Podzavestno sem dospel do stanovanja svojega prijatelja, kjer sem tiste dni prenočeval. In šele, ko sem se napol mrtev sesedel na stol, se mi je razlila v dušo neka topa žalost. Brez misli sem si dopovedoval: — Ivana Možine ni več. Ni ga. Ni ga! 4. Ko sem tistega nesrečnega dne stopil skozi vežo, v kateri je pred kipom trepetala lučka, ko da se boji, da bo umrla, na cesto, sem videl, da nebo brezbrižno in mirno leži nad mestom, ko da se ni zgodilo nič... In če danes grem po trgu sv. Marije, vidim, da je prav tak, kakor je bil takrat. Mirno leži nebesni obok nad njim, ne briga se ne za hiše, ki prav tako stoje, ko tisti dan, ne za kostanje. Solnce sije prav tako in vse se blešči po tleh. Ljudje pa hodijo važno sem ter tja in tuhtajo bogvekaj ... OTROK MIRKO KUNčIč -----------Jo j, ko sem bil otrok! Vsi samotni kotički sredi tihih lesov so bili zakladnica mojih sanj. -----------Joj, ko sem bil otrok! Za pisanimi metulji v pisano daljavo sem hrepenel, zvezde sem trgal z neba, solnčne žarke lovil po vesoljstvu in jih zapiral v kamrico svojega srca. Za črne ure, za bridke misli, za stare dni. (Zdaj jih v meni že davno več ni. Šlo je življenje mlado neopaženo mimo, z njim zvezde in zarje in luči srca. Kamrica je ostala. Prazna, tiha, zapuščena. Včasih — ob uri spominov, ob uri žalosti — se mi zdi, jo slišim iz dna brezupno ihteti. A gotovo se motim. Kako bi kamrica jokala!?) Vsak človek ima kamrico. V kamrici nekih je svetlo in toplo, v drugih je temno in hladno kot v rakvi. -----------Joj, ko sem bil otrok! Izmotal sem mrtve oči iz dlani. Iz mraka je dahnil bled obraz. — Mati, si ti? Ti je dolgčas v grobu? Si mi prišla v kamrico lučko prižgat? Sem, moj sin! Nocoj bom vso noč kramljala s teboj... O, daj! Ni mi več hudo. V moji kamrici je luč. Skoz okno gledajo spomini z zlatimi očmi. 754 Mati, kramijajva! Zdavnaj, zdavnaj----------- Ali še pomniš? Otrok sem bil. Bled in zasanjan. V večerno zarjo je tonil dan. Sive sence so grabile iz dna. Od nekod daleč je pesem pozabljenega življenja ihtela. Ležala si v sobi na postelji in se vila v bolečinah. V kuhinjo ste me zaprli. V temno, neprijazno. In mi je bilo. kakor da ste mi košček mladosti ukrali. — Andre jček, če boš priden in ne boš jokal, ti mama kupi bratca. Kako naj bi bil priden, kako ne bi jokal, o Marija: skozi steno je rezal vame kakor nož tvoj krik. — Mama, mama! Nočem biti sam. Ne maram bratca za tako ceno... Kakor onemogla ptička je padala drobna pest ob les. Molk sivih vrat je ostal neizprosen. Za njim tvoja ljubezen, tvoja bolečina, tvoja skrivnost. — Mama, mama! Pest orehov mi je nasula teta na mizo. Nad njimi sem se sklonil. Solza užaljenega samoljubja je kanila nanje in mi jih zagrenila do jedke togote. Z uporno kretnjo sem jih vrgel po tleh. Nočem orehov, nočem bratca, nočem ničesar — jaz se podkupiti ne dam! — Mama, mama! Še nikoli v življenju nisem tako jokal. Še nikoli me ni tako bodla v oči skrivnost gluhih vrat. Tedaj ---------- Zazijalo je pred menoj na steza j. Planil sem v sobo. Molk tvojih ust je prekričal moj jok. V meni se je nekaj preklalo na dvoje. Teta, zakaj prižigaš svečko? Teta, zakaj hodiš po prstih? Žena v belem predpasniku, kaj imaš v naročju? Žena v belem predpasniku, kaj je v tvojih očeh? Stekel sem k postelji. In sem nem strmel: udrta lica, udrte oči, bolečina vseh bolečin v njih in obup vseh dni in noči. — Mama, kje imaš bratca? Kupila si ga, zakaj nisi zdaj vesela? Kaj je vzdrhtelo takrat na tvojih ustnih, mati? Ali je bil smehljaj ali poslednji zadušeni krik ranjenega srca? Bridkost, komaj slišna: 48* 755' — Tam ... tam — poglej...! Žena v belem predpasniku, kaj si položila na mizo? Žena v belem predpasniku, zakaj me tako čudno gledaš? Stekel sem k mizi. O j, bratec, pozdravljen! Vzpel sem se na stol in se sklonil nad njim — Obraz, tako droben kot očetova pest, siv kot pergament in nem kot bolest. Skozi polodprte trepalnice je stekleno strmel vame ugasel soj. — Mama, ali spi? Žena v belem predpasniku, kaj si dejala? Da ne spi... ? Da je mrtev... ? Na stežaj so se odprle mlade oči. Do neba je zrastla bleda skrivnost. (Pred vso grozo spoznanja in strahote življenja sem stal — in ostal otrok, neoskrunjen in čist.) Le prva drobna, komaj vidna guba se je tisto uro zarisala v mlado čelo. Planil sem k postelji, udaril z nogo trdo ob tla — in iz grla se mi je izstrujilo v en sam otroško krut, otroško brezsrčen očitek, ki je — se mi zdi — preglušil vse stroje brneče, vsa podtalna bobnenja, pisk vseh fabriških siren, krik vseh sestradanih mater in otrok sirom sveta: — Mama, zakaj pa kupuješ mrtve otroke?! — — Bledi obraz iz mraka je ugasnil. Spet sem sam, čisto sam. Spet je v moji kamrici noč, črna noč. Zakopal sem mrtve oči v dlani: O mati, zdaj vem: nikoli več ne prideš k meni kramljat, nikoli več mi ne prideš v kamrico lučko prižgat. Moji spomini nimajo zlatih oči, v mojih spominih se je pelin-roža bohotno razcvela------- KNJIŽEVNA POROČILA France Bevk: Človek proti človeku. Gorica 1930. Izdala in založila književna zadruga «Goriška Matica». Natisnila Tipografia consorziale v Trstu. 336 str. «Če hočeš biti tako odkritosrčen, da bi ne povesil oči pred samim Bogom, boš pisal do groba zgodovino tistega enega dne. In razodel boš strahote, da bodo ljudje najprej tebe kamenjali, nato pa drug drugega*, svari Cankar v «Mojem življenju*, XIV, str. 67. Bevka tako kamenjanje ne plaši. Z neutrudno, strastno odkritosrčnostjo razodeva strahote, ne poveša oči pred nikomer in pred ničimer in piše zgodovino tistega enega štirinajstega stoletja, tistega enega našega človeka trpina, tiste ene in zanj edine cerkljansko-tolminske dežele, od katere se nikakor ne more odtrgati. In človek ga vendar ne more kamenjati, dokler nam s takim početjem poklanja knjige kakor «Znamenja na nebu», dJmirajoči bog Triglav» in «Človek proti človeku*. Tudi takih po- 756