204
Naši dopisi.
Maribor 24. junija. (Slomšekova svečanost.) Kakor
je od odbora izdani načrt naznanil, se je svečanost v slavo razkritja Slomšekovega spomenika vršila v 3 glavnih delih. Prvi je bil cerkveni, obstoječ iz pridige in slovesne sv. maše, drugi strogo opravilni nanašajoč se na denarstvene in poslovne zadeve spomenikove, in tretji veselil ni, napravljen v veselje vseh častilcev nepozabljivega dobrotnika v duševnem in telesnem oziru Slovencev, našaga Antona Slomšek a. A le prvi del se je vršil tako, kakor je bil osnovan, drugi je moral popolno izostati, tretji pa se je obhajal v drugi obliki, kakor je bil odbor izprva namenil. Pridigoval je čez meje naše vladikovine kot izvrsten cerkven govornik znani gosp. kanonik Franc Kos&r in v daljšem po vse mojsterskem govoru razlagal trojni napis na spomeniku: 1) „Dem Begninder des Bischofsitzes in Marburg" (vstanovniku škofovskega sedeža v Mariboru), 2) „Egregio episcopo sanctae ecclesiae, optimo pastori" (prežlahnemu škofu svete cerkve in najboljšemu pastirju) in 3) „Buditelju slovenskega naroda, pisatelju in pesniku postavili hvaležni Slovenci". Prva točka je dala gosp. govorniku povod razložiti zgodovino vstanovitve škofovskega sedeža v Mariboru oziramo prenosa La-vantinske stolice iz St. Andraža v Lavantinski dolini na Koroškem v Maribor in združba slovenskih prej Sekovskih dekanij na slovenskem Stajarskem z starej Šim Lavantinskim delom te vladikovine. S živo in zgovorno besedo so se tu slikale ogromne težave in ovire, ki so se temu podvzetju nasproti stavile. Štirikrat je bilo to potrebno a silno težavno  delo započeto,
in štirikrat je vstalo brezvspesno. Še le apostolski gorečnosti in prekomerni požrtvovalnosti našega Antona Martina Slomšeka seje posrečilo blagodejno delo izpeljati. V dokaz drugi točki se je gosp. govornik skliceval na priznalne in hvaiivne izjave najviših cerkven h predstojnikov, ki so brž po smrti blazega vla-dike od vseh krajev škofijskemu kapitolu dohajale, in pa na vstanovitve raznih bratovščin in napravo mnogih mišijonov v duševni korist njegovih ovčic. Tretji napis opravičujejo mnogobrojoi duhovni , pedagogični in pesniški spiai našega škofa, kteri so mnogokrat,* kakor v ,,Blaže in Nežica", svojemu času za četrt stoletje naprej bili. Posebno povdarjala se je tudi ustanovitev družbe sv. Mohora za razširjevanje podučnih kmig med prostim ljudstvom, ki šteje zdaj 26 tisoč družbenikov. — Pridiga je bila najprej nemška in potem slovenska tako, da se je vse poglavitno v obeh deželnih jezikih poslušalcem razložilo. — Po pridigi je bila slovesna sveta maša, katero so služili častiti gospod stolni prost Franc ZorčiČ. »končala se je cela cerkvena svečanost z vzvišeno pesmijo ,,Te Deum," kar je vpe mogočni pevski zbor s korali povelieal. Velika stolna cerkev je bila, kakor morebiti še nikoli, prek in prek napolnena s pobožnim občinstvom, med katerim smo videli mnogo odličnih narodnjakov iz Ljubljane, Koroškega, iz Gradca in iz raznih drugih krajev. — Druga točka, kakor tudi tretja, „besedaa v čitalnici, se ni smela vršiti, ker je župan Mariborski izvršitev teh dveh toček s tem za-branil, da je sploh delovanje Mariborske čitalnice na dalje ustavil. Ravno ko so razni gostje v čitalnici pri obedu bili, je prinesel sluga mestnega urada ukaz velemožnega gospoda župana,   da se mora
vse zborovanje in razveseljevanje v čitalnici opustiti !! Tudi cerkveno svečanost je njegovo veiemožje zabraniti hotelo, a dospela je prepoved nekaj prekasno, tako, da se svečanost brez velikega pohujšanja ljudstva ni mogla več ustaviti. — Namesti besede v čitalnici so se gos-tje — kar jih je še v Maribojn ostalo bilo — zvečer zbralo v dvorani in na vrtu Sramelnove go-stilnice, kjer se je napivalo, pelo in godlo čez polnoči. Krepki glasovi milozvučnih slovenskih pesem, prepeva-nih od slavnoznanega pevskega zbora Ljubljanske-čitalnice, so navduševali zbrane častilce neumrlega Slomšeka, godba južne železnice pa je med petjem živahno godla raznovrstne lepe slovanske melodije in melodije iz Slomšekovih pesmi, ki so globoko segale v srce zbranega občinstva. Med improviziranimi govori je posebno govor gosp. dr. Vošnjaka veliko veselosti iz-budil. — Cestitek po telegramih je došlo iz vseh krajev od Inomosta, iz Vidma, iz Dunaja, iz Karlovca, Varaž-dina, Zagreba, Ljubljane, Celovca, Gorice itd. nad 2Tr ki so bili z veliko navdušenostjo sprejeti. In tako se gosp. Mariborski župan dr. Matej Reiser, c. k. notarr vendar ne more ponašati, da je nedolžno veselje Slovencev Mariborskih in od daleč došlih , ki so eno najsvetejših človeških dolžnosti izpolnevali, namreč dolžnost hvaležnosti do svojega dobrotnika, popolnoma vničil^ akoravno se mu mora priznati, da je svoj namen precej dobro dosegel. Mi pa gosp. c. k. notarju, ki svoj kruh med Slovenci in od Slovencev služi, na vsa usta povemo to, da so Slovenci prestali in preživeli Hune in Avare in od stoletja do stoletja ponavljani zulum roparskih Turških čet, da pa pod starodavnim geslom" „vse za vero, dom in cesarja našega" bomo tudi malenkostno iglično zbadanje tujih nam županov prenesli-Zupani se menjajo, narod pa ostane!
V Gorici 23. jun. — Znan je pregovor, da se svet s prav pičlo modrostjo vlads. To ve marsikateri državnik. Ali — da se tudi časniki mnogokrat s pičlo modrostjo
205
uredujejo — to ni vsem čitateljem znano, in znabiti tudi nekaterim časnikarjem samim ne. Bilo je letos o Veliki noči: po vseh časnikih je šla vest, da tako pozne Velike noči, kakor letos, nismo se imeli, od kar je vpeljan Gregorijev koledar (158^)." To se je zdelo časniškim „noticlarjem" tako važno in modro, da so malo da ne vsi dali to vest v svojih listih ponatisniti — ne misleč, da so že oni sami Bog zna kolikokrat enako pozno Velikonoč doživeli. Samo od 1. 1848. do 1878. bila je Velika noč 6krat pozna, kakor letos, namreč: 1848 (23. aprila), 1851 (20. aprila), 1859 (24. aprila), 1862 (20. aprila), 1867 (21. aprila), 1878 (21. aprila). Cesar pa naši časniki znabiti ne ved6, je to, da se ni že najmanj 40 let primerilo pri nas, da bi bil dve leti zaporedoma dež na sv. rešnjega Telesa dan. To pa je bilo pri nas in gotovo tudi v mnogih druzih krajih *) Dve priljubljeni procesiji imamo tisti dan v Gorici: zjutraj v mestu, zvečer na Kostanjevici pri Frančiškanih; obe je letos dež zabranil, kar se tudi redko katero leto zgodi. Sicer pa moramo biti zadovoljni, da je bilo na sv. Rešuj. Telesa dan Blabo vreme, če ne — naredila bi nam časnikarska modrost bržkone grdo zmešnjavo. Naš „Ecou je priobčil nek red za procesijo, o katerem smem reči že zdaj za vprihodnje, j,che n o n verra osservato", ker se ne vjema se starim tradicionalnim redom, ki ste ga že pred več ko 50 leti potrdile cerkvena in svetna oblast. Ne glede na druge novosti ste na pr. srednji soli (gimnazij in realka) in okolični kmetje vvrsteni na nepravem mestu. Ta opazka velja za prihodnje leto. — Kedar je naj veča sila, je — ministerska roka najbolj mila. Pomiloval sem Vas Kranjce in Štajerce vseh krajev, kjer bi bil letos ,,nekdo" predsednik maturitatnim prekušnim komisijam. Načela zrelostne preskus nje, ki jih je priobčila te dni „Wiener Zeitung", so res zlata vredne, kajti ,,maturitatne preskušnje", kakor so bile dosedaj na mnogih učeliščih , bile so satira za presku-ševanje zrelosti in ostudna muka za mladino. Spotikati se utegne marsikdo nad tem, da verstvo ni več „ma-turitatni predmet." Znabiti da je varstvo izpuščeno iz namenov neprijaznih; ali, če reč dobro preudarimo, bomo zadovoljni, da veronauk neha biti predmet „ad hoc", to je , za „preskušnjoa in za „red!' Klasifikacija iz veroznanstva je že sploh le — ,,potrebno zlo", tem veče zlo je bila tista nenaravna (nenravna?) klasifikacija, ki se je tu pa tam kovala v — po večem ne-veščaških —- komisijah maturitatoo-preskušnih na negotovi podlagi kakih 3 vprašanj v četrti ure! Veselimo se tedaj , da je — kar tudi včerajšnji „Vaterland" (od 22. t. m.) konstatuje, — naše merodajne šolske može vendar enkrat pamet srečala. Druga — se ve da — je, ali bodo preskusne komisije starim, zdravim, zdaj ponovljenim načelom in njih izvrševanju kos? Navada je železna srajca!
Iz Postojne 24. junija. — Prezgodaj so menda vriskali! „Tagblatt" je 19. dne t. m. prinesel ,,poslano" s podpisom: ,,mehrere Verfassungsfreunde", ki veselja poskakujejo, da dr. Razpet zapusti Postojno, katerega denuncirajo za ,»narodnega prenapetneža" in „80vražnika ustave", končavši s kričem: „es lebe die Verfassung! živio!" —Zdaj pa slišimo, da dr. Razpet pri nas ostane. — Ki nikoli nismo mogli prav verjeti, da bi se s prestavo na slabeji službeni kraj kaznoval mož, kateremu nihče ne more odreči, da je eden izmed najbolj zasluženih okrajnih zdravnikov na Kranjskem, pa tudi nismo vedeli zakaj, ker mi dr. Razpeta nismo   nikoli   videli  prenapetega   o   narodnih  zadevah.
*) V Ljubljani dež,   na Dunaj i pa je solnce sijalo svečani procesiji.                                                          Vred.
Ono „poslano" nam odkriva zdaj še le skrivnost, da je pa le spet za grmom tičala ona prokleta denuncijacija, ki vsacega poštenega domačina, ki se ni izneveril narodu svojemu, proklamira za „prenapetneža" in „so-vražnika ustave".    Sram vas bodi Judeže Iskarijote!
Iz Lahovic pri Cerkljah 13. junija. M. Br.  - Naj
se oglasim v predragih nam ,.Novicah" in kaj malega poročam iz naše okrajine. B nkoštne praznike smo Drav ugodne in vesele imeli, bilo je lepo vreme in cerkve bile so polna ljudstva, ki je doslo zahvalit se za prejete dobrote. Prijetna spomlad kmetovalcem daje upanje vesele žetve. Cei6 tički so letos pri nas nekako bolj varni bolj neumnih kot hudobnih otrok; slišal sem nedavno nekega dečka, ki rai je tožil, da ne more dobiti toliko gnjezd. Poskrili so se pred vami, da ne preganjate vrtom in polju koristnih varhov , vi pa ne trgate hlač na škodo si lastno — sem mu odgovoril. Žito vse je dosti lepo, samo detelje imamo prav malo, nekateri celo nič, ker so jo v jeseni miši pokončale. Lan, pros6 in turšica lepo kažeta. Sadje je tudi polno, pa že zdaj snedeni otroci prežijo po nezrelem sadji. Stariši, bodite vendar pametnejši kot otroci vaši; ne dajte jim nezrelega sadja, ki jim grižo in druzih boiezin, pa tudi smrt napravi! — Zdaj pa še nekaj: Čebele pri nas prav dobro rojijo , kjer imajo ugodno pašo in so dobro gle-štane. En čebelar mi je pravil, da jih ima iz 6 panjev zdaj že 28; drug ps, ki se že veliko let ni pohvalil, se hvali letos, da mu prav veselo rojijo. Čebelica tudi potrebuje hrane; dokler je ne dobi zunaj, mora jo čebelar pitati v čebelnjaku; žalibog, da mnogi čebelarji še tega ne ved6, pa se potem čudijo , da jim pridna živalica mrje!
Iz Krope 15. junija. -— Ker vem, da drage nam „Novice" nimajo prostora za obširne popise veseliških dogodeb, Vam le na kratko naznanim, da program čitalnične veselice binkoštni pondeljek se je na veselje vsem pričujočim in v najlepšem redu izvršil od prve do zadnje točke, le da iz mile Kamnogorice, kjer sta gospoda pl. Kapus in Pesjak nam tako ljubez-njivo na roko šla, nismo mogli, ker je premalo časa nam ostajalo, izleta napravili na ,,Vidovecu, nepozablji-vemu dr. Tomanu preljubi kraj. Zato nas pa je odško-dovalalo z navdušenimi živio-klici sprejeto pismo, ki ga je gosp. dr. Jan. Blei weis poslal gosp. predsedniku, ker vabljen na našo svečanost sam ni mogel priti. Da je pismo, govoreče o narodni slogi kot temelji narodne sreče, bilo jedernato, kaže ta, da na vsestransko željo ga je pl. Kapus mlajši v drugič bral. Bodimo tedaj zložni in spolnile se bodo Prešernove besede, da bodo Slovencem zasijala milejša vremena; vsaj na3 vendar ni mala peščica! — Srčna zahvala gre za lepi dan, lepi večer ni lepo noč vsem, ki so pripomogli, da čitalnica naša, najbližniši narodni zavod orjaškega Triglava, je tako krasno izvršila program binkoštnega pondeljka.
Iz Ljubljane. — Kakor je gotovo po vseh okrajnah, kjer Slovenci bivajo, veliko senzacijo izbudila prepoved, da se velikemu našemu Slomšeku v spomin ni smela v pondeljek napraviti slovesna beseda v čitalnici Mariborski, tako tudi tukaj v Ljubljani, in to tembolj, ker smemo misliti, da je dotični odbor slavnostni program razposlal še le po svetu, ko ga je predložil postavni oblasti. Ali pač take prepovedi izpolnu-jejo blagi ukaz presvitlega cesarja: „Stiftet Frieden unter meinen Voikern?"
— (Mestni odbor) je 21. dne t. m. nadaljeval obravnave odložene v zadnji seji. Živahna razprava je bila o tem, koliko naj bo zdravnikov v mestni službi in kolika njih plača z različnimi naslovi; sklep je obveljal, da bodo 4, kakor so nekdaj bili, in da eden izmed njih opravlja tudi službo ogleda mrličev, s
»
precej višjo plačo, kakor je bila nekdanja, ko sta 1. in 2. fizik (doktorja) imela po 400 in 300 gold., 2 kirurga pa po 200 in 150 gold. letne plače. — Gosp. Regali je vtemljeval 4 predloge, ki so bili v prevdarek in poročanje izročeni dotičnim odsekom; želeti je, da bi predlog njegov obveljal, po katerem naj se prestavi gasilno orodje iz dosedanje shrambe pri mesarskem mostu kam drugam in da na to mesto pridejo prodajalnice mesd ali moke, — kakor tudi ta, da se na živinskem sejmu napravi vodnjak in zasadijo drevesa v obrambo silne vročine poleti. — Odgovarjal je v tej seji župan na več vprašanj. Pri vprašanji dr. Ahačiča: ali gosp. župan smatra sklep zadnje seje o učnem nemškem jeziku v mestnih ljudskik šolah za veljavni, ker ni postavno šte vilo odbornikov za predlog glasovalo, je nastal hud vihar od nasprotne stranke, ki tudi to za pravilno sejo šteje, če je 5 odbornikov na begu iz zbornice. Gospod župan je zagovarjal, kakor je mogel in znal, veljavnost sklepa, pa konečno obljubi, da dr. AhačiČev predlog postavi na dnevni red prihodnje seje.
— (O ceni svilnih kokonov) nam piše gosp. profesor Povše iz Gorice takole:
„Ker dobivam od svilorejcev iz Kranjskega mno gobrojna vprašanja zaradi cene in kupcev za njihovo blago, naznanjam jim po „Novicahu, katere so lani na-svetovale, naj se svilorejci na-me obračajo (kajti vsakemu posebej pisati ni mi časa in tudi ne morem, ker nisem trgovec), da je ta teden kokonom sledeča tržna cena:
1 kilo zelenih kokonov 1 gld. 10 kr. do 1 gld. 40 kr., 1 „ rumenih „ 1 „ 30 „ do 1 „ 60 „ tedaj, žalibog, silno revna cena! — Kdor pa zaradi prodaje kokonov za seme od mene sveta išče, naj mi pošlje v škatljici 15 parov kokonov, ker le na podlagi znanstvene preiskave morem priporočati dotično blago tukajšnjim svilorejcem za seme.
Ako morem služiti z dobrim svetom, rad storim, da tako dejansko kažem, da se zavedam dolžnosti uda Kranjske kmetijske družbe, kateri pa želim, da bi izvršila že pred 3 leti podane jej moje nasvete glede prodaje kokonov."
V Gorici 24. junija 1878.                   Prof. Povše.
206