л n as PROBLEM 18 Dr. E. Zepler, Berlin četrta nagrada »Leipzig-er Tageiblafcta« 1924 abcdefgfa Mat v diveh potezah CARO KANNOVA OTVORITEV Igrano na božičnem turnirja 1932 v Hastingsu Črni: S. Flohr c7—c6 d7—d5 c6 : d5 a7—a6!? Beli: L. Steiner 1. e2—e4 2. c2—c4 3. c4 : d5 4. e4 : d5 Na tem mestu čisto novo. črni se izogne varianti 4. ... Sf6 5. Lb5+, Ld7 6. Lc4, ki je za belega ugodna. Vrednost te novota-rije pa je dvomljiva. Za razvoj črnih sil s tem ni bilo ničesar storjenega, pozicijska slabost na b6 pa je jasha. 5. Ddl—b3 Sg8—f6 6. Sbl—c3 Sb8—d7 7. Lfl—b2 g7—g6 8. d2—d4 .... Tu bi morda nedolžno izgledajoča poteza d2—d3 z nadaljevanjem Lcl—e3 pokazala Slabost črnih polj v črnem taboru. ,8..........Lf8—g7 9. Le2—f3 O—O 10. Sgl—e2 Sf6—e8 11. a2—a4 Se8—d6 12. 0—0 b7—b6 13. Sc3—e4 .... Namen te zamenjave ni prav razumljiv. S 13. Lf4 dobi beli boljSo igro. 13..........Sd6 : e4 14. Lf3 : e4 Lc8—b7 15. Lcl—g5 Sd7—f6 Grozila je d5—d6. 16. Lg5:f6 «7:f6 Igrano s strateškim domislekom. Dozdevno si črni prav po nepotrebnem nar pravi dvojnega kmeta, vendar pridejo kmeti in e-črta na kraljevem krilu pozneje krepko do veljave. 17. Tal—el 18. Tel—c2 19. Le4—f3 20. Tfl—dl 21. g2—g3 22. Se2—c3 23. Tc2—e2 24. Te2 : e7 25. Sc3—a2 Dd8—d6 Ta8—d8 f6—f5 Tf8—e8 Te8—e7 Td8—e8 Lg7—f6 Te8 : e7 Beli hoče s konjem via b4 doseči zaže-ljeno točko c6. 2 5..........аб—a5 26. Db3—b5 .... Beli zasleduje s tem zgrešen načrt. Bolje bi bilo 25. Sc3, grozi Sb5 poleg d5—d6. 2 6..........h7—h5 27. b2—b4 h5—h4 Sedaj se Izkaže, da se b4 : a5 zaradi Dd6—a3 in nato sledeče izgube figure prav nič ne tiče. črni mirno nadaljuje svojo ob-koljevalno akcijo. 28. Lf3—g2 h4 : g3 29. h2 : g3 f5—f4 30. g3—g4 f4—f3 Tako se prične stvar majati. 31. Lg2 : f3 Dd6—£4 32. Db5—d3 Lf6 : d4 33. Dd3 : d4 Df4 . f3 34. Sa2—c3 a5 : b4 35. Dd4 : b4 Lb7 : d5 Flohr je dal sovražnemu plus-kmetu dovolj dolgo živeti, šele pri 35. potezi pade slabič, s tem pa se istočasno zruši tudi bela igra. Izguba kvalitete je neizogibna. 36. Sc3 : d5 37. Kgl—h2 38. Sd5—e3 39. Db4 : d6 40. Se3—c4 41. Sc4—e5 42. Se5—d7 43. g4—g5 Df3 : dl+ Te7—e6 Ddl—d6+ Tc6 : d6 Td6—c6 Te6—c3 Tc3—b3 f7—f5 Za g:f pride Kg8—f7. Črni osvobodi nato svojega konja in dobi zopet kmeta. Sledilo je še 44. Sd7—f6+, Kg8—f7. 45. Sf6— d5 Kf7—e6 47. Sf4 : g6 Tb3—bi 48. Kh2— g3 Tb4—g4+, 49. Kg3—f3 Tg4 : g5, 50. Sg6—f4, Tg5—gl 51. Sf4—d3, Tgl—al 52. Sd4—b2 Kd6—d5, 53. Kf3—f4 Kd5—d4 in beli je kapituliral, ker je njegov konj ujet. To je bila najboljša partija na hastin-škem turnirju. Reâitev problema 17 1. Lh4—f2 (sicer dobi črni z Lc3—d4 oiba kmeta na b6 in a7), Lc3—a5 2. e2—e4! Zanimivo je, da je mogoče dobiti to кооЛ_ nico le z žrtvovanjem vseh belih kmetov. Lhl:e4, 3. a7—a8D+!, L:a8 4. Ldl—e2+, Ka6—to7 5. Le2—f3+, Kfo7—a6, 6. b6—b7, L:to7, 7. Le2 mat. Za 5... Kb7—b8 pride 6. Lf2—g3+, Kc8, 7. b6—b7+, L:b7, 8. Lg4 mat.