YU-ISSN-0350-4697
Slovenski MW
1898-1988
čebelar
Letnik LXXXX-Leto 1988
LETO 1873 - PRIČETEK PERIODIČNEGA ČEBELARSKEGA TISKA NA SLOVENSKEM
2
Slovenski čebelar
VSEBINA
Andrej Dvoršak: Kontrolirana kristalizacija
- možnost boljše prodaje medu .............. 38
Pavel Zaletel: Čebelarjeva opravila v februarju ..................................... 39
Martin Mencej: Krizna obdobja Slovenskega Čebelarja ............................... 43
Franc inž. Šivic: Grožnja našim čebelam 45
KONGRESI, STROKOVNA SREČANJA Prof. dr. Dragutin Popeskovič: Pregled referatov komisije za biologijo medonosne čebele z zadnjega svetovnega kongresa o čebelarstvu v Varšavi ...................... 48
IZKUŠNJE NAŠIH ČEBELARJEV Alojz Klenovšek: Iz prakse - moj način
zdravljenja varooze......................... 51
Anton Fabjan: Apiterapija v praksi ......... 52
Tomo Strgulc: Zmeda ........................ 58
Stane Sajevec: Čebele sredi zime  59
dr. Svetozar Polič: Moje izkušnje z uporabo
Folbexa-VA.................................. 60
Ivan Loparič: Siničke in čebele pozimi ..... 61
IZ TUJIH ČEBELARSKIH ČASOPISOV prof. dr. Jurij Senegačnik: Še o varoi in njenem zatiranju s perizinom .................. 61
Andrej Dvoršak: Nemci imajo najraje domači med.................................... 64
Martin Mencej: Avstrijski izvoz in uvoz
medu v letu 1 987 .......................... 65
Zimska mikroklima v panjih.................. 66
Andrej Dvoršak: Čebela v zakoniku Leke Dukadjinija ................................ 67
ČEBELARSKI KROŽKI Ernest Rečnik: Živahno delo članov čebelarskega krožka Dramlje .................... 68
IZ DOMAČE KUHINJE
Ivan Žunko: Medene pijače................... 68
BILTEN MEDEX
Boris Slavec: Oblike pridelovalnega sodelovanja s hp Medex ......................... 53
Andrej Schwarzmann: Zimska opravila
vsakega čebelarja .......................... 54
Boris Slavec: Novo zdravilo Ascomizol-D 55 Andrej Schwarzmann: Namen in uporaba žvepla v borbi proti voščenemu	molju ...... 56
SLOVENSKI ČEBELAR GLASILO ČEBELARSKIH ORGANIZACIJ SLOVENIJE
št. 2	2.	februar	letnik	90
CONTENTS
A. Dvoršak: A controled crystalization -
the better way	of selling honey .......... 38
P. Zaletel: Beekeepers occupation in February .................................... 39
M. Mencej: The Slovene beekeepers' crisis
period ................................... 43
ing. F. Šivic:	A	threat	to our honeybees ... 45
CONGRESSES, PROFESSIONAL MEETINGS
prof. dr. D. Popeskovič: The review of reports from the Commission for the honeybee's biology of the last International Beekeeping Congress in Warsaw ............... 48
OUR BEEKEEPERS' EXPERIENCES A. Klenovšek: From the practical work -
my way of extirpation of varroa .......... 51
A. Fabjan: Apitherapy in practice ........ 52
T. Strgulc: A mess........................ 58
S. Sajevec: Honeybees in the middle of a
winter.................................... 59
dr. S. Polič: My experiences with Folbex
VA........................................ 60
I. Loparič: Titmouses and honeybees in winter.................................... 61
FROM FOREIGN NEWSPAPERS prof. dr. J. Senegačnik: More about the
varroa and it's extirpating with perizin   61
A. Dvoršak: Germans prefer the homemade honey the most....................... 64
M. Mencej: Austrian export and import of honey in 1 987 ........................... 65
A. Dvoršak: Honeybee in Leke Dukadjinij’s code ..................................... 67
BEEKEEPING CIRCLES
E. Rečnik: Members' of a beekeeping circle
Dramlje vivacious work.................... 68
FROM KITCHEN
I. Žunko: Honeydrinks .................... 68
MEDEX BULLETIN
B. Slavec: Forms of a producing co-operation by hp Medex.......................... 53
A. Schwarzmann: Each beekeepers' winter occupations .......................... 54
B. Slavec: A new medicine Ascomizol - D 55 A. Schwarzmann: A purpose and use of sulpur against waxen moth ................ 56
If 3 5 c 3 6
VABILO NA PROSLAVO 90-LETNICE SLOVENSKE ČEBELARSKE ORGANIZACIJE
Vse čebelarje in prijatelje čebelarstva vabimo na svečano proslavo 90-letnice slovenske čebelarske organizacije, ki bo v soboto, 1 3. februarja 1 988 ob 9.30 v kinodvorani Union v Ljubljani, Nazorjeva 2.
PROGRAM PROSLAVE:
1. Slavnostni govor predsednika Zveze čebelarskih društev Slovenije Andreja Petelina.
2. Pozdrav predsednika častnega odbora proslave Jožeta Smoleta, predsednika RK SZDL Slovenije, in gostov.
3. Podelitev jubilejnih plaket in priznanj zaslužnim organizacijam in posameznikom.
4. Kulturni program:
- nastop akademskega pevskega zbora Tone Tomšič iz Ljubljane,
- nastop dramskega umetnika Poldeta Bibiča.
Na proslavo vabimo tudi vse praporščake, da z društvenimi prapori počastijo ta svečani jubilej.
Po končani proslavi bo čebelarsko družabno srečanje v stranskih prostorih kina Union.
ČASTNI ODBOR PROSLAVE: predsednik - Jože Smole člani-	inž.	Milan	Kneževič
Nuša Kerševan inž. Leon Frelih inž. Slavko Gliha dr. Milan Pogačnik Andrej Petelin dipl. oec. Aleš Mižigoj Lojze Kampuš Dušan Švara Franc Grajzar dr. Radovan Bratina Jože Hribar Ludvik Krese Jalen Ciril Minka Zupančič
Zaradi nenadne bolezni predavatelja in zaradi tehničnih razlogov strokovnega posvetovanja o čebelarstvu, ki je bilo najavljeno v prejšnji številki, ne bo. Vabimo vse čebelarje, da se proslave udeležijo v čim večjem številu.
Izvršni odbor ZČDS
KONTROLIRANA KRISTALIZACIJA - MOŽNOST BOLJŠE PRODAJE MEDU
ANDREJ DVORŠAK
Na mednarodnem posvetovanju čebelarjev v Gorici je imel najodmevnejši referat profesor Michel Gonnet z I. N. R. A. -Station de Zoologie et d'apidologie, Mont-favet, Francija, ki je predaval o kontrolirani kristalizaciji medu in njenih variantah ter o najboljših metodah za pripravo in trženje kakovostnih medenih proizvodov. Njegovo predavanje je bilo zelo razumljivo in natančno, tako da sem doma po njegovem receptu brez težav pripravil medeno kremo. Otroci so bili navdušeni, žena pa tudi, ker ni bilo več nevšečnih kapljic medu po mizi in po tleh. Na kratko povzemamo bistvo referata profesorja Gonneta.
Kristalizacija medu je naraven pojav, vendar je mnogo potrošnikov, ki ga prav zaradi tega odklanjajo, misleč, da je medu primešan sladkor. Drugi si ta pojav razlagajo tako, da menijo, da čebela »izdeluje« dvoje vrst medu: enega, ki je vedno tekoč, in drugega, ki je kristaliziran. Nekaterim zopet niso všeč groba zrnca, ki nastajajo pri naravni kristalizaciji... Vsi po vrsti pa so premalo poučeni in seznanjeni z medom in čebeljimi pridelki nasploh.
Sam pojav kristalizacije je zelo zapleten. Za nas bo dovolj, če vemo, da so v tekoči masi medu posamezna jedra fruktoze, ki se hitro množijo in povzročajo kristalizacijo. Med počasi postane moten in gost. Prav tako kristalizacijo pospešujejo tujki v medu, denimo cvetni prah. Hitrost kristalizacije pa je zelo odvisna tudi od sestave medu in vsebnosti sladkorjev. Poglavitna sladkorja sta fruktoza in glukoza. Slednji se pogosto znajde v prezasičenem stanju. Več ko je glukoze, bolj je med tekoč, ven--dar je fizikalno nestabilen. Med oljne repice ima okoli 40 odstotkov glukoze in hitro kristalizira, medtem ko je ima med akacije le 26 odstotkov in redko kristalizira.
Določene vrste medu kristalizirajo, ker vsebujejo višek polisaharidov. Kristalizacija pa je odvisna tudi od razmerja glukoze in vode v medu.
Med dejavniki, ki vplivajo na kristalizacijo medu, lahko kontroliramo le temperaturo. Optimalna temperatura za kristalizacijo medu je okoli 14 stopinj C. Kristalizacijo lahko tudi pospešimo, če med mešamo. Znano je, da hitreje kristalizira točeni med
kot pa med v satju ter da naravna kristalizacija ne poteka vedno pravilno, saj pri njej prihaja do različnih struktur kristalov.
Prav struktura kristalov pa vpliva na kakovost medu in ga včasih tudi spremeni na nezaželen način. Da do tega ne bi prišlo, lahko vsak čebelar z malo spretnosti sam kristalizira svoj med in pripravi tako imenovani kremni ali pastozni med.
Priprava kremnega medu
Kljub temu, da je postopek kontrolirane kristalizacije zelo preprost, ga obvlada le malo čebelarjev. Tekočemu medu preprosto primešamo seme - kristale medu, ki smo jih pripravili prej. Temu rečemo tudi osemenitev medu. V tekoč med vnesemo majhno količino prej kristaliziranega medu, 5 do 1 0 odstotkov glede na celotno količino tekočega medu. '
Ker moramo paziti na to, da ohranimo sortni med, primešamo vedno kristaliziran med iste vrste. Profesor Gonnet je pojasnil, da zelo hitro in preprosto dobimo kristaliziran med, če v tekoč med tiste vrste, ki ga želimo kontrolirano kristalizirati, vnesemo 10 odstotkov kristaliziranega medu oljne repice. Tako dobimo »prvi pripravek«, ki ga nato uporabimo kot seme za celotno količino medu. V tem primeru bo v končnem proizvodu le en odstotek medu oljne repice, kar je zanemarljivo.
Tekoči med, v katerega vnašamo seme, segrejemo na 27 stopinj C. Nato vnesemo seme in istočasno vso medeno maso mešamo s kuhalnico ali mešalnikom. Na ta
način razpršimo kristalne delce enakomerno po celi masi tekočega medu. Ko to dosežemo, pustimo maso počivati eno do tri ure, odvisno od količine, in jo nato ohladimo na 14 stopinj C. V času, ko medena masa počiva, se izločijo tudi zračni mehurčki, ki so nastali med mešanjem. Do popolne kristalizacije pride v štirih do petih dneh. V našem primeru maso prva dva dni še nekajkrat premešamo. Končni rezultat je kremni med s komaj zaznavnimi kristali, ki se lepo maže na kruh.
Pri postopku moramo paziti, da v tekočem medu ni več kot 1 8 odstotkov vlage, čemur ustreza večina naših medov. Med, ki ga dobimo s pomočjo kontrolirane kristalizacije, ima pri običajni temperaturi zelo trdno strukturo. Toda če ga segrejemo nad trideset stopinj, se ponovno zmehča in postane tekoč.
Postopek se izvaja tudi industrijsko, vendar je v Franciji le pet obratov, ki imajo ustrezne naprave. Te so namreč zelo drage in zato nezanimive za majhne čebelarske obrate. A tudi manjših obratov, ki se zanimajo za opisani postopek, je v Franciji komaj okoli 20. Več jih je v Združenih državah Amerike, kjer je kremni med postal že vsakdanjost. Kot meni Michel Gönnet, je prav v prodaji kremnega medu še velika priložnost in po njegovem prepričanju bo prodaja takšnega medu v prihodnjih letih precej porasla. Prednost te tehnologije je tudi v tem, da se pri njej med ne segreva oziroma pregreva, hkrati pa ohrani vse naravne sestavine, ki so zanj značilne.
ČEBELARJEVA OPRAVILA V FEBRUARJU
PAVEL ZALETEL
Mesec februar je v sredini koledarske zime in velikokrat je še zelo mrzel. So pa leta, ko se prava zima v tem mesecu šele začne. To so leta, ki čebelarjem povzročajo sive lase. V takih zimah čebele slabo prezimijo, ker se dolgo ne morejo spreleteti. Kadar pa imajo družine še slabo hrano, ki je je morda celo premalo, izbruhne v panju bolezen ali nam cela družina odmre. Skrbnemu čebelarju, kije jeseni odstranil iz sredine panja neprimeren med in družine do-krmil s cvetličnim medom ali sladkorno raztopino, se kaj takega navadno ne zgodi. So pa seveda redke izjeme, ko posamezne
družine slabo prezimijo tudi zaradi miši, ptic ali nepravilnega paženja.
Ker pa se dnevi v tem času že vidno podaljšajo in ima sonce vedno večjo moč, navadno v tem mesecu na prisojnih legah že zacvetijo zvončki, trobentice in teloh. Tudi jelša in leska zacvetita. To so prvi znanilci konca zime in začetka pomladi. Začetka novega življenja v prebujajoči se naravi. Tudi čebele so del žive narave, ki jo v zimskem času zbudi toplo sonce. Že konec januarja so začele mlade matice s prvim zaleganjem, posebno v toplih predelih Primorja. Druge začnejo zalegati februarja.
Kolikor pozneje pa začnejo matice zalegati v hladnih predelih, toliko lepši razvoj dosežejo družine spomladi. Za nego zalege potrebujejo čebele toploto okrog 35° C. To pa dosežejo s povečanim uživanjem hrane. Da bi čebele za to »kurjenje« potrošile čim manj hrane, jim lahko pomaga čebelar, in sicer tako, da tudi v tem mesecu skrbi začim večji mir v čebelnjaku in okoli njega. Čebele so sedaj še vedno v gruči. Vsak nemir pa povzroča povečanje ali razpust gruče in s tem uhajanje toplote, ki jo morajo čebele nadomestiti s povečano porabo hrane. Tehtnica nam pove, da je sedaj v panjih poraba hrane že tako iz dneva v dan večja. Z nepotrebno porabo hrane pa se čebele preveč obremenijo, kar je lahko za čebele usodno, posebno če pride, kot smo že omenili, do prvega izletnega dne šele konec februarja ali celo v začetku marca.
Do spreleta čebel in otrebitve pride, ko se v lepem vremenu toplota ozračja dvigne nad 1 0" C (v senci nad 8° C). Ko nam vremenoslovci napovejo tako otoplitev in lepo sončno vreme, se pripravimo na izletni dan čebel. Če se le da, moramo biti ta dan pri čebelnjaku. Starejši čebelarji, ki če-belarijo z večjim številom pranjev, bodo imeli tako cel dan dovolj dela. Mlajši čebe-larji-začetniki pa bodo imeli preveč dela tudi s svojimi maloštevilnimi panji. Kadar imamo čebele v neposredni bližini hiš, opozorimo na trebljenje čebel sosede, da ne bi prišlo do vroče krvi. V zavetni legi v bližini čebelnjaka namestimo tudi napajalnik. Čeprav je zelo majhna verjetnost, da ga bodo čebele že ta dan uporabljale, je dobro, če deluje od prvega izletnega dne naprej, seveda, kadar je dovolj toplo. Drugače ga izpraznimo. V primeru, da je okoli čebelnjaka še kaj snaga, ga odmečemo in prostor potresemo z materialom, na katerega se bodo čebele usedale pri trebitvi. Ne pozabimo na slovenski rek: »Spomladi vsaka čebele krajcar!« Če se namreč čebela pri trebitvi usede na mehek sneg, se začne zaradi lastne toplote pogrezati vanj. Zaradi mraza sedaj otrpne in umre. Za družino in seveda tudi za nas je izgubljena. Če je sneg poledenel-trd, jim ne škoduje toliko. Ko se čebela na njem odpočije, se ponovno dvigne in vrne v panj. Se preden začno čebele množično izletavati, panjem odstranimo vratiča, pažni material in
okenca ter iz panjev potegnemo vložke iz lepenke. Panj sedaj ponovno zapremo z okencem. Če nimamo nameščenih vložkov, s strguljo očistimo tla panjev mrtvic in drobirja. Kdor ima AŽ panje starejše izdelave, jim mora odstraniti celotno deščico z žrelom in vložek potegniti s prednje strani. Če pa je jeseni namazal zagozde z lojem, lahko to delo opravi celo na neizletni dan, saj s tem ne bo skoraj nič vznemirjal čebel. Vratiča in pažni material razmestimo na soncu, tako da se čim bolj posuši, a da ga čebele ne zamažejo z iztrebki. V primeru, da imamo žrela priprta, jih odpremo do konca, da ne ovirajo čebel pri izletavanju.
Vložke iz strešne lepenke, ki morajo biti oštevilčeni, da jih zaradi morebitne bolezni čebel vstavljamo vedno v iste panje, dobro pregledamo. Po drobirju ugotovimo, koliko hrane so porabile in kje je gnezdo: spredaj, zadaj, levo, desno ... Po mrtvicah ugotovimo, kako je družina prezimila. Če je veliko mrtvic pri žrelu, je verjetno, da družino pesti lakota. Mrtva trotovska zalega pa kaže na trotavost matice. Med mrtvicami lahko najdemo tudi mrtvo matico. Kristali medu nas opozarjajo, da družina trpi žejo. Kadar pa je drobir zamazan s trebežem čebel, vemo, da v panju gospodari griža ali celo nosema. Čebele so grižave največkrat zaradi neustrezne zimske hrane ali zaradi prepoznega krmljenja, tako da hrane niso mogle predelati. Taka hrana se zelo rada skisa. Panje, iz katerih smo potegnili vložke s tako vsebino, označimo. V zvezek pa si zabeležimo vse značilnosti posameznih družin. Šele sedaj vložke očistimo in jih postavimo na sonce, da se posušijo. Mrtvice moramo zakopati.
Nakladni panji so nameščeni na lege ali stojala, ki morajo biti daljša vsaj za en panj. Teh panjev pri čistilnem izletu ne odpiramo, ampak jim sprostimo le sponke, ki vežejo podnico s prvo naklado. Poleg panja namestimo čisto, suho podnico iz skladišča, na katero namestimo panj s streho vred, toda brez stare podnice. Iz te podnice pa razberemo vse tisto, kar smo pri AŽ panju razbrali z vložka. Ko podnico očistimo, jo posušimo in ožgemo s spajkalom. Šele täko lahko uporabimo pri naslednjem panju.
Ko sonce obsije žrela in se dovolj ogreje, začno izletavati prve čebele. Tem se pridružijo vedno nove in nove. Kaj hitro je ve-
Zima je najugodnejši čas za izdelavo in popravilo panjev. Na sliki je čebelar in mizar Videčnik iz Zreč s svojim izdelkom.
čina čebel v zraku. Spreletavajo se okoli čebelnjaka in se trebijo. Radosti in veselja preletavanja ni konca ne kraja. Tudi čebelar si oddahne. Le redko kdaj pa se vse družine spreletijo v enem dnevu. Največkrat zakasnijo dobre in močne družine. V panj, ki ne izletava, pihnemo. Če družina narahlo zašumi in se hitro umiri, je z njo vse v redu. Ker dobro prezimuje, se ji pač ne mudi s trebljenjem. Pustimo jo pri miru. Kadar pa ni odziva niti na trkanje, je v panju mrlič. Zaradi zanesljivosti pregledamo panj še od zadaj. Če ugotovimo smrt družine, panj na žrelu in zadaj dobro zapremo. Na vratca ali na streho naredimo znamenje. Pregledali ga bomo pozneje, ko bo bolj toplo in bomo imeli več časa. Dobro izletavanje čebel iz posameznih panjev je dobro znamenje. Družine so v redu. Včasih pa iz posameznih panjev skoraj ni čebel. Če trepečejo s krili in žalostno lazijo okoli žrela, je to znak, da stradajo. Do lakote je prišlo zaradi tihega ropa jeseni ali zaradi popolne kristalizacije medu. To so navadno slabiči. Taki družini moramo takoj pomagati. Najbolj enostavno in najbolje je, če taki družini odpremo panj in na vsako stran gnezda, kolikor ga sploh še je, namestimo po enega ali dva medena sata iz zaloge. Notranjima satoma naredimo v med nekaj zarez, da čebele lahko takoj sprejmejo hrano. Če pa nimamo rezervnega medenega satja, zapremo panju žrelo in ga prenesemo v topel prostor. Skozi mrežo na okencu obrizgamo čebele s sladkorno raztopino, v pitalnik pa nalijemo tekoč med, ki ga ne smemo raz-
redčiti z vodo. Ko čebele použijejo in shranijo med v satje, počasi ohladimo prostor, da se čebele stisnejo v gručo. Sedaj panj prenesemo na staro mesto v čebelnjak. To seveda delamo le pri družinah, ki so vsaj za silo živalne. Po vsej verjetnosti pa od take družine v tem letu ne bomo imeli veliko koristi. Če pa je čebel le še za prgišče, jih stresemo v drug panj. Včasih pa čebele tekajo po bradi sem in tja, se na njej otrebijo in vrnejo v panj. Marsikatera poskuša vzleteti, vendar pade v travo pred panj. Tu poskuša vzleteti in se vrniti v panj. Ker tega ne zmore, poskakuje. V tej družini je doma pršica. Takih pršičavih družin v zadnjem času skoraj ni več, posebno če proti varoo-zi plinimo s folbexom VA.
Najpogosteje pa se čebele trebijo na bradi in končnici panja zaradi griže in noseme. Take čebele lazijo z napetimi zadki. Trebež je zaradi prve in druge bolezni več ali manj enak - voden. Pri nosemi lahko v trebežu opazimo zrnca neprebavljenega cvetnega prahu. Lansko leto smo verjetno pri zadnjem obroku pozabili dodati zdravilo proti nosemi. Letos je v panju verjetno že premalo čebel pa preveč vlage. Griža bo z nekaj izleti in pojavom prve paše prenehala. Nosema pa ne bo prenehala, ampak se bo brez pomoči čebelarja še razbohotila. Toda sedaj še ni čas za zdravljenje noseme.
Kadar pa je v okolici žrela le nekaj trebe-žev, ki so gosti in temni, lahko posumimo na brezmatičnost. Ko se čebele v glavnem pomirijo in vrnejo v panj, čebele še vedno
nemirno begajo pred panji brezmatičnih družin. Do brezmatičnosti je lahko prišlo zaradi starosti matice. Morda pa smo jo jeseni pri pregledu strli s sati ali pa nam je celo padla na tla, pa tega nismo opazili. Tudi brezmatičnost si zabeležimo v zvezek.
Ko so čebele že v panjih in se v glavnem zopet stiskajo v gruče, panjem vrnemo vložke in jih zapažimo s posušenimi slam-nicami ali papirjem. Namestimo vrata in panje zapremo. Vrat seveda ne zapremo, če pažimo s penasto gumo. Pred čebelnjakom naberemo mrtvice za pregled in jih stresemo v primerno škatlo iz lepenke. Na škatlo napišemo naslov čebelarja, kraj stojišča, število panjev, iz katerih dajemo mrtvice, in število mrtvic. S toplo vodo, ki smo ji dodali nekaj razkužila, umijemo brade, panjske končnice, doletne deske in morda še druge dele čebelnjaka, ki so jih onesnažile čebele. Pred čebelnjakom pometemo vse mrtvice, jih zakopljemo ali sežgemo. Če so tla betonska ali drugače tlakovana, jih polijemo z vrelo vodo in zri-bamo. Zamazani panji pač niso v ponos nobenemu čebelarju. Pri slabičih pripremo žrela, da pri naslednjih toplih dneh ne pride do ropa. Do ropa pride namreč zelo hitro tudi spomladi. Odpravimo pa ga enako težko kot poleti ali jeseni. Pri močnih družinah ne zožujemo žrel, ker taki panji radi rosijo in se v njih nabira preveč vlage, ki hitro povzroči plesnivost stranskega satja.
Kakršnokoli nepravilnost ali posebnost pri posamezni družini vpišemo v zvezek. Tako imamo ob koncu izletnega dne za vsako družino, če imamo samo nekaj panjev, popoln pregled njenega stanja. Če pa čebelarimo z več deset ali nekaj sto panji, imamo nove zapiske le za družine, ki v nečem iztopajo. Iz vsega povedanega vidimo, da nam kontrola na bradah ob izletnem dnevu pove veliko več kot pa kakršnokoli brskanje po panjih. Kaj pa sploh lah-
ko dosežeruovs pregledovanjem panjev v tem času? Brez potrebe vznemirimo čebele, stremo matico ali vsaj prehladimo tisto nekaj zalege, ki je že v gnezdu. Zato je pregledovanje družin v tem času nezaželeno in še manj koristno. Hiter pregled družin, in to samo sumljivih, bomo opravili šele, ko se bo temperatura dvignila čez 1 5° C. Posnemajmo stare, izkušene čebelarje. Ti nikoli brez potrebe ne pregledujejo čebel -tudi med letom ne. Čebele v tem času najbolj potrebujejo mir, toploto in dobro hrano.
Četudi se zrak februarja dodobra otopli, še ne začnemo z dražilnim krmljenjem. To si lahko privoščijo le čebelarji v toplih primorskih krajih. Ti lahko že konec februarja pokladajo čebelam sladkorno testo ali pogačo. Povsod drugod v Sloveniji pa moramo z dražilnim krmljenjem počakati do druge polovice marca. Kadar s pomočjo dražilnega krmljenja prezgodaj zredimo preveč zalege, nastane škoda ob vdoru mrzlega zraka. Čebelja gruča se stisne in ne ogreva zunanjih zaleženih satov. Ta zalega se prehladi in odmre. S tem smo naložili čebelam ogromno novega nepotrebnega dela. Moč družine tako upade. Razvila se bo veliko pozneje, kot bi se drugače. Nizke temperature pa pri tako velikem obsegu ne zadržijo čebel v panju. Čebele iz-letavajo v mraz po vodo in obnožino. Izle-tavajo v smrt. Lepi, čisto spomladanski dnevi v februarju prav lahko prevarajo čebele in čebelarje. Februarja ali marca se vreme rado sprevrže in mraz se zavleče daleč v pomlad. To pa je dober pogoj za širjenje najrazličnejših bolezni - zadnje čase tudi varooze. Kadar pa je februarja le toliko toplo, da sonce izvablja le posamezne čebele, je najbolje, da panjem zasenčimo žrela. Tudi s tem rešimo marsikateri čebeli življenje. Z vsem tem povzročimo, da čebele še malo obmirujejo, preden jih bo zajel vsesplošni spomladanski razvoj.
NAROČITE NALEPKO ZA KOZARCE Z MEDOM
Čebelarji, ki sami polnite in prodajate svoj med, naročite nalepke za kozarce!
Na Zvezo čebelarskih društev Slovenije je prispelo dovolj naročil za nalepke za kozarce z medom, zato smo jih dali natisniti v zadostni količini.
Nalepke lahko naročite pisno ali telefonsko v pisarni ZČDS. Cena nalepke je 30 din. Za naročila nad 500 kosov priložimo tudi ustrezno količino lepila. K boljši prodaji izdelka pripomoreta tako odlična kakovost kot tudi lična oprema! Tisti, ki boste naročili manjše število nalepk, lahko kupite lepila v tubi v knjigarnah - Karbokol, UHU, Magnetic.
Strokovna služba ZČDS
OB 90-LETNICI ZČDS
KRIZNA OBDOBJA SLOVENSKEGA ČEBELARJA Ob 90-letnici njegovega izhajanja
MARTIN MENCEJ
»Saj to je neverjetno, da časopis izhaja nepretrgoma 90 let, in to v naši burni polpretekli dobi,« mi je začuden izjavljal književnik mlajše generacije. Da, Slovenski čebelar je med redkimi časopisi, če že ne edini, ki je dočakal tako častitljiv jubilej nepretrganega izhajanja, in to kljub vsem prepihom, večjim ali manjšim oviram in zapletom. Samo ljubitelji čebel, zagnani idealisti, so svoj časopis lahko reševali in rešili pred usodo, ki je tako pogosto doletela druge strokovne časopise.
Že sam začetek izhajanja pred devetdesetimi leti ni bil nič kaj obetaven. Je že res, da so samo na Kranjskem tedaj našteli 5000 čebelarjev, vendar so bili med njimi v veliki večini kmečki ljudje, ki niso kazali posebne vneme za glasilo, saj so ga imeli za nekakšno »vsiljevanje gosposke«, ne pa za pomoč. Gosposka jih je v preteklosti prevečkrat prevarala in razočarala. Mimo tega pa sta na prelomnici tega stoletja gospodarska kriza in siromaštvo silila kmečkega človeka v tujino, s trebuhom za kruhom (v Westfalijo, Francijo in Ameriko) Ker zaradi vsega tega ni bilo naročnikov, je moralo mesečno glasilo Slovenska čebela (1873) izhajati z veliko zamudo in v skrčenem obsegu. In končno je zaradi finančnih težav presahnilo. Nič več sreče ni bilo z glasilom Slovenski čebelar in sadje-rejec, ki je začelo izhajati kmalu za tem.
Spričo takšnih izkušenj je bilo potrebno dovolj poguma, idealizma in požrtvovalnosti, ko je peščica čebelarjev 24. januarja 1898 ustanavljala osrednje čebelarsko društvo za Krnajsko, Štajersko, Koroško in Primorsko in hkrati začela izdajati svoj časopis Slovenski čebelar. Uredništvo mesečnika je prevzel učitelj iz Šmartnega pod Šmarno goro Frančišek Rojina, evropsko razgledan in strokovno preizkušen čebelar. Tedaj je v večini evropskih dežel že prevladoval panj s premičnim satjem. In v prvi številki je Rojina že nakazal osnovno usmeritev pisanja v glasilu: »Naši navadni panji (mišljeni so kranjiči, opomba pisca) so prava igračka napram tistim, katere
sem videl na svetovni čebelarski razstavi v Bruslju ... Čeprav ne bomo kar namah zavrgli naših panjev, bomo le polagoma poskušali s panji z velikimi okvirčki...« Prehod na čebelarjenje s premičnim satjem je narekoval nadaljnji razvoj našega čebelarstva.
Ko je društvo v svojem začetku kar spodbudno zaživelo, saj se je v nekaj mesecih včlanilo kar 400 čebelarjev, Kmetijska družba pa je društvu poklonila denarno pomoč, je že prišlo do prvega presenečenja in resne težave. Izvoljeni društvni tajnik, mladi bogoslovec Germovnik, ki je bil tudi blagajnik, je »revež zašel iz pota poštenosti in porabil vse društveno premoženje za svoje namene ...«, poroča tedanji Slovenski čebelar. In tako je ostala blagajna brez denarja in vprašljivo je bilo tiskanje časopisa. Vesti, zavesti in iznajdljivosti tedanjih organizatorjev so se čebelarji lahko zahvalili, da se je začeto delo nadaljevalo.
V	prvem desetletju izhajanja je bil temeljni cilj uredniškega odbora in sodelavcev preusmeritev od čebelarjenja v kranji-čih k čebelarjenju v panjih s premičnim satjem, kar je povzročilo resno razpravljanje. Uvajanje teh panjev (dunajčan, drolijevec, gerstungovec, AZ panj in še kateri) je povzročilo pravo zmedo. Zato je preusmeritev napredovala prepočasi, saj je bilo po statističnih podatkih leta 1 932 od 7 5.858 panjev še vedno 30.000 panjev z nepremičnim satjem. Drugače povedano: slovenski čebelarji so z velikim nezaupanjem gledali na propagando za en ali drug tip panja; težko so se odločali, posebno še zato, ker je bila polemika med zagovorniki tega ali onega tipa panja občasno zelo žolčna. Uredniški odbor se je v tem razpravljanju znašel med kladivom in nakovalom. Na prvi pogled je bilo videti, kot da je v uredniškem obdobju nastala kriza, dejansko je pa bila razprava prej pobuda za delo kot kriza, pobuda za enotni AŽ panj. Takole beremo ob dokončni uveljavitvi tega panja: »Pozdravljen, tisočkrat pozdravljen moj prijatelj Slovenski čebelar.
Pred tridesetimi leti si me prvikrat obiskal. Prav v tistem času je bilo moje skromno čebelarstvo na nekem razpotju. Če bi ne bilo tebe, dragi prijatelj, če bi mi ne dal primernih strokovnih nasvetov, bi zagotovo zašla na kriva pota. Vsak mesec si prihajal v drugi obleki in z novo dragoceno vsebino ____« (Savinjska).
Prišlo je leto 1 941. Okupacija tudi Slovenskemu čebelarju ni prizanesla. Izhajanje se je moralo omejiti na miniaturno Ljubljansko pokrajino. Časopis je do leta 1 943 izhajal le vsak drugi mesec v skrajšanem obsegu, nato pa ga je nacistična oblast prepovedala. Pogumni uredniški odbor pa ni prenehal z delom, namesto časopisa je izdal Čebelarski zbornik, katerega urednik je bil Bukovec.
Novonastale družbenopolitične in gospodarske razmere so neposredno po vojni narekovale spremembe tudi na čebelarskem področju. Sredi avgusta 1 945 je bil občni zbor Čebelarske zadruge za Slovenijo. V njem so prevzeli vodilno mesto že predvojni znani čebelarski teoretiki in praktiki (predsednik Stane Mihelič, podpredsednik Franc Žnideršič in tajnik Vladimir Raič). Urednik je postal Stane Mihelič, ki pa je časopis urejal le leto dni. Naslednji, 58-letnik, je že urejal Vladimir Rojec, in sicer vse do leta 1 964, to je v najbolj burnem obdobju organizacije in časopisa.
Nastopilo je najbolj kritično obdobje v zgodovini Slovenskega čebelarja.
Neposredno po vojni je časopis znova zaživel. Naklada se je do leta 1 948 dvignila na 7000 izvodov, in kakor poročajo, bi jih prodali tudi 8000, če ne bi bilo pomanjkanja papirja. Prav to pa je bil tudi vzrok resne zaskrbljenosti za njegovo izhajanje. »Slovenski čebelarje nekaj let visel na nitki. Malo je manjkalo, da ni izdihnil. Ob začetku leta mu je bilo odobreno samo 1000kg papirja, a kmalu mu je bilo od tega črtano 25 % ...«, tarna tedanji urednik. List je izhajal kot dvojna številka, pa še to v skrčenem obsegu. Vendar vse to še ni bilo tako zaskrbljujoče, vsaj ne glede možnosti nadaljnjega izhajanja. Večji problem je predstavljalo vprašanje piscev: »Le redki so poslali članke v objavo, a še ti na večkratne prošnje in jadikovanje uredništva ....«, toži urednik v letniku 1 952. Po nekajletni tovrstni krizi se je uredniškemu odboru posrečilo zbrati skupino stalnih av-
torjev (Bukovec, Debevec, Farazin, Pirnat, inž. Rihar, Belec in še nekateri). Listje začel redno izhajati na 32 straneh. Kmalu pa so se začeli zbirati najtemnejši oblaki v zgodovini Slovenskega čebelarja, kajti ZCDS je bila pred likvidacijo. »Zveza je bila pred finančnim polomom. Razpasla se je nemorala med čebelarji, monopolni položaj v čebelarski vedi, nestrpnost, egoistične bolestne ambicije, monopolistične malomeščanske težnje, kar je otopelo čebelarsko enotnost...« (Ivo Majcen, predsednik na 4. občnem zboru ZČDS). Pojavili so se posamezniki s svojimi bolnimi ambicijami, ki so diskvalificirali celo urednika Slovenskega čebelarja. Razumljivo je, da je zato med čebelarji nastala prava zmeda.
Pri Glavni zadružni zvezi (GZZ) so ustanovili čebelarski odsek, katerega naloga je bilo prevzeti ČGO, ker je nameraval organizirati večji čebelaski obrat. Ni pa imel svojega časopisa. »Še časopis jim bomo vzeli, pa bodo pri kraju,« je bilo slišati v novi organizaciji. Glasilo naj bi prevzela Kmečka knjiga. K sreči jim ta manever ni uspel. Dolg v tiskarni pa je nenehno naraščal in tiskarna ni hotela več tiskati lista. »Kakor da bi bilo vse zakleto proti nam,« je poročal tajnik Franc Cvetko na občnem zboru. Dogovor, sklenjen med zastopniki ožjega odbora ZČDS in ožjega odbora odseka za čebelarstvo pri GZZ, je rešil časopis pred najhujšim.
Deveti letni občni zbor leta 1960, pomeni začetek mirnejšega obdobja. Časopis izhaja redno mesečno, vendar pa zaradi finančnih razmer izmenično na 1 6 oziroma 32 straneh, ovitek postane sodobnejši, glede prispevkov pa uredniški odbor ni bil več v zadregi. Razplamtel pa se je boj okoli panjev; ta seje namreč razširil še v Kmečki glas in nekatere druge časopise. V tem času se je pojavila skupina zagovornikov nakladnega panja, ki naj bi zamenjal AŽ panj. »Poglejmo globlje! Kdor noče biti soodgovoren, da predolgo ne pride to (mišljen je nakladni panj, opomba avtorja), kar bo nekoč prišlo gotovo, kakor sledi dnevu noč in noči dan, naj stopi v naš krog,« je zagrizeno bentil in prerokoval Ivan Rak. Razprave so bile pisne in ustne, toni pa vedno bolj zaostreni, kar je trajalo kar polnih 1 5 let. Čeprav je bil urednik v primežu obeh struj, ki nista in nista odnehali, je na skupini vplival pomirjevalno. Ča-
sopis je hotel ostati nepristranski, zato se uredniški odbor ni opredelil ne za eno in ne za drugo stran.
Olje na ogenj je dolila še ustanovna skupščina proizvodnega kombinata Agro-mel, kije bila februarja 1 963 v gradu Podsmreka. Generalni direktor Agromela je tedaj razodel njihov megalomanski načrt in njihovo prepričanje, da bodo v kratkem propadla individualna čebelarstva. S tem pa naj bi tudi Slovenski čebelar, če bi še izhajal, dobil drugačno nalogo in preusmeritev svoje vsebine. Četudi bi bil načrt eko-
nomsko utemeljen, je bil za slovensko čebelarstvo v danem položaju neuresničljiv. Agromel je klavrno končal z ogromno izgubo. V glavnem je bil tedaj končan tudi boj za preusmeritev na nakladne panje.
Uredniški odbor je vsebino časopisa usmeril predvsefn v strokovno izobraževanje slovenskih čebelarjev, ki naj bi sledilo razvoju in napredku doma in v tujini. Poznejša občasna nesoglasja niso bila načelnega značaja, ampak bolj ali manj osebne narave, kar pa ni vplivalo na obliko in vsebino Slovenskega čebelarja.
GROŽNJA NAŠIM ČEBELAM
FRANC ŠIVIC
Pod tem naslovom smo pred nekaj leti objavili v revji Moj mali svet intervju z znanim poznavalcem hude gnilobe čebelje zalege, goriškim čebelarjem Lojzetom Liče-nom. Med tem se je ta nevarna bolezen na Goriškem močno razširila, zato smo se odločili, da tov. Ličena ponovno povabimo na razgovor.
Kdaj seje huda gniloba čebelje zalege na Goriškem prvič pojavila in kako se je širila do današnjih dni?
Po pripovedovanju mojega očeta, ki je 60 let, vse do leta 1 937, čebelaril v Goja-čah, čebele niso nikoli obolevale. Za zimsko prehrano čebel so uporabljali med, v času italijanske oblasti pa tudi sladkor, ki je bil denaturiran s česnom. Po tem sklepam, da sestavine te začimbe delujejo kot naravno zdravilo proti nekaterim črevesnim boleznim čebel. Šele s pojavom čistega sladkorja smo dobili k nam tudi nosemo. Za hudo gnilobo sem slišal, da so med obema vojnama odkrili le tri primere, in sicer v Furlaniji, na Krasu in na Ajševici pri Gorici. Po zadnji vojni je nekaj časa ni bilo, z dovozom čebel podjetja Agromel pa so prinesli tudi hudo gnilobo. Poslej se pri nas bolj ali manj pojavlja, zadnje čase pa se že kar nevarno širi in bojim se, da jo bomo le s težavo ukrotili.
Pri katerih čebelarjih se pojavlja: ali pri tistih. ki svoje čebele zanemarjajo, ali tudi pri dobrih, strokovno podkovanih praktikih?
Doslej smo jo običajno odkrili pri manj osveščenih čebelarjih, vendar sem prepri-
čan, da se ne ogiblje tudi večjih, znanih če-belarstev. Razlika je v tem, da so dobri čebelarji bolj pazljivi in jo znajo pravočasno odkriti ter uničiti. Poznam odličnega čebelarja, ki je zažgal vse svoje čebelje družine, ko je v nekaj panjih odkril hudo gnilobo. Pogosto poudarjam, da ni sramotno, če naše čebele zbolijo za nalezljivo boleznijo, saj ni vedno kriv čebelar, sramotno pa je bolezen prikrivati ali pa jo zanemarjati. Tako ogrožamo zdravje drugih čebel v okolici.
Zakaj se po vašem mnenju huda gniloba tako širi?
Vzrokov je verjetno več. Še nikoli ni bilo toliko zanimanja za čebelarski poklic kakor v zadnjih letih. Začetnik si prizadeva, da bi dobil čebele čim ceneje in pogosto ne preverja, če ima prodajalec zdravstveno potrdilo za svoje živali. Ker se vsak začetnik ne more oskrbeti z dragimi novimi panji, kupuje stare, često iz zapuščenih čebelnjakov, kjer je morda življenje zamrlo ravno zaradi hude gnilobe. Znano je, da je povzročitelj te bolezni v obliki trosa izredno trdoživ in je nevaren tudi po dolgih letih mirovanja.
Nekoč se je zgodilo, da je manjši čebelar prijavil veterinarski službi, da sumi, da je čebele prizadela huda gniloba. V diagnostičnem laboratoriju so ugotovili, da je njegov sum utemeljen in so uničili vse čebelje družine. Po štirih letih je ta čebelar kupil nove panje in jih naselil s čebelami iz zanesljivo zdravega vira. Naslednje leto pa se je v njegovem čebelnjaku spet pojavila
kuga. Prepričan sem, da je ostalo v hiši, na raznih predmetih, na obleki in v okolici čebelnjaka še veliko živih trosov, ki so okužili čebele. Za takšne čebelarje pravimo, da nosijo hudo gnilobo v žepu.
Bolezni širijo tudi čebele same, ko se med seboj ropajo. Zgodilo se je že, da je čebelar obolele družine zažveplal, iz okuženih panjev pa ni odstranil medenega satja niti jih ni zaprl. Okoliške čebele so v nekaj dneh odnesle ves med in lahko si mislite, kakšne so bile posledice.
Ko v laboratoriju ugotovijo, da so čebele obolele za hudo gnilobo, izdajo odločbo o zdravljenju, to pa traja včasih tudi več dni. Menim, da bi morali rok od odkritja bolezni do zdravljenja skrajšati na minimum.
Morda so prenašalci kuge tudi samotarske čebele, ose, sršeni in celo čmrlji. O tem v literaturi ne piše veliko, vem pa za primer, ko je nekdo našel gnezdo črmljev in je iz njega močno smrdelo. Vonj je bil podoben tistemu iz dalj časa okuženega panja.
Danes so čebele bolj dovzetne za bolezni, ker jih izčrpava parazit varoa. Mislim tudi, da so čebele manj odporne zaradi onesnaževanja narave, saj čiste vode skoraj ne najdejo nikjer več. V panjih je tudi vedno manj zdravih trotov, zato grozi degeneracija naših čebel.
Torej je med vzroki, da se huda gniloba tako širi, na prvem mestu človeški dejavnik?
Nedvomno. Ljudje so še vse premalo poučeni, kako trdoživ je Bacillus larvae, povzročitelj čebelje kuge, zlasti v svoji la-
Paša in zdrava čebela sta osnova za čebelarjevo uspešno delo. tentni obliki kot tros. Spet bom navedel primer. Odličen čebelar je obiskal znanca, ki je pri svojih čebelah odkril, da z zalego nekaj ni v redu. Z žepnim nožem je izrezal del sumljivega satja in ga poslal v analizo v veterinarski zavod. Mikroskopski pregled je pokazal, da je čebele prizadela huda gniloba. Ko mi je čebelar to pripovedoval, sem ga vprašal: »In nož? Kaj si storil z nožem?« »Nič,« je začudeno odgovoril in skomignil z ramo. »Obrisal sem ga v travi in vtaknil v žep.« Ostro sem ga pogledal in rekel: »Drugo leto se pripravi na kugo v lastnem čebelnjaku.« To se je tudi zgodilo. Že spomladi je v nekaterih panjih odkril bolezen. Zato je zažgal prav vse svoje čebelje družine, tudi tiste, ki so bile videti še zdrave.
Pa še en primer neznanja. Lani smo na območju našega društva organizirali obsežno akcijo, v kateri smo pregledniki ob pomoči veterinarske službe natančno pre-kontrolirali vse čebelnjake. Pri tem smo ugotovili zaskrbljujoče število novih žarišč hude gnilobe. Prišli smo do čebelarja, ki je trdil, da je čebele pred kratkim sam pregledal in da ni odkril nikakršnih znakov bolezni. Kljub njegovemu vnetemu zatrjevanju smo se lotili pregleda. Že prvi panj, ki smo ga odprli, je bil močno bolan, pa tudi prav vse naslednje^čebelje družine so bile okužene.
Kot preglednik ste bili pogosto v stiku z obolelimi čebelami. Kako ste ravnali, da bolezni niste prenesli v svoj čebelnjak?
V	mlajših letih sem nekaj časa delal v
bolnišnici in skrbel za sterilnost orodja in ostalega, kar je potrebno pri operacijah. Tam sem se naučil marsičesa, kar mi je kasneje prišlo prav.
Pri našem delu potrebujemo: gumijaste rokavice, gumijaste škornje, delovno obleko, klobuk z mrežo, kovinsko iglo, špiritni gorilnik in dve posodi: v eni naj bo čista voda, v drugi pa razkužilo. Običajno je to raztopina kaustične sode ali lužnega kamna (2 %). V vsakem čebelnjaku, ki ga obiščem, se obnašam, kot da je že okužen in se ne dotikam ničesar. Lastnik čebelnjaka jemlje iz panjev sate s pokrito zalego, jih podrži v roki, jaz pa si ogledujem barvo in obliko pokrovčkov nad zalego. Temnejši pokrovčki, zlasti če so vgreznjeni, so sumljivi. Zato jih s kovinsko iglo odstranim in si ogledam zalego. Od lanskega leta sem bogatejši za novo izkušnjo. Ni dovolj, če samo odstranimo sumljivi pokrovček, ampak moramo bubo, četudi je njena glava oz. oprsje videti zdravo, popolnoma izvleči iz celice. Odkril sem namreč, da začne obolela ličinka gniti pri zadku in da je to najzgodnejši znak hude gnilobe.
Po končanem pregledu čebelar panj zapre in s kredo napiše na vratca, da je družina zdrava ali sumljiva. Za vsak panj posebej iglo razkužim nad plamenom špiritne-ga gorilnika. Vedno pregledam vse zaleže-no satje iz vseh panjev, kar vsekakor ni lahko dela Toda če hočemo bolezen zatreti, moramo biti temeljiti. Po končanem pregledu razkužim rokavice, škornje in dele obleke, ki so morebiti prišli v stik s kakšnim predmetom v čebelnjaku.
Kakšne so možnosti okužbe čebel s povzročiteljem hude gnilobe v zbirnih skladiščih medu in satja?
Za čebele je zelo nevarna prazna embalaža, v kateri je bil med in ki jo uporabniki odvržejo na smetišča. Čebele takšne ostanke poližejo in lahko se hitro okužijo. Tudi tam, kjer v kuho sprejemajo staro satje in hkrati čebelarjem izdajajo satnice, je potrebna skrajna previdnost.
Kako pa ste ravnali s čebelami, kadar je laboratorijska preiskava pokazala, da so okužene z gnilobo?
Čebele smo zažvepljali in jih mrtve sku-
paj z zaleženim satjem zložili v kartonske škatle. Pri tem sem pazil, da v škatlah ni bilo nobenih lukenj. Z lepilnim trakom sem jih zalepil in poslal v peč bližnje tovarne pohištva. Med iz okuženih panjev je za človeško prehrano uporaben le po posebni obdelavi in pod posebno oznako, zato ga lahko iztočimo iz satja. Točilo operemo z vodo, kateri smo dodali razkužilo, da uničimo klice, še preden bi te z osladkano vodo prodrle v kanalizacijo ali v zemljo in od tam ogrožale čebele.
Panjev, če so dobri, ne zažgemo, ampak jih s plinsko ali bencinsko spajalko ožgemo toliko, da les zaradi vročine porjavi. Ožgemo tudi vse sestavne dele panja ali jih razkužimo v raztopini kaustične sode.
Po vsem, kar ste povedali, naloga čebelarskega preglednika ni ravno lahka.
Če hočemo delati temeljito, je to zahtevno delo. Pregledniki smo nekakšna podaljšana roka veterinarske službe. Pri pregledu panjev ugotavljamo zdravstveno stanje čebel, če obstaja sum na kužno bolezen, obvestimo veterinarsko službo. Laboratorijska preiskava lahko naš sum potrdi ali ovrže. Na Goriškem sva lani pregledovala večinoma po dva preglednika skupaj, s čimer smo si delo nekoliko olajšali. Honorar, ki ga prejmemo, ne odtehta našega dela, toda zavest, da delujemo v korist slovenskega čebelarstva, nam vliva pogum. Zato težko razumemo nekatere čebelarje, ki se jim zdi škoda časa, ki ga morajo prebiti z nami, ko pregledujemo in ugotavljamo zdravstveno stanje njihovih čebel. Vsi člani naše bratovščine pač niso ravno idealisti.
Povedali ste nam nekaj zanimivih izkušenj iz vaše bogate prakse čebelarskega preglednika, ki bodo marsikateremu bralcu v drugačni luči pokazale problematiko hude gnilobe čebelje zalege - te najbolj nevarne čebelje bolezni, kot si jo je morda predstavljal doslej.
FRANC ŠIVIC
Kongresi - strokovna srečanja
PREGLED REFERATOV KOMISIJE ZA BIOLOGIJO MEDONOSNE ČEBELE Z ZADNJEGA SVETOVNEGA KONGRESA O ČEBELARSTVU (APIMONDIA) OD 19. DO 25. 8. 1987 V VARŠAVI
prof. dr. DRAGUTIN POPESKOVIČ
Na kongresu Apimondie v Varšavi je bilo največ časa in pozornosti posvečeno delu komisije za biologijo medonosne čebele. Iz petih referatov, ki obravnavajo selekcijo medonosne čebele, je razvidno, da nekatere države že leta sistematično raziskujejo, kako bi prišli do kvalitetnejših genetičnih linij čebel, kvalitetnejših predvsem glede produktivnosti. V ospredju je vsekakor ZSSR (prednjači inštitut Ribnoje, napredovali pa so tudi nekateri drugi centri), kjer v ta namen dobivajo tudi precejšnjo gmotno podporo. Dr. Krivcov z omenjenega inštituta je v svojem referatu »Selekcija čebel s pomočjo uporabe matema-tično-statistične analize njihovih lastnosti« navedel ugotovitev, da so smotrne samo t.i. »kratke« linije do tretje ali največ četrte generacije čebel, z »daljšo« selekcijo pa se učinek, merjen s količino donosa medu, poslabša! Tudi referata o selekciji čebel iz Bolgarije (Veličkov) in s Kube (Dias Milan) sta pokazala, da v teh deželah prav tako organizirano raziskujejo, kako bi pridobili čebele z boljšo dedno zasnovo in višjo produktivnostjo. V zvezi s tem je pomembna sklepna ugotovitev Veličkova, da je temeljni pogoj selekcije s pomočjo križanja čebel pravzaprav ohranitev genetske čistosti domačih (prvobitnih) čebel, kar že dlje časa ugotavljajo tudi drugi raziskovalci (F. Ruttner, Bilaš, Gubin in drugi). S tega področja je bil pomemben tudi referat slovenskega raziskovalca Janeza Poklukarja, v katerem kritično ugotavlja, da čebelarji in rejci matic nehote spodbujajo tudi negativno selekcijo matic, in sicer tako, da v nadaljnjo rejo uvrščajo tudi čebele z neustreznimi lastnostmi, ker reje matic ne izvajajo po enotnem in vnaprej postavljenem programu.
Iz skupine referatov o genetiki sta posebno izstopala dva (Li Šengdong, Huang Rongšeng), ki sta poročala o povečanju
produktivnosti čebel, nastalih iz štirih dvojnih križancev, ki so jih pridobili s pomočjo »rotacijskega križanja« čebel italijanske, kranjske in kavkaške pasme. Predvsem po zaslugi heterozigotnega učinka so v izjemnih primerih čebele proizvedle tudi do 80 odstotkov več medu, kar sta avtorja pojasnila tudi z zamenjavo trotov pri rotacijskem križanju. Genetiki čebel sta bila posvečena tudi referat Lu Zongtanga »Raziskovanje tehnike umetnega osemenjevanja s ciljem, da se pridobi čebele čiste pasme« in poročilo Šao Rujna o reji čebel med sorodstvom in njihovi genetični korelaciji. Iz zadnjega referata je tudi razvidno, da kitajski znanstveniki izvajajo razmeroma resne genetične poskuse s čebelami, pri čemer uporabljajo najsodobnejšo opremo, opravljajo pa jih v laboratorijih! Hitrost poskusa s homozigotnimi potomci so na primer dosegli s pomočjo računalnika, s čimer so si, kot je med drugim poudaril avtor, postavili znanstvene temelje za določanje čistih genov iz čistih genetičnih linij čebel.
Naslednji sestavek o genetiki čebel z naslovom »Kombinacijska sposobnost srednjeruskih čebel pri križanju z drugimi pasmami« je napisal zakonski par Boroda-čev iz vsezveznega inštituta za čebelarstvo (Ribnoje, ZSSR), v katerem sta ugotovila, da so izmed vseh možnih najproduktivnejši križanci, ki sta jih dobila s pomočjo križanja med maticami kavkaške pasme in troti srednjeruske čebele. Poljakinja Lucija Skonječina je predstavila lastnosti »nove« linije čebel, ki sta jo z dr. Za-viljskim pričela razvijati že pred desetimi leti. Med referate o genetiki lahko štejemo tudi sestavek Američana dr. Tayberja »Preučevanje genetske odpornosti medonosne čebele proti poapneli zalegi«, v katerem opisuje, kako je s posebnim načinom krmljenja čebel z okuženo hrano ugo-
tavljal manjšo oz. večjo odpornost posameznih družin proti povzročitelju te čebelje bolezni.
V	odličnem referatu prof. Woykeja iz Varšave je opisana možnost določanja števila jajčnih cevk pri maticah glede na zunanja znamenja na njihovem telesu. Odkril je namreč povezavo med številom dlačic na malem predelu srednjega krilca (velikosti komaj 0,4 mm2) in številom cevk v jajčniku matice, kar lahko zadovoljivo nadomesti obdukcijo matic, s čimer so doslej ugotavljali ta pomembni podatek; to pa ima precejšen praktičen pomen. Že omenjeni poljski raziskovalec dr. Zaviljski je poročal tudi o različnih vrstah povezav znotraj čebelje družine ter o razvojnih možnostih socialnega življenja medonosne čebele A. mellifica. Postavil je hipotezo, da teza Hamiltona, po kateri haplo-diploidni faktor vpliva na določene etološke oblike obnašanja in družbeno strukturo himenopterjev s socialnim načinom življenja, v določenem smislu velja tudi za čebeljo družino.
Štirje gruzijski avtorji (Mumladze, Raz-madze, Gardava in Labadze) so v svojem sestavku o gruzijski, oz. sivi kavkaški pasmi čebel poudarili odlične lastnosti le-te (dolga sesalka, izredna delavnost, visoka produktivnost, mirnost in zmerno rojenje) ter ugotovili, da je ta pasma čebel za genetski fond svetovnega pomena, ki bi ga bilo potrebno več uporabljati za selekcijske poskus©.' Iz dveh referatov kitajskih avtorjev pa je bilo razvidno, koliko pozornosti posvečajo na Kitajskem temeljnim teoretskim raziskovanjem. Od takšnih raziskovanj sicer ni takojšnjih praktičnih koristi, zato pa se Kitajska z njimi vključuje v tisto znanstveno dejavnost in civilizacijske procese, ki državi zagotavljajo napredek in postopno vključevanje v mednarodno delitev dela in znanja. Kuang Bangju, Peng Hemu in He Šaoju so preučevali pet vrst divjih čebel, ki živijo na Kitajskem, in ugotovili pomembne podrobnosti o njihovi razprostranjenosti, ekologiji in biokemiji. V drugem, povsem biokemičnem raziskovanju pa so štirje kitajski znanstveniki S. Li, Meng, Čang in H. Li sočasno izvedli raziskovanja izozima esteraze (različica fermenta) pri šestih različnih vrstah čebel in dokazali določene sorodne (filogenetske) povezave med posameznimi vrstami, kar ima izjemen teoretični pomen. V to skupi-
no pomembnejših raziskovanj na Kitajskem spada tudi delo Žuang Deana z naslovom: »Pester razvoj sistema regulacije in kontrole v vrsti Apis«, v katerem avtor ugotavlja, da ostajajo določene lastnosti vrst nespremenjene, druge pa se lahko razvijajo, kar je možno pojasniti s klasičnim genetičnim pristopom. Dr. V. Gubina in sodelavci z moskovske kmetijske fakultete so v svojem sestavku predstavili pomembno ugotovitev, da so t.i. »karpatske čebele« dejansko le ena od populacij Apis mellifica carnica (kranjska čebela), ki se je uspešno prilagodila življenju v hladnejših predelih.
Deset referatov govori o razmnoževanju čebel in proizvodnji matic. Dr. Königer iz Oberursla (ZRN) je znak, da je matica oplojena, opisal kot tisto znamenje, ki poveča njihovo seksualno privlačnost. Pri preiskovanju tega fenomena je uporabljal drage in zapletene tehnične pripomočke. Češkoslovaška avtorja Kopernicky in Ke-penja pa sta v svojem referatu poskušala dokazati, da je kvaliteta trotove sperme odvisna od njegove krme, kar se izkaže na višji stopnji aktivnosti spermatozoidov in ustreznih spermatičnih fermentov (t.i. endogenih reduktaz) ter z večjo seksualno razdražljivostjo bolje krmljenih trotov.
Posebno zanimiv je bil sestavek S. N. Nižina (ZSSR) o selektivnosti pri parjenju in oplojevanju medonosne čebele. Z večstopenjskimi poskusi je ugotovil, da se matice srednjeruskih čebel parijo le s troti svoje pasme, siva kavkaška matica pa pretežno s srednjeruskimi troti, redkeje z italijanskimi, le v 1 4 odstotkih pa s troti svoje pasme! Razloge za večjo kvaliteto kavkaških čebel je morda potrebno iskati ravno v tej okoliščini, saj le-ta razširja kavkaškim čebelam obseg genetičnih možnosti in povečuje jakost selekcijskih vplivov.
V	študiji »Vpliv vitamina B, na rejo matic« sta Poljakinji Aleksandra Hertwing in Ana Krul uspeli dokazati, da dodajanje vitamina B, v krmo, ki je namenjena družinam za rejo matic, omogoča pridobivanje kvalitetnejših matic. Pri tem sta ocenjevali kvaliteto matic na osnovi telesne teže in števila jajčnih cevk (potrebno bo seveda počakati na zbornik del s kongresa ter to študijo prebrati v celoti, preden se bo kak čebelar sam lotil preskušanja z dodajanjem vitamina, saj je znano, da lahko pre-
visoke doze določenih vitaminov povzročijo nezaželene posledice). 0 proizvodnji matic smo slišali še dva referata iz Poljske. Dr. Jaszinsky je poročal o negativnih učinkih izolacije v oslabljenih čebeljih družinah, katerih matice so bile izpostavljene. Okoli 60 odstotkov teh matic je imelo poškodbe predvsem na nogah, manj poškodb pa je bilo na krilih in sesalki. Pri nadaljnjem opazovanju pa je odkril, da so poškodbe nastale zaradi napadov čebel iz družine, ki so, kot kaže, matico »kaznovale« zaradi oslabelosti družine!
Zelo pomembne ugotovitve je navedla Sofija Konopacka iz Poljske, in sicer v svojem sestavku o biološki kvaliteti umetno oplojenih matic. Pri svojem 14-letnem raziskovalnem delu se je dokopala do spoznanja, da je življenjska doba umetno oplojenih matic krajša kot življenjska doba matic, ki so bile oplojene na naraven način. Vedno več je tudi podatkov, da je tako tudi pri določenih vrstah drugih domačih živali.
Problematiko, ki nastaja v zvezi z rejo matic, sta obravnavala tudi dva raziskovalca Kitajske. V svoji študiji »Povezava med težo matice na različnih razvojnih stopnjah in številom jajčnih cevk, jajčec in površino zaprte zalege« sta Luan Žičong in Huang Venčeng poskušala dokazati, da je za merilo plodnosti matic možno uporabiti podatek o njihovi teži v trenutku izleganja, ker obstaja zveza med težo matice v trenutku izleganja in številom njenih jajčnih cevk, kar je pravzaprav znano že dlje časa.
Izjemno pomembna so bila tudi raziskovanja kitajskih raziskovalcev Li Šengdon-ga in Huang Rongšenga, ki so bila usmerjena na rejo partenogenetskih matic. Doslej sta oblikovala že šest partenogenetskih linij, iz katerih so s pomočjo določenih kombinacij izšle čebele, ki so bile sposobnejše za nabiranje medu (donos medu je bil pri njih za 50 odstotkov večji kot pri čebelah italijanske pasme!). Vendar je potrebno k tej ugotovitvi pripomniti, da je za resnejše komentarje uporabe genetskih potencialov medonosne čebele še prezgodaj. Morda sta imela kitajska raziskovalca pri poskusih le srečno roko in sta izbrala le najbolj delovne čebele. Pri omejitvi potomstva na partenogenetski nivo bi namreč smeli prej pričakovati, da bo izbor genov pri matici precej osiromašen pa tudi prepleten z večjim številom osvobojenih (in
pogosto nevarnih), prikritih, oz. potisnjenih genov, ki so nosilci nezaželenih lastnosti čebel, ki so bile stoletja potiskane v ozadje.
S področja fiziologije krmljenja čebel je dr. Bilaš (ki tokrat ni bil osebno prisoten na kongresu) s sodelavcem Timošinom prijavil referat, v katerem sta preučevala dejavnike, ki uravnavajo oskrbo čebeljih ličink s krmo. Po dvomesečnem opazovanju sta ugotovila, da je bilo največ krme v celicah ličink kavkaških čebel (8,8 mg), nato pa pri ličinkah kranjske (8,4 mg) in italijanske pasme (7,8 mg), najmanj pa pri ličinkah srednjeruske pasme čebel (7,6 mg), kar je za 1 5 odstotkov manj kot v celicah kav-kaške pasme čebel. Tudi to je eden od objektivnih podatkov o odlični kvaliteti kav-kaške in seveda tudi naše domače kranjske čebele, ki je v tem primeru zaostala le za_5 odstotkov.
Čeprav so pred varšavskim kongresom Japonci organizirali Apimondio, so za varšavski kongres prijavili le štiri referate, kar je npr. okrog 20-krat manj kot Poljaki, ki so bili tokrat domačini tega svetovnega kongresa. Od teh štirih referatov je bil komisiji za biologijo medonosne čebele namenjen le eden z naslovom: »Obnašanje čebel pri krmljenju in prenašanju krme v panju laboratorijskega tipa«. Avtorji tega sestavka so bili: Zaitoon, Sasaki in Macuku. V zelo kvalitetno in natančno vodenih poskusih (uporabili so zaznamovane čebele in steklene panje) so odkrili, da mlajše čebele (3-6 dni) redijo in krmijo starejše ličinke, starejše čebele (7-1 3 dni) pa mlajše ličinke! Če pa so krmili čebele z nadomestkom za cvetni prah, se je podoba popolnoma spremenila in mlajše čebele so krmile mlajše, starejše čebele pa starejše ličinke. Vendar tega pojava še niso uspeli zadovoljivo pojasniti.
Tem referatom je sledilo nekaj študij, v katerih je bila obravnavana temeljna in ekološka problematika, avtorji pa so bili predvsem sovjetski raziskovalci. Tako je npr. L. P. Jakovljeva (ZSSR) predstavila svoj referat o aromatičnih sestavinah, ki so posebej privlačne za čebele. Preskušala je 12 znanih dišečih snovi pri dveh čebeljih pasmah (kavkaška in srednjeruska) ter ugotavljala stopnjo njihove privlačnosti za čebele. Na ta način je ugotovila, da so največjo privlačnost pokazale tele sestavine: garaniol, anetol, bergamotovo olje (vrsta
pomarančevca), fenil-etil alkohol in kuma-rin.
V	naslednjem sovjetskem sestavku sta avtorja Stepanišvili in Masharašvili osvetlila problematiko glede zastrupitve čebel s pesticidi, kot so klorfos, fosfamid in drugi pesticidi sovjetske izdelave. V referatu sta podala rezultate svojega preučevanja v zvezi z delovanjem pesticidov tudi na notranje organe čebel. Avtorja sta ugotovila, da se spremembe, ki so izzvane z zastrupitvijo s pesticidi, najprej pokažejo na
sprednjem delu srednjega črevesa. Pozneje se dodatno pojavi še izgubljanje regene-rativne sposobnosti črevesa. Patološki procesi zajemajo tudi t.i. Malpigijeve žile, t.j. notranje organe za izločanje, oz. »ledvica« čebele. Patološkim spremembam zaradi zastrupitve s pesticidi pa so izpostavljeni tudi posamezni deli tkiva debelega črevesa čebel, t.i. rektalne žleze, katerih delovanje je še posebej pomembno pozimi.
(nadaljevanje prihodnjič)
Izkušnje naših čebelarjev
IZ PRAKSE - MOJ NAČIN ZDRAVLJENJA VAROOZE
ALOJZ KLENOVŠEK
Vsi proizvajalci zdravil proti varoozi priporočajo, da zdravimo čebele proti tej nevarni zajedavski bolezni pozno jeseni, ko se izvali vsa čebelja zalega in so vse varoe na odraslih čebelah. Prav to pa povzroča čebelarjem velike težave. V času, ko ni zalege, so temperature že pod 1 0° C. V marsikateri čebelji družini, predvsem v tistih z mladimi maticami, je zalega v panjih še konec meseca oktobra, ko se čebele ob hladnejših nočeh že začenjajo stiskati v zimsko gručo. Mislim, da je za velik del velikih izgub čebeljih družin zaradi varooze vzrok predvsem v tem, da so čebelarji dimili, ko so bile čebele že v zimski gruči in zato zdravilni dim ni mogel prodreti do večine čebel.
Proizvajalci zdravil niso upoštevali dejstva, da v obdobju, ko v panjih ni zalege, temperatura le redko naraste nad 10° C. Poleg tega pa čebele že oblikujejo zimsko gručo. Tudi če se v tem času temperatura podnevi dvigne nad 10° C, to še ne pomeni, da se bo gruča razpustila, saj je v tem času že zelo trdna.
Ker sem čebele nekaj let dimil pozno jeseni, za uspešno dimljenje pa je bilo prehladno, se mi je kasneje porodila misel, da bi čebele umetno ogreval. Pred dvema letoma se mi je pripetilo, da sem bil oktobra odsoten, večino novembra pa je tla pokrival sneg. Šele v začetku decembra se je vreme toliko izboljšalo, da sem po sili razmer lahko preizkusil svojo zamisel. Ko je
bila zunanja temperatura 6 do 8° C, sem panjem zamašil žrela, vzel iz vsakega panja dva nezasedena sata, ostale pa primerno razmaknil, tako da je bilo med ulicami več prostora in je dim lažje prišel do čebel. Ker imam večino panjev zloženih v skladovnicah na prostem, sem kar za njimi zakuril ogenj.
Ko se je naredila žerjavica, sem vanjo položil navadne zidne opeke. Ko so bile primerno vroče, sem jih vzel iz žerjavice in jjh postavil med vrata in spodnje okence. Čebele so začutile toploto in kmalu začele zapuščati zimsko gručo. Čez nekaj časa jih je bilo vse črno na mreži plodiščnega okenca. Ko sem se prepričal, da se je zimska gruča popolnoma razpustila, to se je zgodilo po eni do dveh urah, sem odstranil opeke, prižgal lističe z zdravilom proti varoozi in panje dobro zaprl. Čez eno uro sem odprl žrela.
Na papirjih, ki sem jih zložil na dno panjev sem naslednji dan naštel več sto va-roi. Čez nekaj dni sem zdravljenje ponovil, vendar je odpadlo le 10 do 20 odstotkov varoi glede na število odpadlih pri prvem dimljenju. Običajno sicer zdravim v drugi polovici novembra, ko v panjih ni več pokrite zalege, če je dovolj toplo pa tudi kasneje. Leta 1986 sem poleti tudi izrezoval trotovino, konec novembra pa sem dimil le z enim lističem. V preteklem letu je bila med čebelarsko sezono zelo majhna okuženost trotovske zalege. Lani jeseni pa
sem uporabil novo zdravilo. Ker pa sem ugotovil, da je novo zdravilo manj učinkovito, sem dimil dvakrat in upam, da sem število varoi toliko znižal, da sem brez skrbi do prihodnje jeseni.
Prednost tega postopka je tudi v tem, da lahko dimimo ob vsakem času, podnevi ali ponoči. Po triletni uporabi opisanega načina zdravljenja sem se prepričal, da bom lahko čebelarji normalno, če bom nekajkrat v sezoni izrezal trotovino, pozno jeseni pa največ dvakrat dimil po predhodnem ogrevanju panjev. Seveda pod pogojem, da bodo zdravila tako učinkovita, kot so sedaj, oziroma da ne bi nastopili kakšni drugi negativni dejavniki. Predvsem za slabiče velja, da jih ne smemo dimiti, če je zunanja temperatura pod 5° C. Lahko bi se namreč zgodilo, da bi se po dimljenju toplota v panjih prehitro znižala. Posledica tega bi lahko bila, da se vse čebele ne bi mogle dovolj hitro ponovno strniti v zimsko gručo.
Nekaj bi jih ostalo na stranskih satih, kjer bi otrpnile. Vendar sam tega nisem nikoli doživel, ker čebele, ki so razburjene,
same začnejo ogrevati notranjost panja.
Seveda bi lahko panje ogrevali tudi kako drugače, na primer z električno energijo. No, jaz sem zadovoljen z zgoraj opisanim načinom. Mislim, da bo primeren za manjše in srednje čebelarje, če bodo hoteli doseči boljše učinke zdravljenja ob manjših stroških in manjših količinah strupenih snovi v panju. Prav pa bo prišla tudi onim, ki jim primanjkuje časa. Nekaj dodatnih ur, porabljenih za ogrevanje panjev, pa ni omembe vredno v primerjavi z večstranskimi koristmi in vrednostjo čebeljih družin, ki smo jih uspešno očistili varoe ali jih celo rešili pred odmrtjem.
Tako zdravim čebele že tri leta in do sedaj še nisem imel izgub čebeljih družin. Enkratno dimljenje je dovolj le pri družinah, ki so šibko ali srednje napadene z varoo. Močno napadene družine pa moramo dimiti večkrat. Z zdravljenjem moramo pričeti takoj, ko ugotovimo močno napade-nost. Najbolje je, da pri teh družinah konec junija uničimo vso zalego, nato pa dražilno krmimo.
APITERAPIJA V PRAKSI
ANTON FABJAN
Nekega letošnjega novembrskega popoldneva smo na drugem programu ljubljanskega radia poslušali oddajo o zdravilnosti čebeljih proizvodov. Rad bi pohvalil ljudi, ki so pripravili oddajo. Avtorji oddaje so tako lepo predstavili čebelje proizvode, da bo verjetno marsikdo, ki je oddajo poslušal, v prihodnje večkrat segel na polico z Medexovimi čebeljimi preparati in tako preventivno poskrbel za svoje zdravje.
Sam se že približno petnajst let aktivno ukvarjam s to problematiko in skozi prakso sem spoznal, da čebelji proizvodi vsebujejo tolikšno naravno zdravilno moč, da bi naredili ljudem veliko škodo, če jim teh proizvodov ne bi ponudili. Mislim pa, da sama ponudba še zdaleč ni dovolj, saj je prav tako pomembna še informacija o tem, kaj tak proizvod sploh predstavlja in kako ga pravilno uporabljamo. Na tem področju orje sedaj ledino Medex, česar smo lahko samo veseli, kajti kakor smo bili nekoč Slovenci znani po svojih kranjskih sivkah, nas bi lahko sedaj svet spoznal tudi po čebeljih preparatih.
O koristnosti osnovnih čebeljih pridelkov, kot so med, cvetni prah, propolis itd., ne bi govoril, ker bi rad prikazal nekaj drugega. Praksa je namreč pokazala, da je sredstvo, ki vsebuje kombinacijo naštetih osnovnih čebeljih pridelkov, mnogo učinkovitejše kot vsaka osnovna sestavina sama za sebe. Pomembno je torej, katere komponente bomo uporabili in v koliki meri. Drugo nič manj pomembno vprašanje pa je, kako tehnološko obdelati osnovne proizvode in končni izdelek, da ohrani vso svojo naravno prvobitnost oziroma da česa ne pokvarimo.
Tako sem že pred petnajstimi leti začel premišljevati o tem, kako bi ti dve vprašanji čimbolj uspešno rešil. Po večletnem delu sem do največje možne mere preučil, kako obdelati, pripraviti in shraniti cvetni prah, propolis in med, ki so osnovne surovine za izdelavo preparata oziroma ustrezne mešanice. Nato sem skušal čimbolj natančno dognati razmerje komponent v mešanici ter optimalen tehnološki posto-(nadaljevanje na str. 57)
medex
IJublJana, Jugoslavija
letnik
leto
številka
XIV
1988
bilten
OBLIKE PRIDELOVALNEGA SODELOVANJA S HP MEDEX
S čebelarstvom se ukvarja vedno več ljudi. Naši napori so bili in so zdaj še bolj usmerjeni k usposabljanju in spodbujanju vsakega posameznega čebelarja za tržno pridelavo vseh čebeljih pridelkov. To nam narekujejo naše gospodarske potrebe in dolgoročna usmeritev.
V	DE-Kooperacija ugotavljamo, da seje zadnja leta močno povečalo število sklenjenih pogodb o tržno usmerjenem pridelovalnem sodelovanju. Pri tem opažamo, da mnogo čebelarjev ne pozna vseh mogočih oblik pridelovalnega sodelovanja in da si napačno razlagajo svoj pogodbeni položaj.
S pričujočim sestavkom želimo vse zainteresirane seznaniti z oblikami in pogoji pridelovalnega sodelovanja z našo delovno organizacijo.
1. ČEBELAR - DELAVEC NA DOMU ima položaj delavca v združenem delu z vsemi pravicami in obveznostmi. Možnost tovrstnega sodelovanja ima čebelar z najmanj 60 pridobitnimi panji, s tem da poleg medu prideluje še matični mleček, cvetni prah, med v satju, čebelji vosek, torej čebelje pridelke, za katere se dogovorimo. Delavec na domu prejema mesečni osebni dohodek, ki ne sme biti manjši od 60 % povprečnega osebnega dohodka v gospodarstvu v SR Sloveniji v preteklem letu. Vse obveznosti do hp Medex delavec na domu poravna z oddajo čebeljih pridelkov v vrednosti 12 bruto mesečnih osebnih dohodkov. Delavec na domu vsako leto sporazumno sprejme načrt lastne proizvodnje za tekoče leto, ki je usklajena z letnim načrtom hp Medex.
2. KOOPERANT lahko postane čebelar z najmanj 60 pridobitnimi panji, ki sklene s hp Medex pogodbo o združevanju dela in sredstev za trajnejše proizvodno sodelovanje in samoupravni sporazum o trajnejšem sodelovanju čebelarja kooperanta.
Sporazumno pridelovalno sodelovanje traja najmanj 5 let. Obveznosti kooperanta
pri pridelavi čebeljih pridelkov so enake kot pri čebelarju delavcu na domu, s tem da ni obvezno pridelovanje matičnega mlečka. Razloček med delavcem na domu in kooperantom je v tem, da kooperant ne prejema mesečnega osebnega dohodka.
Letna oddaja čebeljih pridelkov je odvisna od izbranega zavarovalnega razreda. Na zavarovalno osnovo izbranega razreda se obračunava približno 36-odstotni prispevek za zdravstveno, invalidsko, pokojninsko zavarovanje in prispevek za otroško varstvo.
3.	POGODBENI ČEBELAR je najširša oblika organiziranega sodelovanja med hp Medexom in čebelarji, za katere je čebelarjenje dodatni vir dohodka. Pogoj za podpis 5-letne pogodbe o pridelovalnem sodelovanju je lastništvo najmanj 10 pridobitnih panjev, najmanjši letni pridelek, ki ga je treba oddati, pa znaša 1 50 kijogra-mov medu in 5 kg cvetnega prahu. Če želi pogodbeni čebelar sodelovati z več kot 1 0 panji, mora oddati na leto 10 kg medu in 0,50 kg cvetnega prahu na panj.
Če hoče čebelar zvečati ali zmanjšati število panjev, s katerimi sodeluje s hp Medexom, ali zvišati oziroma znižati količino čebeljih pridelkov, ki jih mora oddati po pogodbi, se dogovori z našo organizacijo za ustrezni aneks k pogodbi.
Presežke čebeljih pridelkov odkupujemo pod enakimi pogoji kot pogodbeno dogovorjene količine.
Ugodnosti organiziranih čebelarjev pri hp Medexu so predvsem:
- preskrba s sladkorjem za spomladansko in jesensko prehrano čebeljih družin,
- prednostna preskrba s čebelarskim repromaterialom in priborom ter odbranimi maticami in matičniki,
-dolgoročno in kratkoročno kreditiranje razširitve in posodabljanja čebelarstva,
- strokovno in teoretično usposabljanje in pospeševalna dejavnost (praktični in teoretični strokovni nasveti),
- zdravstveno varstvo čebeljih družin (poravnava stroškov za veterinarske preglede pogodbeno vezanih čebeljih družin),
- pravica do udeležbe pri delitvi dohodka po zaključnem računu hp Medexa,
- akontacijske odkupne cene čebeljih pridelkov.
V	organizirano tržno pridelavo čebeljih pridelkov pri hp Medexu je vključenih več kot 2300 čebelarjev iz vse Jugoslavije; med njimi je približno 70 čebelarjev delavcev na domu in kooperantov. Dolgoročna razvojna usmeritev hp Medexa je predvsem pridobiti čimveč poklicnih čebelarjev, tj. delavcev na domu in kooperantov. Zaradi pridelovalnih uspehov sedanjih poklicnih čebelarjev zanimanje za tako delo narašča.
Najboljše razvojne možnosti ima poklicno čebelarjenje na območjih, kjer industrija in intenzivno kmetijstvo še nista onesnažila okolja. Taka so zlasti nerazvita območja, kot so Kozjansko, Haloze, Brkini in druga. Razvijanje poklicnega čebelarjenja na teh območjih ima širši družbeni pomen (SLO, ohranjanje domačij...). Ne nazadnje ponuja poklicno čebelarjenje tudi
možnost zaposlitve našim zdomcem - povratnikom.
V	primeru, da vam katerakoli od navedenih oblik sodelovanja ustreza, nam čim-prej pošljite pismeno ponudbo z naslednjimi podatki:
- natančen naslov,
- število pridobitnih panjev, s katerimi želite sodelovati,
- povprečne letne količine čebeljih pridelkov (med, vosek, propolis, cvetni prah ...), ki bi jih oddali Medexu,
- številka telefona doma in v službi,
- kako želite prejemati plačilo za dobavljene čebelje pridelke:
a) osebni dvig,
b) po pošti,
c) na hranilno knjižico številka,
d) na tekoči račun številka,
- lastništvo prevoznega čebelnjaka tip  s..................pridobitnimi	panji.
Vse podrobnejše informacije dobite pri hp Medexu, DE-Kooperacija, Miklošičeva 30, Ljubljana, ali pa po telefonu (061) 316-455, int. 44.
Boris Slavec DE-Kooperacija
ZIMSKA OPRAVILA VSAKEGA ČEBELARJA
Smo v zimskem obdobju, ko naše čebelice počivajo, čebelarji pa ne.
Zimsko obdobje je primerno za pripravo na prihajajočo pomlad. Po naših dvoriščih ležijo prazni, poškodovani in nepopolni panji, ki smo jih celo leto zanemarjali. Popravimo jih! Novi panji, ki jih bomo potrebovali že spomladi, so dragi. Vsak čebelar pa lahko sam Dopravi manjše napake pri svojih panjih. Če ste že kupili nove panje ali pa imate stare, jih lahko osvežite z novimi barvami, ki bodo polepšale izgled vašega čebelnjaka in okolice, v kateri se vaš čebelnjak nahaja. Mnogo čebelarjev se ne more odločiti, kakšne barve naj uporabi za barvanje panjev, pa bi vas opozoril na naslednje:
K. von Frisch je ugotovil, da čebelje oči ločijo modro in rumeno barvo, ne ločijo pa rdeče in črne barve. Razlikujejo tudi svetlo in temno rumeno, prav tako pa tudi odtenke modre barve.
Čebelarjem priporočamo uporabo modre barve, od svetlo modre do temno modre. Črne barve ne bomo uporabljali. Lepa popestritev našega čebelnjaka je rdeča barva, ki je v čebeljem vidu črna.
Prav tako bomo uporabili rumeno barvo, ki je lahko v vseh odtenkih od temno rumene do svetlo rumene, poleg rumene pa
uporabimo tudi barvo, ki pa naj bo bolj siva kot bela.
Ko smo si izbrali barve, se moramo odločiti, kako in s kakšno barvo bomo panje barvali.
Večina barva panje le z eno barvo. To je prav gotovo najenostavnejše. Enkratno barvanje panjev ne bo dovolj. Barvanje ponovimo vsaj še enkrat, če ne dvakrat. Panje barvajmo spredaj in zadaj. Oboda panja ne barvamo! To pa zato, ker mora les dihati. V primeru, da pobarvamo tudi obod panja, se bo v panju zadrževalo več vlage, kar ne bo dobro za čebeljo družino, prav tako pa tudi ne za sam les. S sprednje in z zadnje strani pa pobarvamo vsaj 3 cm oboda. Med prevozom ali delom z njimi se panji premaknejo za kakšen cm. Z barvanjem bomo preprečili, da bi vlaga prodrla v reže in spoje, kjer je sprednja stran pričvrščena na obod panja.
Panjev nikakor ne barvajmo od znotraj. Mnogo čebelarjev želi čebelam polepšati tudi notranjost panjev. S tem odvečnim in nepotrebnim delom bomo čebelam samo škodili.
Za barvanje uporabljamo barve, narejene na osnovi nitra (oljne barve). Nitro hitro izhlapi, tako da ni bojazni, da bi ob naselitvi panja motil čebele.
Malo večji problem je sadolin lak, s katerim mnogi barvajo panje. Vonj tega laka ostane dlje časa in moti čebele.
Ob pregledovanju rabljenih panjev natančno preglejte še matične rešetke. Stare matične rešetke so pogosto poškodovane, tako da matica zlahka uhaja v medišče; poskušajte jo popraviti, v nasprotnem primeru pa jo zamenjajte.
Če ne spomladi, pa se bo že pri prvem jesenskem krmljenju pokazalo, da nam pušča okenski pitalnik. Če pušča, ga dobro osušimo, očistimo in notranje robove premažimo z barvo. Starejši, a malo bolj zahteven način je prekrivanje s parafinom.
Čimveč sreče in uspeha pri vašem delu.
Pospeševalna služba čebelarstva: ANDREJ SCHWARZMANN
NOVO ZDRAVILO ASCOMIZOL-D
Naša tovarna zdravil KRKA iz Novega	V sodelovanju z belgijsko tovarno Jan-
mesta se ponovno vrača med proizvajalce	ssen je čebelarjem in ostalim zainteresira-
zdravil za čebele.	nim	uporabnikom	ponudila novo zdravilo
ASCOMIZOL-D, v katerem je aktivna snov enilkonazol. Zdravilo se v čebelarstvu uporablja za dezinfekcijo površin v delovnih prostorih, za dezinfekcijo orodja in ostalega čebelarskega pribora ter čebelnjakov.
Enilkonazol deluje močno fungistatično in sporocidno. Deluje na poapnelo zalego (Ascosphera apis), kamnito zaleto (Aspergillus spp.), hudo gnilobo (Bacillus larvae) ter še na Mycrosporum spp., Trychophy-ton spp., Penicillium spp., Botrytis spp., Erysipelotrix insidiosa, Streptococcus pyogenes, Cryptococcus spp., Candida spo., Phialophora verrucosa. Salmonella spp., Pseudomonas aeruginosa.
ASCOMIZOL-D ima obliko male škatle.
V	zaprtem prostoru, ki ga želimo razkužiti, škatlo zažgemo. Pri tem se sprošča zdravilni dim, ki enakomerno zapolni prostor in s tem uniči vse pojavne oblike navedenih glivic, plesni in bakterij. Po trditvah proizvajalca uniči tudi spore hude gnilobe.
Škatla za dimljenje zadostuje za dezinfekcijo pribora in površin v prostoru s prostornino okoli 35 m3. Prostor dimimo približno 30 minut. Dezinfekcijo z dimljenjem je potrebno opraviti najmanj dvakrat na leto, t.j. med zdravljenjem in preprečevanjem po-apnele zalege. Med dimljenjem moramo prostor zapustiti, škatlico pa postavimo na negorljiv podstavek, saj se njena zunanjost močno segreje.
Cena škatlice ASCOMIZOLA-D je 1 9.460 din. Kupite ga lahko v naši trgovi-mi Narava vam nudi na Miklošičevi 30 v Ljubljani.
Za letošnjo pomlad pa Krka že pripravlja ASCOMIZOL SET, s katerim naj bi zdravili poapnelo zalego v čebeljih družinah. V Krki pa se ukvarjajo še z nekaterimi drugimi novostmi na področju čebelarstva in upajmo, da bodo čebelarjem kmalu dosegljive.
Pospeševalna služba čebelarstva: BORIS SLAVEC
NAMEN IN UPORABA ŽVEPLA V BORBI PROTI VOŠČENEMU MOLJU (GALLEVIA MELLONELLA L.)
Žveplo je v čebelarstvu namenjeno izključno borbi proti voščenemu molju. Uporabljamo ga predvsem v zimskem času, ko imamo čebelarji satje doma. Satje zložimo v omare, skrinje ali pa v manjše prostore, ki so namenjeni samo za shranjevanje satja. Pri skladanju satja poskrbimo, da bo med vsakim satom vsaj 1 do 1,5 cm prostora, da bo zrak z žveplom lahko prodiral med sat. Satje moramo žveplati vsaj vsake štiri tedne, saj je razvojna doba voščenega molja od 4 tednov do 6 mesecev.
Na kubični meter prostornine porabimo približno 50 g žvepla. Prostor, ki smo ga zažveplali, izpraznimo vseh ostalih stvari,
ki so dovzetne za žveplo. Prostor naj bo 24 ur zaprt, nato pa ga dobro prezračimo.
Za uničevanje voščenega molja uporabimo tudi druge pripravke, ki pa so čebelarjem težje dostopni ali pa je delo z njimi težje. Naj jih vseeno naštejemo: pare ocetne kisline, olje bisalfida (CS2), paradihlor-benzol in etilenoksid.
Da pa čebelarji ne bodo pretiravali z žveplanjem, lahko satje shranjujejo tudi v prostorih, kjer se pozimi temperatura večkrat spusti pod 0" C. Tudi ta nizka temperatura uniči voščenega molja.
ANDREJ SCHWARZMANN
pek končne izdelave mešanice. Izkazalo pa se je, da je to takorekoč del znanosti. Pregled nad razultati tako nastalega preparata v praktični uporabi mi dajejo zapiski. V zelo skrajšani obliki bom navedel nekaj primerov.
V	mladosti sem bil tudi sam zelo majhen in šibek. Vsako leto sem obolel za gripo in imel vsaj dve do tri angine z visoko vročino. Bil sem slabokrven in občasni rentgenski pregledi so mnogokrat pokazali sence na pljučih. Seveda sem se poskušal zdraviti s svojim preparatom. Sedaj že skoraj deset let ne vem, kaj so gripa, angina ali kakršnakoli druga težava. Krvna slika je zelo dobra in vsaka slučajna rana se mi bliskovito zaceli. Tudi razni prehladi gredo jadrno mimo mene. Telesno se odlično počutim in noben napor mi ni prevelik.
Štirinajstletna deklica je izgubila vse lase in obrvi. Vse preiskave in poskusi zdravljenja niso obrodili sadov. V splošnem obupu, kaj storiti, so starši poiskali mene, da smo poskusili še s tem preparatom.
Toda glej presenečenje! Po nekaj mesecih intenzivne terapije so se nakazale prve lasne osnove. Danes ima deklica že dober centimeter dolge lase. V času terapije ni jemala nobenih drugih zdravil, niti ni bila podvržena nobeni drugi terapiji.
Ženska srednjih let se je zdravila za rakom. Zaradi intenzivnega in dolgoročnega zdravljenja z obsevanji in kemoterapijo je telesno tako oslabela, da so jo morali prepustiti usodi. Tedaj je začela intenzivno uživati moj preparat. Ob naslednjem kontrolnem pregledu je zdravnik vzklilnil od navdušenja nad njeno krvno sliko in splošnim telesnim počutjem. Vse je bilo tako v redu, da so jo spet lahko vzeli v intenzivno medicinsko zdravljenje. To se je zgodilo pred približno petimi leti. Včasih jo tudi sam obiščem, ker me zanima njeno stanje in počutje. Ko sem bil pred dnevi nazadnje pri njej, je sploh nisem našel doma, ker je odšla nekam po opravkih.
Ženska petdesetih let je bila izrazito slabokrvna in je imela v zvezi s tem nepre-
stane bolezenske težave. Zdravnik ji je s pomočjo zdravil s težavo ohranjal kvaliteto krvne slike na spodnjem robu zadovolji-vosti. Po enem mesecu rednega jemanja mojega preparata se je njeno stanje začelo že bistveno popravljati. Po nekajmesečnih rednih odmerkih pa se je njeno stanje tako popravilo, da sedaj ne potrebuje nobenih zdravil več, redno pa uživa preparat.
Neka deklica je imela v krvi tako nepravilno razmerje med kalcijem in fosforjem, da so se zdravniki odločili za operacijo žleze ščitnice. Dober mesec pred napovedano operacijo je začela intenzivno uživati preparat. Drugih zdravil ni jemala. Ko so jo hoteli zdravniki operirati, so v predhodnih pregledih ugotovili, da je razmerje med mineraloma normalno in namesto na operacijsko mizo je deklica odšla domov.
Takih primerov bi lahko nanizal še več in vsak ima svojo zgodbo, vendar se mi zdi, da je za grobo ilustracijo, kaj se lahko doseže s pravilno apiterapijo, dovolj.
Morda bo kdo pomislil, da so našteti in še mnogi nenašteti primeri igra naključja. Tudi tega ne smemo popolnoma izključiti, vendar je teh primerov toliko, da srečnega naključja tudi ne moremo raztegovati v nedogled.
Pravkar naštete in še mnoge druge uspešne uporabe apiterapije nas zavezujejo, da nadaljujemo z znanstvenim delom. Sam sem mislil, da bom z izdelavo preparata, ki bo v praksi bolj ali manj učinkovit, našel svoj mir in zadovoljstvo. Toda sedaj se mi je pojavilo še mnogo več vprašanj, kot sem jih imel na začetku. In namesto, da bi preučevanje in delo v glavnem zaključil, mislim, da se glavni del šele začenja. Dokončno sem se namreč prepričal, da apiterapija sicer ne more delati čudežev, vendar ob pravilni uporabi lahko aktivira najbolj skrivnbstne naravne sile, ki ščitijo organizem pred raznimi obolenji oziroma pomagajo ponovno pridobiti izgubljeno zdravje, kar je klasični medicini lahko v veliko pomoč. Pravilno uporabo apiterapije pa zagotavljata le sistematično in znanstveno delo.
ZMEDA
TOMO STRGULC
Prisotnost varoe je v naše čebelarsko znanje vnesla vrzel, nemalo zmede, negotovosti in težav. Čeprav že nekaj let čebe-larimo s prisotnostjo zajedavca in smo se v tem času o njem marsikaj naučili, ga spoznali, pa se vseeno ne moremo znebiti občutka, da se nam prav na tem področju čedalje bolj majejo tla pod nogami.
Zakaj je temu tako, bo lažje razumel čebelar, ki mu čebelarjenje ne pomeni le točenja medu, če ga je kaj seveda, temveč se tudi drugače miselno ukvarja z dogajanji v panju. Takšen čebelar je letošnjo jesen marsikje v okolici Ljubljane ugotovil, da je osip čebel tik preden jih je jesenski hlad prisilil, da se stisnejo v zimsko grtičo, bistveno večji kot prejšnje leto. Kljub prizadevanjem večine čebelarjev, s katerimi sem imel priliko govoriti, da bi zazimili močne družine, uspeha ni bilo. Zakaj je temu tako? Zakaj je v nekaterih predelih Slovenije letošnje leto pomrlo do 80 odstotkov družin in to čebelarjem, ki se veliko strokovno izobražujejo? Zakaj? To vprašanje me vznemirja in drži v negotovosti. Morda delamo usodno napako pri načinu zatiranja varoe. Lahko bi uporabil prispodobo: Na eni strani gasimo, na drugi pa, nezavedajoč se, netimo še hujši požar.
Uničevanje varoe z uporabo raznovrstnih kemičnih preparatov je v panju dodobra načelo mikroklimo, ki so jo čebele izoblikovale v tisočletjih razvoja. Neprestano zdravljenje, da bi uničili čim več parazitov,
mora imeti tudi negativne posledice na čebele same. Ali so proizvajalci vseh sredstev, ki so na voljo, imeli pred očmi tudi negativne vplive le-teh? Morda jih je vse preveč zanimala le učinkovitost zdravila na zajedavca in kako vsebnost zdravila v čebeljih pridelkih deluje na zdravje ljudi, premalo pozornosti pa so posvečali čebeli sami. Zakaj takšno razmišljanje? Predvsem zaradi velikega osipa prav v času dimljenja ali tik po njem in zaradi odmrtja družine spomladi, ko ji še ni uspelo vzrediti pokolenja za novo pašno leto. Razmišljanje, da smo z zdravljenjem čebel s kemičnimi sredstvi skrajšali njihovo življenjsko dobo, je vedno bolj prisotno v čebelarski javnosti in marsikoga navaja k temu, da mora biti nekaj resnice o predvsem spomladanskem padcu družin prav tu. Bistveno vprašanje pa je, kako ukrepati v prihodnje. Se še naprej strogo držati navodil, ki jih predpisujejo razni proizvajalci sredstev proti varoi? Delno obiti navodilo, zmanjšati predpisane doze? Morda samo z upoštevanjem nasveta, ki mi ga je posredoval znan čebelar, ki plini pri odprtem žrelu? Morda posvetiti mnogo več pozornosti biološkemu načinu zatiranja varoe in splošnemu zdravstvenemu stanju čebel?
Prav slednje, zdravstveno stanje čebel, pa je menda zopet povezano z uporabo raznih kemičnih substanc, kar pa mi ni preveč všeč. Res je že vsega tujega v panju nekoliko preveč. Izbrati bo torej treba neko
srednjo pot in počakati na spodbudnejše rezultate stroke, ki, kot vemo, v zadnjem času tudi pri nas ne drži križem rok. Kaj pa je v današnjem trenutku srednja pot? Verjetno jih bo več, malodane prav toliko, kot je nas čebelarjev.
Moja bo ob vsem, kar mi je znanega do sedaj, približno taka: V zimskem obdobju kaj dosti ni narediti, tu mi je vlak že odpeljal. Zgodaj spomladi ali morda že v začetku marca bom zožil družine, ki so oslabele med prezimljanjem, in to čim bolj. Pripravil
bom kvalitetne pogače za spomladansko krmljenje z obilico beljakovin, bodisi v obliki cvetnega prahu ali nadomestkov.
Gnezdo se bo glede na razvoj širilo postopno. V začetku aprila bom enkrat ali dvakrat plinil, tokrat pri odprtih žrelih, končno pa bo potrebno še razkužiti orodja z novim dimilom »KRKE«, imenovanim askomizol D. Kaj več pa mislim, da ne bo potrebno napraviti. Bojim pa se, da bom vse omenjeno realiziral na bistveno manj družinah, kot sem jih zazimil.
ČEBELE SREDI OSTRE ZIME
STANE SAJEVEC
Že jeseni smo poskrbeli za zazimljenje svojih čebel in zanima nas, kaj se dogaja v prezimujoči čebelji družini.
Prezimujoče čebelje družine v duplinah so se ohranile tako, da so si zimsko zalogo medene (sladkorne) hrane nanosile nad zimsko gručo, danes pa jo nanosijo tudi zadaj za žrelo panja. Zimska gruča čebelje družine je le na videz mirna gmota stisnjenih čebel, ki komajda daje videz življenja. Zimska gruča se oblikuje tako, da čebele v ulicah med satjem tvorijo gost plašč stisnjenih čebel, ki je debel od 5 do 7 cm. Čebele se med seboj neprestano izmenjujejo, tako da ohlajene zunanje čebele potujejo na notranjo stran gruče, da se ogrejejo nad kritično temperaturo 1 4 °C. Čebele izoblikujejo zaščitno gručo in njen plašč takoj, ko se čebele na zunanjem obodu zimske gruče ohladijo oziroma temperatura ob zimski gruči pade na okoli 6 do 8 “C. S krili so obrnjene na zunanjo stran gruče, tako da tudi krila tvorijo tanko prekrivajoča plast nad trupelci čebel, z glavami in oprs-
jem pa v zaščitno plast. Tu z drgetanjem svojih letalnih mišic ustvarijajo potrebno toploto. Pod 5-7 cm debelo plastjo čebel pa je aktivno jedro, v katerem se delno ohlajene čebele ponovno ogrejejo nad kritično temperaturo, se obenem tudi nahranijo z rezervo medene hrane in zelo intenzivno ustvarjajo toploto. Toplota iz aktivnega čebeljega središča prehaja proti zaščitni plasti gruče in njeni zunanjosti, kjer temperatura ne sme biti nižja kot 6-8 °C.
Bolj ko pritiska mraz, bolj se čebele v zimski gruči stisnejo. Napolnijo tudi prazne celice znotraj zaščitne plasti, vanje pa se zavlečejo z glavami naprej. Teoretiki so iz tega obnašanja čebel razbrali in izračunali, da čebelja družina pozimi posnema geometrijski lik oziroma telo krogle, ki ima glede na svojo prostornino najmanjšo površino. Čebele torej tudi v tem pogledu zelo preudarno gospodarijo s svojo sladkorno krmo in njeno presnovo za tvorbo potrebne toplote. Ostanki neprebavljivih snovi v medu se med prezimovanjem zbi-
Stari pleteni panji iz Srbije.
rajo v blatnikih čebel, in sicer v vsaki po nekaj deset mg (maksimalno do 40 mg).
Pozimi so med satjem v sosednji ulici od čebelje gruče (njena obodna temperatura je 6-8 °C) namerili -8,3°C ob zunanji temperaturi - 9,7 °C, torej komaj 2,5 cm od površine gruče. Voščena zgradba satovja je namreč zelo slab prevodnik toplote. Čebele pa se sploh ne trudijo, da bi ogrevale prostornino panja, kot večinoma zmotno menijo čebelarji, ki zato odevajo panje. Čebele ogrevajo same sebe in ščitijo odvajanje toplote le iz svoje zimske gruče.
V	notranjem jedru zimske gruče pod zaščitnim plaščem, debelim od 2,5 do 7,5 cm, je mnogo manj čebel, v njem pa prezimuje tudi matica. V močnih družinah začne matica zalegati že sredi najhujše zime. O tem bomo pisali prihodnjič.
Znotraj čebelje gruče in med posameznimi nakladami ali ulicami so še tako imenovane povezujoče gručice čebel, ki jih sestavlja nekaj sto čebel delavk. Te vzdržujejo stalni stik z medenimi zalogami čebelje krme, ki jo sproti ogrevajo, odkrivajo in srkajo ter podajajo dalje, tako da pretok krme ni prekinjen. Te vezne gruče čebel
imajo v življenju zimske gruče zelo pomembno vlogo.
Ko postanejo zunanje temperature višje (med 10-1 4 °C), se zimska gruča čebel razširi, razpusti ali preuredi. Ob takšnih zunanjih temepraturah čebele tudi izletavajo in sicer zato, da se otrebijo in znebijo blata. Tudi ta del obnašanja čebel zasluži posebno pozornost, ker je sestavni del biologije in tehnike čebelarjenja. 0 tem bomo pisali v sestavkih »Čebele med jesenjo in pomladjo«.
Znameniti raziskovalec, znanstvenik in tehnolog iz ZDA C. L. Farrar, katerega izsledke tu povzemamo in jih bomo posredovali tudi v nadaljevanju prispevkov, je zapisal, da so čebelje družine zmožne preživeti in živeti v temperaturnem razponu letnih nihanj nekako od -40 do +45 "C. Poznavanje teh dejavnikov v življenju čebelje družine pomaga razumeti nekatere biotehnične in apitehnične ukrepe pri čebelarjenju.
Podatki so povzeti po knjigi »Beute und Biene« (str. 149/50 in 266-291). To delo, prevedeno v nemščino in številne druge jezike, je temeljni čebelarski učbenik v ZDA, njen izvirni naslov pa je »The Hive and the Honey Bee« ali po naše »Panj in čebele«.
MOJE IZKUŠNJE S FOLBEXOM-VA
dr. SVETOZAR POLIČ
V	Slovenskem čebelarju je bilo v letu 1987 objavljenih več sestavkov oz. sporočil o (ne)učinkovitosti folbexa-VA. Nazadnje v št. 1 1 /87 oz. v isti številki Biltena hp Medexa, kjer so bili objavljeni rezultati laboratorijske analize lističev folbexa-VA. Tudi sam sem začel močno dvomiti v učinkovitost tega sredstva, ki ga uporabljam že več let, ko ob letošnjem (1987) spomladanskem dimljenju praktično ni bilo nobenega rezultata.
No, v jeseni je bil učinek zdravila bistveno boljši. Za primerjavo: če sem spomladi ob vseh štirih dimljenjih naštel le nekaj desetin mrtvih zajedavcev na panj, jih je bilo v jeseni več tisoč. (Ob prvem dimljenju okoli 1 500, ob drugem okoli 800, ob tretjem okoli 200 in ob četrtem le še nekaj desetin.) Torej izreden učinek! (Seveda je veliko vprašanje, ali ni ta učinkovitost za čebele prepozna. To bomo videli naslednjo pomlad.)
In zakaj taka ogromna razlika? Zelo preprosto: panji (AŽ) niso bili dobro zatesnjeni (vrata) in zato je veliko dima ušlo iz panjev, v katerih zato ni bila dosežena potrebna koncentracija brompropilata. (Naj še povem, da sem panje oz. vrata zatesnil s ter-mobandom in samolepilnim trakom.)
Očitno je torej, da je pri uporabi lističev folbex-VA in gotovo tudi pri uporabi vseh drugih podobnih sredstev, ki učinkujejo v plinskem stanju, izredno pomembno, da so panji dobro zatesnjeni.
Moje izkušnje z uporabo omenjenega zdravila torej v celoti potrjujejo ugotovitve v omenjenem sporočilu tehnične službe CIBA GEIGY. Seveda pa bi vsekakor bilo potrebno navodilo za uporabo folbexa-VA ustrezno dopolniti in posebej poudariti, kako pomembna je dobra zatesnitev panjev.
SINIČKE IN ČEBELE POZIMI
IVAIM LOPARIČ
Prispevek Ivana Esenka v decembrski številki Slovenskega čebelarja o škodi, ki jo siničke pozimi povzročajo čebeljim družinam, me je spodbudil k temu, da napišem, kako sem na svojem stojišču rešil ta problem.
Siničke naredijo precejšnjo škodo prezimujočim čebeljim družinam. S skakanjem po bradah in trkanjem po panjih vznemirjajo čebele, ki prihajajo na žrela panjev in tako postanejo lahek plen siničk.
Vsako zimo sem na vse mogoče načine skušal zavarovati čebele pred to nadlogo. Risal in lepil sem slike mačkov na panje, postavljal nagačeno mačko, obešal okoli čebelnjaka mrtve ptice ali tanek papir, ki bi jih s premikanjem v rahlem vetru odganjal. Tudi mehanična zaščita žrel ni pomagala. Vsi poskusi so bili zaman.
Na misel mi je prišla preprosta ideja. Nad žrelom panja sem z risalnim žebljičkom pritrdil štiri žice za žičenje satnikov (glej skico). Žice nisem popolnoma raztegnil, tako da je ostala rahlo valovita.
Ko je sinička priletela na brado panja, je s krili naredila veter, žice so se premaknile in preplašeno je odletela. Takoj ko sem na vse panje pritrdil žice, se jim siničke niso več približale. Pred čebelnjakom sem od-
stranil vse predmete, na katerih so sinice počivale. Žica je zelo učinkovita, obenem pa ne ovira čebel pri izletavanju. Vseeno pa jih spomladi, ko je močnejši izlet in ko sinice najdejo dovolj hrane v naravi, odstranim.
Upam, da bom s tem nasvetom pomagal še drugim čebelarjem, ki imajo težave s sinicami. Poskusite in se prepričajte.
Iz tujih čebelarskih časopisov
ŠE O VAROI IN NJENEM ZATIRANJU S PERIZINOM
Prevedel in priredil: prof. dr. JURIJ SENEGAČNIK
Konec septembra mi je na neki strokovni konferenci v Avstriji slučajno prišel v roke prospekt znane tovarne Bayer o lastnostih varoe in o njenem zatiranju s peri-zinom. Prospekt ima 12 strani, velikosti 21 x 1 5, vsebuje pa 1 5 zelo uspelih fotografij in spremno besedilo.
Ko sem nato doma ta prospekt v miru prebral, sem bil navdušen nad jasnostjo in preprostostjo, s katero je prikazan življenjski ciklus varoe. Koristno pa je bilo tudi navodilo o praktični uporabi perizina.
Menim, da je prospekt uporaben za vsakega čebelarja, zato sem nemško besedi-
lo,	ki ga je tovarna Bayer namenila avstrijskim čebelarjem, prevedel oz. priredil za Slovenskega čebelarja.
Zdravilo se imenuje perizin
Varooza je zajedavska bolezen, za katero se morajo zanimati tudi veterinarji. Ta bolezen se je v zadnjih 25 letih neverjetno hitro razširila iz srednje Azije prek Evrope vse do Španije. V Avstriji so prve okužbe ugotovili pred približno 10 leti. V tej državi je danes, žal, le malo neokuženih področij, pričakovati pa je tudi, da so le-ta že okužena, ali pa bodo postala v nekaj letih.
Izkušnje kažejo, da v prvih dveh ali treh letih okužbe pritisk varoe na čebelje družine narašča, nato pa nepričakovano pride do propada. V statistiki ZR Nemčije (obvezna prijava kužnih bolezni) najdemo številna poročila o propadu čebeljih družin v času od septembra do decembra, kakor tudi od marca do maja.
Pri propadu močno okuženih družin se zelo pogosto iznenada pojavijo tudi druge čebelje bolezni: virusna paraliza, mešič-kasta zalega in huda gniloba. Pogosto se pripeti, da večje množine delavk, okuženih z varoo, zbežijo iz lastnega panja, ker se tam očitno ne počutijo več dobro in si nato izprosijo vstop v drugih panjih. Znantveno ta pojav še ni povsem razjasnjen. Šibke družine pa nato pri ropanju postanejo žrtev močnejših. Ti pojavi so zelo pomembni zaradi novih okužb v sosednjih panjih in na bližnjih stojiščih. Zato je nujno potrebno, da vse družine z nekega stojišča, kakor tudi tiste iz bližnje okolice, zdravimo istočasno.
Pršica varoe ima nekaj posebnih lastnosti, ki jih je treba dobro poznati, da čebelarjem lahko svetujemo.
Pršica se giblje zelo hitro. Če mimo nje leze čebela, jo bliskovito spozna za gostitelja in vir hrane in jo napade. Pršice prebodejo na čebelah hitinski oklep, običajno na trebušni strani med obročki, in srkajo hemolimfo (»kri«). Poleti živijo do tri mesece, v brezpašnih dobah ali pa v dobah z revno pašo pa do osem mesecev, torej preživijo tudi zimsko obdobje. Ko se varoe razmnožujejo, zapustijo čebele in se preselijo v celice z odkrito zalego, ki bo kmalu pokrita (približno na deveti dan starosti). V pokritizalegi sesajo hemolimfo bub. Ko se med tem v bubi pojavi juvenilni hormon, pa varoa svoj razvojni ciklus uskladi oz. prilagodi bubnemu. Prilagoditev je torej prav neverjetna!
V	celice s še odkrito zalego varoa izleže več jajčec, prvo med njimi približno 2,5 dni potem, ko je bila zalega pokrita. Iz prvega jajčeca se vselej razvije samica, iz neoplojenega drugega jajčeca pa samček, ki je bistveno manjši. Iz tretjega in naslednjih jajčec se zopet izležejo samice. Razvoj poteka preko proto- in deuto nimf. Čas med zaleganjem posameznih jajčec znaša okrog 30 ur. Razvoj samičk traja 7-8 dni, samčkov pa 5-6 dni. Prva samička in
samček spolno dozorita približno isti čas. Samček, ki se ni sposoben sam hraniti, le oplojuje in po nekaj dneh pogine. Pršica, ki zleze v celico delavke, tu zaplodi 1-2 novi samički, v trotovskih celicah pa 3-4, ker je trotovska celica pokrita tri dni dalj kot celice delavk. Pršice so 4-1 3 dni za tem, ko so se čebele izlegle, že spolno dozorele. Vse samičke lahko večkrat ležejo jajčeca.
V	matičnikih, ki so pokriti le 7 dni, se varoi-ne pršice ne morejo razviti oz. razmnoževati.
Raziskave kažejo, da že dve pršici lahko tako poškodujeta čebeljo bubo, da bo življenje čebele, ki se bo iz nje izlegla, za polovico krajše. Sredi poletja sodelavke normalno stare okrog 28 dni. Pri močnejši okuženosti pa so čebele pohabljene ali pa celo odmrejo. Taka družina nima dovolj podmladka in izumre. K temu je treba prišteti še beg okuženih čebel v druge panje, javljanje sekundarnih infekcij in ropanje s strani močnejših družin.
Do spomladanskega propada družine običajno pride zato, ker že v jeseni oslabljene družine, izčrpane od parazitiranja, nimajo več moči, da bi zimo dobro preživele. Na preostalih čebelah pa je še veliko število zajedavcev, zato družine še dodatno slabijo.
Pravo škodo zaradi varooze pa utrpi kmetijstvo, zlati še sadjarstvo, vrtnarstvo in proizvodnja oljne repice. Gospodarska škoda, ki nastane zaradi izostanka opraše-vanja, je za nekajkrat večja od škode, ki jo imamo zaradi manjše količine medu.
Za zatiranje varoe poznamo različne metode. Nekatere med njimi so biološke, med kemoterapevtskimi pa je med najučinkovitejšimi metoda zdravljenja s peri-zinom. Za biološke metode lahko rečemo, da so nekatere med njimi koristne, npr. izrezovanje pokrite trotovske zalege, ker zmanjšujejo razmnoževalni potencial.
Razen tega je potrebno z znanimi čebelarskimi ukrepi povečevati odpornost družin, poleti ustvarjati nove družine in jih takoj po tem, ko so narejene, zdraviti s peri-zinom.
Tovarna Bayer je v sodelovanju s čebelarskimi inštituti izdelala film, ki zelo nazorno prikazuje razne načine zatiranja. Obstaja tudi ustrezni video material.
Perizin so v Avstriji preizkusili na čebelarskem inštitutu v Gainfarmu. To sred-
stvo je primerno tako za diagnozo kot za zdravljenje varooze. Diagnoza sama pa je že pol zdravljenja! Pri diagnozi je seveda pomembno, da na dno panja položimo kontrolno lepenko, pokrito z gazo (s 3 mm luknjicami). Če tega ne naredimo, bodo čebele odnesle odpadle pršice iz panja in diagnosticiranje bo težje.
Pri zdravljenju s perizinom naj bi na satovju ne bilo več pokrite zalege, medene sate pa po možnosti pred zdravljenjem odstranimo. Če je na satovju še pokrita zalega, zdravilo ne bo doseglo pršic, ki so v pokritih celicah. Rezultat zdravljenja v takem primeru ni tolikšen, da bi lahko družina v naslednji sezoni uspešno kljubovala napadu varoe.
Če je le mogoče, je treba s perizinom zdraviti v času, ko je paša šibka (tj. pozno jeseni), ker tedaj praktično ni več zalege. Potem bodo družine prezimile brez pršic in zaradi zajedavcev pozimi ne bo škode. Če zdravimo dvakrat v razmaku 7 dni, bo učinkovitost 95-98 odstotna. Narejence brez zalege pa je na splošno treba zdraviti takoj, ko so narejeni. Pri jesenskem zdravljenju se ni treba ozirati na čas za točenje medu, ki bo šele naslednje leto, medtem ko moramo po zgodnjem spomladanskem zdravljenju počakati šest tednov. Prednost ima torej jesensko zdravljenje. Zunanje temperature pa morajo biti višje kot +5° C.
Stroški zdravljenja ne presegajo evropske ravni. Veterinar da čebelarju visoko učinkovito zdravilo, ki pa ga praviloma uporablja le enkrat na leto.
Poznojesensko zdravljenje zagotavlja med brez ostankov in preprečuje zimsko oslabitev družin zaradi pršic varoe. Družine, ki so dobro prezimile in so dobri medar-ji, mimogrede povrnejo stroške zdravljenja. Poudariti velja, da je gospodarska škoda, ki jo povzroča varoa, veliko večja od tiste, ki jo povzroča izpad medu. Nekaj podatkov o tem:
Avstrija ima 447 242 panjev (podatki so iz decembra 1985), ki so last 30 000 čebelarjev.
Letno prizvodnjo medu v Avstriji cenijo na 6 000 000 kg, ki so vredni okrog 600 000 000 šilingov. Ta vrednost se še nekajkrat poveča zaradi oprašitvene dejavnosti čebel.
Vrednost družine	1000 šilingov
vrednost medu na panj	1 500 šilingov
opraševanje, ocenjeno
na 10-kratno vrednost
medu na panj	1 5000 šilingov
Skupaj	1	7500 šilingov
Pri 30000 družinah, ki jih je varoa uničila leta 1986 (okoli 7 odstotkov), znaša gospodarska škoda okrog 525 milijonov šilingov.
Na osnovi gornjih podatkov je pomen zatiranja varooze jasen, pri zatiranju pa naj bi sodelovali veterinarji, čebelarji, čebelarske institucije, farmacevtska industrija in druge zainteresirane ustanove. Najpomembnejše prednosti uporabe perizina
1. Uporabljamo ga za hiter dokaz okuženosti z varoo.
2. Za zatiranje zadostuje dvakratno zdravljenje v razmaku sedmih dni.
3. Sredstvo je registrirano po najnovejših zakonskih določilih.
4. Zdravilo se porazdeli na vse čebele po socialni prehrambeni verigi.
5. Perizin je zelo učinkovit (95-odstot-no), 80-90-odstotno pa pri diagnostičnem postopku.
6. Učinkuje več dni.
7. Čebele in zalega ga dobro prenašajo.
8. Čakalna doba za točenje medu je ugodna: pri jesenskem zdravljenju je ni, pri spomladanskem zdravljenju pa moramo s točenjem počakati šest tednov.
9. Ob uporabi zdravila naj bo zunanja temperatura nad + 5° C.
10. Uporaba je enostavna in kratkotrajna.
11. Uporabljamo ga lahko katerikoli dnevni čas.
12. Pri uporabi je varen: izvajalec s snovjo ne pride v dotik, zato ni nevarnosti resorpcije skozi kožo.
13. Poraba snovi je majhna, med je brez ostankov.
14. Perizin ne vpliva na okus medu.
15. Obdelava narejencev poleti je enostavna.
Čebele in zalega dobro prenašajo perizin, vendar moramo pri vsaki družini računati na 20-50 mrtvih čebel. Pri družinah, ki so z varoo močno okužene, je to število lahko še višje, ker so v takih primerih čebe-
le že oslabele. Pri močnih družinah pa nekaj odpadlih čebel seveda nič ne pomeni. Stiskanja matic v klobčič, kar se rado konča s smrtjo, pri uporabi perizina niso opazili. Perizin tudi ne vpliva na okus medu.
Perizin se v čebelji družini prenaša v okviru socialne verige. Zdravilno tekočino, tj. emulzijo perizina, ki jo nakapamo na čebele, le-te poližejo, tako da preide v medne želodčke, nato pa čebele to tekočino oddajajo sovrstnicam v panju. Preko individualne presnove nato perizin preide v he-molimfo čebele, od tu pa v pršico varoe. Po 10-12 urah se perizin v panju popolnoma porazdeli. Snov učinkuje do štiri dni. Zato tudi ni potrebno, da bi bile v času, ko vnašamo oz. nakapavamo zdravilo na čebele, že vse v panju. Izvajalec s snovjo ne pride v dotik, poleg tega pa se perizin ne resor-bira skozi kožo.
Za zdravljenje normalno razvite družine je potrebno 2 x 32 mg perizina. Visoka učinkovitost tega zdravila in eno samo jesensko zdravljenje sta vplivala tudi na novo postavljena merila glede ostankov te snovi v medu.
Ker je med »posebna snov«, ne sme vsebovati ostankov perizina. Prav zaradi ostankov v medu moramo odklanjati upo-
rabo nekaterih še nedovoljenih sredstev za zatiranje varoe.
V Nemčiji veliko uporabljajo perizin v pokrajinah Hessen, Baden-Würtenberg in na Bavarskem. Dosedanje izkušnje so dobre, sredstvo je svojo preizkušnjo dobro prestalo.
V Avstriji je perizin prvo zdravilo, ki ga veterinarji po novih, poostrenih predpisih lahko uporabljajo za zdravljenje varooze. Ta bolezen je na številnih področjih že povzročila veliko škodo. Vsaj diagnostične preiskave pa so morali opraviti tudi na področjih, ki niso okužena z varoozo. Čebelarji so bili ob rezultatih teh preiskav večinoma (neprijetno) presenečeni. Ker je okuženost v različnih družinah na istem stojišču različna, je treba vselej zdraviti vse družine.
Pri preiskavi drobirja dan po zdravljenju (podlago prekrijemo z gazo) ne smemo pozabiti očal in malega povečevalnega stekla. Samička varoe je svetlo do temno rjava, velika približno 1,1 x 1,6 mm, največ 1,8 x 2,0 mm, ovalne oblike in ima po štiri noge na vsaki strani. Če imajo po zatiranju odpadle živalice le po tri noge na vsaki strani, je to čebelja uš, ne pa varoa.
Zdravilo še ni registrirano pri nas.
NEMCI IMAJO NAJRAJE DOMAČ MED
ANDREJ DVORŠAK
V	Zvezni republiki Nemčiji pridelajo manj medu, kot pa ga zahteva tržišče. Zato so prisiljeni med uvažati. Letno ga uvozijo okoli 87.000 ton, vendar ga del nato sami izvozijo v druge države. Sicer pa v ZRN če-belari okoli 80.000 čebelarjev, ki imajo okoli milijon pridobitnih čebeljih družin.
Kot je povedal profesor Günter Vorwohl z univerze v Hohenheimu na posvetovanju v Gorici, večina čebelari z manjšim številom družin, povprečno z dvanajstimi. Pridelava medu je zato omejena. Druga posebnost nemškega tržišča je, da čebelarji precej medu prodajo kupcem neposredno. Prodajajo doma, na raznih sejmih in po pošti, vsak pa si z leti pridobi stalne stranke, ki zlepa ne zamenjajo čebelarja in njegovega medu.
Profesor Vorwohl je nato navedel še podatek, da je povprečen donos medu 1 5 kilogramov na čebeljo družino in da je število panjev na tisoč prebivalcev zelo različ-
no. Tako je na Bavarskem 31 panjev na tisoč prebivalcev, v Berlinu pa komaj en panj na isto število ljudi. Na to vplivajo predvsem pašne danosti in poseljenost posamezne pokrajine.
Da bi bila prodaja bolj učinkovita na celotnem ozemlju ZRN, so trgovci z medom organizirali 40 centrov za embaliranje in prodajo medu z zaščitno znamko Združenja nemških proizvajalcev. V ta združenja morajo biti organizirani vsi čebelarji, ki se ukvarjajo s tržno pridelavo medu. Združenja njihov med polnijo v zaščiteno embalažo, čebelarji pa imajo pravico, da ga določen del prodajo neposredno. Združenja so še posebej dobrodošla manjšim čebelarjem, ki sami nimajo možnosti obdelave tržišča in prodaje. Združenja, preko njih pa tudi člani, dobijo v prvih letih delovanja znatno podporo od države, tako da se lahko uspešno razvijajo, vsa pod enakimi tržnimi pogoji.
Da bi povečali prodajo naravnega do-	specializirani trgovini je bila cena že
mačega medu, so v ZRN že pred 60 (šest-	13,90 DM, v trgovinah z naravno hrano
destimi) leti pripravili kozarec posebnih	(Reformhaus Klunk) pa je 1 /2 kg hojeve-
oblik in zaščitno znamko za domač med.	ga medu stalo celo 1 6,50 DM.
Ta znamka je vZRN jamstvo, daje vkozar-	Pri	tem je uvoznik našim organizacijam
cu resnično le med domačih proizvajalcev,	(po podatkih referenta) plačal komaj
da ni pregret in da odgovarja strogim nem-	5,90 DM za cel kilogram medu! Res pa je
škim predpisom. Pravico do te zaščitne	tudi, da v ZRN ne poznajo zamrznjenih
znamke ima le 40 trgovcev, ki jih stalno	marž in podobnih eksperimentov in da tam
kontrolirajo, da slučajno ne bi kateri zašel	trgovci z medom dobro zaslužijo, potrošni-
v skušnjavo in domačemu medu primešal,	ki pa so pripravljeni za dober med z bla-
denimo, ruskega ali, bognedaj, da bi pro-	govno znamko odriniti kar precej denarja,
dajal pregret med! Poleg zaščitne znamke	Letna poraba medu je okoli 1,2 do 1,3 ki-
imajo vsi tudi še oznako CMA - agencije	lograma na osebo. Profesor Vorwohl je še
za marketing, ki vzpodbuja prodajo čebe-	omenil, da sodi ZRN med prvih pet največ-
Ijih proizvodov na račun skupne reklame.	jih izvoznikov medu (reexport) in da okoli
Zanimivi so podatki o cenah, ki jih dose-	100 ton medu najboljše kakovosti izvozijo
ga med na zahodnonemškem tržišču. Pol	v specializirane trgovine v New Yorku in
kilograma medu ogrščice je stalo leta	Parizu ter v druga svetovna središča.
1966 4,19 DM, leta 1972 komaj	Ker je lani černobilska katastrofa pre-
3,29 DM in leta 1 979 že 6,88 DM. Gozd-	cej vznemirila svetovno javnost, so v
ni med je ostal v istih letih 6,18 DM,	ZRN skrbno kontrolirali tudi ves domač
6,60 DM in 9,95 DM. Še bolj zanimive so	in uvožen med glede na njegovo ra-
cene lanskega leta, ko se je cena 1/2 kg	dioaktivnost. Leta 1986 so pregledali
gozdnega medu gibala med 8,99 DM v	okoli 1.200 vzorcev medu glede na cezij
samopostrežnih trgovinah, 10,60 DM v	137 in ugotovili, da je doza žarčenja v
specializiranih živilskih trgovinah in do	povprečju 51 bequerellov na kilogram.
10,95 DM v trgovinah, ki prodajajo le na-	Lani so pregledali 650 vzorcev v obdob-
ravno hrano (Reformhaus Klunk), pri če-	ju maj-junij in ugotovili, da nobeden ne
mer je bila osnovna priporočena cena	vsebuje cezija 137. Teste so ponovno
1/2 kg tovrstnega medu natanko devet	ponovili avgusta in septembra, ko so za-
mark.	znali 21 bequerellov na kilogram	medu.
Precej dražji je bil lani med jelke. Pripo-	kar je po njihovih strogih standardih zaročena cena za pol kilograma je bila	nemarljivo, še posebej zato, ker pojemo
1 0,95 DM, vendar je bila najnižja - v sa-	zelo malo medu.
mopostrežni trgovini za tri pfenige višja. V
AVSTRIJSKI UVOZ IN IZVOZ MEDU V LETU 1987
MARTIN MENCEJ
Avstrijski statistični urad je objavil po-	evropske in arabske države ter v Hon-
datke uvoza medu za prvi dve tretjini leta	kgong izvozili 106 ton medu, in sicer po
1 987. V tem času so ga uvozili 3.652 ton;	49,60 šilingov za kilogram,
računajo pa, da ga bodo do konca leta uvo-	Uvoz	medu	pa	je še zmeraj za 20 od-
zili 5.000 ton. Povprečna cena medu je	stotkov nižji kot leta 1986. Lanskoletni
1 6,83 šilingov (okoli	3.000	din).	kongres Apimondie v Varšavi je poudaril
Uvozili pa so ga:	uničujoče delovanje varooze, kar	je po-
iz zahodnoevropski držav  316 ton,	vzročilo tudi upad izvoza medu iz vzhod-
iz vzhodnoevropskih držav ......2123 ton,	noevropskih držav. Pokazalo pa se je, da je
iz Kitajske ......................54	ton in	treba velike izgube družin povezati tudi z
iz prekomorskih držav ........... 1161	ton.	vremenskimi razmerami, ki so bile v vseh
evropskih državah enako slabe, pravijo Pretežni del medu	uvažajo torej iz Avstrijci,
vzhodnoevropskih držav. Statistični urad
pa je tudi objavil, da so Avstrijci v različne	Po Bienenvater 12/87
ZIMSKA MIKROKLIMA V PANJU POMEMBNA JE ZA RAZVOJ ČEBELJIH DRUŽIN V PRIHODNJEM LETU
MARTIN MENCEJ
Čebele preživijo v panju tudi najtršo zimo, vendar pod pogojem, da v centru svoje zimske gruče obdržijo temperaturo nad 20° C. Kaj pa se v zimskem času v panju dogaja, danes vemo le približno, ker so tovrstne raziskave precej težavne in zapletene.
Ko se oktobra v panju začne spreminjati mikroklima, mora imeti srednje močna družina za prezimovanje v AŽ panju najmanj 10 kg zimske zaloge, v nakladnem Langstrothovem pa najmanj 20 kg. Zaradi tega smo pred dodajanjem zimske krme pregledali in ocenili zalogo medu in peloda v plodišču in na osnovi tega dodali sladkorno raztopino v razmerju 1:1. Manj nikakor ne! Raje več. Nikdar namreč ne vemo, koliko se bo zima zavlekla.
Panj moramo zaščititi predvsem pred prepihom, na vsak način s sodobnimi sredstvi, kot so valovit karton, časopisni papir in podobno, kar je v veliki meri odvisno od geografskega položaja čebelnjaka oziroma stojišča. Ni vseeno, ali je čebelnjak oziroma stojišče v zavetrni legi ali pa je vetru izpostavljen. Izogibajmo pa se zaščiti, ki so jo uporabljali naši predniki, tako npr. oblaganju panjev z vrečami drobirja ali pokrivanju z odejami. Paziti moramo predvsem na glavne dejavnike, ki vplivajo na življenje čebelje družine v panju čez zimo.
V	tem pogledu so zanimive novejše ugotovitve v deželah, v katerih opravljajo meritve sprememb v panju čez zimo. Pri tem gre predvsem za količino vlage in ogljikovega dioksida (CO2), ki sta pri opazovanju dogajanja v družini v tem letnem času bistvena.
Znano je, da porabijo čebele toliko več zimske zaloge, kolikor bolj v panj pritiska mraz. Meritve so pokazale, da v mesecih od decembra do januarja, ko ni več zalege, v panju pada temperatura, dvigovati pa se začne šele v februarju, ko začne matica za-legati. Zaleganja pa ne narekujejo klimatske razmere izven panja, ampak je to pogojeno dednostno. Tako bi lahko rekli, da zalega določa toplotno regulacijo v panju. S povečano dejavnostjo čebel-dojilj in za-
lege je naenkrat porabljeno več krme, to je medu in peloda, kar pa spet povzroča več vlage in ogljikovega dioksida.
Na mestih, ki so od gruče oddaljena, pada povečana vlaga, ki pozimi slabo odhaja iz panja. Pri tem je pomembna pravilna nastavitev odprtine žrela. Če je v oddaljenem delu panja prekoračena najvišja točka kondenzirane vlage, že obstaja nevarnost, da čebele iz teh satov ne bodo jemale hrane. Satje pa lahko začne tudi plesneti, kar vznemirja čebeljo gručo v njenem mirovanju. Mir pa je tedaj nadvse potreben. Šele ko so dnevi februarja toplejši, je ta nevarnost manjša, saj ozračje v panju spreminjajo čebele, ki ventilirajo, topli sončni žarki pa vsrkavajo odvečno vlago. Zato je februarsko izletavanje čebel iz panja tako pomembno. Sleherni čebelar z veseljem opazuje prve znake uspešne prezi-mitve čebel. Če pa se neugodne vremenske razmere zavlečejo tja do konca marca, kar se tudi dogaja, že nastopijo težave.
Za življenje in dogajanje v panju čez zimo je zelo pomemben tudi ogljikov dioksid. Čebele so tesno zgručane v odbranem delu panja, s tem pa se v sredini gruče poveča vsebnost CO2 za 50 do 100-krat, seveda glede na ozračje izven panja. Plini se širijo, čebele pa se zaradi nenavadnih zračnih tokov vznemirijo. Satje zadržuje pretok plina. Povišana stopnja plina povzroča močnejše dihanje čebel. Pretok plina pa zadržuje tudi gruča sama. Zato so toliko bolj pomembni čistilni izleti v prvih spomladanskih dneh, ki imajo poleg zdravstvenega pomena tudi nalogo, da v panju vzpostavijo običajno stanje.
Pri vseh dosedanjih raziskavah pa še vedno ni jasna vloga koncentriranega ogljikovega dioksida v panju. Starejši raziskovalci so menili, da ta plin čebelam ne škoduje, češ da posamezne čebele lahko prenesejo 1 0 in tudi več odstotkov tega plina. Za človeka na delovnem mestu pa je dovoljena količina le 0,5 % odstotka koncentracije CO2. Enako velja tudi za domače živali. Višja koncentracija je škodljiva tako za ljudi kot tudi za živali. Kaže, da je
pri čebelah to drugače. Še več: nekateri strokovnjaki, ki opravljajo meritve, menijo, da je visoka koncentracija ogljikovega dioksida v panju celo pogoj za spomladanski razvoj čebelje družine (B. Behnherr in drugi). Pri tem se opirajo na dejstvo, da pri umetnem osemenjevanju matic uporabljajo narkoze s CO2 plinom. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da ta plin deluje na matice drugače kot na delovne čebele, pravi omenjeni avtor (Schweizerische Bienen-Zeintung 1 /86).
Kakorkoli že; na podlagi dosedanjih raziskav in lastnih izkušenj lahko podpremo avtorje, ki trdijo, da se temelji razvoja čebeljih družin v prihajajočem vegetacijskem obdobju postavljajo že pozimi. Kakor navadno pretiravajo z ogljikovim dioksidom.
tako pretiravajo tudi glede vlage v panju. Sovjetski strokovnjaki (Pčelovodstvo, 7/86) pravijo, da mora biti v panju 85 do 90 odstotkov vlage, nikakor pa ne manj. Svojo trditev pa utemeljujejo s tem, da je v medu, nabranem čez poletje, predvsem v cvetovih križancev, mnogo pelodovih zrnc in ta med v celicah hitro kristalizira, če ni dovolj vlage. Čebele posrkajo tekoči med, v celicah pa ostanejo kristali in to je že nevarnost za vznemirjenje čebel v gruči, kar je zaznavno po močnem šumenju.
Osnovno pravilo za dobro preživetje in premagovanje nevarnosti družin čez zimo pa postane že utečeno in uveljavljeno pravilo, da že jeseni poskrbimo za močne družine, mlado matico ter zadostno in ustrezno krmo.
ČEBELA V ZAKONIKU LEKE DUKADJINIJA
ANDREJ DVORŠAK
Kanon Leke Dukadjinija, zakonik, ki ima med albanskim narodom še danes ponekod takšno veljavo kot pred stoletji, ko je nastal, je zbirka pravil, ki natančno določajo, kako morajo ljudje častno in pošteno živeti. Njegova določila so pomenila ponosnemu ljudstvu več kot karkoli drugega. V zakoniku Leke Dukadjinija, pa niso določena le pravila krvnega maščevanja in dolžnosti posameznika, ampak je v njem kar cel člen oziroma 1 4 odstotkov posvečenih čebelarstvu.
Vsi odstavki o čebelarstvu so zajeti v 53. členu zakonika. Kdor je »vlomil« v panj, je moral plačati 500 grošev kazni in oškodovancu kupiti dva nova panja. Panj je bil popolnoma izenačen s hišo, hlevom, sklednjem ... Enako kot za »vlom« v panj je veljalo tudi, če ga je kdo ukradel.
Kako visoka kazen je bila to, pove podatek, da je bila v tistih časih, ko je zakonik določal 500 grošev kazni, vrednost polnega panja 50 grošev. Petsto grošev je bila tudi cena cele hiše ali ohišnice. 1,28 kilograma medu je stalo 5 grošev, enaka cena je veljala tudi za vosek. Vino je bilo znatno cenejše, saj je 1,28 kilograma oziroma litra stalo le en groš, medtem ko je bila cena enake količine suhega svinjskega mesa deset grošev. Najdražji je bil s srebrom okrašen samokres, ki je stal celih tisoč grošev, to je toliko kot pet bikov!
Zelo jasen je Kanon Leke Dukadjinija tudi, ko govori o rojih. Pri njem je roj last tistega, ki ga sledi, četudi se je usedel na tujo ograjo ali drevo. Lastnik ograje ali drevesa čebelarju, kije sledil roj, ne more in ne sme preprečiti ogrebanja roja. Vendar pa zakonik tudi določa, da mora lastnik spremljati čebele, ki roje, »v korak«, dokler se ne usedejo na drevo ali kam drugam, kjer jih lahko ogrebe.
Če prileti čebelji roj in se usede, nihče pa ga ne spremlja, postane njegov lastnik tisti, ki ga prvi zagleda in ogrebe. Če bi kdo kasneje hotel uveljavljati lastništvo nad temi čebelami, bi bilo to zaman, ker mu zakonik ne daje te možnosti in pravice. Nihče ne more trditi, da so prav to njegove čebele, ker so si čebele podobne kot jajce jajcu.
Rojev, ki jih zagledamo, pa ne smemo ogrebati kjerkoli. Nihče nima pravice ogrebati roja (razen tistega, ki ga sledi) na tujem vrtu ali dvorišču. Tak roj pripada tistemu, ki je lastnik zemljišča, kjer se je roj usedel. Torej si lahko prisvojimo le tisti roj, ki je daleč od hiš, v gozdu ali v skalovju.
Ni čudno, da so bile čebele tako pomembne. Kanon Leke Dukadjinija namreč natančno določa tudi to (21. člen - priprava svatbe), da mora biti na svatbeni mizi tudi približno pet kilogramov medu. Petintrideseti člen pa določa delitev premoženja pri dedovanju. Tu piše, da se ves med
razdeli med dedice na enake dele (po ustih), medtem ko se panji razdelijo le med brate.
Vse to kaže, da je bilo čebelarstvo med Albanci vedno pomembna gospodarska
dejavnost, kajti le kako bi si lahko drugače zamislili, da so si čebelice našle svoje mesto tudi v Kanuni i Leke Dukagjinit, kot se kanonu reče v albanščini.
Z« čebelarske krožke
ŽIVAHNO DELO ČEBELARJEV IN ČEBELARSKEGA KROŽKA DRAMLJE
ERNEST REČNIK
Čebelarjem v Dramljah (vseh je 22, posedujejo pa 1 30 pridobitnih panjev) se ni treba bati, da bi ostali brez naraščaja.
Pod spretnim vodstvom mentorja, izkušenega čebelarja Stanka Herleta, namreč že tri leta zelo uspešno deluje čebelarski krožek, število njegovih članov pa se giblje od 1 2 do 14. Poleti se bodoči mladi čebelarji uvajajo v vsestransko praktično čebelarstvo pri šolskem čebelarskem paviljonu, jeseni in pozimi pa se s čebelarstvom seznanjajo teoretično.
Posebnost drameljskega krožka je v tem, da ima na šoli na voljo stalno čebelarsko zbirko - razstavo, kjer so pregledno razstavljena zaščitna sredstva, pridelki čebel, t. j. med in vosek, cvetni prah, propolis ter vsi Medexovi izdelki. Razstavljena je tudi vsa dosegljiva slovenska čebelarska
literatura, ki si jo krožkarji in odrasli čebelarji lahko izposojajo; prikazano je vse čebelarsko orodje, ki ga čebelar pri svojem delu potrebuje, tu so tudi panji vseh vrst od tistih prvih slamnatih do polovičarjev, sodobnih AŽ in nakladnih panjev - seveda tudi ne manjka sodobno točilo. Zbirka je izpopolnjena še z razstavo fotografij v črno-beli in barvni tehniki o delu krožka. Zbirko je z neverjetno potrpežljivostjo uredil Stanko Herle, pri njegovem delu pa so nam pomagali Medex, šentjurska izobraževalna skupnost, čebelarska društva Slivnica in Dramlje, lovsko društvo in seveda uprava šole v Dramljah, ki je odstopila prostor za razstavo, nudila pa je tudi materialno pomoč.
Takih zbirk je zaenkrat še malo, zato naj krožki in društva posnemajo Drameljčane.
Domača kuhinja
MEDENE PIJAČE
DUŠAN ŽUNKO (nadalj«v*f*«)
Popravljanje medice
Količina dodatkov je za 100 I medice.
1.	Medica je čista, a se ne iskri. Popravimo jo lahko:
a)	z želatino in taninom;
(Iz soda vzamemo pol litra medice, v njej raztopimo 1 0 gr tanina in jo zlijemo nazaj. Potem manjšo količino vode segrejemo do 60° C in raztopimo 1 0 gr želatine. Počakamo, da se zmes ohladi na 1 0 do 20° C in jo zlijemo v sod. V medici se naredijo used-ki, ki odstranijo komaj opazni kalež. Medica bo popolnoma čista čez en mesec.)
b)	z jajčnim beljakom in taninom.
(Iz soda vzamemo nekaj medice, raztepemo beljak dveh jajc in stepeni sneg stlačimo v sod. Istočasno v drugi posodi razpustimo 5 gr tanina in ga tudi zlijemo v sod.)
2. Preveč kislo, a ne skisano medico popravimo z drobno razdrobljeno plavljeno kredo (kalcijev karbonat).
3. Nekoliko kiselkasto ali medlo medico, kar je znak, da je v medici malo alkohola, lahko popravimo s prevretjem. Medici dodamo sladkor ali prekuhamo medeno
raztopino in čisto kulturo glivic v večji količini, da je vretje čimprej končano. Pre-vretje mora potekati v nepolnem sodu. Nadalje pa postopamo kot z mlado medico.
4. Če je medica prazna, to se pravi brez značilnega okusa, kar je znak, da se je ves med spremenil v alkohol, in hočemo pijačo v sodu osladiti, ji moramo dodati sladkor, a nikakor ne medu. Sladkor nasujemo v platneno vrečico in jo obesimo v sod.
5. Preden medico pretočimo v steklenice, se prepričamo, ali je dovolj povreta. Pol litra medice zlijemo v litrsko steklenico, to pa odprto pustimo en teden v toplem prostoru. Če se pri preizkušnji skali, jo pretočimo v čist sod in jo med pretakanjem zračimo. Sele ko se očisti ali ko jo umetno očistimo, jo pretočimo v steklenice.
Stekleničenje medice
Steklenice, v katerih bo medica, umijemo s sodo in jih dobro splaknemo. Pretakamo pa brez presledka, da se usedline ne zvrtinčijo in ne skalijo medice. Pri tem moramo paziti, da pride medica čim manj v stik z zrakom. Gumijasto cev porinemo do dna steklenice. Steklenice zapremo s plutovinastimi zamaški, ki jih prej oparimo, da se zmehčajo. Zamaški v steklenici morajo biti vedno vlažni, zato morajo steklenice ležati. Skladiščimo v suhem in hladnem prostoru z malo svetlobe. Najbolje je, da so steklenice iz obarvanega stekla. Da zamaški ne plesnijo, jih oblijemo z zmesjo treh delov parafina in enega dela čebeljega voska.
Recepti za razne vrste medic
Pri pridelavi medic z domačimi kvasovkami moramo dodati nekaj manj vode, ker je količina dodanih droži večja. Kuhamo običajno 1 uro in pol, odvisno od količine raztopine.
1.	Svetla medica I
Uporabimo 3,5 kg medu in 12 I vode. V posodo obesimo platneno vrečico, v kateri so štiri narezane limone brez pečk, 5 gr kardamoma, 10 gr cimeta in 3 do 4 nageljnove žbice. Dodamo tudi 1 0 gr amonijevega metafosfata.
2. Svetla medica II
Kuhamo 10 kg svetlega medu, 50 I vode in 200 gr hmelja. Dodamo še 1 2 gr stolčenih vijoličnih korenin, 3 do 4 zrna kardamoma in 25 gr amonijevega metafosfata.
3. Svetla medica III
Za pripravo te vrste medice uporabimo 1 5 kg medu, 1 7 I vode, 35 gr amonijevega metafosfata, 20 gr vinske kisline, 12 gr nageljnovih žbic, 36 gr cimeta, 3 gr ingverja in 3 gr kardamoma.
4. Rdeča medica
Kuhamo 15 kg medu, 501 vode in 200 gr hmelja. Dodamo še 25 gr amonijevega metafosfata, 20 gr vinske kisline, 12 gr cimeta, 1 2 gr nageljnovih žbic in kardamoma. Za barvo opražimo sladkor in ga vmešamo v med.
5. Podolska medica
Dve uri kuhamo 40 kg medu, 120 1 vode in 200 do 400 gr hmelja. V vrečici dodamo 50 gr vijoličnih korenin in kardamoma. Nazadnje dodamo še 50 gr amonijevega metafosfata in 20 gr vinske kisline.
6. Kapucinska medica
Na en del medu odmerimo dva dela vode. Na 100 I dodamo v vrečici 1 00 gr hmelja, 10 gr muškatnega oreška in ingverja. Dodamo še 100 gr amonijevega metafosfata in 50 gr vinske kisline.
7. Kraljevska medica
Med za to vrsto medice mora biti s sadnega drevja ali z lipe, in sicer iz deviškega satja. Na 26 kozarcev medu nalijemo 15 kozarcev vrele vode. Označimo, do kam sega raztopina, in dodamo 13 kozarcev vode. Kuhamo, dokler dodana voda ne povre. V vrečici dodamo 36 gr hmelja, 2 gr ingverja, cimeta in nageljnovih žbic. V tekočino zlijemo še 3 kozarce čaja, pripravljenega iz 12 gr posušenih lističev (čaj). Dodamo 20 gr amonijevega metafosfata. Medica zori dve leti.
m
krka, tovarna zdravil n.sol.o.
novo mesto
KRKA
TOZD MARKETING SEKTOR VETERINA
KRKA V ČEBELARSTVU
ASCOMIZOL® - D
SREDSTVO ZA DEZINFEKCIJO Z DIMLJENJEM delovnega prostora, praznih panjev, satnih osnov in ostalih predmetov ter pribora v čebelarstvu, posebno v čebelnjakih, ki so okuženi s povzročiteljem poapnele zalege.
- Uporabimo ga pri vsakem sumu na prisotnost povzročitelja poapnele zalege.
- Uporabimo ga tudi pri vsakem vstavljanju uporabljenega satja ali opreme, ki dalj časa ni bila v uporabi (naklada, satniki, osmukalniki itd.), v panje.
KMALU V KRKINI PALETI PROIZVODOV ZA ČEBELARJENJE: ASCOMIZOL® - SET
To je kemoterapevtik za zdravljenje in preprečevanje poapnele zalege.
KDAJ UPORABITI ASCOMIZOL® D?
IVAN PRESEČNIK - 80-LETNIK
Verjetno v širši okolici Gornjega grada ni človeka, ki ne bi poznal Ivana Presečnika, katerega eni poznajo kot trdnega in dobrega kmeta, drugi kot gospodarja, na čigar kmetiji so se že davno tega pričeli ukvarjati s kmečkim turizmom, tretji pa - in teh ni tako malo - kot uspešnega in naprednega čebelarja.
Ivan Presečnik se je rodil 1 7. decembra 1 907 na dokaj veliki kmetiji, na kateri so poznali čebele že mnogo rodov pred njim. Priče razvitega čebelarstva na njegovem domu so bile tudi panjske končnice, ki pa so se po drugi svetovni vojni, žal, porazgubile. Nekaj jih je odkupil Pokrajinski muzej v Celju, nekaj neznani zbiralci starin, nekaj pa jih niso vrnili, ko so romale po različnih razstavah. Tako se je Ivan s čebelami seznanil že v ranih otroških letih in z njimi živi, kar pomni. Kdaj je dobil svoje prve čebele, ne more natančno reči - bilo pa je to še v osnovni šoli. Seveda je bil njegov prvi panj kranjič, saj se drugačni panji v teh krajih takrat še niso uveljavili. Zelo dobro pa se spominja, da je bilo tisto leto, ko je pričel čebelariti, za čebelarjenje zelo ugodno, saj mu je panj, ki ga je dobil, kar trikrat rojil in je že prvo leto premogel štiri panje. Kot 1 6-letni mladenič seje leta 1 923 že vključil v čebelarsko društvo Gornji grad, ki pa je imelo tedaj svoj sedež v Bočni, kjer je bila doma večina odbornikov društva. Društvo je organiziralo razna predavanja in tu se je Ivan prvič seznanil z AŽ panjem.
Ker je kot razgledan in podjeten mladenič videl v novem načinu čebelarjenja večji gospodarski učinek, je že leta 1928 preusmeril vse svoje čebelarstvo na čebelarjenje v AŽ panjih. Njegova naprednost in zagnanost v čebelarstvu nista ostali neopaženi pri drugih čebelarjih, zato so ga že leta 1 930 izvolili v upravni odbor društva.
Leta 1 942 so okupatorji aretirali in nato internirali takratnega predsednika čebelarskega društva. Ker so čebelarji ravno tedaj dosegli, da jim je oblast dodelila nekaj sladkorja za krmljenje čebel, čebelarska organizacija ni smela razpasti. Zato se je zbralo nekaj preostalih članov upravnega odbora in za novega predsednika imenovalo Ivana Presečnika, kije nato poskrbel za razdelitev sladkorja in še za nekaj drugih organizacijskih zadev. Po vojni je kot predsednik društva ponovno oživil delo čebelarske organizacije, ki si je v prvih povojnih letih prizadevala okrepiti in poživiti svojo dejavnost. Predsednik čebelarske družine je ostal vsa povojna leta, na zadnjem občnem zboru lani spomladi, pa je bil na lastno željo te funkcije razrešen.
Ivan ni bil aktiven samo v domači čebelarski družini, temveč je kot odbornik aktivno deloval tudi v Občinski zvezi čebelarskih družin Mozirje in Okrožni čebelarski zvezi v Celju.
Kmalu po vojni so ob njegovem čebelnjaku postavili opazovalno postajo za gozdno medenje. Ivan je vsa leta objektivno in pošteno javljal podatke o medenju, ki je lahko na tem področju zelo obilno, Zavodu za čebelarstvo v Ljubljani, natoZČDS in sedaj Medexu.
Za svoje delo in prizadevanje v čebelarski organizaciji je Ivan prejel tudi vrsto priznanj, med drugim tudi priznanje Antona Janše III. in II. stopnje, ob 80-letnici pa smo ga predlagali za dobitnika priznanja Antona Janše I. stopnje. Gornjegrajski čebelarji so ga v zahvalo za njegovo 45-let-nico vodenja čebelarske družine izvolili za častnega predsednika družine.
Čebelarji ČD Gornji grad mu ob njegovi 80-letnici najtopleje čestitamo in mu iskreno želimo še obilo zdravih let v krogu njegovih domačih, čebele pa naj še dolgo razveseljujejo njegov delovni vsakdan.
ČD Gornji grad
TONE KRIVEC
Osmrtnice
LUDVIK ŠKERU
Aprila 1 987 smo se begunjski čebelarji poslovili od svojega najstarejšega člana Ludvika Škerlja. Pokojni Ludvik se je rodil leta 1 903 in pričel čebelariti ob svojem stricu že kot mlad fantič. Čebelaril je skoraj 70 let.
V	letih, ko je bil še mlajši, je čebelaril s 30 AŽ panji. Do smrti je imel še vedno nekaj čebeljih družin. Bil je član čebelarske organizacije že pred vojno. Skrbel je za čebele okoliških čebelarjev, ji jih je vojna vihra odtrgala od domov. Po vojni pa je bil mentor mnogim mladim čebelarjem. Za zasluge je bil ob svoji 80-letnici odlikovan z odličjem Antona Janše III. stopnje.
Ko smo ustanovili novo društvo, se je takoj spet včlanil in bil vrsto let tudi odbornik.
Pokojni Ludvik je bil tudi vzoren sadjar in lovec. Kot vzoren čebelar in priljubljen krajan nam bo še dolgo ostal v spominu.
ČD Begunje pri Cerknici
PETER ZUPAN
Novembra 1 986 smo izgubili dolgoletnega člana naše čebelarske družine Cerklje. Po poklicu je bil krojač, leta 1 950 pa je pričel čebelariti. Bil je vesten čebelar in je svoje ljubljenke tudi prevažal na kostanjevo pašo.
Za požrtvovalno delo v družini je prejel tudi odličje Antona Janše III. stopnje.
Na zadnjo pot smo ga spremili s čebelarskim praporom.
Čebelarska družina Cerklje na Gorenjskem
MALI OGLASI
Ugodno prodam TAM 5500, predelan za prevoz čebel. Informacije po tel. (061) 59-559 po 1 5. uri. Prodam vlačilec TAM 5500, 125 KM, dolžine 7 metrov, primeren za predelavo v prevozni čebelnjak. Marjan Šinko, Koširjeva 24, Škofja Loka. Telefon (064) 60-883.
V najem vzamem do 50 AŽ panjev. Plačilo po dogovoru. Tibor Morvaj, Cankarjeva 1, Sežana. Telefon (067) 72-778, popoldan.
Čebelarji pozor! Sporočam vam, da imam novo telefonsko številko. Kličite na telefon št. (064) 35-451. Prodajalec plošč z mravljinčno kislino, Ferdo Herlec, Kranj, Cesta talcev 17.
Prodam večjo količino še nerabljenih nakladnih plemenilčkov. Ivan Esenko, Devova 1 1, Ljubljana. Prodam avtoprikolico s kontejnerjem za prevoz 16 AŽ panjev. Telefon (067) 23-188, popoldan. Ugodno prodam kontejner za prevoz 48 AŽ panjev. Telefon (066) 23-631.
Tam 5000 vozen, primeren za prevoz čebel, zelo ugodno prodam. Telefon (063) 724-025, Kolar.
V najem vzamem AŽ panje s čebelami. Plačilo po dogovoru. Rudolf Mlinarič, Grabe 1 1,62277 Središče ob Dravi.
Prodam 25 novih panjev na sedem satov. Telefon (058) 84-938.
POPRAVEK
V lanski šesti številki Slovenskega čebelarja je prišlo do pomote v imenu ob obletnici smrti Rudolfa GALOBA. Napačno smo objavili, da ima obletnico Rudolf GOLOB.
Čebelarski družini Mežica se opravičujemo za pomoto.
Uredništvo
CIKLUS PREDAVANJ Z DIAPOZITIVI
Pospeševalna služba Mercator- Kmetijska zadruga Ljubljana organizira ciklus predavanj o čebelarstvu, spremljanih z diapozitivi F. Šivica, in sicer:
9.	februarja 1988: Biologija čebelje družine,
1 6. februarja 1 988: Bolezni in škodljivci čebeljih družin,
23. februarja 1988: Načini gradenj čebelnjakov,
1.	marca 1988: Vzreja matic,
1 5. marca 1 988: Zastrupitev čebel s kemičnimi sredstvi,
22. marca 1988: Prevozništvo,
29. marca 1988: Medovite rastline in paše po Jugoslaviji,
5.	aprila 1988: Pridelovanje matičnega mlečka,
12.	aprila 1988: Pridelovanje cvetnega prahu.
Predavanja bodo ob torkih ob 1 6.30 v predavalnici Mercator - Kmetijska zadruga Ljubljana, Ižanska cesta 303, Ljubljana (bivša osnovna šola Barje).
Vljudno vabljeni!	^a^.ator
Kmetijska zadruga Ljubljana
Ekipa mladih preglednikov vam nudi uslugov- dimljenje čebel z aparatom »DIHUR«! Vse informacije dobite na naslovu: MATJAŽ MARINKO, NA JAMI 9, LJUBLJANA. Pri dimljenju nad 500 panjev nudimo popust.
Poleg vašega točnega naslova napišite tudi vašo telefonsko številko.
Časopis izhaja vsakega 1. v mesecu.
Izdaja ga Zveza čebelarskih društev Slovenije, Cankarjeva c. 3, 61000 Ljubljana Telefon: (061) 210-992
Izdajateljski svet: Andrej Petelin, predsednik; člani: inž. Alojz Podjavoršek, Janez prof. Mihelič, inž. Jože Babnik, Lojze Kastelic, Boris Sl»\rec, Marjana Hönigsfeld, dr. Jože Korošec Uredniški odbor: prof. Janez Mihelič, Jože Babnik, Lojze Kastelic, Martin Mencej, Franc Javornik, Franček Šivic, Boris Slavec, Jože Bregar Odgovorni urednik: inž. Jože Babnik Glavni urednik: prof. Janez Mihelič Lektorica: prof. Nuša Radinja
Glavni in odgovorni urednik Biltena hp Medex - Boris Slavec Letna naročnina za nečlane 18.000 din, za tujino 13 USA dolarjev.
Cena za posamezno številko je 1.600 din. Odpovedi med letom ne upoštevamo.
Reklamni oglasi: cela stran - 240.000 din, pol strani 140.000 din, četrt strani 70.000 din. Popusti za 3- do 5-kratno objavo 10 odstotkov, za 6- do 10-kratno objavo 20 odstotkov, za celoletno objavo 30 odstotkov. Splošni oglasi: beseda 420 din. Člani imajo pravico do enega brezplačnega oglasa do 20 besed v tekočem letu. Za vsako naslednjo besedo plačajo po veljavnem ceniku 420 din. Članarina znaša 12.000 din, s članarino je plačan tudi Slovenski čebelar.
Št. žiro računa pri SDK v Ljubljani, Miklošičeva c.: 50101-678-48636 Devizni račun št. 50100-620-107-010-30960-943
Po mnenju republiškega sekretariata za prosveto in kulturo št. 421-1/74 je časopis oproščen temeljnega davka od prometa proizvodov.
Tisk: Tiskarna KURIR, Ljubljana Rokopisov ne vračamo.
POZIV VSEM VZREJEVALCEM MATIC
Vse vzrejevalce matic, ki leta 1 987 niso imeli registriranih vzrejevališč, pozivamo, da vzrejo in prodajo matic pismeno prijavijo na Kmetijski inštitut Slovenije, Hacquetova 2, Ljubljana, najkasneje do 1 5. februarja 1 988.
Prav tako pozivamo vse registrirane vzrejevalce matic, ki se v letu 1 988 ne nameravajo več ukvarjati z vzrejo in prodajo matic, da do 1 5. februarja odjavijo svojo dejavnost na gornji naslov.
Vsi vzrejevalci matic morajo vzrejo matic obvezno prijaviti tudi področnemu veterinarskemu inšpektorju, in to takoj, da bo lahko pravočasno odvzel vzorce zimskih čebeljih mrtvic za pregled na pršičavost in nosemavost. Ta pregled bo za vzrejevalce opravljal VTOZD za veterinarstvo v Ljubljani. Inšpektor pa bo spomladi organiziral tudi pregled družin na hudo gnilobo čebelje zalege.
Vse vzrejevalce matic opozarjamo, da jim v letu 1 988 ne bomo dovolili vzreje in prodaje matic, če vzrejališča ne bodo pravočasno prijavili in registrirali pri Kmetijskem inštitutu Slovenije, ga prijavili veterinarski inšpekciji ter si do prihoda komisije preskrbeli ustrezna potrdila o zdravstvenem stanju, plinjenju proti varoozi in pasemski čistosti čebeljih družin.
KOMISIJA ZA PREGLED PLEMENIŠČ ZA VZREJO ČEBELJIH MATIC PRI REPUBLIŠKEM KOMITEJU ZA KMETIJSTVO, GOZDARSTVO
IN PREHRANO SR SLOVENIJE
PREDAVANJA
Čebelarsko društvo občine Ljubljana-Center vabi čebelarje in ljubitelje čebel na naslednja predavanja:
1. Prof. dr. Jože Rihar:
Nova spoznanja v boju z varoozo, četrtek, 4. 2. 1 988 ob 1 7. uri;
2. Dipl. ing. Željko Krpan:
Nova odkritja v boju z nosemo, hudo gnilobo in poapnelo zalego, četrtek,
1 1.2. 1988 ob 1 7. uri;
3”? Ivan Grajš:
Čebelarjenje v gozdu; mag. Jože Jenko:
Gospodarjenje v čebelarstvu, četrtek, 18.2. 1 988 ob 1 7. uri.
4.	Vse člane društva pa vabimo na letni občni zbor, ki bo 25. 2. 1 988 ob 1 7. uri.
Predavanja bodo v dvorani poslovne stavbe »ISKRA«, Trg revolucije 3, Ljubljana (vhod z vzhodne strani - nasproti Ljubljanske banke).
ČEBELARSKO DRUŠTVO Občine Ljubljana-Center
OBVESTILO NAROČNIKOM, KI NISO VČLANJENI V ČEBELARSKO DRUŠTVO
Naročnina na revijo Slovenski čebelar znaša v letu 1988 1 8.000 din. To velja za vse, ki niste člani čebelarskih društev in naročate revijo neposredno pri ZČDS. Prosimo, da naročnino plačate takoj po prejemu položnice.
Naročniki, ki v letu 1 988 ne želite prejemati Slovenskega čebelarja, se odjavite na ZČDS, telefon (061) 210-992, najkasneje do 1 5. 2. 1 988.
./ if*»