£ c>- Ugoxrf: Marija so prikaže Frančišku ^ -5$• * ■& -X- ?{c ^ -55- < ;I< >I< >k ^ ^ vr '!''!' v»- 'I' »!''!' ^ 'X* 'I' ^ Z V R T Vsebina 4. št.: Pred križanim 97. — Razlaga k sliki 97. — Sveta tridnevnica 98. — Velikonočna sveča 99. — Vstajenje 100. — Živimo s Cerkvijo 101. — Sveti Frančišek Asiški 103. — Tebi, ki omahuješ 105. — Pričevanje vesti 106. — Srce naše vere — sv. maša 108. — Frančiškanska znanost 111. — Dobrodelnost prvih kristjanov 112. — Tvoja milost 113. — Praktični migljaji o redovni obleki 113. — Kako se gibljejo tretjere/ine skupščine 114, — Albanska mladenka 115. — Frančiškova mladina 119. — Iz moje celice 121. — Iz kitajskih misijonov 123. — Služabnica božja M. Marija od Trpljenja, ustanoviteljica frančiškank misijonark Marijinih 124. — Pax et bonum 125. — Zakaj naj se vpišem v podporni odsek — saj dajem lahko denar v hranilnico 126. — In naj molijo za mrtve... 127. — Armada sv. Križa 128. Celoletna naročnina 12 lir. Posamezna številka 1'50 lir. Za Nez. Hrvatsko 40 kun. Izhaja mesečno. Z dovoljenjem cerkvenih in redovnih oblasti izdaja frančiškanska provincija sv. Križa. Zastopnik dr. p. Stanko Marija Aljančič OFM, prov. prokurator. — Urednik p. Odilo Hajnšek OFM. — Uredništvo in upravništvo „Cvetja“, Ljubljana, Frančiškanski samostan. — Številka ček. računa 11.495. Natisnila Ljudska tiskarna, Ljubljana (Jože Kramarič). Rimsko serafinski koledar za 1.1942-XX April 1 S v o. Od dneva 17 P Čm. S. Anicet p. m., S. 2 C VO.PO. Veliki četrtek 18 S Andrej H. sp. 3 1' v o. Veliki petek 19 N 2. povel. n., Konrad Ausk. sp. 4 S VO. PO. Velika sobota 20 P čm. Od dneva 5 N VO. PO Velika noč-Vstajenje Gospodovo 21 T PO. S. Konrad sp., S. Anzelm uč. 6 P PO. Velikonočni ponedeljek 22 S PO. Varstvo s. Jožefa, Frančišek, 7 T Velikonočni torek S. Soter in Kaj. pp. mm. 8 S Med osmino, Julijan sp. 23 C PO.Čm. Egidij As. sp., S. Jurij m. 9 č Med osmino, Tomaž Tolent. m. 24 p PO. S. Fidel Sigmarinški m. 10 P Med osmino, Marko sp. 25 s S. Marko evangelist 11 S Med osmino, S. Leon Vel. 26 N 3. povel. n., S. Klet in Marce- 12 N 1. po vel. (bela) n., Angel sp. lin pp. mm. 13 P Čm. S. Hermenegild kralj, muč. 27 P S. Peter Kanizij uč. 14 T S. Justin m., S. Tiburcij in tov. m. 28 T PO. Lukezij, S. Pavel, S. Vital 15 S Od dneva 29 S S. Peter mučenec 16 C Spomin s. Franč., S. Benedikt - 30 C PO. S. Katarina Sien. d., S. Jožef- Jož. sp., S. Bernardka-M. Benedikt Razlaga kratic: VO. =: vesoljna odveza. PO. = popolni odpustek. Cm. = črna maša. ki je dotični dan dovoljena. Ljudska posojilnica v Ljubljani zadruga z neomejenim jamstvom v lastni palači v Ljubljani, Miklošičeva cesta 6 (nasproti hotela Union) sprejema hranilne vloge v vsaki višini in jih najugodneje obrestuje Daje posojila na vknjižbo in proti poroštvu Posojilnica je bila ustanovljena 1. 1895 Letnik L1X Ljubljana, april 1942-XX Številka 4 Wer Meško: pred križanim Pred Križanim stojim. Postoj še til Poglej, kako razpet in Kes krvav visi, kako ljubeče v naju se ozira, v objem sem k nama roke razprostira. Za naju s križa teče Rešnja kri. Kaj bova dala za ljubezen to? O, malo le zahteva On za njo: „Poklekni, grešnik, predme Kes potrt, preglej trpljenje moje, bridko smrt. Ne greši več J Moj bodi z dušo vsol" Razlaga k sliki Osebe na sliki so tako postavljene, da nam nazorno izražajo službo božjo velikega petka: Mati božja Marija moli z razprostrtimi rokami. To so prošnje za razne namene. So. Janez kaže božjega Kralja na križu. — To je pasijon po sv. Janezu, ki se poje na veliki petek. Magdalena pade na kolena in poljublja Gospodove noge. — To pomeni odkrivanje in češčenje sv. križa. Jagnje pomeni sv. mašo s prej posvečeno hostijo. Za Jagnjetom že viha ja sonce vstajenja. Kot štiri reke iz paradiža teko potoki voda, milosti iz sv. križa. V teh rekah plavamo mi človeške ribe, ki nas Kristus lovi na trnek svojega križa. Sveta tridnevni ca Tri zadnje dni velikega tedna radi imenujejo »sveto tridnevnico«. S trojnega stališča jo lahka glodamo ter premišljujemo. 1. Ti dnevi so precfvsem zaključek in vrhunec priprave za Veliko noč-Cerkev je umetnica v naraščanju. Od prve predpostne nedelje smo preživljali stalni »crescendo« — stalno naraščanje. Predpost je prva stopnja, nato postni čas, ki se v njem čuti in pozna neprestani »naprej«. Nato pride čas trpljenja, to je teden od tihe do cvetne nedelje. Potem cvetna nedelja kot velika vrata v veliki teden. In zdaj stopimo v najsvetejše: v sveto tridnevnico. 2. Ti trije dnevi pa spadajo že tudi k Veliki noči: Smrt in vstajenje Kristusovo sta neločljivo združena. To sta dve velikonočni skrivnosti. Zato gremo brez vsak$ ostre ločitve iz velikega v velikonočni teden. Slovesnost velike sobote je že obhajanje vstajenja in slovesnost sv. krsta. Kalvarija — kraj, kjer je stal sveti križ Gospodov 3. Zadnji trije dnevi velikega tedna se lahko vzamejo kot enota, resnično kot tridnevnica ali en veliki dan! Žaloigra odrešilnega dela Kristusovega v treh dejanjih! Dnevne molitve se nanašajo bolj na »bridko trpljenje« Zve-ličarjevo. Cerkveni obredi pa poudarjajo »blaženo trpljenje« ter blagoslov prinašajočo in zmagoslavno stran odrešilnega dela Kristusovega. Dnevni molitve so nastale v poznejšem času, medtem ko segajo cerkveni obredi v naj' starejšo dobo. Tri misli dnevnih molitev so: strah pred smrtjo, smrt na križu in počitek v grobu. Tri vodilne misli cerkvenih obredov pa so: Evharistiji' zmaga križa in vstajenje. Trpljenje in slava križa stopata pred našo dušo. Še eno besedo, kako moramo obhajati to sveto tridnevnico. V srednjefl1 veku so bili ti trije dnevi zapovedani prazniki, delo je počivalo, trgovine i*> uradi so bili zaprti in ljudstvo se je udeleževalo pretresljivih verskih obredo^ Samo ob sebi umevno bi bilo, da bi kristjani preživeli te največje spominske dneve vsega leta v pravi pripravi in v dušnem miru. Ponekod je vsaj velik} petek tudi državni praznik. V Ameriki so si katoličani priborili, da na velik* Petek vse počiva tri ure — od dvanajstih do treh popoldne v spomin smrtnih težav Jezusovih na križu. Cerkev to dobro izrabi in so takrat tri ure vse hiše božje polne. Mnogokje so celo jutranje obrede pasijona in odkrivanje križa Prenesli na poldanske ure, kar je po najnovejših določilih dovoljeno. Ljudje čudovito vztrajajo vse tri ure. Zakaj bi ne, ako je'moral Kristus tri ure živ viseti na križu! Tretjerednikom polagamo na srce, da naj te dni prežive v sv. miru in v Pravem razpoloženju. Ce morete, prihajajte zjutraj in popoldne k dnevnicam. Opravite vsa težja opravila že do srede, samo najnujnejše prihranite za zadnje dni. V družinah naj bo pravo razpoloženje svetih skrivnosti. Zelo žalostno je, da so ponekod te svete dni pri vseh obredih cerkve prazne. Tudi tu bo treba obnove P° tretjem redu. Velikonočna sveča r Na veliki petek je v cerkvah pusto, tiho in prazno. Če bi ne bilo božjega groba, bi v cerkvi skoraj ne bilo mogoče zdržati. Molčeča žalost lega v dušo, ko vidi pko oropane oltarje brez službe božje. Počasi potekajo' ure žalostnega dneva. Gospod leži v grobu. Hiša božja je temna. V soboto zjutraj se zberejo ljudje v zatemnjeni hiši božji. Duhovniki gredo iz cerkve, kjer blizu svetišča blagoslovijo ogenj, ki je bil vkresan iz kamna. V prvih časih krščanstva se je vršil obred blagoslova ognja pred vsako nočno službo božjo. Cerkev rabi samo blagoslovljeno luč za službo božjo. V hiši božji so vse luči ugasnjene. Stari zakon je minil, luč sveta, Kristus, prihaja! In kakor pride ogenj deviško iz kamna, tako je prišel Kristus iz naročja Devicd in ravno tako pride na veliko noč iz zaprtega groba v poveličano življenje. In ni cerkev resnično največja umetnica v svojih svetih znamenjih? To je začetek slovesnosti vstajenja. Ogenj je blagoslovljen. Nato duhovnik blagoslovi pet zrnc za velikonočno svečo, ki pomenijo pet poveličanih ran Jezusovih. Na blagoslovljenem ognju prižge duhovnik svečo in z njo krenejp vsi v temno cerkev. Prikaže se diakon v beli dalmatiki kot znanilec, klicar velike noči. Počasi in dostojanstveno se pomika sprevod po cerkvi, diakon pa nese v roki svečnik s tremi svečami. Te sveče prižiga v treh razdaljah: prvo pri glavnih vratih, drugo na sredi cerkve in tretjo pred vhodom v prezbiterij. Ko prižiga posamezne sveče, poje z vedno višjim glasom: Lumen Christi — Luč Kristusova. Petje je vedno višje, cerkev je vedno bolj svetla — umetniški razvoj znamenja luči! Sprevod je prišel do velikega oltarja. Diakon slovesno naznani vstajenje Gospodovo z znamenito velikonočno pesmijo »Exultet«, ki je obenem molitev pri blagoslovu velikonočne sveče. »Exultet« spada med pesniško in glasbeno najpomenljivejše speve liturgije. V vzvišenem pesniškem jeziku je opevana čast in skrivnost te svete noči 11 obenem veličina odrešilnega dela Kristusovega. 0 neizmerna naklonjenost v°je ljubezni: da bi služabnika odrešil, si Sina daroval... 0 srečna krivda, 1 je zaslužila imeti tako velikega, tako vzvišenega Odrešenika! Velikonočna SVeča je znak vstalega Zveličarja, ki zapušča ves žareč svoj grob. Zato gori elikonočna sveča pri službi božji do praznika Kristusovega vnebohoda. Ko iakon svečo prižge, zagore vse luči v cerkvi. To je slovesna napoved vstajenja. Razcvele so rože se sredi pomladi in pisana polja so zahrepenela v radosti neumorni in mladi, kot bi oznaniti hotela: On, ki je umrl, je vstal! Vzdrhtele so reke med ozkimi bregi in tihe doline so se razživele in ptice v veseli zadregi topleje kot kdaj so zapele: On, ki je umrl, je vstal! Jaz dvignil sem glavo v razklenjeni hvali, ko videl sem dobre ljudi, ki veseli zavržene so obiskali, da so jim topič razodeli: On, ki je umrl, je vstal! O. P.: Vstajenje P. TARZICIJ: Živimo s Cerkvijo! Takrat, prijatelj, ko sva še v vsej resničnosti uživala blažena leta nedolžnih otrok, sva s svojo ljubljeno mamico večkrat prepevala: »Eno rož’co 'jubim, v mojem srcu spi, koder grem me spremlja, meni se smeji; dom je Pri otrocih in v nebesih je, srca zadovoljnost rož’ci je ime.« 0 zadovoljnosti sem bral tole zgodbo: V davnini že je živel na Kitajskem človek, ki mu je bil poklic, da je tolkel na cesti kamenje. Delal je, a z veliko nevoljo, ker je vedno mislil, da so vsi drugi srečnejši, le njemu da se najslabše Rodi. Ko je nekoč prišel mimo njega po cesti cesarski sprevod in je videl cesarja sedeti na visokem slonu pod zlatim baldahinom, je poln zagrenjene nezadovoljnosti v srcu zastokal: oh, Ko bi bil jaz cesar! In že je bil cesar. Na zlatem prestolu vrh slona je sedel, milijoni ljudstva so ga po božje častili in ni ga bilo nikogar, ki bi si upal mu nasprotovati. Le sonce je žgalo z neba, sijalo in peklo, da je še cesarju presedalo. Ves nejevoljen na sonce, ki je močnejše od njega, zavpije: sonce hočem postati! Zgodilo se je. Kot sonce je plaval pod nebesnim obokom in se zadovoljno suiejal, ko je videl, kako pod pekočo vročino njegovih žarkov vse gine. Ni je yeč sile nad njim — si je mislil. Pa se je dvignil iz morja oblak, siv in težak sonce ga z žarki ni moglo prodreti. Ves iz sebe in poln tegobe zakliče: Liti hočem oblak! Bil je. Divje besneče je sipal deževje, da so tonile rastline, živali, da so lzginjali kraji, ljudje. Srečen je bil ob zavesti, da ga ni, ki bi se mu mogel Ustavljati. — Kaj pa je to! — Ob morju štrli v višave granitna skala. Ne 'Uorski tokovi, ne dež, ne nalivi ji niso kos. Oblak se razhudi, da mu ta skala kljubuje in jasno — skala hoče postati. Kot skala stoji neomajno in zadovoljen kljubuje silam narave, ki morajo 'uinio nemočne. — Pride pa človek s skladivom v roki; vsede se k skali — Muc — kluc — tolče počasi po njej. — Kaj si ne zmisliš, človeče — si misli skala — zob časa mi ni mogel nič, pa da bi me ti — sirota! — A kamen pada Za kamnom, vedno več jih odbija kamnolomilec. — Vsa besna zatuli skala: saj ,ne bo tole človeče popolnoma razbilo. Jaz hočem postati ta mož! In bil je v trenutku, kar prej: človek, kamenje na cesti razbijajoč; a zdaj zadovoljen, vesel. Spoznal je bil namreč, da kraja, poklica in službe brez križev tla zemlji ni. Ce kdo, prijatelj, potem moramo in smemo biti zadovoljni mi, ki z Marijo anko rečemo: »Velike reči mi je storil On, ki je mogočen in je njegovo ime syeto.« Zakaj maziljenci Gospodovi smo. Kakor je namreč Samuelu naročil Go-sp°d, naj mu mazili Savla za kralja, tako je nas duhovnik-krstitelj mazilil za Kie svetišče. Veličasten je obred posvečevanja cerkve. Iz kamna je cerkev, kakor so ar,lRe hiše — a za Boga je določena. Bog pa je svetost. Zato škof novo cerkev 'aočno poškropijo, skoraj umijejo z blagoslovljeno vodo in jo nazadnje še J^aziiijo, da jo tako popolnoma odtegnejo posvetni rabi in jo odločijo za službo uožjo. — Tudi mi smo bili po božji dobroti izbrani za božja svetišča, saj Prebiva v nas Bog — in zato smo bili tudi mi, kakor cerkev, pri krstu maziljeni. Bili smo maziljeni na prsih. Prsi so znamenje moči ali slabosti. Kdor ,'fia močne prsi, je junak, korenjak; borci morajo imeti močne prsi. — Ce nas torej Cerkev pri krstu mazilila na prsih, nam je hotela s tem reči: bodite °rci! — j)aj borci. Saj je boj človeško življenje. Boj proti satanu, boj proti P°pačenemu svetu, boj proti samemu sebi. Ni lahek ta boj, to dobro vemo. s krstnim maziljenjem prsi je bila vlita v dušo milost moči, da se boriti moremo, če le hočemo. Apostol sveti Pavel nas spominja, naj milosti, vlite nam v dušo, ne puščamo vnemar. Bili smo pri krstu maziljeni tudi na hrbtu, na plečih. Hrbet je za nošnjo. — Si gledal, prijatelj, ljudi tam kje v hribih? Jaz sem. Vse, staro in mlado, moško in žensko, vse nosi na hrbtu bremena in koše. Da, hrbet je za nošnjo. — Ko nam je Cerkev pri krstu mazilila hrbet, je rekla: Spolnjuj postave, spolnjuj zapovedi, vse: prvo in tretjo, šesto in osmo, deseto in drugo, četrto in peto in sedmo in tudi deveto. »Spolnjuj vero nebeških zapovedi in živi odslej tako, da boš mogel biti tempelj božji!« To so bile poslovilne besede pri krstu. In še na glavi nas je duhovnik pri krstu mazilil. Glava je najvišji del telesa, je najbolj izpostavljena in je središče življenja. V njej so oči, ušesa, jezik in sedež mišljenja. Z maziljenjem glave — temena je vse, kar je na njej in v njej, odtegnjeno posvetnosti in določeno za slavo božjo. Z maziljenjem glave nam je Cerkev hotela reči: Čuvaj poglede! — Velik dar božji so oči. Kolikšni siromaki so slepci! Poznam moža, v najlepših letih je — zidar je po poklicu — pa je pred leti oslepel in zdaj hira telesno in duševno — delal bi rad, pa ne more. Slep je. Čuvajmo svoje oči! Naj nas ne vodijo v blato pregreh, ampak na lepa pota božje slave. Ušesa! Kako je hudo, če je kdo gluh. Ne sliši besede, ne sliši popevke, ne sliši ničesar. Navadno postane čudak. — Tudi ušesa naj bodo Bogu posvečena! Ne nastavljajmo jih, da bi poslušali hudo. V cerkvenem zvoniku oznanjajo božjo slavo zvonovi — mi pa imamo jezik’ — dar govora. — Kako smo srečni, da moremo govoriti. Če nam je težko, če nas mord težave, pa si poiščemo zvesto dušo, se z njo porazgovorimo in lažje nam je. Kdor pa govoriti ne more, mora nositi vse to zaprto v duši. O, kako je to hudo! — Zato čuvajmo jezik za Boga in zveličanje duš! 0 jeziku kaj lepo piše apostol sveti Jakob: »Če kdo ne greši z besedo, ta je popoln mož, zmožen brzdati tudi vse telo. — Jezik je ogenj, svet krivice, neugnano zlo je, poln smrtnega strupa. Z njim hvalimo Gospoda in Očeta in z njim kolnemo ljudi, ki so ustvarjeni po božji podobi. Iz istih ust prihaja hvala in kletev. Bratje moji, to ne sme tako biti!« (Jak B.) Ne pozabimo tega! . Z maziljenjem glave, kot središče in sedež mišljenja, so posvečene Bogu tudi naše misli in naše odločitve. Misli so korenine greha. Kakor drevo rast® iz korenin, tako se greh spočne v mislih. Če pa korenine drevesu spodsekaš, drevo usahne. Tako tudi greh izgubi korenine, če slabe misli zatreš. Kaj n* govoril Gospod: »Ljubi Gospoda svojega Boga z vsem... mišljenjem?« Odločitve naše naj bodo vedno za Kristusa, zakaj njegovi maziljenci smO’ Z maziljenjem pri svetem krstu smo iztrgani iz posvetnosti in je naš'namen ta, da ostanemo čiste posode Jezusovega imena, da ostanemo neoskrunjena, živa božja svetišča. PETER LIPPERT — K. R.: Sveti Frančišek Asiški (Nadaljevanje.) Prav tako se razume, da tako vztrajen in močan življenjski tok, ki se je razlival v njem, ni mogel izvirati iz prenapatega, zamaknjenega razpoloženja; sicer bi bil naglo usahnil, da, sploh nikdar se ne bi bil potočil. Takšen tok privre sploh samo iz globoko čutečih misli, iz odločujočih in odločilnih hotenj najgloblje volje, da, še globlje, iz najnotranje žive skale duha, ki domuje zadaj za ysem mišljenjem in voljo, iz dušnih nujnosti, ki ne °dvise več od trenutnih občutkov in zmožnosti in ki so doma daleč nad ugodjem in muhavostjo trenutka. Zalo si vseobsegajočega ljubezenskega življenja Frančiškovega ne smemo pred-stavijati kot eno samcato Peto pesem, od sonca opojno, kot zamaknjeno zane-Senjaštvo ali nasmešek, am-Pak vse prej kot trpko lepljenje. Njegova ljubezen le razprostrla nad bitja, ki s° ga obdajala, neizrečeno veliko luči in veselja, a Prihajala je iz globin njegove duše kjer sta bila Zaroka sv. Franfiška z uboštvom |ema in resnoba; prihajala je iz strogih in trepetajočih premišljevanj o Bogu in svetu in grehu *n sodbi in času in večnosti. Z vsako stvarjo je znal tako srčno sočutiti, ker je čutil težečo odgovornost, ker je tako strašno resno pojmoval vse bitje in bi-vanje, vse življenje in vso živ; ker je bil njegov svetozor, če sploh smemo rabiti t&ko z refleksijo nasičeno besedo pri tak6 neposredno živečem človeku, .er je bil njegov svetozor poln grozot večnih obremenitev in nujnosti. Frančišek 1® znal biti neizrečeno ljubezniv in mehak in blag v ravnanju z drugimi bitji, l°da le, ker je bil najprvo v sebi omečil vso trdoto, jo zdrobil in strl, ker je ? neizprosno strogostjo bedel nad kretnjami svojih rok in gibi svojega jezika 111 bliskanjem svojih oči. Frančišek je bil železen diktator, nasilnik, tiran do zadnjih vzgibov svoje lastne narave — narave, ki si pač ni drznila izreči niti najrahlejšega ugovora proti tako strogemu gospodarju! In tako se je mogel sPraviti nad vsa druga bitja, ne da bi jih pehal in teptal. Frančišek se je znal bratovsko približati vsem stvarem in dušam, se splaziti vanje, v njih najtemnejše in najbolj žalostne kotičke, toda samo zato, ker je bil najprej sebe samega pomanjšal in ponižal, da, ker se je bil zavrgel. Znal se je smejati nedolžno in veselo, toda šele potem, ko sam do sebe ni imel nobene zahteve več in ko je bil zadovoljen s seboj in ko si ni nič več poželel vseh onih reči, zaradi katerih se ljudje prepirajo med seboj in drug drugemu izvabljajo plač. Frančišek je imel odprte oči za vse neštete lepote zemlje, toda šele odkar je bil usmeril korake izven nje in jo zapustil pod seboj, odkar je bil spoznal višje reči, kakor je zemlja in kakor jih zemlja nudi. Tako je šele postal ves preprost in nedolžen. Najprej se je moral navaditi zaničevati, kar je zemskega, preden je mogel pravilno presojati lepote stvarstva. Frančišek je človeška srca našel in ujel, bil je obdarjen z neznanskimi zakladi ljubezni do človeka kot redko kateri človek, toda le, ker se je bil preselil v samoto, da bi iskal Boga: tedaj so šli vsi za njim. Tako je prihajalo njegovo življenje, krepko in bogato življenje, iz globokih in temnih rovov. Zato pa tudi gane, kar privreva iz tega življenja, gane svežina, neposrednost in doraslost, ki je temu življenju lastna. Nič ni bilo narejenega na njem, nič hotenega, nič preračunanega, nič izumetničenega. Ljudje se motijo nad njim, če mu pripisujejo kakršen koli zamotan, zaveden račun, kakor da je odšel v svet morda zato, da bi ga preobličil ali da bi ustanovil kak red, kakor da bi bil kdaj poskušal ta red, ki je pred njegovimi začudeninri očmi zrasel iz njegovega življenja, v pametnosti in finosti prilagoditi menjajočim se nujnostim praktičnega življenja. Ne, bil je človek, ki ni hotel nič drugega kot živeti, izživeti svojo polnost in silo življenja! Kajpak je tudi imel kaj živeti-Živeti je njemu pomenilo izžarevati in preplavljati, deliti in darovati, osvobajati in oplajati in osvajati, toda ne na povelje kakega programa, kakega premišljenega in pripravljenega sklepa, kake modre previdnosti in dobro preračunanega ozira na vse okolnosti. V njem sta bila bitje in volja eno in isto, tako kakor je v rastlini rast in cvet in volja nositi sadove eno z njenim bistvom. Zato je bila ta živost neoblikovana in oblikovana hkrati. Bila je neoblikovana, kolikor ji zunanje okolnosti ali premisleki niso dali podobe in pokazali poti. Bila je oblikovana, ker se je sama iz sebe nekako zaokrožila in harmo-nizirala in zaključila, kakor pač roža sama iz sebe najde svojo lastno obliko-Frančiškovo ravnanje je mnogokrat nasprotovalo ne samo meščanskemu izročilu, družabni razumnosti, temveč tudi črkam cerkvenega prava. Kakšen je bil do svojega očeta, kako je ravnal z denarjem, kako je Klaro posvetil božji službi, kako je jagnjeta rešil pred mesarjem, kakšne si je spočetka mislil svoje učence in njih življenje in delovanje, kako je mrzil knjige in pravila in naredbe, kako se ni menil za varnostne ukrepe: vse to je bilo nemogoče s stališča previdne priravnave smotra in sredstva, s stališča skrbne in modre organizacijske tehnike, s stališča človeških, družbenih in cerkvenopravnih nujnosti. Frančiškova življenjska rast ni bila prav nič od zunaj oblikovana in obrezana, njegovi življenjski vrelci so bili kakor nezajeti vodnjaki; kakor neugnani valovi so drli skoz vse razpoke in spahe, malobrižni za to, kam tekč. Toda zato ta življenjska polnost ni bila brezoblična, še daleč ne. Nosila je v sebi svojevrstno harmonijo in zakonitost in zato ji tudi ni bilo mogoče od zunaj ugovarjati in jo prijemati v imenu postave in oblike; treba ji je bilo pustiti svoje, dokler in kolikor je pač imela svojo lastno obliko, nosila v sebi obliko svoje živosti in svoje pristnosti. Tudi cerkev ni Frančišku nikoli očitala njegovih samolastnosti, njegovih brezličnosti, nihče mu jih ni mogel resno i1} pošteno zameriti. Zakaj njegova neobličnost in nezmernost nista imeli na sebi nič prevratnega, nič revolucionarnega; Frančišek ni napadal nič obstoječega* prav tako ne kot Jezus; saj sploh ni hotel ničesar »napraviti« in zumetničitii njegov način življenja je bil samo izraz notranje nujnosti in lastnega obilja; živel je le tako, kakršen je pač bil, in to bivanje je bilo sijoča samoumevnost, °čitna jasnost in nepojmljiva prozornost. Ni se za njim skrivala zavratnost, napadalnost, sovražnost, ker sploh ni poznal zalazne volje, dobro premišljene namere. Lahko rečemo, da je Frančišek s svojo notranjo harmonijo in obliko, s svojo notranjo bistveno nujnostjo v vsem izpolnil, sicer ne črke, ampak duha Postave, v kolikor vsaka postava meri na duha in življenje in jima mora To čudovito življenje je dokazalo, da pravo življenje pač lahko trdnč na zemlji stoji, tudi če nasprotuje obstoječim oblikam, da vsaj zase in za svojo testno pravico ostane zmagovito, da se pred njim spoštljivo upogne celo svetost cerkvenih postav, če je le pristno in močno. Življenje se skali večinoma šele, k° ga zbrodi posebno, reflektirano hotenje; šele takrat, ko volja stremi za tem, *te bi se človek uveljavil, da bi reformiral ali protestiral ali kogar koli napadal, te volja ni skoraj nikoli prosta sebičnosti in samoljubja, nasilnosti in trdosrčnosti; taka volja oslabi in oskruni življenje, ki se zanje baje bojuje. Kjer Pa sme pristno, kipeče življenje ostati prav to, kar je, življenje, ki ni drugega kot zatrjevanje, klesanje, blagoslavljanje in darovanje, tam se življenje veseli neverjetne prostosti, niti cerkveni zid mu ni ograja, temveč neomejen prostor, ^ v njem lahko prostč plava in polje, ne da bi bilo v nevarnosti, da se bo kam zadelo. Narave, ki je v njih vernost tako čista in živahnost tako pristna ln neomadeževana, kakor je bila Frančiškova, se gibljejo v dimenziji, ki leži °nstran zakonov in zapovedi, žaliti smejo celo črko, ne da bi se ta črka srdila *anje in se hotela maščevati nad njimi. (Dalje sledi.) f Z.: Tebi, ki omahuješ Včasih se mi zdi čudna tista prispodoba, ki pravi, da je vsak človek enkrat na razpotju. Enkrat? Ali nismo vedno na razpotju? Saj si moramo vsak korak na poti proti cilju priboriti. Življenje je trdo, ne prizanaša s preiskušnjami in trpljenjem. Kolikokrat 0rnahuješ, ko premišljuješ, kako daleč si še od svojih idealov in kako počasi ie jim bližaš. Večkrat ti peša vera v nje, ker ne vidiš sadov svojega truda. “i se ti, da se podira, kar si gradil. Okoli tebe je temno, nikogar nimaš, ki 1 te podpiral in prav razumel. Nisi ti edini, ki to občutiš. »Taki so vsi ti otroci s°dobne kulture. Zunaj bron, znotraj pa groblja. Mišice močne, živci slabi. Po ekordih segajo, a niso za življenje. Novodoben človek razpada, razdeljen je, . kel sam v sebi. Najboljši med nami so taki, ki kdaj pa kdaj trpe zaradi tega.« mluschka.) Ako čutiš to razdvojenost, spadaš celo med najboljše, pravi Ear ,uschka. Na tisoče jih je, ki tega ne čutijo. Gorje takim! Umirajo, pa pravijo, da Uve. o Ti pa ne boš ostal pri tem spoznanju. To spoznanje je opomin božjega .rca, ki te vabi k sebi, ki želi, da postaneš njegov učenec. Ko si utrujen, ko dtiš svojo slabost in se ti zdi, da več ne moreš naprej na poti samoprema-g°vanja in odpovedi, ko te muči skušnjava, da bi vrgel s sebe jarem božjih gV°vedi, ne obupuj, k božjemu Srcu se zateci. Prav nate čaka, nič ti ne bo *telo nezvestobe in malodušnosti. Z ljubeznijo te bo sprejelo. V njem boš Uel mir novih moa, zakaj »Srce Jezusovo je gonilna sila onega vira, ki e e v večno življenje« (P. Plus). kat bi Srce Jezusovo ti odpira bogato zakladnico svojih milosti. Misli si reveža, eremu bogatin odpre svojo blagajno in reče: »Kolikor odneseš, bo tvoje.« Kaj te storil? Najbrže bi hitro ubogal. Zakladnica Srca Jezusovega je vedno odprta. Srce Jezusovo nam ne le ponuja, prosi nas, da, sili in roti, naj vendar segamo v zakladnico njegovih milosti. Ali boš ostal ob njegovem vabilu ravnodušen? Ne boš segel globoko v zakladnico? Se ne boš odpovedal bednemu in beraškemu življenju otrok lego sveta in zaživel bogato življenje božjega otroka? Tvoje misli, besede in dejanja naj bodo po božjem Srcu, pa boš občuti mir v tem viharnem in tako čudno zapletenem življenju. Premaguj, zatajuj in bori se z božjim Srcem, pa ne boš malodušen, ako ne boš opazil sadov svojega dela; božje Srce je usmiljeno in večkrat zakrije uspehe, da se ne bi prevzel in vdal duhovni lenobi. V božjem Srcu počivaj in se veseli, pa boš vedno zadovoljen in teže življenja, ki otroci tega sveta bežijo pred njo, ti bo sladko breme. Po božjem Srcu, z božjim Srcem in v božjem Srcu skozi življenje! P. SALEZIJ: Pričevanje vesti (Nadaljevanje.) Pričevanje zgodovine. Kaj nam pravi zgodovina vesoljnega človeštva? Ali niso vsi narodi 1® rodovi nravnega zakona čutili v svoji vesti in po njem in iz njegove obveznost' sklepali na odgovornost pred Bogom? Tudi če so imeli bolj medle pojme 0 nravno dobrem in nravno slabem, so vendar nravnost kot tako priznavali. Slutit' so tudi, da bo Bog dobro poplačal, slabo pa kaznoval, če ne na tem, pa te®) gotoveje na drugem svetu. Na vest se je opirala vera v posmrtno življenje pr' raznih poganskih narodih. Nič za to, če so bile predstave o le-tem prevečkrat kar najbolj človeške. Da bi ljudje potolažili božjo jezo zaradi prekršitve nrav" nega reda, oz. greha, so imeli spravne daritve. Kakor iz vesti, tako je človeštvo tudi iz narave sklepalo na Stvarnika vse® stvari. Po pravioi trdi sv. Atanazij, da so stvari črke, ki sestavljajo božje imf' Zato je ljudem božja ideja kakor vrojena. Razumljivo je zaradi tega soglasj® vseh ljudi glede vere v Boga; vera v božanstvo ali božanstva (bogove) je dot® človeštva. — Že od davna so ljudi več ali manj mučila vprašanja: Odkod PrV! človek, odkod prva žival, odkod prva rastlina, odkod snov ali materija, odke" gibanje, odkod življenje, odkod zavest v človeku, odkod to, da imamo um 1 prosto voljo, odkod človeški napredek? Ce ne predpostavljamo Boga, ne remo dati na vsa ta vprašanja zadovoljivega odgovora. Istotako predpostavil tudi red v naravi s svojimi zakoni, kakor tudi smotrnost, da mora biti na j v®? Zakonodajavec in Reditelj. Zato je lahko zapisal psalmist: »Nebesa oznanjal slavo božjo in nebes dela njegovih rok« (Ps 18, 2). Spoznavanje najvišje£. Bitja, ki je vse ustvaril, kar biva, je rodilo vero in verske obrede. Plutarh ® mogel drugega kot že pred dva tisoč leti priznati: »Ako prepotuješ dežel®' najdeš morda mesta brez obzidja, brez vednosti in umetnosti, brez kraljev, bre palač, brez bogastva; mesta, v katerih zlato ni znano ali ni v rabi, mesta t,r® javnih trgov in gledišč; toda mesta brez svetišča, brez bogov, brez mold^j prisege in preročišča; mesta, ki ne bi skušalo z daritvami in obredi do9^ blaginje in odvrniti hudega, ni še nihče videl in ne bo videl.« Cicero tudi Pr'; znava: »Nobeno ljudstvo ni tako divje in noben človek ni tako grozen, da njegove duše ne prešinjala misel na božanstvo.« V novejši dobi radi postavljajo od nasprotne strani ugovor, češ, da J strah pred naravnimi silami povzročil vero v Boga, oz. v bogove; zlasti att* Pred gromom in bliskom. Toda, zakaj pa potem živali nimajo vere v Boga? Saj tudi one vidijo te prikazni in jih največkrat še bolj občutijo kakor človek ~~ če je namreč le-ta res samo višje razvita žival? V odgovor poudarjamo: Če bi v duši ne bilo že vere v Boga, bi je tudi ta strah ne povzročil, kakor bi bilo tudi zaman govoriti človeku o dolžnosti in odgovornosti, če bi ne imel Za to podlage v vesti. In če bi bil strah povzročil vero v Boga, bi si bilo človeštvo mislilo Boga le kot strašno bitje, bi se ga balo, a ga ne bi spoštovalo ^ ljubilo kot Očeta. Ce ponovimo, kar smo spoznali, bomo rekli: Naša vest in zgodovina nam Pričata o Bogu. Edino pametno je, ga priznati, poslušati njegov glas, ki se javlja v vesti ter mu slediti. Tako si bomo ohranili dušni mir, ki ga ves svet ne more dati. V trdni veri v Boga ima pravica in poštenje svojo oporo in zatočišče. Na nič bi se potem več ne mogli sklicevati, če bi nam kdo storil še tako vnebo-vpijoče krivice, če bi nam vzel premoženje, poštenje ali celo naše življenje, zakaj vse to nas ne bi obteževalo, če nam je beseda Bog le prazna beseda. Gotovo 80 se narodi že od nekdaj zavedali strašnih posledic, zato so se z vsem srcem °Prijemali vere v Boga. In četudi so v svoji slabosti zabredli na kriva pota ter znradi tega izgubili pravi pojem enega samega Boga, so vendar ohranili v sebi zavest, da so za svoja zla dejanja odgovorni najvišjemu Gospodu. Tisti, ki dandanašnji izpodkopujejo vero v Boga, obenem pa obsojajo krivice, ki se gode P° svetu, niso dosledni. Mi pa, oprti v vero Boga, moremo in tudi moramo °bsoditi vnebovpijoče krivice, ker če jih ne bi obsodili, bi zanikavali glas vesti v sebi in vse izročilo zlasti krščanskih narodov. ^ Sedaj v postnem času imamo priliko, da gr.emo vase ter se vprašamo, kako z našo vero v Boga, pa tudi kako je z našim življenjem. Zakaj vera v Boga nam bo le tedaj v rešitev, če bomo živeli tako, kakor nam naša pravilno vzgo-tena vest narekuje. Ce bi nam vest očitala, da nismo bili vedno pokorni božjemu Stasu, ne odlašajmo več, temveč čim prej popravimo, kar je nasprotovalo nrav-redu in zapovedim. Pokleknimo k spovednici, vendar ne takrat, ko bo množica ljudi čakala, temveč takrat, ko jih bo manj in boš mogel mirno in nemoteno odkriti svoje dušno stanje ter ti bo spovednikova odveza res v od-puščenje in pomirjenje, ne pa še v večji nemir in negotovost, kar se često zgodi v drenju in naglici. Sicer pa pri vsej svoji slabosti ne pozabimo Madachovih besed v Tragediji človeka, ki jih izgovori Gospod: »Dejal sem, človek: bori se — zaupaj!« P. ODILO: Srce naše vere — sv. maša Slava Bogu na višavah. Odmev svetonočne himne miru je ta slavospev. Vsakdo ga pozna. Iz angelskih ust je prišel. Zakaj sv. Cerkev pri sv. maši ponavlja božično pesem, je popolnoma jasno: Vsaka maša je božič. Pri vsaki sv. maši se na oltarju skrivnostno rodi božji Sin, Knez miru. Zato se v vsa srca naseli in jih prevzame sveto veselje, kadar koli duhovnik zapoje glorijo. Posebno poznamo glorijo še zato, ker je to prva stvar, ki jo duhovnik pri peti sv. maši zapoje. Kot bi bili na betlehemskih poljanah, se nam zdi, ko slišimo peti »Gloria in excelsis Deo«. Vsaka glorija je lepa, najlepša pa je novomašna glorija. Vsa cerkev jo skoraj brez diha posluša. Glavni poudarek pa je in ostane na misli: Bog, pravi, živi Bog se zopet rodi med nas. Te misli ne smemo pustiti iz glave. Za prvimi besedami »Gloria< se skriva veličastna pesem slave in hvale božje: Hvalimo te. Slavimo te. Molimo te. Poveličujemo te. Zahvaljujemo se ti zaradi tvoje velike slave. Gospod Bog, nebeški Kralj, Bog Oče vsemogočni. Gospod edinorojeni Sin, Jezus Kristus. Gospod Bog, Jagnje božje, Sin Očetov. Ki odjemlješ grehe sveta, usmili se nas!... S tem slavospevom priznavamo, da je Bog vir vseh dobrot, da vse premore in vse vodi! Njemu dajemo čast, kot angeli pri rojstvu Jezusovem v Betlehemu, kjer se je pričela daritev Gospodova, ki se je potem tako strašno končala na križu. Zelo pomenljiva je prošnja: Gospod Bog, Jagnje božje..., ki odjemlješ grehe sveta! Jagnje nas spominja judovske vere, preden je prišel Gospod. Judje so imeli navado oz. predpis, da so vzeli najboljše jagnje,, ki so ga dobili ter so ga prinesli duhovniku, ki naj njegovo življenje daruje Bogu. Ko je bilo jagnjetu vzeto življenje, je ljudstvo prosilo, naj bodo odvzeti njihovi grehi-Jagnje je bilo kaznovano mesto ljudstva. Jagnje so zaklali in ga po duhovniku darovali Bogu. To so imenovali daritev. Naš Gospod se imenuje »Jagnje božje«, ker je daroval svoje življenje za grehe ljudstva. Kaznovan je bil mesto nas. Njegova smrt na križu je bile daritev, ki jo imenujemo daritev sv. križa. Sv. Filip Neri je umrl s slavospevom Gloria in excelsis Deo na ustih-Bil je ravno praznik presv. Rešnjega Telesa 26. maja 1595. Bolan in slab kakor je bil, je hotel vendar še maševati na tak pomenljiv praznik. Ko je prišel Glorije, se je zamaknil in v zamaknjenosti začel peti. S čudovito pobožnostjo je pel s čistim glasom ves slavospev do konca, kot da bi ne bil več človek-Še isti dan je svetnik umrl. Dominus vobiscum. Na koncu glorije se duhovnik pokriža, nato poljubi oltar ter se obrne proti ljudstvu, razprostre roke in pravi Dominus vobiscum — Gospod z vami; To je pozdrav. Kako lep pozdrav! »Gospod z vami!« Kaj si hočemo želel* Dominus vobiscum boljšega, kot da je Gospod z nami? Duhovnik, namestnik božji nam želi najboljše. Če je Gospod z nami, potem smo gotovo srečni. In On je z nami tako dolgo, dokler ga ne odslovimo s smrtnim grehom. Če smo v stanu smrtnega greha, potem Bog ni z nami in ne more biti z nami, ga je treba hitro Poiskati in poklicati nazaj. Pokličemo ga nazaj z dobro spovedjo, poiščemo ga pri sv. obhajilu. Et cum špiritu tuo, odgovori strežnik na duhovnikov pozdrav. In s tvojim duhom! Tudi s teboj, o duhovnik božji, naj bo Gospod Pog! Tako mora želeti duhovniku vse ljudstvo. Za duhovnika je treba moliti. Take duhovnike, kakršne si °d Boga izprosimo in izmo-hmo. Zabavljali smo čez duhovnike dosti, preklinjali smo jih tudi že preveč! Ali pa smo kdaj že zanje molili? ^ed nami je bila organizirana že večkrat javna gonja proti duhovnikom. Ali je čudno, če pride kazen in mora narod zdihovati brez duhovnikov? Največja Nesreča za narod, je rekel nekdo, je, ako ljudstvo nima duhovnikov. Molimo za svoje duhovnike! Opravljajmo pobožnost duhovniških sobot! Vsak >Dominus vobiscum« in vsak »Et cum špiritu tuo« pri sv. maši naj nas spominja in opominja na prijetno dolžnost, za duhovnike moliti. Pa še to misel lahko ^luščimo ob tej priliki: Zločinec naroda je in za njegov pogin dela, kdor Jemlje čast in dobro ime katoliškemu duhovniku. Morebitne napake duhovnikove mora dober katoličan prekrivati, kot vsak pameten otrok zakriva napake svojega očeta. Ko se duhovnik obrne proti ljudstvu in ga pozdravi, razprostre svoje ?°ke. Potem gre k mašni knjigi in moli še vedno s povzdignjenimi rokami. *®°li namreč dnevno molitev, ki jo je sv. Cerkev določila za ta dan. Molitev ®e nanaša na praznik in se torej vedno menja. Molitev se imenuje kolekta. Gospoda Zveličarja, ali nebeško mater Marijo, ali pa kakega svetnika prosimo z® posebno milost tistega dne, kakor je pač praznik ali god Gospodov, Marijin ah svetnikov. Duhovnik moli v imenu vse katoliške Cerkve in v imenu vseh ^rnikov. Pred nami stoji kot prijatelj krščanskega ljudstva in za vse moli. Pri tej molitvi bi morali biti eno srce in ena duša. Naj bodo z mašnikom združeni, ki kot njihov namestnik zbira želje vseh ter jih predlaga Vsemogočnemu. To pomeni kolekta. Včasih se isti dan obhaja več godov in zato le tudi teh molitev več. Prazniška — prva ima vedno svoj zaključek, druge Tn se strnejo vse v eno. Pomenljivo in zanimivo je, da duhovnik moli vse te molitve z razprostrtimi rokami. Tu se spominjamo svetopisemske zgodbe: Izvoljeno ljudstvo j® bilo napadeno od sovražnika. Mozes, mož božji, ko je videl, da se sovražnik hza, je poslal naproti sovražniku svojo vojsko. Sam pa je šel na goro in je bitko opazoval. Razprostrl in dvignil je svoje roke in je prosil Boga za zmago. Dokler je Mozes držal roke kvišku v molitvi, toliko časa je božje ljudstvo zmagovalo. Pa ko se je voditelj Mozes utrudil in je roke povesil, so začeli Izraelci zgubljati. Poklical je dva moža, ki sta mu roke podpirala in dvigala in Mozes je molil in molil, da so bili slednjič neverni sovražniki premagani ter so zbežali. Duhovnik je kot Mozes. Za nas moli, da bi dobili zmago proti najkrutejšemu sovražniku satanu. Združimo svoje molitve med sv. mašo z duhovnikovimi! Molitev z razprtimi rokami pa nas spominja tudi na križ. Kristus je imel na križu razprte roke. Tako je molil najvišji duhovnik — Kristus, tako naj moli pri ponovljeni sveti daritvi duhovnik — drugi Kristus pri oltarju. Da bi molili verniki z razprostrtimi rokami, ni več navada, pa glejmo, da bomo vsaj duhovnikovo zadržanje razumeli in pazimo, da se bomo vedno pri molitvi in še posebej med sveto mašo dostojno vedli. Cerkev Božjega groba Po sijajni zmagi krščanstva je cesar Konstantin dal takoj povelje, naj se nad Kalvarijo in nad Božjim grobom sezidata cerkvi. Pozneje sta bili te dve cerkvi večkrat razdejani in zopet znova pozidani. Zdaj so pod eno samo streho Kalvarija, Božji grob in še cela vrsta kapel Leta 1808 je cerkev pogorela, pa so jo zopet pozidali. Cerkev Božjega groba ima to posebnost, da spravi vsakega kri-stjana na kolena: ta pade neglede na ljudi in druge vere vsak na tla in poljubi kamen Božjega groba ter moli. °R- P. HILARIN FELDER O. M. CAP. — ATOM: Frančiškanska znanost V resnici vidimo, da Manjši bratje še za časa življenja sv. Frančiška °biskujejo tri najslavnejša ognjišča znanosti, svetovne študije v Bologni, Parizu 1,1 Oxfordu. Na teh duhovnih veletrdnjavah, kjer se je na tisoče učencev skupaj obiralo in so vseučiliške korporacije tvorile lastna mesta v mestih, kjer so najslavnejši učeniki nastopali kot oznanjevavci božje besede, kjer so bili tako Pridigarji kakor poslušavci posebno izobraženi, je bilo uspešno delovanje možno le na podlagi temeljite bogoslovne izobrazbe. Treba je bilo torej skrbeti za sposobne pridigarje in temu primerno skrbeti za vzgojo lastnih gojencev na tak način, da si je red mogel tudi v znanstvenem pogledu pridobiti ugled in spoštovanje v vseučiliških krogih. Vstop marsikaterih učencev in magistrov v red je 0 potrebo še bolj stopnjeval in v kratkem času praktično izrazil na ta način, ba so posamezni učeniki, ki so obenem s poslušavci oblekli ubogo obleko Sv- Frančiška, svoja predavanja od tedaj nadaljevali v samostanu, ter tako Napravili kolegije Manjših bratov za najbolj obiskane vseučiliške šole. In kakor so bile Bologna, Oxford in predvsem Pariz nekak vzor za splošni Razvoj srednjeveških vseučilišč, tako so nastali tudi najstarejši študiji Manjših bratov, kakor se da dokazati, na teh treh visokih šolah in se je od tukaj razvila Vela mreža ostalih šolskih zavodov v frančiškanskem redu. Mi vemo, da so se e sredi 13. stoletja svetni duhovniki pariške visoke šole strastno bojevali proti aoininikanskim in frančiškanskim učenikom, česar povod je bila edino ljubosumnost. Pri tej priliki ugotavlja Tomaž Akvinski, da svetni duhovniki do tedaj j*® niso izpeljali že imenovanega statuta IV. lateranskega cerkvenega zbora, 1 8e tiče ustanove najpotrebnejših študijev, medtem ko so ti ubožni redovi veliko več napravili, kakor se je Cerkev sploh upala zahtevati. Redovom sovražni Pr°fesorji sami tožijo leta 1254, da ubožni redovi poučujejo bogoslovje v vseh nestih in večjiji krajih, tako da učeniki iz svetnega duhovništva skoraj ne pjdejo nobenega poslušavca več. S tem se ujema izjava Rogerja Bakona, ki eta 1271 piše: »Nikdar ni bilo videti tolikega napredka znanosti, niti tolike ^bfečnosti za študij na tolikih fakultetah in v tolikih krajih, kakor v zadnjih letih. Povsod so zdaj učeniki, posebno za bogoslovje so zdaj le-ti na raz-eOlago v vsakem mestu, v vsakem naselju in v vsakem bolj pomembnem kraju. 7e zadnjih 40 let se to godi, in sicer največ zaradi delavnosti obeh študijih redov.« ... Tako odlično so ubožni redovi tekom nekaj desetletij rešili cerkveno štu-lsko vprašanje, ne samo zase, ampak tudi za svetno duhovščino. Kajti že iz . mvkar navedenih izjav sv. Tomaža, pariških profesorjev in Rogerja Bakona r razvidno, da je svetna duhovščina večinoma prav tako študirala pri ubožnih j d°vih, in da so le-ti bili tako rekoč glavni nositelji vesoljnega cerkvenega braženstva glede poučevanja, glede dela učenjakov in pisateljev. Odvisnost ®tnega duhovništva od njih je bila tako velika, da je Roger Bakon ugotovil: Vetni duhovniki v zadnjih štiridesetih letih niso spisali nobenega bogoslovij ^a dela in so prepričani, da ničesar ne vedo, če niso deset ali še več let Udirali pri članih teh dveh redov. Ne upajo se tudi razlagati sentenc, niti buiovirati v bogoslovju, niti predavati, disputirati ali pridigati, če ne iz vriskih zvezkov ubožnih redov. Vse to je vsakemu jasno, tako na vseučilišču arizu kakor povsod.« j Zdaj šele povsem razumemo, da je tudi frančiškanska delavnost v šoli v pouku imela vpliv na frančiškanski apostolat. Isto sveto pismo je bilo liu>n° na šolskem odru, kakor na prižnici, tam bolj globoko, tukaj bolj na uski način. Kar je bila pridiga za preprosto ljudstvo, to je bilo šolsko pre- davanje za izobražene bogoslovce. Predavanje je bila pridiga za klerike. Še več, v šoli so bili kleriki izobraženi in oboroženi za izvrševanje pridigarske službe; šola je bila matična celica pridigarskega apostolata. Pa še s tem je premalo povedano; šola je bila samo prvi del pridige, kakor je bila pridiga posledica in končni cilj vsega bogoslovnega šolskega delovanja. Obe skupaj ste tvorili dva med seboj se izpopolnjujoča dela cerkvene učeniške zgradbe. Gotovo Frančišek ni zapopadel vse te dalekosežnosti znanosti za apostolat svojih bratov in še manj je mogel dati pobudo ali tudi le slutiti mogočni razvoj, katerega je znanost imela v njegovem redu. Vendar pa je ta ležal tako rekoč kakor v kali skrit v ideji apostolata, katerega je bratom naložil kot dolžnost. Bil je samo naravno nadaljevanje razvoja, katerega je red imel že za časa njegovega življenja. Ona je prav za prav le posledica onega opomina umirajočega mojstra: »Vse učenike bogoslovja in tiste, ki nam oznanjajo presveto besedo božjo (sv. pismo), moramo častiti in spoštovati kot take, ki nam delijo duha in življenje.« DR. IVO ČESNIK: Dobrodelnost prvih kristjanov (Nadaljevanje.) Pogrebna društva. Krščanska občina je skrbela za dostojni pogreb svojih revnih članov-Spoštovanje do mrličev je bilo kristjanom globoko ukoreninjeno. Zato so imeli diakoni posebno nalogo skrbeti, da se je vsak kristjan dostojno pokopal. Naj-odločnejši so se od prvega začetka sem upirali poganski navadi sežiganja mrličev. Telo, ki je iz zemlje vzeto, naj se zopet zemlji vrne. Vseje naj se v božjo njivo, da vzklije ob vstajenju za večno življenje. Rimske postave so bile nasprotne svobodnemu združevanju. Le malo društvenega življenja je bilo dovoljenega. A celo Rimljani so dopustili pogrebna društva. Ker ni bilo kristjanom mogoče nastopiti javno kot posebna verska organizacija, kot Cerkev, so svojo medsebojno zvezo nasproti državi ohranil* ravno v obliki pogrebnih društev. S pogrebi je bil vedno združen tudi nekak zunanji sijaj. Sv. Avguštin zelo lepo označuje njegov pomen, ko pravi: »Sijaj pri pogrebih, sprevodi) stroški in trud pri pokopu so mogočni spomeniki v tolažbo za žive.« Skrb prvih kristjanov za revne umrle brate nam dokazuje mnogo prič Tertulian poroča, da so se pokopavali na stroške Podporne skladnice, seveda če ni noben zasebnik tega iz svojega preskrbel. Aristid piše v tem ozirU: »Kadar koli gre kak revež s sveta in ga kdo od njih vidi, se pobriga, kolikor more, za njegov pogreb.« Krščanska ljubezen tu ni poznala mej. Celo tujec, pogan, čegar truplo *** našlo pogrebca, je dobil pri kristjanih dobrotnih in usmiljenih src. Kristjani so imeli že od nekdaj svoja pokopališča, posvečena nalašč & ta namen. Po pravici lahko rečemo: prva nepremična last Cerkve so bij8 pokopališča. Ko so se verniki še zbirali v zasebnih hišah in še niso imeli svojih posebnih cerkva, so že imeli določen prostor za svoje rajne. Na vsak nač*a moramo to šteti tudi med dobrodelne organizacije, ker se s skupnimi pokopališč ni zadoščalo samo verskim načelom, marveč tudi socialnim potrebam. Mimogrede naj omenjam, da so kristjani že od prvih dob sem skrbeli tu**1 za dušni blagor svojih rajnih z molitvami, miloščino in zlasti s sv. daritvijo Podporna skladnica je o priliki smrti premožnejših članov prejemala obih*e darove in z njimi so se tudi za reveže pokrivali stroški ne samo za pogreb marveč tudi za prireditev verskih pobožnosti v njihov dušni blagor. (Dalje sledi-) Tvoja milost Tvoja milost je dehnila v mojo zapuščeno dušo lcakor mrzel piš v zgodnjem jutru. V skalah se odpirajo studenci šive vode, njih močvara zdaj hladi nam tla pustinjska. Oj v suhoti dolgih dni težkb, težkb pričakovani čisti zrak! Kmalu bodo gnale zelenjave, krotke jerebice sedle k našim nogam. V črne rane si nalil mi olja in otrple ude si natri mi z žlahtnim vinom. Vrance moje zaskelele so nozdrvi, zdaj se trepetaje spravljajo na noge. Glej, že orli krilijo s perotmi, vranci so napeli mlade sile: že oči prebistre merijo daljavo. Kdo premeril bi vse te širine? Kdo dosegel mesta bo na daljnih gorah? Oj le naprej! Oj le naprej! Oj le naprej! Praktični migljaji o redovni obleki Velika skrb vsakega voditelja tretjega reda je, ali tretjeredniki nosijo ^dovno obleko ali ne. Če je ne nosijo in kadar je ne nosijo, se oropajo vseh ^°brot tretjega reda. Ta zguba je velikanska in nenadomestljiva. Zato je treba ^edno znova poudarjati: Tretjeredniki, nosite vedno redovno obleko: pas in »kapulir! Mnogi se pritožujejo, kako nerodno in neprijetno je nositi redovno obleko. Ni tako hudo, kot si mnogi domišljajo. Škapulir in pas, to je majhna, grobna stvar, pa se imenuje in je prava redovna obleka. Pomisli, kakšno težko J® včasih res nadležno obleko nosijo razni samostanski redovniki in redovnice! 551 Pač redovnik, redovnica, nosi torej svojo redovno obleko! Nekateri tožijo, da jim škapulir vedno nagaja in pri vratu sili na prosto, ti praktičen nasvet. Priredi si škapulir takole: podaljšaj si vrvice ali trakove pri njem tako, da bo škapulir segal do pasu. Na obeh kosih sukna pri skapuiirju naj bosta napravljeni dve zaponki iz istega blaga kot je trak, da ®e lahko pas potegne skozi. Na ta način se prepreči vsako premikanje in uha-lanje trakov. Tako se škapulir varno nosi. Tako izgotovljenih škapulirjev ne Moremo seveda imeti v zalogi, ampak si ga mora vsak sam prirediti iz navadna Škapulirja, ker potrebuje pač vsak svojo mero po telesu. Zopet drugi se pritožujejo, da je s škapulirjem velik križ zaradi tega, ker 8e prehitro zamaže in je potem nezdravstveno, nositi zamazan škapulir, ko Vendar drugo obleko večkrat operemo in menjamo. Tudi tu se da pomagati Qa lep način. Napravi si za škapulir — lahko tudi za trakove — platneno pre-?bleko, kot nekake vrečice. Če imaš dve, jih lahko pogosto opereš in škapulir ostal vedno snažen. Ska Vidiš, vse take težave se dajo na lep način premagati. Nosi torej vedno Pulir in pas kot redovno obleko, da boš res redovnik, redovnica! Kako se gibljejo tretjeredne skupščine Nova tretjercdna skupščina — Veliki Gaber. Kje pa je ta Veliki Gaber? Ker v Velikem Gabru še nimajo fare, zato se vsak izprašuje: Kje je to? Kraj je v velikanski in starodavni fari Št. Vid pri Stični. Imajo novo veliko cerkev sv. Urha, pod katerega zvon spada nekako 1800 duš. Že od nekdaj imajo tu stalnega duhovnika, ki opravlja redno službo božjo. Če povemo, da je bilo za prvi petek v cerkvi sv. Urha v Velikem Gabru nad 800 sv. obhajil, potem bomo takoj vedeli, da to ni malenkost. Toda take slovesnosti, kot smo jo imeli v Velikem Gabru v nedeljo, 8. marca, pa še nel Ta dan je bila pri nas kanonično ustanovljena nova skupščina tretjega reda sv. Frančiška. Iz Ljubljane je prišel k nam prov. komisar tretjega reda, ki nam je vodil slovesnost. Dobili smo dovoljenje od matere fare iz Št. Vida pri Stični in od škofije. Naša cerkev je zdaj redovna cerkev, kjer bomo lahko za naprej prejemali vse redovne dobrote. Ob tej priliki je bilo na novo sprejetih v tretji red nad 70 članov. Tudi moški so se opogumili. Mnogo naših tretjerednikov je do zdaj spadalo v šentviško skupščino, ker bo pa zdaj veliko bolj pripravno vse tretjeredne zadeve urejevati doma, bodo vsi tretjered-niki spadali v to novo skupščino. Za to novo dobroto in pridobitev smo vsi iskreno hvaležni našemu ekspozitu g. Rozmanu, ki je sam vnet tretjerednik že iz svojih bogoslov-skih let. Gotovo mu bo nova skupščina v veliko veselje in velik blagoslov za duhov-nijo. Vel. Gaber postaja znan, vsak ga bo pa poznal takrat, ko bodo pri sv. Urhu ustanovili samostojno župnijo, kar je nujno potrebno. Ljubljana. Napravili smo veliko in uspešno agitacijo za nove člane. P. voditelj je tri nedelje pri vseh službah božjih v naši redovni cerkvi govoril o tretjem redu in razložil vse, kar je o tretjem redu treba vedeti. Uspeh je bil tak, da še nikdar nismo imeli tako velikega števila novih članov za sprejem kot letos. Slovesnost se je vršila na februarskem mesečnem shodu. Imeli smo najprej govor. Nato pa sta prišla kar dva patra pred oltar in sta oba sprejemala, da je bilo prej končano. Sprejetih je bilo na novo 70 članov, med njimi precej moških. Vsi novinci hodijo pridno k svojemu posebnemu pouku, ki se vrši vsako četrto nedeljo v mesecu popoldne po litanijah v tretje-redni dvorani, ki je zdaj kar polna. Pouk za novince se nam zdi temeljne važnosti za procvit tretjega reda in za razvoj duhovnega življenja tretjerednikov. Zdi se nam» da tam sploh ne vedo, kaj je tretji red, kjer novinci) leta poskušnje dobro ne izrabijo. Cerkev polaga na noviciate veliko važnost in pozornost, tako tudi na noviciat tretjega reda. V noviciatu se namreč polagajo temelji redovnega življenja. Ljubljana — Semcniška skupščina. V nedeljo, 1. februarja smo opravili slovesnost redovnih obljub, pri katerih se je 17 mladih bogoslovcev zavezalo stopati zvesto p° stopinjah sv. očeta Frančiška. Obred je izvršil po Priročniku novi g. spiritual. Nekaj dni nato je zopet nekaj novih bogoslovcev sprejel v tretji red. Predstojništvo semeniške tretjeredne skupščine si je nadelo nalogo, da zbere imena vseh duhovnikov tretjerednikov iz vse škofije. Rada bi imela natančen imenik vseh-Zato se je odbor obrnil na vse duhovnike za podatke. Gotovo bi bilo to nam mladim bogoslovcem v veliko spodbudo, če bi videih koliko duhovnikov je v tretjem redu sve; tega Frančiška. Hvalevredno bi bilo, ako bi se ta zapisnik res uredil ter bi se potem vedno sproti izpopolnjeval. Duhovnike opozarjamo, da se lahko dajo vpisati in sprejeti v tretji red povsod, kjer je tretjeredna skupščina kanonično ustanovljena, lahko P* tudi v bližnjem frančiškanskem samostanu ah pa se lahko zglasijo pri voditelju semeniške tretjeredne skupščine, pri g. spiritualu, k1 ima tudi vse pravice glede tretjega reda. Ig pri Ljubljani. Imeli smo vizitacijo n®' še tretjeredne skupščine. Četudi je bil® mrzlo in slabo vreme, smo vendar prišli v®1 tretjeredniki na vizitacijo. Tudi nekaj novih je bilo sprejetih, novinci so pa naredili re' dovne obljube. Čakamo samo še, kdaj bodo kaj naši možje in fantje predrami ter se začeli oklepati sv. Frančiška v nj®' govem tretjem redu. Novo globoko versk0 življenje bi zaplapolalo med našimi možm1 in fanti, če bi postali tretjeredniki. Ustvarili bi v fari armado, ki bi se lahko nanj brezpogojno zanesla Cerkev in duhovnik. armada, drugi hrabri Makabejci, kot je imenoval tretjerednike papež Leon XIII., bi ® potem navduševala in borila samo za id®J Kristusovo in bi v korenini zavrgla in sodila vse, kar ni s Kristusom. Možje fantje 1 Tudi vi v tretji red! »Bodi blagoslovljena!« »Tudi ti bodi blagoslovljen in blagoslovljeni vsi tvoji koraki, s katerimi Sl Prišel k očetu in mu prinesel zdravja I« Nato je pokleknila in se lotila svojih gospodinjskih poslov. Pater Mavricij si je iz ponudene Dodove doze spet naredil cigareto, mla-enka pa je med gorečimi vejicami na ognjišču izbrala prav drobno, jo z ^nico dvignila k duhovniku, levico pa sprostrla pod njo, da ne bi kaka iskra Padla na njegovo obleko in mu jo poškodovala. Oči patra Mavricija so obstale na njenih dvignjenih rokah. Bile so majhne oke lepih oblik, roke, ki še nikoli niso tičale v rokavicah, ki jih je sonce Pobarvalo kakor zrele breskve, majhne roke z nežnimi prsti, ki so pa vendarle Pale krepko prijemati življenja težave, delo in napore. . Pater se je pri svojem opazovanju naenkrat zdrznil, rahla rdečica sramu y bušknila preko njegovih lic in čela, še enkrat je stisnil cigareto, kakor da • hoče dati dokončno obliko, potem pa se je sklonil in si jo prižgal ob Lelini e]ici; pri tem mu je oko srečalo mladenkino veliko temno oko, ki je odkrito zvesto zrlo v njegovo. Bilo mu je, kakor da gleda v tihe, mirne vode gor-,Rega jezera v svoji domovini, v njegove skrivnostne globine. Pa vendar malo , rugače, kajti ta dekletova duša ni imela skrivnosti, bila je gladka, brez gub, rez valov, gotovo polna luči in radosti kakor jasno, s soncem ožarjeno po-adno nebo brez oblakov, tako nedolžna in brezgrešna duša, kakor so jasne ezde njenih oči, ki zdaj zrejo v njegove. Lela je mirno vzdržala duhovnikov pogled, še slutila ni, da se iskaje P°glablja v njeno dušo. Njeno oko je gledalo v njegovo, ki je bilo prav tako sto in nedolžno, dasi je več vedelo ko njeno. Pater si je cigareto nažgal, nekaj kratov potegnil, potem pa kakor v misli dtopijen pogledal v ogenj. Lela je še klečala, eno roko naslanjala na bratovo °*eno, a gledala še vedno v duhovnika in rekla: »Gospod, daleč je tvoja oitiovina in gotovo je lepa, rodovitna dežela, kjer živijo pobožni, srečni ljudje. 0vei, kako ti je všeč naša uboga dežela, kakšni se ti zdimo mi?« , »Vaša dežela je lepa in mi je zelo všeč, kajti kar naprej me spominja na domovino, na mojo lepo Tirolsko. Tudi tam so visoke in divje gore, •. pa naporna za obdelovanje kakor tukaj. Tukajšnje ljudi sem vzljubil in 11 cenim, odkar jih razumem in oni razumejo mdne. Ljudi v Kriezezih pa sem Jbolj vklenil v svoje srce, kajti so revni pa vendar zadovoljni, pa tudi svoje bbovnike imajo radi in jih zelo spoštujejo.« Ob tej hvali so mladenki zažarela lica od veselja. »Pri nas imamo pregovor,« je rekla. »Med Miriditi je duhovnik paša, med Malči gospod, med meščani hlapec. Mi pa smo iz plemena Miriditov. Ali imaš doma še očeta in mater?« Pater Mavricij je prikimal. »Imaš tudi sestre?« »Da, in ne samo eno.« »In gotovo jih imaš zelo rad?« »O, seveda, vse, posebno pa Zefo, najstarejšo; kot otrok sem se z njo najrajši igral, bila mi je ljuba tovarišica v mladosti, pa ji zaupam tudi vse radosti in bridkosti, odkar sem menih in duhovnik.« »Pa zdaj, ko sta tako daleč narazen?« »Vse ji pišem in ona meni piše vse.« »Veš kaj, če ne bi imela Marka za brata, potem bi želela biti tvoja sestra.4 Izgovorila je te besede, kakor jih govori otrok, brez premisleka ali zahrbtne misli, ne da bi kakor koli tehtala njihov pomen. Zdaj pa se je ustrašila, ker jo je rezko prekinil oče: »Dekle, ne blebetaj neumnosti, ali pa se bom moral namesto tebe jaz sramovati.« Zalila jo je vroča rdečica in čeprav ni vedela, kaj bi bilo v njenih besedah napačnega, je glavo globoko sklonila in tiho rekla: »Oprosti, gospod, nisem mislila nič slabega!« »Ne, Lela, nisi slabo mislila in jaz ti tudi nimam kaj oproščati; kar povej očetu in Marku, da bi jaz rad imel tako sestro.« Mladenka je dvignila sklonjeno glavo, obličje ji je zardelo še bolj, 5 * * 8 rdečica je izražala prisrčno radost in brezmejno spoštovanje do duhovnika-Stari Dod ni rekel nič. Videl pa si, da mu je trde poteze spreletel nasmeh, kajti bil je srečen, da njegovo dete cenijo. Tihi, redkobesedni Marko doslej še ni spregovoril, zdaj se ni mogel več zdržati. Mimo klečeče sestre je segel po desnici mladega meniha ter si jo pritisnil na ustnice in čelo. Potem pa jo> kakor da bi se sramoval svoje prenagljenosti, zopet molče sedel in nepremične strmel v ogenj. Da bi pregnal neprijetni molk in zadrego, je začel pater Mavricij pr*' povedovati o svoji domovini, o njenih mestih, cerkvah in hišah, o cestah i*> mostovih, o poljedelstvu in živinoreji, o železnicah in avtomobilih, o pari *** elektriki, oče, Marko in Lela pa so ga napeto poslušali. Šele pozno se je pater Mavricij vzdignil, moral pa je prej obljubiti, da bo kmalu spet prišel in jim še kaj takega povedal. Lela ga je pa še posebej prosila, naj ji tedaj prav veliko pripoveduje o ženah svoje dežele, o svojih sestrah, zlasti o svoji najljubši sestri Zefi. 5. Zgodba mladosti. Cas beži, dan za dnem, teden za tednom, nič se ne ustavlja, nič se **® meni za dejanje in nehanje ljudi. Kaj njemu mar, da se dobijo ljudje, ki J*j zastavili dušo in zveličanje, če bi mogli prečke njegovega kolesa pograbil* in ga ustaviti vsaj toliko, da bi si pridobili begotno uro, ali pa tudi ljudje ki se samo tega veselijo, da bo spet en dan več minil! V Kriezezih je življenje teklo po navadi. Delo, mnogo dela, malo počitk8’ obilne skrbi, skromne radosti, skratka: siva vsakdanjost. Nobenega velikeg8 dogodka, nobenih hudih bolezni, ran, smrtnih primerov. Stari Dod je popolnoma ozdravel in hodil po svojih potih. Pater Anastaz| je sedel na Rubigu in od tam urejeval svojo župnijo. Pater Mavricij je naprav*1 prenekatero daljšo ali krajšo pot, zdaj po župnikovem naročilu, zdaj iz svoj® volje. Pal Gioka je še vedno bival v Kriezezih, a se je malo kazal. Ljudj® Pa so bili še vedno hudo razburjeni, da se je vrnil in hoče ostati. Ker pa je živel tako samotno in bil vsaj na videz plah, se je ljudem zdel že kar skriv-aosten, nenavaden. Vsi so o njem govorili in razmišljali, od patra Anastazija na skali do najrevnejšega moža v najbednejši in najbolj pozabljeni koči Kriezezov, od vseh prekleti izgnanec pa je sedel v svoji ubožni, razpali bajti pred ognjem, “uljil v njegove plamene in tuhtal. O čem neki? 0 zavrženem življenju, o mla-«oati, ki se je začela z grehom in prav tako nadaljevala. Mislil je na solze, ^ so se že potočile zaradi njega, kletvine, s katerimi so ga obmetavali ubožci, katerim je škodoval — in njegova duša se je zdrznila, zgrozila. Mislil je na Svojo mater, na svetnico, ki ji je počilo srce od žalosti, saj je iskreno ljubila Ntoža in sina. Človeku pridejo v njegovem življenju trenutki, ki odločijo vso njegovo Prihodnost, trenutki, ko dobro in zlo napneta vse svoje sile, da si ga pridobita. ^re pridejo, ko se za ubogo človeško dušo tako rekoč borita nebo in pekel. Pal Gioka je to uro v svoji notranjosti bojeval tako odločilno borbo, ne ^ bi se tega zavedal, a žal so v borbi njegova boljša čustva bila poražena. Njegov širokopotezni duh, njegova vroča duša bi bila zmožna najvišjih clejanj. žal pa sta bila od rane mladosti zastrupljena. Saj je dan za dnem gledal ®&mo grde prizore: upor zoper postavo in šege, zatiranje šibkejšega, sovraštvo "° sleherne oblasti, skratka: razkrajanje in uničevanje reda. Vse to mu je . U(lilo in krepilo njegove najslabše lastnosti. Ko se je zrušila očetova hiša je deček moral na tuje, tedaj njegova nova šola tudi ni bila kaj dosti boljša, 5 1 Še bolje povedano: nič več ni imel moči ne potrebe, da bi si poiskal boljšo °1°- Kakor divji konj na stepi je vzkipela njegova duša, ko mu je stari župnik Ponudil zavetje na Rubigu. Ponudbo je smatral za hlapčevsko in ponižujočo vn ta vtis je bil tako globok in trajen, da je starčku dejanje usmiljene ljubezni 6 kot fant oponašal kot žalitev in poniževanje. Pal Gioka je zapustil domači kraj in prišel v Lješ, a njegov nemirni, Ognjeviti duh se pri kramarjih ni dobro počutil. Moral bi prenašati vreče, ®btati sol, meriti žito, biti za zadnjega hlapca. On, ki je bil sin tolikšnega . četa! Rajši je svojega gospodarja okradel in zbežal na morje, proč od dežele n ljudi, katere je preziral. , Pa tudi v Štambulu mu ni šlo bolje. Gledal je veliko mesto, palače, raz-°sje, bogastvo in zgrabilo ga je hlepenje po mamonu, najrajši bi se bil vsemu etu uprl, plenil, delal nasilje in moril. Bogat je hotel postati, da bi tako P°stal ge mogočen, in to za vsako ceno. Potem bodo ljudje pred njim trepetali. J1 ko se povrne domov — kajti domov na vsak način mora,- ker ga tjakaj , nepremagljivo silo vleče sto vezi — tedaj, da, tedaj bodo prostaške duše aialu spoznale, da je Pal Gioka resnični sin svojega očeta, sin mrkega Gioka lv*arka. že vnaprej se je veselil, kako sladka bo osveta. j. Obogatel pa ni tako naglo, kakor si je to predstavljal, kakor si je želel. ^ Judje kar niso bili pri volji, da bi jih kdo sleparil ali jim kradel. Sili so i stavljali silo nasproti, zvijači zvijačo. Pač niso mogli razumeti, da je njihovo kak 6 ?rav Za DraV *aS* *eEra^e male£ra Albanca. Stvar torei ni šla sladko. za prav last tegale malega Albanca. Stvar torej ni šla gladko, je želel. Res so prišli dnevi, ko so mu bistra misel, spretna roka in je za silo pretolkel, ker se je ^°bro zasnovana zvijača prinesli toliko, da se „y kak usmiljen človek dal ganiti njegovim tožbam in črnim mandljevim j®1*1 ter mu dal miloščino. Bili so pa tudi dnevi in tedni, ko je stradal in ni do6 n.iU naipotrebnejšega. Tedaj se je klatil okoli kakor lačen volk v njegovih Dofi ih g°rah> v žepih stiskal pesti, oči pa so mu kakor zmedene in krvavo Plute divje iskale, kje bi kaj zažgal in koga umoril. Dolgo pa na ta način ni moglo naprej. — Pal Gioka je začel delati. Udinja' se je pri nekem vrtnarju. Delo je bilo trdo in naporno, a se je dobro izplačevalOi kajti naročniki so radi dajali postrežnino. Pal Gioka je delal, se trudil i& ubijal od ranega jutra do pozne noči, da ga je zalival znoj in mu je pohajala sapa; nobenega razvedrila si ni privoščil in jedel je samo toliko, da je še mogel živeti — vse to pa zato, ker je sam sebi prisegel, da hoče kmalu obogateti, si pridobiti ugled in moč. Ubogi fant! štiri leta se je gnal v najtršem delu, potem pa je omagal' Ni pa se mu uprlo jekleno telo, ampak duša, srce, ki ga je neumorno razjeda' črv domotožja! S prvim parnikom se je odpeljal, prišel v Meduo, se pognal v gore in se znašel v Kriezezih; bil je doma. Bila je mila, mesečna majska noč, ko je iz gozda stopil na jaso 1 očetovo hišo. Očetna hiša, ha: štirje goli zidovi, ki vsi razpokani razpadajo! Nad njih1' pa kakor duhovi štrle na pol zoglenele strešne škarnice kakor velikanski pajek* prežeč na plen. Vseokrog kopHve in trnje, ki usmiljeno zakriva žalostb' prizor. Med in pod njimi gnije les škarnic in pohištva. Pal je skozi grmovj0 in tramovje prišel v hišo. Krepka pest je udarila na trhla ožgana vrata 'lt težkih hrastovih brun, razjedeni tečaji so popustili in vrata so se s treskoi" zrušila in razbila. Pal je stopil preko njih v notranjščino, tu pa se ustavil buljil kakor ukopan! — To je torej kraj, ki je nekoč gledal toliko pojediU’ vriska in veselja, ko je za mizo sedel oče s svojimi junaki! — Vse je praznO' Shrambe, hlevi — vse je prazno. — Tamle je sobica, kjer je umrla mati — pražil je, pusta, nikjer ni žive duše. Samo čukec, ptica smrti, si je naredil po domač®' Viknil je, kakor bi se rogal, in odfrčal — nato pa spet tišina, smrtna tišin8' Pal je kriknil, sunil roke kvišku, potem pa kakor kamen, kakor mrtva stv3r treščil na tla. — Rahlo je ječal, kakor da je smrtno ranjen — potem pa ee divje zjokal in telo se mu je zvijalo in krivilo kakor v krčih, kakor da g8 neusmiljeno raztepa strašen neviden bič. Dolgo je tožil, potem pa je nesrečnika rahlo in nežno pobožala usmiljen8 roka — zaspal je. To je zgodba, katero je Pal zdajle gledal v plamenih svežega ognja, zgodb8 njegovega življenja. Koliko muk, koliko poniževanja! In uspeh? In ljudjf’ katerim naj bi vladal, ki naj bi se pred njim klanjali, njegovi rojaki? Preziraj0 ga, umikajo se mu, kakor da je kužen, kakor da ga je Bog zaznamoval! kako jih sovraži, kako divje in globoko! Stisnil je pesti, kakor da bi hotel v9e svoje rojake divje stisniti in zmečkati. In kako ga žge, da svojega besa ”e more izliti, da se ne more zmaščevati! Mislil je Pal tudi na grob svojega očeta. V neposvečeno zemljo so ga pokopali, kakor zagrebejo steklega psa, 8 pogine za plotom! In mladi menih? Ali je mislil pošteno? Bil je edini človek, da ga je *j8 domačih tleh nagovoril, da mu je celo zagotavljal, kako mu hoče dobro. T°° ali mu ni tudi on grozil, mu govoril o Bogu, ki da se je maščeval in njegove#8 očeta kaznoval? Nosil pa je tudi osovraženo kuto! Ali ni prav stari kuta® Rubiga nahujskal rod zoper njegovega očeta? Hudič naj požre njuni duši! (Se bo nadaljevalo^ Vsem tretje red m ko m in bralcem Cvetja so priporoči Frančiškanski misijoni. Ka.r se na Slovenskem zbere, gre & našega kitajskega misijonarja p. Baptista. MARICA: Velike klare pri Novi Štifti. Samostanska dvorana, določena za pre-n°Čišče romarjev, je naša spalnica. V njej Prav prijetno diši po nastlani detelji, ki so j® nanosili prijazni bratje noter in ki nam ®mzi namesto mehkih žimnic. Skupina de-željna pustolovščin, se utabori v kotu vratih. Duša ji je Agna, ki ima okoli *ebe pet sodelavk. Le-ta si zadovoljno mane °*e, medtem ko daje svojim tovarišicam ‘adnja navodila: , »•.. torej ponavljam: Točno opolnoči, lez vsakega oklevanja, vsaka na svojem jnnstu. Sprevod krene v klet... Ti, Jelka, a°a prva, nam boš svetila, pot ti je bolj nana kot meni. Ponavljam. Poznam samo r.Ve možnosti: popolno sodelovanje ali upor. “Pornike bom strogo kaznovala. Ste me šumele?« j. »K-k-kaj, kako si rekla? Jaz prva? Svoj 'Y dan še nisem imela baterije v roki, pot ,* ie pa prav tako popolnoma neznana. Ne jj.Kaa, tako pa ne, to je absolutno izključeno, i Cer pa odlagam podpredsedniško mesto in jn Yam je prav, ostanem samo še častna ®nica naše družbe.« — S poslednjimi be-g dami da Jelka ostavko in podpredsedni-0 mesto ostane nezasedeno. sv ta je pa lepa. Ena se nam je že „_uiala. Veste kaj dekleta, ampak discipline Pa to ne.P°znate. Samo predstavljajte si, da je P„vVojaška diktatura«, se prav počasi od-feže Marija. »Torej Marija, ti ki se nekaj pritožuješ v«. , v,j iviaiija, 11 ni sc iicnaj piiiu^ujco k:iT disciplino; čast mi je, da te v teh tež- i____uix_i-.il jem *renutk'h brez običajnih volitev imenu-Za P°dpredsednico, obenem prevzameš bo*1 Vse Jelkine funkcije, to se pravi, da u, .v°dila nočni sprevod. Jelki pa kazen ne Ce- Sta me razumeli?« sebe^° pa nai ^o«, lzslli Mari)a komai iz Večinoma so dekleta medtem že zadremale, nekatere več ali manj prostovoljno, druge pa zato, ker jih je k temu prisilil spanec. Postelja je za romarje naravnost udobna, edina napaka je pač v tem, da ti detelja od časa do časa prisili v usta. Bedita samo še Agna in Marija. Bliža se polnoč. Zbuditi bo treba sčasoma tudi ostale. »No Minka, Sabina, Jelka, Marica — alo vstat, gremo! Ste mar že pozabile?« »Tak pusti me no, noč je vendar za počitek.« »Sem se že premislila.« »Jaz že ne grem, me preveč zebe.« »Iz najlepših sanj me budiš.« Agna je huda. — »Saj sem vedela, da bo tako,« dš Marija. »Pa zaspiva še midve.« — Le nekaj minut in tudi najbolj gbreči se znajdeta v deželi sanj. Sila počitka je bila pač močnejša od njune trdne volje. Ubrano odmevanje iz cerkvenega stolpa nam naznanja nedeljsko jutro. Agna je »upornicam« vse odpustila, sledeč Gospodovim besedam: »Odpuščajte si med seboj.« Osem je ura. Nekatere od nas na koru, druge v prvih klopeh. »Introibo ad altare Dei...« začne duhovnik pred oltarjem. Iz naših obrazov izgineta vsa tista razigranost in razposajenost in na njih se zopet naseli tiha zbranost. Marija, h kateri smo poromale, nas vodi k Njemu, ki je Pot, Resnica in — Življenje. Po zajtrku napravimo kratek izlet na bližnji hrib. Splošno veselje nam moti samo odsotnost sonca. Ustavimo se na pobočju hriba, kjer je hosta za 'ogenj že pripravljena. Okrog in okrog nas sam bukov gozd, le proti vzhodu se nam odpira dolina, ki se je danes spremenila v meglen zaliv. Ob ognju si pečemo jabolka, ki nam jih je podaril prijazni pater superior. Dekleta so oči-vidno zadovoljna, posedejo po pobočju in pojo. Jelka jih spremlja na kitaro. Še nekaj ur, pa se bo treba posloviti od Nove Štifte. Marija k Tebi uboge reve mi zapuščeni vpijemo, objokani... odmeva po nauku v cerkvi. Še svete stopnice nas čakajo po cerkvenem opravilu. »Zdrava Marija, milosti polna..., ki je za nas krvavi pot potil«, moli oče voditelj. Odgovarja mu skupina deklet, ki se kleče pomika po stopnicah. Prisrčno se poslovimo od Marije Vnebo-vzete, samostana in gostoljubnih očetov, Veronika pa vsako okiti s cvetjem, v spomin... Nova Štifta je za nami. Dež, ki prši iz megle, nas sveži na poti proti kolodvoru. 0. JANEZ: Po Dolenjskem. (Zadnje nadaljevanje.) V ponedeljek smo v času petelinjega petja prisopihali od žage. Topot so bili ob našem prihodu že vsi zbrani pred župniščem. Brž smo odšli v cerkev, gospod pater je že čakal, sveta maša se je začela. Peli in molili smo. Po sveti daritvi smo hitro pozajtrkovali in potem pospravili svoje stvari. Nato smo se kratko, a vendar prisrčno poslovili. Kar po vrsti. Gospodu župniku smo se zahvalili za gostoljuben sprejem, farovški kuharici pa za izvrstno kuho. Ko smo odhajali, je stalo vse »prebivalstvo« Kureščka pred vrati župnišča. Neka dobrodušna ženičica, ki smo jo zaradi slikovitosti obraza klicali med seboj za »Gusko«, je privlekla od nekod napol strganega »Slovenca« in nam mahala z njim v slovo s tako vnemo, da smo mislili, da jo bo vsak čas zadel božji žlak. Njene selitve v večnost bi bili krivi seveda mi. Kot kafre smo izginili z vrlim Za \očo smo se ustavili in ločili. Mnenja so se namreč delila. Kakor smo že prej sklenili, smo namer-jali ta dan obiskati še Iški Vintgar, nato pa bi se vrnili domov. Eni so bili mnenja, da preveč hoje škoduje, ostali smo pa sodili, da je hoja zdravju koristna. Prvi so hoteli v Iški Vintgar po najkrajši poti čez Golo in Skrilje, mi pa okoli Mokerca skozi Krvave peči. Ker je bil gospod pater dobre volje, nam je rad dovolil. Utrgali smo se od glavne skupine in jo ubrali na žago. Tam smo se za vso prijaznost, ki so nam jo izkazali, od srca zahvalili, potem pa prosili Cvetka, naj nas spremlja. Koj je bil pri volji. Medtem ko se je pripravljal za pot, so nam domači nabasali polne žepe jabolk. Nato smo odšli. Prej navzdol, zdaj navkreber. Zagrizli smo se v zelo strmi breg. Srca so razbijala in pljuča so delovala s polno paro. Nekje na pol poti nam je Cvetko pokazal pravo kraško jamo. V slabi uri smo prisopihali do Preseke. Tam smo se napili vode in nato odkorakali v ritmu veselih koračnic, ki sta jih proizvajala dva mojstra orglic, po položne® kolovozu dalje. Kadar sta se mojstra upej hala, je povzel besedo Cvetko in povedal nekaj smešnih od Krvavih peči, ki so veljale do nedavnega v vsej okolici za Butal® štev. 2. Tako je čas hitro minil in ni dolgo trajalo, da smo prišli do Krvavih peči. Čudih smo se, ko smo zagledali le miroljubno vasico in ne daleč za njo na nizkem gričku leseno cerkvico. Nikjer nobene stvari, ki h* dalo slutiti »krvavo« ime. Pa nam je pr*' skočil na pomoč Cvetko. Povedal nam je zgodbo. V starih časih, ko so se ljudem le lasj® kodrali — zdaj se jim je začela še pam®1 — so prišli Turki v naše kraje. Ko so s® sprehajali po lepi Sloveniji, so dospeli tu® do Kureščka. Kraj je bil lep, všeč jim J® bilo tam gori in hoteli so še naprej. Šli s® mimo Špica čez Preseko (po isti poti k®1 mil) in dospeli do Krvavih peči, ki so bij® takrat še Butale št. 2. Vas je bila seveda prazna, ker so jim Ižanci po telefonu na' znanili nevarnost. Vse se je poskrilo, le t? zale dečve so hotele vedeti, kakšni so Turk1; Ko so ti prišli v vas, so dečve zbežale pr® j zahodni strani. Najbrž se jim je zdel kr®l za sestanek tam primernejši, kakor v vas*i kjer je toliko obrekljivih jezikov. Turki s® jih zagledali, zdrveli in jih dohiteli pri n*' vpičnih pečinah, pod katerimi izvira K®*' Dečve so se zbale, strah jim je vlil moči brž so pometale vse rdečehlačnike v prepad-Po storjenem delu pa se jim je inako stori1® in so še same poskakale na dno pogleda'* če se ni komu kaj hudega pripetilo. Od Jj£ daj se imenujejo tiste stene Krvave. Obrekj ljivi jeziki so vse to videli in prenaŠ®® prigodo iz roda v rod. In še danes de h1' jejo, čeprav ni Turkov nikjer več. Med pripovedovanjem smo zavili iz pr®j* šnje smeri proti soteski. Kako uro smo ®,_ spuščali po zelo prijetni, lepi stezici in Pj£ šli do Iškega Vintgarja. Pri žuborečem p®j toku smo počivali. Nato smo šli po slikovh in romantični soteski gor in dol in zop® gor in dol, vse dokler nismo dospeli do Gr®Df ljic. Pol ure pozneje smo prišli na cilj* kočo ge. Metlikovičeve. Tam so nas že kali zložneži, ki so »potovali« po krajši P°^ Potem smo skupaj kosili, nakar smo se 9 k jezu kopat. Kopanje v Išči je znana stv® 1 zato ni, da bi govoril. . Ob sončnem zahodu je priropotal ižans®. avto in nas odpeljal domov. Samo ob se je umevno, da smo na povratku tako r® grajali, da se je avtobus tresel kot Noeh* barka na Araratu ali kot šiba na vodi, B hočete. Tako smo se privlekli v Ljublj®®. Sedaj bi vam lahko še postregel s tis1' reklom, ki se konča: doma je najlepše. r nalašč nočem. Izleteli smo v počitnicah še v Novo ( Sicer pred Klaricami, a z opisom so nas ® prehitele. Zato Vas nočem še jaz muči11' Kronika višje skupine ZVFK Sp i^.a orKanizacija deluje nemoteno dalje. 1(. o®J je v največjem razmahu pevski krožek, ' ‘®a kar po tri vaje na teden. Česa se ‘.1° in kdaj bodo zapeli, zaenkrat še skrbno rivajo, pa bomo že o pravem času zvedeli. Tudi knjižničar ima sedaj, ko večina križarjev nima šole, mnogo dela. In tudi zato si pridno izposojujejo knjige, ker smo za ves denar, ki nam je ostal od igre, nakupili lepih knjig. Na prvi petek smo imeli skupno sveto obhajilo v samostanski kapeli. Kronist. Mladec dvajsetega stoletja. |reda je danes. 'n'ain z^?dai dopoldne so me klicali, ker da neki bi danes bil?« Tako sem ugibaj ko sem šel proti samostanski porti. Ko-lj?ern odprl vrata, sem bil presenečen. sem glej ga! Prijatelj, pozdravljen! Ni-hhslil, da si ti prišel.« ozdravljen! — Poslovit sem se prišel.« .pa'n pa misliš tako naglo?« ^ami akai* Vse 11 povem. — Včeraj je H0ge Ca sklenila iti za kak mesec v Trebnje. HiCe Pa> da grem z njo, ker so že počit-z "esel se ji bom pridružil... Pojdi sedajn<^!,’ lyanl Kako bo lepo! Posebno še NaužJj. ^lej, vse je že v zelenju in cvetju! g0*do V® ^ova zdravia v zelenih dolenjskih ^„,Vlh in v vinorodnih goricah.« lePo 11 pa rad verjamem, da je vse to teip'..ai to ti iz srca privoščim; a žal, v Zadr^n^8 morem ustreŠi- Prav sedaj sem Hite^0rei ne greš z menoj? Meni se mudi. Hro 'ooram, da ne zamudim vlaka... Še Sep, ’ da sem se spomnil. Kakor veš, pi-Pfingj8evnik. Včeraj sem prvega končal. el sem ti ga; če hočeš, ga preberi.« Pr°sim! Tega sem pa res vesel!« >1 an’ zbogom! Pa mi kaj piši.« lapa n 11 meni. Na svidenje!... Hej, Du-s’a žo i .^ravH Je tudi v Trebnjem. Se bo-2® kje dobila...« kjer nevnikom v roki sem odšel na vrt, Ba. m sedel na bližnjo klop. Odprl sem nmje viharne pomladi« — to sem opazil na prvi strani in podpis. Bral sem, bral, dokler ga nisem končal. Prepisal bom iz njega le nekaj odstavkov. Nedelja, 27. oktobra. ... Praznik je — Kristusa Kralja. Po sveti maši so peli »Mogočno se dvigni«. 0, kako je ta pesem zajela vso cerkev, vso množico, mlado in staro. Tudi sam sem pel. Pel iz vse svoje duše. »Kristus, kraljuj! Kristus, zmaguj!« Kako so ti klici odmevali in se odbijali od sten, ta himna tisočih src. Kako me je presunila, navdušila! — Kmalu bo poldan. Sam sem ostal v cerkvi. Stopil sem pred oltar, pokleknil in se zamislil — molil sem. »Kaj hočeš, otrok moj, da ti storim?« Tako mi je dihnil skrivnosten glas. »Da ti vladaš! Apostol Tvoj hočem postati, apostol Tvoje ljubezni. Sam veš, o Kriste, kako sem živel, kako se bojeval, upiral, padal in vstajal, ko sem komaj odrastel otroškim letom.« Kdo mi govori? »Glej, Kristusa Kralja! On, ki je umrl zate, te čaka, danes in jutri, vedno te sprejme, sprejme prav v posebno prijateljstvo svoje. Kristusa prenesi v svoje življenje, v ta moderni svet, prenesi z močno voljo, v dejanju in s stisnjeno pestjo. Ne stegaj rok v svet in pusti sanje, ki tonejo za daljno goro! Hudo ti je, vem. A odpovedati se moraš, pripraviti se na boj, odpovedati in zatajiti zaradi mene, zaradi Boga Troedinega. Pojdi in osvoji svet zame! Ne boj se! Naj pride, kar hoče. S teboj bom in ob tebi. In le ko boš tako vstopil v živ- ljenje, boš srečen, boš vesel, močan, plemenit in zvest prijatelj moj.« »Kristusa v življenje? Tebe, Vsemogočni? — Jaz?« Pogled sem uprl v tabernakelj. Moj Bog! Tu diha Ljubezen. In ta večna Ljubezen mi govori. »Glej, kako te ljubim — in kako me ljubiš ti?« Petek, 1. novembra. »Jezus, za tabo hočem. Tebe prenesti v svet. V sebi čutim Tvojo božjo moč. V Tebi imam oporo, da lahko vržem svet s tečajev, si osvojim nebo, ker mi je zemlja postala pretesna. Spoznal pa sem svojo slabost, spoznal veliko milost, ki mi jo Ti oznanjaš ... Da, to hočem, to želim ...« Moje oči so žarele, srce mi je plalo veselja in hrepenenja. Kot nikoli še, tako jasno slišim in čutim danes, da me kliče Kristus — prvo znamenje Njegovega borca v meni... Četrtek, 14. novembra. Toliko zadnji čas mislim na samostan. Posebno odkar sem spoznal Ivana, odkar sva prijatelja. Vedno bolj spoznavam sedaj redovno življenje. Kadar koli ga obiščem, vedno naredi name nek poseben vtis to redovno življenje, ki ga vidim na njem in na njegovih sobratih. Ta mir, ki tako svečano odseva z njih obrazov, ta sreča lepega in urejenega življenja. In kako me mika to življenje: skupna molitev, skupno pri jedi, pri oddihu — in potem ta domačnost. Mnogo sem od takrat bral o svetem Frančišku, in priznati moram, da me je kar prevzel in očaral. Njegovo življenje je bilo ena sama »Sončna pesem« Nevidnemu, ki še danes omamlja in ozdravlja Bogu odtujeni svet. Frančišek živi še danes. Živi po svojem duhu in v življenju onih, ki se mu skušajo približati. Naravnost je šel za ubogim Gospodom. Vidim ga na umbrijskih cestah, ki še niso nosile srečnejšega. Vsakega bi objel in mu vdihnil svojo srečo. Za sabo je pritegnil vse, mladino, starejše, bogate in revne, može in žene, vse mu je sledilo, vse je hotelo za njim ... »Tu je moj vzor v borbi za Kristusa Kralja!« Sobota, 7. decembra. Kaj naj storim? Ali naj grem v samostan? Mika me to življenje. A biti brez vsega in se odpovedati celo svoji volji! Zamislil sem se globoko sam vase ... Torek, 7. januarja. Sveti bodite, kakor sem jaz svet!... • Četrtek, 26. januarja. ... Kaj bodo rekli moji domači? Me bo mamica pustila? In če umre oče? Zdelan je že. Kdo ji bo ob strani v težkih dneh starosti? Huda bolest me prevzema ob tej misli. — A tovariši, sošolci? Smejali se mi bodo in se norčevali. Jaz pa naj prenašam ta posmeh! Menih... trda, raskava kuta... Kaj vse mi blodi po glavi? Še enkrat i|,e hoče podreti. Ves sem zbegan ... Nedelja, 23. februarja Zaničevanje, zasramovanje in obrels!|| sovega borca v ta moderni svet! V vih®1^ strasti — miru duši, in svetost, vse to našel, vse to bo njegovo in v vsem ten> j, kot Frančiškov sin ne samo vodil duša , jih utrjeval, ampak še vse globlje bo segal v globine padlih duš, jih sprej®11^, dvigal in vodil ter tako rešil iz težke s nosi greha in sveta. (Se bo nadaljevalo-1 1*. Bernard AU>K Žič — petdeseti®* ^ Dne 20. aprila se korajžno srečal 10 p tom Abraham«"® f Bernard Ambroži*- ( je znan frančiškan j svojem organizatorja talentu med našo " dino. Včasih je vS.e ji njim drvelo. |(i urednik več listo'';^ je napisal ogromno člankov in celo k1",! je izdal. Poznali smo ga pod imenom Nardžič«. Jubilant je bil rojen pri Trn0 -ir vih v lepi dobrovski fari. Izšel je iz i"n | številne družine, kot je navadno vedo0’ as* duhovniki in redovniki prihajajo iz 'iravih in moralno neoporečnih rodbin. Pri rnovčevih je Bog to poštenje vidno blago-,Javljal, saj so skoraj istočasno v Ljubljani iZbirali kar trije fantje. V sorodstvu so •dali takrat Trnovčevi kar tri duhovnike: |aamin stric Jakob Trobec je bil škof in dva lena bratranca sta bila duhovnika. Vsi trije p° Mii v Ameriki. Ni čudno, da je mladega panceta — to je bilo njegovo krstno ime 'T. vleklo pred oltar. Izvolil si je frančiškanih rekc pokojnine in ne bo našel sorodnikov, ki bi ga ljubeznivo sprejeli na S*ara leta, tedaj bo nastopila zanj beda in prosjačenje. Zelo nerodno mu bo (laJ odgovarjati na vprašanja: »Zakaj se pa nisi vpisal pravočasno v Podporni 0(lsek m. rcda? Sedaj bi bil lahko preskrbljen!« Glavni pogoji za vpis v ta odsek so sledeči: Kdor se hoče vpisati: K mora biti ud III. reda in se zavezati, da vanj stopi v teku dveh let; 3 mora preživljati z lastnim delom in ne sme biti odvisen od dobrote J n« sme biti star 40 let; 4- mora biti naročan na »Cvetje« ali se nanj naročiti. VLADIMIR TOMINEC: Zakaj naj se vpišem v podporni odsek — saj dajem lahko denar v hranilnico Od mnogih se sliši ta izgovor, kadar jih kdo nagovarja, naj se vpišejo v Podporni odsek. Predvsem, tako pravijo, nimam vedno denarja na razpolago« da bi lahko plačala mesečni prispevek, dočim v hranilnico dam le tedaj, kadar morem, drugače pa ne. Prispevke moram redno vplačevati, ker lahko sicer zapadejo že vplačani zneski. Povsem to ne drži. Vedno namreč vsakemu članu radi pomagamo, če pride v stisko in ne more redno plačevati svojih prispevkov, seve, da bi pa kdo *z svoje malomarnosti opustil redno plačevanje, tega pa ne moremo dopustiti i® taki morajo plačati obresti prepozno vplačanih prispevkov. Enake pravice i® enake dolžnosti pač morajo veljati za vse. Loči se pa Podporni odsek od hranilnice že v tem, da je tu nekako primoran vsakdo plačevati prispevke, pr' hranilnici pa le tedaj, kadar se komu zljubi; druga razlika je pa ta, da v hranilnici lahko vsak vedno vse dvigne, kadar hoče, dočim pri Podpornem odsek® to absolutno ni mogoče. Prihranke iz hranilnice lahko porabiš in nič ne ostane« v Podpornem odseku je pa vedno naloženo do tvoje upravičenosti do prejemanja stalnega mesečnega zneska. Pa ravno v teh dveh navideznih neprijetnostih Podpornega odseka tič' tudi veliko dobrega in veliko vzgojnega. Pri Podpornem odseku je vsakdo nekako prisiljen varčevati za starost, pri hranilnici pa ni. Zato mnogi ne varčujejo in ne nosijo v hranilnico. Vsake malenkosti se jim ne ljubi nositi v hranilnico. Doma pa denar kar nekam zgine, da sam ne veš kdaj. Pridejo te prosit na posodo in ti nikdar več ne vrnejo. Na izletih porabiš več kakor treh* in še sto takih prilik je. Prihrankov pa ni nikjer. In prav isto je, če kdo jemlje iz hranilnice. Predvsem, kdor vedno jemlje s kupa, pa naj bo še tako velik, nazadnje ga zmanjka. In zaradi skrbi, da bi kdaj sploh zmanjkalo vsega denarja, si marsikateri ne upajo privoščiti ni® najpotrebnejšega in naravnost stradajo. Za koga? Zase ne, ker prezgodaj umrj°« pač pa za dediče, ki se jim lahko smejejo v pest. Res je, da je marsikdaj težko plačati, posebno ob današnji draginji, >fl ena ali druga tudi včasih pogodrnja na Podporni odsek. Toda ko taka oseb* začne prejemati stalni mesečni znesek, ko redno vsak mesec pride denar ®a dom, je pa pozabljena vsa jeza in nevolja — šele tedaj se začuti oni blagoslov' ki ga daje Podporni odsek. Vpis v Podporni odsek nam jamči, da tedaj, Jf? bomo zaradi starosti ali bolezni onemogli, da si ne bomo mogli sami služi*1 vsakdanjega kruha, da nas bo to obvarovalo najhujšega ter nam že za Čas® našega trdega življenja odvzame del tistih skrbi, ki tarejo vsakega človek®« ko ne ve, kaj bo na starost. Zato je dolžnost vsakega, ki je že vpisan, ®a opozarja tudi druge člane in članice tretjega reda sv. Frančiška na to obč®" koristno ustanovo. Pojasnila se dajejo vsakodnevno v pisarni Podpornega °“' seka III. reda sv. Frančiška v Frančiškanskem prehodu ali pa ob nedeljah P° nauku v župni pisarni Marijinega Oznanjenja. In naj molijo za mrtve.. mm Dn“'>,|.etnica smrti gospe Minke Voduškove. ti8nj| • aprila bo preteklo 25 let, kar je za-dr va °& dobra tretjerednica gospa Minka Posv u^°va. Ob njeni smrti ji je Cvetje liani6- 0 1)018 žlanek- Pravi, da v vsej Ljub-ln daleč na okoli ni bilo tako pleme- ^k( alere in žene, kot je bila pokojna Vo-?l|'ok a 8osPa- Iz božjih rok je sprejela 14 ‘eti,- ’ J'a je rekla, omenja Cvetje pred 25 veseia «-e t^-’ i111 1)110 dva.iset) bi bila še bolj P°k°jn Ljubljana še ni pozabila, kako je 'kla a ."oduškova mama vsak dan pripe-? njin.-0je °troke v frančiškansko cerkev in le takr ,sl’.u' stvo armade sv. Križa v Lju’’ ni«, Marijin trg 4. Nove knjige Zakaj vas ne bi spet opozorili na lep6 pisano in kar potrebno knjigo »Leto " 0 ž j i h skrivnosti«:, ki jo je napisal p. Metod Turnšek? Saj knjiga ni tiste vrste, £avjo enkrat prebereš, si ž njo zadovoljen, pa je vendarle ne vzameš več v roke. »Leto ,)(wjih skrivnosti« te naj spremlja vse leto, kakor te spremlja molitvenik. Ko se bo Načela Cerkev spet spominjati časa Kristusovega trpljenja, boš spet odprl stran 79. in bra'i S peto postno ali tiho nedeljo zadiha v cerkvenem bogoslužju otožnejše občutje. Vse molitve in speve preveva turobna misel, da pojde sedaj naš Oospod Učenik v avoje trpljenje Golgoti nasproti. Božje kraljestvo, katerega lastnosti in veličino so pre-*ep° napovedovale vse dosedanje nedelje, se bo sedaj resnično ostvarilo v krvi božjega Jagnjeta. »Kristus nas je opral naših grehov s svojo krvjo ter nas napravil za kralje-stv°...« (Raz 1, 6). Itd. Vsako nedeljo, vsak praznik ti bo knjiga pomagala razumeti cerkveno skrivnost. Vsak cerkveni obred ti bo skušala razjasniti. Resnično zaživel boš s Cerkvijo, ko ne več samo z očmi sledil zunanjim znamenjem in simbolom, temveč razumel njih jtniisel in duha. K temu ti bo pomagalo »Leto božjih skrivnosti« kot malokatera druga I njiga. In ne s suhoparno besedo, z jasno besedo in z nazorno sliko. Na 176 straneh besedila je posejanih nad 70 risb in skoraj 30 podob. Bogata knjiga! Priporočamo jo. Vezana stane samo 15 lir, broširana 10 lir. Darovi Za frančiškanske misijone: 80 lir: Neimenovana (po p. Odilu); 50 lir: Neimeno-yana za krst zamorskega otroka na ime Mala Terezika (po fr. Alkantaru); 25 lir: Ne-'JUenovana (po p. Angeliku); 20 lir: V. N., Ljubljana; 3 lire: Marinič Milka; 1 liro: Kovačič Kati. Za armado sv. Križa: 30 lir: nabrala Viršek Ivana, Grosuplje; 25 lir: Neimeno-Vfina (po p. Angeliku). j. Za kruh sv. Antona: po 100 lir: Neimenovani g. duhovnik, Neimenovani; 52 lir: Kukavica Terezija; 50 lir: Mejač Marija; 5 lir: Neimenovani. Za sklad III. reda: 25 lit-: Neimenovana (po p. Angeliku). „ Za sklad Cvetja: 37.50 lir: Iz Rovt (po vlč. g. Grčmanu); 23 lir: Turk Marija; lir: gdč. Lipovšek; 13 lir: Neimenovana (po p. Angeliku); 8 lir: Rev, Košir Giovanni; ‘ Prinčič Katarina; po 6 lir: Schubert Angela, Vogelnik Franja, preč. g. Vole Josip; 5° 3 lire: Marinko Margareta, Pintar Terezija, Podgornik Marija, Umek Antonija, '“kpanc Ana. Vsem dobrotnikom Bog povrni z nebeškimi darovi! Pover)enikl Cvetja so pridobili novih naročnikov, in sicer: 8: Wresounig Jožefa, Studenec-Ig; 4: Meden Frančiška, Begunje-Cerknica; po 3: u • vv 1 tatntll uunciu, ul liucnuu 'd? ■ • ihvuv ti i i cuiviona^ i» r ^ uuju vc i nuiva ^ u • Peterlin Helena, Št. Rupert, Dol., Šega Urška, Ribnica; po 2: Pivk Neža, Aidussina, Kus Marjeta, Suhor, Župni urad, Kostanjevica ~~ *----’ —J n--‘- *--------! —-1 g. Benkovič Ambrozije, Kus Marjeta, Suhor, Župni urad, Kostanjevica na Krki, Župni urad, Rovte, Župni urad, jKopiče; po 1: preč. g. Benkovič Ambrozije, Bežlja-Teslič, Bizjak Jožefa, Idria, Pajk l;e2a, št. Vid pri Stični, Širaj Marjeta, Nova vas-Rakek, Viršek Ivana, Zagradec-^osuplje. Novi naročniki w Albreht Antonija, Albreht Marija, Albreht Marija, Bergant Terezija, Breginc vavr'ja, Boškovč Rezka, Brenčič Ivana, Cesnik Ivan, Dolenc Marija, Dornik Franja, Dovč ježa, F;r Marija, Gruden Maria, Gutscherbraun Rudolf, Hribar Antonija, Hrovat Anton, irovat Terezija, Istenič Marija, Istenič Marjana, Jereb Frančiška, Jereb Marija, Jerič j.e*a, Jeršič Marija, Kenk Frančiška, Kogovšek Marija, Končar Antonija, Koželj Marijana, . Unc Marija, Kunstelj Frančiška, Logar Iva, Logar Karlina, Lukan Ivana, Mihaliček j.arija, Mlinar Justina, Mlinar Marija, Modrijan Justina, Modrijan Marijana, Mole Franja, j’a8ode Pavla, Novak Ana, Novak Marija, Oherman dr. Niko, Pečan Franc, Petkovšek Vana, Pivk Anton, Pivk Cecilija, Premrl Marija, Repar Jožefa, Rupnik Antonija, Rupnik fančiška, Salbijak Frančiška, vlč. g. Salmič Ivan, Skubic Frančiška, Škulj Marija, gavarča Ivana, St^klasa Johana, Strle Ivana, Šerjak Marija, Škafar Josipina, Škof Neža, bbic Helena, Tancek Ivana, Treven Marija, Trpin Antonija, Trpin Antonija, Valentin ^bton, Vicozi Ivana, Vomberger Jožef, Vrtačnik Marija, Zalar Helena, Zdešar Marija, e>'ovnik Jože, Župec Alojzija. Anton Sfiligoj Frančiškanska ulica (poleg frančiškanske cerkve) Križe (razpela) lesene in kovinaste s podstavkom ali take, da se pritrdijo na steno. Poleg tega nudim primerne svečnike. — Kipe v višini od 20 cm do 150 in 200 cm. — Svetinjice iz aluminija in posrebrene (alpaka-srebro). — Rožne vence domučega izdelka. — Podobice, za 100 od Lir 4'— naprej, in druge nabožne predmete za darila. Šolske zvezke, peresa, vse uradne listine, kuverte, črnila, risalno orodje, tuše, risarske glavne papirje, blagajniške in druge trgovske knjige, nalivna peresa, tintnike, pisalne garniture, pisemski papir itd. ima vedno na zalogi: Devocijonalije: Molitvenike, slike, pisarniške potrebščine: