Poštnina plačana v gotovini
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	... L 800
Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177	Letna naročnina . . .	... L 1.500
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo	... L 2.500
T r i e s t e, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
Leto XIII. - Štev. 42 (662)
Gorica - četrtek 19. oktobra 1961 - Trst
Posamezna številka L 30
jr —
«i
Misijonski škof na Kitajskem si je v ječi napravil tale roženven-ček iz samih niti, ki jih je izvlekel iz obleke
Jezus Kristus je rekel: »Ko bom povišan (na križu), bom vse pritegnil k sebi.« Te njegove besede se uresničujejo danes bolj kot kdaj koli v preteklosti, zakaj še nikoli ni toliko ljudstev hitelo k Jezusu kot danes. Zasluga za to gre katoliškim misijonarjem, ki so ponesli Jezusovo besedo že povsod, med vsa ljudstva. Evangelij je postal med poganskimi narodi kakor kvas, da jih prekvasi. Ne moremo sicer govoriti o množičnih spreobrnjenjih med pogani, če izvzamemo nekatere dežele v srednji Afriki, vendar Kristus je po večjem ali manjšem številu svojih vernikov navzoč že prav povsod in prav povsod je že čutiti vpliv njegovega evangelija. Dočim nastopa med barvanimi narodi zapadna kultura in civilizacija bučno in z ropotom ter z motorji in stroji si osvaja njih ceste, vasi in mesta, nastopajo misijonarji bolj tiho in skrito, zato pa si po njih prizadevanju Kristus osvaja srca in duše poganov. In to se že pozna, zlasti na socialnem polju, kjer je vpliv krščanstva tudi na pogane že zelo občuten. V črni Afriki se n. pr. dviga pomen in čast žene, ureja se družinsko življenje, pomirja plemensko sovraštvo, gradijo nove narodne skupnosti, ki niso toliko proizvod afriškega nacionalizma kolikor sad evangeljskega nauka, da smo vsi ljudje bratje in sestre v Kristusu; dviga se vrednost človeške osebe in odpravlja suženjstvo vseh vrst v •noči besedi sv. Pavla: »Ni več Grka ne Rimljana ne barbara, ne prostega ne sužnja v Kristusu Jezusu.« Ne pozabimo: To ni nauk Marxa ali Lenina, tudi ne proizvod evropske ali kake druge kulture, temveč to je nauk Jezusa Kristusa. V Indiji so napovedali boj kastam za enakopravnost vseh; med muslimani odpravljajo mnogoženstvo in ženska stopa na enako raven z moškim, zopet pod vplivom evangeljskih naukov.
Moralna moč krščanstva med pogani je torej večja kot pa je število kristjanov. Za ta vpliv se pa mora zahvaliti predvsem katoliškim šolam. Iz šol se danes širi vpliv in moč evangelija. Mladi narodi so uka-teljni, radi bi v najkrajšem času prehodili Pot, ki jih loči od belih narodov, in postali njim enaki. Zato se radi učijo. Misijonarji posvečajo vsled tega največjo Pozornost šolam vseh vrst, od ljudskih do univerz. V dokaz le dva zgleda: v Indiji tvorijo katoličani 296 prebivalstva; na katoliških univerzah pa študira 20% vseh indijskih visokošolcev. Katanga, ki jo danes vsi poznamo, ima 1,650.000 prebivalcev, od teh Je 410 tisoč katoličanov In 80 tisoč katehumenov, katoliške šole pa obiskuje 120 tisoč dečkov in 40 tisoč deklic. Torej Veliko več kakor Je krščenih otrok.
CERKEV V MISIJONIH
IN DOMAČA KULTURA
Toda dočim zapadna kultura nastopa med kulturno zaostalimi narodi kot vse-kravnajoči valj, je z evangelijem čisto
Kongres komunistov v Moskvi
drugače. Misijonarji imajo iz Rima jasne in stroge ukaze, da ne smejo domačinov poevropiti ali poamerikaniti, temveč da morajo vsaditi evangelij na njih domači njivi. Zato zahteva Cerkev od misijonarjev, da se priučijo domačemu jeziku, da se privadijo šegam ondotnega ljudstva, da skušajo ohraniti tiste vrednote domačih kultur, ki se dajo vskladiti z naravnim in razodetim božjim naukom. Božje resnice in zapovedi so novokrščenci dolžni sprejeti, ne pa tistih elementov v krščanstvu, ki so bili vneseni vanj iz grške, rimske ali kake druge poznejše kulture. Razodeti božji nauk in razodete zapovedi so dolžni sprejeti novokrščenci, ne pa naših šeg in navad, ne našega načina življenja, tudi ne vseh naših obredov, takšnih kot so. V tem oziru se zdi, da bo prihodnji vesoljni cerkveni zbor dal večjo širokost kot do sedaj. So namreč nekatera liturgična dejanja, ki nam zbujajo spoštovanje, med domačini v misijonih pa so v stud, n. pr. poljubljanje oltarja, pokleko-vanje. Tako pojmovano krščanstvo postaja vedno večji blagoslov za domača ljudstva, zakaj iz njega dobivajo ne samo vero in zveličanje, temveč tudi kulturni in socialni napredek, ki sta pogoj za politično in gospodarsko osamosvojitev, ki prihaja povsod z velikanskimi koraki in napravlja konec kolonizaciji. Glede politične in gospodarske osamosvojitve se Cerkev ne more in noče direktno vtikati. To ni njena stvar. Vendar pa je preko svojih članov-novokrščencev tudi ona sama posegla vmes. Saj je znano, da so skoro vsi sedanji politični voditelji novih držav v Afriki katoličani, ki so jih misijonarji naučili brati in pisati in so jih tudi oni sami večkrat poslali študirat na univerze. Pa tudi drugače se je Cerkev vedno zavzemala za samostojnost domačih ljudstev in njih osamosvojitev. Samo včasih je morala po svojih škofih v misijonih večkrat nastopiti poinlrjevalka v primerih narodne nestrpnosti in plemenskega nasilja. Tega pač Cerkev ne more odobravati.
In še tretje. Cerkev se zaveda, da ne sme novim ljudstvom samo nuditi, temveč da mora od njih tudi sprejemati. Danes se namreč vedno bolj uveljavlja spoznanje, da je Cerkev mistično telo Kristusovo, da morajo zato vsi pomagati pri zgradbi tega telesa, da bo čim bolj popolno in čim bolj univerzalno; da krščanska kultura zato ne sme biti sestavljena samo iz zapadnih kulturnih doprinosov, temveč morajo tudi novi narodi prispevati k tej kulturi. Zaradi tega vidimo, kako se misijonarji vedno bolj trudijo, da bi sprejeli in požlahtnili tiste kulturne vrednote do sedaj poganskih narodov, ki niso v nasprotju z razodetim in naravnim moralnim zakonom. V tem oziru sicer nismo prišli še daleč, ker je to prizadevanje v Cerkvi razmeroma mlado, vendar načelo je sprejeto. Bolj ko se bodo novi narodi
V torek se je v Moskvi začel XXII. kongres sovjetske komunistične partije. Udeležuje se ga štiri tisoč delegatov iz vseh sovjetskih republik ter zastopniki vseh komunističnih partij sveta razen albanske. Sedanji kongres bo gotovo pomenil zgodovinsko prelomnico ne samo v Rusiji, nego tudi na svetu zaradi problemov, ki jih obravnavajo, in zaradi vpliva, ki ga bodo sklepi tega kongresa imeli na celotno svetovno politiko. Prvi dan, v torek, je na kongresu govoril Nikita Hruščev kot prvi tajnik sovjetske partije. Njegov govor je bil silno dolg ter je trajal vse dopoldne in ves večer. Na podlagi tega govora bodo naslednje dni debate, ki se jih bodo udeležili drugi govorniki. Potek in sklepe XXII. kongresa bomo podrobneje opisali v prihodnji številki, danes samo nekaj glavnih stvari iz govora Hruščeva, ki je pa že dovolj pomenljiv.
Nikita Hruščev je obravnaval troje zadev: notranji razvoj v Sov-jetiji, zunanjo politiko in razvoj svetovnega komunizma. Glede prvega je napovedal sovjetskemu ljudstvu boljše čase, češ da bodo od sedaj naprej bolj skrbeli za potrošnje dobrine in manj za težko industrijo, katera naj bi bila že dovolj močna. Nadalje je posvetil izredno težke besede svojim notranjim nasprotnikom, tako zvani protipartijski skupini. Spor s to skupino se je začel že na predzadnjem kongresu leta 1956, ko je Hruščev opravil s Stalinom in stalinizmom. Tedaj je Hruščev odstranil z vodstva lepo število prvakov, med njimi Malenkova, Vo-rošilova in Bulganina. Na tem kongresu je še nadalje posvetil posebno pozornost tej skupini, češ da škodujejo partiji in njenim ciljem v notranji politiki. Verjetno bomo po teh besedah slišali o novih epuracijah v vrstah sovjetske partije.
Kar se tiče zunanje politike, je Hruščev predvsem poudaril oboroženo moč Sovjetske zveze. Ta moč da je danes tolikšna, da se ji nobena sila ne more zoperstaviti ne v zraku ne na morju ne na kopnem. V zvezi s tem je napovedal, da se bodo sovjetski atomski poskusi končali v mesecu oktobru, in sicer 31. oktobra z razstrelitvijo do sedaj najmočnejše atomske bombe, ki bo imela moč 50 mega-tonov. Povedal pa je, da imajo pripravljeno še drugo, močnejšo bombo 100 megatonov, ki je pa za sedaj ne bodo preizkusili, ker se bojijo njenih posledic. To so tako strašne reči, da res lahko pomenijo konec človeškega rodu. Druga zadeva pa je bil spor o Berlinu. Tu je poudaril Hruščev, da ima vtis, da se zapadnjaki resno mi-
uveljavljali z lastno kulturo, bolj bo potrebno, da to kulturo tudi mi zapadnjaki spoznavamo in se tudi od nje učimo. Pij XII. je imenoval Cerkev »mater vseh ljudstev in vseh narodov«. V tem smislu morajo vsi narodi enakovredno sodelovati tudi v zgradbi krščanske kulture, ki naj sprejme vase vse tiste elemente, ki niso proti božjemu razodetju.
Nova zarja vstaja torej v misijonih. Nova ljudstva vstopajo v Cerkev, da sodelujejo v njej z enakimi pravicami in dolžnostmi. Na nas je, da pomagamo misijonarjem, da se bo to člmprej zgodilo v našo čim večjo korist, zakaj če novih narodov ne zajame krščanstvo, jih bo zajel brezbožni materializem, ki ga že sejejo apostoli Iz Moskve in iz drugih dežel onstran železne pregraje z obema rokama.
slijo pogajati o Nemčiji in Berlinu. Rusiji pa da gre samo za to, da se dokončno uredi to vprašanje in zato da ne misli vztrajati na ultimatumu o podpisu mirovne pogodbe z Nemčijo do 31. decembra 1961; glavno je, da se pogajanja začnejo in da do pogodbe pride. Ta del govora smatrajo zapadnjaki za pozitiven in pomirljiv.
Tretji del govora pa je Hruščev posvetil svetovnemu komunizmu. Znova je napovedal konec vsemu svobodnemu svetu in zmago komunizma povsod, istočasno je pa napadel albansko partijo in jugoslovansko komunistično zvezo. O albanski partiji je dejal, da je zadnji čas popolnoma prešla na po-
zicije stalinizma in se s tem izločila iz vrst svetovnih komunističnih partij. Te besede imajo za resen opomin tudi Kitajcem, saj je znano, da se albanska partija o-pira na kitajsko. Jugoslovansko komunistično zvezo je pa še enkrat obsodil zaradi njenega revizionizma, kar Sovjeti smatrajo še vedno za herezijo, ki jo je treba iztrebiti.
Ob koncu so Hruščevu vsi ploskali, tudi navzoči prvaki, ki jih je obdolžil protipartijstva. Verjetno bomo naslednje dni prisostvovali novim avtokritikam teh slednjih, da se rešijo zapora in drugih kazni. To je v partijah že nekaj običajnega.
Kennedy o ameriški politiki
Predsednik Kennedy je imel svojo pričakovano tiskovno konferenco, na kateri se je posebej zadržal o berlinskem vprašanju ter o razgovorih, katere je imel z zunanjim ministrom Gromikom. Med drugim je izjavil, da je to srečanje služilo zato, da so na njem določili sovjetsko stališče o najvažnejših vprašanjih, kot so dostop do Berlina, zamisel svobodnega mesta in vprašanje nemških meja. Ti razgovori pa vseeno ne nudijo neposrednega upanja, da bi bilo celotno berlinsko vprašanje z lahkoto rešljivo.
Kennedy je poudaril dejstvo, da srečanja, katera je imel državni tajnik Rusk, ne predstavljajo pravih pogajanj, temveč so le predhodna in pripravljalna faza samih pogajanj. S temi razgovori bo sedaj nadaljeval ameriški veleposlanik Thompson v Moskvi. Glavni cilj sedanjega diplomatskega obdobja je, kako priti do rešitve, ki bo napravila konec vojnim grožnjam ih izboljšala varnost zapad-no berlinskega prebivalstva. Takoj nato je predsednik Kennedy javil, da se bo njegov vojaški svetovalec Maxwell Taylor v teku tedna podal v Saigon, kjer bo s predsednikom Vietnama Ngo Dinh Dienom razpravljal o načinu, kako zajeti komunistične grožnje, ki se pojavljajo na tem občutljivem področju jugovzhodne Azije.
Ko so ga vprašali o možnosti bližnje vojne, se je predsednik Kennedy izognil dati neposreden odgovor, potrdil pa je, da »živimo v najbolj nevarnem trenutku človeštva, ker obstoja silna razlika med vidiki sil NATO in sovjetskim blokom o berlinskem vprašanju. To vprašanje je zelo, zares zelo resno — je nadaljeval, — toda upajmo, da bodo Združene države lahko branile svoje koristi, ne da bi morale stopiti v vojno.«
O vprašanju protijedrske o-brambe je iznesel neke vrste pesimizem in izjavil, da ni gotove rešitve v tem vprašanju. Dodal pa je, da ker se svet giblje mimo največje nevarnosti, se bo vsak obotavljal rabiti masovna uničevalna sredstva.
Ko je prešel na vprašanje o ureditvi bolj prijateljskih odnosov s komunistično Kitajsko, je Kenne-dy izjavil, da bodo nadaljevali s prizadevanji na osnovi pogajanj, ki so se že vršila v Ženevi in Varšavi. »Na vsak način, — je de-
jal — je treba poudariti, da kitajski komunisti niso pokazali velikega navdušenja za izboljšanje sedanjih odnosov z nami.«
Na vprašanje o ameriški odločitvi, če bi bilo potrebno s silo odgovoriti na silo v slučaju svetovne krize, je Kennedy odgovoril, da je že bil točen v tem odgovoru in da so »Združene države, je dejal, pripravljene, da pod-vzamejo vse vojaške ukrepe, ki jih zahtevajo dogodki, če bi pogajanja s komunisti morala propasti.«
Na psihološko propagando nekaterih bojazljivcev, ki pravijo »raje komunizem kot vojno«, je Kennedy dejal: »Prepričan sem, da ob koncu težke preizkušnje, ne bomo podlegli ne vojni, ne komunizmu, ampak bomo ostali živi in svobodni.«
Revizija pomoči Jugoslaviji?
Že med volilno propagando lani v tem času so ameriški časopisi poročali, da Kennedy v slučaju zmage ne bo kar tako na slepo dajal velikodušnih podpor Titovi Jugoslaviji. Prav te dni pa je a-meriško zunanje ministrstvo objavilo s tem v zvezi dve izjavi. Najprej so sporočili, da so ZDA izročile Jugoslaviji 130 reakcijskih letal in sicer na podlagi še starega sporazuma z Einsenhowerjevo vlado. Temu je takoj naslednji dan sledilo drugo poročilo, v katerem je rečeno, da ameriška vlada skrbno proučuje nadaljnjo politiko do Jugoslavije. V ameriških uradnih krogih je namreč filosovjetsko zadržanje maršala Tita na nedavni konferenci nevezanih držav v Beogradu ljudi precej vznejevoljilo in sprožilo vprašanje ali je sploh u-mestno in do kake mere podpirati take »nevtraliste«.
Jugoslavija je v zadnjih desetih letih po letu 1948 prejela od ZDA preko tisoč milijard dolarjev razne pomoči.
Sovjetske atomske eksplozije
Ameriška komisija za atomsko energijo je sporočila, da so v Sovjetski zvezi dne 12. oktobra izvršili nov poskus atomske eksplozije. Eksplozija se je izvršila v srednji Sibiriji v bližini Semipalatinska in je po številu že dvajseta te vrste. — V protest zoper sovjetske atomske izstrelitve so v Italiji priredili v nedeljo številna zborovanja.
Sped. in abbon. post. - I Gruppo
\ KRŠČANSKI NAUK j
DELOVANJE CERKVE
Po Kristusovem naročilu se je Cerkev sčasom razširila po Vsem svetu. Povsod vrši svojo trojno službo. Učeniško s tem, da oznanjuje evangelij in ljudi uči; duhovniško s tem, da Boga 'časti z bogoslužjem in deli vernikom sv. zakramente; pasti r s k o s tem, da nas vodi v nebesa.
Cerkev oznanjuje evangelij in uči
Sv. Peter je na svojem misijonskem potovanju prišel do stotnika rimske vojske, Kornelija. V njegovi hiši je pridigoval o Jezusu Kristusu, ki je iz groba vstal pa bo zopet prišel kot sodnik vseh ljudi. Še med govorom je prišel Sv. Duh nad vse poslušalce. Tedaj je sv. Peter ukazal, naj jih krstijo. (Prim Apd 10).
Cerkev oznanjuje vsepovsod veselo oznanilo odrešenja. Uči vse, ki so dobre volje v pridigah in krščanskem nauku. Z božjo službo nas vodi vedno bolj k umevanju verskih skrivnosti. V Cerkvi govori ljudem Kristus, obenem pa Sv. Duh razsvetljuje um in ogreva srca vernikov.
Cerkveno učeništvo sestavljajo papež in škofje, ki so z njim v zvezi. Njim je bila poverjena naloga, da Jezusove nauke nepokvarjene ohranijo in oznanjujejo. Če papež in škofje encrdušno nekaj oznanijo kot versko resnico, so nezmotljivi, ker Kristus po Sv. Duhu varuje svojo Cerkev zmote. Na splošnem cerkvenem zboru (koncilu) odločajo, ali je kak nauk od Boga razodet ali ne, ali je resničen ali zmoten.
Papež je najvišji učitelj Cerkve; brez njega tudi cerkveni zbor ni nezmotljiv. Papež pa je tudi s a m nezmotljiv t e d aj, kadar kot vrhovni poglavar za vso Cerkev odloči, kaj je treba verovati ali kako je treba živeti, da se zveličamo.
Škof uči vernike po katekizmu, katerega predpiše za svojo škofijo, pa tudi sam pridiguje in pošilja pastirska pisma. — Duhovnik i učijo in pridigujejo v škofovem imenu.
V e r n i k i imajo dolžnost, da z besedo in zgledom pomagajo bližnjemu spoznavati resnico. Predvsem pa so katoliški starši poklicani, da svoje otroke uče spoznavati Kristusov nauk.
O vseh učiteljih vere velja, kar je Kristus povedal: »Kdor vas posluša, mene posluša; kdor pa vas zaničuje, zaničuje tistega, ki me je poslal.« (Lk 10,16).
Verski ugovor in odgovor: Papež ni nezmotljiv. Vsak človek lahko greši in se zmoti. — Odgovor: Gotovo lahko tudi papež greši, lahko se tudi zmoti, ko izraža kako osebno mnenje. Kadar pa kot najvišji učitelj Cerkve izda za vso Cerkev obvezno odločitev, ki se tiče vere ali krščanskega življenja, j e nezmotljiv. Sv. Duh ga varuje zmote. »Jaz sem prosil zate (Peter), da ne opeša tvoja vera; ti pa potrdi svoje brate« (Lk 22,32), je dejal Jezus Petru; to velja za vse njegove naslednike.
MATER ET MAGISTRA
Vsi naj bodo deležni gospodarskega napredka
Poljščina pri petih mašah
Kongregacija za obrede je na prošnjo poljskega primasa kardinala Štefana Wv-szynskega s posebnim odlokom, ki ga je naslovila na polj sike Škofe, dovolila, da smejo pri petih mašah verniki peti v lastnem jeziku Glorio, Čredo, Sanctus in Agnus Dei. Pri slovesnih mašah smejo razen tega lektor, subdiakon in diakon, takoj potem ko so odpeli berilo in evangelij v latinščini, naglas prebrati vernikom ista besedila v poljskem jeziku. Isto bo lahko storil tudi mašnik pri navadnih petih mašah.
Maša v Efezu
Nadškof v Smirni msgr. Descuffi je 11. oktobra, na liturgični praznik Marijinega materinstva, daroval sveto mašo v hiši v Efezu, v kateri naj bi po tradiciji Marija živela do svojega vnebovzetja. Leta 431 so na koncilu v Efezu proglasili versko resnico o Marijinem božjem materinstvu. Koncil je zasedal v najstarejšem svetišču, ki je bilo posvečeno Materi božji, namreč v cerkvi Santa Maria Theotokos, ki jo sedaj obnavljajo. Efez leži na vzhodni obali E-gejskega morja in je danes samo še velik kup razvalin. V prvi krščanski dobi pa je bil eno najvažnejših mest rimskega imperija in prestolnica Male Azije. Leta 1931 je papež Janez XXIII., ki je bil takrat a-postolski delegat v Bolgariji, obiskal mesto Efez, ker so tisto leto praznovali 1500-letnico koncila.
Podzemska cerkev tudi v Arsu
Tudi v Arsu v Franciji bodo zgradili enako podzemsko baziliko kot je v Lurdu. Vodno večje število romarjev, ki dnevno prihajajo v to svetišče, kjer časte smrtne osatnke sv. Janeza Vianeja, je postalo premajhno. Arhitekt Pinsard, ki je napravil načrt za lurško podzemsko baziliko, je izdelal načrte tudi za to svetišče, v katerega bo moglo iti 2500 rpmarjev.
Nov ukrajinski škof
Papež je imenoval za vodjo tiskovnega urada za drugi vat. vesoljni cerkveni zbor urednika Osservatore Romana msgr. Fausta Vallainca. V nedeljo 15. t. m. ob devetih dopoldne je apostolski vizitator za Ukrajince v zapadni Evropi in naslovni nadškof msgr. Bučko posvetil v škofa a-postolskega vizitatorja za Ukrajince v Argentini msgr. Andreja Sapelaka. Soposve-
čevalca sta bila beograjski pomožni škof msgr. Bukatko in apostolski eksarh za U-krajince v Franciji msgr. Malančuk.
Delo nemških katoličanov za misijone
Predsednik Papeških misijonskih družb za Nemčijo msgr. Mundt je ob pozivu za misijonsko nedeljo tudi povedal, koliko store nemški katoličani za misijone: podpirajo 68 misijonskih škofij, ki so po ozemlju tako obširne kot vsa Evropa; vzdržujejo 20 velikih in 40 malih semenišč; nudijo učinkovito pomoč 11.000 nemških misijonarjev v primerih velike nujnosti.
Urad za zunanje misijone
V škofiji Essen v Nemčiji so ustanovili Urad za zunanje misijone. Urad bo skrbel za širjenje zanimanja za misijonske probleme v škofiji. Prirejal bo tudi razne tečaje za duhovnike in vernike.
Verska strpnost
Škofje afriške dežele Nyassaland so odobrili, da bodo lahko predstavniki nekato-liških veroizpovedi poučevali verouk gojencem v katoliških šolah, ki so njihove veroizpovedi. Škofje upajo, da bodo isto ugodnost dobili katoliški duhovniki za pouk verouka katoliških otrok, ki obiskujejo nekatoliške šole.
Prošnje za spreobrnjenje Anglije
Dne 17. septembra je bilo v Angliji veliko romanje k Marijinemu svetišču v Wal-singham-u. Pred romanjem je 24 mož prineslo velike vreče, polne pisem s prošnjami k Mariji, da bi se Anglija vrnila v katoliško Cerkev. Možje so prišli iz Londona in so prehodili peš 120 milj. Mnogi so v svojih pismih prosili zlasti za spreobrnjenje sorodnikov, prijateljev in znancev.
»Hiša medsebojnih srečanj«
le petič so se sešli v kraju Niederaltaich v »Hiši medsebojnih srečanj« nemški katoličani in protestanti. Prisotnih je bilo 120 oseb, približno polovica katoličanov in polovica protestantov ter trije pravoslavni. Razpravljali so o evangelijih. Pri srečanju so večkrat skupno molili očenaš, brali e-vangelij in peli verske pesmi. Taka srečanja so zelo koristna, ker odstranjajo razne medsebojne predsodke, ki so velika ovira na poti zedinjenja.
Zgodovina socialnega vprašanja nas uči, da je do socialnih bojev in prevratov prišlo predvsem zato, ker so v preteklosti ob nenavadnem napredku gospodarstva in s tem tudi bogastva bili deležni tega slednjega samo nekateri, ogromna večina drugih pa je ostala uboga kot prej ali še bolj. Zgodilo se je namreč v preteklosti, da se je zaradi razvoja industrije neverjetno dvignilo bogastvo v nekaterih državah. Toda tega so bili deležni samo nekateri, tako zvara meščanski sloji ali buržuazija, kot pravijo socialkomunisti; vsi drugi, in teh je bila ogromna večina, so ostali u-bogi proletarci-nematiiči. To je kasneje privedlo do usodnega nastanka socializma in krvavih socialnih revolucij, ki jim ni še konca.
Po zadnji vojni prisostvujemo sličnemu razmahu narodnih gospodarstev kot v preteklem stoletju. Narodni dohodek raste in s tem tudi bogastvo. Na to dejstvo opozarja sv. oče v nadaljevanju svoje zadnje socialne enciklike. Toda, da ne zaidemo v pretekle napake, opominja: »Gospodarski razvoj naj spremlja in se mu postavi ob stran tudi socialni razvoj, tako da bodo vse skupine državljanov deležne povečanih dohodkov.« Po nauku Cerkve tvorijo vsi državljani, delavci in delodajalci, kakor eno samo skupnost, zato pa morajo biti■ uspehov in dohodkov skupnosti deležni v enaki meri vsi. Narodno gospodarstvo se mora pravično razdeliti na vse in ne sme ostati v rokah samo nekaterih, kot se je zgodilo ravno v dobi prvega kapitalizma. To misel sv. oče takole pojas7ti: »Gospodarsko bogastvo nekega naroda ne obstoji samo v obilici dobrin, temveč in še bolj v njih resnični in dejanski razdelitvi v mejah pravičnosti v blagor vseh članov državne skupnosti.«
KAKO NAJ SE IZVEDE
Kako izvesti to razdelitev dobrin? Sveti oče omenja en način. Takole nadaljuje. »Opažati je, da mnoga velika in srednja podjetja rastejo in se razvijajo iz lastnih sredstev. V takih primerih menimo, da imajo tudi delavci nekak kredit do teh podjetij, posebno če za. svoje delo prejemajo samo golo minimalno plačo. Kajti napak je trditi, da je samo delavca ali samo kapitala, kar se doseže s sodelovanjem obeh; in je povsem krivično, če e-den zahteva zase vse, kar se skupno doseže, in zanika zasluge drugega.« Zato svetuje, naj tudi delavci postanejo sode-ležni pri lastništvu podjetja, da se uresniči nauk Cerkve, ki je vedno svetovala, naj se bogastvo ne kopiči v rokah samo bogatinov, temveč naj se primerno razdeli tudi med delojemalce.
Glede tega bi omenili, kako so v nekaterih deželah že začeli uveljavljati ta nauk. V Nemčiji so n. pr. pri nekaterih podjetjih kapital spremenili v veliko število manjših delnic, ki jih morejo kupiti delavci zaposleni pri podjetju; s tem postanejo akcionarji podjetja in deležni dobička. Drugod delijo čisti dobiček med delavce in podjetje po določenem ključu ob koncu leta. Vendar smo pa šele na začetku tega procesa pravičnega razdelje\’atija narodnega bogastva na vse.
Pri tem pa sv. oče opozarja na nekatera dejstva splošnega značaja, ki jih ne smemo izgubiti izpred oči. Gre za dejstva v notranjem gospodarskem življenju države in pa tudi v mednarodnem odnosu. V notranjem gospodarstvu je treba paziti, da se ustvari možnost dela za vse; nadalje, da ne nastanejo novi privilegirani razredi plačami in cenami; sorazmerje med dohodki industrije in kmetijstva ter raznih
IIHIIllllllllllllllllllMIIIMItlllllimillMIIIIIItlMIIIHIIllllllllHllllllllllllllllliniHINII
Svet cerkva
Od 18. novembra do 8. decembra bo v Indiji v mestu New Delhi posvet ločenih cerkva, ki so združene v »Svetovnem svetu cerkva«. Na ta posvet so povabili tudi katoličane. Z dovoljenjem svete Stolice se bo udeležilo zborovanja pet katoličanov', a le z vlogo opazovalcev. Izbrani bodo iz vrst strokovnjakov za vprašanje zedinjenja.
Skupne molitve
V Melbournu v Avstraliji so katoličani, protestanti in pravoslavni odobrili skupno besedilo za očenaš in še za dve drugi molitvi ,ki se bodo molile ob raznih skupnih srečanjih v Avstraliji.
Imenovanje
Sv. oče je te dni imenoval ljubljanskega škofa msgr. A. Vovka za člana pripravljalne komisije za 2. vatikanski cerkveni zbor, ki se bavi z disciplino duhovščine in vernikov.
uslug itd. Na mednarodnem področju pa opozarja st', oče, da se je treba izogniti nepošteni konkurenci med različnimi državami; pospeševati mednarodno gospodarsko sodelovanje; pomagati manj razvitim državam.
Končno pravi, je treba priznati primeren delež tudi vodstvu podjetij, ki nosi odgovornost, in tudi tistim, ki žrtvujejo kapital.
delavstva; da se ohrani ravnovesje med
V Lisboni na Portugalskem se vrši sedaj škofijski proces o junaških čednostih Francka in Jacinte Marto, ki sta skupno s sestrično Lucijo videla Marijo v Fatimi v času od 13. maja do 13. oktobra leta 1917. Kakor je znano, Lucija še živi kot sestra v samostanu, Franček in njegova sestra Jacinta pa sta oba mlada umrla. Tu želimo podati nekaj misli o malem Frančku, ki je v času od 13. maja 1917 do dneva smrti 4. aprila 1919 dozorel iz nagajivega jatimskega pobiča v pravega malega svetnika. Ni več daleč čas, ko bodo otroci dobili nova svetniška priprošnjika in takrat se bo zopet uresničila preroška beseda sv. Pija X., ki je dejal: »Še bo svetnikov med otroki.«
Decembra leta 1918 je vsa družina našega Francka Marto obolela za hudo »špansko«, to je nekakšno gripo, ki je več let po svetovni vojni kosila po vsej Evropi. Zlasti v Španiji in na Portugalskem se je ta bolezen razširila kakor prava kuga. Na Portugalskem je bilo toliko mrličev, da niso več niti zvonili.
Med boleznijo so dobri ljudje Francka radi obiskovali. Govorili so med seboj, da je človek kar nekam boljši, če je pri njem. »Če se bližaš Frančku, se ti zdi, da si stopil v cerkev.« Franček je mali enajstletni bolnik, ki dobro ve, da mora vse potrpeti za grešnike, za svetega očeta, vse trpljenje darovati Materi božji, ki je napovedala, da bo skupno s sestrico Jacinto kmalu umrl. Priče izpovedujejo še danes, da se ni Franček v najhujših bolečinah nikoli pritoževal, da ni nikoli stokal. Jedel je in pil, kar so mu prinesli in nikoli nihče ni vedel, kaj ima rajši iti kaj se mu upira.
Prve dni leta 1919 se je dečkovo stanje vendar toliko zboljšalo, da je smel malo na zrak. Z očetovim dovoljenjem je šel počasi na obisk v Irijsko, globel, kjer se je začelo njegovo pravo spreobrnenje iz lahkomiselnega paglavca v gorečega a-postola križa in rožnega venca. Tam je zvedel po Luciji, da ga bo Marija odpe-
V ŠMIHELU pri Pivki (Št. Peter na Krasu) — Nadanje selo, je umrl 13. 10. ondotni kurat Ivan Vadnjal, 67-leten.
Petdeset let se je boril z boleznijo, tako da ga škof Jeglič skoraj ni upal posvetili. Pa je pasel duše 42 let!
Smrtni boj je bil kratek. Še v četrtek 12. 10. je učil otroke nauka v cerkvi. Počutil se je tako slabega, da je otroke predčasno odpustil, potem ko jim je naročil, kaj naj se učijo. Zvečer je rekel: »Jaz bom umrl, bi rad zakramente za umirajoče.« Nekdo je šel z motorjem v Št. Peter, po gospoda, ki je umirajočega pre-videl. V petek zjutraj je izdihnil dušo.
Bil je vesten in resen, skrben dušni pastir.
Pokopali so ga ob veliki množici ljudi in navzočnosti 25 sobratov v nedeljo popoldne s sv. mašo na šmihelskem pokopališču.
Kot vidimo, nas uči Cerkev, da je treba iskati rešitve zapletenim socialnim problemom s pametjo in z zavestjo, da so pri ustvarjanju narodnega gospodarstva vsi potrebni in vsi soudeleženi, zato pa morajo biti tudi pri njegovih sadovih vsi upoštevani, ne da bi delali krivico enemu ali drugemu. To se vse da doseči s pametnimi zakoni, če je razsodnost pri državljanih; če te ni, sledi revolucija. In njej diktatura, ki je najhujše socialno zlo.
Ijala v nebesa, a da naj prej zmoli še mnogo rožnih vencev. In fantek je molil, prav kakor je obljubil: »Da, ljuba Gospa, zmolil jih bom, kolikor boš hotela!«. Po tem zadnjem obisku v globeli je Franček vedno bolj pešal. Ni več mogel zmoliti rožnega venca, zato je molil le kakšno de-setko ali samo v mislih, kakor mu je svetovala njegova dobra mama. Zdravja si ni želel in ni za svoje zdravje molil. Ko je njegova botra — po tamkajšnji navadi — obljubila Materi božji toliko žita, kolikor ga bolnik odtehta, tedaj je razločno povedal, da je vsaka zaobljuba zaman in da te milosti ne bodo dobili.
Prve dni aprila je dečkovo življenje vidno pojemalo kakor sveča. 3. aprila zjutraj je farni zvon naznanjal Fatimčanom, da nesejo bolnemu dečku sveto popotnico. Vsa vas je vedela in čutila, da se poslavlja od svetniškega dečka. Mnogim so lesketale solze i’ očeh. V zapriseženem poročilu je župnik izjavil, da je Franček prejel sveto obhajilo z veliko pobožnostjo in jasnostjo duha. »V nebesa pojdem, tain bom neprestano prosil Jezusa in presveto Mater, naj tudi vaju čim prej vzameta k sebi«, tako je govoril Jacinti in Luciji, ki sta skoro ves dan prebili v njegovi bolniški sobici. Deklici sta jokali in kar naprej naročali pozdrave za Jezusa in Marijo, ki jih bo Franček kmalu zagledal.
V petek zjutraj 4. aprila leta 1919 je mali fatimski pastirček Franček Marto umrl. Malo pred smrtjo je še zašepetal materi: »Glejte, mama, čudovito luč tani pri vratih.« Obraz se mu je nabral v angelski nasmeh, prva priča fatimskih dogodkov je odšla v boljše življenje. Na zemlji je imel srečo, da je večkrat videl Marijo; z molitvijo rožnega venca in Z drobnimi žrtvami je prislužil nebesa sebi, svoji domovini pa spoznanje in duhovno prerojenje. Naj zgled svetniškega dečka nagiba tudi nas, da bomo radi molili sveti rožni venec in vztrajno z lepim življenjem delali za naše prerojenje!
Od njega se je v imenu vseh poslovil msgr. Janez Kalan, župnik iz Knežeka.
V Šmihelu je bil 31 let, prej pa v Brez-nici na Gorenjskem, nato v Kamnjah na Vipavskem in na Slapu pri Vipavi.
Naj počiva v miru!
Uspeh slovenske pevke
Na mednarodnem tekmovanju za pevce, ki je bilo v Ženevi od 24. sept. do 7. okt. in ki se ga je udeležilo več kot 200 tekmovalcev, je med 51 pevkami dosegla prvo mesto in drugo nagrado slovenska pevka Ileana Bratuž-Kacjanova. Njen nastop na zaključnem slavnostnem koncertu so prenašali na evroviziji. Sedaj je Ileana Bratuž-Kacjanova dobila ponudbe za samostojne nastope v Zurichu, Baslu, Bernu in tudi v Franciji.
Indijske visokošolke bite iz katoliške univerze z doktorsko diplomo
FRANČEK IZ FATIME
«
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
iz živli
življenja
Predstava „ Hamleta “ v Trsta
Naša voščila novemu vladnemu komisarju
Z F UM :
Trst, 17. oktobra 1961.
Osmo leto »Tržaškega ozemlja«, ki ga je ustanovil 5. oktobra 1954. londonski “Sporazum«, nam je prinesel novega najvišjega oblastnika našega ozemlja. Dosedanji vladni generalni komisar g. dr. Gio-vanni Palamara je stopil v pokoj z odlikovanjem državnega svetnika. Na njegovo niesto je stopil odlični strokovnjak javne uprave g. dr. Libero Mazza.
Njegova visoka služba je pravzaprav simbol »Tržaškega ozemlja« in londonskega »Sporazuma«. Drugi deli Italijanske republike ne poznajo takih upraviteljev. Za Trst in okolico pa je bilo treba napraviti izjemo.
Mirovna pogodba je namreč ustvarila “Svobodno tržaško ozemlje«. Ko je bilo •reba to novo državno tvorbo organizirati, ‘ned podpisniki mirovne pogodbe ni prišlo do soglasja. Medtem se je Italijanska republika okrepila in znala izvedbo mirovne pogodbe v tej točki preprečiti. Kot kompromis je nastal iz enega dela »Svobodnega tržaškega ozemlja« majhen teritorij, ki se danes uradno imenuje »Tržaško ozemlje«. To ozemlje upravlja Italijanska republika, ki ga sicer ni anektirala kot del države, pač pa ga upravlja kakor vse druge državne dele z edino izjemo, da mu je na čelo postavila visokega funkcionarja, vladnega generalnega komisarja. Ta izjema dela še vedno preglavice veščakom mednarodnega prava. Praktično pa veljajo na tem ozemlju isti
. »Po njih delih jih boste spoznali !« To velja v posebni meri še za komuniste, pri katerih je nasilje doma, rekli bi v krvi, tako da je že postalo njihova bistvena lastnost. Kajti drugače bi sploh *ie bili več komunisti. Pretekli teden se je pripetil na Holandskem Naslednji incident.
V Amsterdamu se je mudila skupina sovjetskih turistov. Ko je Prišel dan, da bi se morali vrniti domov, se je neki inženir, po imenu Aleksej Golub odločil, da se ne vrne več v sovjetski paradiž. Uspelo mu je izmakniti se nadzorstvu ter se prijaviti policijskim oblastem, katere je zaprosil za politično zatočišče. »Ne morem več živeti v Rusiji, kjer ni svobode!« S sabo je imel tudi potni list svoje žene, ki se v tisti trenutni zmedenosti ni mogla odločiti, kaj naj stori. Ta je zadevo o svojem potnem listu povedala vodji izleta. Ta je takoj obvestil sovjetsko veleposlaništvo, ki je poslalo na mesto več funkcionarjev, ki so spremljali Golubovo ženo na letališče, °d koder bi morala odpotovati 2 ostalimi turisti domov. Manjkal Pa ji je potni list, katerega je mož Uročil holandski policiji. Ko je polubova prišla v spremstvu sovjetskih funkcionarjev na letališče, So jo holandski policaji povabili v svoje prostore, da ji izročijo Potni list. Toda z njo so hoteli Po vsej sili vstopiti tudi sovjetski funkcionarji, ki so jo spremljali. Holandski policaji so jim vstop zabranili. Nastalo je preri-yanje, med katerim so si policaji in sovjetski diplomati pridno da-
i  iMoz
s čudežnimi rokami
ZGODBA IZ ZADNJE VOJNE
»Na Poljskem je dovolj mraza, da se bodo glave ohladile,« se je zasmejal ^evdrieh.
Ker s ten se je še bolj nagnil h kavi, toda
*delo se mu je, da mu ušesa stojijo po-?°ncu kot zajcu.
»Ravno sedaj sem dobil navodila za nji-^VO deportacijo,« je dejal Hevdricli. »Tre-se bo podvizati in ne zgubiti ne enega dne,«
»In kdaj točno naj bi se to zgodilo?« je vPrašal Rauter. Toda Hevdrich je glas in'žal in zdravnik ni mogel ničesar več dišati. Toda to, kar je slišal, nm je zadostovalo. Zdaj pa je bilo treba, da je ostal ^iren, da bi Himmler česa ne sumil.
Tisti popoldan je Kersten telefoniral Brandtu in ga vprašal, če bi lahko prišel
zakoni kot v ostalih delih države z nekaj izjemami, ki jih vsebuje že omenjeni londonski »Sporazum«.
Temu »Sporazumu« so namreč dodali »Posebni manjšinski statut«. Ozemlje je namreč jezikovno mešano. Ker ni bilo mogoče potegniti jasne etnične meje, so dali ozemlje v upravo Italiji, ki je prevzela v zameno obveznosti manjšinskega statuta.
Če bi ne bilo v Trstu Slovencev, bi bil Trst ena izmed navadnih italijanskih provinc. Če bi ne bilo tu Slovencev, bi bil vladni generalni komisar nepotreben. Ta visoka služba je potrebna zaradi Slovencev.
Država je gotovo poslala v Trst sedanjega generalnega komisarja po dobro premišljeni izbiri. Novi visoki funkcionar se gotovo zaveda, kam prihaja. Ve, da je varuh določb londonskega »Sporazuma« in »Posebnega manjšinskega statuta«.
Zato polagamo nanj demokratični Slovenci svoje velike nade. V njem vidimo naravnega varuha v mednarodni pogodbi zajamčenih manjšinskih določb. Verujemo v njegovo sposobnost in pogum, da bo znal pokazati, kako drži svojo besedo Italijanska republika.
V Slovencih bo imel državljane, ki ljubijo red in postave, ki se zavedajo, da nimajo le pravic, temveč tudi dolžnosti.
Katoliški glas želi novemu gospodu vladnemu generalnemu komisarju v imenu svojih bralcev in sodelavcev velik uspeh in srečo v visoki službi.
jali s pestmi. Gospo Golubovo so nasilno iztrgali iz rok policajev in jo zavlekli v urad sovjetske letalske družbe Aeroflot. Holandski policaji so nato obkolili prostore sovjetske družbe in izjavili, da Golubova ne bo mogla odpotovati prej, dokler ji ne dovolijo razgovora s holandsko policijo.
Novica o tem incidentu se je takoj razširila in na letališče so takoj prišli številni časnikarji, ki so sledili razvoju uro za uro. Šele po desetih urah zamude je gospa Golubova lahko odpotovala domov, potem ko se je še enkrat sestala z možem ob prisotnosti sovjetskega veleposlanika ter nekega visokega holandskega funkcionarja.
U Thant bo novi tajnik OZN
Burmanski veleposlanik U Thant bo nasledil Hammarskjoelda pri glavnem tajništvu Združenih narodov. 0 tem sta se že sporazumeli Amerika in Sovjetska zveza. Novico o doseženem sporazumu je sporočil ameriški delegat pri OZN Adlai Stevenson na neki televizijski oddaji. Dejal je, da je bilo mnogo težav, predno so Sovjeti pristali na to, da mora biti samo en glavni tajnik ZN. V zameno so pa dosegli, da mora delo glavnega tajnika spremljati in nadzorovati več podtajnikov, katerih število je še predmet pogajanj.
k njemu na pogovor. Brandt mu je določil uro in zvečer je Kersten res prišel ter mu povedal vse, kar je slišal. »Kaj naj to pomeni?« ga je vprašal.
Brandt se je nekaj časa obotavljal, nato pa je vzel šop listin, na katerih -je bilo pisano: Zelo tajno. Prej je še zaprl vrata in dejal: »Če kdo pride, porečem da me masirate.«
Nato je tiho dejal: »Zapomnite si, da vam jaz nisem nikoli ničesar pokazal in da ničesar ne vem.« Nato je šel k oknu in strmel na cesto. Kersten pa je sedel v naslonjač in začel brati.
Bil je to uradni akt, v katerem je bilo točno rečeno tole: Holandci so germansko pleme in zato so krivi ne samo neubogljivosti, ampak tudi izdajstva. Zato je A-dolf Hitler poveril Himmlerju nalogo, da Holandce deportira na Poljsko. Zenske in otroci se bodo peljali v železniških vozovih, moški pa bodo šli peš.
Ko je Kersten končal brati, so se mu tresle roke. V duhu je videl krdela revežev, ki so natlačeni v vozovih ali peš šli
Frančišek Asiški
Kratek uvod v začetku filma opozarja, da so si scenaristi dovolili nekoliko svobode pri zgodbi, ki »noče biti nikakšna biografija asiškega svetnika, temveč predvsem pokazati njegovo dramo.« Tudi so v zgodbo vnesli kako osebo, ki je v zgodovini ne najdemo. Četudi so ustvarjalci pokazali precejšnjo resnost, si niso mogli kaj, da ne bi zgodbe malo romantizirali, po hollywoodskem načinu. Niti v tem filmu ne manjka klasični trikotnik: on, ona in tretji. Škoda, da so resnico hote potvorili, kajti tako zgodbo bi bilo treba -pripovedovati na drugačen način. Ni tako pomembno, da so v začetku filma potvorili zgodovinske dogodke (Frančišek je bil u-jet v Perugi; odšel je iz zapora po enem letu, nato je zbolel; po bolezni je spet šel na boj z vojvodo Brienskim); toda spoštovanje do zgodovine postane nujno potrebno pri prikazovanju figure patra Elie, ki ga je isam Frančišek imenoval za predstojnika in je tudi odobril novi pravilnik, katerega je Elia zasnoval. Pretirano se nam zdi vedenje patrov, ko se Frančišek vrne z Vzhoda in najde vse v razkošju: zlate kelihe, bogato knjižnico, čisto posvetno življenje tistih, ki so obljubili, da bodo živeli v skrajni revščini. Gledalca moti, da se na nekaterih mestih tako potvori resnica. Hollywoodski ustvarjalci se niso mogli niti ob tej priliki otresti želje, do zgodbo po svoje pripovedujejo, da vanjo vneseje malo sentimentalizma.
Če smo s te strani obsodili film, moramo pa reči, da ima tudi svoje pozitivne note. Če so si filmski ustvarjalci dovolili precejšnjo svobodo pri prikazovanju zgodovinskih dogodkov, je z druge strani od njih hvalevredno, da so precej zvesto orisali lik asiškega svetnika. Ker ni hotel biti film nikaka biografija, temveč je bil njegov namen pokazati dramo, ki jo je Frančišek bojeval, lahko rečemo, da je v tem tudi uspel. Glavna ideja filma je pokazati sadove, ki jih je obrodilo življenje Frančiška Asiškega. Temelji, ki jih je on postavil, so ostali trdni in neomajni. Katoliška Cerkev je z njegovo figuro dobila čisti biser, bojevnika, ki mu je kot orožje služila ponižnost, odpoved vsem zemskim stvarem, stremljenje k onostranskemu življenju, ko se duša združi z Bogom. Njegov svetel zgled je pomagal milijonom nesrečnikov, da so v veri in odpovedi dobili moč in poguma za življenjske boje.
To je hotel film povedati. In če mu je v precejšnji meri uspelo, ima pri tem nedvomno veliko zaslugo igralec Bradford Dilman, ki je z izredno tenkočutnostjo, z izrazitimi očmi, s poglobitvijo v svojo težko vlogo ustvaril lik asiškega ubožca. Njegova igra je umirjena, nikjer ne preide v pathos in se vedno drži pravega merila, bodisi takrat, ko je Frančišek sin bogatega trgovca in še ves predan zemskim stvarem, bodisi v času odpovedi, notranjega konflikta in mučnih dvomov. Povsod razodeva njegov izraziti obraz dramo, ki tare njegovo dušo.
Kot smo prej omenili, je filmu precej uspelo izraziti idejo o asiškem svetniku. Toda skoro prepričani smo, da bi kaka druga država bolj prepričljivo in zadovoljivo podada ta lik, ki ostane skozi stoletja kot najsvetlejši zgled. »Frančišek Asiški« je namreč ameriški proizvod in kot tak greši na vsem tistem, kar je lastno hollywood-skim filmskim ustvarjalcem, četudi so se skušali v tem delu držati zmernosti in resnosti. Premočno je v njih zasidrana težnja oddaljiti se od resničnosti in nekako površno prikazovati dogodke.
Film je primeren za vse.
Mira
proti Poljski. »To je strašno,« je dejal. »Tu je cel narod gnan v sužnost.«
Dan pozneje, točno ob 12h je Kersten spet odšel na št. 8 v Albrechtovi cesti. Prejšnjo noč ni spal, preveč ga je žgala misel o deportaciji. Končno se je odločil, da stvar omeni Himmlerju, četudi je samo dejstvo, da je za to tajnost vedel, pomenilo smrt.
Himmler je ležal na divanu z zaprtimi očmi. Kersten mu je položil roko na boleče mesto in malomarno vprašal: »Za kateri dan ste odločili to deportacijo Holandcev?« Kot hipnotiziran je Himmler dejal: »Za 20. april, rojstni dan Hitlerjev. To mu bomo pripravili za darilo.«
V sobi je nastal globok molk. Tedaj je Himmler vstal in vprašal Kerstena: »Od kod pa vi veste, da bo deportacija?«
Kersten mu je razložil, kako je slišal Rauterja in Heydricha, ko sta se o tem razgovarjala pri mizi.
»Neumneža klepetava!« je zarohnel Himmler. Kersten je zadovoljivo ugotovil, kako se je Himmler oddahnil, ko je zvedel,
čeprav segajo Shakespearova dela v 17. stoletje, je ta dramatik še vedno aktualen. Osebe, ki jih v svojih delih prikazuje, imajo iste probleme, jih tarejo isti notranji konflikti, kot jih doživlja moderen človek. »Romeo in Julija« je tragedija ljubezni, »Kralj Lear« otrokove nehvaležnosti, »Othello« ljubosumja; »Hamlet« je po mnenju mnogih tragedija neodločnosti. Vendar je treba zajeti lik danskega kraljeviča v mnogo širšem pomenu, kajti Hamlet ima združene v sebi mnoge človeške napake, prav tako pa mnogo plemenitosti; zato je nepravilno dati enotnost njegovi osebnosti. Hamlet je danes mit in kot tak ima tisočero obrazov. To je tragedija človeka, ki niha med podlostjo in plemenitostjo, med ljubeznijo in sovraštvom, med odločnostjo in neodločnostjo, med dejanjem in kontemplacijo. Vse to združenje Hamlet v sebi in morda še mnogo več. Zato je delo dostopno tudi današnjemu gledalcu, kljub temu da prikazuje ljudi in dogodke iz davne preteklosti. Shakespeare je namreč s Hamletom ustvarii lik, ki naj bi bil kolikor mogoče podoben navadnemu človeku, ne pa mitu človeka, v katerem sta združeni vsa šibkost in vsa plemenitost človeškega bitja.
Kot premiero letošnje sezone si je Slovensko Gledališče v Trstu izbralo to največjo Shakespearovo tragedijo, zahtevno delo v vseh ozirih, bodisi zaradi velikega števila igralcev, bodisi zaradi svoje glo^ boke in težke vsebine. Gledališče se je predstavilo tržaškemu občinstvu z veličastno predstavo v soboto zvečer v avditoriju. To je že sedemnajsta premiera, ki jo je v času svojega delovanja pripravilo slovensko gledališče v Trstu. Jasno je, da je vladalo za to predstavo veliko pričakovanje. »Hamleta« namreč mnogi poznajo; tisti pa, ki tega dela ne poznajo, vedo, da je to največja Shakespearova tragedija. In reči moramo, da ansambel ni razočaral tega pričakovanja: predstava je bila tehnično in igralsko na višini. Preprosta in vendar mogočna scenografija Vladimira Rijavca je nudila jasno sliko okolja, v katerem se celotno dejanje odigrava. Tudi primemo izbrani kostumi razodevajo okus tiste dobe. Posebej moramo omeniti zelo posrečeno Merkujevo glasbo, ki z malo notami izraža notranji konflikt in nekako napoveduje propad glavnega junaka in z njim vseh tistih, ki jih usoda pahne v pogubo.
Igra Staneta Starešiniča v naslovni vlo-
da je njegov zdravnik pri tem nedolžen.
»Prav je, da vem, da sta ta dva tako neprevidna,« je nato nadaljeval. »Zahvaljujem se vam, da ste mi to povedali.« Nato se je zopet ulegel, Kersten pa se je zavedel, da je največja nevarnost minila. Zopet je začel masirati Himmlerja in nato počasi dejal: »Ta deportacija je najbolj zgrešeno dejanje vaše kariere.« Himmler se ni ganil. Nato pa je dejal: »Vi politike ne razumete. Ta Hitlerjev načrt je genialen. Poslušajte: mi smo zavzeli Poljsko, toda Pclljaki nas sovražijo. Tam pa bi bilo treba nemške krvi in Holandci, čeprav so nas izdali, bi bili za to najbolj primerni in končno so Holandci vendar germansko pleme in na Poljskem bi se morda sprijaznili z našimi načrti in z našimi nazori. To se vam bo zdelo čudno, toda to je tako: Poljaki Holandcev ne bodo marali, ti pa se med samimi Slovani tudi ne bodo znašli; zato jim pač ne bo kazalo drugega, kot obrniti se k nam, ki naj bi bili nekateri njihovi zaščitniki. Na Holandsko pa bomo poslali našo cvetočo kmečko mla-
gi je zmerna in umirjena. Znal se je poglobiti v svojo težko vlogo, čeprav tu pa tam le pride malo preveč do izraza njegov zanos. Odlična lika sta ustvarila Joško Lukež kot kralj Klavdij in Rado Nahrst kot dvomi svetnik Polonij. Prijetno presenečenje sta nudila Miranda Ca-harija kot Ofelija in Livij Bogateč kot njen brat Laert. Pri slednjem moramo omeniti njegov zelo izrazit obraz, čeprav se mu pozna, da je šele na začetku svoje igralske preizkušnje. Mira Sardočeva se nam je zdela kot kraljica Gertruda nekoliko prenežnega obraza. Zelo posrečen lik je podal Justo Košuta kot grobar, čeprav je bila njegova vloga kratka. Celotna predstava nosi pečat izkušene roke režiserja Jožeta Babiča, kateremu je treba priznati pogum, da se je lotil tega veličastnega Shakespearovega dela kljub omenjenemu številu ansambla.
Predstavo so ponovili v nedeljo popoldne, v ponedeljek in v torek.
Kaznilnica na Ustichi je končala svoje poslovanje
Na malem otoku Ustica, severno od Palerma na Siciliji, so pred 150 leti ustanovili kaznilnico, ki je vse do 13. oktobra 1961 sprejemala politične in civilne zločince, med slednjimi veliko število roparjev iz Južne Italije. Zadnji kaznjenec na U-stichi je bil Palermitanec Giovanni Amato, ki je te dni dokončal svojo triletno kazen in se vrnil domov. Oblasti so sedaj kaznilnico ukinile, ker je postala Ustica medtem zelo važna turistična točka in bi turiste pogled na kaznilnico motil. — Na Ustichi so bili pod fašizmom internirani tudi razni Slovenci in številni ital. antifašisti.
Povišali bodo družinske doklade
V rimskem senatu so odobrili zakon o povišanju in poenostavljenju družinskih doklad. Od sedaj naprej bo en sam sklad za družinske doklade in vsi delavci bodo prejemali enake družinske doklade, pa naj bodo zaposleni kjerkoli. To velja predvsem za kmetijske delavce, ki so do sedaj prejemali nižje doklade kot n. pr. delavci v industriji. Poleg tega so tudi sklenili, da se bodo družinske doklade višale, kakor se bo višal narodni dohodek. Nadalje bodo te doklade izplačevali za vse otroke do 18. leta, od 18. do 26. leta pa, če so v breme družinskemu poglavarju. Tu so mišljeni študentje na univerzi in na drugih šolah.
dino. Pa recite mi sedaj, če ni to genialna misel?«
»Mogoče,« je Kersten suho odvrnil. »Toda jaz sem pri tem mislil samo na vaše zdravje. Pred nekaj dnevi ste mi namreč dejali, da vam je Hitler dal novo nalogo, namreč da izučite šest sto tisoč mož za vojaško službo; do sedaj ste jih izučili šele sto tisoč. In sedaj bi si hoteli vzeti še skrb za deportacijo! To ni mogoče! Vaše zdravje tega ne prenese.«
»Ne morem drugače. Hitler je ukazal.«
»Toda povejte mi vendar resnico: katera izmed teh dveg nalog je važnejša, izuriti vojaštvo ali deportirati Holandce?«
»Izurjenje vojaštva je brez dvoma važnejša naloga,« je dejal Himmler. »Torej,« je nadaljeval Kersten, »morate deportacijo odložiti.« — »Nemogoče,« je Himmler kratko odgovoril. »Hitler hoče, da se to takoj izvrši.«
Kersten je z masažo končal, Himmler pa je zopet postal stari tiran. Toda Kersten ni hotel obupati še tako hitro.
(se nadaljuje)
Sovjetsko-holandski incident
Kakor premnogi naši ljudje, tako je morala tudi družina Drašček iz Bodreža pri Kanalu po svetu za kruhom. Oče Franc je našel delo v Franciji in se tam naselil. Vendar vsi družinski člani mu niso sledili v tujino. Nekaj otrok je še vedno ostalo doma v Bodrežu. Po petih letih ločitve se je končno vsem izpolnilo hrepenenje, da so se spet našli v Gorici. Oče, Franc Drašček, naš zvesti naročnik, nam je poslal sliko celotne svoje družine, katero z veseljem objavljamo
Na misijonsko nedeljo v Gorici
Pri vseh mašah bodo govori o misijonih. Na cerkvenih vratih se bo prodajala izredna številka Misijonske nedelje 1961, ki je letos še izredno zanimiva in bogata na klišejih.
Popoldne bo ob 3,30 na Travniku pridiga o misijonih združene s češčenjem in molitvijo za razširjenje vere. Pridigal bo g. L. Šavel j.
Naslednjo nedeljo, 29. novembra, bo med nami misijonar Albin Kladnik iz Južne Amerike. Imeli bomo priložnost ga slišati in videti tudi v dvorani Marijine družbe na Placuti, kjer bo govoril o misijonih in kazal skioptične slike iz svojega misijona. — Že danes opozarjamo na to izredno priložnost.
Liturgični teden
S procesijo iz stolnice v cerkev sv. Ignacija na Travniku ob 6. uri zvečer se bo začel liturgični teden, ki bo trajal nato cel teden do nedelje 29. novembra. Vsak dan bodo v cerkvi na Travniku sv. maše z liturgičnimi odgovori, zvečer pa ob 19. uri vsak dan liturgična predstava. Liturgični teden bo vodil don Cesare Girardi.
Rezultati zadnjih ljudskih štetij v Gorici
V tem tednu in do konca meseca bodo pooblaščenci začeli pobirati po hišah izpolnjene pole za ljudsko štetje. V pričakovanju izidov oglejmo si nekoliko podatke zadnjih ljudskih štetij v Gorici, in sicer od leta 1880 do leta 1951.
Leta 1880 je goriška občina štela 20.920 prebivalcev in 1238 stanovanj. Takrat je Gorici pripadala še Ajševica in Stara gora. Ljudsko štetje leta 1890 in 1900 je dalo naslednje izide: 21.825, odnosno 25.432 prebivalcev s 1602 ter 1935 stanovanji. Leta 1921 je bilo pričujočih v občini 28.154 oseb, vpisanih pa 30.386, leta 1931 so našteli 49.239 prebivalcev, leta 1936 že 51.475 s 6169 stanovanji. Tako velik porast gre predvsem na račun okoliških vasi, ki so jih priključili mestu. Zadnje ljudsko štetje leta 1951 je pa dalo naslednje izide: 42.094 prebivalcev, od teh 40.627 s stalnim bivanjem ter 4689 stanovanji. Število se je znižalo, ker so nekateri deli Gorice prišli pod Jugoslavijo.
Popravila šol v goriški občini
Na zadnji seji občinskega sveta v Gorici so sprejeli vrsto predlogov občinskih svetovalcev, med temi tudi predloge o preureditvi raznih šol in otroških vrtcev v naši občini. Za preureditev in popravilo osnovne šole v Podgori bodo najeli posojilo v znesku 20,850.000 lir, za ureditev otroškega vrtca v štandrežu 9 milijonov, za preureditev šole v Štandrežu 12 milijonov in pol. Razpravljali so tudi o tem, da bi v Štandrežu odprli še peti razred, ki ga sedaj nimajo.
Otvoritev dveh novih oddelkov v civilni bolnišnici
V soboto 14. oktobra so na sedežu nove bolnišnice v ulici Vittorio Veneto otvorili še dva oddelka, ki sta bila doslej v bolnišnici pri Rdeči hiši. Otvorili so oddelek za nalezljive bolezni in oddelek za pljučno bolne, in sicer v dveh stavbah, popolnoma ločenih od ostale bolnišnice. V bolnici pri Rdeči hiši se nahaja sedaj samo še očesni oddelek in oddelek za kožne bolezni, ki pa bosta v najkrajšem času tudi premeščena v novo bolnišnico. Tako bo nova goriška civilna bolnišnica, po več kot 20 letih od zgraditve, končno le služila svojemu namenu.
Sporočilo kmetijskega nadzorništva
Pokrajinsko kmetijsko nadzorništvo v Gorici opozarja živinorejce, da lahko dobijo posojilo za nakup živine, živinorejskih naprav in krme. Kdor bo dokazal resnično potrebo, bo lahko prejel posojilo za celotno vsoto nakupa. Obrazce za prošnje dobijo pri pokrajinskem kmetijskem nadzorni-štvu v Gorici, ulica Duca D'Aosta 113. Prošnje bodo sprejete in odobrene po vrstnem redu, dokler bo nadzorništvo imelo denar na razpolago; zato naj prizadeti pohitijo.
Prav tako je ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo prispevalo goriški pokrajini 15 milijonov lir, od katerih bodo 4.7 milijona razdelili za nakup semena žitaric, 3 milijone za nakup semena raznovrstne krme, 2.2 milijona za nakup semena hibridne koruze, 3.1 milijona za nakup povrtnine. Podpore bodo deležni neposredni obdelovalci in spolovinarji goriške pokrajine. Prispevek za neposredne obdelovalce
ne bo presegal 100 kg žita, za spolovinarje pa 50 kg. Prošnje bodo sprejemali na nad-zorništvu do 20. oktobra, potrdila o nakupu pa do 30. novembra letos.
Jazbine Blagoslovitev zvonov prenesena
Kot smo že poročali, bi se blagoslovitev zvonov v naši vasi morala vršiti v nedeljo 22. t. m. Toda s škofije so sporočili, da je g. nadškof odsoten in da bo zato blagoslovitev v nedeljo 5. novembra ob 2h popoldne, kajti g. nadškof želi sam osebno opraviti pomenljivi in redki obred blagoslovitve zvonov.
Seveda nam je težko, da je prišlo do te odložitve, ker smo se že dolgo pripravljali na ta slovesen dan in smo upali, da nam bodo novi zvonovi peli že za praznik Kristusa Kralja in za vse svete. Toda ker je želja g. nadškofa, da pride in opravi sam osebno vso slovesnost, smo tudi tako zadovoljni, saj nam je dokaz, da nas prevzvišeni ima rad. Zato vabimo vse, ki so mislili priti k nam v nedeljo 22. oktobra, naj svojo namero odnesejo do 5. novembra, saj ni več tako daleč.
Tekmovanje Juniorjev v odbojki
Preteklo nedeljo se je na novem igrišču Oljmpije v Drevoredu XX. Septembra vršila prva tekma juniorskega prvenstva goriške province. Srečali sta se ekipi O-Ilympije in Albe iz Krmina. Zmagala je dympija s 3:0 (15:0, 15:0, 15:0), ne da bi se pomerila z nasprotnikom, to pa za-
Novi načelnik na jugoslovanskem konzulatu
Načelnik oddelka za potne liste na jugoslovanskem generalnem konzulatu v Trstu Fr. Rukavina je odšel na novo mesto v Beograd. Potniki, ki so se k njemu zatekli za potne liste, ga bodo ohranili v najlepšem spominu, saj jim je rad šel na roko.
Novi brzi vlak Trst-Dunaj
V kratkem bodo otvorili novo direktno železniško zvezo Trst-Dunaj, ki bo šla skozi Ljubljano, Maribor in Gradec. Novi br-zec se bo imenoval »Miramare« in bo prevozil razdaljo med Trstom in Dunajem v desetih urah. Urnik bo sledeči: odhod z Dunaja ob 12.45, prihod v Trst ob 22.45; odhod iz Trsta ob 7\ prihod na Dunaj ob 17h.
Sv. Ivan (Podlonjerska kapela)
Svoj čas je že poročal Katoliški glas, da so v novih hišah v Podlonjerju priredili pritličen prostor za začasno kapelo za novo prebivalstvo. Ondi je bila vsako
Stojim ob njenem mrtvaškem odru in ne morem verjeti:
Plemenito čelo, ki je globoko doumelo lepoto duhovnega iivljenja in ga skušalo tudi drugim posredovati z govori, deklamacijami in vzgojnimi igrami, je pred menoj spokojno zravnano.
Njene krotke, prepričevalne oči, polne domačega razumevanja, so se uprle v večna obzorja.
Njene ustnice niso poznale strasti, znale pa so dosledno molčati in potrpeti, vzpodbujati, učiti in svariti; zdaj so prenehale govoriti človeško govorico.
Te neutrudne roke, natipkale so cele gore listov v službi apostolata in v čast boljo! Zdaj počivajo kot beli cvetovi, obetajoči bogate sadove, dokončno sklenjene.
Vsa preprosta in skromna, vedno materinsko dobrohotna, si poznala samo erio potrebo: lajšati potrebe drugih. Največji del tvojega srca je zavzemala skrb za mladino. Poznala si samo en problem: delati za Boga. Objokavata si samo eno zlo: greh in odpad od Boga. In ker si
radi tega, ker so se gostje predstavili samo s 5 igralci (moralo pa bi jih biti vsaj 6).
Povračilna tekma bo v nedeljo 22. oktobra ob 10,30 na istem igrišču kot zadnjič.
Da bi gledalci in navijači 01ympije vseeno prišli na svoj račun, sta se moštvi pomerili v prijateljski tekmi, ki se je končala v korist 01ympije z 2: 0 (15: 9, 15: 12). Za Olympijo so nastopili Lavrenčič, Ten-ce, Bensa, Figelj, Pelizzo, Gergolet, De-vetta in Cotič. Goričani so pokazali zadovoljivo pristno tehniko in zadostno povezanost, njihov napad pa je prešibek in premalo blokirajo nasprotne tolkače. Res da so blokiranje skušali nadomestiti z obrambo zadaj (tu se je izkazal zlasti gibčni Tence), toda samo taka obramba je nezadostna.
Resnici na ljubo je treba povedati, da sta Krminčanom manjkala dva najboljša in že izkušana igralca, ki bosta prihodnjič gotovo prisotna, tako da bo druga tekma trd oreh za 01ympijce.
Naj starejši Benečan
V soboto 14. oktobra je v Klinjah v Slovenski Benečiji praznoval svoj 106. rojstni dan Jožef Jusič, po domače Bepo. Zanimivo je, da so ga pri naboru leta 1875, ko je v Italiji kraljeval Umbert I., zvrgli, češ, kaj tak naj bo vojak! Domov naj gre, saj vidi, kako je majhen in bolan, da pomladi sploh učakal ne bo. Odšel je domov in začel kmetovati. Njegova ramena je vedno težil oprtnjak, mučil se je in trudil, da je preživel sebe in družino. Bog mu je dal dva otroka, sina in hčer, ki še vedno živita v domači vasi. V soboto so častitljivega jubilanta počastili ne samo domači in sorodniki, temveč vsa vas in vsa Benečija. — Najstarejšemu Slovencu čestita tudi Katoliški glas.
nedeljo ob 10. uri sv. maša za italijanske vernike.
Dne 4. oktobra je na prošnjo prebivalstva dovolil prevzvišeni g. škof tudi eno sv. mašo s slovensko pridigo, in sicer v popoldanskih urah.
Preteklo nedeljo 15. oktobra se je prvič darovala sv. maša za slovensko prebivalstvo, in sicer ob 4.30 popoldne. Udeleženci so kapelo docela napolnili. Med sv. mašo so lepo prepevali.
Odslej bo ta večerna služba božja vsako nedeljo, kolikor bodo dopuščale možnosti. Verniki se prijazno vabijo k obilni udeležbi.
Mačkovlje Imeli bomo misijon
Pred 10 leti (1951) je bil v naši vasi prvi samostojni misijon. Prej smo namreč opravljali sveti misijon skupno z vso župnijo Osp, katere večji del pa sedaj spada v Jugoslavijo. Misijon leta 1951 je vodil p. Ludvik Savelj CM, pomagal pa mu je salezijanski duhovnik g. Cvetko. Misijon je vasi prinesel dosti dobrega. Od takrat je minilo 10 let in življenje se je dokaj spremenilo. Vaščani so zaradi zaslužka
vse storila le iz nadnaravnih nagibov, si bila naravno odmaknjena od vsakega človeškega priznanja. V zadrego te je spravil le skromen šopek rol, če ti ga je kdo prinesel za god.
Denar je imel zate vrednost samo v toliko, kolikor si lahko drugim pomagala. Pomagala pa si mnogo in mnogim.
Jasna in odločna v svojih načelih si storila za svoj narod več dobrega kot marsikak politik.
Nepozaben vzor životvome krščanske ljubezni boš v naših družbenih prostorih in v naših dušah živela v blagem spominu.
Zajemala si iz Evharističnega vira milosti in poil zastavo Marije Milostljive si snovala in delala načrte, korak za korakom si modro odkupovala dragoceni čas.
Zdaj je zemlja sprejela, kar je bilo vzeto iz nje. Tvoja duša pa se je sprostila v blaženo skrivnost trikrat svetega Boga. Za ta pretresljivi trenutek velikega srečanja z večnim Bogom je tvoje srce utripalo in se do konca tako nesebično razdajalo.	Družbenlca
MARIJINA DRUŽBA v ul. Risorta, 3 ponovi v nedeljo 22. oktobra 1961 igro v štirih slikah:
KDOR VISOKO LETA...
Začetek ob 17.30 — Vabljeni!
vse bolj navezani na tržaško mesto in posebno mladina je vse preveč zapadla pod vpliv nemirne, maloverne in materialistično usmerjene okolice. Zato je zelo prav, da bomo po 10 letih v naši vasi zopet imeli sveti misijon. Misijon se bo začel v soboto 28. oktobra in bo trajal do nedelje 5. novembra. Vodil ga bo eden izmed koroških salezijanskih duhovnikov. Naj bi ta veliki dogodek v življenju du-hovnije prinesel vsem vaščanom, posebno pa tistim, ki so se od Cerkve oddaljili, resnično duhovno obnovo, mnogo notranjega miru in pravega krščanskega veselja.
Smrt se pri nas letos pogosto oglaša. Te dni smo pokopali Matija Smotlaka (Mačkovlje 48), dolgoletnega cestarja, ki ga je nenadno zadela srčna kap. Pokojnik, ki še ni bil star, je bil nečak pok. msgr. Ivana Tula in je bil zelo bistroumen. Žal
V MARIJINEM DOMU V ROJANU bo v nedeljo 22. oktobra
MISIJONSKA PRIREDITEV
Začetek ob 17,15. — Bogat srečolov! Vsi dohodki so namenjeni slovenskim misijonarjem po svetu. — Vabljeni!
mu življenjske prilike niso dopustile, da bi mogel svoje talente pridoma uporabiti.
V naši vasi že mesece popravljajo cesto, in izpeljujejo kanalizacijo, kar je že leta in leta bilo silno potrebno. Upamo, da bodo prva dela kmalu zaključena. A to je le malenkost, čeprav dragocena. Ob množici motornih'vozil v vasi bi bilo nujno asfaltirati celotno cesto, da bi bila vas vendar enkrat primerno zvezana z mestom. Stvar je bila sicer obljubljena in večkrat javno razglašena kot gotova, a od obljub do dejanj je navadno zelo daleč. Opomniti je tudi treba, da ni nič kaj primerno, da vodi glavna cesta skozi vas tik mimo cerkve in tako promet moti javno bogoslužje. Zakaj ne bi razširili in popravili stare poti, ki pelje skozi sredo vasi in se tudi izogne nevšečni strmini in nevarnemu ovinku pri Ulčarju! Naj odgovorni stvar ponovno pregledajo in pretresejo ter odločijo, da bo prav za desetletja in stoletje.
Slovensko Alojzijevišče v Gorici
Čas naglo beži. Kmalu bo tri tedne, odkar je začela šola. Dijaki so se z vnemo lotili knjig, da bi tako že ob zaključku prvega tromesečja lahko pokazali staršem in vzgojiteljem dobre šolske uspehe. Tako je prav! Šola je resna zadeva! Resne zadeve pa je treba resno jemati. Da bi le vztrajali v tej dobri volji!
Letos imamo vpisanih 36 notranjih gojencev in 10 zunanjih, skupaj 46 dijakov. Kar lepo število! Nekatere vasi so prav lepo zastopane. Doberdob ima kar 7 dijakov v našem zavodu, Jamlje 5, Gaberje-Vrh 4, Sovodnje 5, Štmaver, čeprav mala vasica, 4. Večina naših dijakov je iz ma-lopremožnih družin, nekateri so pa celo iz prav revnih, zato jim je zavod mesečno vzdrževalnino, ki je že sama na sebi nizka, še znatno znižal. To pa seveda močno obtežuje zavodsko bilanco. Zato znova prosimo prijatelje in dobrotnike našega za-
Poslušajte oddajo VERA IN NAŠ ČAS vsako nedeljo ob 12,15 na tržaškem radiu
voda, naj bi se nas radi spominjali z darovi. Za vsak dar, čeprav skromen, smo hvaležni.
To jesen smo zavod nekoliko prenovili zunaj in znotraj. Sedaj bolj sveže zgleda. Še več bi bilo treba storiti, pa kdo zmore ob tako skromnih dohodkih. Tudi naša kapela je sedaj prav prijazna, čeprav ni še taka kot bi radi. Pa drugo leto še kaj. Dobri Zveličar naj iz skromnega bivališča čuva nad dijaki, njihovimi starši, nad vzgojitelji in dobrotniki. Vsem naj bogato deli svoj blagoslov.
Na Koroškem
bodo imeli prihodnjo nedeljo koncert zveze pevskih društev. Nastopili bodo številni zbori s cele Koroške. Predvajali bodo predvsem pesmi, ki pojejo o Koroški. Nastop bo v veliki dvorani Delavske zbornice.
Primat v višini
je z zrakoplovom X -15 dosegel ameriški pilot major Bob White. Dvignil se je 64 km visoko. To je največja višina, ki jo je človek dosegel z reakcijskim letalom.
Radio Trst A
Teden od 22. do 28. oktobra 1961
Nedelja:	9.30	Slovenski samospevi in
zborovske skladbe. — 10.00 Prenos maše iz stolnice sv. Justa. — 11.30 Oddaja za najmlajše: »Hudobni oskrbnik«. — 12.15 Vera in naš čas. — 13.00 Kdo, kdaj, zakaj-Kronika tedna v Trstu. — 14.45 Vokalni oktet »Planika«. — 18.30 Glasbene slike: De Falla: »Noči v španskih vrtovih«. ■—
21.00 Ljudska opravila in opasila: (2) »Na opasilo!«
Ponedeljek: 18.30 Baročna glasba: Haen-del: Koncert za orgle in komorni orkester št. 1 v g-molu, op. 4 in št. 2 v H-duru, op. 4. — 19.00 Znanost in tehnika: »Cvetoči vrt v Sahari«. — 20.30 George Bizet: »CARMEN«, opera v štirih dejanjih.
Torek: 18.30 Mendelssohn: Četrta simfonija v A-duru, op. 90, imenovana »Italijanska«. — 19.00 Pisani balončki. — 21.00 Alpske legende: (10) »Zvon na Čreti«. " 21.30 Koncert pianistke Argie Radimiri. "
22.00 Obletnica tedna: »Franz von Liszt, ob 150. obletnici rojstva«.
Sreda: 18.30 Liki iz opernih del: (4) »Margherita«. — 19.00 Zdravstvena oddaja-
— 20.30 »KROKARJI«, igra v štirih dej-Četrtek: 19.00 širimo obzorja: »Izumi-
ki so preobrazili naše življenje«: (2) »Dolga pot do kolesa«. — 20.30 Znani dirigenti: Leopold Stokowsky.
Petek: 18.30 Massenet: Alzaški prizori, suita; Bartok: Romunski narodni ples'-
— 19.00 Šola in vzgoja: »Vzgojna posvetovalnica«. — 21.00 Koncert operne glasbe-
— 22.00 Novele 19. stoletja: Ivan Tavčar-»Moj sin«. — 22.20 Romantična sonata: Schubert: Sonata za klavir št. 1 v A-molu-op. 42.
Sobota: 15.30 »SOMRAK JUNAKA«, radijska drama. — 18.30 Iz del sodobnih ju' goslovanskih avtorjev. — 19.00 Žena tP dom. — 20.40 Zbor Slovenske filharmonije-—- 21.00 »PEPEL«, radijska drama.
OBVESTILA
PRAZNIK KRISTUSA KRALJA bomo v Trstu proslavili s skupnim cerkvenim sik)" dom vseh verskih katoliških organizacij-Zberemo se na Montuci v nedeljo 29-oktobra ob 15,30.
Ob molitvi in pesmi bomo prosili za duhovniške poklice in mir med narodi-Nagovor bo imel msgr. dr. Škerlj. Vabljeni.
DAROVI
Za Marijin dom v Rojanu: K. G. 18.000, družina Gorjup 5.000; Kastelic 1.000; J Majcen 500; Izak Macuka ob veselem dogodku v družini 3.000; I. B. 7.000; druŽ; benke iz Rojana v počastitev pok. Fat" Pelan 5.000; Zarri 1.000; G. V. 1.000; Marija Pavšič 1.000; B. F. 5.000; V. M. 1.0001 Piščanc 1.000; J. U. 1.000 lir. — Bog plačaj1
Za Katoliški glas: V. G„ Pevma 800 Hr’
Za Slov. sirotišče: N. N. v spomin P0^ Fani Pelan 1.500; M. Ž., Gorica 2.000; ^ N., Gorica 10.000; L. B. 2.500; J. M. 2.000; Milka Marinič 3.000 lir. Gospod Stekat-Števerjan - več zabojev dobrih jabolk. "" Vsem blagim dobrotnikom, zlasti tistin1, ki se nas stalno spominjajo, iskren BoS povrni!
Za Alojzijevišče: Rojankinja iz Francij11 3.000; Prinčič, Tržič 1.000; B. Z. 2.500;
N., Gorica 1.000; Milka Velikonja 500; M' Z. 5.000; III. red sv. Frančiška 13.300; M^ ka Marinič 3.000; N. N. 500; L. M., Sovod; nje 10.000 lir. — Srčna hvala! Bog povd11 obilo!
Za Marijanišče: Marušič Marija naniest° cvetja na grob f Fani Pelan 2.000; M-Dolina 1.000 lir — Bog povrni!
Za Katoliški dom: N. N., Gorica 3.0$’ N. N., Štandrež 1.000; Peršolja Kristih3' Gorica 500; msgr. Vodopivec, Rim 5.0$' Žnidarčič Janez, Francija 1.000; Gerbd' Marija 2.000; N. N., Gorica 1.000; N. Gorica 500; N. N., Gorica 1.000; Pirih ^ malija, Anglija 1.500; P. š., Gorica 5$’ N. N., Gorica 1.000; msgr. Močnik, Goric5 5.000; P. F„ Gorica 1.000; P. B., Gorica 5$: Vinko Zevnik, Nemčija 3.200; N. N., vodnje 500; dr. F, Šegula, Rim 2.000; Klanjšček, Oslavje 1.000; P. F., Gorica 1.000; B. P„ Gorica 500; N. N., Pode«1'5 10.000; N. N„ Gorica 1.000; Velikonja M'1' ka, Follonica 500; B. L., Gorica 5.000 l’r'
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolP4*! trgovski L 20, osmrtnice L 30, več 2 davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Mo^ Tiska tiskarna Budin v Gorici
KOROŠCI MED NAMI
V soboto in nedeljo 28. in 29. oktobra bodo med nami Korošci s svojim elitnim pevskim zborom Jakob Petelin-Gallus. Zbor bo nastopil v Avditoriju v nedeljo 29. oktobra ob 17. uri. — Pohitimo in prisluhnimo pristni domači besedi in pesmi. — Vstopnice so v predpodaji v trgovini Fortunato pri Sv. Antonu Novem.
Gdč. Fani Pelan v spomin
PARROCCHIA Dl SANTIGNAZIO GORIZIA
anto ^/V
dt(XV(2
196-1
C
i (Pattoccdtiaai.
Sono le feste natalizie.
Sta per finire il 1961 ed iniziare un nuovo anno.
Come vostro Parroco mi permetto di bussare alle vostre porte (quanto lo desidererei farlo proprio di persona, ma mi devo accontentare di questo foglietto!) per entrare neirintimita delle vostre famiglie e porgerVi tutti gli auguri possibili. Non solo come formalita, ma come cosa viva, sin-cera, reale. Conosco quanti siano i pensieri e le tribolazioni delle vostre care famiglie e me ne rendo partecipe. Ogni giorno per voi tutti prego ed a tutti penso. Anche se mi vedete passare frettolosamente per le nostre vie, mi piace immaginare tut.ta la vostra vita dietro quelle finestre!
Che possiate davvero trascorrere un Natale sereno e che l’Anno Nuovo ci porti un po’ di pace!
Le nostre forze umane sono tanto piccole per cui dob-biamo appoggiarci al Signore ed allora la cosa migliore che si possa fare per le SS. Feste sara quella di pregare soprattutto accostandosi ai SS. Sacramenti della Confes-sione e della S. Comunione.
Partecipate alla Novena che si sta svolgendo ogni sera alle 18. Fatevi partecipare soprattutto i bambini e le bam-bine. Tra i partecipanti poi, estrarremo la lotteria di Gesu Bambinp. La funzione dell’Omaggio a Gesu Bambino la faremo il giorno di S. Stefano alle ore 15.
Le altre Funzioni avranno luogo secondo i soliti orari.
Facendo un consuntivo delfanno che sta per finire pos-siamo essere lieti che ha visto nella nostra Chiesa tante belle funzioni e cerimonie tra le quali soprattutto la Visita Pastorale e la meravigliosa SETTIMANA LITURGICA.
Molto resta da fare per il nuovo anno.
Vorrei soprattutto pregare i genitori di mandare con piu assiduita i bambini alla S. Confessione e Comunione. Ogni sabato e vigilia di feste sacerdoti si trovano in confessiona-le dalle 16 in poi.
Per la Messa del Fanciullo, data la particolare situazione della nostra Parrocchia, 1’orario fissato e per le ore 10. Gia parecchi vengono, ma molti di piu potrebbero venire. Mamine, e un gravissimo vostro dovere far intervenire i fan-ciulli alla S. Messa!
Un punto che e una grave spina nel cuore del Parroco sono le Associazioni di A. C. Credetemi, non sono un lusso ed un soprappiu, ma una vera necessita. Quindi non abbiate inutili rispetti umani e partecipate e fate partecipare. D’ac-cordo che tutti hanno i loro impegni, ma 1’impegno piu grande dovrebbe essere quello di fare un po’ di bene.
Animo, dunque, e quelli che possono diano una mano al Parroco anche in questo settore. L’appello si indirizza soprattutto ai giovani ed alle giovani. Questo desidera molto anche 1’Arcivescovo. E lo disse chiaramente nella Visita Pastorale.
Per la parte materiale del decoro della Chiesa faccio tutto quello che posso con i limitati mezzi di cui dispongo. L’edificio e grande e sapete bene per esperienza che se si vuole che una casa si conservi, bisogna spendere.
In questi ultimi tempi la Chiesa ha potuto provvedere all’abitazione del Parroco acquistando dal Comune l’ex Ufficio Tecnico Comunale cioe la parte di costruzione adia-cente al presbitero sopra le sacrestie. L’Amministrazione della Chiesa si e assoggettata ad un grosso debito che rimane ancora da pagare.
Certamente se la vostra generosita non si esplicasse, non saprei come farvi fronte. Sarebbe lungo enumerare tutte le migliorie che vengono fatte. Non sempre sono appari-scenti, ma purtuttavia sono costose.
Per il nuovo anno abbiamo in mente cose rilevanti.
Sapete di gia della iniziativa della CAMPANA «REGINA PACIS». Pace ai vivi, pace ai defunti.
Parecchi hanno aderito alla sottoscrizipne per incidere nel bronzo il nome di un proprio parente. La Campana e dedicata alle Anime del Purgatorio; servira per suonare 1’Agonia e contribuira notevolmente a migliorare il suono delTattuale concerto. Coloro che non potessero versare la quota di cinquemila lire in una volta, possono tranquilla-mente versarla anche in piu volte, pero mi e assolutamente necessario avere i nomi per il giorno delPEpifania. Chi desi derasse devolvere una somma minore lo puo sempre fare liberamente.
Avendo poi constatato durante la Settimana Liturgica quanto piu bella e funzionale sarebbe la nostra Chiesa con 1’Altare maggiore sopraelevato, vorrei tentare di realizzare anche questo. Tanto piu che per il prossimo inverno sarebbe bene fare il riscaldamento per la nostra Chiesa. Ora que sto progetto implica una serie di lavori sotto il pavimento del presbitero. Abbinando i due lavori si guadagnerebbe sotto tutti e due gli aspetti, cioe innalzamento dell’Altare ed impianto di riscaldamento.
Direte voi che e troppa čarne al fuoco. Si e no. Perche con un po’ di buona volonta si potra senz’altro riuscire. E necessaria la collaborazione di tutti. Ognuno secondo le pro prie forze. Se altre Parrocchie hanno fatto perche non pos-
siamo farlo anche noi? Non intendo pero ricorrere ad un sistema che forzi qualcuno. Ho fiducia nella vostra com-prensione e mi sembra meglio che ognuno si senta impe-gnato in eoscienza. Mi siete testimoni che sono stato sempre discreto nel chieaervj aiuti. Ora stendo la mano sul serio. Ognuno come puo. I nostri vecchi hanno fatto tanto. E giu-sto che facciamo anche noi qualche cosa. Come versare? E semplicissimo. O ritornando questa busta in Chiesa. Oppure mettendo le offerte nella borsa delle elemosine od in una delle cassette della Chiesa,- Tutto passa per le mani del Parroco e pertanto qualunque somma in qualunque modo data alla Parrocchia, giova sempre. So che le elemosine sono frut.to di sacrifici e pertanto cerco di amministrare il denaro con il maggior scrupolo possibile impiegandolo nelle cose piu necessarie.
Per le FESTE si fanno tanti regali.
•Spero proprio che quest’anno vi ricorderete in modo par-licolare della Vostra Chiesa. Sara per tutti una profonda gioia contribuire al decoro della Casa di Dio. Se tutte le vostre case diventano piu belle perche non dare per far piu bella l’abitazione del Signore, che e poi la casa di tutti?
Quanta riconoscenza io porti a coloro che mi aiutano a fare del bene non lo potete immaginare e percio ringra zio tutti (perche son certo che in un modo o nelPaltro nes-suno vorra non accogliere il presente appello).
Preghiamo in questi santi giorni a vicenda. Nuovamente infiniti auguri soprattutto a coloro che in qualsiasi modo siano tormentati da sofferenze.
Che il Signore ci aiuti a fare sempre del bene.
Vi saluto con grande affetto.
II Vostro Parroco SAC. ANGELO PERSIG
DA TENERE PRESENTE:
1. Le Feste saranno sante e liete se passate col Signore.
2. Tempo utile per aderire ali’iniziativa «Campana Regina Pacis » e il 6 gennaio 1962.
3. Restituite la busta con 1’offerta del «Fraterno aiuto alla Parrocchia» depositandola accanto al Bambino Gesu.
Neli’anno 1962:
Campana «Regina Pacis» O Innalzamento delfAltare maggiore O Riscaldamento
j