TflfA
st la i

Izhaja 1. in 15. dne vsakega mesca, in veljd za celo leto 3 gold. SO kr., za pol leta 1 gold. 30 kr.
Tečaj V. V IJubljani 1. septembra 1865. List 1 7.
Zgubljena sreča.
Zarja sreče! Moje sveče Zgodaj svit odvzela si. Lica mila Si zakrila, Nikdar več te blizo ni.
Rama mi se Že precej je Butare privadila; Mirni, tihi So izdihi, Več ne gredo iz serca,
Pred spremljala	Da varljiva,
Si me, zala,	Zapeljiva
Naglo zdaj mi daš slovo;	Včasi si, pač dobro vem,
Serce poka,	Vence spletaš
In iz oka	In obetaš,
Solza lije za solz6.	Al doseči jih ne smem.
Tvoja jeza Sicer teza, Vendar meni je lehka. Po terpljenji, Po živenji Duša bo v nebo prišla.
Miroslav Turk.
Besedica staršem in srenjskim možem. #)
Kakor si kdo postelje, tako bo ležal.
Preg.
Vsako leto ima šteri letne čase, slehrn Čas pa pripravlja kme • tovavcu posebna dela, kterih brez odloga se poprijeti ter poredoma in marljivo zvrševati je tako silno potrebno, da bi mu sicer vsako še tako veliko pa prepozno prizadevanje ali le malo pridelka doneslo, ali še celo popolnoma brez sadu ostalo.
*) Iz „Letnega sporočila ipavske glavne šole".
Vredn.
Kdor hoče na primer v jeseni žitnice in hrame napolniti, ali vsaj toliko spraviti v nje, da bo sebe in svoje po zimi s tim lahko preživil, pa tudi z modrim hiševanjem vsem nenavadnim potrebam zadostoval, mora vinograde in polje že v prvem spomladanskem času umno in skrbno obdelovati pričeti in ravno tako v poletju pridno oskrbljevati ne jenjati.	.
Tudi naše življenje ima šteri clobe enake čveterim letnim časom. Pomladi podobna je otroška mladost, poletju leta mladenčev in deklin, jeseni enaka je moška doba, zimi pa starost in smrt. Kakor tam, tako tudi tu vrte se dobe nemudoma naprej in — prezreti ne smeš, ne zamuditi opravil, ki ti jih spomlad in poletje življenja določujete, ako hočeš v jeseni zadovoljen biti, v starosti pokojno živeti, in potem mimo, srečno umreti.
Ko dete zraste otrok, odpre se mu rajska spomladanska doba ter brž pričeti je na vse .strani ga odgojevati; in — ravno Vaš? šjarši, je ta glavni posel. Po lastni skušnji pa Vam je znano, da sami polja svojega nikakor niste v stanu obdelati; zdaj to, zdaj drugo primora Vas, privzeti si pomagavcev, naj vže velja, kar hoče, da le delo ne zastaja, temveč, da napreduje in da se še o pravem času konča. Nič manj jasno je pa tudi, da drazega polja, otro-čičev svojih, sami ne morete obdelovati, to je, jih odgojevati, kakor veleva dolžnost; tudi na to polje Vam drugi morajo na pomoč prihiteti, da se nič časa ne zamudi in otrokom škoda odvrne, ki bi se pozneje ali le težko, ali pa še celo ne popravila. Pomagavci pri izreji otročičev so Vam pa duhovni in svetni učeniki — in kraj, kjer težavno nalogo to zvršujejo, je šola, z Vašo pridnostjo prekrasno sezidano, „Veri in Omiki" posvečeno poslopje. Tii sem tedaj pošiljati morate jih — ali vže radi ali neradi, — da boste dolžnosti do njih res spolnovali in ne krivi prihodnje njihove nesreče, česar pa bil sem Vas vže ob času blagoslovljeni a šole živo opomnil. — Ne brez vzroka govoril sem tedaj pred dvema letoma o tem, kar šolsko obiskovanje od Vaše strani zadržuje, tudi ne tje v en dan lani Vam naznanil pripomočke, ki ga pospešujejo. — Kar pa sem govoril glede na vsakdanjo šolo ter Vam resno priporočal, vse to in še več velja tudi za nedeljsko, dasiravno marsi-kteri še vedno modruje rekoč: „čemu neki nedeljska šola, ko so otroci vže toliko let prej v vsakdanjo zastonj hodili?" Al tako govore le nevedneži, ob enem šolski nasprotniki; le tim je vsakdanja šola brez sadu in nedeljska od več kot peto kolo pri vozu; modrim in razumnim pa je nedeljska šola blažena odgojilnica za djansko
življenje; vredna, da jo slehra, ki blagostanja sebi in svojim želi, na vso moč podpira, in — ravno tega nektere prepričati—je glavni namen letošnjega šolskega sporočila.
Vsakdanji poduk je otroku do dvanajstega leta to, kar je pomlajeni zemlji v prvi spomladi sejatev in pridna roka. Osat in plevel ta rodila ti bo, ako je nisi redno oskrboval, osat in plevel rodil ti bo uni, ako si ga v nemar pušal. Pri vsem tem pa se poduk v vsakdanji šoli vender popolnoma ne zvrši, ampak postavi se tù le podlaga, na kteri gre pozneje v nedeljski nadaljevati. Kdor potemtakem svojemu otroku pot v to šolo zagraja, mu nareja neizrekljivo krivico, ker ga ne pusti do pripomočkov, s kterimi bi si zlajševal prihodnje življenje; in — če vže ostareli človek spoznati mora, da še ni popolnoma zučen, temveč, da ga skušnje od dne do dne bolj modre, koliko manj more se reči, da je otrok vsakdanjo šolo dovršivši dostojno izobražen, da poduka več ne potrebuje! Veliko koristnih vednost prisvojijo si otroci v vsakdanji šoli, al komu je neznano, kako lahko se vse to zopet pozabi, če se večkrat ne ponavlja; polagoma izpuhtelo bi jim iz glave vse, česar bili so se naučili, in tako bil bi ves čas zgubljen, ves trud zastonj. S pridnim ponovljanjem pa se pridobljene znanosti še le živo vtisnejo v spomin, in postanejo jim prava lastnina. Nedeljska šola je tedaj po-novljavnica, ki vtrjuje vže pridobljeno in — to je prva velika korist, ki učencem dohaja iz nje. Pa še več kot ponovljati je treba v nedeljski šoli. Slehrn učenik namreč vé, da marsikaj še tudi naj pridnišim učencem v vsakdanji šoli temno ostane, to gré torej uče-niku pojasnovati in pojasnjeno potem na djansko življenje, na vsakdanje potrebe obračati, ker bi sicer vednosti vse, še tako pridno ponovljene vender zopet le malo koristile. Koliko djanskih resnic vže iz kršanskega nauka ostane majhnim nerazumljivih, in o koliko rečeh se ne sme ne v vsakdanji šoli, ne v cerkvi govoriti, kar pa učenec pozneje vender le vediti mora! V vsem tem poduče se pa lahko v nedeljski šoli, jim kazaje izglede iz vsakdanjega življenja, kteri pa tudi bolj segajo v mlade srca, kakor le gole besede. Nič manj pojasnujejo in obračajo se v ponovljavnici tudi druge vednosti na vsakdanje potrebe, kakor: branje, pisanje in številjenje. Glede na branje prebirajo se koristne bukve, podučljivi časopisi, ki pospešujejo vsestransko dušno in telesno življenje, da se učenci vže tù popolnoma prepričajo koristi, ki po vednosti branja človeku priteka. Ravno tako v oziru pisanja in številjenja vadijo se tù otroci vsakoršnje v življenju potrebne liste in račune narejati, da je po
fe
vsem tem nedeljska šola ne samo ponovljavnica, ampak tudi pojas-nilnica in djanska šola. Nedeljski učenci se vadijo, bi nekako rekel, orodje v vsakdanji šoli pridobljeno brusiti in ga prav v življenju rabiti; in glejte, vže to je dovelj, ko bi nič druzega ne bilo, kar nedeljsko šolo priljubuje in kar razumnega urno prepriča, da je res potrebna in ne peto kolo pri vozu. — Toda ponovljavnica ima še vse kaj več storiti! Glejte, otroci Vaši hočejo jesti, pa hotli bodo tudi prihodnjič živež imeti nič manj kot Vi zdaj, to jim je vže prirojeno ter se ne da nikakor odpraviti. Bog pa, dasiravno neskončno dobrotljiv, ne bo jim vsipal naravnost iz nebes, kakor se tudi Vam do zdaj kaj tacega zgodilo še ni; na zemljo postavil jih je in iz nje morali si bodo pridobljevati vsakdanje hrane in potrebne obleke. Al zemlja, kakor veste, jim zopet ne bo metala sama iz sebe, da bi je nič ne oskrbovali, temuč ona hoče, da bodo posebno marali za njo. Zemlja enaka je prav nježni gospej, s ktero moraš prav prav p^ljivo ravnati, da milosti njene ne zgubiš; in — v mestih otroci vadijo se tudi takega lepega vedenja ali pri olikanih družinah ali pa iz v ta namen spisanih bukev. Ravno tako imamo za gospo zemljo v glavnem mestu, v Ljubljani, neko družbo imenovano „kmetijska družba", tudi imamo kmetijske bukve, in še celo kmetijske časopise, kteri nas vsi uče z gospo zemljo prav modro ravnati, to je prav obdelovati jo, če hočemo, da nam donašala bode, kar od nje zahtevamo. To slavno društvo, bukve in časopisi v ta namen spisani nas uče, kako s travniki ravnati, za tečno krmo skrbeti, kako drevje žlahtniti in živino lepo rediti; nas uče, drobnih bučelic ne zanemarjati, vinograde obdelovati in sviloprejke rediti in —, glejte, vse to spada tudi v nedeljsko šolo, ter je in mora biti sedanji čas poglavitni nauk, ako hočete sebi in otrokom telesno blagostanje zboljšati. Kako da je živo potrebno, da se otroci Vaši v kmetijstvu urijo, pomislite le, kako bilo je nekdaj in kako je zdaj! Slavni naš rojak, Vam gotovo vsaj po imenu znani g. doktor J. Blehveis, je v velikem zboru prej omenjenega kmetijskega društva 1861.1. rekel, da prostora naše dežele kranjske, kteri 1,732.000 oralov in 425 □ sežnjev meri, nismo v stanu po svoji volji raztegniti. Kar imamo, to je in ostane ravno tako. Toda prostor ta, pravi dalje g. doktor, ki je 1807.1. 416,189 prebivavcev imel in jih morebiti lahko preživil, mora zdaj 451.941 ljudi, tedaj 35.752 več, kakor pred 53. 1. rediti. S temi besedami, ktere nekako sosebno ipavsko dolino zadevajo, resno opominja učeni mož kmetovavcai ne le vsaki do zdaj ne še obdelovani kosec zemlje v prid obrniti,
temuč kliče na vso moč, kmetijstva se pridnejše poprijeti in vže mladino marljivo vaditi v tem. — Pred dvajsetimi leti ni bilo krompiijeve bolezni, slehrna še tako borna kočica imela ga je na kupe, da je ostajal; a zdaj ni več tako, treba je tedaj, dokler nam dobrotljivi Bog te bolezni ne odvrne, bolj se poprijeti, sadjo-reje, sviloreje, vinoreje, in nauk v tem, glejte, deli zopet nedeljska šola. — Dalje do 1857. 1. se je z vožnjo na veliki cesti mnogo mnogo prislužilo; da ti je zemlja le še nekoliko donesla, bil si brez vse skrbi; ali tudi to se je predrugačilo. Vožnje so nehale, poljedelstva, kar si ga urnel, bil si se odvadil, novci pridobljeni so potekli in zdaj pritiskajo reve in nadloge, da ne veš, kaj in kako. Tisti čas, bilo je tedaj tako, a zdaj je drugače, in ravno te dru-gačine okolišine tirjajo od tebe, kmetovavec, da se vseskozi pre-stvariš sam, pa tudi otrokom svojim potrebnega poduka ne odteguješ. Ker so vsakdanje potrebe vedno veči, Bog pa nam le po zemlji, na ktero nas je postavil, daje, s čemur jih upokojiti za-moremo, zemlja nam pa le deli zopet po meri, kakor jo obdelujemo, je toraj treba, da skoraj pričnete učiti se, zemljo bolj obdelovati, in, da posebno ta nauk naklonite otrokom svojim s pridnim pošiljanjem v nedeljsko šolo. Ako tedaj prevdarite svoj revni stan. in če potem pomislite pripomoček, s kterim si ga zboljšati lahko morete, kdo bi se še predrznil nedeljsko šolo nepotrebno imenovati? Al da bo poduk v kmetijstvu res zdaten, da bo ponov-ljavnica naša resnično djanska šola, ni dovelj le take bukve in časopise imeti in jih brati, ki v kmetijstvo segajo, treba je naši šob tudi vrta, kakoršnjega vže slehrna skrbna srenja za šolo ima, da se učenci tudi djansko vadijo, kar jim bukve posnemati vele.
Obrnem se toraj pri tej priložnosti k Vam, dragi starši, v imenu ljubljencev Vaših, kterim gotovo enkrat srečnim biti želite, obrnem se tudi k Vam, srenjskim možem, ki Vam je nad srenjo čuti in za njeno blagostanje skrbeti dolžnost, ter poprosim, priskrbeti šoli takega vrta, da se bodo otroci djansko vadili že v prvi dobi, česar gotovo potrebovali bodo v prihodnjem življenju. Ako bo šola taki vrt v last dobila, mladina pa k nauku pridno hodila in ga tudi Vi tej v izgled poslušati se ne sramovali, povem Vam, spolnili boste s tim svojo dolžnost ter otrokom vže v njihovi spomladi preskrbeli naj boljo doto, ki jim jo starši le dati zamorejo.
Iz vsega tega je jasno, da nedeljska šola ne uči več — le ročnega branja, pisanja in številjenja, temuč da vodi vse te vednosti na djansko življenje, na vsakdanje potrebe; še več, da uri mla-
dino tudi zemljo vsestransko prav obdelovati, iz ktere si morala bode vsakdanjega živeža pridobljevati. Nedeljska šola ni tedaj od več, ampak je živo potrebna naredba, ni peto kolo, ampak kot os pri vozu, brez ktere koles še rabiti ne moreš. Podpirajte tedaj starši in srenjski možje na vse strani to djansko šolo! Vi pa, otroci, spoznajte svoj zlati čas in to, kar Vam bo nekdaj v prid, ter vedite, da resničen je pregovor: „Kakor si kdo postelje, tako bo ležal".
Kako sera novega učitelja v šolo vpeljal.
/s pisma nekega ¿astiteya gospoda fajmostra.
Otroci so bili v šoli zbrani; pripeljem učenika v šolo; ta se vstopi na desno, na obeh straneh pa stoje srenjski možje; vstopim se k mizi in nagovorim pričujoče s temi le besedami: f Otroci! Bog je svojega Sina Jezusa Kristusa na svet poslal; Sin božji je hodil od kraja do kraja in ljudi podučeval, posebno pa je rad k sebi vabil nedolžne otroke, jih učil in blagoslovljal. Kakor veste, se je Sin božji vernil k svojemu Očetu v nebesa; preden pa je svet zapustil, je postavil namesto sebe druge učenike. Rekel je svojim apostolom: „Kakor je Oče mene poslal, tako pošiljam tudi jaz vas; pojdite po vsem svetu, in učite vse narode". Po Jezusovem povelji so šli njegovi poslanci po vsem svetu in učili stare in mlade; apostoli pa so postavili namesto sebe zopet druge, da bi ljudi poduče-vali. In glejte, tako sem tudi jaz pri vas ko namestnik Kristusov, da vas učim in vam kažem pot do prave sreče. Toda jaz imam po svojem stanu opravila, ktere ne smem odkladati, in tako ne morem tolikokrat k vam priti in vas učiti, kakor si želim in vošim, in kakor je vam potrebno. Da bi torej vi ne ostajali brez potrebnega nauka, pošiljajo se vam poleg mene še drugi svetni učeniki, in glejte! ravno danes sem vam s so-seskinimi možmi semkaj pripeljal novega učenika, kteregatukaj vidite. Moj namestnik, moja desna roka je on pri vas, vbo-gajte ga radi. — Otroci! prijatli ste bili poprejšnemu gospodu učeniku, radi ste jih imeli, upam da bote novemu gospodu tudi skazovali tako prijaznost. Ljubite jih, vbogajte radi in z veseljem, kakor vbogate svoje starše ali mene. Ljubite očeta in mater in to je prav, sej oni vam veliko veliko dobrega store, ram dajo hrano in obleko in vsega, česar potrebujete, — ali
če prav premislite, so dobrote, ktere vam skazujejo dobri uče-niki, večje od dobrot, ktere prejemljete od svojih staršev. Bog jih pokliče iz tega sveta, in ne morejo vam več dobrot deliti; hiše, ktere vam zapuste, more ogenj pokončati, polje toča pobiti, travnike moča ali suša v nič deti; denarje vam more hudoben človek vzeti ali vas zanje ogoljufati — in kaj vam potem ostane?! Lepih naukov pa, kterih se v šoli naučite, vam ne more pokončati ne ogenj, ne voda, tudi ne vzeti hudoben človek. Če bote pridno v šoli hodili, tukaj radi vbogali in zvesto se učili, postali bote pošteni in pametni ljudje, in za takošne ljudi je povsod obilo kruha.
Častiti gospod učitelj, — dragi prijatel! glejte otročiče, kako prijazno v vas gledajo, kako pričakujejo slišati iz vaših ust lepih naukov in koristnih vednost; njih serca so pripravljene sprejeti seme dobrih naukov; — vpričo srenjskih predstojnikov izročujem vam svojo mlado čedo; bodite tedaj v šoli moj namestnik, moja desna roka. Izročujem vam mlado, nadepolno čedico; bodite ji učenik z besedo in z lepim zgledom; bodite ji skerbni oče in zvest prijatel. Soseska pričakuje od teh o-trok umnih in modrih gospodarjev, pridnih in skerbnih gospodinj , deržava zvestih podložnih, katoliška cerkev pa dobrih in gorečih kristijanov. Prosim in opominjam vas, skerbite, da zadostujete soseski, deržavi in materi katoliški cerkvi. Učite z besedo, učite še bolj z lepim keršanskim življenjem, in da bo vaš nauk in zgled kaj sadu obrodil, priporočujte sebe in svoje šolarje pogosto Bogu v goreči molitvi. Sami dobro veste, da kmet, akoravno zemljo dobro zorje in zrahlja in zdravo seme vseje, vendar le malo pridela, če Bog o pravem času solnca in dežja ne pošilja. — Ravno tako je pri podučevanji. — Vem, da ste se z otožnim sercem ločili od svoje prejšne šole, s težkim sercem k nam prišli in tukaj delo prevzeli, sej zvest delavec se ne loti lahkomišljeno nobenega dela. Milo se vam stori, ko ne vidite tukaj svojih prejšnjih ljubljenih prijatlov in 1 ju— beznjivih otrok; zdi se vam, kakor da bi bili med ptujci, pa prijatel moj, nikar se ne vstrašite, in serce naj vam nikar ne vpada. Tudi tukaj bijejo vam naproti Ijubijoče serca, tudi tukaj vidite otročiče, ktere je naš Izveličar s svojo drago kervjo odrešil in odkupil; vedite, da so tudi ti otroci, otroci nebeškega Očeta, tedaj vaši bratci in sestrice.
Spoštovani možje in sosedje! prepričani ste, da »mo da-
nes novemu gospodu učeniku veliko veliko izročili, — izročili naj dražje blago, mladost svojo, prihodnjo srečo ali nesrečo v soseski. Od vas pričakuje novi učitelj, da pridno pošiljate svoje otroke v šolo, da otroke lepo za šolo nagovarjate in spoštljivo učenika v misel jemljete in otroke po svoji moči in vednosti za šolo pripravljate. Težaven stan je učiteljski, toliko bolj, ker so prihodki pičli, stanovanje revno in slabo. Prosim vas torej vse skupaj, pomagajte gospodu učeniku povsod, da svoje težavno delo v čast božjo in izveličanje svoje duše lo-žeje opravlja.
Tako sem tedaj novemu učeniku vpričo soseskinih mož šolo izročil. Zagotavljam Vas, da se je marsiktero oko pri teh besedah solzilo; tudi meni se je hotla solzica v oči prikrasti.
Vse naše delo in prizadevanje naj pa kraljestvo božje na zemlji razširjuje. Z Bogom! #)
t -
Pomenki
o
slovenskem pisanji.
XXXVI.
T. L. 1849. se je oglasil Metelko v 3. listu s spisom: Sloven ali Slovan, pa ne Slavjan ali Slavijan:
U. „Kdo more po pameti misliti, de bi bili naši predniki ime svojiga naroda iz besede slava olikovali ali izpeljevali? Veliko bolj jim je bilo mar za mir ko za slavo, kar nam njih zgodovina pove, in tudi že beseda bran očitno spričuje. Beseda voj s k a pomeni pri njih kardelo vojšakov, in vojsko so imenovali bran; in ta beseda nam razločno pokaže, de se niso vojskovali za slavo, ampak so se le branili. Smešno je terditi, de bi bil ta tako mirin in pameten narod v besedi svojiga imena, ko še v vojskovanji ne, na slavo mislil. Lahko si je pa misliti, de so le po besedi kakor druge tudi svoj narod imenovali: Latince so imenovali Vlahe, to pomeni pri njih, kar pri nas blebetavce, vlahvovati je pri njih blebetati,— Tevtone pa Nemce, to je mutce, nem pomeni mutastiga; kdor pa je njih jezik govoril, jim je bil Sloven
*) Pričujoč! govor nam kaže, kaj da je in kakošen da ima biti keršan-ski učitelj. — Tudi v marsikterem drugem oziru se nam ta govor in takošno vpeljevanje novega učenika zel6 podučljivo in zanimivo dozdeva. — Razlaga naj si ga pa sleherni, bodi si ali prednik ali podložni, po svoje.	Vredn.
ali Slovan, to je z besedo, njim znano, obdarovan; slovo pomeni besedo, govor.
Pa tudi konec besede „Slavjan" je napčen: kadar se beseda z v konča in si j an natakne, se mora vselej l predstaviti, ki ga tukaj ni, postavim: Lancovljan i. t. d. Lahko si je tudi misliti, de je Nemec po svoji šegi ime Slovan v „Slawe", „Slawen" prekoval.
Kogar je pa Rusovski pravopis v napčno pisanje tega imena zapeljal, se bo te napčnosti lahko prepričal, če le v Ru-sovsko slovnico pogleda, kjer je pravi izrek Rusovskiga Jja ali a povedan.
Tudi primki Souvan, ki jih je več v naši deželi, nam kažejo pravo ime našiga naroda, in u so še zmirej ohranili, de nam očitno pokažejo, od kod je to ime; pa še očitniši bito pokazali, ko bi u pred o devali: Suovan, Slovan. Častiti gospodje Souvani mi ne böte zamerili, de vas tukaj očitno v misel vzamem!	(Metelkoj.
T. „Zamerite ali ne zamerite, bi djal sedanji čitavničar, sej tako ves slovenski, pa še slovensko-nemški svet ve, da smo Souvanovi"! —
Tisto leto še so prinesle Novice 1. 45 spis, kteri se po naslovu glasi: Se nekaj zastran imena „Slovan" ali „Slavjan" — skorej bi djal — poprejšnjemu v odgovor:
U. „Ker so se nekteri gosp. jezikoslovci v pravdi: ali ima ime „Slovan" ali „Slavjan" veljati, tudi na „starožit-nosti" gosp. Šafarika opirali, ne bo napčno opomniti: „kar v ti reči slavni J. Kollar (v knjigi „Släwa Bohyne a pfiwod gmena Slawfiw" i. t. d.) svojimu prijatlu Safariku ravno v odgovor na „starožitnosti" piše, si prizadevajo dokazati, de je korenina imena našiga naroda boginja „Slava", ktero so naši očaki še v svoji pervi domačii — v Azii — za boginjo ognja ali svitlobe častili, in po njenim možu Agni (oginj) jo tudi Agniji (to je: ognjenka) imenovali.
Misli in dokazi gosp. Kollarja pa v kratkim to le obse-žejo: V starim svetu se je en narod od druziga skoraj le po svojih bogovih, ali po njih častenju razločil. Narod in bogo-znanje (vera) sta se v tistih davnih časih sploh tako popol-nama zedinila in scelila, de se je obema vkup le eno samo ime dajalo. Tako so Brami, Bramani, Birmani po bogu
Brahma; Budhisti po bogu Budha; Atenčanje po boginji Atene i. t. d. ime dobili.
Ker je slavjanski narod v A k i i, in tudi v Evropi od vsih strani take narode za sosede imel, ki so se po bogovih imenovali, ne more razumu in zgodovini nič bolj priležniga in pri— merjeniga biti, kakor de pri enakih okolišinah, vzrokih in šegah tudi na enakost začetja imena slavjanskiga naroda mislimo, de tedaj za resnico terdimo, de — kakor Bramani od ča-stenja boga Brahma, Tevtonci (Nemci) od boga Te v ta, Skandinavci od boga Skanda, — so tudi Slavjani od častenja boginje Slave svoje ime dobili.
Slava pa je (kakor gosp. Koli ar na drobno razloži) po besedi in pomenu ravno Sva h a ali Svava, namreč nekdanja staroindiška boginja luči ali ognja, in pomeni po svoji korenini tudi jasnost, svitlobo, bleskoto, — v daljini razumu pa^ še čast, mogočnost, veličanstvo, — kar se je še dosihmal v naših besedah: slava, slavni i. t. d. ohranilo.
Po tem takim ime „Slavjani" pomeni po svojim izvirku pravzapriv: častitelje luči ali ognja (Licht- und Feuer-verehrer); — kar sicer dan današnji, odkar je slavjanskimu narodu luč sv. evangelja zasvetila, več ne velja, pa ven-der toliko dokaže, da sinovi Slave že od nekdaj niso temo te Čislali!"	(Ravinski.)
T. Da bi je le tudi sedaj v svetih in svetlih rečeh nikjer in nikdar nikoli ne čislali!
1. Gor kota.
Vse reči so ali merzle, gorke, ali vroče. Vse to se pri rečeh zaznamnja z besedo gorkota. Gorkota se zbuja ali izvira po mnogih virih. Ce se dve reči eno z drugo dergnete ali tolčete, se sogrejete. Nekdaj so ljudje netili ogenj le s tem, da so suh les ob drugega dergnili, ter v lesu spijočo gorkoto budili. Pri mnogih prikazkih, posebno pri gorenji, se zbuja gorkota in vročina. Zemlja ima že sama v sebi gorkoto, ktera se na verhu ne pozna toliko, kakor v globočini. Naj bolj
Podučilo berilo za mladost. XIV.
pa po verhu zemlje gorkoto zbuja solnce, ktero nam zraven svitlobe daje tudi gorkoto. Ako se na ognjišču voda zelo sogreje, se vzdigne in kipi; ako pa se še v pravem času od ognja odmakne, zopet vpade; tedaj se vidi, da je gorkota vodo po-vekšala ali razgnala. Železna krogla, ki gre v kako cev, ne gre več skozi, če se močno razgreje. Gorkota tedaj reči razganja. Kdor tega ne ve, se mu večkrat pripeti kaka škoda Ako vliješ vročega mleka v merzel kozarec, kozarec poči, ker se znotranja stran v njem hitreje razgreje, kakor drugi deli. Tudi zrak se po gorkoti razganja ali na vse kraje širi, in to naredi, da lahko gorkoto merimo, to je, da na tanko vemo, koliko je je. Dene se živo srebro v steklenasto okroglo posodico, ktera ima votlo cevko. Bolj ko je taka steklenica na gorkem, bolj se živo srebro v cevki širi zato, ker ga gorkota razganja; če je pa ta steklenica bolj na merzlem, tudi živo srebro v cevki bolj vpada ali se stiska. Prostor na taki cevki med piko živega srebra pri topečem snegu, in pa med piko pri vreli vodi so učeni razdelili v 80 delov ali stopnjic, ki jih tudi grade imenujejo, in taki steklenici pravijo gorkomerali termometer; imenuje se tudi Romirjev gorkomer zato, ker gaje slavni francoski naravoslovec Romir(Reaumur) v leti 1730 pervi naredil. Zdrav odrasčen človek ima 31 gorkomerovih stopnjic gorkote; 14 stopnjic je prava mera gorkote v stanicah. Ce se pa hoče zvediti, koliko je gorkote zunaj na prostem zraku, se gorkomer ne sme djati na solnce, temuč v senco.
Gorkota pa reči ne razganja samo, temuč jih tudi spreminja, kar se vidi, postavim, kedar voda zmerzne, kedar se led in sneg ali kaj drugega topi, pri kuhi i. t. d. Večidel vse terde reči postanejo v vročini mehke in tekoče. Topivna vročina pa je pri mnogih rečeh tudi zelo različna; postavim: žveplo se topi pri 87, svinec pri 267, srebro pri 800, zlato pri 1000, železo pri 1280 stopnjicah gorkote. Gorkota ali vročina pa spreminja reči tudi celo v zrak, to je, reči izpuhtč, se izparijo, izkade, posuše, izdiše i. t. d.
Gorkota ali vročina naredi tudi, da reči gore. Nobena reč pa ne gori, če se popred dobro ne sogreje, in če nima zraka. V vseh zrakovih delih, to je, v vseh gazih, v kterih se ne more dihati, se tudi ne dd luč vžgati in ne naj manjši ogenj zakuriti in še celo ne iskrica vkresati. Če se zraku zapre pot do ognja, ogenj gotovo vgasne. Iz tega se vidi, da ognja ne
gasi samo voda, ampak tudi druge reči, ki zrak zapirajo. 0-genj gasiti ni tedaj nič drugega, kakor zraku braniti, da ne gre do gorečih reči. Kedar kaka reč nepopolno gori, se kadi, ker v dimu so mali vogeljni deli, ki ne gore. Dela pa, ki v ognju ne zgore, so pepel.
Skušnja uči, da vsaka sogreta reč počasi zopet omerzne, in da se gorkota hitro razširja okoli in okoli na vse strani in v vse reči, in da se tedaj ne more shraniti ali zapreti, da bi ne zginila. Mnoge reči veliko hitreje jemljejo v se gorkoto in jo tudi zopet hitreje zgubljajo ali drugim rečem naprej dajejo, tako postavim, vse rude. Železna peč se hitro sogreje, pase tudi kmali ohladi, to je, gorkoto naprej daje ali zgublja. Vse živalske in rastlinske reči pa gorkoto bolj počasi v se jemljejo in jo tudi bolj počasi od sebe dajejo. Perje, živinska dlaka, volna, slama, les, žagovna i. t. d. ne puste gorkote hi-troj od sebe. Navadno se govori, da obleka greje, pa to ni res, — obleka le brani, da gorkota tako hitro ne uide. Reči, ki gorkoto hitro sprejemajo, in jo tudi hitro od sebe dajejo, rabimo tam, kjer hočemo gorkoto širiti, — reči pa, ki gorkoto počasi v se jemljejo in jo tudi počasi zgubljajo, rabimo takrat, če jo hočemo zaderževati, to je, kedar se hočemo greti ali varovati, da nam ni mraz.
Š @ O § fe t C e f i it t.
17. preteč, mesca je bilo šolsko spraševanje na Brezovici in na Dobrovi pri Ljubljani. Na Brezovici je bilo v zapisniku zaznamovanih vsakdanjih učencev in učenk 216, nedeljskih pa 155, vkup 371. licenci so pokazali, da šolske nauke dobro razumejo; posebno jim je bilo »spisje« ročno. — Na Dobrovi je bilo vsakdanjih učencev in učenk 155, kteri so večidel prav redno v šolo hodili in se veliko naučili, ter so kazali, da so tudi v sadjoreji zurjeni. V obeh šolah se je podučevalo tudi v petji. — V Cerkljah na Gorenskem je bilo šolsko spraševanje 21. preteč, m. Učencev in učenk v vsakdanji in nedeljski šoli je bilo vseh skupaj 501. Šolski zapisnik je kazal, da so otroci le redkoma iz šole ostajali, tedaj prav pridno v šolo hodili. Sad tega obiskovanja se je vidil prav lepo in spodbudno pri očitnem spraševanji. Opustivši drugo, omenim le lepo-glasnega in vbranega petja. Poslušavcev kmečkega stanu se je sošld toliko, da jih še nisem nikjer toliko vidil, dasiravno sem bil že pri mar-sikterem spraševanji. To kaže, da se je šola že med ljudstvom vkoreninila in da Cerkljanom šola ni rastljina iz ptujega kraja prinesena, temuč rastljika, ki v domači zemlji veselo in čversto raste, pa da ji tudi vert-narji pridno prilivajo. Dan letošnjega šolskega spraševanja bo ostal otro-
kom cerkljanske fare gotovo dolgo v spominu, kajti šola je gledala danes v pervič svojo lepo in zalo zastavo, in gospod fajmošter so v kratkem pa pomenljivem govoru razložili, kaj pomeni zastava in so mladosti sv. Alojzija v zgled stavili. Zastava je iz bele svile, in ima na eni strani podobo sv. Alojzija, šolskega patrona, na drugi strani podobo angelja varha. Te podobi je prav lepo izmalal neki učenec dunajske akademije, cerkljanski farman. Kakor sem slišal, je to storil za: Bog »plati«. Ali ni tako djanje mladega človeka vse hvale vredno? Tudi drugi stroški so se dobili iz prostovoljnih doneskov. — Ravno ta dan je bilo očitno spraševanje v Zalogu, poddružnici cerkljanske fare. Vseh učencev in učenk skupaj je bilo 72. Otroci so posebno v keršanskem nauku dobro odgovarjali. Bog daj, da bi to znanje pri mladosti tudi obilo sadu obrodilo! — Ipavska glavna šola je tudi letos izdala letno sporočilo, v kterem je spreten sostavek: »Besedica staršem in srenjskim možem«, kteri naj bi prinesel veliko sadu! Iz šolskih naznanil se vidi, da so v tej šoli zraven g. ravnatelja in enega g. duhovnega pomočnika podučevali 4 g. g. učitelji in sicer poleg navadnih naukov še tudi v sadjoreji, sviloreji, vinoreji, v čbelarstvu in gospodinjstvu po knjigi »Blaže in Nežica«. Število vse šolske mladine je 489. — Natisnjeni imenik: »Pridnost dečkov in deklic slovenske farne šole v Šmartnem pri Litii« kaže, da je imela ta šola 321 učencev in učenk, ktere je zraven g. dekana in enega g. duhovnega pomočnika samo učitelj g. Fr. S. Adamič podučeval 42 ur na teden. — »Raz-redba šolske mladosti v Križah poleg Teržiča«, naznanja 180 učencev in učenk, kteri so se večidel pridno učili. Imena učencev in učenk pa so nekako nepravilno pisane.
i®
Iz Černomlja. (Odkritoserčne misli o sedanjih glavnih in srednjih šolah.) Poglavitni namen in posebna naloga glavnih šol je pervič, da se v njih mladost bolj na tanko in djausko zurja v potrebnih naukih za življenje, kakor v malih šolah, — drugič pa, da iz glavnih šol bolj zurjeni učenci morejo prestopiti v srednje šole. Različne pa so težave, ki so združene pri podučevanji v glavnih šolah. V ne-kterih krajih v naši domovini so za 4 razrede še vedno le trije učitelji , kteri podučujejo po več ur na dan v različnih razredih, in imajo opraviti s samimi pastirji in učenci, ki jih starši bolj k delu, kakor pa k učenju priganjajo. — To je gotovo, če ne zaderžek, vendar velika težava v glavni šoli. Nektere glavne šole pa imajo učence, ki je šola njih edino opravilo in skerb, imajo vse, česar jim je treba za spešno napredovanje v učenji — še celo pomočne učitelje, ki jih v šoli ali doma še posebej podučujejo; da imajo take glavne šole manj težav in več napredka, se lahko razume. V drugih nekterih glavnih šolah pa je zopet še starokopitna navada, da se učenci po nenaravni poti in s silo ponemčujejo, ter jim še celo prepovedujejo po domače govoriti; vendar pa se v takih glavnih šolah učenci manj nauče nemškega jezika, kakor tam, kjer se ga uče pametno na podlagi mater-nega. Iz takih šol prirastejo sami babači, ki hočejo z nekoliko nem-
sčine vse prevladati. Pri naših Kočevarjih je to drugače, ker je nemški jezik učencem materni jezik, v kterem podučujejo, V naših slo-vensko-uemških glavnih šolah pa je to vse drugače in bolj težavno, in bode tudi tako ostalo, dokler se ne bode po srednjih šolah saj v naj potrebnejših in navadnejših naukih podučevalo v domačem, maternem jeziku, kar bi se bilo po enakopravnosti že davno moglo zgoditi. Ke-dar se bo mladost v srednjih šolah ptujih jezikov učila na podlagi ma-ternega jezika — po edini naravni poti — , takrat bo glavnim šolam mogoče popolno zadostovati — pa ne le samo ptuji jezik šiloma v glavo vbijati. Sila ni mila. — Temu in enakemu vkljub pa so naše šolske knjige tako vravnane, da se nemščina in slovensčina še precej vzajemno pospešuje, ako učitelj le ve, kako prav ravnati. Kedar bodo tudi srednje šole imele take knjige (kakor ravnopravnost tudi zahteva) , bodejo tudi učenci iz glavnih šol v nje prišedši bolje in vesel-še napredovali. *) (Dobre misleče bravce našega „Tovarša" zavernem na 34. št. „Allgemeine deutsche Lehrerzeitung" : „Ueber Naturgemass-heit im fremdsprachlichen Unterricht".) Upamo da bode novo minister-stvo tudi uresničevalo šelskc postave o ravnovpravnosti slovenskega jezika. — Da je naš jezik sposoben za vsaki nauk, da imamo že veliki dobrih knjig in tudi mož za taki posel, da se mora v zgornjih šolah marsikaj zboljšati in po glavnih po tem ravnati, — to dobromi-sleče podam slavnim šolskim veljakom v blagodušen prevdarek. Bog pomozi!	*	L. Knific.
Iz verhnlškega šolskega okraja. — Pišemo že 1865. leto, pa vendar je še mnogo staršev, ki za šole nikakor ne marajo; ki svoje otroke — upanje bolje prihodnosti — raji z živino na pašo, kakor pa v šolo pošiljajo, in menijo, da je šola le učiteljeva sitnost. — Težko je verjeti, pa vendar je — žalibog — resnica! — Pri nas v g .. . . fari je 194 za šolo vgodnih otrok, zmed kterih jih po leti komaj kakih 50 hodi v šolo, in še ti hodijo zelo neredno. Storili smo sicer, kar veleva postava, da smo naznanili zanikerne učence; ali, kaj pomaga! — starši teh otrok se hudujejo na g. fajmoštra in učitelja, in so celo sklenili, učitelja, prej ko je mogoče, od tod odpraviti. — Slišal sem, da nekteri pravijo: „Pojdimo in srušimo šolo, da ne bo ta
pre.....šolmošter zmiraj naše otroke v šolo silil; saj smo vendar le
mi gospodarji svojih otrok!" Drugi pravijo: „Gospod vradnik nam je rekel , da ondi — gosposka — ne silijo ravno tako terdo otrok v šolo, kakor jih silita g. fajmošter in sitni šolmošter. Ta dva sta prava sitneža; saj gosposka z nami derži". — Čeravno so taki nemarni starši za vse potrebno in koristno nevedni, zgovarjati se pa vendar le prav dobro znajo, in če ni drugače, si pa z lažjo pomagajo; tako jo zvijejo, da je nazadnje vsega kriv le sam učitelj, ki si na-kopuje dalje več zopernosti. —Še veliko bi lahko povedal, pa žalostni so taki glasi za našega „Tovarša" v 19. stoletji. — Bog daj že sko-rej kaj boljših časov ubogim učiteljem in šolam !	L. Bo—6.
*) Učeni jezikoslovec, preč. o. Ladislav g. Horvat v Novomestu, Bpisuje slovensko-latinsko slovnico. Dobro došla!	Fia-
(Ave maris Stella.) Besede Jan. Toniaiiove, dek. Napev Ant. Heidriliov.
Moderato.

J-
p h
A
£

Mor - ska zvez - da,
íJí i J í
bod' če - še - na,
* -h i rs
Ma - ti
p JÍ J»

♦ «

i
*
£
i
Si - na bož - je - ga ! Ti spo - če - ta,

A • •



ti ro-

/ ✓	r
P T
u *
m
je - na Si brez gre-hov ma de - ža;
i J ff£ ¿
fe
^EESîEEEEl
-v---V——
i
si
Bod' ce-
mft J

■QJ> -i	HS*;			H	> - * ¥— i r—P ' ""	
! y i	---C—	—t	1/	'—t	; T ; C-: ¡/ i/	f—W----H i/
še - na, hi - ša zla - ta, f* h ^ ! h
Ver - ni - kom ne - beš - ke
h j» J. h h. N


f:
-P—U—v-
r?


v---/

T=F
-vi	~ -v^ VI
ta*			i&lrn	—i t	
W-V-4—				-*—'— —-	—* u
vra-ta! Bod' če - še
J J J- J i:
«

na, hi - ša zla - ta, Ver - ni-
J U 1 J J J
£
Ü

i'iturclai'clo.

■ Mi ::


U ^ f i/
kom ne - beš - ke vra -
ta!
J1 /
J
JI






Angelovo pozdravljenj», Tvoje slave zlati vir, Nam prineslo je rešenje,
Spravo z Bogom, sladki mil1; In da mir se nam ohrani, Stoj, Marija, ti na strani!
Ti si druga mati Eva,
Bolj' od perve tavžentkrat, Naj povsod se razodeva,
Da si res ti naša Mat', Da ti Sin, kar prosiš koli, Vselej milostno dovoli!
Grešniku vezi odkleni, Reši slepega teme, Kar je hudega, preženi,
Sprosi nam, kar dobro je; Vterdi v pravi nas pokori, Vse pohlevne, čiste stori!
O ne pusti, da zgrešili
Pot bi k Jezusu v nebo; Daj nam, da se vsi sklenili
V večni slavi' bodemo, Čast in hvalo svet' Trojici Peli v večni veselici!
ftaspis acitejske službe.
V fari Brezovici, v srenji Materii, v okraji Kastelnovo v Istri je izpraznjena učiteljska služba v mali šoli (Trivialschullehrerstelle) s 300 gold. letne plače, s prostim stanovanjem, s 6. sežnj. derv in s prostovoljno biro in s 30 gold. za organistovo službo. Prošnje naj se ravnajo do podpisanega srenjskega predstojništva kot zavetnika brezoviške šole do 16. sept. t. 1.
Srenjsko predstojništvo Hateria 1. avg. 1865.
Mjiian g. r., srenjski predstojnik.
Odgovorni vrednik: Andrej Praprotnlk.
Natiskar in založnik: Jož. Rudolf Sililo.