IZ OBRTNIH DELAVNIC STARE LJUBLJANE
Stara srajca je spet moderna
Verjetno ni Ljubljančana, ki še ne bi zašel na Stari trg. Ko pa človek prime za kljuko na številki 11A in pogleda v popravljalnico oblačil Francke Virant, se prav hitro prepriča, da tudi ta kotiček prebivalcem našega mesta ni neznan.
V prijetnem prostoru se kar tare ljudi. Ene motijo predol-ge hlače, drugi niso zadovolj-ni s prekratkim krilom, ki jih povrhu tega še veže, tretji si želijo na svoji srajci krajši, modernejši ovratnik, četrti ne morejo na bele smučine, ker imajo pokvarjeno zadrgo na bundi... Želja na tisoče, stre-že pa jim en sam človek z veli-ko dobre volje in prijaznih be-sed.
»Seveda moraš biti nasme-jan, ustrežljiv in prijazen! Tu-di če si slabe volje ali te daje glavobol. Marsikdo je bolj že-ljan lepe besede kot ne vem česa. Stranki se je treba po-svetiti.«
Čista resnica, bo vsakdo izmed nas pritrdil, saj se v tr-govinah še prevečkrat sreča-mo z utrujenimi, naveličanimi in zdolgočasenimi prodajalci, za katere se nam včasih zazdi, da niti sami prav ne vedo, za-kaj so tam. In prav zato zna-mo še bolj ceniti tistega, ki že 18 let z veseljem postreže vsa-ko stranko.
Začetek te zgodbe, če ji lah-ko tako rečemo, pa sega še veliko let nazaj. Francka se je rodila v Rečici ob Savinji. Ko je v rojstnem kraju končala osnovno šolo, se je leta 1937
odpravila v Ljubljano. To so bili časi, ko je bilo pomemb-no, da je znalo dekle, ki se je hotelo omožiti, dobro gospo-dinjiti, zato se je vpisala v Krekovo višjo gospodinjsko šolo. Ko jo je končala, je spoz-nala krojača, s katerim se je nato poročila.
»Pri možu sem se izučila krojaških del. Imela sem smi-sel za to. Leta 1946 sva odprla krojaško delavnico na Gor-njem trgu, nato pa sva se pre-maknila v Šiško. Ker sem se želela osamosvojiti, sem leta 1965 odprla popravljalnico. Že takrat sem se lotila vseh moških del: oblek, hlač, vse-ga. Takoj sem se znašla pri novem delu. Moj oče je bil čevljarski mojster in tudi jaz
imam žilico za obrt, potrplje-nje do ljudi. Moj mož dobro opravlja svojo obrt, ni pa za trgovino prav zato, ker nima potrpljenja z ljudmi.«
Pred sedmimi leti sta zaprla delavnico v Šiški. Sedaj imata eno na Gornjem trgu.
»Ob delavnikih dela v njej mož, jaz pa pomagam, ko pri-dem domov, čez opoldan in zvečer. Ob sobotah delava oba. Priznati moram, da mi niti enkrat ni bilo žal odloči-tve pred osemnajstimi leti. Rada bi ostala med ljudmi in zato bom obrt držala, dokler bom zdrava. Če me ne bi vese-lila, bi šla že v pokoj. Leta že imam. Občino pa moram poh-valiti, zelo fer je do mene, ne sekirajo me, jaz sem pa tudi poštena. Kasneje, če bo vsaj eden od naju zdrav, bi delala še štiri ure na dan v delavnici, drugače bom prisiljena delo pustiti. Ampak Ijude me bodo pogrešali. Ko sem začela, so rekli: ,Hvala bogu, da se je nekdo tega spomnil!'«
Da ljudem primanjkuje ča-sa, da bi sami kaj naredili, je čisto res. Drži tudi, da se mo da in naš okus spreminjata in da danes trikrat premislimo, preden neko stvar odložimo na dno omare in jo »odpiše-mo«. Včasih bi se tudi sami lotili popravljanja in predelo-vanja, a ne znamo. In prav za-radi vsega tega popravljalnica na Starem trgu nikoli ni prazna.
»Zdaj največ popravljamo
ženske bluze: iz velikih ovrat-nikov delamo moderne, manj-še. Precej je raznega moderni-ziranja, krajšanja, daljšanja... Kljub strojem je še dosti stva-ri treba narediti na roke. Dela je veliko. Stranke prihajajo sem celo iz Splita, z Reke.«
Kdo bo nadaljeval delo Francke Virant?
»Z možem sva mislila, da bo delo prevzela hčerka. Pa ni šlo. Imava pa dvanajstletnega vnučka, ki zelo rad pomaga.«
Na mladih svet ostaja.
Milica Gojanović