okolica. Vprašanje zase pa so tudi meteorološki nedo- statki — slaba vidljivost in megla. V bližnji bodoč- nosti pa ne bodo predstavljali ovire zaradi vedno večje radijske in radarske službe ter leteče kontrole. Pri gradnji letališča je bila majhna ovira talna voda. Na splošno pa se misli, da je Heathrow dobro mesto in da ustreza skoro vsem zahtevam. Težišče letalskega prometa na enem samem leta- lišču .postavlja v ospredje problem, kako čimbolj skraj- šati pot od središča mesta do letališča. Izbira leži med helikopterjem, avtobusom ali železnico. V bližini londonskega letališča ni nobene glavne železniške pro- ge. Obremenitev že tako preobremenjene železniške proge v sistemu Western Region ali pa v sistemu Southern Region hi še povečala problem. Mislili so že, da bi podaljšali Piccadily-line, podzemsko progo, ki bi imela do Londona 15 postaj. Gradnjo novega tunela ali celo razširitev železniške proge bi bila pre- draga. Cenitve so, da bi pri razširitvi podzemne že- leznice za 1 miljo (1,5 km) plačali 1,250.000 funtov. Možnost je tudi za helikoptersko taksi službo. Vladni zakon določa, da se v prometu helikopter uporablja od leta 1954. Tudi cestni promet se ne sme zanemar- jati. Letališče se poslužuje v glavnem dveh cest, t. im. »West Road« in »Bath Road«. Z naraščanjem zrač- nega prometa se zahteva povečanje cestnega omrežja. Osredotočenje na enem glavnem londonskem leta- lišču ima to prednost, da so stroški omejeni na eno samo glavno področje. Zaradi preobremenjenosti lon- donskega letališča je v načrtu, da se razširi letališče Gatwick, ki bi prevzelo nekaj kontinentalnih prog, predvsem tistih, ki obratujejo sezonsko. Predvideva se, da bodo razširitev izvedli leta 1958. Določeno je tudi, da bo Blackbush drugo rezervno letališče. Konč- no vprašanje je tudi kontrola zračnega prometa. Z ustanovitvijo »National Airways Plan« leta 1951 je kontrola nad letali vedno večja. Promet se upravlja s pomočjo radijske službe. Letalo mora priti najprej do radijskega usmerjevalca, ki ga napoti v »holding zone« ali t. im. »stop cono«. Tu dobi navodilo, kdaj se sme s tega področja, ozi- roma iz te cone spustiti na letališče. Sistem je še ved- no delikaten in zahteva Stroge kontrole, zlasti v sla- bem vremenu. Slaba stran »stop cone« je v tem, da ne pomeni samo izgube časa, temveč da je vsa zadeva združena tudi z denarnimi stroški. Iz vsega lahko povzamemo, da ima londonsko le- tališče na splošno ugodno lego, da pa je njegovo sta- nje precej problematično. Treba je upoštevati, da je londonsko letališče z naraščajočim prometom zaen- krat še brez prave pomoči ostalih letališč. Po K. R. Sealy, Geography, November 1955. France Planina Karta in risba pri Stara Orožnova Metodika zemljepisnega pouka iz devetdesetih let prejšnjega stoletja pripisuje zemlje- vidu tolikšen pomen, da začenja razpravo o pouku geografije s poglavjem o zemljevidih in postavlja na čelo trditev: »Glavni pripomoček zemljepisu je zem- ljevid«. Tudi Miciceva Metodika pravi, da so geo- grafske karte najvažnejše učno sredstvo in si brez njih sploh ne moremo zamisliti zemljepisnega pouka v srednji šoli Z geografskimi kartami se mora dijak temeljito seznaniti, sicer mu ne bodo ničesar nudile, kakor naj- boljša knjiga ne nudi ničesar analfabetu. V zmožno- sti, da karto razume, da jo čita, obstoji geografska pismenost. Prve korake v geografsko pismenost na- pravi učenec že v osnovni šoli s tem, da nariše šolsko stavbo in okolico v zmanjšanem merilu in da loči na zemljevidu najglavnejše objekte. V gimnazijskih raz- redih je treba geografsko pismenost venomer razšir- jati in poglabljati. Na nižji stopnji naj dijaki upodo- bijo v peskovniku del pokrajine iz okolice, kakor jo na lastne oči opazujejo in ugotavljajo s približnimi meritvami ali cenitvami razdalj in s preprostim vizi- ranjem višin. Na vzpetinah v peskovniku naj poteg- nejo izohipse. Pojem izohips jim razjasni model, ka- kršnega je izdelal Zemljepisni muzej. Nato naj po- krajino v določenem merilu narišejo na papir, pri čemer jih opozorimo na konvencionalne znake. Pre- ciznost in estetika izdelka tu nista tako važni kot geografskem pouku metoda dela. Z nadaljnjim zmanjševanjem risbe po- kažemo, kako je treba pri majhnem merilu manj važne objekte izpuščati. Razumevanje karte se potem po- glablja ob uporabljanju raznih kart. Zelo mnogo ko- risti, če morejo dijaki primerjati relief s karto istega ozemlja. Skrbeti moramo za to, da bo znal vsak di- jak čitati karto, preden konča nižjo gimnazijo. Če tega ne zna, ne more dovršiti splošne izobraževalne šole. Na višji stopnji si dijaki poglobijo razumevanje karte s tem, da spoznajo bistvo triangulacije in trian- gulacijskih točk, nato pa kje na terenu poskusijo s preprostimi sredstvi krokirati in grafično določati višine, v šoli pa se seznanijo s principi o konstruira- nju projekcij in s topografskimi znaki v odvisnosti od merila. Po vsem tem morajo pregledati karte svojih atlantov in specialke v raznih merilih in raznih načinih izdelave. Na specialkah naj pokrajino podrob- no pregledujejo. Če narišejo še nekaj profilov s spe- cialke ali iz atlanta, so si pridobih zadostno geograf- sko pismenost, da lahko ob zemljevidu sami izvajajo, kakšne so značilnosti površja in vodovja, sklepajo o klimi, vegetaciji in naseljenosti. Zelo učinkovite so na- loge, naj opravijo namišljena .potovanja po zemlje- vidu, opisujejo pokrajino in sklepajo o gospodarskih razmerah. Takšne naloge so zanimive in spominjajo na potovanja raziskovalcev, ki so odkrivali nove dežele. 45 Da se dijak nauči pravilno gledati zemljevid, naj večkrat primerja razdalje in površine pri raznih me- rilih. Ko omenjamo na primer Bospor ali Doverski preliv, naj izmeri širino in jo primerja z razdaljami v okolici Ljubljane. Če ugotovi, da je Bospor na naj- ožjem kraju toliko širok kot je Titova cesta dolga od Glavne pošte do železniškega prelaza, Doverski preliv pa kot od Ljubljane do Podnarta, mu bo pred- stava o ožinah bolj živa. Ko gleda ozko ozemlje drža- ve čile, se ne zaveda, da se razprostira tako daleč kot od Gibraltarja do Severnega rta. Na zemljevidu v majhnem merilu ne napravi Kitajska nanj vtisa, da je njena površina tolikšna kot vsa Evropa. Na take stvari ga je treba opozoriti s tem, da mu razložimo merilo in mu rečemo, da izmeri oddaljenosti na karti ter jih prenese v znane razdalje. Da dobijo dijaki pravo predstavo o legi in velikosti posamezne pokra- jine, je najbolje, če jo pred začetkom obravnavanja pokažemo na karti sveta in šele potem na podrob- nejšem zemljevidu v večjem merilu. Osnovno metodično načelo za geografe je: Zem- ljevid je treba uporabljati neprestano, pri obravna- vaju nove snovi, pri ponavljanju in pri kontroliranju znanja dijakov. Vsak objekt, ki ga imenujemo, najsi bo to pokrajina, gorovje, vrh, reka, mesto, cesta, že- leznica, politična meja, državno ozemlje, prav tako vsak pojav, ki ga omenjamo, na primer uveljavljanje klime, razširjenost vegetacije, narodov, gostoto nase- ljenosti, poljedelska, živinorejska, gozdarska, rudar- ska, industrijska ozemlja, smeri prometa, vse to je treba pokazati na zemljevidu. Stenski zemljevid mora bit tako obešen, da je vsem dijakom dobro viden. Visi naj spredaj, ne kje ob stranski steni, čim bolj v sredini, čim bliže klopem, obrnjen tako, da pada nanj dosti svetlobe. Večkrat ga obešamo kar na tab- lo, vendar to ni prav, ker mora biti tabla prosta za skiciranje in zapisovanje. Najboljše mesto zanj je na posebnem stojalu, ki se da dvigati in spuščati. Pone- kod imajo na tablo pritrjene raztegljive priprave, ki se dajo obračati in višati ter nižati, ali imajo s stro- pov obešene letve, nanje pritrjajo zemljevide in jih z vrvico na koleščkih dvigajo v primerno višino. Vse šole morajo poskrbeti, da bo mogoče v vseh šolskih prostorih zemljevide pravilno nameščati. Karto je treba prav uporabljati. Predvsem mora- mo paziti, da kažemo objekte in razprostranjenost po- javov tako, da vsi dijaki to vidijo in imajo čas po- kazano ugotoviti tudi v svojem atlantu. Kolikokrat dijak ne najde objekta o katerem govorimo, ker mu sami zakrijemo tisti del karte ali pokažemo prehitro, da ne utegne vskladiti vtisa s stenskega zemljevida z onim v atlantu. Zato gleda k sosedu, zmanjšuje pazljivost razreda in presliši razlago. Pokazujmo od strani, s palico in ne prehitro! Stenski zemljevid je geografu najboljši pomočnik. Ko ga prvikrat razvijemo v razredu, je prav, da ga predstavimo. Dijaki to tudi pričakujejo, saj se vseh oči radovedno upirajo vanj. Povejmo jim, kje je bil narejen; opozorimo jih na merilo in s tem v zvezi na vsebino, kaj je vanj vneseno, po možnosti tudi na posebnost projekcije; razložimo jim barvno lestvico; recimo jim kaj o njegovih odlikah pa tudi o hibah. Najmočnejši vtis napravi zemljevid na dijaka z bar- vami in plastiko. Prav to je pa na vsakem zemlje- vidu drugačno. Ne le, da sta na primer jakost in ton različna, tudi pomen barv je različen. Medtem ko je na večini zemljevidov uporabljena zelena barva za nizki svet do 200 m, je na karti LR Makedonije v merilu 1:200.000 zeleno vse ozemlje do 400 m, sivo- zeleno celo do 600 m, da se kotline jasno odražajo. Na zemljevidih Slovenije, Srbije, BiH, Črne gore ozna- čuje bela barva višine nad 2000 m, čeprav tam še ni meja večnega snega. Na ta način se od daleč vi- dijo najvišji grebeni in vrhovi, ki bi se sicer pri na- vadni barvni lestvici izgubili v rjavi barvi. Na karti Makedonije je belina od 2500 m navzgor, pri Jugo- slaviji v izdaji Učil od 3000 m, pri Sredozemlju in pri Srednji Evropi od 4500 m, pri Aziji od 6000 m. Nekateri zemljevidi so bolj polni, drugi manj, na ne- katerih je več znakov, na drugih manj. Morda bi imel kak dijak napačne predstave o geografskih objektih, če ga ne opozorimo na merilo on legendo. Zemljevid mu je zanimivejši in razuniljivejši, če smo mu ga predstavili, če pozna njegove glavne lastnosti. Svoj čas sem bral, da so bili Nemci zato tako samozavest- ni in svesti si zmage, ker so njihovi atlanti prikazo- vali Nemčijo na mnogih kartah velikega merila, Ru- sijo pa samo na eni karti majhnega merila in zato niso imeli pravilnih predstav o svetu. Pri obravnava ju nove snovi je važno, da dijak združuje vtise s stenskega zemljevida in s karte v atlantu, pri kateri bo doma predeloval tvarino. Te karte moramo poznati tudi mi in moramo vedeti, ah imajo označene vse tiste objekte, o katerih bomo pri razlagi govorih. Tudi je prav, da opozorimo dijake, katera karta v atlantu se ujema s stenskim zemlje- vidom in bo najbolj prikladna za novo snov. Seveda je to pri današnji pestrosti raznih atlantov in izdaj težko. Dijaki prinašajo v šolo najrazličnejše atlante od Školskega atlasa, ki ga je izdala založba Učila v petih, po obsegu zelo različnih izdajah, preko atlan- tov Seljačke sloge, medvojnih Visintinovih, starih Ko- cenovih in raznih nemških, pa celo italijanskih, če- ških in ameriških. Nekateri dijaki uporabljajo kartice iz Kokoletove knjige Dežele sveta, kjer pa ni upodob- ljen relief. Pri tolikšnem številu atlantov je težko kontrolirati, ali dijaki (pravilno ugotavljajo v njih nove objekte ah ne. Uporaba zastarelih atantov kaj- pak ni dovoljena, vendar mnogo dijakov ne zmore sredstev, da bi si nabavili sodobni atlas. Težko je za- htevati od staršev, da žrtvujejo 1900 din za školski atlas v izdaji Učil iz leta 1956, ki najbolj ustreza geo- grafskemu pouku. Vendar bo treba na neki način odpraviti to zmešnjavo atlantov, če hočemo, da bo pouk metodično dober in uspešen. Morda bi začeli s prvošolci in od njih zahtevah, da nabavijo enoten, najboljši atlas. Sicer so bih atlanti vedno najdražje učne knjige. Če upoštevamo, da jih dijak uporablja po 8 ah vsaj 4 leta pa še pozneje v življenju, ¡so pravzaprav od vseh učnih knjig razmeroma, najcenej- ši. Da bodo profesorji vedeli, kaj imajo dijaki v ro- kah, naj vsi zavodi nabavijo najnovejše izdaje atlan- tov v izdaji Učil kot priročne knjige za geografske kabinete. 46 Dijaki morajo vse, kar pripovedujejo, lokalizirati na stenskem zemljevidu, tako pri ponavljanju ob kon- cu razlage, kakor tudi pri dragem kontroliranju nji- hovega znanja. Če ne znajo na zemljevidu pokazati stvari, o katerih govorijo, moramo znanje smatrati za slabše, kakor da ne znajo tiste tvarine. Na zem- ljevidu se dijak včasih ne orientira takoj, ker mu sto- ji preblizu in ga gleda z druge perspektive kot iz klopi. Zato je koristno, da je zemljevid razobešen v razredu že v pavzi in si ga dijaki ogledajo tudi od blizu. Od vsega početka moramo iztrebljati napako dijakov, da namesto znakov upoštevajo napise. Če dopuščamo, da iščejo le napise, ne dobijo pravih pred- stav o pokrajini. Namesto da bi si ustvarili sliko o legi objektov, si kvečjemu zapomnijo lego imen, ob- enem se pa kaj kmalu začno zanašati na to, da bodo imena prebrali z zemljevida in se zato ne poslužujejo atlanta. Iskanje in kazanje imen na, zemljevidu je ena največjih napak pri pouku geografije. Dosledno mo- ramo zahtevati, da dijak pokazuje topografske znake objektov, reke v vsem toku od izvira do izliva, go- rovja v vsej razprostranjenosti, meje in površine z obkroževanjem itd. Da si ne bi dijaki zapomnili samo lege imen, je tudi dobro, če po možnosti uporabljamo zdaj ta, zdaj drug: zemljevid. Najbolje bi bilo, če bi pri ponavljanju snovi imeli nemi zemljevid, ki bi bil navadnemu v vsem enak, le napisov ne bi imel. Treba bi bilo, da bi založbe izdajale zemljevide v dveh variantah, prvo z imeni, drugo popolnoma enako, a brez imen. Stenski zemljevid je večkrat nepregleden, ker vse- buje preveč znakov in imen. Učenci težko razberejo z njega glavne predmete. Da dobijo pravilen vtis o legi in razprostranjenosti najbolj značilnih in važnih objektov, jim pomagamo s tem, da jim skiciramo te predmete na tablo. Med razlago jim pokazujemo go- rovja, reke itd. na zemljevidu, obenem pa to skici- ramo s preprostimi črtami in znaki na tabli. S skčco utrjujemo oziroma poenostavljamo vtis, ki ga naprav- lja karta. Skiciranje je za vse realne predmete izvrst- no učno sredstvo. Skica karte nastaja sintetično pred očmi učencev, poudarja bistvene poteze pokrajine in nebistvene izpušča, s čimer osredotočuje pozornost učencev na značilnosti obravnavane dežele in na med- sebojno lego važnih objektov. S skico spoznajo dijaki bistvene elemente pokrajine in si jih bolje vtisnejo v spomin kakor s karte. Od gorovij narišemo le glav- ne smeri slemen. Tudi meje, obale, reke, železnice na- črtarno v približnih smereh. Važna je le preglednost, pravilna medsebojna lega in enakomerno merilo za vse objekte. Skiciranje ni lahko in se je zanj treba prej pripraviti, da imamo skico pred očmi, da vemo smeri in razmerje razdalj. Skico izdelujemo vzpo- redno z razlago. Če se razlaga raztegne na dve uri, moramo skico naslednjo uro narisati znova in jo po- tem dopolnjevati z novimi objekti, medtem ko dijaki nadaljujejo v svojih zvezkih. Skica naj bo tako ve- lika, da jo dobro ločijo tudi v zadnjih klopeh. Stoj- mo tako, da vsi učenci lahko spremljajo nastanek skice. Rišimo z barvnimi kredami. Učenci naj rišejo v zvezke. Učitelj naj jim svetuje, kolikšen prostor naj predvidijo v zvezku, kakšne barvnike naj upo- rabijo in kako naj objekte označijo z imeni. Pri ski- ciranju si učenci razvijajo sposobnost opazovanji. Učencem motornega spominskega tipa postane ¡marsi- kaj jasno šele ob skiciranju, ko rišejo in beležijo. Njhova aktivnost pomaga, da si bolje zapomnijo, kajti pred tem morajo biti pozorni na posameznosti v atlasu in na tabli. Še enkrat poudarjam, naj bo skica le orientacijski pripomoček in naj le pojasnjuje de- monstriranje in razlago, nikar naj pa ne zavaja v golo naštevanje imen. Težje je ploskovno prikazovanje o razprostranje- nosti raznih pojavov, na primer podnebne razdelitve, PLEI STOCEN : 29.31s- 23h59m59.7ls HOLOCEN : 0 . 2 9 s - 2 4 h zaledenelosti Evrope v pleistocenu, razdelitve porečij itd., ker je za to treba skicirati obrise kontinenta, rečno mrežo in podobno. UNESCO je izdal posebne zemljevide z obrisi in rečno mrežo Evrope na trdnem, črno prevlečenem papirju, na katerega se da risati s kredo in spet izbrisati. Žal teh predlog ni dobiti. Dokler ne bomo imeli raznih geoloških, pedoloških, fitogeografskih, klimatografskih in antopogeografskih stenskfih zemljevidov, sa bo marsikateri prizadevni učitelj geografije pomagal s tem, da bo iz te ali one knjige povečaval takšne zemljevide in jih s tušem ter barvami risal na večji papir. S takšno, razmeroma enostavno risbo, ki jo napravimo doma, lahko na pri- mer pokažemo spremembe v dolini Neretve zaradi za- jezitve pri Jablanici, uspehe pri osuševanju Zuider- skega zaliva, premaknitve meja države Poljske, ,po- ložaj kakega važnega mesta, ki s karte majhnega merila ni dobro razviden, na primer Istambula ob Zlatem rogu, razprostranjenost Flamcev in Valoncev v Belgiji in na sosednjem francoskem ozemlju itd. Zelo potrebne so risbe na tabli pri obravnavanju matematične in fizične geografije. Če narišemo s še- stilom in trikotnikom princip Eratostenovega merje- nja zemeljskega obsega ali pred dijaki ustvarjamo risbo, iz katere je razvidno, da je višina tečaja enaka geografski širini, kar tudi dijaki rišejo v zvezke, jim bo razumljivejše, kakor če samo v knjigi pregledamo risbo. Kadar obravnavamo kartografske projekcije, ni zadosti, da uporabljamo globus in kak karton kot projekcijsko ploskev ter skice v učni knjigi, ampak je prav, da tudi na tabli narišemo princip projicira- nja in sitopinjsko mrežo na razviti oziroma obrnjeni ploskvi, nato pa pokažemo uporabo takšne projekcije na stenskem zemljevidu ali v atlantu. Mnogokrat so skicel potrebne pri obravnavanju fizične geografije, ria primer prerez skozi vulkan, abrazija obale, razlika med plimo in oseko v zalivih, na primer v Bristol- skem. Razni številčna podatki so pri pouku zelo suho- parni. Vendar bi ne bdlo prav, če bi jih kar opustili. Treba jih je le primerjati z drugimi in jih primerno ponazoriti. Piri tem nam izvrstno pomaga diagram. ' Istovrstne količine podamo grafično, da imajo dijaki predstavo medsebojnih razmerij. Absolutnih števil si tako ne zapomnijo za dalj časa. Od razlage ob dia- gramih jim pa ostane vidni vtiis o primerjavi. Dia- gram je zelo enostaven, kjer gre za linearne enote (m, km, t ) ali procente itd. Tako predstavimo z vo- doravnimi daljicami dolžine rek, pri čemer zmanjšu- jemo na tabli v cm, dijaki v zvezkih v mm. (Volga 3500 km — 70 cm, Donava 2800 km — 56 cm, Sava 950 km — 19 cm, Ljubljanica 3 km — 1 cm). Z na- vpičnimi 'daljicami ponazorimo letno množino padavin od Havajev do Crkviic in Ljubljane, višine gora od Mt. Everesta do Triglava in Šmarne gore. Da lahko primerjamo neznano z znanim, je dobro povsod na- vesti kak domač primer. S progami lahko predstavi- 23 Z10: = 15 = l 1 * 64 •L-L-L 3? 21 18 N0RV. ŠVED FIN. DAN. bivalstva in razmerje narodnosti v posameznih drža- vah kakega področja ali gostoto prebivalstva po kon- tinentih in po državah. S krivuljo v koordinatnem sistemu, kjer označimo na abscisi dobo, na ordinati količino, lahko preprosto označimo porast prebival- stva ali produkcije, temperaturne spremembe med' le- tom itd. Diagrame, ki dajo več dela, narišemo že doma na večji papir in ob njih razložimo v šoli tisti pojav. 1? 13 N0RV. ŠVED. FIN. 100 DAN. mo kategorijo tal, na primer v Severni Evropi. (Prim. diagram o deležu kmetijskih zemljišč, gozdov in ne- produktivnih tal ! ) Če skiciramo na isti način gostoto naseljenosti, je razvidna povezanost naseljenosti od obdelovalne zemlje. (Prim. diagram o številu prebi- valcev na 1 km2 ! ) Nesorazmerje med Norveško in Finsko razložimo z ribištvom in pomorstvom Norve- ške, med Švedsko in Finsko z rudarstvom in industri- jo Švedske. S progami bi lahko ponazorili število pre- To so predvsem diagrami, ki s ploskvami predstav- ljajo medsebojna razmerja: na primer površino kon- tinentov in držav, procent kmetov in industrijskih delavcev, vaškega in mestnega prebivalstva, narod- nostno razdelitev, prosvetno stanje, izvozno in uvozno blago itd. Tako lahko ponazorimo tudi čas trajanja geoloških dob, katerih dolžina sicer dijaku ne pride v zavest. Če vzamemo Zeunerjevo cenitev, po kateri je od začetka zemeljske skorje do današnjega časa preteklo 3000 milijonov let (predkambrij 2500 mil., paleozoik 318 mil., mezozoik 124 mil., terciar 57 mil., pleistocen 1 mil. in holocen 10.000 let), in vse te dobe skrčimo na 24 ur, lahko to predstavimo z zelo nazornim diagramom v obliki^ kroga, ki je razdeljen na 24 ur. Holocen zavzame le dobro četrtinko zadnje sekunde, pleistocen slabe pol minute, teroiar slabe pol ure, medtem ko predstavlja mezozoik eno, paleozoik dve in pol ure, ves ostali čas 20 ur pa predkambrij. (Ptrim. diagram!) Če prikažemo, da odpade na 6 tisoč let zgodovine le 0,17 sekunde in na čas, odkar se je pojavil človek, le nekaj sekund, si dijak nekoliko stvameje predstavlja dolgost geološke preteklosti, ka- kor če mu navajamo' le milijone let. Ostane še vprašanje, ali naj ¡dijaki tudi doma kaj rišejo. Glede na to, da morajo dijaki pri risanju na- tančneje opazovati karto na atlasu in se jim to, kar narišejo bolje vtisne v spomin, je treba na vprašanje odgovoriti pritrdilno. Določiti je pa treba, kaj in kako naj rišejo, da bo učinek čim večji, izguba časa pa čim manjša. Najprej ugotavljam, da temu risanju ne sme biti risanje namen, ampak le sredstvo za boljše razumevanje snovi. Zato naj dijakova risba ne bo kopija karte iz atlanta. Pridni dijaki porabijo cele popoldneve, da s tušem in barvami prerisujejo karto iz atlanta, mnogokrat jim pomagajo tudi starši. Pri tem porabijo mnogo časa, geografskega znanja pa pridobijo razmerama malo. Več so vredne skice, ki jih delajo z določenim namenom, če jim na primer damo nalogo, naj potegnejo razvodje in rečno mrežo nekega povodja, pri čemer naj določijo mesta izvirov in izlivov; ali železniške proge, ki peljejo v določeno smer; ali pokrajine oz. kraje določenega gospodarske- 48 ga pomena, na primer agrarna področja, rudnike, kra- je težke industrije itd. Skratka: naloga risanja naj bo združena z miselno nalogo odbiranja ali primerja- nja. Najsplošnejša takšna naloga bi bila narisati one objekte (od gora do mest), ki smo jih omenili pri obravnavanju pokrajine. Takšne risbe naj bodo pre- proste, od gorovij in rek le smeri, vse črte brez po- drobnih vijug. Najbolje je, če jih dijak izdeluje s pro- sto roko kot približne skice. Komur pa to ne gre, naj kopira po karti, a tako da objekte izbira in jih riše poenostavljene. Risbe naj bodo sicer snažne in čedne, vendar čim bolj enostavne in naj predstavljajo le določene objekte, ne streme naj pa za tem, da bi posnemale karte v atlasu. Takšno risanje in izpolnje- vanje pride v poštev predvsem za nižješolce, s poseb- nimi nalogami tudi za višješolce. Če naj dosežejo svoj namen, jih mora profesor pregledovati, ponavljati ob njiih posamezna vprašanja in dijake opozarjati na po- manjkljivosti; paziti je treba tudi na pravilnost imen. Isto velja za diagrame, ki naj jih dijaki kot do- mače naloge čim več izdelujejo. Namesto da govorimo o razporedu kontinentov po velikosti ali o tem, ka- tere sosednje države so večje, katere manjše od Jugo- slavije, jim dajmo nalogo, naj doma narišejo te po- vršine v obliki kvadratov ali krogov, za kar morajo najprej iz ploščine izračunati stranico kvadrata ali polmer kroga. Takšnih nalog je vse polno s področja hidrografije, klimatologije in antropologije. Seveda spet ne smejo le obremenjevati dijaka, ampak mu mo- rajo pomagati, da laže spozna kak pojav in se mu bolje vtisne v spomin. Pri risanju in skiciranju bo vsak od nas dobdi ka- ke nove prijeme, da bo pouk poglobljen in nazornej- ši. Intenzivna in pravilna uporaba kart ter pogosto skiciranje bosta pripomogla, da bo geografija v naši šoli bolj živa in zanimiva, dijaki pa bolj aktivni, kar je ena glavnih zahtev šolske reforme. Z E M L J E P I S N O I M E N O S L O V J E IN I Z R A Z J E T e r m i n o l o š k i in m e t o d o l o š k i d r o b c i Dodatek k 1. tč. (G. o. HI/3, str. 54/55): če naj bi vendarle upoštevali ugovor, da SP navaja obzorje in obzor kot soznačnici, bi se morali ravnati po Ko- laričevem navodilu (G. o. IV/4, str. 78), da se je treba odločiti le za enega izmed sinonimnah izrazov in ga normirati, druge pa opustiti ali pa jim določiti diferenciran pomen. Mislim, da bi v našem primeru raje obdržali obzorje namesto obzora in mu dali še pomen horizonta, obzor in obzornico pa opustili kot geografska termina. Obzorju bi torej dali dvojni po- men, pri čemer pa bi se ne sklicevali na geometrijsko definicijo kroga. V tem smislu bi se naj spremenil tekst 1. tč. terminoloških drobcev. K 2. tč. (ibid.) pa dodam opozorilo na članek v reviji Jezik in slovstvo (II/2, str. 93), v katerem utemeljujem pisavo zemlje, sonca, lune z malo začetnico. K članku je pripisal Fr. Tomšič tole: Res je težko zagovarjati stališče, naj se takšna imena pišejo zdaj z veliko, zdaj z malo za- četnico. Ker so imena kakor sonce, mesec, zemlja dol- go pisali preprosto z malo in vendar ni bilo prav nobene škode za razumljivost, ne kaže spreminjati pisave na ljubo nekakšni znanstveni doslednosti, po- sebno še ne, ker je včasih meja med navadno in znan- stveno rabo besede v resnici precej nezanesljiva. Prav bi bilo, da se raba velike začetnice kakor drugod tudi tukaj omeji 4. Kopno, celina, kontinent, zemljina. Res je: zemlja je »kopna« tam, kjer je sneg »skopnel«; toda kopno že vedno pomeni tudi suho zemljo v nasprotju od morja (gl. Plet. slov. I., str. 434). Kot geografski termin se je kopno v tem po- menu že popolnoma uveljavilo, pomeni pa seveda vso suho zemljo vključ. tista površja, ki so pokrita z več- nim ledom (Grönland, Antarktika). Bolje bi rekli, da je kopno vse zemeljsko površje, ki ni preplavljeno od morja. Mislim, da kopno kot geografski termin lahko obdržimo kljub Ilešičevemu ugovoru v G. o. HI/1, str. 18. (Tam omenjene »kopnine« sploh ne po- trebujemo kot termin.) Seveda pa kopno ni isto kot celina; celina je ve- lik (cel) kos kopnega v nasprotju od (razkosanih) otokov (Split je na celini, Trogir na otoku, oba pa na kopnem itd.). Množinsko obliko celine rabimo, ker je več takih kosov, tako da naštevamo vzhodno (ev- razijsko-afriško), zahodno (ameriško), avstralsko in antarktično celino. Prav isto kakor celina pa pomeni kontinent (continens — skupaj držeč, cel)- tako da moramo vsekakor enačiti celine — kontinenti (Plet. slov. I., str. 7 in 432). Kopno (ne celine!) pa delimo še na več »delov sveta«, ki obsegajo vsak po en kos celine ter k celini spadajoče otoke. Evropska celina ter Britanski in