Kako se je Pepeluharjev Nace za službo priporočal. Resnična dogodba iz devetnajstega stoletja. Zapisal Ivan IranoTič. (Konec.) »Ta iraa pa tako le vedno z živino opraviti; ravnokar je gnal na potok! — Tam-le pri brvi stoji! Oni-le je, brez karaižole!" pokaže Krivec z vilarai proti potoku. -Z Bogom, gospod Krivec!" — se poslovi Pepeluhar in jo mahne naravnost proti potoku, previdno stopaje med krajevci in ogibaje se mlak. »Dober dan, gospod Smolnikar!" S temi besedami stopi k Smolnikarju, ki je slonel ob brvi. Smolnikar, mož srednjih let, golorok, v odrezanih škornjih in jerhastih hlačah, se obrne proti došlecu, krepko pljune — in na pljunku se je znalo, da je v najožji zvezi z čikom — odgovori v najnižjem. basu: wDober dan! Kaj bi pa radi? Pa vendar niste ta nov učitelj, ki bi rad prišel k nam! Moj fant mi je že pravil, da nekov gospod prosi po vasi službe." ,,Niste se zmotili, gospod Smolnikar! Jaz sera učitelj Ignac Pepeluhar in bi rad sem prišel, ce bi rae inarali. Uparn, gospod Smolnikar, da bodete tudi Vi glas zame dali, kakor rni bodeta dala svoje glasove gospoda Krivec in Suknar. Kaj ne, gospod Smolnikar, da mi ne boste odrekli! Prosim Vas, storite rai to! Prav hvaležen Vain bora ! — tako tarna Pepeluharjev Nace ter si popravlja svoj ščipalnik. »No, no, borao že naredili, da bo prav! Sarao k gospodu župniku še stopite, boste videli, kaj bodo oni rekli. Gospod župnik so zadnjič rekli pri tistem »sejmu", da bomo le onega vzeli, ki bode znal dobro orgljati, ker šola je tako še-le druga reč. Meni bi pa še najbolj všec bilo, ko bi prav nič šole v vasi ne imeli, bi vsaj raoj fant lahko zrairaj pasel. Tako ga moram pa včasih vendar v šolo poslati. — No vejo kaj, če mi oni obljubijo, da mi ne bo treba fantiča več v šolo pošiljati — o Kresu bo dopolnil 11 let — potera bom pa za Vas glasoval, drugače pa ne! No, naj mi dajo roko!" Pepeluhar mu poda molče roko in vpraša: »Kje so pa gospod Andrej Vrbovščak?" jjAndrejca pa ni danes doma. včeraj je peljal čreselj v Podgoro, ravno tako tudi Lešnjaka ni dorna, ta je šel pa v Žlingarje na sejra; vedno raešetari po sejmih, je huji kakor najhuji ciganski konjski mešetar. No. zaradi teh dveh Van ni treba biti v skrbeh, jih bora že jaz pregovoril, ker vidim da ste paraeten mož, s katerim se bo dalo še kaj govoriti." ,,Hvala lepa Vam, gospod Smolnikar! Ne bo Varn žal, uparn, da bova vedno prijatelja ostala. — Pa z Bogom!" se poslovi Pepeluhar ter mu poda roko, katero Smolnikar prav krepko strese ter se poda proti župnišču. Srečno je prišel Pepeluhar do župnišča. Srce mu je nekako čudno utripalo, najraje bi se vrnil in jo raahnil tja po oni beli cesti, ki je — kakor se mu je dozdevalo — v proti severu od vasi ležeči gozd, v one gorske višine, dvigajoče se koncein gozda proti višnjevem nebu, da bi ne srečal nobene človeške duše, nobenega živega bitja — — — Tresoče desnice pograbi kljuko župniških vrat. hotee vstopiti. Pa vrata so zaklenjena. Ko premišljuje, ali bi pozvonil ali bi raje počakal — da se umiri ona stvarca v telesu, ki se iraenuje srce — začuje lobutanje vrat v prvem nadstropju župnišea in precej rezko, v altu izgovorjene besede : Prepovem Vam enkrat za vselej, da nimate nič veo hoditi v isti ,,konzul" in tam prodajati raznim — — — te besede ni razumel strraeči Pepeluhar — predpasnike in pomerjati rute. Vsaj sera jaz tu ! Ali ste čuli! ,,Cin, cin . . .!" zapoje zvonec, katerega je Pepeluhar nekako mehaniono pograbil — in takoj na to se pokaže pri oknu ravno nad vrati nekako razvneti ženski obraz, po katerem bi ženski poznavatelj sodil, da mora to še dokaj čedno ženšče biti, in da še ni prekoračilo kanonične starosti — in vpraša nekako prestrašena: .Kdo je?« wJaz, Ignac Pepeluhar, učitelj! Govoril bi rad z gospodom župnikom. Ali so doma?" — ispregovori Pepeluhar. nNe, ni ga — — jih doma, so ravno kar šli z doma! Kaj bi pa radi?" »Govoril bi rad ž njimi radi učiteljske službe! Slišal sem, da imajo veliko upliva ne samo pri domačih raožeh, temveč tudi pri okraj. šol. svetu in celo dež. šol. svetu. Na vsak način bi toraj rad ž njirni govoril! Ali ne vedo, kedaj se vrnejo?" »Tega ne vem! Ali, če imate kaj takega sporočiti, pa raeni povejte, jim — že jaz potem povem. A počakajte, grem dol!" Ključ v vratih zaškriplje in vrata se tiho odpro. Pepeluhar zagleda pred seboj bujno — v najkrepkejši ženski dobi — še precej prikupljive vnanjosti žensko, katero je takoj spoznal, da raora biti to dobri kuhinjski župniški genij" — in ni se zmotil. Spoštljivo se ji odkrije in pokloni. »Sedaj mi povejte gospod, kaj naj sporočira gospodu župniku ?u — prične kuharica ter mu poda nekako koketno svojo desnico, katero Pepeluhar nekara nerodno pritisne na svoje ustnice. »Oh, gospodična, sporočite g. župniku, da jih prav lepo prosini, da naj vse korake napravijo, da dobira tu izpraznjeno službo. Prosim pa tudi Vas, gospodiona najlepše, da rae Vi še posebej priporočite gospodu župniku ker — — beseda mu ni hotela prava priti na jezik in v tej zadregi si je začel popravljati ščipalnik na nosu a kljub temu je opazil, kako se je huharica nekako nervozno zgenila —- opazila je narareč na Pepeluharjevej desnici ono usodepolno znamenje — poročni prstan — ter pričela iskati kljuke rekoč: »Je že prav, jira že povem! Srečni!" In Pepeluhar je stal pred vrati poparjen kakor kak ravno kar po stopnicah vrženi prevsiljivi hausirar. Še posloviti se ni mogel. Odšel je ! In čedalje večja mu je postajala zagonetka, zakaj je bil tak sloves; vsaj je porabil vsa pravila Valenčičevega »bon-tona", a vsezaraan! Cim dalje je premišljeval, tem temnejša mu je vsa zadeva postajala. 0 te ženske! V uradnem listu je čital po preteku enega rneseca Ig. Pepeluhar sledeče: Nadučiteljsko mesto v Grumpovlji je dobil Jakob Vrborejc, dosedaj učitelj v Konopljah.