Štev. 20.
V Ljubljani, dne 20. oktobra.
1887.
Xlist za listom trepeče
Z drevja na zemljo suh; Nanje gleda bridkóstno Sivi pogòzdni duh.
Jeseni.
Prazno njegovo kraljevstvo, Rokam izvita oblast,
Krona strta in žezlo, Vzeta kraljeva čast.
Tu v zelenji in cvetji Prestol je stal njegov,
Zdàj je umrlo zelenje, Videti ni cvetov . . .
Prestol sam je razrušen, Njega lastnik pregnan -
Kaj bridko bi ne vzdihal, Kaj bi ne zrl mračan?
Glasno po vejah vélih Vetrov posmeh vrši,
Spodaj pregnanemu kralju Stopajo solze v oči . . .
A. Funtek.
Mi-
ži v 1 j e n j e.
življenje jasno vživa človek mnog
Topeč se v nädah, v radosti brezmérni ; — Oj, rahlo ziblje se v presreči verni, Življenje jasno vživa človek mnog! Brezupi so neznani mu stotérni, Življenja strupa ne poznä in tóg ; — Življenje jasno vživa človek mnog Topeč se v nädah, v radosti brezmérni ! —
Življenje pesnikovo je temno, Noseče svoje — in človeštva boli ! Ne vzveseli srcé se mu nikoli, Življenje pesnikovo je temno ! Porušil se mu näd je grad oholi, Srcé trpéva pa hudó, hudó ; — Življenje pesnikovo je temno Noseče svoje — in človeštva boli I
j. K.
3"
3©6
SLOVAN.
Štev. 20.
Viktor Dolenc.
(Dalje.;
■1 la posebno dobrem glasu je bila svoj čas pivovarna 1 /„ senožeška. Lastnik, ki jo je popolnoma prestro-j il. bil je Ivan Dejak, netjäk Viktorjevega deda. Bil je to izobražen in posebno dobrosrčen gospod. K temu je stopil Viktor po šestnajstem letu dóbe svoje v službo in v kratkem je bil popolnoma sposoben knjigovodja pivovarne. Spretnost Viktorjeva in udanost njegova do dobrega gospoda sta ga temu silno priljubila. Viktor je že takrat dopisoval v slovenskem, laškem in nemškem jeziku in se do dobra izuril v francoščini, kateri je bil dobro vešč tudi njegov gospodar. Ne dolgo potem, ko je Viktor v to službo stopil, umrl mu je oče. Mati mu je že prej odmrla in ostal je Viktor sirota s svojo sestro Ivano, katera je našla ugodno zavetišče pri Miroslava Vilharja rodbini, Viktorja so pa imeli Dejakovi kakor svojega otroka. Se sedaj živa gospä Dejakova je skrbela za Viktorja jednako pravi materi in vsa hvala gre Dejakovi rodbini na tem, da je Viktor najnevarnejšo dóbo prebil pri teh dobrih, zanj nesebično skrbečih ljudeh.
Gotovo je tlela v Viktorji ljubezen do naroda in do domovine že v prvi mladosti, ali pokazati in razcvi-tati se v očetovi hiši ni mogla, ker oče njegov ni hotel spoštovati druzega naroda, kakor »la grande natione«. Po Notranjskem ni bilo tačas to nič posebnega, tudi med prostim ljudstvom so ostali Francozje v dobrem spominu, pri izobraženih ljudeh pa tem bolj, ker pred in za Francozi dolgo časa je bila gosposka tod kakor drugod ali pohabljeno domaćinstvo, ali vrinjeno navadno zelo potrebno tujstvo. Senožeče so bile pa takrat, ko je Viktor tam bival, živahen kraj in narodnostna zavest tam zelo prebujena. Strijc Viktorjev, Miroslav Vil-har, bil je dru.štvenik, kakeršnemu jih je malo v primero. On pa tedanji kapelan Fajdiga sta bila izurjena pevca in zbirala sta krog sebe lepo število pevcev, s katerimi sta se shajala največ pri tedanjem županu Jarneji Zelenu. Skoraj vsak večer je bilo tam petje in zabava. K temu so pripomogle tudi živahne krasotice in dobre pevkinje, na primer domača hči Ivanka, sedaj omožena Angeli v Trstu, njena sorodnica, Micika Bajčeva z Razdrtega, sedaj omožena Mahorčič v Naklem, in Ložanova Micika iz Senožeč, sedaj omožena Mahorčič v Trstu. Izmed moških nam je še omeniti brata gospodarjevega, Jožefa Zelena, pa tedanjega davkarskega kontrolorja Ivana Tomažiča, moža, čegar prelepi glas sluje malone po vsem Kranjskem. Viktor je čul in prepeval v tem krogu same domače pesmi, razgovor se je sukal ponajveč le o prebujanji naroda in gotovo je, da za Viktorjevo delavno in zaslužno bodočnost sta bila bivanje v Senožečah in veseli krog v Zelenovi hiši zelo vplivna po-močka. Bili bi preobširni, da hočemo še več podrobnostij navesti o Viktorjevem bivanji v Senožečah, omeniti pa moramo vender še to, da že takrat si je vedel Viktor pridobivati ljubezen in spoštovanje delavskega stanu. V tovarni je bil mladi, ali previdni in skrbni Viktor ljubljenec vsega osobja. Pivovar in njegovi glavni pomočniki so bili Nemci, toda Viktor jim je vedel tako ugajati, da
niso bili nikdar nasprotni domači stvari, temveč so ji bili pomočniki. Pivovar Selker, kesneje posestnik »Zelenega hriba« v Ljubljani, pokazal je tudi tukaj, da vé spoštovati domačo šego in ljudstvo, katero ga živi. To beležimo misleč, da se je Viktor že takrat naužil mislij in udanosti do delavskega stanu, za katerega je potem v Trstu toliko in koristnega storil. V označenje dodajemo tole izjavo iz vrstic, došlih nam po prijateljski roki: »Viktor je rad popeval in bil dober basist. On je bil sploh veselega in poštenega temperamenta, vedno nagle no malo okorne hoje. V Senožečah je bil v vseh krogih priljubljen.«
Posebne hoje ni Viktor nikdar prav opustil. On je bil vedno zamišljen in to je provzročevalo, da je, rekli bi, na život popolnoma pozabljal. Gledal je predse, rame so se mu obesile in hitro je stopal, ker časa ni tratil nikdar. Ogovorjen se je ves predrugačil. Zamišljenost in resnoba sta se umeknili prijaznemu pogledu in nasmehu in kakor prebujen se je Viktor z naglim razumevanjem spustil v pogovor.
Leta 1867. preselil se je Viktor v Gorico in stopil v službo gospoda B. A. Lenasija, zagrizenega lahona, ki si je pa vse svoje velikansko imetje nabral med Slovenci.
Pri tem novem gospodarji je imel Viktor težavnejši položaj kakor pri prvem, in da ni bil pokojnik ne samó idejalno zavzet, ampak tudi po zdravemu preudarku prepričan o velevažnem koristnem pomenu narodnega gibanja za napredek človeštva, možno bi bilo, da bi bil zaostal ako se ne popolnoma pogubił za našo stvar. Posloval je v Solkanu v velikem mlinu Lenasijevem in tudi tukaj se pokazal takoj vsestranski zmožen svojemu poklicu kot vodja. Imel je dobro podporo, sestričino svojo, soprogo svojega gospodarja, ki mu je bila, sorodnica in rojakinja, naklonjena, kar je v to pomagalo, da se z Viktorjem ni postopalo kakor s tujcem, ampak mu privoščilo slobodno gibanje v prostih urah. Te je Viktor porabljal le v to, da je po mogočnosti podpiral v svojem narodnem delovanji velezaslužnega domoljuba g. Matijo Doljaka, župana solkanskega, in to posebno s tem, da se je zabaval in trudil le s solkansko mladino, vspod-bujal jo za narodno petje in sploh omogočil, da se je osnovala prva čitalnica na Goriškem — v Solkanu.
Le malo čez leto je ostal Viktor pri Lenasiji. Tvrdka Trip in Furlani, ki se je bila ustanovila, ponudila je Viktorju boljšo službo, ker prvi imenovani gospod te tvrdke, ki je kupčeval tudi z Lenasijem, spoznal je Viktorja spretnega knjigovodjo in zvestega pomočnika.
Leta 1869. preselil se je Viktor s svojo sestro v Cervignano na Furlanskem in zastopal tam prej imenovano tvrdko. Tam se je seznanil z gospodično Elizo Lo-visonijevo, s katero se je tudi poročil. Plemenito srce Viktorjevo se je označilo o tej priliki, kakor morda nikdar prej, ali pokazalo tudi neko slabost, ki nam Slovencem in Slovanom politikom dela mnogo kvare.
Štev-.: · 20.
-
S-L OVAN.
307
Soproga, sedaj vdova, pravila nam je sama, da prvikrat, ko je Viktorja videla v hiši očeta svojega, kamor ga je privajal posel, zameknila ' se ' je "vänj. Zamišljeno so jo dražile sestre, katerim se šibki, skoraj prihuljivi Viktor nikakor ni,, videl zapeljiv in ženstvu opasen.     . ·;,:  :,.
Miru ji ni dalo, kolikor moči dostikrat ga videti in zatorej se je seznanila s sestro Viktorjevo, h kateri je često prihajala. Tudi druga dekleta so pri prijazni Ivani rada vasovala in se kratkočasila s plesom. Da sta pa ples in mladost od nekdaj ljubezni odpirala vrata, znano je in tudi pri Viktorji je skazała ta svojo moč. Ali že čez leto in dan se je Viktor preselil s sestro zopet v Gorico in ker ga nikakeršen obèt na dekleta ni vezal, misliti je bilo, da ostaneta ples in globoki pogledi samó lep spomin na mladostne dni. Prišlo je drugače. Eliza je jela hirati, vse prigovarjanje staršev in sester ni pomagalo, še menj so zdravniki vedeli za lek. Viktor je to pozvedel in ko se je v resnici tega prepričal, odločiti se mu je bilo, da reši mlado življenje, kateremu je bil on duša, ali da zatrè mila močna čustva in posluša pamet in razum, ki mu zabranujeta, poročiti se s tujko. V silni borbi se je obrnil do drja. Lavriča in dolgo posvetovanje med njima je določilo, da se je Viktor 21. dné avgusta 1873. leta z Elizo poročil. Vedno mu je bila zvesta, udana soproga, ki vselej očitno pové, da se je Viktor žrtvoval in jzneveril svojim principom zató, da je njo smrti otćL Kdor je Viktorja le nekoliko poznal, priljubiti se mu je moral radi plemenitega vedenja in prave dobrote. Ni torej čudo, ako vdova za njim žaluje kakor za vzvišenim bitjem. Ràda pripoznava in poudarja, kako je slutila, da Viktorja mora to boleti, ker on, ki je vse svoje mišljenje, ves trud svoj posvetil narodu svojemu, ni imel žene in rodbine, s kojimi bi gojil jezik svoj, domačo stvar, ali nikdar ni niti z besedo, niti z vedenjem ji očital ali kazal, kar ga je gotovo hudo peklo. In takšen je bil Viktor sploh, vsakemu dober, kjer mogoče vsakemu pomočnik, nikdar pa ni nikomur očital slabosti in nehvaležnost je mirno prenašal.
Politik je nastopal Viktor na taborjih, pri ljudskih veselicah in ustanavljanji čitalnic ter druzih narodnih društev. Z drjem. Lavričem sta se bila najsrčneje poprijateljila. Res so oba ločila leta, ali kolikor je Lavriča mladila odu-ševljenost, toliko je Viktorja modrila skrb in bila sta si drug druzega vspodbujajoča zaveznika. Kako je bil vpliv Lavričev na Viktorja plodovit, dokazuje najbolj to, da je Viktor, ki je le do petnajstega leta v šolo hodil in si zmerom s trudom sam kruh služil, mogel biti urednik političnemu listu ter je tej nalogi izvrstno zadoščeval. Gotovo je to tudi dokaz posebne nadarjenosti in neumorne delavnosti Viktorjeve na književnem polji. Da si je Viktor pridobil svojstva, ki so ga storila sposobnega biti urednikom političnemu listu, tudi najbolj dokazuje vzvišeno, nesebično domoljubje njegovo. Niti najmanjši gmotni interesi niso vodili Viktorja pri temu početji.   Ni dvojbe,
da.bi bil on v gmotnem oziru izvrstno napredoval, da je svoj trud obračal le do trgovstva, kateremu je bil namenjen, toda kar mu je imelo biti prva skrb, bil mu je pomoček, da je »sveto služil sveti domovini«. ., , Znan po vsem; Primorskem imel je Viktor tudi znance in prijatelje v Trstu, ki so ga zvabili, da je zapustil Gorico in leta 1875. se preselil v Trst. Postal je tam društvenik trgovske tvrdke Pipan & Comp., takoj pa stopil tudi v sredo političnega gibanja tržaškega. Trgovec je Viktor prepotoval vèlik del slovanskih dežel na jugu in povsod bil jednako skrben trgovec in narodnjak. Mirno, nikdar pretirano vedenje ga je priljubilo povsod in kadar je Viktor završil vsakdanji svoj posel in prisédel v krog starih in še le pridobljenih znancev, bil je zanimiv, kratkočasen, vesel in postal jc mnogim nepozabljiv. Posebni talent Viktorjev in vsestranska izobraženost njegova sta provzročevala, da je on védel tekmovati s človekom vsacega stanu, da je bil takoj kos vsaki nalogi, katero sta odredila društvo ali prijatelj. Bodi temu v dokaz dovoljeno navesti komični dogodek, v katerem je bila Viktorju odmenjena glavna naloga. Popotujć je prišel Viktor v hrvaško vas blizu kranjske meje pod Znešnikom. Spremljal sem ga in dobro vsprejel naju je gostoljubni prijatelj Š. V. Dopóludne je Viktor skrbno posloval in neugodni časi Auerspergove dóbe so nas preko póludne zapieli v resen pogovor in neveselo poudarjanje krutega nasilstva.
Pozvali so naju na obed in bila je skrb hišnemu gospodarju, imeti vesele goste ter odtegniti jih vsakdanjim skrbém. Povabljen je bil tudi vaški učitelj, prileten mož, ali veseljak prve vrste in mladeniške živahnosti. Večkrat je poskušal napraviti potrebni izpit, da bi bil definitiven učitelj, pa se mu ni posrečilo in želel je mož to doseči po prijateljih na opori večletnega poučevanja. Bliskoma je prišla gospodarju misel,  predstaviti  Viktorja kakor
šolskega nadzornika iz Zagreba, gospoda K.....a. Hotel
1 se je Viktor tej nalogi ubraniti, ali učitelj je vstopil in Viktor bil predstavljen. Takoj je bil Viktor nadzornik tako na svojem mestu, da je vse društvo v resnobi in k primernemu vedenju nehote prisilil. Dolgotrajni obed se je ■ vršil med pogovori o šolskih stvareh, napitnice so bile dostojanstveniku pristojne in položaj je bil zelo kritičen, j ko je tudi učitelj poprijel čašo in napil vzvišenemu svojemu gospodu.   Težko je bilo posebno krasnemu spolu zadržavati smeh, ali Viktorjeva resnoba in kakor je on znal s primerno besedo zaprečiti, da ni smeh vse ovadil ι in vender vesela živahnost obsezala vso družbo, to vse je  ostalo  nam bolj od šale same nepozabljiv spomin Viktorjeve sposobnosti, kako je bil lehko kos tudi težavni J društveni nalogi.   Učitelj sam nam je kesneje večkrat pripoznaval, da je bil dan »nadzornikove« navzočnosti jeden najlepših njegovega življenja, in dasi za malo časa, čutil je vender, kako dobro dé blagohotnost in prijazna ! ponosnost »vzvišenega predpostavljenega«.   Nikogar ni
I Šala VŽalila. (Konec prihodnjič.)
308
SLOVAN.
Štev. 20.
Hanija.
Poljski spisal H. Sienkiewicz.   Prevel M. Vrnilež.
X.
©b šestih za rana naslednjega dné sem bil pri holmcih, kjer me je Selim že čakal.   Idoč tjakaj sem si dal slovesno besedo, da bom miren. »Kaj si mi hotel povedati f« vpraša Selim. »Hotel sem ti povedati, da vse vém.   Ti ljubiš Hanijo,  ona tebe.   Mirza, zio si stvoril, da si ji ujel srce.   Najprej sem ti to hotel povedati.«
Selim pobledi, a zavrelo je vse v njem. Zakadi se v mé, da sta se najina konja vspela, in vpraša :
se trudil, usrećiti jo. Kdo je kriv ? Jaz bi bil usto-pil! Bog vé, da bi bil ustopil! Sedaj je prepozno. Sedaj me ona ljubi in čuj, kaj ti povem: morete mi zabraniti dohajati v vašo hišo,   morete prestrezati
»Čemu? Čemu?  Razloži mi
to.
»Najprej radi tega, ker si ti muzelman, a ona kristjanka: ne moreš se oženiti ž njo.«
»Izpremenim vero.«
»Oče ti ne bo dovolil.«
»O, on bo dovolil, sicer pa...«
»Sicer so pa še druge ovire. Ako bi tudi izpremenil vero, ne dava ti jo jaz in oče moj nikdar in nikoli. Razumeješ?«
Mirza se prignè s sedla k meni in odgovori, naglasujoč vsak zlog:
»Jaz vaju niti vprašal ne bom! Razumeješ sedaj?«
Bil sem še miren, ker sem vest ob potovanji Hanijinem hranil za konec.
»Ne le, da ona tvoja ne bo,« odgovorim hladno in z istim naglasom, »tudi videl je ne boš več. Vem, da hočeš pošiljati liste; zagotavljam ti, da bom pazil, in da ukažem pri prvi priliki nabrisati jih tvojemu poslancu. Sam ne boš več dohajal k nam. Prepovedujem ti!«
»Bomo videli!« odgovori so-pihajoč od jeze. »Dovoli, da sedaj govorim jaz. Ne jaz, le ti postopaš zlo. To sedaj jasno vidim. Jaz sem te vprašal, če je ne ljubiš ? Odgovoril si : ne ! Hotel sem ustopiti, dokler je bil čas, ti si zavrgel žrtev. Kdo je kriv ? Legal si, da je ne ljubiš. Proti svoji ljubezni, proti sebičnemu ponosu si se sramoval priznati, da ljubiš. Ti si jo ljubil skrivno, jaz očito. Ti si jo ljubil v temi, jaz po dnevi. Ti si ji trovai življenje, jaz sem
Jezus
Štev. 20.
SLOVAN.
309
moje liste, ali zaklinjam se, da se Hanije ne odrečem, da jo ne pozabim in da jo bom večno ljubil in povsod iskal. Jaz postopam odkritosrčno-in pošteno, pa ljubim, ljubim jo nad vse na svetu in ves žijem v nji in umrl bi brez nje. Jaz nečem donesti nesreče v vaš dom, a zapomni si, da je sedaj v meni nekaj takega, pred čemur se sam zgražam. Jaz sem pripravljen na vse. O ! ako boste krivico delali Haniji . . .«
emplji.
Vse to je govoril vedno strastneje, bled in s stis-nenimi ustnami. Strastna ljubezen je prevladala to ognjevito, vshodno naravo in je žehtela od nje kakor žar od plamena. Pa jaz se nisem brigal za to in sem odgovoril z mrzlo in hladno odločnostjo:
»Nisem prišel semkaj poslušat tvojih povérenj. Grožnjam tvojim se rógam in ti še jeden pot ponovim: »Hanija nikdar ne bo tvoja.«
»Poslušaj me še«, reče Selim, »ne bom poskušal ti praviti, kako ljubim Hanijo, ker bi ne mogel povedati in ti ne razumeti. Zaklinjam se pa, da bi navzlic vsi ljubezni, ako bi ona tebe ljubila, našel v duši še toliko plemenitih čustev, da bi se je za vselej odrekel. Henrik, to se tiče nje! Bil si vedno plemenit. Cuj torej : odreci se je in potem zahtevaj od mene, če bi bilo tudi življenje. Nä roko mojo, Henriki Hanije se tiče Hanije: zapomni si to!«
In nagnil se je k meni z razprostrtimi rokami, ali jaz sem se s konjem odmeknil.
»Skrb zanjo prepusti meni in očetu mojemu. Midva sva že mislila o nji. Jemljem si čast poročati, da odpotuje Hanija pojutrišnjem v inozemstvo in da je ne boš več videl. In sedaj z Bogom !«
»A-a, če je tako, bomo že videli« !
»Bomo videli!« Obrnil sem konja in jezdil domóv ter se niti ozrl nisem.
Žalostno je bilo v našem domu ta dva dneva do Hanijinega odhoda. Gospä d' Yves s sestrama se je odpeljala takoj drugi dan po ónem razgovoru z očetom. Ostal sem le jaz, oče, duhovnik Ludovik in Hanija. Révica je že vedela, da mora oditi, in to vest je vsprejela z obupom. Videlo se je, da želi v meni najti rešitev in poslednjo desko izbave. Meni se je to dozdevalo in skrbel sem, da nisva ostala ni za trenutek samoč. Poznal sem se dovolj in sem vé del, da stvori s solzami vse, kar hoče in da bi ji ne mogel odreči. Ogibal sem se celò pogleda njenega ter se nisem mogel premagovati, kadar me je pogledala, kakor bi me prosila milosti, mene ali očeta. Z druge strani pa, ako bi bil tudi hotel očeta prositi zanjo, védel sem, da bi to nič ne iz-
S L O V A N.
Štev. 20.
dalo, kajti oče .nikoli ni izpremenil, kar je bil sklenil. In pri tem me je tudi nekako sramovanje gonilo od Hanije. Sram mé'Je bilo zaradi poslednjega pogovora z Mirzo in nedavne^ surovosti in vse moje uloge tembolj, ker sem ji vender zdaleka sledil, ne približajoč se ji.   Imel sem pa tudi- razlogov, slediti ji.   Védel sem, -da Mirza kroži noč in dan,  kakor ptica plenilka,  okoli našega dòma. Takoj druzega dné po razgovoru sem opazil, kako- je Hanija z naglico skrila kos popisanega popirja : gotovo list od njega ali pa njen.   Precej mi je prišlo na misel, da se bosta morda videla,  in akoprem sem v mraku prežal na Selima, vender ga nisem mogel zalotiti. V tem sta potekla dva dneva naglo,  kakor strela v vzduhu. Pred večerom tega dne, ko je imela Hanija pod noč oditi v Ustrzvce, peljal se je oče v mesto na semenj kupovat kónj in je vzel Kazimirja s seboj,  da poskuša. Hanijo pa sva imela spremiti oba z duhovnikom Ludo-vikom.   Opazil sem, da Hanijo, čimbolj se bliža odločena ura, prevzema neka čudna nespokojnost. Izprelétale so jo barve in drhtela je po vsem telesi.   Časih se je zdrizala, kakor prestrašena.  Že je solnce zatonilo, zato-nilo nekako žalostno, za debele, zgasnele, žoltaste oblake, ki so grozili s točo in nevihto.   Sedaj pa sedaj je za-grmelo iz dalje na zahodni strani, kakor grozeče bobnenje bližajoče se nevihte.   Vzduh je bil zadušen, soparen in nasičen z elektriciteto.   Ptiči so se poskrili pod krove, drevje, le lastovke so še švigale po vzduhu ; listje je prestalo šumeti po drevji in se povesilo, kakor bi bilo omedlelo: s pristàvinega dvorišča se je oglašal žalostni rik blaga,  vračajočega se s polja.   Nekakov poseben nemir je zavladal v vsi prirodi.   Duhovnik Ludovik je ukazal zapreti okna.   Hotel sem,  da pred nevihto dospemo v Ustrzvce in zato vstanem, da pojdem v hlev in zauka-žem napreci.  Baš, ko sem jaz hotel iziti iz sobe, plane Hanija po konci, pa takoj zopet sede. Pogledam jo. Po rdévala se je in pobledévala. »Zadušno mi je, zadušno!« reče in sedši k oknu, začne si pahljati z robcem. Videlo se je, kako se ji čudni nemir veča. »Lehko počakamo«, reče mi duhovnik Ludovik, »vihar izbuši že za kake pol ure.« »Za pol ure«, odgovorim, »bomo že v Ustrzycah, sicer pa, kdo vé, ako ni to prazen strah.« In tekel sem v hlev.   Konj moj je bil že osedlan, ali z zaprézanjem se je obotavljalo, kakor obično.  Minilo je pol ure prej, nego je kočijaž zapeljal kočijo pred hodnik in jaz na konji za njim. Zdelo se je, da nevihta visi, a jaz nisem hotel dlje odlašati.   Iznesli so Hanijine kovčege ter jih navezali zadaj za kočijo. Duhovnik Ludovik je že čakal na hodniku v beli platneni suknji in z ogromnim belim solnčnikom.
»Kje je Hanija, je li pripravljena?«   vprašam ga. »Pripravljena. Bo že pol ure, kar je šla v kapelico molit.«
Šel sem v kapelico, pa Hanije nisem tam našel; iz kapelice v obednico, iz obednice v društveno dvorano: Hanije nikjer.
»Hanija! Hanija!« začnem klicati.
Nihče ne odgovori.
Nekoliko že nespokojen, tečem v njeno sobo; mislil sem, da je morda onemogla! V sobi je sedela pla-kajoč stara Węgrowska.
»Kaj je že čas,, da se poslovimo od gospodične?«
»Kje je gospodična?« vprašam nestrpljivo.
»Gospodična je šla na vrt.«
Tekel sem tudi jaz na vrt.
»Hanija! Hanija! Čas je, da gremo!«
Tiho. . »Hanija! Hanija 1«
Kakor v odgovor zašumi nespokojno listje od prvega diha nevihte, pade nekoliko debelih kapelj dežja in znova zavlada tišina.
»Kaj je to?« vprašam se in začutim, da mi od osuplosti vstajajo lasje.
»Hanija! Hanija!«
Zazdelo se mi je, da od druzega konca vrta čujem odgovor.   Oddahnem se.   »Oh, kako sem gluh,« mislim j si in tečem na ono stran, od koder ;e dohajal glas. Žive duše nisem našel.
Na ti strani se je skončaval vrt z ograjo, za kojo je držala poljska pot k ovčarni na polji.
Primem se za ograjo in pogledam na pot : po nji je bilo pusto, le Ignacij, pristävski hlapec, pasel je gosi na nasipu, takoj pri ograji.
»Ignacij !«
Ignacij sname čapko z glave in priteče k ograji. »Ali nisi videl gospodične?«
»Videl. Ni dolgo, kar se je gospodična peljala tod mimo.«
»Kaj? Kako? Kam se je peljala?«
»Proti gozdu, z gospodičem iz Chorzel. 0 ! tako sta se peljala, kolikor so mogli konji teči!«
»Jezus! Marija!   Hanija je pobegnila s Selimom!«
Potemnilo se mi je pred očmi in potem kakor bi mi bila šinila strela skozi glavo. Spomnil sem se Hanijine nespokojnosti; onega lista, ki sem ga videl v njeni roki. Vse to je bilo torej dogovorjeno ? Mirza ji je pisal in govorila sta. Izbrala sta trenutek pred odhodom samim, ker sta vedela, da bodo imeli tedaj vsi v hiši opraviti. Mrzel pot me oblije in lasjé se mi zježe na glavi. Ne pametujem, kdaj sem prišel na hodnik.
»Konja! Konja!« kriknem s strašnim glasom.
»Kaj se je zgodilo? Kaj se je zgodilo?« kričal je duhovnik Ludovik.
A odgovoril mu je le hrupen topot, ki se je razlegal v tem hipu. Veter mi zazvizne v ušesih od besnega konjevega dira. Poletevši v lipov drevored, krenil sem v mér po poti, kamor sta pobegnila; preskočim jeden plot pa druzega in podim dalje. Sled se je poznal. V tem je izbuhnila nevihta : stemni se ; na temnih robéh oblakov so švigale strele; časih je vse nebó zaplamtelo in potem se je še bolj stemnilo : dež je lil kakor bi ga iz keblà izlival. Drevje pri cesti se je vilo krčevito na vse strani. Moj konj, kojega sem bil z besnimi udarci bičevimi in mu zadiral ostroge, jel je hropsti in ječati, hròpel sem tudi jaz od bésnosti. Naslonjen na konjev vrat iskal sem sledu po poti, ne vedoč nič druzega in ne misle na nič druzega. Tako sem pribesnèl v les. Sedaj se burja še bolj raztogoti. Neka besnost prevzame nebó in zemljo. Les se vije kakor trstje in krivi črne veje, jeka topota odbija se v teminah od smreke do smreke; bobnenje groma, lom debel,  tresek lomečih se
Štev. 20.
SLOVAN.
vej, vse to se je mešalo v nekakov peklensk zbor. Sledu nisem mogel več videti, a hitel sem dalje kakor vihra. Stoprav za lesom, pri svetilu bliskov, razločeval sem oba znova; ali s strahom opazim ob jednem, da konj vedno bolj hròpe in da peša. Podvojim udarce z bičem. Tu za lesom se je začelo pravo morje peska, kojemu sem se jaz lehko ógnil, a Selim je moral peljati čezenj. S tem je moral zapozniti beg.
Vzdvignem oči k nébu: »O, Bog, dàj, daju dojdem in potem me kaznuj, ako hočeš!« kričim obupno. In molitev moja je bila uslišana. Rdeč blisek preseka temino in pri krvavem njenem svetilu zapazim bežečo malo bričko. Obrazov beguncev sicer nisem razločil, a bil sem prepričan, da sta ona. Bila sta še pol vrste pota od mene; sicer pa nista zelo hitro bežala, kajti v temi in v po-vódnji, ki je bila nastopila zaradi dežja, moral je Selim oprezno voziti. Vskriknem besno in ob jednem radostno. Sedaj mi ne moreta več uiti.
Selim se ozrè, vskrikne tudi on in začne mahati po utrujenih konjih. Pri bliskovem svitu me je spoznala tudi Hanija. Videl sem, da se je zdvojno prijela Selima in da ji je on nekaj govoril. V nekoliko hipih sem bil že tako blizu, da sem mogel čuti glas Selimo v: »Imam orožje pri sebi«, klical je v teminah, »ne približujte mi, jaz ustrelim!« A nisem se brigal za nič in sem do-tiraval bliže in bliže. »Stoj!« vpije Selim, »stoj!« Bil sem komaj petnajst korakov za njim, a cesta je bila tod lepša in Selim je znova pognal konje v skok. Razdalja med nama se je začela za hip večati in potem sem ju začel znova dohajati. Sedaj se- Selim obrne in začne meriti s samokresom. Grozan je bil, a meril je mirno. Še hip in zagrabil bi bil bričko z roko. Zdajci poči strel . . . moj konj omahne na stran. Skoči še nekoliko potov in se zruši na sprednji nogi. Vzdvignem ga : vzravna se nekoliko in potem zahropivši težko se zvali z menoj vred na zemljo.
Skočim po konci in začnem dirjati na vso moč, ali bilo je zaman. Brička se je le bolj in vedno bolj oddaljevala; konečno sem jo videl le tedaj, ko je blisek predrl oblake. Gubila se je v dalji in temi, kakor poslednja nada. Poskusil sem kričati; nisem mogel: pošla mi je sapa. Ropot je dohajal slabeje in vedno slabeje, naposled sem se spoteknil ob kamen in padel.
Za čas vstanem.
»Odpeljala sta se! Odpeljala! Izginila!« ponavljal sem glasno in ne vem več, kaj se je tedaj godilo v meni. Bil sem oslabel, pa čisto sam v noči in temi in nevihti. Ta satan Mirza me je premagal. Oh, da Kazimir ni šel z očetom, da sva ga oba gonila ! In sedaj? Kaj bo ? Kaj bo sedaj?« kričal sem glasno, da bi slišal svoj glas in ne pobesnil. In zdelo se mi je, da me vihra zasmehuje in žvižga: »Ti sediš na cesti, brez konja, a on je utekel ž njo!« Tako je bucai veter in se smijal in hi-hotal. Vrnem se počasi h konju. Iz nosnic mu je vršel tok črne, sesedajoče se krvi, a živel je še, dihal in obračal v mé gasneče svoje oči. Sedel sem poleg njega, oprl glavo na njegov bok in tako se mi je zdelo, da umiram. A tačas je nad menoj žvižgal veter in se smijal in klical : »On je ubežal ž njo!« Zdelo se mi je časih, da slišim peklensko dričanje óne bričke, leteče v temine s srečo
svojo. In veter je zvizdal: »Ušel je ž njo!« Ogrnila me je čudna omedlevica. Kako dolgo je trajala, ne vem. Ko sem se osvestil, bila je nevihta že minila. Po nébu so se podile čede lehkih, belkastih oblačkov; za njihovimi razmaki se je videla nebeška modrina in luna je jasno svetila. S pólja so se vzdvigale vlažne megle. Mrtvi moj konj, ki se je bil že ohladil, spomnil me je vsega, kar se je bilo dogodilo. Ogledal sem se okoli sebe, da bi razpoznal, kje sem. Na desno ugledam daljne luči v oknih, napotim se torej na óno stran. Pokazalo se je, da sem bil pod Ustrzycami samimi.
Odločil sem se iti v dvor in se pogovoriti z go-: spodom Ustrzyckim, kar mi je bilo tem lože, ker gospod Ustrzycki ni bival v dvorci, temveč je imel svojo posebno hišico, v koji je obično prebival in spal. Luč se I je še svetila v njegovih oknih. Potrkam na vrata.
Odpre mi on sam in se preplašen zdrhtne.
»Šala!« reče, »kakov si ti, Henrik?«
»Strela mi je ubila konja pod samimi Ustrzycami. Nisem védel boljšega, nego semkaj iti.«
»V imeni očeta in sina! Pa ti si premočen, prezebel. Pozno je že. Šala! Zaukažem, da ti prinesó jedi in obleke.«
»Ne, ne! Jaz se hočem takoj vrniti.«
»Ale! Čemu pa ni Hanija prišla? Moja žena jutri ob dveh po polunoči že odpotuje. Mislili smo, da jo na noč dovedete.«
Odločil sem se, da mu vse razložim, ker sem potreboval njegove pomoči.
»Gospod!« rečem, »pri nas se je nesreča dogodila. Upam, da ne boste tega nikomur povedali, ni soprogi svoji, ni hčeri, ni guvernantkama. Tiče se časti naše hiše.«
Vedel sem, da on nikomur ne pové, sicer pa sem imel malo nadeje, da bi to ostalo skrivnost ; radi tega sem ga rajši pretekel, da bi ob dani priliki mogel stvar raztolmačiti. Povedal sem mu torej vse, izvzemši, dą ljubim Hanijo.
»No, torej se moraš biti s Selimom? Šala! Kaj?« reče mi, ko je bil že vse do konca slišal.
»Tako je. Biti se hočem takoj jutri. Danes pa ju hočem še loviti in radi tega Vas prosim, da mi daste najboljše konje.«
»Loviti ju ni treba. Nista šla daleč. Vozila sta se, vozila po raznih potih in se vrnila v Chorzele. Kam bi neki bežala? Šalal Vrnila sta se v Chorzele: padla sta pred noge staremu Mirzi ! Kaj naj bi druzega stvorila. Stari Mirza je zaprl Selima v kaščo in gospodično . . . gospodično odvede k Vam nazaj. Šala! Kaj? Pa Hanija! Hanija! No!«
»Gospod Ustrzycki!«
»No, no, sinko moj, nikar se ne jèzi! Jaz ji tega ne štejem v greh. Moje ženske, to je kàj druzega. Pa čemu čas tratiti?«
»O! Dà, ne trativa časa.«
Ustrzycki se za hip zamisli.
»Že vem, kako stvoriva. Jaz odidem takoj v Chorzele, ti pa pojdi domov, še bolje, ostani tu. Ako je Hanija v Chorzelah, vzamem jo in odvedem k vam. Morda mi jo ne izroče?   Šala!   Rajši govorim precej s starim
312
SLOVAN.
Štev. 20.
Mirzo, prej, nego jo odpeljeva, kajti oče tvoj je silovit človek. Morebiti bi še starega izzval, pa stari je čisto nedolžen. Kaj ?«
»Očeta ni domä.c
»Tem bolje! Tem bolje U
Tu ploskne gospod Ustrzycki z rokami.
»Janek, semkaj 1«
Sobar vstopi.
»V desetih minutah konja in bričko. Razumeješ ?« »In konje zäme?« rečem. »Druge za gospoda! — Šala, dragi gospod!« Molčala sva nekaj časa. Potem rečem : »Dovolite, da napišem za Selima? Rajši ga pismeno izzovem. «
»Čemu ?«
»Bojim se, da mu stari Mirza ne dovoli biti se. Nekaj časa ga zapre v luknjo in bo mislil, da zadoščuje. A zäme je to malo, malo! Ako Selim že sedi v luknji, videli ga ne boste; preko starega se to ne da, list pa lehko komu pustite. Jaz tudi ne bom povedal očetu, da se hočem biti. Morda bi on sam starega izzval, a stari ni kriv. Ko se prej midva s Selimom pobijeva, potem bo vse v redu. Pa saj ste menda sami rekli, da se moram biti ž njim?«
»Jaz mislim tako. Biti se! Biti se! Za plemiča je to najboljši pomoček, bodisi star ali mlad, to je vse jedno ! Komu drugemu : šala 1 ne pa plemiču. No, le piši : prav praviš!«
Sédem in napišem to-le:
»Ti si niče! Ta list ti vržem v obraz. Ako ne prideš jutri zjutraj do Wachove kolibe s samokresi, ali s sabljami, šleva si, kar si tudi v istini.«
List sem zapečatil in dal gospodu Ustrzyckemu. Potem sva šla oba na dvorišče. Brički sta bili za naju že pripravljeni. Pred odhodom samim šine mi misel v glavo :
»Gospodi« rečem Ustrzyckemu, »in ako Selim Hanije ni v Chorzele pripeljal?«
»Ako jo ni v Chorzele, torej je hotel več časa dobiti ; noč je, petdeset potov na vse strani in . . . Bog nesi ! Pa kam bi jo peljal?«
»V mesto N.«
»Šestnajst milj z istimi konji. Le brez skrbi bodi. Šala, kaj ? Torej pojdem jutri v N., še takoj danes ; najprej v Chorzele. Rečem ti, bodi brez skrbi ! «
Uro pozneje sem bil že doma. Bilo je pozno v noč, zelo pozno in po óknih so bile še povsod luči. Najbrž so ljudje begali po raznih sobah. Ko je moja brička zaropotala pred hodnikom, škripnejo vrata in v vežo stopi duhovnik Ludovik s svečo v roki.
»Tiho!« zašeptne in položi prst na usta.
»Hanija?« vprašam vročnično.
»Govori tiše.   Hanija je že tukaj.   Pripeljal jo je stari Mirza. Pojdi k meni, vse ti povem.« Stopiva v duhovnikovo sobo. »Kaj se je zgodilo s teboj?«
»Gonil sem ju. Mirza mi je konja ustrelil. Je li oče domä?«
»Vrnil se je takoj po prihodu starega Mirze. O, nesreče, nesrečel Sedaj je doktor pri njem. Mislili smo, da ga bo mrtvoud zadel.  Hotel je takoj iti izzvat sta-
rega Mirzo. Ne hódi k očetu, moglo bi mu to škodovati. Jutri ga pa prosi, naj ne izzove starega Mirze. To je velik greh, ali tega ni stari kriv. Selima je pretepel ter ga zaprl, Hanijo pa semkaj odpeljal. Družini je ukazal, naj molče o tem.   Sreča je še, da očeta ni dobil doma.
Pokazalo se je, da je stari Ustrzycki natančno vse videl v duhu.
»Kako je Haniji?«
»Premočena je do kože. Ima vročico. Oče jo je grozno ozmerjal. Ubogo dekletce!«
»Ali jo je doktor Stanislav videl?«
»Videl in ukazal, naj takoj leže. Stara Węgrowska sedi pri nji. Počakaj me tu. Grem očetu povedat, da si prišel. Razposlal je že za teboj konje na vse strani. Ka-zimirja tudi ni domä, iskat te je šel. Bog, vsemogoči Bog, kaj se je to zgodilo!«
Tako govoreč odide duhovnik Ludovik k očetu, jaz pa nisem mogel vstrpeti v njegovi sobi in tečem k Haniji. Nisem je hotel videti, o, ne! To bi jo morebiti preveč stalo. Hotel sem se le zagotoviti, da se je res vrnila, da je zopet pod našim krovom, varna, blizu mene, zaklonena pred nevihto in strašnimi dogodki denašnjega dné. Čudna čustva so me pretresala, ko sem se približal njeni sobi. Ni jeze, nI sovraštva, le težko žalost sem čutil globoko v srci in veliko, neizrecno milosrčnost s to bedno nesrečno žrtev Selimove blaznosti. Mislil sem o nji, kakor o golobici, ki jo je ugrabil jastreb. Ah, koliko ponižanja je morala izkusiti, koliko zasramovanja prebiti v Chorzelah od starega Mirze! Zaklel sem se, da ji ne bom delal nI najmanjših očitkov, ni danes in nikoli ne in da bom ž njo tako občeval, kakor bi se nikdar ne bilo to dogodilo.
Baš ko pridem do vrat njene sobe, odpró se vrata in stara Węgrowska izstopi. Ustavim jo in vprašam :
»Ali gospodična spi?«
»Ne spi, ne spi revical« odgovori starka. »O, zlati gospodič moj, ako bi Vi vedeli, kaj je bilo tu ! Kako je stari gospod rjiil na Hanijo (tu vzdvigne stara Węgrowska predpasnik in si začne otirati solze), jaz sem mislila, da bo révica takoj na mestu strepetala. Bila je prestrašena, premočena, o Bože mili!«
»No, in kako ji je sedaj ?c
»Boste videli, gospodič, da naposled oboli. Sreča, da je doktor pri roki.«
Rekel sem Węgrowski, naj se precej vrne k Haniji in naj vrat za seboj ne zapre. Hotel sem jo videti, ako tudi zdaleka. Gledajoč tako iz temne sobe skozi odprta vrata, uzrem jo, sedečo na postelji, oblečeno v belo nočno odelo. Lice se ji je bilo močno zardelo, oči so ji žarele ; videl sem pri tem, da naglo diha. Imela je vročico.
Nekaj časa sem bil neodločen, bi li vstopil, ali ne. V tem hipu me potreplje duhovnik Ludovik po rami.
»Oče te zove«, reče.
»Duhovnik Ludovik! Ona je bolna!«
»Doktor pojde precej zopet k nji. V tem se po-razgovoriš z očetom. Idi, idi: pozno je že.«
»Koliko je ura?«
»Jedna čez polunoč.«
Udarim se z roko v čelo. Ob petih za rana sem se imel biti s Selimom.
Štev. 20.
SLOVAN.
313
Ribičeva hči.
Spisal Fr. Gestrin.
(Dalje./
enjeni čitatelj je posnel že gotovo po oblastnem vedenji obeh prišlecev, da sta bila to óna dijaka, ki sta zaläzovala Ančiko Vrtačevo do Plavčeve krčme. Tu pa sta izgubila sled ter si sedaj hladila gorečo jezo s hladnim pivom.
Tudi berač Urbanija se jima je pridružil dobro vedoč, kako usmiljenih srdec so bili tedanji dijaki ljubljanski. Prenašal je voljno vse šale in potrpežljivo poslušal ne ravno ljubeznive priimke, s kojimi sta ga obkladala sinova modric: saj je za plačilo smel zastonj piti. In to tudi ni kar si bodi, kajti Janez Urbanija je pil sila veliko.
V tem pa je sedela Ančika na nizkem stolci v spalnici krčmarjevi. Drobno glavico je naslonila ob dlan in zamišljeno zrla skozi motno steklo proti nebu. Nevihta je bila potihnila in lenó so se sedaj plazili temno-sivi oblaki. Dekle pa je zrlo te oblake in v očeh sta se ji zasvetili blesteči solzi . . . Ali ji je prevzel kes nad denaśnjim ravnanjem mlado dušo? — Kdo vé? — Kdo je že gledal v dno dekliškega srca? —
Iz pivske sobe se je čulo divje kričanje. Pivo je omotilo naši vrli družbi tisto mrvico možgan ter jim raz-vezalo jezike.
Hrup je bil tako velik, da razven tankouhega in razmerno treznega berača nihče ni čul, kako so zaškripala vezna vrata.
Vstopil je mlad, visok, črnolas človek, zavit v temen plašč in se skrbno ozrl po veži. Videč, da ni nikogar, pohitel je oprezno k malim durim krčmarjeve spalnice. S ključem, kojega je bil prinesel s seboj, odprl je tihoma ključanico ter za nekaj trenutkov počival v naročaji svoje ljubimke.
Bil je Gregorja Kunstlja sin — Adam. Devi so izginili na mah z obraza tožni oblaki in očesi sta se ji zažarili v rajskem veselji.
»Torej si venderle prišel, dragi Adam! Jaz pa sem že mislila, da se ti je ujelo okó na hčerki sodnikovi, in da si pozabil mene, uboge ribarke,« dejala je z ljubeznivo karajočim glasom.
»Ti se šališ, srce moje! Kako bi mogel gledati za drugimi, dokler mi sevaš ti, solnce moje sreče! ... Da mi je prebroditi deset rek, prihitel bi na prsi tvoje, kajti dan, ko bi te ne videl, bil bi izgubljen zame, in vest bi mi ne pustila v noči spanca na oči. Saj jaz te ljubim, tako iskreno in verno ljubim, krasna golobica moja!« Stisnil jo je k sebi. Vroč poljub z rožnih ust dekletovih poplatil ga je bogato za te izraze ljubezni.
Mladenič je odložil plašč ter prisedel k devojki. Luna pa, ki je prisijala izza oblakov, obsevala je skozi steklo dvoje najsrečnejših bitij. A obsevala je tudi pod oknom krčmarjeve spalnice sključeno telesce berača Janeza Urbanije. —
Ko je namreč ta slišal, da so se odprla vezna vrata, bil je takoj prepričan, da je tedaj vstopil bivšega ljubljanskega župana zaljubljeni sin. Ker pa je imel naš berač poleg ostalih tudi to slabo svojstvo, da se je le
prerad brigal za skrivnosti drugih ljudij, ni mu bilo več strpeti v sobi. Izmuznil se je torej iz družbe vinjenih dijakov in nič menj pijanega krčmarja in se splazil za krčmo podokničat. Dasi je tu na vso moč natezal ušesa, mogel je le malo čuti. A iz tega malega je sklepal popolnoma pravilno, da se to dvoje mladih ljudij strastno ljubi, in . . . toda o tem govori naša povest.
Oblaki, ki so se bili za nekaj časa pretrgali, pre-vlekli so zopet nebó in zavesili lunine žarke. Dasi je bilo po leti, zabril je precej hladen veter in berač je čutil, da si bo venderle moral semtertja kmalu zakrpati ponošeno svojo obleko. A očutilo je tudi njegovo vedno žejno grlo nekako potrebo po pijači, zato je ostavil svoje mesto pod oknom in se zopet zmuznil v krčmo.
Jedva pa je prestopil hišni prag, čul je, da se od-klepajo duri krčmarjeve spalnice. Stisnil se je torej za ognjišče in vlekel sapo näse. — Kmalu je prihitela mimo njega z lahnim korakom devojka ter izginila na cesto.
Nekoliko za njo je prišel iz kamre tudi njen ljubimec. Slučaj pa je hotel, da se je baš tedaj vnela nad tlečo žrjavico suha trska in mahoma razsvetlila vso vežo. Prestrašen je zatisnil berač oči in se potuhnil. Mladenič ga je sicer zapazil, a meneč, da spi, po prstih odšel skozi duri.
Ko pa je Janez Urbanija zopet vspregledal, bil je v veži sam.
Razlagati si ni védel, čemu je v pivski sobi vse tako tiho. A ko je odprl vrata, videl je oba dijaka in krčmarja v ne ravno slikovitih ležah pokojno speče krog praznih vrčev. — Da so mu drugovi pospali, temu Urbanija ni prav nič ugovarjal, ali jezilo ga je, da so vsi ostavili prazne vrče. . . . Takoj pa si je védel pomoči, Krčmar se mu je smilil in ni ga hotel buditi. Zato mu mu je segel v žep, privlekel iz njega ključ dp kleti ter si tako priskrbel pijače sam.
Ko pa se je vrnila dekla Urša iz cerkve, spali so v krčmi vsi štirje pivci. . . .
Zlat trak jutranjega solnca, ki je radovedno po gledal skozi okno in oblil krčmarjevo lice, vzbudil je Plavca iz nemirnega spanja. Leno si je mèi zardele oči in opazivši speče svoje tovariše izkušal spomniti se včerajšnjih dogodkov.
Na nesrečo Janeza Urbanije je ugledal na mizi ključ do kleti, kateri je on sicer vedno s seboj nosil. Takoj mu je šinilo v glavo, kako je mogel priromati ključ iz njegovega žepa na mizo. Poleg tega pa se je še spomnil, da mu je berač obetal, kako pojde danes na Koroško po svojo dedščino.
Viri nam pripovedujejo, da se je očutil berač neljubo vzdramljenega in kakor bi trenil postavljenega pred duri z naročilom, naj se ne prikaže zopet, dokler ne prinese s Koroškega dedščine in ne poplati uničene pijače.
40
3>4
SLOVAN.
št
ev. 20.
Z uprav stojično malomarnostjo se je pobral Janez Urbanija iz cestnega blata, osnažil z roko nekoliko svojo obleko in počasi krenil proti mestnemu trgu. V srci mu je vrela jeza in po glavi so mu rojile maščevalne misli. Prišed-šemu do rotovža se je razjasnil zaspani obraz. Zahvalno je pogledal z zabuhlimi očmi na pročelje mestne hiše, kjer je bila naslikana med srednjima dvema oknoma v krasni opravi boginja pravice, in od tam proti nebu, kakor bi mu bilo ono poslalo srečno misel. Zavil je potem v Špitalske ulice.
Lice se mu je vidno ublažilo in pozabil je svoje jeze, ko je polagoma korakajoč motril v tržnih lopah na obeh straneh uličinih izpostavljene zdelke, koje so ondu prodajali zlatarji, jermenarji in drugi rokodelci.
Prišedši skozi Špitalska vrata je nadaljeval na mostu svoje motrenje in pregledovanje; a pred križem sredi mostu se ni pozabil pobožno odkriti, da bi se ne dal v zóbe ondotnim trgovcem in ljubljanskim meščanom, hi-tečim kakor bučele iz panja v panj na in z lesnega trga, ki se je razprostiral pred na pol sezidano avgu-štinsko cerkvijo.
Ko je Janez Urbanija, prerivši se skozi množico kupcev in visoke składnice drv na lesnem trgu, krenil proti predmestji sv. Petra ter iz dalje že zapazil hišico ribiča Vrtača, nabral se mu je obraz znova v resne gubè. In v srci mu je vrela zopet jeza, po glavi pa so mu znova rojile maščevalne misli.
Pospešil je svoje korake in kmalu stopil v ribičevo
hišo.
»Dobro jutro, oče Vrtač!«
Začujeno ga je pogledal ribič sedeč na nizkem stolici in vežoč raztrgane mreže ; a odgovoril mu ni.
»Dobro jutro Vam Bog daj ! Ali Ančike ni doma?« ponovil in vprašal je berač.
»Ribe je nesla na trg; a kaj ti je do nje?« vprašal ga je Vrtač še bolj začujen.
»Nič, prav nič! Lepa je in mlada, in rad jo gledam, zato sem vprašal po nji.«
»No, no, ženil se pri nji pač ne boš?« zavrnil ga je z ironičnim in samozadovoljnim smehljanjem ribič.
»Kaj še? — Ženil? — Jaz ženil? Ha, ha! — Saj se še ne morem, če bi se prav hotel; pri nji že ne!« dejal je Urbanija.
»Res, tebi bi je gotovo ne dal, kakor gotovo te tudi ona neče,« odgovoril je ponosno Vrtač.
»Vem, da mene neče, ker ima že drugega, ki ima kàj pod palcem in ki ni berač, kakor jaz in ni star in grd. . . .«
Ribiču se je vzbudila radovednost. Berač pa spoznavši, da je zadel ob pravo struno, ni hotel takoj z besedo na dan.
»Katerega ima? — Kdo ti je kàj pravil?«
»Nihče mi ni pravil, ker sem ja sam videl in slišal, kako sta se ljubila, kakor dvoje golobičev in kako sta govorila, da jo bo vzel kmalu, prav kmalu, še pred — krstom . . .« odgovoril je skrivnostno Janez Urbanija.
Ribič je obledel.
»Pred kakim krstom?! Za Boga, govori! Kdo?! Kje?! — «
»I, pred kakim krstom neki ? — Pred krstom Vašega vnuka ali vnučice, ali kar si bodi. — Pošten človek, če jo bo vzel prej in jo tako rešil sramote in kazni. A tudi Vam bo dobro potem in ne bo Vam treba z mrežami kaliti Ljubljanice.«
»Kdo jo bo vzel? — Kaj Ljubljanico kalil? — Kak krst? — Govori, človeče!« hitel je ribič od samega strahu in radovednosti nevedoč, kaj govori.
»Le potrpite, oče Vrtač! Potrpljenje je božje mazilo, pravijo taki, ki kàj vedo, in dobro govore. Zato pravim, potrpite in poslušajte me. Oče ribič, hudo je človeku, če že ni imel tri dni gorke žlice v ustih, kàj ne? Zato pa pravim, da je meni hudo, da me slabosti obhajajo, in da bi mi Vi, dobri oče, lehko pomogli ter mi dali majhen dar. Večno Vam bom hvaležen, in kadar bom umrl, izgovoril bom Bogu bobro besedo za Vas.« —
Ribič je odhitel z mrzlično brzostjo v sobo, prinesel i' iz omare nekaj drobiža in ga vrgel beraču v nastavljeni klobuk.
Na, a sedaj govori, prosim te, govoril«
»Bog Vam bo povrnil, dobri Vrtač, jaz Vam ne morem nikdar. Bog Vam bo povrnil, ker ste reveža rešili gotove smrti,« hlinil se je berač spravljaje darovani denar ι v žep. — »Jaz pa sem Vam iz srca hvaležen za dobroto, zato pa me poslušajte!«
Počasi je sedel Janez Urbanija na stopnice, vodeče v klet, in jel razkladati staremu ribiču, kar je videl in slišal sinoćnji večer.
Vender nam poročajo viri, da je berač videl in slišal celò več, kakor pa se je godilo in govorilo v istini. — —
*
*        *
Ančiki ni hotelo tisti dan v glavo, zakaj je njen oče tako zamišljen in osoren. Strašne slutnje so ji krčile mlado srce. A molče je šivala v sobi pri oknu ne hoteč, da moti očeta v premišljevanji.
Ko pa se je približal večer, ozrl se je Vrtač skozi okno, poveznil klobuk na glavo in odšel iz hiše.
Na pragu se je ozrl še jedenkrat in zaklical s trdim glasom :
»Danes pridem pozneje, Ana, počakaj torej z večerjo !«
Dekle je odgovorilo le kratko »z Bogom!« in žalost, ki ji je ves dan stiskala mlado dušo, prisilila ji je svetle solze v oči. Ubogi devojki je bilo tako težko pri srci, oh, kako težko I . . .
Ko se je Ančika zopet zavedela, bilo je že temotno po sobi. Ura na stolpu sv. Nikolaja cerkve je odbila sedem. Vzdrhtelo je ubogo dekletce, zavilo se v ruto in odhitelo proti Pisanim vratom v krčmo Tomaža Plavca.
Ondu, kjer stoji dandanes sv. Florijana cerkev, čepela je za naše povesti lesena senica. Hiteč mimo nje ni opazila Ančika, da preže izza ogla senice nanjo zelenkaste oči berača Janeza Urbanije. —-
Jedva je Ančika v pozdrav poljubila že čakajočega jo Adama, začulo se je iz veže glasno kričanje.
Ko je namreč Urbanija videl, da hiti Ančika proti Pisanim vratom, poklical  je Vrtača, ki   je bil s tremi
Štev. 20.
SLOVAN.
315
mladimi in krepkimi ribiči skrit za senico. S koli in noži oborožena petorica je sledila dekleta. . . .
Ugledavši nepričakovane goste je preblcdel Tomaž Plaveč. Ali takoj se je zopet zavedel, in ljubezniv, toda prisiljen smehljaj se mu je zazibal krog obritih usten.
»Dober večer ! Prosim . . . !«
»Kje imaš Ano, zapeljivec?!« zakričal je ribič pre-kinivši mu govor.
Hipoma se je Plaveč izpremenil. Obrvi so se mu naježile in divje je gledal. Videti je bilo, da mu je ostalo v žilah še nekoliko óne vroče krvi iz mlajše dobe njegove.
»Kdo je zapeljivec ?« zakričal je besno in skočivši k ognjišču zagrabil debelo poleno.
»Ti, slepar peklenski!« začul se je hripav krik iz izpitega grla Janeza Urbanije, in grčav kolec je priletel s toliko silo krčmarju na glavo, da se je zgrudil nezavesten na tla. . . .
Tisti hip so se odprle duri do pivske sobe in v vežo so privreli štirje pivci dijaki. Zaužita pijača jim je pripomogla kolikor toliko do sicer ne male srčnosti. Odtrgali so si bili že v sobi od stolov vsak po jedno nogo ter s tem orožjem, ne brineč se za vzrok pretepa, jeli biti se z ribiči.
Težko je določiti, koliko časa bi bil trajal ta pretep, da niso vpitje, kletev in udarci privabili v krčmo vo-zärjev, ki so baš takrat dokončali svoje delo na lesenih hodnikih   ob tedanjem   in sedanjem Vožarskem poti.
Uporabiti jim je bilo treba vso hladnokrvnost in zgovornost, da so napravili mir in razdružili besne pretepalce.
Povrnivši se »z pivnice, kamor so zopet odvedli dijake, uzrli so na tleh poleg ognjišča v krvi telo krč-marjevo. Tomaž Plaveč je bil — mrtev.
A tudi z ribičem Vrtačem ni bilo dosti bolje. Ljubezen do hčere in srd do njenega ljubimca in zapeljivca sta ga omamila popolnoma. Ne mene se za tepež, hotel se je preriti do spalnice krčmarjeve, in — to mu ni bilo na dobro. Nebrojni udarci, ki so bili morebiti namenjeni drugim, padali so na njegovo staro telo in ga porušili na tla. Onemogel se je priplazil do stopnic v klet, kjer je sede čepel stisnen v kot in težko hrópel. Med ustnami tiščal krvave pene. . . . Vožarji in ribiči so mu priskočili na pomoč. . . .
V tem pa je Janezu Urbaniji, ki se je med tepežem skrbno skrival za omaro, prišlo na misel, čemu je s svojimi drugovi pač prišel danes v krčmo. Pohitel je torej do vrat krčmarjeve spalnice in jih šiloma vlomil. A spalnica je bila prazna in okno na iztezaj odprto.
Berač je stopil v sobico, brskal nekaj trenutkov pod postelj inim vzglavjem in po polici nad vrati in potem izginil skozi okno.
Od tedaj ga nihče več ni videl v Ljubljani. . . .
(Konec prihodnjič.^
Junak na
megdanu.
(V h rvaško-srbskih narodnih pesmih.
fesem je že od nekdaj hrvaškosrbskemu narodu zvesta tovarišica in mila pouzdanka v veselji in v žalosti. Ona je veren izraz njegovih mislij in čustev ; ž njo si je uresil on svojo minulost, okitil junaštva svoja in zmage. To niso veličanstveni spevi vzvišenega pesniškega duhà, nego samó jednostaven, preprost izraz narodove duše. Vender ravno ta primitivni narodni ukus daje narodni pesmi pravo, neprecenljivo vrednost v hrvaško-srbski umetni literaturi, ker po nji dobiva ta naroden značaj, izpreminja se v narodno in narodu razumno. To so tudi uvideli, posebno v novejši čas, znameniti možje, in začeli so proučavati, in nabirati to dragoceno cvetje narodovega duha, katero je do sedaj cvetelo skrito samó v preprostem narodu.
Narodne pesmi je Vuk razbral na dva dela: na moške ali epske, in na ženske ali lirske pesmi. Po vsebini se delé epske pesmi na štiri perijode, katerih si pa jaz izberem samó tretjo, ker vanjo spada za narodni život zelo značilen dogodek, namreč navala Turkov, s katerimi je junaški narod hrvaško-srbski započel krvavo borbo — na življenje ali smrt — pa zato je tudi ta dóba junaška dóba hrvaško-srbskega naroda. V tej dóbi se je narodno življenje znatno izpremenilo, in z življenjem tudi pesem, verni izraz narodove duše. Namesto tihega,
■Sve hrvatske sokolove Siedi starac opieva Uz guslice javorove, Uz preslicu mlada dieva.«
H. H.
preprostega narodnega življenja, katero opevajo pesmi prve perijode, razvilo se je v tretji burno življenje junaško, a pesem sama se je prestvarila v resnejšo in zanimivejšo od prejšnje, kateri je predmet jednostavnejši in bajesloven. A da se je junaštvo v tretji perijodi tako izticalo in cenilo, jasno je s tem, da je bil narod prisiljen bojevati se s svojimi sovražniki. Naravno, da se je tedaj junak zelo spoštoval, da je bil meč bolj cenjen od peresa in da so se z junaštvom ponašali tudi najimenitnejši ljudje. Zató pa tudi slavi narod junake svoje, vojskovodje, hajduke in uskoke za svoje osvetnike, branitelje nedolžnosti, resnice in pravice. V narodnih pesmih o pojedinih junakih in o njih junaštvi nahajaš mnogo prekrasnih epizod, katere se menjavajo s prirojenim narodnim pripovedovanjem in z epsko obširnostjo ter samo pesem krasé in jo delajo ugodnejšo in zanimivejšo. Jeden najlepših in najzanimivejših momentov v narodni pesmi je gotovo junak na megdanu'*), kateri nam ona večkrat prekrasno prikazuje.
Junak na megdanu je zelo lepa črta iz narodnega življenja óne dóbe, ko je vsemu Balkanu zašlo solnce vsake omike, a gosta tema prekrila nesrečno usodo mu-
*) Megdan, mejdan = dvoboj.
3i6
SLOVAN.
Štev. 20.
čeniškega naroda zaradi neprestanih napadov krvoločnih Turkov. Prekrasen je to pojav, kateri nam svedoči, da junaški närod hrvaško-srbski ni hotel kukavne glave položiti pod turški meč, ni hotel pozabiti na vero in na junaška dela očetov svojih, nego da je še tudi tedaj bilo junakov, kateri so branili ,krst svoj častni i slobodu zlatnu'. Ta junaški značaj odseva tudi v njegovih obljubljenih narodnih junakih, kateri so se odlikovali, ko je bilo treba braniti tlačeni närod, pogažene pravice in osvetiti sramoto in nedolžnost.
Povsod, kjer se je razvilo junaško in viteško življenje, nahajamo megdane. Ali v hrvaško-srbskih narodnih pesmih se nam prikazujejo v posebno lepi sliki, zato, ker daje pesem junakom lepe in plemenite motive in jih vzvišuje nad proste razbojnike in morilce.
Povod pozivanju na megdan se je nahajal v ónih burnih časih, ko sta odločevala samó turška sila in krvavi meč, prav lehko. Najnavadnejši vzrok megdanu sta krvoločnost in nasilje turško, vender često tudi zavist zaradi slave ali junaškega glasu. Vse to greni narodnemu junaku življenje in mu ne daje miru, četudi sluti, da bode pri tem padel. Junaški njegov ponos mu ne dovoljuje, da bi mu bil kdo jednak na junaštvu, prositbi ali v čem drugem ; vender največja sramota bi bila sinu, bratu ali pobratimu, če ne bi osvetil svojcev in sovražniku povrnil ,.šilo za ognjilo'. Mržnja med dvema tekmecema ali pa med protivnikoma videla se je pri vsaki priliki, a vrhunec ji je bil megdan, kjer se je videlo, kdo je junak, kdo kukavica, po oni narodni pesmi:
»Na muci se poznaju junaci, A med konji, konji vilenjaci.«
Sam kraj, kjer je bil megdan, kaže junaški njegov značaj. Niso se borili podlo iz zasede, nego junak proti junaku. Sploh se bore na planem polji, pred mestnimi vrati, celo v sredi sovražnikov, od svojcev ostavljen, bije pravi junak megdan. Junak se pa nikdar ne bori s slabšim od sebe, nego z junakom sebe vrednim. Zato pravi narodna pesem :
»Al sranioLa /.a dobra junaka Sa ženama mejdan dijeliti.*:
Neizbrisna sramota bi bila njemu, kdor bi tekmeca svojega premagal z zvitostjo ali pa s prevaro; takov zločin so maščevali premagancev! potomci. Sramota je 1 tudi, pozvancu izostati od megdana; če je junak zaradi kakega važnega vzroka ali pa bolezni preprečen, mora si poiskati namestnika, često pobratima svojega, ali pa katerega sorodnikov. Večkrat se ponudi več junakov, da se bore namesto svojega gospodarja, poglavarja ali prijatelja ; tedaj je odločevalo metanje kopja, ali pa streljanje. Oni, kateri je najdalje vrgel kopje, odšel je na megdan. Tudi Turki se često jako pošteno in lepo ponašajo, vender je to največ redkost; navadno se opaža pri njih lokavost in nevernost.
Zelo značajna za junaka sta njegova obleka in orožje. V prikazavanji tega momenta iz junaškega življenja daleč zaostajajo za pesništvom vse druge umetnosti, samó pesniku je moči nam to prekrasno slikati ; a narodna pesem more v tem celo služiti umetni za ogledalo.
Z živimi barvami riše nam ona junaka, priprav-ljajočega se za »megdan«,  obleko njegovo  in orožje.
Često je obleka presijajna in prebogata; vender znamo, da so bili narodni junaki, vojskovodje, kapetani, hajduki, osobito harambaše, res lepo in bogato oblečeni po iztočnem običaji, ker so bili v tako tesni zvezi s Turki. Na svileni srajci je bila modra ječerma' (telesnik), na tej ,dolama' (gorenja suknja, čez katero se prepaše pas), sploh s tridesetimi zlatimi gómbi, v katere so bili često vdelani dragi kamenci. Na ramenih mu je visela bogata, z zlatom obrobljena suknja, katero so nazivali časih ,bugar', časih ,di van-k ab anica'. .Čakšire' (hlače) bile so obično obšite z .zlatnom srmom' (zlatimi strunami). ,S a mur-k al p a k' (kapa od krzna sibirske kune ali sobola) z zlatimi kitami (Quasten), .čelenka' (pero od srebra) kitili so junaku glavo. Vender časih to bogato obleko zameni obleka od proste volčje kože, ri-sovina ali pa samurovina, posebno, kadar je treba prestrašiti sovražnika. Tako nam pesem na nekem mestu popisuje obleko Kraljeviča Marka:
»Na njemu je ruho strahovito: Risovina i samurovina, A na konju sama medvjedovina, liojno koplje vukom pokrojeno, Samog ćeš se ruha preplašiti ...»
Razven lepe obleke se odlikuje posebno lepo orožje, katero si je junak priboril navadno na megdanu. Tako-vemu orožju spominja narodna pesem večkrat zgodovino, čegavo je bilo in kdo je je napravil. Lepo in glasovito orožje kakega znamenitega junaka se zelo čisla ; oče ga kot najdragocenejšo svetinjo ostavlja svojemu sinu, pobratim pobratimu, tako potuje orožje iz ròke v róko. Po mnoga mesta nam opisuje narodna pesem lepoto in dragocenost junakovega orožja, tako tudi sabljo Kraljeviča Marka :
». . . na njoj su tri gojtana zlatna, A na njima tri kamena draga, Te se uz nje vidi putovati, U pò noci, kada zvie/.de nema, Kano u dan, kad' ugrije sunce.«
Ravno tako se spominja tudi o sablji Jakśića To-dora, da je bila s tremi zlatimi ,palčaki' (držaji), olepšana z dragimi kamenci, vredna ,tri careva grada'. Razven sablje, katero zove narodna pesem sedaj ,š am 1 i j a n k a', sedaj ,kri vo.šij a', ima junak .ubojito kopje'(sulico), ,perni buzdovan'ali ,topuz' (Streitkolben), ,strelice' in drugo orožje, n. pr. nože, katere narodna pesem imenuje: ,guje iz potaje'; nekateri junaki imajo tudi puško, samokrese, s suhim zlatom okovane in po več tisoč cekinov vredne.
K tej sijajni opremi pripada tudi najvernejši drug junakov v vsem življenji, najpouzdanejša podpora v vseh nevarnostih, in v naj odločnejšem času jedina rešitev — konj. Junak na megdanu, pa brez konja, sokol je brez peroti. Zato pa vlada tudi tolika ljubezen med junakom in konjem njegovim. Njemu junak odkriva svoje srce, njemu toži nesrečo svojo, on ga objema v zmagi, za-klinja v nevarnosti, ž njim se veseli in pije rujno vince. Podkäva ga s srebrom, .zauzda ga uzdom pozlaćenom', a hrani ga. ,bjelicom pšenicom i djete-ljinom travom'. Ali gorje konju, ako ga v odločen čas izda, junak mu izkoplje oči, polomi mu vse. štiri
Štev. 20.
SLOVAN.
317
noge in hrani ga ,če m er ikom travom'. Čim večji junak je kdo, tem boljšega konja ima. Ko opazi konj kako nevarnost, ,poče nogom o zemljicu tući', da opozori svojega gospodarja.
,Sukob' junakov je vrhunec in glavni moment vse pesmi, a ne končuje se tragično, kakor bi pričakovali zaradi izdajstva, nevere in moči, nego obično z zmago pravice in junaštva. Na razen način se junaka sukobita. Često se pobijeta tekmeca pri kaki svečanosti, n. pr. na svatbi, navadno pa pred vso vojsko. Sestaneta se na dogovorjenem mestu. Tam si v obče postavi Turek šator, pred šatorom zabode kopje v zemljo, za kopje priveze konja in v šatoru pije rujno vince, dokler ne pride tekmec njegov. To daje pravi junaški značaj in megdanu lepše lice.
Junaka se bijeta navadno samä, brez prič, vender se dogodi, da pripeljeta s seboj na megdan pouzdano spremstvo. Megdan se vrši često po pravilih modernega dvoboja, tu so priče, določeno orožje, vender se navadno borita na nastopni način:
Junak, pozvan na megdan, stoji na svojem mestu, a njegov protivnik meče prvi kopje, katero ta s ščitom, buzdovanjem ali pa z okretanjem odbije.   Prva navala
je navadno brezvspešna. Ko to boreča se junaka vidita, napadeta jeden druzega z mečem. Ako sta dobro v orožji izurjena, bodeta prej polomila meče, nego ranila drug druzega. Še z buzdovani poskusita, potem pa zgrabita jeden druzega in se počneta ,hrvati' (boriti). Tu navadno odločuje fizična moč. V najodločnejši čas, ko se že oba zapénita s krvjo, dopušča pesem, da zmaga pravica. Kadar je junak v nevarnosti, pozove v pomoč .posestrimo vilo', ali mu pa dojde kaka nenadejana pomoč ali sreča, on pobije protivnika in s tem dobiva pesem najboljši efekt.
Junak vzame premagancu obleko in orožje, ne toliko iz pohlepe do blaga, kakor za pričo svojega junaštva, s katerim se potem ponaša pri vsaki priliki. Za pravega junaka je največja sreča, kadar mu je moči opasati sabljo protivnika svojega, posebno če je bil ubiti velik junak, ker se v narodu ceni junaštvo in poštenje nad vse drugo posvetno blago, toda imena junakov in njih junaštva so ovenčana v narodni pesmi na slavo vsemu potomstvu, a njih spomin ne bode nikdar izginil, njih junaštva se bodo spominjala »dok bude pjesme i gusala ! «
Janko Barle.
Ł^«*
Knjige „Matice Hrvaške" za leto 1886.
oncem meseca julija je razposlala »Matica Hrvaška« rjt\ društvene knjige za leto 1886. članom svojim. Ker nam ni bilo mogoče prej knjig precitati, zato prinese »Slovan« zdaj, akoprem že nekoliko kesno, izvestje o knjigah »Matice« in se nadejemo, da s tem ustrežemo čitateljem svojim, katere izvestno zanima zvedeti, kakó delujejo naši najbližnji brati Hrvati na književnem polji. »Matica Hrvaška« je postala res središče hrvaških književnikov, okoli katere se zbirajo ter tekmujejo z dušnimi proizvodi svojimi.
Matičini člani so dobili letos po sedmero knjig, raznovrstne, izborne vsebine in človek ne vé, po kateri bi segel najprej. Tu nahaja vsakdo zase primernega in za svoj ukus zanimivega berila. Knjige nam je razločiti v dva oddelka : v leposlovne (3 knjige) in poučne (4 knjige) vsebine.
Izmed leposlovnih knjig sézimo najprej po nedo-sežnih pripovedkah hrvaškega ljubljenca: »August Šenoa«. Sabrane pripoviesti. Svezak peti. Zagreb. Tisak Dioničke tiskare. 1886. 8., 277 str. — Ta zvezek se pričenja z mično pripovestjo t Kar am fil sa pjesnikova groba*. (1 — 49 str.), katero bode vsak Slovenec z velikim zanimanjem citai, kajti to je nežen književen spomenik našemu naj-večjemn pesniku. Šenoa nam šaljivo pripoveduje svoje potovanje s svojim prijateljem Albertom, takrat ponem-čenim dijakom, sedaj odličnim rodoljubom dr. M . ., za počitnic v prijazni Kranj. Tam je dobil od Nežice, daljne sorodnice Albertove tete, divne poezije nesmrtnega Pre-širna, katere so toli na njega vplivale, da se je otresel vse poprejšnje romantike. Zvedel je tudi mnogo zanimivih črtic o pesnikovem življenji iz ust njegovih znancev, ki so s Preširnom občevali. To mu je veliko pomagalo,
da je lože zazumel pesmi. Z Albertom in Nežico je obiskal tudi Preširnov grob, kjer se je z Albertom, katerega je s pomočjo Neže že pridobil slovenstvu, pobratil, od Nežice pa dobil »karamfil« (klinček) z pesnikovega groba. Bodi nam dozvoljeno, da ovi razgovor navedemo doslovce.
Albert izpregovori, prejemši tudi »karamfil« : »Neboj se Nežo, od tebe sam naučio, da säm Kranjac, Slovenac, i vjeruj mi, to ću i ostati, dok bude u meni duše. Dà, pobratime,« reče Šenoi, stisnivši mu roke, »na ovom svetom mjestu, pri ovom slavnom grobu, zakunimo se, ti Hrvat, ja Slovenac, da ćemo ostati vjerni sinovi svoga ; plemena.«
In Šenoa: »Da, Alberte, kunimo se, da nas neće nikako zlatno mito odkinuti od našega stabla, da ćemo s njim dieliti sve jade, zanj se boriti za cielog našeg života; da ćemo dizati s drugimi poštenjaci domovinu iz robskoga praha. Ni jedno zlo neodvrati nas od togaj bit ćemo čestiti ljudi, a učit ćemo i svoju djecu, da budu vrla i čestita. Služit ćemo velikoj ideji Slavenstva do svoga groba.«
»Hoćemo, svjedokom budi nam Bog na nebu, ovo divno slovensko gorje, slavni pjesnik u grobu.«
Kesneje sta se oba zaljubila v Nežico, zlagala nji v čast pesmi, katere sta si po noći deklamovala. A tekmovala sta v ljubezni pošteno. Nato skleneta nekaj dni odpotovati, da bi potem deva säma odločila, katerega si je izvolila. Obiščeta divno Gorenjsko, Bled, Bohinjsko jezero in slap Savice. Domóv se vrnivši najdeta Nežico na mrtvaškem odru. Bila se je prehladila ter nagloma umrla, a pred smrtjo še rekla, da pozdravlja Hrvata in naj hrani njemu toli drage Preširnove poezije, ki so bile iz pesnikovih rok samih podarjene Albertovi teti. — Zaradi
3 US
SLOVAN.
Stev. 20.
tesnega prostora ni nam moči navajati vseh lepot krasne pripovesti; želimo le: Slovenci, čitajte jo sami! (To izvrstno delo je tudi za »Narod« na slovenščino preložil I. Naglic.)
Druge pripovesti so še: » Pruski kralji- (52—71 str.), karakteristična črtica iz zagrebškega mesta; » Turci idfe« (73—135 str.), lepa humoreska in » U akvariju* (137— 277 str.), kjer je izborno opisano slikovito življenje kopeli na »Dobrni«.
Druga knjiga — zabavne knjižnice svezak 82 — 89 — je: »Pod starimi krovovi«. Zapisci i ulomci. Napisao K sa ver Sa n d o r-G j a ls k i. Ciena 75 nč. Zagreb. Tisak Dioničke tiskare. 1886. 8., 199 str. — Mladi in daroviti pisatelj nam podaje lepo vrsto črtic, kakor: Illustrissimus Battorvch, Diljem Brezovice, Roman portreta, Na badnjak, Ną groblju, Plemenitaši i plemići, Na Januševo in Mlin kod ceste — kjer nam verno slika življenje hrvaških plemenitašev koncem minulega in začetkom sedanjega veka. Tu opisuje sosebno Batoriča glavno osobo in njegov dom v Brezovici. Od teh črtic so bile tri že priobčene v  >Vienci«  in  »Hrvatski Vili«.
Pisatelj jih je nekoliko popravil, pridejal jim je še pet novih in lep uvod. Gjalski je pravi mojster v opisovanji narodnega življenja. »Vienac« pravi: ». . Sad je i ovaj kraj, i ovo naše Zagorje našlo svoga Bret-Harta, i mi iztičući (poudarjajoči), da je to prvi izveo Sandor-Gjalski, veselimo se tomu pojavu i srdačno čestitamo piscu, koji sigurno s te staze odstupiti ne će.« (»Vienac« 1. 1887, str. 459). — Mimogrede bodi še rečeno, da je od istega pisatelja v letošnjem »Vienci« tiskana lepa pripovest »Janko Borislavić.«
Tretja knjiga — 90-—92. zvezek zabavne knjižnice — je: »Ksanta«. Pripovijeda Ivo Vojnović (Sergij P.) Cijena 75 nč. Zagreb. Tisak Dioničke tiskare. 1886. 8., 196 str. — Mladi pisatelj Ivo Vojnović, ki je doslej skrivajoč se pod imenom Sergij P., napisal leta 1884. črtice tPerom i olovkom«-, riše v tej pripovesti življenje iz slavnega, starodavnega mesta Dubrovnika. Hrvaški kritiki so ga pred leti opozarjali na mnogo nedostatkov. Nu v zgoraj imenovani, lepo zdelani ter po življenji posneti pripovesti je krenil pisatelj na nov, po kritikih označen pot, katerega izvestno ne bode več ostavil.
(Konec prihodnjič.)
Prošnj
zadnjih letih se je po naših novinah in v naših društvih med vsemi slovstvenimi potrebami malokatera naglašala tako pogostoma in glasno, kakor se je rado govorilo o potrebi, da zberemo, ocenimo ter vredno izdamo svoje narodno blago. To spoznanje je rodilo željo, poprijeti se tega posla kar najhitreje. Ni moj namen preiskovati in razlagati, zakaj nismo do denašnjega dné prišli dlje, kakor samo do želje. Koliko je tega kriva naša borba za narodni obstoj, koliko drugi faktorji sploh, to se bo pretresovalo o svojem času drugod.
Kakor marsikateri drugi Slovenec, tako je tudi podpi-sanec že več časa gojil to željo. Pa zastonj je čakal, da bi se bil tega tako potrebnega posla lotil kak mož, ki tako delo razume in zna. Zdi se, da je čakanja že dovolj. Pisalec teh vrstic je torej sklenil, säm se oprijeti te važne naloge in jo rešiti po svojih močeh, kolikor mogoče kmalu. Nikakor mu ni neznano, da je treba za to ogromnega znanja, katerega njemu manjka; ali razmere naše so že take, da se korenjaki z močnimi pleči radi umikajo in da morajo šibkejši pomagači napeti svoje sile. Ako ne bomo mogli podati obširnega, dovršenega slovstvenega komentara vsaki pesmi, pravljici, pripovedi, vraži . . ., izkušali bomo vsaj s kritično izdajo raziskovanje in učenje našega ustnega slovstva kolikor toliko pospešiti in olajšati.
Podpisanec namerava torej urediti in izdati vse narodno blago, kar ga more dobiti po tiskovinah in rokopisih. Pri tem se noče omejiti na kako posamno deželo, kjer bivajo ljudje našega jezika, ampak razprostrl je svoje mreže na vse kraje, koder živi narod slovenski. Oziral se bo na beneške, ogrske in hrvaške Slovence ravno takó, kakor na kranjske, štajerske, koroške in primorske.- Nekaterim seveda ne bo po volji, da narodno blago kajkavsko porivam k blagu drugih Slovencev. Ali s tem še nikakor ne zahtevam, da bi opustili Kajkavci hrvaščino, katere so se danes več ali menj poprijeli in ž njo pomešali tudi svojo domačo govorico. Saj je vkljub velikemu vplivu hrvaščine kajkavski govor vendar ostal do denašnjega dné v svoji strukturi še zmerom slovenski ! To zadoščuje, da vemo, kako nam je v tem primeru ravnati. Ustnemu slovstvu hrvaških Slovencev ne smemo torej zapirati vrat v naše zbirke, posebno če še pomislimo, da se Hrvatje sami dandanes nekako izogibajo vsemu, kar je kajkavsko in bi se pri bodočih hrva-
a za narodno blago.
ško-srbskih zbirkah narodnega blaga Kajkavcem utegnilo v tem oziru goditi tako, kakor se jim godi glede jezika pri velikem akademijskem „rječniku8.
Kaj pa si mislimo z besedo narodno blago? To, čemur sicer pravijo tudi ustno ali tradicijno slovstvo, ki obsega vse, kar pomaga spoznavati in preiskovati >, dušeslovje * kakega naroda, ali kakor denašnji radi pravijo, »demopsiho-logijo* njegovo. V novejšem času se rabi za narodno blago in učenje o njem pogostoma angleška beseda folklore, nauk ali vesti o narodu. Folklorista ne zanima samó narodna pesem, pravljica, pripovedka, uganka, vraža, narodni pregovor, rek in zagovor, —- on pazi tudi na šege in običaje, na narodno pravo, narodne igre, narodno medicino in vremenska pravila kmetova; tudi kletvin in narodnih anekdot ne zameta.
Veliko tega blaga je pri nas že zapisanega, nekaj že natisnenega, ali še mnogo več ga je v narodu skritega. Vsa-katera zbirka takih stvari, naj se pozdeva še tako popolna, nikdar se ne bo mogla imenovati dovršene. Naša dolžnost pa je skrbeti za tó, da jo dopolnimo.
Program, katerega si je podpisanec napravil, je potem takem grozno obširen ; ali popolnoma si je v svesti, da se z dobro voljo in pomočjo svojih rojakov dà srečno izvesti posebno glede realne strani ustnega slovstva, to je, glede pesmi, — pravljic, pripovedi, anekdot, —■ pregovorov in rekov, — vraž, zagovorov in kletvin. Formalna stran narodnega blagrt, obsegajoča šege in običaje, katerim smemo v nekih obzirih prišteti tudi narodno medicino, narodne igre in seveda narodno pravo, — ta stran je težavnejša in potrebuje več časa za opis, kakor prva. Dasi si jo hočemo ohraniti za poznejši čas, upamo vendar, da bomo v kratkem času mogli stopiti pred svoje rojake z navodom, kako imajo take stvari zapisovati in popisovati.
Izdaja vseh teh raznovrstnih oddelkov narodnega slovstva mora biti kritična, to je taka, kakeršno zahteva metodika filološke vede. Temu načelu se pač noben trezno misleč človek, ki vé, kaj je narodno blago in čemu se zbira, ne bo protivil in mu ugovarjal. Žalibog se posebno pri starejših zapisih in prepisih to načelo ne bo dalo strogo rabiti, ker so ga zapisovalci zanemarjali in nam dandanes ni več mogoče, kontrolovati jih povsod. Pred vsem drugim se zahteva,
Štev. 20.
SLOVAN.
3'9
da je vsak zapis kolikor se dä natančen in vesten. Zapisovalec naj napiše vse to in samo to, kar se mu pripoveduje ali poje, naj ničesar ne prenareja, prideva in izpušča, gleda naj dalje, da se kolikor mogoče poslužuje tudi tistih besed in oblik, v katerih se mu kaj pripoveduje; narečju posebne glasove naj zaznamuje s posebnimi znamenji. Pazi naj na naglas in zaznamuje naj vsaj zlog, kateri je naglašen, ako sicer ni va jen, naglas podrobneje razločevati. Pesmi naj se zapisujejo, kader jih kdo poje ; ako le mogoče, naj se tudi melodija iz-kuša ujeti. Naše pesmi se vsikdar pojó, nikdar ne recitujejo Sam sem se prepričal, da mi je pevka, narekovaje neko pesem, pet verzov prevrgla in dva izpustila; ko sem jo pa prosil, naj mi isto pesem zapoje, je tistih pet verzov prav pogodila in tudi izpuščena dva mi je zapela.
Marsikomu se bo čudno zdelo, zakaj terjamo tako natančne zapise, da hočemo najti v njih celo vse dijalektične posebnosti zaznamenovane. Vsak proizvod narodnega slovstva smemo imeti v resnici za narodnega le tedaj, ako ga ohranimo v tisti obliki, v kateri smo ga zajeli iz bistrega potoka narodnega življenja. Tega ne zahtevamo zategadelj, da bi morda pripravili dijalektologom slovenskim nekaj gradiva. Spremenjena oblika, le malo prenarejena vsebina nam brani, proizvod do dobrega spoznati in oceniti; taki proizvodi so podobni hinavcem v življenji. Dozdevajo se nam prijetni, dobri in vendar naposled, — žalibog navadno prepozno spoznamo, da smo jih napak sodili, da smo jim preveč verjeli. Vestni zapisi pa nam lahko pomorejo, sestaviti zgodovino tega in onega proizvoda, morejo nam pokazati pot, po kateri je prišel v kraj, kjer ga je zajela zapisovalčeva roka; morda nam tudi povedo, odkod je in kedaj je začel svoje potovanje po naši domovini, v našem narodu.
Kakor o pravljicah, pripovedih in drugih v nevezani besedi sestavljenih stvareh, velja to seveda tudi o pesmih, in sicer v še večji mèri ; njim je gibčnost, vsem proizvodom svoja, nekoliko omejena, vendar ne popolnoma odvzeta; oblika jim je z metrom in melodijo več ali menj okamenela in se ne spreminja tako zlahka kakor na primer v pravljici. Ravno zato nam bo natančen zapis včasi znal namigniti, kam naj krenemo, da najdemo početek pesmi. Dijalektolog ne bo pesmi za svoje razprave nikdar brezobzirno porabljal, in kakor mene izkušnja uči, stori najbolje, ako jih popolnoma pušča na strani, če ima drugega gradiva na razpolaganje. Zahte-vanje natančnih zapisov torej ni kaka muha jezikoslovcev, češ, to hočejo, da dobé spet par orehov za svoje čeljusti, — osnovano je mariveč na pojmu narodnega blaga sploh. To se mi je zdelo potrebno povedati, ker vém, kako napačne misli imajo pri nas nekateri, ki bi se tudi radi glasili v stvareh, katerih ne umejo.
Kar izmed narodnega blaga najprej pride na vrsto, to so narodne pesmi. Zbirka bo obsegala vse, kar mi je pri stopnega. Da nesramnih stvari ne bom vsprejel, mislim, da ji ne bo nič škodilo ; saj so šele nedavno s tujine prinesene in so navadno tudi tako oblečene, da Bog pomagaj! Dobro sicer vém, da mi strogi moralisti bodo očitali, da preveč podajam. Ali zbirka ne bo za otroke in ne za mlečnozobo mladino ; tudi narod naš ne poje vseh pesmi pred otroki. Da v tem oziru ne bom vsem ustregel, vem torej že naprej, ali to me ne moti !
V pesmih pridejo najprej na vrsto tiste, ki so pripovedne vsebine: balade, romance, legende; pravih junaških pesem žalibog nimamo. Objavile se bodo za temi lirične pesmi z ozirom na razne strani njih mnogovrstnosti : take, ki jih poje mati otroku pri zibeli ; take, v katerih si izražata mladenič in dekle svoje hrepenenje in želje, veselje in žalost, ljubezni sladkosti in bridkosti; take, v katerih toži človek svojo izgubo. Tudi tiste bodo vsprejete, ki se pojó o posebnih prilikah : na ženitovanji, pri plesu, v veseli vinski družbi —■ o raznih letnih časih, n. pr. o božiči, o novem letu, o sv. treh kraljih, o pustu, o veliki noči, o sv. Jurji itd. Ne bodo pozabljene tudi pesmi, ki se pojo pri delu, o žetvi, o trgatvi, — take ki jih pojejo razni stanovi:  kmet, delavec,
pastir, rokodelec itd. Otročje pesemce, ki jih pojó ljubi otro-čiči pri igri in sicer, se ne bodo prezrle ; tudi tiste, katere je sprožil narodni humor, dobe svoje mesto.
Za pesmimi se upam lotiti narodnih pregovorov in ugank.
Da ustreženi želji, naj bi bile vse te zbirke kar se dà popolne namreč : za to se obračam s temi vrsticami na vse rodoljube, naj mi pošljejo, kar imajo zapisanega, — naj zapišejo, kar morejo, ako se jim prilika ponuja ! Se se najde marsikako lepo zrno, kakor sem se sam prepričal letos v cirk-ljanskih gorah na goriško-kranjski meji. Res je sicer, da vpliv velikih in manjših mest s svojimi napravami in zabavami, in omika, dandanes vedno bolj prodirajoča v nižje stanove, — da ta dva faktorja vse, kar se je porodilo iz narodnega duha. od dné do dné bolj porivata v stran. Med narodom se širi vedno bolj neka nesposobnost, da bi v spominu hranil in dostojno čislal, kar je našim starim prijalo. Zbiranje narodne slovesnosti je zato dan danes tem nujnejše, čim težavnejše je. Zbiralec si pridobi zaslug ne le za slovensko slovstvo, ampak tudi za vedo. Seveda bo našel med narodom dandanes več umetnih, nego resnično narodnih pesmi. Nekak moderni duh se je narodnega slovstva poprijel, omejil je narodno fantazijo, vzemši ji vero v čudeže, narodu pa ponuja take literarne oblike, kakeršnih se poslužuje umetna literatura. Ta duh je le po stopinji, ne pa tudi po vrsti različen od tistega duha, ki navdihuje olikane, višje kroge, kateri so s tem vede ali nevede začeli narod vzgojevati. Toda j ni še za naše namere vse izgubljeno, še se najde lepih stvari, vzniklih iz čisto narodnega duha. Samo poiskati jih je treba!
Ta in óni mi utegne reči: »To je vse prav; ne tajim, da bi se ne našlo nekaterih pesem, ki so vredne, da jih zapišem. Ali prehiteli so me že drugi pridni poberači. pred mano !(< Ta ugovor izgubi svojo moč, če pomislimo, kaj je narodna poezija. Ali se pesem, čeravno uklenjena v metrum in melodijo, ne spreminja od kraja do kraja, od dežele do dežele? Ali je vsak pevec ne zavije nekoliko po svoje in je on sam ne poje zdaj tako, zdaj tudi drugače? I Le primerjajmo med saboj varijante ene in iste pesmi, potem do cela spoznamo resnico besed Steinthalovih, kateri primerja narodne pesmi valčkom v bistrem potoku ; zdaj jih vidi tvoje oko v tej oblik', ali naslednji trenotek pokaže ti jih drugačne, o katerih ne moreš več reči, to je tisti valček, ki sem ga videl prej. Prigodilo se je, kakor Steinthal pripoveduje, da je na Laškem ista pevka prav tisto pesem zaporedoma pela drugače. Ko so jo opomnili na to, je rekla : Kaj morem jaz za tó, ,mi vien così'. — Zató mislim, da je vredno še vedno zapisovati, ako se sploh kaka narodna pesem poje, naj je tudi že drugod zapisana in morda tiskana. Saj nam šele varijante prav pokažejo, kako gibčen je naroden duh. Kdo vé, ali nam včasi ne pomorejo zaslediti prvotno obliko, v kateri jo je nepoznani narodni pevec izročil svojim bratom? Dasi so včasi te varijante le fragmentarične, imajo v sebi neredkoma lepote in črte, katerih ne nahajamo v zapisih, nam že znanih.
Todà dovolj ! Kdor se hoče poučiti o teh stvareh bolj natančno, tega zavrnem na lepo knjigo našega učenega rojaka, profesorja Kreka: »Einleitung in die slavische Literaturgeschichte *, in tudi na sestavek njegov »Nekoliko opazek o izdaji slovenskih narodnih pesmi* (Listki IV. 96—140); tam izrečenih načel hočemo se z malimi izpremembami držati tudi mi.
Komur je mari, da Slovenci pokažemo svetu bogastvo našega tradicijnega slovstva; komur je na tem ležeče, da stopimo tudi mi v tem oziru v vrsto poleg drugih kulturnih narodov, ki dandanes z občudovanja vredno marljivostjo gojijo svoj ,folklore' in odkrivajo, kar je narodov duh rešil in ohranil iz davne preteklosti: tega vabim in prosim, naj se mi pridruži, naj mi pomaga, naj me podpira. Dopošlje naj mi, kar je njemu zapisati mogoče. V tem oziru mi morete največ pomoči vi, učitelji slovenskega naroda v cerkvi
320
SLOVAN.
Štev. 20.
in šoli, katerim je dana prilika, da vedno živite med njim : na vas se torej še posebno obračam!
Kar mi kdo pošlje, temu naj pristavi kraj, kjer je stvar zapisal, in ime pévca ali pripovedovalca;  včasi bo dobro,
povedati tudi, kako star je ta pevec, in je-li tam tudi rojen, kjer je kaj pel ali pripovedoval.
Dr. Kari Štrekelj,
docent slovanske filologije (Wien, Universität)
Pogled po slovanskem svetu.
Slovenske dežele.
Društvo »Narodna Šola« je imelo dné 5. oktobra
t. 1. svoj občni zbor. Poleg nekaterih predlogov in ukrepov, ki so vsi merili na to, kako bi bilo izboljšati šolsko blago, katero pošilja »Narodna Šola« članom svojim, poudarjamo posebno ukrep, da hoče prekoristno to društvo tudi nadalje izdajati spise mladini naši. Doslej so izšle tri knjižice v njegovi zalogi: »Prizori iz otroškega življenja«, »Zabavišče slovenskim otrokom« in »Pripovedka o vetru«. Prva knjižica je malone razprodana, ob ostalih dveh se je tudi nadejati ugodnemu vspehu. »Narodna Šola« nima sebičnih namenov; ona daje knjižice v svojo ceno, zategadelj opozarjamo gospode učitelje, krajne šolske svete, sploh vsakogar, komur je do napredka mladinske književnosti naše, naj blagovoljno podpirajo društvo z malimi doneski, ki se bogato vračajo. Kdor utrpi, kiipi si za majhen denar te knjižice, da more »Narodna Šola« znova kàj storiti in izdati mladini naši ! Da si pridobiva rečeno društvo simpatij tudi izven zemlje slovanske, temu priča je list, kateri je pisal znani prijatelj narodu našemu, gospod Jan Lego v Pragi, načelniku »Narodne Šole«, deželnemu poslancu, gospodu F. Stegn ar ju. Vrli rodoljub snuje društvo »k peštovani vzajemnosti českoslovinske«, katero je imelo že dve seji,
in piše med ostalim to-le: »Društvo bode osnovano na najširši podlagi, tako, da bo tudi v närodno-gospodarski strani delovalo. Odbor se bo delil na odseke, vsak odsek s svojim referentom. Jeden odsek n. pr. bode literaren, t. j., posredoval bode prodajo slovenskih knjig na Češkem;— jeden odsek zopet bode pedagošk, ki bode posredoval vzajemnost med slovenskim in češkim učitelj -stvom; — jeden odsek bode zopet dijašk, ki bode podpiral slovenske in češke dijake, češke, da bi se učili slovenski in mogli ob počitnicah po Slovenskem potovati itd. itd.« — Vrhu tega je poslal gospod Lego občnemu zboru nastopni telegram: »S Češkega pride kmalu krepka pomoč »Narodni Šoli« za knjižnico slovenske mladeži. Svoji k svojimi« — Da gospod Jan Lego zvrši, kar je obečal, o tem ne dvojimo, kajti ves närod vé, da je baš on najtoplejši zagovornik vzajemnosti češko-slovenskil Z zadoščenjem torej pozdravljamo jednoglasni ukrep občnega zbora, s katerim je gospod Jan Lego imenovan častnim članom in želimo samó še to, da bi si »Narodna Šola« pridobila več takih prijateljev in podpornikov, sebi na prospeh, narodu našemu pa na korist, katere primerno ceniti sedaj še ni mogoče ! —
—k.
Ostali slovanski svet.
Pjesnička djela Fra Grge Martića. — Tiskarna
»Bosanske pošte« v Sarajevem začela bo prihodnjega meseca izdavati zbrana dela slavnoznanega hrvaškega pesnika Fra Grge Martića. Vsa izdaja bo obsezala 20 zvezkov po 30 kr. Naročnino pošiljati je za polovico ali za vse zvezke na jedenkrat po poštnih nakaznicah omenjeni tiskarni. — Fra Grga Martić, kateri je letos dovršil svoje sedemdeseto leto, ostal je duhom še pravi mladič in zato se vse njegove pesmi, tudi iz poznejše dóbe življenja, odlikujejo s čudovito mladeniško navdušenostjo. Poleg tega ima on, ki je živel vse svoje dni med prostim narodom bosenskim in ercegovskim, hrvaški jezik tako v oblasti in tako čist, da se ž njim v tem oziru ne more vsporejati nobeden drug hrvaški pesnik. Priporočamo torej Slovencem, da se marljivo naročajo na krasna njegova pesniška dela.
Srbsko-slovansko občino in šolo so ustanovili Srbi v Turnu Severinu na Rumunjskem.
Prva slavnostna seja srbske kraljevske akademije bila je dné 2. t. m. v dvorani velike šole v Belem gradu. Udeležilo se je je s predsednikom vred jednajst akademikov in precejšnje število omladine. Predsednik dr. Jovan Pančić je omenjal na začetku seje, kako se je akademija ustanovila in kakšna pripravna dela so se od tega časa vršila. Potem je akademik Milan Kujundžič citai akademika Stojäna Novakoviča razpravo »pronjari i baštinici« (uživalci in dediči). Ta razprava je odlomek večjega dela pod naslovom: »Narod i zemlja od 13.—19. vieka. Prilog k istoriji imaovine (imetka).« — Na drugi seji akademije dné 9. t. m. čitala se je Čedomila Mijato-viča razprava »Iz zetske istorije 15. vieka«.
Petdesetletnico  umetniškega  svojega   delovanja
slavi danes — dné 20. oktobra - - v Petrogradu slavni slikar J. K' A j v a z o v s k y.
Proračun ruskega učnega ministerstva za leto
1888. izkazuje potrebščin 17,965.681 rubljev ali okroglo 25 milijonov goldinarjev. Od te vsote spada na osnovne in meščanske šole blizu štiri milijone rubljev, vse ostalo pa na srednje šole in vseučilišča.
Omika našega ženstva je po mnenji mnogih, ki
se klanjajo tradicijonalnim poročilom, popolna šele tedaj, kadar se je isto naučilo francoskemu jeziku. Da mora dama slovenska znati tudi nemški, tega nam z ozirom na uravnavo naših višjih ženskih učilišč niti spominjati ni treba. Znanje slovanskih jezikov in slovanskih slovstev pa nam je deveta briga, tako, da slovenska deklica, zapustivša vzgojevališče, pozna pač dobro najneznatnej-šega nemškega »Dichterlinga«, pride pa v silno zadrego, ko bi jo kdo vprašal, kdo je Puškin, kdo Lermon-tov, kdo Mickiewicz. Še celo našega Preširna mnoga taka damica ne pozna prav nič. — Čehi, ki so praktični v vsakem oziru, spoznali so tudi, da je tako vzgojevanje slovanskega ženstva napačno in da je za slovansko deklico mnogo imenitneje učenje ruskega, kakor francoskega ali kacega druzega tujega jezika. Zato so z letošnjim šolskim letom uvedli na veliki dekliški šoli v Pragi učenje ruskega jezika in slovstva. Dal Bog ! da bi se po vsem slovanskem svetu spoznalo, kako važna je tudi za ženstvo slovanska izomika, h kateri je ključ znanje ruskega jezika. —-
»SLOVAN« izhaja 5. in 20. dan vsakega meseca. Cena mu je za zunanje naročnike za vse leto 5 gld., za polu leta 2 gld. 50 kr. in za četrt leta I gld. 25 kr. ; za ljubljanske: za vse leto 4 gld. 60 kr., za polu leta 2 gld. 30 kr. in za četrt leta I gld. 15 kr. ; za dijake pa: 3 gld. bo kr. — Posamične številke se prodajejo po 25 kr. — Naročnina, reklamacije in inserati naj se pošiljajo upravništvu, dopisi pa uredništvu na Kongresnem trgu štev. 7.  Nefrankovani dopisi se ne sprejemajo in rokopisi ne vračajo.
Tisek »Narodne Tiskarne«. — Izdajatelja in lastnika: Ivan Hribar in dr. Ivan Tavčar. — Urednik: dr. Ivan Tavčar.