vv« • Za nami so nepozabni dnevi v Kranju, kjer je naše poverjeništvo obdržavalo svo= jo sedmo pokrajinsklo iskupščmo. Odmev tega zborovanja nas pa drži z vso očarlji* vo vehemenco pomembnih dtogodkov v svoji oblasti. Razdalja, ki nas loči od njega, je še mnogo premajhna, da bi nam bilo mo« goče opredeliti poisamezne vtise po njihiovi pravi vrednosti in dalekosežnosti. Storila bo to bodočnost, ki edina more biti pravičen ocenjevalec preteklosti. Skromnost na nepravem mestu bi pa pomenilo, če bi se obotavljali označiti z dovoljnim povdarkom impozantno število živih sil, ki smo se jim mogli diviti na delu za zgradbo novega trdnega temelja naše or* ganizacije. Občudovati smo mogli svobod* ne energije, ki so bile vezane diolgo vrsto let po demonskih -izvenstanovskih vplivih, ki stopajo z vsem navdušenjem mlade svo* bode in vere v veliko poslanstvo našega stanu v plemenito tekmo za dosego svetlih ciljev. Pokrajinska skupščma v Kranju bo še dolgo vrsto let mogočen svetilnik, ki bo z rezkimi žarki vodil naš korak po novih potih. Res je: ožarjeni so šele najvišji vr* hovi pred nami, a to nam zadostuje, da usmerimo svojo pot smotreno in varno. Postoterjene so naše sile, ker so usmer« jene proti enemu ciilju; dvignjena je naša samozavest, ker ne tavamo več v absolutni tmini. Prešinjeni so najboljši med nami z enotno voljo, in ne bo dolgo, ko bo tisoč novih, do sedaj neopredeljenih stremljenj odjeknilo na klic nove duše našega Udru* ženja. Pot k ljudstvu: sodioživljanje njegove* ga življenja, sočustvovanje njegovih čuv« stev, sodelovanje ob njegovem delu, lajšanje njegovega gorja, organiziranje vseh njegovih gmotnih in nravnih sil, zgiaditev nove ljudske kulture na temelju ljubezni do bližnjega in dušanju individualistične prepotence: evo vsej slovenski javnosti te« melje našega novega poslanstva, ki je izzve= nelo iz vseh programatičnih izjav kranjske pokrajinske skupščinc. S to svojo enucijacdjo je dalo sloven* sko učiteljstvb konkretno obliko impera* tivu časa. Vsa povojna doba se nam kaže v stoterih oblikah razdvojenosti, brezsmo* trenosti in hlastanja ter iskanja poti do niove sinteze vsega narodmega življenja. Empirizem v znanstvu, individualizem in ž njim logično združen utilitardzem v go= spodarstvu in etičnem naziranju so atomi« zirali moderno družbo v toliko autonomnih mikrokozmov kolikor oseb šteje naš planet. Vsak atom ima namen v samem sebi in se čuti navezan na družbo le na podlagi kra« marskega načela: da skuša več dobiti kot dati. Moderni individualizem je poklical v življeoje preko trupel korakajočega veleins drustrijca in milijonske armade kramarskih duš, ki v kaotičnem boju vseh proti vsem glasno reklamirajo svoje pravice, a pozab* ljajo na svoje dolžnosti. S takega individualističnega stališča je vsaka prava vzgoja nemogoča. Neizogibno je torej postala moderna šo!a le posredo= valnica znanstva, mehanična'učilnica. Vzgo* ja je mogoča le tedaj, če prenesemio teži* šče in ž njšm združein vzgojni cilj od po* edinca na skupnost. Ta sodobna družabna nujnost leži v ozračju in zaman bo vsak trud, usmeriti današnjo kaotično človeško družbo v organsko harmonijo, če ne posta* vimo socialno orijentiranega čustvovanja in splošne blaginje kot najvišji vzgojni prins cip, kateremu se imajo piodrediti vsa lepo* doneča gesla o najvišji vrednosti osebnosti v individualističnem smislu. Ta imperativ časa je bil, ki je plaval nad letošnjo pokrajinsko skupščino sloven« skega učiteljstva in narek(oval vse njeno delo. Zgodilo se je to prvtič v zgodovini inaše organizacije in zgodilo se je, ker je učitelj« stvo našlo samo sebe in s tem svojo misijo v narodu. Le iz tega pojmovanja je mogoče utemeljiti sVojo raison d' etre in s tem tudi moralnio upravičenost svoje eksistence. Šo« la in učiteljstvo morata biti uvrščena v or* gansko strukturo naroda, pogojena po nje^ govih gmotnih, duhovnih in nravnih nuj« nostih. Vsaka druga koordinacija vodi v blazirano klikarstvo, ki ogroža zidravje človeške družbe. A še važnejša kot cilj dela je mogoče pot do njega. Vsi visoki cilji postanejo le« podoneče fraze v tistem hipu, ko se poka* že, da manjka do njih pot in volja, prema^ gati jo. Tudi v tem pogledu pomenja \etošnja pokrajinska skupščina mejnik v naši zgodovini. Spoznanje, da se mora poglobiti stanovska zavest ter dvigniti morala v naših vrstah kot predpogoj vsega organizatoričs nega dela, je tvorilo glavno skrb delegacije. Smotreno samoizobraževalnio delo ter po= stavitev vsega organizačnega tiska v njego* vo islužbo kažeta globoko metodično uvi^ devnost, brez katere se ne dosezajo cilji. Slovensko učiteljstvo stopa na inova po» ta. Ne bodo lahka in ne udobna. Le zavest, da so prava in edina, bo dajala vsakemu poedincu moč, da ne omaga na njih. Soli* darno strnjeno v krepko organizacijo bo zmagalo vse ovire in triumfiralo v zavesti izpolnjene dolžnosti. L. H.