846
BOJAN STIH,
IZGUBLJENI SIN NA STRADUNU
Spominjamo se branja Štihovih Paradigem, ponatisov zapisov v Naših razgledih iz začetka sedemdesetih let. V Razpotjih je tokrat izšla avtorjeva nova knjiga   Izgubljeni   sin   na   Stradunu* (Listi iz dnevnika 1973/79), že po naslovu  manj   optimistična,   manj   spodbudna  v  pričakovanju   miselnih prodorov   v   aktualno   kulturno-politično področje in posamezne kulturne teme pri nas v zadnjem desetletju. Kajpada jemljemo Stihov časovni okvir le kot dokument nastajanja dnevniških zapisov, ne pa njegovih refleksij; te so osebno izkustvene in doživljajske, kot izredno senzibilni in morda celo odločilni instrument in nepogrešljivi sooblikovalec miselnih izpeljav, tez, domnev in trditev. Štihovi dnevniki so intimni in z dobršno mero obrnjeni s kritično-skeptično noto k našemu kulturnemu življenju,  polni nakazanih poti,  pasti, čeri, zablod, polni žara, ko se pokaže nakazana ideja otipljiva, uresničljiva v praksi, polni strahu in besa, ko se spopadejo z morjem poniglavosti in neumnosti,  polni polemične  ostrine,  ko  je treba  braniti  čast  resnice  in  morale, kot se kažeta v razumevanju in izkustvu izgubljenega sina na Stradunu.
Ali je ta »sin« Odisej našega sveta, ta nemara najmarkantnejša figura v literarni zgodovini? Stih »blodi« kot Odisej v svojih zapiskih po prostranih morjih ter znanih in manj znanih krajih, da bi se povrnil k svoji Penelopi, slovenski kulturi in družbi, iz katere je »odšel na pot iskanja«. Stih je eden izmed redkih slovenskih esejistov, ki je prepričljiv spričo angažirano obravnavanih tem, jasnosti in tehtnosti stališč, drznosti v govorjenju resnice (za
(* Bojan Stih, Izgubljeni sin na Stradunu, Založba Obzorja Maribor, 1979, zbirka Razpotja 33, opremil Matjaž Vipot-nik, st. 179)
Marijan Zlobec
resnico pa so razpisane tiralice, je zapisal Miroslav Krleža), čeprav bi mu molk bolj »koristil«, kar pa je za Šti-hovo naravo, kajpada, višek blasfemije.
Bojan Stih problematizira in aktualizira množico tem in problemov sodobnega in zgodovinskega sveta, ne samo kulturnega. Iz mednarodnih scen črpa le jedro, kot temelj in inspiracijo za svojo refleksijo o bistvu umetniškega ustvarjanja, človeka, sveta, humanizma, sistemov, nravi, posameznih in kolektivnih usod. Kot fotografija se zdi Valdemossa na Mallorci, pobuda za razmišljanje o Chopinovi glasbi in njegovi »nedogmatski glasbeni fantaziji« o ustvarjalni samoti kot »edini oblik, socialne komunikacije posameznika s svetom ljudi«, o »neponovljivosti kol bistvu velikega umetniškega dela«, c tem, ali je »umetnost način življenja ali pa je umetnost zgolj duhovno sredstvo za družbeno in kulturno-politično kariero?«
Štihova specializirana tema esejev, zbranih v Izgubljenem sinu na Stra-dunu, se zdi, je teater, pač v skladu z lastnim gledališkim delom, izkušnjami, doživetji, poznavanjem skrivnostnih poti jugoslovanskih gledališč. Njegove skice v eseju »Pot pod zvezdami južnega neba k Hamletu brez mesečine« niso zgolj dokumentarne o odkrivanju ham-letovskega vprašanja z zidov Lovrijen-ca, v dnevniških zapisih »Ingmar Berg-man in Anatolij Efros« ne samo kramljanje o filmu Kriki in šepetanje in režiserju Molierovega Don Juana, in v listu iz dnevnika »Mozart in Vivaldi v Grož-njanu« ne le o dejavnosti mednarodne federacije glasbene mladine. Stih ne dela reportaž: iz scen, v katere polaga tematiko svojih razmišljanj, izvablja poanto smiselnosti, pozitivne skušnje, zgleda, ki bi ga veljalo ponoviti kje drugje, a tudi kritike, skratka, vredno-stno-vzorniško dimenzijo. V njej pa je razvidna natančna analiza, primerjava, odzivnost, sodba ..., pa čeprav jo omogoča le  »puščobno mesto  ob  sotočju
847
dveh potokov pod razpadajočim gradom«.
Dubrovniški list iz dnevnika »Izgubljeni sin na Stradunu« s svojimi tremi »starimi znankami«, sestrami Maridl, Greti in Lizl Jodlberger, ki se bodo v knjigi še nekajkrat pojavile kot nekake vile, o »uri ganljive slovenske literarne pobožnosti«; o pisateljskem delu Andreja Hienga, o »pravilni« in »nepravilni« umetnosti, o umetnosti kot svobodi..., jemljejo starodavno mesto le kot inspiracijsko jedro za razmišljanja o nekaterih temeljnih kulturnih vrašanjih.
Filmu posveča Stih tudi esej »La-combe Lucien in Nočni portir«, seveda ne kritiki znanih filmov, marveč njuni analizi in refleksiji o »vojni, o njenih protagonistih in njihovem boju«, o smrti in ljubezni, »totalitarizmu in njegovi pravi razredni družbeni in politični biti«, o umetnosti kot »edini resnični vedi o človeku«, o »sistemu, ki kvari človeka«, s sklepno ugotovitvijo, da je »umetnost tista naša moč, s katero lahko osvetlimo vse številne in neizmerne komplicirane poteze človekove psihofizične biti«.
Tržaški dnevnik o »jugovičih« v tem »za vse človekove čase izgubljenem mestu« išče korenine slovenske literarne, jezikovne in narodnostne prisotnosti ob Stendhalu, Jovceju, Svevu, Slata-perju, Rilkejevih Devinskih elegijah, nacionalne in jezikovne identitete slovenskih delavcev na Tržaškem ...
Trije dnevniški zapisi: »Biti v svojem času in biti proti njemu«, »(Nesrečni) Ivan Cankar« in »O Ketteju in Kosovelu« aktualizirajo, vsaj v poudarjeni meri, problematiko Cankarjeve ustvarjalnosti, oziroma oblikovanja proslav ob stoletnici pisateljevega rojstva. Stih je tu oster kritik našega spakedranega političnega jezika (najboljši primer  o
Bojan Stih, Izgubljeni sin na Stradunu
Cankarju kot sinu »dveh bioloških reprodukcijskih faktorjev), človeške neumnosti, »ki ostane neumnost tudi v socializmu«, kulturnopolitičnih nesmislov, »literarne policije« v slovenski literarni zgodovini, »brutalnosti in hladnosti vsevednih ljudi«, naše nenaravne prevzetnosti...
Zdi se, da so v Štihovi knjigi s posebnim žarom napisani nekateri portreti znanih slovenskih kulturnih in javnih delavcev: Falstaffa (v katerem prepoznavamo Vlada Kozaka (?), pleterskega priorja Josipa Edgarja Leopolda-La-vova, Mileta Koruna, Saše Vuge, Lojzeta Filipiča, Dušana Pirjevca in drugih. To so intimni, doživljajski orisi nekaterih najizrazitejših značajskih potez prijateljev, znancev; podobe njihovih miselnih in poklicnih angažmajev, vra-ščenosti v slovensko kulturno skušnjo; vseskozi dokumentirani, postavljeni v konkretni, že zgodovinski slovenski prostor. To so dokumenti, kot jih ne bi znala izluščiti nobena zgodovina. Med njimi je skorajda pretresljiva izpoved srečanj z Ahacem, memento o tipični slovenski kulturniški usodi.
Štihovi dnevniški zapisi iz let med 1973 in 1978 so zapisi slovenskega intelektualca, ki mu človeška in spoznavna, intelektualna narava branita kakršna koli izdajstva, zanikanja, umik, molk ... lastne poti in identitete zanjo. Od tu avtorjeva svoboda zapisane besede; njena intima in provokativnost. Stih gleda v posameznih pojavnostih tudi podobo splošnosti in zakonitosti, zlasti v primerih slovenskih kulturniških usod. Vendar pa Štihova trpka kritika noče biti izraz nemoči. Kot tako jo omogočata doba in življenje, ki ga ustvarjalno živi in išče v njem svoj avtentični obraz in smisel.
Marijan Zlobec