LETO Vlil. ŠT. 49 (387) / TRST, GORICA
NOVI
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. IANUARJA 1996
CENA 1 €
www. noviglas. it
ČETRTEK, 25. DECEMBRA 2003
SETTIMANALE
SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b • LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124-6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE GORIZIA • ITALY
OGENJ ŠE TLI
Nekaj manj kot devetdeset tet. Tako dolgo je bilo časovno razdobje, kije Borisa Pahorja popeljalo od “Trsta do Trsta”, čeprav je spomin na svoje mesto nosil v sebi tako v hudih življenjskih izkušnjah kot v radostnih trenutkih osebnega in javnega življenja. Čeprav je drugi, današnji Trst, v katerega se je pisatelj “vrnil”po dolgi poti, neprimerljivo različen od tistega, ki ga je bil prisiljen “zapustiti" leta 1920, ostaja vedno prostor, ki mora zaradi svoje daljne in polpretekle zgodovine pazljivo in Orimerno načrtovati svojo bodočnost, predvsem v času, ko se bo v kratkem družbenogospodarska stvarnost pri nas korenito spremenila.
Seveda ne gre istovetiti takega popotovanja z običajnim prepričanjem, daje voyage le fizični premik skozi kraj in čas; tako pot je namreč bolje jm-merjati s pričakovanjem priznanja, da niso mogli niti z nasiljem nam odvzeti tega, kar je bistvenega za vsakega člo veka: to je dostoja nstva naši pripadnosti in nam samim.
Podelitev Zlatega sv. Justa Borisu Pahorju je prav v tej luči pomenljiv dogodek. Pred časom sta nagrado prejela še dva slovenska Tržačana, slikar Lojze Spacal in arhitekt Boris Podrecca, a tokrat je imela podelitev po samem Pahorjevem prepričanju in prepričanju nas zamejcev globlji simbolni značaj; to zato, ker je letošnji nagrajenec tudi simbolni umetnik, nositelj tistega izročila, ki so ga nekateri zaradi nestrpnosti in zaprtosti skušali zatreti.
Pahor je v svojem govoru pred natrpano sejno dvorano občinskega sveta predočil številnim osebnostim, kako tesni in plodni so bili nekoč kulturni odnosi med italijansko in slovensko skupnostjo v Trstu, začenši z doprinosom modrega škofa Bonoma, kije v 16. stoletju sprejel v svoj krog mladega Primoža Trubarja. Prav zavzetost devinskega grofa za medsebojno sporazumevanje na tem področju je k. nam privedlo v 17. stoletju patra Alassia da Som-maripa, da je sestavil italijansko slovenski slovar. V Trstu se je rodi! mecen slovenskega razsvetljenstva, baron Žiga Zois.
Ko pa smo Slovenci v 19. stoletju začeli krojiti tudi svoje gospodarstvo in začeli nastopati na družbenem področju, so se naši sosedje zavedeli prisotnosti tistih, ki so jih do pred kratkim imeli le za pripadnike naroda pristaniških delavcev, služkinj in dojilj. Kulturni dialog med dvema skupnostima pa je vsekakor vztrajal: Baz/en je hvalil Cankarjev opus, Andrej Budal je prevedel Manzonijeve Zaročence in Boccacciov Dekameron. Čeje fašistično obdobje pretrgalo še to vez, je povojni čas botroval novemu strpnejšemu razmerju, in to predvsem zaradi prevajanja in raziskovalnega dela italijanskih kulturnikov; verjetno pa tudi zaradi nekaterih slovenskih intelektualcev, ki imajo z italijanskim svetom posebno vez.
Morda je Boris Pahor za našo ma njšinsko skupnost še toliko bolj simbolna osebnost, ker se v njem zrcalita - kot tudi v vseh nas - dvorezen odnos in čustvo, ki ga zamejci gojimo do večinskih sosedov.
Po vojni se je pisatelj odločil, da se bo posvetil poučevanju italijanske književnosti, saj je njegova šolska izobrazba slonela prav na italijanskem knjižnem izročilu.	/	stran	8
Igor Gregori
Kiparski park na mejnem prehodu Štandrež-Vrtojba
“To je zdaj naš evropski prostor”
Odličen dokaz tega, kakšen domet lahko imajo naši zagnani prosvetni delavci, ki verjamejo v živo kulturo, svoje projekte in mlade ustvarjalne sile, je bila prireditev, ki je potekala na t.i. nikogaršnji zemlji na mednarodnem mejnem prehodu Štandrež-Vrtojba v sredo, 17. decembra, v poznih jutranjih urah.
Na pobudo Društva Skultu-ra 2001 in rajonskega sveta Štandrež ter občine Sempeter-Vrtojba in Krajevnega odbora Vrtojba in pod pokroviteljstvom Evropske zveze, dežele Furlanije-Julijske krajine, generalnega konzulata RS v Trstu, goriške pokrajine, gori-ške občine in mestne občine Nova Gorica so se namreč zbrali številni predstavniki krajevnih oblasti, da bi z otvoritvijo "kiparskega parka" pod milim nebom obogatili prostor med Standrežem in Vrtojbo ter postavili znamenje, ki želi govoriti mimoidočim o prihodnosti brez meja.
Avtorji lesenih in mozaičnih umetnin so študentje beneške likovne akademije, šole mozaikov iz Spilimberga in srednje lesarske šole iz Nove Gorice, ki so se junija letos na pobudo Društva Skultura 2001 udeležili kiparske kolonije na Jeremitišču. Tam so se zbrali mladi umetniki iz Italije,
Otroci pojejo o prijateljstvu na nikogaršnji zemlji ob otvoritvi kiparskega parka (Foto DPD)
Slovenije, Nemčije, Hrvaške, Francije in Danske, da bi z dletom v roki na svoj način spregovorili o željah in idealih mlajšega rodu po preseganju vsake - državne, kulturne, jezikovne... - meje, ki še ločuje ljudi.
Prireditev je odprl "duša" Skulture in predsednik rajonskega sveta Štandrež Marjan Breščak, ki je orisal cilje omenjene kolonije; zahvalil se je arh. Davidu Faganelu, Francu Dugu in Zmagu Posegi, ki so izdelali načrt postavitve kipov.
"Avtorji umetniških del so študentje, ki se v svojih spretnostih torej še oblikujejo, kot se oblikuje tudi Evropa." In vendar ta dela izražajo prepričanje, da želje mladih že sedaj presegajo meje. / stran 10 Danijel Devetak
Kulturni center Lojze Bratuž / Božični koncert
“Oznanjam vam veliko veselje!”
Minulo soboto, 20. decembra, je bil v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici božični koncert, na katerem je nastopilo okrog 120 pevcev in glasbenikov, ki jih je vodil Hilarij Lavrenčič. Šlo je za izjemno uspel božični koncert, ki so ga
ponovili na praznik sv. Štefana v goriški stolnici, posnela ga je slovenska televizija deželnega sedeža RAI in so ga tako lahko videli širom po naši deželi. Odličen koncert je dokaz več, da združeni zmoremo več in bolje. Čestitamo!
1
ČETRTEK, 25. DECEM 2003
| Drago Legiša
HLADNI PRHI OB NOVEM LETU
Alojz Tul
O NOVI EVROPSKI USTAVI ŠE NI SOGLASJA
[VOŠČILI GORIŠKEGA IN TRŽAŠKEGA ŠKOFA
IJože Štucin
ORATORI) IN SLOVENSKE BOŽIČNE PESMI
I Marjan Drobež
ZADNJA POLITIČNA DOGA)AN|A V SLOVENIjl
Voščila
Bralkam in bralcem našega tednika voščimo ob Novem letu veliko dobrega, mirui, Božjega blagoslova, veselja in tudi obilo posluha za skupno dobro!
Istočasno sporočamo, da bo naslednja številka Novega glasa izšla 15. januarja 2004. Sodelavce prosimo, naj oošljejo zapise do petka, 9. januarja 2004.
Intervju
Direktor
Goriškega
muzeja
Andrej Malnič o našem prostoru, (stran 3)
Andrej Jemec ima odmevno razstavo v Škofovih zavodih. (stran 7)
2
Tiskovno sporočilo
Za interese slovenske manjšine
Italijanska notranja politika
Hladni prhi ob novem letu
V zvezi z razpravo glede proračuna in resolucij, ki so bile izglasovane v deželnem svetu, deželno tajništvo SSk izraža veliko začudenje in obžalovanje nad stališči dveh slovenskih svetovalcev Levih demokratov, ki sta glasovala proti resoluciji v korist jusarjev in srenj in se tako izneverila obljubam, ki sta jih dala slovenskim volilcem.
Ob tako pomembnem vprašanju za našo manjšino bi se morala ponovno pokazati enotnost slovenskih deželnih svetovalcev, dejansko pa sta se Dolenc in Blažinova pokorila ukazu svojega načelnika Zve-cha, ki očitno brani stališča, ki nasprotujejo slovenskim interesom. Pričakovali bi torej od dveh svetovalcev Levih demokratov več pokončne drže in poguma, interes manjšine pa bi moral prevladati nad ozkimi interesi njihove stranke, ki so žal, glede tega vprašanja, še najbližji skrajni desnici.
Prejšnja, Tondova deželna uprava je bila glede tega vprašanja sposobna brzdati skrajne italijanske nacionaliste in je imela pozitiven odnos do naših srenj in jusarjev. Sedanji odbornik iz vrst LD Beltrame pa je ta pozitivni odnos že začel spreminjati, kar bo imelo lahko zelo hude posledice za upravljanje slovenske zemlje in našega teritorija.
Deželno tajništvo Slovenske skupnosti izraža torej solidarnost in priznanje svetovalcu Špacapanu in ostalima slovenskima svetovalcema Zorzi-nijevi in Cancianiju za dosledno zagovarjanje stališč in interesov slovenske manjšine, slovenski volilci pa so tako dobili v razmislek nov podatek o tem, kdo na deželi pravzaprav lahko sploh avtonomno in brez strankarskih pogojevanj zastopa Slovence v Italiji.
Damijan Terpin,
Deželni tajnik SSk
Nobena skrivnost ni, da si je predsednik italijanske vlade Silvio Berlusconi tudi in predvsem v političnem pogledu mnogo obetal od šestmesečnega predsednikovanja Evropski zvezi. Dne 13. decembra je bilo italijanskemu predsednikovanju konec, Berlusconi pa je moral priznati, da se je medvladna konferenca, ki naj bi bila nekakšna krona njegovega vodstva EZ, končala s popol-nin neuspehom. Njena glavna naloga je namreč ostala neizpolnjena: Evropska zveza nima nove ustave, čeprav se naglo bliža 1. maj 2004 in bo EZ imela kar deset novih članic. Berlusconi, o katerem je znano, da mu je zelo pri srcu zunanji videz, je trdno računal, da bo nova ustavna listina EZ podpisana na slovesnosti v Rimu, in je v tej zvezi baje že odredil, naj se začnejo priprave na izjemen potek slovesnosti.
Od klavrnega konca medvladne konference pa še ni poteklo 48 ur, ko je ministrski
Po bruseljskem vrhu
0 Novi evropski ustavi še ni soglasja
Minulega 12. in 13. decembra so se v Bruslju sestali predsedniki vlad razširjene Evropske unije (25 članic), da bi uskladili še zadnja nesoglasja glede osnutka nove evropske ustave, ki ga je, kot vemo, pred meseci izdelala posebna komisija, imenovana konvencija. O omenjenem osnutku so državniki razpravljali že na junijskem srečanju v Solunu ter na novembrskem vrhu v Neaplju, kjer so ugotovili, da je potrebno poglobiti nekatera vprašanja, glede katerih se nekatere članice še razhajajo. A tudi na bruseljskem vrhu predstavniki sedanjih in prihodnjih članic Unije niso mogli odpraviti vseh nesoglasij, tako da so se morali raziti brez dokončnega dogovora.
Najtrši kamen spotike je bilo vprašanje, po kakšnem ključu naj se v okviru sveta, ki ga sestavljajo predstavniki vlad držav članic, sprejemajo odločitve. Evropska konvencija je predlagala dvojno kvalificirano večino s pristankom najmanj polovice držav članic, ki predstavljajo 60 % prebivalstva. Na
to pa ne pristajata Španija in Poljska, ki vztrajata pri ohranitvi sistema pogodbe iz Nice iz leta 2001, ki jima daje večje število glasov in posredno večjo politično težo. Srednje in majhne države (med temi Slovenija) so za izenačenje odstotka števila držav in prebivalstva, a veliko članic tudi tega predloga ne sprejema, ker bi ošibil njihovo težo glede na prebivalstvo. Definicija iz osnutka ustave že trem velikim članicam omogoča blokado katerekoli odločitve. Italija, ki je predsedovala bruseljskemu vrhu, je sicer skušala posredovati med razhajajočimi se stališči, vendar ni prišla na dan z nobenim formalnim predlogom, tako da je vse ostalo le na ravni hipotetičnih alternativnih rešitev. Ko je postalo razvidno, da ne bo mogoče doseči soglasja o odprtih vprašanjih, zlasti glede večine za sprejemanje sklepov, so se državniki razšli, ne da bi določili kak rok za nadaljevanje razgovorov. Po ustaljenih pravilih bo s 1. januarjem 2004 predsedovanje Ev-
ropski uniji za šest mesecev prevzela Irska, vsi se pa zavedajo, da ne bo mogoče v kratkem času obnoviti pogajanja na stvarnih perspektivah. Svojo težo ima tudi okoliščina, da bodo prihodnjega marca parlamentarne volitve v Španiji, ki se je skupno s Poljsko močno izpostavila na vrhu v Bruslju. Zato je pričakovati, da bodo razmere za odpravo zastoja dovolj dozorele šele v drugi polovici prihodnjega leta, ko bo predsedstvo Unije prevzela Holandska (Nizozemska) in bodo junija že opravljene volitve novega evropskega parlamenta.
Propad pogajanj za odobritev nove evropske ustave ni povsem presenetil, ker so mnogi znaki kazali, da vodilne evropske države, kot so Nemčija, Francija in Velika Britanija, želijo posredno ali neposredno ohraniti vodilni položaj tudi v razširjeni evropski povezavi. Poleg tega italijansko predsed-j stvo, ki se je polemično začelo prvega julija, si ni pridobilo potrebnega zaupanja, da bi pripeljalo evropsko ustavo v pristan. Po mnenju Romana Prodija, predsednika evropske komisije (vlade), je na bruseljskem zasedanju zmanjkalo "evropskega duha".
Alojz hil
NOVI
GLAS
UREDNIŠTVO
34170 GORICA, PIAZZA VITTORIA-TRAVNIK 25 TEL. 0481 550 330 FAX 0481 548 808 E-MAIL goricaC«’noviglas.it
3413 1 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL. 040 365 473 FAX 040 775 419 E-MAIL trstC"'noviglas.it
UPRAVA
34170 GORICA, P.ZZA VITTORIA-TRAVNIK 25 TEL. 0481 533 177 EAX 0481 548 276 E-MAIL uprava^noviglas.it
www.noviglas.it
GLAVNI UREDNIK ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK |URIj PALJK IZDAJATELJ ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA;
PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN,
REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 211.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK TISKARNA BUDIN / GORICA
NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITA1IJI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - EISC |j5j^
LETNA NAROČNINA ITALIJA 45 EVROV, SLOVENIJA 4B EVROV, INOZEMSTVO 65 EVROV, PRIORITETNA POŠTA 85 EVROV POŠTNI TEKOČI RAČUN 10647493 CENA OGLASOV PO DOGOVORU
predsednik Berlusconi moral doživeti novo hladno prho. Predsednik republike Ciampi (na sliki) ni podpisal zakona, ki korenito preureja radiotelevizijski sistem. Njegov predlagatelj je minister Gasparri, ki politično pripada Nacionalnemu zavezništvu, v obeh vejah parlamenta pa je za ta zakon glasovala vsa vladna koalicija. Predsednik republike zakona ni podpisal, temveč ga je v skladu s 74. členom republiške ustave vrnil parlamentu z zahtevo, naj o njem ponovno glasuje. Državni poglavar je svoj sklep ustrezno utemeljil, kar pomeni, da je navedel razloge in vzroke, zaradi katerih je odklonil podpis tega zakona. Bivši predsednik ustavnega sodišča Le-opoldo Elia - zdaj je senator in politično pripada Marjetici -je izjavil, kako ga je najbolj prizadelo dejstvo, daje Ciampi v pismu parlamentu postavil na laž vse tiste, ki so mu dejansko zanikali pravico, da Gasparrijev zakon - kot sicer tudi druge- vrne parlamentu s pozivom, naj o njem glasuje še enkrat. V nekaterih krogih
je namreč vztrajno krožila čudna teorija - je še dejal Elia -, po kateri bi glede na tako krepko večino, s kakršno v parlamentu razpolaga sedanja vladna koalicija, negativno stališče Kvirinala ne bi imelo nobenega stvarnega učinka, na avtoriteto predsednika republike pa bi gotovo padla huda senca. Senator Elia je hkrati opozoril, kako je važno, da je Ciampi v pismu zakonodajalce posvaril, da morajo pri svojih odločitvah upoštevati in spoštovati razsodbe ustavnega sodišča.
Predsednika vlade Berlusconija in njegove najožje sodelavce je ravnanje državnega poglavarja očitno presenetilo, saj je prvi najprej izjavil, da sploh ne bo bral, kar so napisali "Ciampijevi tehniki",
kmalu nato je dejal, da so na Ciampijevo ravnanje očitno vplivali založniški lobiji, to je izdajatelji dnevnega in periodičnega tiska, naposled je pojasnil, da bo sam podpisal zakonski odlok, ki bo IV. televizijskemu omrežju omogočil nadaljnji obstoj, tretjemu državnemu televizijskemu omrežju pa zagotovil prihodke od oglaševanja. Berlusconi vsekakor ni spregovoril jasne besede o nadaljnji usodi Gasparri-jevega zakona, povsem pa je prezrl glavni kamen spotike, ki je in vsekakor ostane "konflikt interesov", kajti Berlusconi je še vedno ne le lastnik štirih televizijskih omrežij, temveč kot predsednik vlade tako ali drugače nadzoruje tudi državno radijsko in televizijsko službo. Takega primera ni nikjer na svetu!
Pred dnevi je v italijansko javnost kot strela z jasnega treščila novica, da je tik pred gospodarskim zlomom velikan na področju živilske industrije PARMALAT. Gre za sedmo industrijo v Italiji in četrto živilsko industrijo v Evropi. Po svetu ima139 tovarn s skupno 36 tisoči uslužbencev, od teh samo v Italiji kakih 4 tisoč.
/ stran 16 Drago Legiša
Jadranka Šturm Kocjan - nova
direktorica Urada RS
za Slovence v zamejstvu in po svetu
Jadranka Šturm Kocjan je bila pred kratkim imenovana za direktorico vladnega urada Republike Slovenije za Slovence po svetu in v zamejstvu, za kar ji tudi v imenu naših bralcev iskreno čestitamo.
Kot generalna konzulka Republike Slovenije v Trstu je Jadranka Šturm Kocjan z vztrajnim delom, obzirnostjo in predvsem pa z znanjem naredila ogromno za vso našo narodno manjšino, kot je seveda tudi več kot dostojno zastopala domovino Slovenijo. Ko ji ob pomembnem imenovanju na odgovorno mesto želimo veliko uspešnega dela, si še naprej želimo, da bi tudi v prihodnje dobro sodelovala z našo narodno skupnostjo v Italiji!
igš
POVEJMO NA GLAS JANEZ POVSE
Za srečne odločitve v letu 2004
Ko ob koncu iztekajočega se leta pomislimo na leto, v katerega vstopamo, si razumljivo iz srca zaželimo, da bi nam bila sreča še bolj naklonjena, kot nam je bila doslej. Da bi doživeli še več lepih trenutkov, da bi nas spremljalo zdravje, nas in naše bližnje ter sploh vse ljudi in da bi bilo težav in problemov manj, kot jih je bilo. V kolikor pa bi že bili, da bi bili lažji in obvladljivi, ne prehudi in ne pretežki. Vse to in še mnogo drugega si želimo verjetno zato, ker iz svoje izkušnje vemo, da se stvari ne postavljajo pred nas vedno na najprijetnejši način, pri čemer pa je mnogokrat od nas samih odvisno, kako . jih razumemo oziroma kako se v življenju odločamo. In tudi v prihajajočem letu 2004 bo verjetno tako in bo v mnogočem od nas samih odvisno, kako bomo uravnavali svojo pot ter se obrnili v to ali v ono smer.
Kdo poreče, kako je vendar mogoče, da bi zares imeli možnosti, s katerimi bi lahko ustvarjali pogoje za svoje življenje. In vendar je tako, mnogo stvari je odvisnih od nas samih in to je zelo osrečujoče prepoznanje. Prihodnosti nismo izročeni na milost in nemilost, soustvarjamo jo in to v velikem in v malem, v svetovnih razsežnostih kakor tudi v območju svojega zasebnega življenja. V svetovnih razsežnostih so se na primer razmere poslabšale, prišlo je do prelomnih posegov v manj razviti svet, medtem ko je pri nas vse več strahu pred terorizmom. Očitno sedanja smer ne zagotavlja miru, toda je tudi, da proti tej smeri obstajajo močni ugovori v pre-
pričanju, da je osrednji razlog napetosti v svetu razkol med revnim in razvitim delom človeštva in dokler bo sedanja prevelika gmotna razlika tako izrazita, bo nenehno porajala ostra soočenja. Od vseh nas, od vseh ljudi je torej odvisno, kako se bomo opredeljevali v prihodnje: ali tako kot v iztekajočem se letu ali mirneje in brez uporabe sile.
Zatem je pomembno, kako se bomo odločali pri izgrajevanju nove Evrope. Bomo uveljavili kulturna in duhovna načela in jim dali prednost pred ekonomijo, ali pa tega ne bomo storili. Želeti si je, da bi kulturna in duhovna načela kot bistvo Evrope zares uveljavili, sicer nas bo še močneje preplavilo porabništvo ter nas vpelo v svoje mreže hitenja in dela, dela in hitenja, vse to na račun umirjenih in prijetnih medčloveških odnosov. In kako se bo v to Evropo umestila Slovenija ? Bo dovolj verjela v moč svoje izvirnosti in na ta način obvladala pritisk večjih in močnejših ? In kako bomo svojo pot uravnavali Slovenci v Italiji, torej mi kot manjšina? Upamo, da bomo še naprej dograjevali vse tisto, kar smo v zadnjem času dosegli, ko nam je bila na tako čudovit način priznana enakovrednost.
Na vseh ravneh torej obstajajo srečne odločitve, v to smo globoko prepričani. In zato si je na pričetku novega leta 2004 želeti predvsem to, da bi v srečne odločitve zares verjeli in jih v našem osebnem življenju udejanjali ter z njimi pogumno sooblikovali prostor okrog sebe vse tja do sveta kot skupne hiše vsega človeštva.
INTERVJU
Intervju / Andrej Malnič
Cas bo pokazal, ali bomo znali evropski izziv obrniti sebi v prid
Pred vstopom v novo leto, ki bo na poseben način zaznamovalo ves primorski prostor, smo se pogovorili z ravnateljem Goriškega muzeja dr. Andrejem Malničem. Ob tej priložnosti smo mu poleg vprašanj, ki zadevajo ustroj in delovanje ustanove, ki je pomembna tudi za slovensko narodnostno skupnost v Italiji in sploh za vso Slovenijo, postavili tudi nekaj vprašanj o njegovih pogledih na obstoj oz. padec meje ter o stvarnosti, ki nastaja na Goriškem.
Ko ste leta 2002poslali ravnatelj Goriškega muzeja.
Je muzej praznoval 50-letnico obstoja. Kako danes, kot predstavnik mlajšega rodu muzealcev, gledate na razvoj te pomembne institucije na Primorskem ?
Danes lahko rečem, da je bilo moji generaciji ob prihodu v muzej v 90. letih dobro postlano. "Ta mladi" moramo biti resnično hvaležni vsem preteklim rodovom. Hvaležni smo lahko tudi goriškim in slovenskim politikom, ki so naši hiši stali ob strani. Kako zdelani so bili naši kraji zaradi fašizma in vojne, vemo vsi. Muzej so naši predhodniki z veliko volje in ljubezni ustvarili tako rekoč iz nič. Ustanovljeni smo bili 5. septembra leta 1952 v Solkanu kot Okrajni muzej. Prvi ravnatelj je bil Ludvik Zorzut in sedež muzeja je bil
v	solkanski šoli. Leta 1953 so muzealci postavili na ogled prvo razstavo. Leta 1954 je postal sedež muzeja grad Kromberk. Za začetno pionirsko obdobje je značilna skrb za osnovne delovne pogoje in kadre. To je čas ravnateljev Andreja Pavlovca in Karla Plestenjaka. Leta 1963 je bil za ravnatelja imenovan Rudolf Honn. Takrat je nastopilo novo obdobje, začelo se je sistematično delo. Leta 1965 je bil za ravnatelja imenovan dr. Branko Marušič. Plodovi njegovega načrtnega in vztrajnega znanstvenega in muzealskega dela so pokazali rezultate v 70. in 80. letih. Obdobje ravnatelja dr. Branka Marušiča (1965-1987) štejemo muzealci za zlato dobo Goriškega muzeja. Obdobju moških ravnateljev je sledilo obdobje dveh žensk: Nelide Nemec (1987-1991) in mag. Slavice Plahuta (1991 -2002). Obe ravnateljici sta posvečali veliko pozornost strokovnemu in znanstvenemu razvoju muzeja, skrbeli sta za kvalitetno delovno okolje in za ureditev novih zbirk na Dobrovem in v Štanjelu. V jubilejno 50. leto je muzej stopil pod vodstvom mag. Slavice Plahuta. Prenova gradu Kromberk, izgradnja amfiteatra in lapidarija v parku, posodobitev delavnic ter novi sodobni depoji v Šturjah in Palah so njeno delo in resnično lepa popotnica za prihodnost. Muzej je danes osrednja slovenska kulturna institucija na Primorskem. Postal je to, kar so že pred prvo vojno sanjali goriški Slovenci.
Grad Kromberk, kjer je sedež muzeja, je le eden izmed gradov, za katere skrbite.
Kaj pa druge zbirke, kaj vse sodi v Goriški muzej?
Goriški muzej je pokrajinski muzej splošnega značaja in deluje na območju desetih primorskih občin (Nova Gorica, Šempeter pri Gorici, Brda, Kanal ob Soči, Miren-Kosta-njevica, Ajdovščina, Vipava, Komen, Sežana, Divača) in delno na območju občine Herpelje-Kozina. V sodelovanju z Mestnim muzejem Idrija deluje še na območju občin Idrija in Cerkno, skupaj s Tolminskim muzejem pa na območju občin Tolmin, Bovec in Kobarid. Muzej izvaja javno službo v sodelovanju z Mestnim muzejem Idrija, Tolminskim muzejem in Pilonovo galerijo tudi za pod-
ročje likovne umetnosti od začetka 20. stoletja dalje. Na gradu Kromberk, kjer je sedež muzeja, so postavljeni na ogled slikarska in kiparska dela starejše umetnosti, kulturno zgodovinska zbirka, galerija primorskih slikarjev, lapidarij in občasne arheološke ter etnološke razstave. V Žabjem kraju v Solkanu imamo re-stavratorske-konserva-lorske delavnice, kjer delajo izvrstni restavratorji za les, keramiko, kovino in slike. V vili Bartolomei, prav tako v Žabjem kraju v Solkanu, je postavljena na ogled lepa razstava o zgodovini Primorske 1918-1947. Na Sveti Gori imamo razstavo o pr-
vi	svetovni vojni. Naši kustosi so pomagali samostanu na Sveti Gori pri postavitvi Marijanskega muzeja. Na gradu Dobrovo je galerija darovanih del slikarja Zorana Mušiča, svetovno znanega umetnika, ki ga svet bolje pozna pod priimkom Musič. Na ogled so tudi lepa kulturnozgodovinska zbirka, poskus rekonstrukcije muzejske zbirke nekdanjega lastnika gradu Baguera in občasne slikarske razstave. V Medani skrbimo za spominsko hišo pesnika Alojza Gradnika. V Ajdovščini, v muzeju ob starem mlinu ob Hublju, sta postavljeni
Goričanov multikulturnosti in večjezičnosti ni potrebno posebej učiti...
Kdor danes zavrže slovenščino, zanika svojo samobitnost...
na ogled dve lepi muzejski razstavi: Fosili iz zbirke Stanislava Bačarja in arheološka razstava o antični Ajdovščini. V Šturjah imamo nove sodobne depoje za hrambo muzejskih predmetov. Dobre depoje imamo tudi v Palah, tam hranimo eno največjih zbirk vozov s trdimi kolesi na Šloven-skem. Strokovni muzejski nadzor imamo še v Kraški hiši in galeriji Lojzeta Spacala v Štanjelu, spominski hiši Kosovelove družine v Tomaju in v galeriji Avgusta Černigoja v Lipici. Kot rečeno, Goriški muzej je splošni muzej, v njem so zastopane vse muzejske stroke: arheologija, etnologija, zgodovina in umetnostna zgodovina. Na gradu Kromberk sta tudi oddelek za avdiovizualno dokumentacijo in hemeroteko ter ena največjih specialnih domoznanskih knjižnic na Slovenskem. Na koncu pa moram še omeniti, da je med leti
I
1958 in 2000 v okviru našega muzeja deloval sedaj samostojni Tolminski muzej. Dokler je bil Goriški muzej pristojen izvajati javno službo na območju občin Tolmin, Kobarid in Bovec, smo upravljali še muzej v Tolminu, spominsko hišo Simona Gregorčiča in z muzej v Trenti. Skupaj s Turističnim društvom iz Kobarida so naši kustosi pomagali urediti sedanji Kobariški muzej. Prispevek Goriškega muzeja je bil odločilen tudi pri postavitvi sedanje muzejske zbirke v Trenti. V okviru Goriškega muzeja so vrsto let delovale Goriške galerije, ki sedaj sodijo v okvir Kulturnega doma Nova Gorica.
Goriški muzej je poznan tudi zaradi zbornika in drugih strokovnih publikacij, ki jih izdaja. Kaj lahko našim bralcem poveste
o	izdajateljski dejavnosti muzeja?
Izdajanje knjig in zbornikov, ki govore o preteklosti Goriške, ter katalogov muzejskih razstav je ena izmed temeljnih nalog našega muzeja. Daljnosežna je bila odločitev ravnatelja dr. Branka Marušiča, da je leta 1974 začel izdajati zbornik Goriški letnik. V muzeju letnik šaljivo imenujemo Goriški četnik, to pa zato, ker se je po pripovedovanju starejših kolegov ravnatelj Marušič pri tipkanju na pisalni stroj velikokrat zmotil in namesto črke I odtipkal črko č. V zbornik so najprej pisali delavci muzeja, kasneje so začeli v njem objavljati tudi drugi priznani strokovnjaki. V času ravnateljice mag. Slavice Plahuta se je nabor zunanjih priznanih strokovnjakov, ki sodelujejo pri našem zborniku, izjemno povečal. Danes lahko s ponosom rečemo, da je Goriški letnik ena od osrednjih muzejskih znanstvenih revij na Slovenskem. Muzej je poznan tudi po drugih publikacijah.
Najbolj smo ponosni na tiste knjige in kataloge, ki jih je Goriški muzej izdal ob tisočletnici omembe Gorice in Solkana, ter publikacije, izdane v sklopu Pharo-vih projektov in v sodelovanju s prijatelji iz Veneta. V Goriškem muzeju smo še posebej ponosni, da so z nami sodelovali zgodovinarji, kot so: dr. Peter Štih, dr. Robert Peskar, dr. Janez Hofler in dr. Branko Marušič. V zadnjem času gredo za med naše knjige z naslovom Goriške jedi, ki jih je napisala in uredila zgodovinarka mag. Slavica Plahuta. Etnologinja mag. Inga Brezigar je pripravila dva lepa kataloga razstav o Goriških skrinjah in Pustovanjih na Goriškem. Čeprav knjig našega zgodovinarja Draga Sedmaka nismo izdali mi, smo nanje ponosni.
V	tisku imamo katalog razstave o antični Ajdovščini, ki so jo postavili arheologi Beatriče Žbona Trkman, Drago Svoljšak in Nada Osmuk. Naša do-kumentalistka mag. Darja Skrt se je izkazala s filmi o petdesetletnici muzeja, tisočletnici Goriške in goriških pustovanjih. Goriški muzej izdaja še publikacije, ki smo jih poimenovali Berila in prinašajo domoznanska gradiva o Goriški.
Naš svet, ki se vedno bolj globalizira, najbolj nagrajuje izvirne in nove ideje. V tem okviru moramo iskati odgovore na nove izzive časa tudi Goričani.
Goriški muzej je poznan tudi zaradi svojega mednarodnega sodelovanja. Prosim vas za kratek komentar.
Najprej velja povedati, da Goriški muzej ni dobil imena po Novi Gorici, ampak po historični deželi Goriški. Ime smo dobili po deželi zato, da tudi v Jugoslaviji ohranimo spomin na Goriško deželo, ki je imela v zgodovini Slovencev pomembno vlogo. Pridevnik v imenu muzeja tudi pove, da je bila od nekdaj ena izmed vrlin Goriškega muzeja odprtost v mednarodni in meddržavni prostor. Le če smo kot muzealci sodelovali tudi z institucijami iz sosednje države, smo lahko skrbeli za goriške Slovence v Italiji. Če bi gradili okope in se zapirali sami vase, bi bili rojakom, ki živijo onkraj državne meje, bore malo v oporo. Poleg tega živijo na Goriškem ob Sloven-
cih tudi Italijani in Furlani; pred eksodusom po prvi vojni so tu stoletja dolgo živeli Nemci. Zato je povsem razumljivo, da se o preteklosti naše dežele lahko govori le, če se upoštevajo vse jezikovne skupine, ki so tu živele ali še živijo. V tem duhu je Goriški muzej v oktobru mesecu leta 2003 na gradu Dobrovo, v sodelovanju z dr. Ferdinandom Šer-beljem iz Narodne galerije iz Ljubljane, organiziral znanstveni simpozij o baroku na Goriškem. Na simpoziju je sodelovalo 46 predavateljev, polovica njih je prišla iz Italije, ostali pa iz Slovenije. Goriški prostor je edini v Evropi, kjer se stikajo vse tri glavne etnične skupine Evrope: Slovani, Germani in Romani. Zato Goričanov multikulturnosti in večjezičnosti ni potrebno posebej učiti. Ži? davno v preteklosti smo si te, v nekaterih okoljih danes razvpite modne parole, zlepa ali zgrda vcepili v glavo. Meni se prav nič ne zdi modno, če ob sosednji mizi slišim govoriti jezik, ki ni slovenski. To mi je nekaj tako povsem vsakdanjega, da se mi zdi res banalno to obešati na veliki zvon. Čudno pa gledam ljudi, ki ne razumejo niti besedice jezika svojega bližnjega. Taki ljudje se mi zdijo, kot da bi k nam padli z lune. Žal je pa res, da je večji del Evrope, posebej tisti bogati del, glede poznavanja sosedov precej domišljav. Poleg tradicionalno dobrih stikov z Italijo, posebej še z deželo Veneto, imamo dobre stike z novimi državami bivše Jugoslavije, z Madžarsko, Avstrijo in s Slovaško.
Kakšni so vaši načrti
za prihodnost ?
Pred mano je več nalog. Dokončati moramo selitev muzejskih predmetov iz depojev na gradu v Vi-polžah, iz vile Bartolomei in iz gradu Kromberk v nove centralne depoje v Ajdovščino. Na gradu Kromberk moramo urediti grajski park in
v	doglednem času preseliti upravo in pisarne, ki sedaj na Kromberku zasedajo polovico dragocenih razstavnih prostorov, v novo muzejsko središče v Solkan. Žal pa v Solkanu naše muzejske prostore še vedno zasedajo zapori in je zato selitev v prvi vrsti odvisna od izgradnje novih zaporov. Na vidiku so štiri nove muzejske zbirke: v Šmartnem zbirka fosilov Brd, v Kanalu muzej pustnih mask, muzej na Velikem Cerju in muzej na Sabotinu. Pomagamo pa še pri postavitvi muzeja kovaštva v Lokovcu in, kot kaže, nudili bomo strokovno pomoč tudi pri postavitvi muzeja o žganjekuhi v Dragovi-cah. Dela ne bo zmanjkalo, prej bomo naleteli na težave z denarjem. Vendar upam, da bo naša družba končno le dojela, da je kulturna dediščina osnovni temelj za razvoj kvalitetnega turizma. Da bodo investitorji dojeli, da se kultura in turizem ne izključujeta, da tudi gospodarstvo in kultura lahko stopata v svet poslov z roko v roki. Temeljna značilnost za sodobno industrijo turizma je, da mora bolj in bolj proizvajati doživetja in zabavo in da je vedno manj odvisna zgolj od naravnih lepot ter dobre hrane.
/ stran 6 Danijel Devetak
3
ČETRTEK, 25. DECEM 2003
4
ČETRTEK,
JECEMBRA
2003
KRISTJANI IN DRUŽBA
Aktualno
Moteči simboli
Polemike o križu v Abruz-zih me spominjajo na veliko podobnih dogodkov, ki smo jih bili deležni (udi mi v našem pogovoru.
V	Jugoslaviji so avtomobilske registrske tablice imele med oznako republike, pozneje kraja in številko rdečo zvezdo. Te se v Sloveniji pa tudi na Hrvaškem ni nihče dotikal. Že leta 1975 sem z velikim začudenjem ugotovil, da je na Kosovu redek avtomobil, ki bi imel to zvezdo. Vse so bile premazane z belo barvo, in ko so s temi avtomobili prišli s Kosova v Slovenijo, se noben policaj ni nad tem spotaknil. Če pa bi bila rdeča zvezda premazana na vozilu s slovensko registracijo, bi voznik bil poklican k sodniku za prekrške, češ da ni imel urejenega vozila, ali pa bi mu celo odvzeli vozniško dovoljenje.
Kot študent sem si privoščil šalo. Ugledni profesor Svetega pisma Stare zaveze mi je poklonil lepo zlato Davidovo zvezdo kot nagrado, ker sem "zvozil" pri izpitu hebrejščine, kjer sem se krepko potil. Želel je, da bi ta ple-
meniti jezik spoštoval in ga tudi vzljubil. Njemu na ljubo, meni pa v zabavo sem si Davidovo zvezdo dal na verižico in jo korajžno razkazoval na mladeniških prsih po beli Ljubljani sredi belega dneva med sprehodom. Ko smo tako trije marširali po Nazorjevi ulici, se nam približata dva mladeniča, mi strgata verižico, prisolita nekaj krepkih klofut, me obdarita z brcami in zbijeta na tla. Kolega, ki sta bila ob meni, sta jo iz varnosti popihala, sam pa sem se počasi pobral ter pomazan in s krvavim nosom hitel domov. (Pa ne mislite, da se imam za judovskega heroja ali mučenca!)
V	naši vasi, ki jo imenujejo tudi "Piccola Mosca", imamo na spomeniku padlih iz druge svetovne vojne, (spomenika iz prve ne premoremo, čeprav vsak mulec pozna pesem Oj, Doberdob!) vidno rdečo zvezdo. Obiskovalci iz Slovenije, in teh je nekaj sto na leto, ki se redno zaustavijo tudi v naši cerkvi, se nad tem simbolom redno spotikajo. Mi smo se na to navadili in bi bilo nenavadno, če bi je ne
bilo. (Lahko tudi koga moti, ne vem.)
V času bivanja v idilični briški vasici sem spoznal gospoda Armanda z Jazbin. Njihova kmetija je bila "na konfinu" in nekaj naravnega je bilo, ko je delal v vinogradu in je na drugi strani "kon-fina" bil sosed, s katerim sta hodila skupaj v šolo, da sta čez "konfin" kričala. Nekega dne sta le bila preglasna, pa pride "druže" in zakriči: "Stari, tiho, ja ču pucati, jer žališ socializam, ti vičeš iz kapitalizma!" Seveda je g. Arman-do takoj utihnil in hitro pocvir-nal domov... Tudi ta "konfin" je bil simbol nekega časa.
Vsa prestrašena mi je potožila neka mama, češ da je njen sin, ki ima 18 let, v svoji sobi pobarval steno črno in nanjo obesil križ narobe. Mislila je, da se je zmotil, in je križ popravila, pa je drugi dan zopet bil obrnjen. Ko sem se s fantom pogovoril, mi je iz denarnice potegnil listič, ki je bil nekakšna prisega, da se obvezuje, da bo sodeloval z demonskimi silami. Seveda sva razčistila, kaj to sploh je. Danes je poročen in vzorno skrbi za družino.
V Trstu so si dijaki pred desetletji bili kar krepko v laseh glede križa v učilnicah.
Danes ugledni častiti zlato-mašnik, ki je bil tedaj tam profesor, jih je tedaj miril: "Fantje, dekleta, pojdite popoldan k športu in se o tem ne prepirajte!" Verjetno so si dijaki tedaj mislili svoje, danes, ko se srečajo, se temu nasmejejo...
V	Tržaškem Bregu je slovela in menda še slovi osnovna šola. Tam je bila navihana učenka, ki je danes ugledna zdravnica. Velikokrat so jih selili iz razreda v razred. U-čiteljica je imela na piki križ, ki je bil skoraj v vsakem razredu. Ko so prišli v novi razred, je učiteljica najprej snela križ in šele potem je začela s poukom. Ko je nekega dne stopila na stol, da bi snela križ, se je stol prevrnil in je padla in se poškodovala. U-čenka, ki danes "polomljene ljudi dela cele", ji je tedaj rekla: "Prav vam stoji, zakaj niste pustili križa pri miru. Bog vas je štrafal!" Sledilo je zasliševanje staršev, kako vzgajajo šmrkljo, da je tako nesramna...
Ob simbolih, takšnih ali drugačnih, se suče tudi naše življenje. Dobro pa le je, če vemo vsaj to, kaj kakšen simbol pomeni in zakaj sploh je tam, kjer je!
Ambrož Kodelja
Različna mnenja o gradnji džamije v Ljubljani
V nekaterih predelih mesta zbirajo podpise za referendum
Mestni svet v Ljubljani je 8. t.m. po dolgi in zelo polemični seji, ki je trajala do prvih jutranjih ur, sprejel odlok o spremembah prostorskega načrta /a območje ob Cesti dveh cesarjev (ob Malem grabnu na Viču), kjer naj bi zgradili islamski verski in kulturni center.
Glasovalo je le 28 navzočih svetnikov, od skupnega števila 45, pri čemer so se zoper spremembe prostorskega načrta opredelili vsi svetniki iz opozicijskih strank, SDS, Nove Slovenije, krščanske ljudske stranke, in SNS.
Projekt o džamiji v slovenskem glavnem mestu že okoli deset let buri duhove in povzroča polemike v po-
litiki. Privrženci džamije zatrjujejo, da bi ta objekt dokazal enakopravnost muslimanske vere v Sloveniji, nasprotniki pa navajajo svoje argumente in stališča, ki uživajo veliko podporo med prebivalstvom. Moti jih, denimo, velikost objekta, saj bi se ta razprostiral kar na štiri tisoč kvadratnih metrih površine. Islamski verski in kul-
turni center bi obsegal molilnico, prostore za verouk, knjižnico, dvorano za rekreacijo, predavanja in družabna srečanja, čajnico, kavarno, prostore za zbiranje mladine, pisarne in restavracijo. Kupola džamije naj bi bila visoka kar osemnajst metrov, minaret pa do sedemindvajset metrov.
Posamezniki so mestni upravi poslali zelo veliko število pisem in opozoril, v katerih so izrekli mnogo pomislekov o džamiji, ali pa gradnji nasprotovali. Država se o tem ni opredelila, češ da je zadeva v izključni pristojnosti mestnega sveta Ljubljane. V Novi Sloveniji, krščanski ljudski stranki opozarja-
jo, "da bi mošeja v resnici bila versko-politični objekt, saj je muslimanski verski poglavar (mufti) tudi politična osebnost. Na zasedanju mestnega sveta je predstavnica četrtne skupnosti Vič, tudi v imenu četrtnih skupnosti Rudnik in Trnovo, Branka Lovrečič, opozoria, da so prebivalci zaradi nameravane gradnje džamije vznemirjeni.
V	slovenskem glavnem mestu je 220.248 volilnih upravičencev, za razpis referenduma bi morali zbrati nekaj več kot 11 tisoč podpisnikov. "Z zbiranjem ne bo težav", zatrjuje Dimitrij Kovačič iz SDS v Ljubljani.
M.
Italijanski in slovenski jezuiti v Gorici
“Spodbujamo ustvarjalno sodelovanje!”
Praznik Brezmadežne je že vrsto let tudi praznik goriškega jezuitskega centra Stella Matu-tina. Tokrat je bilo slavje posebno zanimivo, saj je mašo vodil predstojnik severnega dela italijanske province Družbe Jezusove p. Alberto Remondini, somaševali so slovenski provin-cial p. |anez Poljanšek, predstojnik goriške DJ p. Gino Dal-la Vecchia, župnik p. Antonio Bressan in p. Mirko Pelicon.
Pri maši v veliki Fabianijevi cerkvi Srca Jezusovega, v kateri so slovenski verniki brali tudi slovensko berilo in prošnje, je p. Dalla Vecchia med homilijo spregovoril o liku Marije in njenem "zgodi se po tvoji volji". Prav v duhu Marijine poslušnosti je v treh točkah "prerešetal" sadove jezuitskega pastirskega delovanja zadnjih desetletij, znamenja časa in perspektive za prihodnost. In v vseh točkah se je še kako dotaknil tudi slovenske stvarnosti. Najprej je potrdil, kar se v mestu že več mesecev govori, in sicer, da bodo jezuiti zapustili središče Stella Matutina in ga verjetno prodali videmski univerzi, saj je struktura v tem trenutku prevelika, samih patrov pa - ki so vedno starejši - je vedno manj. DJ pa bo v Gorici ostala, saj je slovenska provinca vzela v o-skrbo duhovnijo sv. Ivana. Drugič je povedal, da so pred leti "pretihotapili" kip Matere Božje iz votlinice na dvorišču Stel-le Matutine v slovensko briško vasico Snežeče; od leta 1994 člani italijanske Marijine družbe enkrat letno romajo v slovensko župnijo, kjer jih domačini vedno lepo sprejemajo: "Samo Bogu so znani sadovi prisrčnosti in bratstva, ki so se spletli v tem času." Tretjič pa tole: v letih 1987-95 so se go-riški jezuiti posvetili posebnemu poslanstvu sprave med Italijani in Slovenci. "Nadškof Bommarco," je povedal p. Dalla Vecchia, "je ob koncu svojega škofovanja povedal nasledniku msgr. De Antoniju, da so bila ta leta najlepša izkušnja sprave na tej zemlji." Nastale so različne skupine laikov, ki so se medtem razvile; rodilo se je
veliko otrok in nekateri starši bi sedaj želeli, da bi tudi njiho-
vi	otroci rastli na takih duhovnih temeljih bratstva in složnosti. "To so tri izkušnje v znamenju upanja," je sklenil p. Dalla Vecchia, ki je še povedal, da je za DJ zvestoba Gospodu vsekakor pomembnejša od žalosti, ker po več desetletjih zapuščajo Steli« Matutino.
Po maši je v prostorih središča p. Remondini spregovoril o Družbi Jezusovi danes. Dejstvo je, da so se njihove vrste v zadnjih 25 letih dobesedno razpolovile. "Čeprav nas je vedno manj, smo še vedno skupina mož v službi Boga." Časi se spreminjajo in ljudje z njimi. Zato je italijanska DJ o-sredotočila svojo pozornost na tri prioritete: mladi, revni in kultura. To pomeni skrb za formacijo, prizadevanje za uresničevanje pravičnosti in odpravljanje emarginacije med t.i. novimi reveži ter snovanje idej in kulturnih projektov. "Stvarnost nas presega, presenečajo nas sadovi izkušenj, kjer so naši ljudje dobro sejali..." Zgodovina v bistvu spreminja način pastoralnega delovanja jezuitov in njihove prisotnosti. Če so nekdaj sami vodili velike strukture, se morajo danes osredotočati na formacijo patrov, ki bodo oblikovali laike za vodenje načrtov. Glede Gorice je povedal: "Nimamo dovolj moči, da bi vlagali v Gorico, obenem pa so se tu zgodile stvari, pred katerimi si ne moremo zapirati oči." Stel-
lo	Matutino nameravajo predati univerzi, saj bi bil "greh proti revščini razpolagati s tako veliko strukturo in je ne uporabljati". S posebnim poudarkom je podčrtal "kulturno in versko stvarnost Slovencev v Gorici". Sam najvišji jezuitski predstojnik Kolvenbach je pokazal svoje zanimanje za sodelovanje italijanske in slovenske DJ pri skupnem načrtu na tej meji. To sodelovanje je lahko nekaj velikega za dobro vseh. "Ce nas bodo mladi ali družine kaj vprašali, bomo radi zraven. Spodbujamo ustvarjalno sodelovanje!"	Dl)
SVETOPISE M S K A RAZMIŠLJANJA
		E		
	I T U R	G	I C N E M	LETU C
ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE, NEDELJO ZA NEDELJO
VILJEM ŽER,AL | bqŽi£ _ sv_ §TEpAN .
SV. DRUŽINA
Iz 9,1-3-5-6; Ps 96; Tit 2,11-14; Lk 2,1-14
1	Sam 1,20-22.24-28ali Sir 3,2-6.12-14; Ps 84; 1 Jn 3; Lk 2,41-52
Berila sv. večera poudarjajo učlovečenje Božjega Sina. Nemogoče je postalo v človeku Jezusu Kristusu stvarnost. Sam Bog je hotel namreč postati eden izmed nas, človek (1 Tim 2,5). Ostal bo pa za vso večnost Bog-človek. Saj je od vekomaj načrtoval sebe kot "meso" (Jn 1,14) ter preobrat zgodovine z rešenjem ljudi. Od Adama do Abrahama in do Jožefa in Marije ima svoje človeške prednike. Nekateri izmed njih so tudi veliki grešniki, kot npr. kralj David.
Toda Jezus si je privzel vse naše grehe, vse strahotne zločine, čeprav je on sam brez greha, nedolžen, neomadeževan (Heb 7,26). A zaradi njih preklet (Gal 3,13), jih je ponesel na križ, ker nas je samo s križem odrešil. Hotel je postati Emanuel, t.j. Bog z nami (Iz 7,14; Mt 1,23). Sveti Duh si je izbral za nevesto judovsko dekle, Marijo. Poslužil se je celo sanj, spanja, tudi pri begu v Egipt (Mt 2,13). Marija in Jožef sta že pred Jezusovim rojstvom doživela krst trpljenja in tesnobe s strani sorodnikov in znancev.
Zanju ni bilo prostora ne pri njih ne v zasilnem prenočišču pod milim nebom, kjer so bile stlačene karavane od vsepovsod zaradi popisa, z živino vred.
Polnočna maša nam razkriva čudež človeškega rojstva Božjega Sina. Ne Herodu ne komu drugemu se niti ne sanja, da je samo Bog tisti, ki vodi vso zgodovino. Ko se prebujajo iz svojega praznega življenja, besnijo še naprej v svoji lakomnosti in hlastanju po oblasti; zato tudi morijo nedolžne in množijo nemir in pogubo.
A v to zmedo greha in umiranja zadoni mogočni spev angelov o Gospodovi slavi in o miru, ki pa ga dojamejo samo najbolj ubogi, pastirji.
Bog je poskrbel za prihod Sina v naš svet, v naš hlev. Zamisel, od vekomaj, je njegova. Zaradi tega vabi k sebi najprej uboge, zaničevane, obrobne, v zavesti svoje nemoči, naj si utrdijo vero v Boga ob čudežu Sinovega uboštva, ob čudežu zadnjega mesta. Le tam najdemo veličino Boga. Ker je Bog Bog človeka. Išče nas namreč v najbolj nemogočih razmerah. Zato ga lahko najdemo tudi danes in tudi jutri se bo dal najti samo v ubogem, pomoči potrebnem sočloveku. Do Boga pridemo namreč samo po človeku. Nihče ne more očitati Cerkvi, kristjanom, da se preveč zanimamo za socialno plat, ker bi po njihovem morali skrbeti le za vero. Toda pozabljajo, da je Bog postal človek in nas zato sili, da ga iščemo v najbolj revnem zemljanu. Vera mora biti dejavna, stvarna.
Misijonska jezuitska revija " Weltweit" poroča v zadnji, božični številki (4/2003) o otrocih s ceste-ulice na Filipinih, zlasti v Manili. Pri tem prinaša fotografije teh zapuščenih otrok, med njimi tudi dojenčka, na pol golega, ki spi na nagrobni plošči na
pokopališču; njegova mladoletna mamica, prav tako otrok ulice, je našla samo tam "jaslice" za svojega otročiča, ki ga greje potepuška mačka v hrbet. Ta nadomešča vola in oslička v betlehemski noči. Ob "jaslih" so stali tudi drugi otroci s ceste, kakor nekoč pastirji za Božič, otroci, ki si pomagajo za preživetje z beračenjem, tatvinami in prostitucijo. Ti so otroka sprejeli in zanj skrbijo tako, da tudi zanj poleg drugega brskajo po smetiščih (Weltweit, 4/2003, str. 3 in vse naslednje).
Kakšna lekcija za nas! Kakšen očitek!
Mladi diakon Štefan je dal življenje za uboge. Za njim Lovrenc v Rimu. BI. Terezija iz Kalkute se je docela izčrpala v reševanju najbednejših. Sv. Frančišek Asiški se je posvetil gobavcu in vsem ubogim. Množice misijonark in misijonarjev prav tako iščejo Jezuščka med zavrženimi, med gobavci, med obolelimi za aidsom, med brezposelnimi. Učijo tudi nas, da iz srca pojemo "Sveta noč, blažena noč" v resnični skrbi in delu za najbolj odrinjene in zaničevane ljudi.
Do takega praznovanja Božiča mora priti najprej v družini. Njen temelj je vedno v molitvi. K njej spada branje Božje besede, tudi naših Mohorjevk. Potrebni so tečaji za zaročence in zakonce. Ob nedeljah in praznikih je zbranost vseh članov družine okrog oltarja z drugimi družinami, je obhajanje s kruhom življenja. Je petje, tudi v zboru, je delo pri "karitas", nega bolnikov, je hoja s križem. Sv. Leon Veliki, papež, nam kliče še danes: "Spoznaj, kristjan, svoje dostojanstvo!" (1. gov., na Božič, 1-3). Tudi otroci bodo spoznali svoje dostojanstvo le po zgledu staršev, ki živijo hvaležnost do življenja in jo delijo drugim. Taka naj bo njihova pot do Jezusa. Tedaj bo vedno Božič.
Betlehemska lučka apodrla”goriško mejo
Mladi, upanje Cerkve
Minulo soboto, 20. t.m., je bilo v Gorici srečanje, ki je preraslo mejo, ki je vneslo v naš prostor tiste vsebine, na katerih bo treba graditi prihodnost obeh Goric in širše Goriške.
Več kot petsto skavtov slovenskega, furlanskega in italijanskega rodu z obeh strani državne meje je pričakalo Luč miru iz Betlehema, kot se imenuje pobuda, na kateri se mladi kristjani spomnijo dejstva, da je Kristusovo rojstvo prineslo na svet luč. Letos pa je na Goriškem vzklila pobuda, da bi prireditev povezala Gorico in Novo Gorico v eno mesto in k pobudi so pristopili tudi slovenski skavti, ki jih duhovno vodi p. Mirko Pelicon.
V cerkvi sv. Ignacija na Travniku v Gorici se je ob 15. uri zbralo več kot petsto skavtov, ki so prisostvovali sveti maši v italijanskem in slovenskem jeziku, saj sta somaševala koprski škof Metod Pirih in goriški nadškof Dino De An-
toni. Oba dušna pastirja sta med dvojezično homilijo poudarila predvsem skupne vrednote in vezi, na katerih je treba zgraditi novo Evropo.
"Dragi mladi, Cerkev zre v vas z velikim upanjem. Vi ste tista generacija, kije poklicana, da z lučjo vere razsvetli novo tisočletje," je v svojem nagovoru med drugim dejal msgr. Metod Pirih, ki je mladim tudi naročil, naj dopustijo, da jih "osvoji Kristusova luč", ki jo morajo s Kristo-sovim duhom ponesti na vsa področja življenja: "v šolske klopi, v vaš prosti čas, v vaša prijateljstva in zaljubljenost, v vaše načrte za prihodnost, v odnose do vaših staršev, v vaših župnijah, v organizacijah in v okolju, kjer živite!"
Sledil je sprevod z lučkami po mestnem središču, srečanje ob odstranjeni meji pri Svetogorski železniški postaji, ki sta se ga udeležila tudi župana Brulc in Brancati.
Voščilo goriškega nadškofa De Antonija
“Rodil se nam je čudoviti Bog!”
Voščilo goriškega nadškofa Dina De Antonija slovenskim vernikom ob letošnjem Božiču se glasi: "Velika luč je danes zasijala nad nami: rodil se nam je Gospod, čudoviti Bog! Začetek miru in novega življenja; njegovemu kraljestvu ne bo konca. Veselimo se vsi v Gospodu, nocoj se nam je rodil Zveličar, z njim prihaja pravi mir na svet.
To je krščansko sporočilo ob Božiču: Bog je postal človek in ne le prebiva med nami, ampak je prišel kot knez miru.
Prek betlehemskega otroka je Bog spremenil v novo to, kar je bilo staro, v večno to, kar je časovnega. Prenovil je človeka, ki ga je razjedel greh, in sprejel v večnost, kar obstaja v času. To sporočilo ima kot posledico, da je človeško vredno Boga. Kar je časovnega, postane večno; tako se uresničijo človeške želje po polni sreči. Voščim vam, da bi bil vsak človek vreden Boga in da bi se za vsakogar uresničila potreba po sreči. Dodajam: srečen Božič vam in tudi vašim družinam."
Sporočilo je nadškof prebral predstavnikom množičnega obveščanja v ponedeljek, 22. t.m., na škofiji. Prisotnim je tudi posredoval svoje misli ob letošnjem Božiču, ki jih bo izrazil goriškim vernikom ob koncu leta. Pred očmi so mu zlasti t.i. zadnji in vsakdanje prizadevanje vseh ljudi dobre volje za to, da bi lah-
Voščilo tržaškega škofa Ravignanija
“V Kristusu je naše upanje miru”
ko dostojno živeli. Zato se veseli skorajšnjega odprtja sprejemnega centra Faidutti na Placuti, ki ga bo upravljala Karitas s podporo občinske u-prave, pa tudi delovanja skupnosti Arcobaleno in podobnih ustanov. Ob koncu leta ne more mimo misijonskega delovanja na Slonokoščeni obali, ki ga podpirajo velikodušni ljudje in kjer v Kristusovem imenu padajo žrtve. V tem letu so mu pred očmi tudi spopadi, ki so razplamteli po vsem svetu; zato ima v mislih vdove, sirote in starše, ki so jim umorili sinove. Z veseljem in upanjem pa gleda na I. maj 2004: "Treba je podreti zidove v srcih številnih ljudi in si prizadevati, da bo zaživel t.i. oglejski duh; različnost je namreč vir bogastva." Vir veselja je zanj tudi pastirski obisk, ki je doslej že rodil ne-slutene sadove: "Prejel sem ogromno. Upam, da sem dal vsaj kaj malega."
Tudi v letošnjem božičnem mesecu je tržaški škof Evgen Ravignani povzel nekaj misli in jih predal v božični poslanici, ki nosi naslov V Kristusu je naše upanje miru.
Najprej se škof v uvodu naveže na Lukov evangelij, v katerem so opisani pastirji, ki bdijo nad čredami in v noči prejmejo oznanilo, nakar jih zajame močna nepričakovana svetloba. Začudenje in strah se jih polastita. A glas jih bodri, naj se ne predajo strahu, temveč sreči, katere ne bodo deležni samo oni, ampak vse ljudstvo: "Danes se je v Davidovem mestu rodil Odrešenik Jezus Kristus."
V božični poslanici se nato škof poglobi v svoje osebne misli glede pomena noči. V noči se lahko zrcali občutek negotovosti, zmedenosti in dvoma. To se pripeti, ko človek ne utegne najti - ali ponovno najti - pravega smisla življenja, ko vdanost v usodo uspe ugasnili pogum upanja. Veliko je tistih, ki v življenju trpijo, ker jim primanjkujejo trdne resnice, ki občutijo vznemirjenje zaradi jalovega iskanja in žalost, ker so opustili vero, pravi škof Ravignani.
Vendar noč je obenem tudi čas zaupljivega pričakovanja (ki ga je treba vsekakor - če je potrebno - podpreti) na nov dan. Prav zato imajo verniki, podobno kot pastirji v Lukovem evangeliju, nalogo, da zagotovijo tudi tistim, ki ne
verjamejo, da je Kristus prišel tudi zanje.
Škof Ravignani pa ima v mislih še drugo noč, tako, ki jo doživlja današnji svet, v katerem so se vrednote zameglile, celo morda že izgubile. Škof misli predvsem na vrednote, kot so človekove pravice, sodstvo, odgovornost v svobodi ter soglasje v solidarnosti. Kjer vlada sebičnost posameznika, je svoboda mnogih teptana, kajti nasilje odganja mir in prinaša številnim revščino.
Prav v takem svetu imajo verniki še toliko bolj pomembno vlogo, saj morajo oznaniti sporočilo, da je možno rojstvo novega sveta. Bog nas ni zapustil, piše v poslanici škof Ravignani, Kristus prihaja danes k nam. "Naše upanje je, da ga ljudje sprejmejo in se v svojem spremstvu spet podajo na pot pravice in ljubezni: le tako bo mir zacvetel."
5
ČETRTEK,
25. DECEMB 2003
Konec pastirskega obiska v Pevmi, Štmavru in na Oslavju
“Nesite Kristusa med ljudi!”
V	nedeljo, 21. t.m., se je s praznično in slovesno mašo v Pevmi končal nekajdnevni pastirski obisk goriškega nadškofa Dina De Antonija v žup-
niji Štmaver-Pevma-Oslavje. Pod oboki s Kraljevimi poslikavami se je zbralo veliko ljudi, obred pa je spremljalo žlahtno slovensko petje.
V	homiliji na četrto adventno nedeljo je nadškof želel uvesti prisotne v praznovanje božičnih skrivnosti, hkrati pa jim je položil na srce nekaj očetovskih nasvetov, potem ko je obiskal skupnost vernikov ob vznožju goriških Brd. "Bog, knez miru, je postavil svoj šotor sredi vseh nas. Imamo v sebi prostor, da bi ga sprejeli? Kličemo: 'Pridi, Gospodi' ali imamo preveč predprazničnih opravil, da bi slišali Njegov glas?" Čim bolj se oddaljujemo od Njega, tem bolj postajamo stari, a "On je prišel, da bi spremenil v novo, kar je staro, v večno, kar je časovnega." In postavil je vpra-
šanje: "Ali smo kot kristjani prepričani o tem, da Kristus prenavlja, kar je staro? Mar mislimo, da moramo samo o-hranjati, kar imamo, da moramo živeti v miru in brezdelju ter da nam ni potrebno spregovoriti svetu?" Bog prinaša ljubezen v svet, ki prisega na egoizem in od nas pričakuje prav to. "Ali mislite, da svet ne potrebuje ljubezni? Je v naših družinah dovolj ljubezni?" Kristus nam pravi, da je sreča na zemlji nekaj omejenega, ki pa jo bomo lahko dosegli. In za to se je treba truditi. Ce je Bog postal človek, je nadaljeval msgr. De Antoni, pomeni, da je človek vreden Boga.
"Vsaka kultura in vsak jezik je vreden Boga," je pribil. Kristjan mora ljubiti vsakega človeka, ker ve, da je Bog prisoten prav v vsakomer. "Krščanstvo ni nauk, ampak mreža odnosov v imenu Jezusa Kristusa."
Kot je šla Marija, ki je pod srcem nosila Jezusa, do Elizabete, moramo tudi mi stopili do vsakogar s Kristusom v sebi. "Bog potrebuje vsakogar izmed nas, da stopi v stik z ljudmi našega časa. Ponesite Kristusa v družine, v šole, na delovna mesta..." Prisotne je pozval: "Vabim vas, matere in očete: darujte Kristusa svojim otrokom. To je najpomem-
bnejše, saj Bog ne pošilja angelov, ampak ljudi..."
Ob koncu maše se je župnik Vojko Makuc v imenu svojih faranov vseh treh skupnosti, iz Pevme, Štmavra in z O-slavja, zahvalil gostu za obisk in za toplino, ki jim jo je daroval: "V vas smo našli prijatelja, podobo Boga Očeta, ki ne samo tolaži, ampak tudi spodbuja k prenovi, da bi še naprej hodili Jezusu Kristusu naproti." Na te besede se je goriški nadpastir še enkrat odzval, prisotne spodbudil k podpori lastnemu župniku in k molitvi za duhovniške poklice. Obrnil se je na mlade in jih povabil, naj darujejo življenje za Kristusa in skupnost: "Prihodnost vas potrebuje."
Danijel Devetak
Ponovno v Sveti deželi
Pismo iz Izraela(i3)
3.8.2003 - Današnji dan bi lahko poimenovala kar "dan zapuščenih žensk". Tako se mi je pač zgodilo, da sem kar tri zgodbe slišala, ker so se mi ločene gospe preprosto zaupale. Jaz sem pa taka oseba, da me človeške, resnične zgodbe preprosto zanimajo, ne iz radovednosti, ampak iz neke globlje solidarnosti do stiske sočloveka.
Berith je nekoliko odmaknjena gospa srednjih let in elegantna ter lepo negovana.
Košati dolgi lasje ji padajo na hrbet, na obrazu je le malo gub in rahla črta, ki daje občutek, da je doživela neko globoko razočaranje. "Bila sem mlada študentka iz Dublina", pripoveduje Berith, na klopci pod cipresami. "Naša družina je bila strogo protestantska in nekako protika-toliško naravnana. Sama pa sem zdaj postala 'znova rojena kristjanka'. Prišla sem delat nek izraelski kibuc; saj veš, da je bilo to v 60. -70. le-
tih v modi. In tam sem spoznala svojega bodočega moža. Dolgo me je osvajal, ker sem bila nekako nedostopna. Mama me je pred odhodom na tuje svarila, naj se varujem zapeljevalcev in Judov. Končno pa sem se resno zaljubila in ostala v Izraelu. On je živel in delal v kibucu. Tako sva o-snovala svojo družino prav tam. A zdaj vem, da nisva imela pravega zasebnega in družinskega življenja. Imela sva štiri otroke, oba sva bila zaposlena. Otroci so pač že od rojstva živeli v posebni "hiši otrok", kamor sem jih hodila
dojit. Z možem pa sva imela sobo s kopalnico v drugem poslopju. Jaz takega načina bivanja nisem bila vajena, a počasi sem se pač privadila. O, sedaj je že laže v Kibucimih; družine imajo svoje hiše in živijo skupaj - kot vse ostale.
Otroci so hitro rastli, starejši so se odselili zaradi šolanja na univerzi. Kupili smo stanovanje v mestu in kot strela z jasnega je udarilo, da si je mož dobil zelo mlado ljubico v "klasičnem stilu": pač svojo tajnico." Berith se velike temne oči napolnijo s solzami. Previdno jih otira, da ne bi po-
packala šminke. Še vedno ni prebolela, z njo sočustvujem. "Tako sedaj razumem te malčke iz St. Vincenta, ki so tudi izkusili, doživeli, da so jih starši zapustili. In skušam jim služiti, jih ljubiti, da bi nekoliko zapolnila to njihovo zavrže-nost. Moj mož? A, moj bivši mož že plačuje svojo lahkomiselno napako. Mlada ljubica ga je zapustila, vrgel se je v objem drugi in tretji, se vdal alkoholu... In postaja prava razvalina. Bog ga že kaznuje", je s kančkom privoščljivosti dodala Berith. "Dobila sva ločitev, plačuje mi preživnino
in jaz sem se odselila. Redovnice so me zelo ljubeče sprejele tu v St. Vincentu. Otroci me redno hodijo obiskovat, z bivšim možem se srečujeva pri moji odvetnici, ker zelo neredno pošilja denar. Starejši sin je pri vojakih, najmlajši pa živi z očetom. Oh, se bodo že znašli..." konča svojo dolgo pripoved irska kolegica. V naši družbi je vedno več takih razdrtih družin, si mislim. Izvedenci pravijo, da je odgovornost nekako "fifty-fifty" na vsakem partnerju... Kdove!
/ dalje Tereza Srebrnič
6
ČETRTEK,
DECEMBRA
2003
NOVOLETNO BRANJE
Župnik na vlakih z municijo
Že dolgo vrsto let se mi na Štefanovo vsakič vrača v spomin majhna vasica, po imenu Fluh. Zaman jo boste iskali na zemljevidih, razen če boste imeli v rokah specialke Vorarlberga, najzahodnejše dežele Avstrije, v soseščini Nemčije in Švice, nedaleč od ljubeznivo miniaturnega Liechtensteina. Vasica leži še na visoki planoti nad prelepim mestom Bregenz ob Bodenskem jezeru (na sliki); do nje vodi pot skozi košate gozdove, kjer te ponoči zajame tesnoba, čez dan pa prav čutiš, da te zelene dlani večnosti vabijo v že skoraj pozabljeni mir srca.
"Griiss Gott!"
Petletna deklica me je ob prvih hišah pozdravila z naravnostjo človeka, ki že v rosnem času ve, da je pozdrav začetek omike. Tujca pozdravimo enako kot soseda, so ji očitno vcepili v srce že starši in najbrž tudi dedek in babica. Po takem srečanju prideš v vas z nenavadnim občutkom, da si tam že kdaj bil, da se vračaš.
Pa sem bil prvič. In sem se po stari navadi napotil na tri kraje, kjer najhitreje in najbolje spoznaš, kam prihajaš, med kakšne ljudi in kakšne njihove navade. Ti kraji so gostilna, pokopališče in cerkev.
V	gostilni sem kot neznanec seveda vzbudil manjšo pozornost, ki pa se je udobrovoljila, ko sem - z e-dinimi poznanimi izrazi - naročil kozarec vina v njihovem narečju. Kmalu nisem bil več osamljen ob točajni mizi; povprašali so me, od kod in kam, dobro se jim je zdelo, da mi je med njimi očitno všeč. Tudi brez slovarja smo se sporazumeli: tukaj trdo delamo, včasih si privežemo dušo in odganjamo skrbi, med nami so prijateljske vezi. Zasmejemo se in si kako zabrusimo v obraz; če se v soboto sporečemo, si v nedeljo po maši spet podamo roko. Hvala za ponujeno rundo, aufs Wohl!
Na pokopališču sem v mislih pozdravil njihove svojce, prednike in prijatelje. Lepo urejeni grobovi, veliko lesa in cvetja, ponavljajoči se priimki merijo v davno preteklost. Z nagrobnikov so gledale fotografije uglednih očancev in z življenjem
S 3. STRANI
sprijaznjenih ženic, mlade in stare podobe so mi pripovedovale: nikoli nas nisi poznal, pa smo bili: radi smo imeli življenje, nekateri nas v spominu še vedno imajo radi. Pokrižal sem se in šel.
V	mali cerkvi, na moji tretji etapi, je vladala skoraj skrivnostna tišina popoldanskega poletnega Somraka. Skozi visoka okna je kak žarek posvetil na klopi, ki so bile po starodavni navadi oštevilčene, nekatere pa so imele tudi tablice z družinskimi imeni. V vazah na oltarju so bile rože z domačih vrtov, nekaj jih je bilo tudi s polja. Napisi pod podobami križevega pota so bili še v arhaični gotici, kamniti tlak se je kar svetil od čistoče. V obokani višini pa je - tako se mi je zdelo - kar lebdelo na tisoče, mogoče na milijone molitev ob vseh svetih mašah, od tistih v mrzlih jutrih do onih v božičnem sijaju: molitve ob krstih, porokah in pogrebih, molitve v zahvalo in priprošnje ob stiskah.
Ko sem prišel ven na prag, mi je prišel naproti gospod župnik. Pozdravila sva se, on pa me je takoj radovedno ogovoril:
"Od kod pa ste, če smem vprašati?"
"Iz Trsta, Herr Pfarrer."
"Italijan ali Slovenec?"
Vprašanje me je tako osupnilo, da sem onemel. Sredi teh hribov Bogu za hrbtom, daleč od informacij našega nevrotičnega sveta - pa taka preciznost, taka poučenost. Samo molčal sem, dokler vprašanja ni ponovil.
"Slovenec. Ampak od kod, za božjo voljo, veste za nas, gospod žup-! nik?"
"Veliko sem potoval, dragi mladenič", se je nasmehnil ob moji osuplosti. "Potoval sem z vlaki, bil sem tudi pri vas v Trstu in še dlje globoko v Italiji. Pa sem to in ono videl, zvedel in spoznal".
"Ste bili kdaj časnikar?"
"Ne. Predvsem pa morate vedeti, da vlaki, s katerimi sem potoval, niso bili potniški. Bili so vojaški kon-
voji, transporti z municijo, namenjeni proti Gotski liniji in še kam. Bil sem vojak, po Anschlussu vpoklican v nemško VVehrmacht. In kot nezanesljiv sem bil dodeljen tistim peklenskim konvojem, ki so jih Anglo-Američani zasledovali in uničevali iz zraka. Da sem živ, je čudež".
"In zdaj ste župnik v tem lepem, mirnem kraju".
"Na eni tistih peklenskih voženj sem sklenil, da grem za duhovnika, če ostanem živ. Ta milost je bila dana. Zdaj sem tu, po najboljših močeh skušam pomagati ljudem in jim dopovedovati, da Bog je. Čez četrt ure bom to spet razlagal malčkom, ki se pripravljajo na prvo obhajilo. Zato mi tudi oprostite, da vas ne povabim v župnišče".
"Ampak... da poznate nas..."
"O vaših v Trstu sem zvedel le mimogrede, bolje sem poznal one bolj v notranjosti, saj so se naši konvoji večkrat zaustavljali tudi na neki ranžirni postaji med Litijo in Ljubljano. Tam sem na božični večer 1944 skoraj skrivaj zašel v domačo cerkev, kjer je bila polnočnica zaradi policijske ure že ob petih popoldne. Ko sem gledal tiste ljudi in poslušal njihovo petje, se mi je stožilo po nedolžnosti. Ni me sram priznati, da so mi šle solze po licih. Že dva dni kasneje pa je bil tam pravi pekel zaradi našega vlaka. - Oprostite, ne bom nadaljeval, otroci me čakajo. Griiss Gott, alles Gute!"
Tako sva se kar na hitro poslovila, pa prijazno, kot je bilo prijazno tudi srečanje. Ves sem bil pod vtisom njegovega vprašanja o moji pripadnosti v daljnem Trstu. Šele pola-
goma pa sem se kasneje ovedel, da meje blagi župnik s svojim medvojnim utrinkom spomnil na dogodek, ki se je z njegovim v času in kraju tako natančno ujel, da ni bilo več dvorna^ imela sva skupni spomin.
Na Štefanovo 1944 je bil torek. Ljubljansko podeželje je bilo pod meter debelo snežno odejo, izplu-žene so bile samo glavne ceste, zato sem prav strmel, kako se je do naše hiše v Moji vasi vendarle prebil očetov prijatelj Stane, ki je prišel na obisk s svojim znamenitim motorjem Puch. Srečanje je bilo veselo, v stiskah vojnega časa še posebej, saj si le zaupnemu človeku lahko iskreno povedal, kaj misliš, česa se bojiš, kaj še bo.
Na kuhinjski mizi ob oknu je bilo takoj praznično pogrnjeno. Stane je med sedanjem prijazno pobožal po glavi ne le mene, marveč tudi mlajšega brata, za katerega je sicer vedel, da mu je poleti večkrat izpraznil zračnico na prednjem kolesu, ker je bilo le preveč zabavno poslušati sikajoči pisk ventila.
Bilo je zgodnje popoldne, sonce je s sinjkastim sojem božalo zasnežena drevesa, ograje in sosedove strehe. Mati je za odrasle že kuhala vino s cimetom, z bratom sva se sladkala z riževim narastkom in malinovcem. Vsi smo čutili, da bo nekaj ur prijetno.
V	tem sta se izpod neba spustila dva angleška strmoglavca. Zadrdra-le so težke strojnice, padle so prve bombe, vse to pa v smer tri kilometre oddaljene ranžirne postaje, mimo katere so pogosto vozili nemški konvoji. Takih prizorov smo bili že vajeni, radovednost je bila tudi tokrat večja od strahu. Ko sta letali po še dveh bobnečih zavojih nazadnje izginili proti obzorju, je najprej zavladala čudna tišina. Nič ni bilo, zadeli sta prazen vlak ali pa progo, smo si rekli. Naenkrat pa se je kuhinjska šipa ob strahoviti eksploziji sesula na našo mizo v tisoč drobcih. Oče, ki je takoj razumel, da je to lahko le začetek, je planil v vse stanovanjske prostore in naglo odprl vsa okna, da bi zračni sunki ne imeli trdnega odpora. Hkrati je zaprl vsa polkna.
"Danes so pa zadeli pravi vlak,
to bo še cel hudič", je flegmatično pripomnil gospod Stane in dobrodušno vprašal, ali bo vino s cimetom že kmalu na mizi. Treskalo in grmelo je potem še nekaj ur, vmes je bilo slišati žvižganje lahke muni-cije, tu in tam se je vse streslo ob očitni granati. Pavze so dale slutiti, da se naslednji vagon še ni vnel, kmalu pa je šel v zrak še ta in že drugi in tretji.
"To je pa moral biti težak konvoj. Mogoče se je vojna s tem vsaj za nekaj minut skrajšala", sem slišal razmišljati odrasle. "Ampak kaj je z ljudmi in domovi ob tirih, kjer besni ta sodni dan?"
Naslednjega dne smo z olajšanjem zvedeli, da skoraj po čudežu človeških žrtev ni bilo in celo na hišah ni bilo kaj hujšega. Kose in drobce pobesnelega ognjemeta je po vsem videzu metalo tako visoko in na daleč, da je bilo trem vasem v glavnem prizaneseno.
Toda kasneje je ljudski glas raznesel novico, da smo vsi skupaj najbrž ušli apokalipsi. V zadnjem delu konvoja so bili namreč štirje vagoni z morskimi minami. Ko bi se te razletele, bi zares nastal pekel. Neki nemški podčastnik, ki je dobro poznal sestavo vlaka, se je odločil, da za ceno smrtne nevarnosti te vagone odklopi. Splazil se je med kolesa in odbijače, odvil priklopne kavlje, potem pa zdrvel do domačega strojevodje, ki je z lokomotivo te smrtno nevarne vagone odpeljal na varno. Tako je trdil ljudski glas, mnogi so mu verjeli, jaz, desetletnik, seveda tudi.
Nikoli se ni zvedelo, kdo je odklopil tiste grozljive štiri vagone. Lahko pa bi poskusili z identikitom. Gotovo je bil to človek, ki je bil noč in dan na vlakih z municijo, ki je vsak trenutek gledal smrti v obraz, ki so mu misli uhajale daleč od vojne, ki so se mu zasmilili ljudje tistih malih vasi, ki jih je mogoče vsaj bežno tudi poznal in ga je-tudi to bi bilo mogoče -^ganilo njihovo božično petje.
Ce bi ta identikit držal, potem lahko rečem, da sem tistega neznanca najbrž nekoč srečal.
V	majhni vasici Fluh nad Bodenskim jezerom.
Saša Martelanc
Čas bo pokazal...
Časi, ko so ljudje na letnem dopustu uživali že, če so jim v hotelih prijazno stregli, so minili. V druge kraje ne potujemo več le zato, da bi tam ležali. Sodobni način življenja ima povsem drugačne ideale. Na prvo mesto stopa kultura zabave. Danes smo ljudje radi aktivni in zdravi, smo radovedni in radi spoznavamo nove kulture. Predvsem pa radi vidimo, da se okoli nas dogaja vedno nekaj novega in vedrega. Naloga turizma je, da takšne svetove tudi proizvaja. Znotraj sveta doživetij pa ima kulturna dediščina prav posebno mesto. Dokazov je dovolj. Nam najbližja Italija že desetletja uspešno prodaja vedno nova in nova podoživljanja preteklih kultur. Podobno ravnajo tudi drugod po svetu. Bistvo je v tem, da turiste najbolj mamijo tiste kulture, ki so drugačne od njihove. Zato - kdor danes zavrže slovenščino, zanika svojo samobitnost, ki še kako pomaga ustvarjati vtis drugačnosti. Biti drugačen v soseščini tako bogate države, kot je Italija, biti na dosegu roke tako hvaležnemu trgu pa je velik kapital. Naš svet, ki se vedno bolj globalizira, najbolj nagrajuje izvirne in nove ideje. V tem okviru moramo iskati odgovore na nove izzive časa tudi Goričani.
Kaj Vam pomeni državna meja na Goriškem?
Odkar pomnim, mi je ta meja vedno šla na živce. Že kot otroku se mi je zdelo neumno, da se ne smem svobodno gibati. Graničarjev smo se na splošno vsi bali kar tako povprek. Jaz sicer z njimi, razen na Kostanjevici, kjer smo se otroci po verouku z graničarji pogosto videvali, včasih za kratek čas tudi pogovarjali, nisem imel stika. Vedno so me motili policaji in cariniki, in to na obeh straneh meje. Motila so me njihova vprašanja in njihovi pogledi. Nikdar ne bom pozabil tistih šikan. Danes je na meji drugače, čeprav se tu pa tam še vedno najde kakšen nadebudnež, ki te premeri od nog do glave. Seveda ne iščejo več tihotapskih in drugih državi nevarnih elementov, zdaj so pač v modi begunci in teroristi. Zdi se mi, da so bili državnim organom od nekdaj najbolj sumljivi tisti ljudje, ki so prek meje šli samo na sprehod in niso nič nesli ne v to ne v ono smer. Meje niso prečkali zato, da bi se na oni strani okoristili, ampak preprosto zato, ker so se po teh krajih radi svobodno gibali, ker se niso nikoli v srcu ; odrekli Goriški. Ta drža je lahko zelo moteča. Državo bolj kot utaja davkov in tihotapstvo moti to, če ji kdo v srcu ne priznava absolutne prev-
lade nad določenim prostorom. S političnega stališča je pomenila meja v tem prostoru pogreb Goriške. Jugoslavija in Italija sta skušali to težko stanje omiliti z raznimi mednarodnimi sporazumi, a mislim, da bo šele Evropska unija ponudila dovolj širok in prožen okvir, da bo življenje pri nas postalo kolikor toliko normalno. Na italijanskih in slovenskih politikih, tako državnih kot lokalnih, je, da to uresničijo v dobrobit vseh ljudi na Goriškem.
Kmalu bo tu meja padla.
Bo takrat bolje?
Poznate tisti nasvet, ki so ga dali možakarju, potem ko je rekel, da se mu je kamen odvalil od srca, ker se je bil rešil neprijetne nadloge? Pazi, so dejali prijatelji, pazi, da ti kamen ne pade na prste. Za nas vse bo zato najbolje, da te meje ne premetavamo preveč. Predvsem pa se moramo zavedati, da meja ne bo nikamor padla, spremenil se bo le režim njenega nadzora. Dokler ne bodo šengenske meje prestavili na jug, nas bodo na mejnih prehodih še vedno motrili policaji. Le blaga ne bo več mogoče tihotapiti, ker pač ne bo več carin. Ali bo po 1. maju bolje ali ne, je z eno besedo težko reči. Za vse tiste, ki danes živijo od meje, bo v tem trenutku zagotovo slabše, ker si bodo morali poiskati
nove službe. Tudi za navadne ljudi, ki smo desetletja za vsakdanje potrebe po malem tihotapili, vešče izkoriščali ugodnosti prepustnice in IVO, bo slabše. Evropski trg pa zagotovo pomeni za gospodarstvo in politiko nasploh velik izziv. Ali ga bodo naši podjetniki in oblastniki znali izkoristiti, bo pokazal čas.
Enako velja za nas Goričane. Čas bo pokazal, ali bomo znali evropski izziv obrniti sebi v prid. Nova Gorica je skupaj z Gorico edino mesto, ki ga danes primerjajo z nekoč razdeljenim Berlinom, kljub temu da staro mesto ni bilo nikoli razdeljeno kot Berlin in kljub temu da Nove Gorice, ko se je vlekla meja, sploh še ni bilo. Nova Gorica je skupaj z Gorico mesto, ki je hkrati mesto ob meji in na meji; je mejno mesto in mesto meje. Novo Gorico lahko razumemo, le če poznamo tudi zgodovino mesta Gorice in obratno. Nova Gorica in Gorica sta dve mesti sosednjih držav, toda skupaj tvorita enoten urban prostor. Nekatere ulice v Novi Gorici so še vedno ulice Gorice in obratno, zato sta Italija in Slovenija državi, ki ju na Goriškem povezujejo ulice in ne zgolj ceste. Malo je krajev, kjer bi bila deželna zgodovina tako temeljito in tako ideološko vklesana v imena mestnih ulic in trgov. Malo je
krajev, kjer bi bilo na enem mestu zbranih toliko armad, divizij, korpusov, brigad, generalov, poveljnikov, komandantov, mučenikov, junakov in herojev, kot je zbranih na novogoriških in goriških ulicah in trgih. Po ulicah sodeč, sta mesti še vedno v vojni, vsaka v svoji.
Kako ho s Slovenci in enotnim kulturnim prostorom, sedaj ko gre Slovenija v Evropo? Glede vstopanja v Evropo bi rad najprej rekel tole. Mene so že pri zemljepisu v osnovni šoli naučili, da živimo v Evropi, zato bom raje ostal lepo doma in ne bom šel nikamor. Ob vsej tej evforiji ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo me moti to, da se po otročje veselimo nečesa, kar nam je bilo po prepričanju številnih učenjakov tako ali tako usojeno, da smo morali izbrati, ker da druge izbire Slovenija ni imela. Zdi se mi, da se v življenju ljudje praviloma ne veselimo stvari, na katere smo obsojeni. Če druge izbire razen Evropske unije res ni bilo, bi morali biti vsi že davno preklemansko bolj resni, kot smo danes. O enotnem kulturnem prostoru pa si velja zapomniti besede vašega urednika Jurija Paljka, ki je nedavno tega zapisal bolečo resnico, da je Gorica Ljubljani predaleč, zato ker je preblizu in ker nima morja. Drži kot pribito!
Božič 2003 / Šesto srečanje z glasbo 2003-04 v Gorici
Oratorij in slovenske božične pesmi
V	dneh, ko se mrzli vetrovi s severa plazijo okrog naših domov in je dnevne svetlobe le še za vzorec, saj se prične mračiti, ko se niti prav zdanilo še ni, se vseh bitij loteva nekakšna zimska omrtvičenost. Toda globoko v nas tiho sveti lučka upanja, pričakovanja in razodetja. Zimski solsticij pomeni obrat svetlobe. Mrak se počasi začne odstirati in v zavetje tega veličastnega naravnega cikla je ugnezden najbolj ljudski od vseh praznikov - Božič. "Angel pa jim je rekel: 'Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudi. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil zveličar, ki je Kristus Gospod. Po tem zname-
nju ga boste spoznali: našli boste dete, povito v plenice in položeno v jasli.' In v hipu je bila pri angelu množica nebeških zborov, ki je hvalila Boga (...)."
Zgornje sporočilo so nam v soboto, 20. decembra, posredovali združeni pevci dveh zborov (MePZ Hrast iz Doberdoba in MePZ Lojze Bratuž iz Gorice), solisti Alessandra Schettino (sopran), Matejka Buka-vec (mezzosopran), Patrizia Belloni (alt), Roberto Miani (tenor), Damjan Locatelli (bariton) ter orkester ArsA-telier, v katerem sodelujejo glasbeniki iz obmejnega prostora. Do zadnjega kotička polna velika dvorana Kulturnega centra Lojze Bratuž je
najprej hvaležno sprejela Saint-Saen-sov Božični oratorij, op. 12. Dirigent Hilarij Lavrenčič (na sliki) je nastopajoče vodil suvereno, dovolj odločno, da je umetnina zazvenela v skladu z možnostmi, ki jih tak ad hoc vokalno-instrumentalni "organum" sploh lahko doseže. Na trenutke bi lahko govorili celo o presežkih. Dobro pripravljen orkester, uravnotežen v skupnem zvočnem učinku posameznih instrumentalnih skupin, se je uspel imenitno prilagoditi nekoliko v ozadje "potisnjenemu" zboru, ki pa je občasno zanihal v kvaliteti. No, bolj opazno le na nekaj mestih drugega dela koncerta, ko so glasbeniki izvedli niz slovenskih
božičnih pesmi, prirejenih za zbor in orkester. Te pesmi imajo pri Slovencih posebno veljavo. Veliko umetnih skladb je ponarodelo, nekatere ljudske pa so postale priljub-
ljena "snov" za predelave in obdelave skladateljev vseh generacij in slogovnih usmeritev. Tudi na tokratnem koncertu je bila združba skladateljev pestra. Zvrstili so se Hugo-lin Sattner (Noč božična sveta noč), Matija Tomc (Tam stoji pa hlevček), Valentin Štolcer (Rajskestrune), Blaž Arnič (Pastirci iz spanja), Mirko Re-ner (Božična noč) ter seveda Franz Xaver Gruber s Sveto nočjo, ki je tako rekoč mednarodna "himna" božičnega časa. Prav Gruberjeva navdahnjena melodija, ki se je človek nikoli ne more do "sitega" na-poslušati, je zažarela v vsem svojem sijaju. S pravimi poudarki, iz srca, s čustvi, ki petju dajejo še posebno draž, in v vseh pogledih ubrano, tako v glasbenem kot tudi duhovnem smislu.
Jože Štucin
Andrej Jemec (na sliki), eden naših najbolj znanih in po svetu, še posebej na Daljnem vzhodu cenjenih slikarjev in grafikov, profesor ljubljanske likovne akademije v pokoju in član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, bo prihodnje leto zaokrožil 70 let svojega plodnega življenja. Na razstavi z naslovom Sledi nanosov in odnosov v prostorih Zavoda sv. Stanislava -škofijske gimnazije v Ljubljani - je presenetil s svežimi podobami in s pestro ustvarjalnostjo.
V	svojem zadnjem ustvarjalnem obdobju je Jemec - tako se zdi - kot likovnik opravil veliko "inventuro" svojega dela ter v tem procesu izčistil svoj likovni jezik in razširil svoje izrazje.
Dela, ki so razstavljena v avli in prvem nadstropju zavoda, so skrben in pretehtan izbor petih plasti novejšega Jemčevega ustvarjanja. Dve veliki sliki - akrila, naslovljeni Križ - skrivnost je v središču in Trčenje dveh svetov, sta nadgradnji, a tudi vsebinska smerokaza in ključa v nize šestih grafik, dvajsetih "poletnih" akvarelov, sedemnajstih "dnevniških" risb ter osemnajst barvnih stekel.
Ta stekla oziroma "krožnike" okroglih in pravokotnih oblik - po novem tehnološkem postopku sta jih izdelala z mojstrom Stojanom Višnarjem iz Radovljice - je avtor postavil malo proč od slik. Ležeča na posebnih stojalih in osvetljena od spodaj učinkujejo kot posebno
ZAPISI OB INTERVJUJIH NA RADIU TRST A Vida Valenčič
Ko se dotakneš osebe
KARMEN ŠVEGL -POSREDOVANJE ‘MALIH ZGODB” IZ VOJNIH ŽARIŠČ
Karmen Švegl sem poznala le iz zapisov z Bližnjega vzhoda, ki jih piše za Primorski dnevnik. Verjetno so me pritegnile že tiste bistre oči in tisti obraz, tista odločnost, ki sem jo zaznavala, ko sem opazovala fotografijo. Potem sem izvedela še za ozadje njenih zgodb, za prve tračnice na progi dolge poti po svetu, vedno v odkrivanju Človeka v njegovi raznolikosti, obenem pa istosti. Karmen, odločna ženska, ki [e med študijem primerjalne književnosti v Berlinu spoznala Gunnarja, danskega novinarja, ki živi od poročanja iz voj-
gmot in podivjanem kozmičnem kaosu se likovni estet nemara "naslaja" nad spopadom svetlobe in teme ali nad bogatim tonskim razponom med črnino in belino, a opazovalca navdajo občutki majhnosti, negotovosti, ne-
moči.
Kot daje bil potop v temačnost in doživljanje spopada neobrzdanih sil vesolja - ali svoje lastne podzavesti - nujen in neizogiben, da bi v prevladujočo temino prostora in najhujše občutje nemoči lahko spet posijal žarek svetlobe... Jemčeve "zvezde repatice", ki ji sledi že od svojih likovnih začetkov.
Če ob razstavljenih delih tako dojamemo in sledimo slikarjevi izkušnji, lahko pritrdimo Milčku Ko-melju, avtorju zapisa na razstavni zloženki in govorcu na odprtju razstave 11. decembra, ko pravi:
"Luč, ki oživlja barvo, umetnik enači z iniciacijskim jezikom v znamenju sv. Janeza, ki je nakazal, da
I	je Besedo iz biblijskega sporočila, da je bila na začetku Beseda, mogoče identificirati tudi s svetlobo. Zato je bila v luči )emčevega ustvarjalnega pojmovanja njegova likovna beseda že spočetka narisana kot luč..."
Ta misel o svetopisemski Besedi, ki je Luč, ne meri le na prehojene poti, doživetja in izkušnje človeka in umetnika Andreja Jemca, ki se na tej razstavi pnejo od tesnobe temačnih grafik do njihovega nasprotja in kontra-punkta, prefinjeno nežne barvitosti morskih akvarelov ter žarečih "posod svetlobe". Ne ' le na Jemčeva najgloblja spoznanja kot jih opredeljujeta ključni, nosilni temi, trk svetov in skrivnost središča križa. Ne le na raziskovanje globin in vseobsegajočih razsežnosti Svetlobe - iz katere po alkimistično čara, meša in preceja nove in nove kombinacije žarečih mavric...
Nam, običajnim popotnikom skozi življenje, ki bomo nemara še kar naprej zadevali ob dno ali se spotikali pri osvajanju vrhov svoje poti, podarja v popotnico dragoceno izkušnjo: človeško vero v Luč, zaupanje in smisel ...
Razstava najnovejših del slikarja in grafika akademika Andreja Jemca v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani bo odprta do 25. januarja prihodnje leto.
Dušan Rogelj
7
nih žarišč po svetu. In je šla za njim. Literatura in zgodbe, ki jih prinaša, so ji bile začetek potovanj po različnih svetovih. "Vsa prejšnja, nekoliko bolj turistično obarvana potovanja, so se mi naenkrat zdela nesmiselna. Obsedlo me je prepričanje, da so spoznanja nekaj vredna le, če jih je mogoče deliti z drugimi ljudmi. Tako je pripovedovanje zgodb o tujem, daljnem svetu postalo moje poslanstvo".
Karmen daje besedo "majhnim" dogodkom, "malim" ljudem, obrobju velikih novic, obrazom, pogledom, čustvom, ki večinoma ne pridejo v ospredje.
"Kaj pomeni, če eksplodira bomba? Ali je važen le dogodek? Kako ljudje sploh doživljajo nekaj takega? To me zanima. Najbolj dragoceni so prav naključni pogovori z domačini. V Egiptu me je npr. pri frizerju neka ženska ogovorila in vprašala,
ali sem obiskala tudi druge arabske države. Pritrdila sem in potem mi je takoj dopovedovala, da "smo Egipčani pač čisto različni, tu se je rodila civilizacija ipd." Ravno taki pogovori mi dajejo čutiti utrip določene družbe, preko njih, preko vseh teh "malih" oseb, ki jih srečujem na cesti, na tržnici, kjerkoli že, odkrivam celovitost neke države". "Arabci imajo neko zelo utopično predstavo tega, da se je tu ne nazadnje rodila civilizacija (pomislimo na Mezopotamijo, na Babilon ipd.). Z razliko od Zahodnjakov, ki se opiramo na dosežke znanosti in se postavljamo s tehnologijo, se Arabci s svojo tisočletja staro zgodovino".
Presunila me je npr. beseda "tujost", ki jo je Karmen uporabila, ko je spregovorila o arabskem svetu, o stremljenju po tem, da se približa ljudem. Sprva nisem doumela globljega pomena, ki ga je dala besedi. Pomislila sem na tujost, ki jo vedno občutiš, tudi če dalj časa živiš v določeni državi. Vedno je
nekaj, stavek, naglas, barva oči, vprašanje o šolanju, vedno je tisto nekaj, kar te naredi edinstvenega, posebnega, istočasno pa tujega, obstaja neka nevidna bariera, ki je ne boš mogel nikoli prebiti, tudi po več letih ne. Navsezadnje je tudi prav, drugače bi ne obstajale razlike, ne domotožje, različne kulture, različni načini dojemanja sveta, ki te obkroža, in sveta, ki te prežema od znotraj.
Karmen kot emancipirana ženska ni mogla prebiti ledu in se zares približati arabskemu svetu; to je tista "tujost", o kateri je govorila. "Nikakor je nisem mogla preseči in se zares približati ljudem. Posebno ženske, s svojo pokorščino možem in z nadaljevanjem stoletja trajajoče tradicije podrejenosti, so se mi zdele neznansko tuje. Seveda je drugače v visoko izobraženih krogih in v študentskem okolju, a drugje je tako, da te vedno in povsod spremlja bariera, ki je ne boš nikoli mogel prebiti". "Arabski svet
se vrtoglavo spreminja. Iz neke stare Arabije smo priča nastajanju
neke nove, razpete med sanjami in realnostjo, med predstavami, kako bo, ko nafte ne bo več in bo ostal samo pesek. Arabija se v določenem oziru utaplja in se vedno bolj približuje tistemu "svetu pred nafto".
V	mislih izrečeš ti dve besedi -
vojna prizorišča - in najprej pomisliš na nekaj, kar je hkrati občutek, telesno in psihično stanje: strah. Za življenje. Kako Karmen to občuti? "Na izraelsko-palestin-skem vojnem prizorišču sem se prvič spopadla s strahom pred smrtjo in se zavedela vrednosti življenja. Strah pa me nikoli ni odvrnil od poti, ki si jo vsak dan začrtujem, nasprotno: daje mi moč, da se še odločneje spopadam z življenjem. Ljudje, ki se spopadajo z vojnami, se zelo dobro zavedajo veličine življenja. Ali ni res, da je na Zahodu ljudi, ki se veselijo malenkosti, vse manj?"
Četrtek,
25. DECEMBH 2003
Razstava Andreja Jemca v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani
Beseda je luč...
poglavje in hkrati svetlo žareči, mavrično barvni vrhunec razstave. Kot sklep "zgodbe" razstave in hkrati pomiritev, kot pesem vzhičenosti nad svetlobo in stotinami njenih barvnih odtenkov, nad čudežem njihove igre...
Zdi se, da je človek in umetnik Andrej Jemec
v	zadnjem obdobju naredil korak čez iskanja in dileme. Da se je znašel onkraj silne potrebe po razumskih odgovorih, ki naj potešijo posameznikovo negotovost, razcepljenost in notranji nemir ob norostih tega sveta. To je nemara nov korak
,	.	FOTO	T.	PINTF.R
dozorevanja,
znak modrosti in pomirjenja s svetom, kakršen pač je ... in kakršen bo - ali pa ga ne bo.
Konfliktno razmerje do sveta in potrebo po opredeljevanju, akciji, tudi na platnu, je zapolnilo pomirjeno zrenje, blagohotno čudenje, podobno doživljanju in odzivanju radoživega otroka.
Ta preobrazba pomeni izčišče-nje notranjega stališča in pogleda, zato ni nenavadno, da je močno vplivala na vse razsežnosti Jemčevega dela, od črte, poteze, do "vsebine", "sporočil", izbire medijev in izraznih sredstev.
O	taki avtorjevi izkušnji priča večina novejših del, razstavljenih v Zavodu sv. Stanislava. Ali je razmišljati in govoriti o prehodu torej še pomembno in smiselno.
Kljub temu velja omeniti serijo grafik, ki izstopa kot o-pazna in nemara nujna predhodnica prehoda v"novo svetlo obdobje" Jemčevega ustvarjanja. Gre za obsežen niz grafik - pretežno v tehniki jedkanice in akvatinte - z eksplozijami črnih amorfnih gmot, ujetih v trenutku "velikega poka" ali v naslednjih, med spoprijemom nasprotujočih si sil, ujetih v vrtinec divjega boja. Hudo, mučno, strašljivo...
Ob upodobljenih trkih temnih
8
ČETRTEK, . DECEMBRA 2003
Lepo glasbeno doživetje
Orgelski koncert Andreja Pegana
Podelitev priznanja / Občina
Zveza cerkvenih pevskih zborov iz Trsta je v svoji tridesetletni zgodovini redno skrbela tudi za rast orgelske kulture med nami. Večkrat je tako priredila koncerte raznih mojstrov, med katerimi velja omeniti zlasti pokojnega Huberta Berganta, ki je večkrat vodil tudi poletne orgelske tečaje. V tem smislu Zveza deluje tudi danes. Med poletnim seminarjem se redno zbira skupina gojencev orgelskega tečaja, ki ga vodi prof. Angela Tomanič; ta se z njimi srečuje tudi med letom, občasno ti tečajniki nastopajo na te-matsko zaokroženih koncertih, ZCPZ pa, ko se poja-
vi	priložnost, prireja samostojne koncerte drugih orgelskih mojstrov.
Tak lep glasbeniu dogodek smo lahko spremljali v nedeljo, 14. t.m., ko je v bazovski cerkvi na Tonolijevih orglah nastopil svetoivanski organist Andrej Pegan, ki ga zadnja leta poznamo predvsem kot člana raznih komornih skupin in spremljevalca solistov. Poznan je in prav to je verjetno razlog, da se je v župni cerkvi sv. Marije Magdalene zbralo kar številno občinstvo.
Pegan je predstavil kar ambiciozen program, ki ga je začel z zahtevnim Preludijem in fugo v d-molu nemškega skladatelja Buxtehudeja.Temu je sledila bolj umirjena skladba italijanskega skladatelja Ju-lia da Modene Ricercar XI. Ita-
lijanska orgelska šola je lepo prišla do izraza pri Frescobal-dijevi Tokati št. 7 iz druge knjige. Veličina in široko znanje Johana Sebastiana Bacha pa je Pegan znal predstaviti s kontrapunktom št. XII iz slovite Umetnosti fuge. Učeni Bachov predhodnik jurist in glasbenik Johann Kuhnau pa je napisal zanimivo sonato na svetopisemsko zgodbo o Davidu in Savlu. Peta sonata Carla Philip-
pa Emanuela Bacha je učinkovala praznično, zanimiva in duhovno zelo sporočilna je bila Intrada in fuga v frigijskem C velikega Mozarta. Poln miline in navdiha pa je bil Koralni preludij op. 122 Johannesa Brahmsa. Andrej Pegan je svoj slogovno razčlenjeni in tematsko bogati spored zaključil z Drugo suito za orgle slovenskega skladatelja Jožeta Trošta. Sodobni glasbeni jezik je zbrano občinstvo nekoliko provokativno vabil, da se zamisli, gre vase in poišče v sebi novih, pozitivnih vzgibov za naprej.
Doživet koncert torej, kar so zbrani poslušalci cenili in nagradili izvajalca Andreja Paga-na s toplim končnim aplavzom.
MF
Alojz Debeliš postal Vitez italijanske republike, prof. Milan Bufon pa imenovan za prorektorja na Univerzi na Primorskem
Redakcija Novega Glasa čestita in se veseli pomembnih priznanj, ki sta ju bila deležna predsednik Kmečke zveze Alojz Debeliš in profesor Milan Bufon. Debeliš je namreč prejel visoko odlikovanje Viteza italijanske republike, kar predstavlja pomembno priznanje za njegov vseživljenjski trud ter hkrati tudi priznanje pomenu in vlogi stanovske organizacije slovenskih kmetov Kmečke zveze, ki jo Debeliš že vrsto let vodi.
Milan Bufon, ki je tudi predsednik znanstvenega sveta SLORI, pa je bil na sredini seji senata Univerze na Primorskem imenovan za prorektorja, kar predstavlja priznanje njegovemu raziskovalnemu delo na osi Ljubljana-Trst-Koper.
in odbornika za kulturo Pari-sa Lippija, ki pripada stranki Nacionalnega zavezništva.
Po četrturni akademski zamudi se je končno slovesnost pričela, ko je predsednik občinskega sveta Bruno Sulli pozdravil častnega gosta Borisa Pahorja in prisotne. Nato je besedo prevzel predsednik Zveze tržaških kronistov Giorgio Cesare, ki je najprej podelil posebno priznanje fotoreporterju Ugu Bor-sattiju. Zveza podeljuje vsako leto posebno nagrado svojim članom, prav zato, ker ti po statutu ne morejo prejeti Zlatega sv. Justa. Posebno priznanje tržaških kronistov ima na svojem dolgoletnem seznamu nagrajencev kar nekaj znanih profesionalcev, med katerimi sta tudi novinar Dimitrij Volčič in fotograf Marij Magajna.
V	imenu občinske uprave je prisotne pozdravil odbornik Maurizio Bucci. V svojem krajšem posegu je odbornik izčrpno orisal Pahorjevo literarno delo in poudaril pisateljevo občutljivost ter dejstvo, da Pahor ni nikoli zamol-
čal resnice. Bucci je omenil še pisateljevo življenjsko izkušnjo v nemških lagerjih in podčrtal, da je Pahor vedno obsodil nasilje do sočloveka in krutost totalitarnih režimov. Odbornik se je zahvalil častnemu gostu za nauke, ki jih je v svojih delih in v svojem življenju posredoval, in tudi za sled, ki jo je zapustil v evropski književnosti. Kljub tako laskavim besedam je odbornik Bucci pozabil omeniti morda najvažnejše, in sicer, da je Pahor pisatelj slovenske besede in da je pripadnik slovenske narodne skupnosti v Italiji.
Kakor koli že, se je slovesnost nadaljevala z orisom preteklosti nagrade Zlatega sv. Justa, za katero je poskrbel Giorgio Cesare. Seznam dobitnikov prestižnega pozlačenega kipca priča o visokem kulturnem pomenu nagrade: podelili sojo med drugim kirurgu Valdoniju, ki je Zlatega sv. Justa dvignil takoj zatem, ko je operiral papeža Pavla VI., pisatelju Giorgiu Vogheri, režiserju Giorgiu Strehlerju, mlademu Claudiu
S 1. STRANI
Ogenj še tli
Profesorje tako rad posredoval študentom avtorje, ki jih je sam ljubil: stilnoviste, Le-opardija, Sabo, Paveseja, Vit-torinija. Kot pisatelj pa se je začenjal komaj lastiti slovenskega leposlovja in naravno je bilo, da je na papir prelival grozne izkušnje, ki jih je bila
njegova generacija doživela pred fašizmom in med njim. Kot je sam Pahor poudaril v svojem govoru: "Šlo je za paralelni postopek: posredovati, da drugi vzljubijo svet italijanske zgodovine in književnosti; na drugi strani pa orisati nesrečno usodo odvzete svobode in nasilja, ki ju je fašistični režim najprej vsilil,
saj je nacistični nastopil le kasneje."
Tudi mi zamejci ljubimo liriko Leopardija in Sabe ter Pavesejevo in Vittorinijevo prozo, a hkrati tudi globoko občutimo na svoji koži malomarnost tistih, ki pri tako pomembnem dogodku, kot je podelitev osrednje kulturne nagrade v Trstu, zamolčijo, da
je Boris Pahor pripadnik slovenske narodnostne skupnosti v Italiji.
Morda je Trst res različen od tistega, ki ga je bil Pahor prisiljen "zapustiti" leta 1920; a nekateri nočejo še sedaj razumeti, da takratni ogenj utegneta danes pogasiti le kulturna in intelektualna zrelost in poštenost.
SSG / Nova premiera v januarju 2004
Zadnje lune Furia Bordona prvič na slovenskem odru
Po prazničnih dneh bo Slovensko stalno gledališče odigralo drugo premierno uprizoritev v letošnjem abonmaju oz. tretjo v letošnji gledališki sezoni, v petek, 9. januarja 2004.
Na odru Kulturnega doma v Trstu bo namreč slovenska krstna izvedba dela Zadnje lune enega izmed najvidnejših sodobnih italijanskih piscev dramskih besedil, Furia Bordona, ki je diplomiral iz prava, a se že zgodaj odločil za pisateljevanje in režijsko delo. Italijanski Inštitut za dramsko umetnost je I. 1994 nagradil njegov tekst Dragi Elvis, draga Janis, z Zadnjimi lunami pa
je prejel 1.1993 Nagrado IDI in Nagrado Flaiano. Za slovensko praizvedbo drame Zadnje lune - v slovenščino jo je prestavila Tita Simoniti - vlada radovedno pričakovanje; vzbudila je pozornost tudi ravnatelja Inštituta za italijansko kulturo v Sloveniji, Giuseppa Xausa, ki je za 12. februar 2004 napovedal tiskovno konferenco v Ljubljani o literarnem o-pusu Furia Bordona, dan za-
tem, 13., pa gostovanje SSG v SNG Drama Ljubljana. 14. februarja 2004 bodo naši igralci predstavili Zadnje lune v SNG Maribor, kjer so zadnjič gostovali z Linhartovim Matičkom v režiji Vita Tauferja.
Odrska postavitev drame Zadnje lune, katere protagonist je starček, ki se žalostno umika v dom za ostarele, da ne bi bil v breme domačim (ena zadnjih vlog nepozabnega Marcella Mastroiannija), bo zabeležila tudi pomemben jubilej: z njo bo proslavil svojo več kot štiridesetletno gledališko pot režiser in igralec Adri-jan Rustja, zvest član SSG tudi v težkih trenutkih. Prav letos je pri Goriški Mohorjevi
družbi izšla njegova knjiga spominov Rodil sem se v soboto. Rustja je v našem gledališču ustvaril kar nekaj dobrih režij in posrečenih vlog; za nekatere je bil tudi nagrajen. Prejel je Borštnikovi nagradi za vlogi Bledice v Shakespearovem delu Kar hočete in Stanka Černigoja v Kobalovi uspešnici Afrika ali na svoji zemlji, in diplomo ZDUSA za vlogo učitelja Šuligoja v Cankarjevem Pohujšanju v dolini šentflorjanski. Že 52 let redno sodeluje z Radiom Trst A (2100 nastopov in 240 režij). Zadnja leta ga srečujemo, predvsem
v	poletnem času, v spremstvu Popotnih komedijantov.
Kot režiser je veliko let us-
merjal dejavnost Beneškega gledališča in pripomogel k njegovi rasti. Leta 2002, ob 40-let-nici Kulturnega centra Lojze Bratuž, je mojstrsko zrežiral opereto Kovačev študent, ki je doživela čudovit sprejem in uspeh.
V	drami Zadnje lune se bo vnovič pomeril kot režiser in igralec-protagonist. Poleg njega bosta mlajša kolega Maja Blagovič (mati) in Janko Petrovec (sin). Nevidno se bodo oglašali Gregor Geč, Aleš Kolar, Stojan Colja, Vladimir Jurc, Vesna Maher in Nikla Petruška Panizon. Pri predsta-
vi	sodelujejo lektor Jože Faganel, scenograf Peter Furlan, kostumografinja Silva Gre-
gorčič in oblikovalec luči Peter Korošic. Ponovitve bodo v Trstu 10., 11. (ob 16.), 14., 15.,
16.	in 17. januarja, vsakič ob 20.30, v Gorici, v Kulturnem centru Lojze Bratuž, pa 19. in 20. januarja ob 20.30. Obeta se predstava aktualne tematike s čustvenim nabojem, v družbi igralca in režiserja, ki je najlepši del svojega življenja posvetil zamejskemu gledališču, za kar so mu zvesti gledalci iz srca hvaležni.
IK
Nadaljevanje prispevka Po sledeh naših prednikov Nade Martelanc bomo objavili v prihodnji številki. - Ured.
Podelili Zlatega sv. Justa pisatelju
Borisu Pahorju
Tržaški književnik je poudaril globoko vez med slovensko in italijansko kulturo
V	sejni dvorani tržaškega občinskega sveta so v torek, 12. decembra, slavnostno podelili pisatelju Borisu Pahorju prestižno nagrado Zlatega sv. justa. Zlati kipec, ki je umetnina kiparja Tristana Albertija, podeljujejo od leta 1967 tržaški kronisti someščanu, ki je s svojim delovanjem na najrazličnejših področjih prispeval k ugledu našega mesta po svetu.
Dvorana je bila v torek nabito polna; v njej so sedeli najvidnejši predstavniki tržaških javnih ustanov: prefekt Goffredo Sottile, predsednik deželnega sveta Alessandro Tesini, predsednica pokrajinskega sveta Marucci Vascon. Tržaško cerkev je zastopal njen najvišji predstavnik, škof Evgen Ravignani. Republiko Slovenijo sta predstavljala generalni konzul Črtomir Špacapan in konzul Zorko Pelikan. Slovenska zamejska komponenta je bila tudi številčna, začenši s predsednikom krovne organizacije SSO Sergijem Pahorjem in pokrajinskim predsednikom SKGZ Igorjem Gabrovcem. Prisotni so bili še občinski svetovalci iz vrst opozicije Peter Močnik, Fulvio Camerini, Fa-bio Omero in Stefania Japo-ce, devinsko-nabrežinski župan Giorgio Ret, deželni odbornik Roberto Cosolini, deželni svefovalec Igor Dolenc. Župan Roberto Dipiaz-za je bil zadržan na pomembni seji pristaniškega odbora in se je slovesne podelitve udeležil tik pred izročitvijo priznanja Borisu Pahorju. Nekoliko "nerazumljiva" pa je bila odsotnost ob tako pomembnem dogodku podžupana
Magrisu in Slovencema Lojzetu Spacalu ter arhitektu Borisu Podrecci.
Cesarejeve besede so se nato osredotočile na lik letošnjega nagrajenca. Cesare je Pahorja označil kot Tržačana slovenskega jezika, ki je bil na evropskem nivoju zvest svojim prepričanjem, a vedno spoštljiv do pojma različnosti. Predsednik Zveze tržaških kronistov je poudaril predvsem Pahorjevo navezanost na Trst, na kraje, ki jih je spoznaval kot otrok. Poglavitna je tudi pisateljeva izobrazba v tesnem stiku z italijanskim književnim izročilom, predvsem ljubezen do obdobja Ri-sorgimenta. Pahor kot kulturnik in nagrada njemu podeljena sta po Cesarevem mnenju odraz več etničnega-kulturnega-verskega izročila mesta, in to predvsem v obdobju, ko se bo Evropa še bolj razširila. V takem kontekstu bo Boris Pahor - laična priča naše zgodovine in oseba, ki je vedno obsojala nasilje zoper človekove pravice - še toliko bolj pomembna osebnost.
Pisatelju sta nato župan Dipiazza in Giorgio Cesare med glasnim aplavzom predala pozlačeno podobo tržaškega zavetnika. Zaključne besede je seveda izrekel nagrajenec, ki je po krajšem pozdravu v slovenskem jeziku prebral v italijanščini svoj slavnostni govor, ki je docela prikazal, kako so bili odnosi med slovensko in italijansko kulturo na tem območju vedno plodni. Rešitev problemov je v kulturnem dialogu, ne pa ob političnih pregradah.
Igor Gregori
TRŽAŠKA
Živahna ustvarjalnost na Tržaškem in Goriškem
Likovna umetnost je pri nas živa
Mlajša generacija umetnikov se je odločila za skupno nastopanje na razstavah
Naša zamejska likovna stvarnost je dokaj pestra in prežeta z angažiranostjo posebno, če vzamemo v pretres žlahten umetniški čut, ki je zajel nekatere mlade slovenske likovnike, ki živijo in delujejo na Tržaškem in Goriškem. Zanimivo in pomenljivo je, da so se nekateri likovniki odločili, da ne bodo svojih pogledov na slikarstvo in u-metnost nasploh razvijali v samotnem ateljeju, ampak da bodo svojo zakladnico delili s skupino kolegov, ki jih vsekakor ne združuje nek skupni svetovnonazorski imenovalec, temveč le gola potreba po svobodnem izražanju preko ustvarjalnega jezika. Taka skupinska avantura botruje preko živahnega dialektičnega postopka novim idejam, ki v vsakem posameznem članu skupine sproži vedno nov zagon pri ustvarjalnem delu.
O	svobodni in neobvezujoči povezavi med temi umetniki priča vsekakor dejstvo, da skupinsko razstavljajo pod vzdevkom "mladi ustvarjalci". V tem imenu vidimo ne le skupno generacijsko komponento, ampak tudi nek element, ki predpostavlja, da je pred današnjimi mladimi delovala (in seveda še deluje) skupino starejših likovnikov, ki so izbrali kot svojega mentorja slikarja Bambiča. Predhodniki so želeli s skupino mlajših vzpostaviti stik, čeprav se ta načrt ni docela uresničil. Kot pojasnjuje prof. Jasna Merku', ob kateri se je mlajša generacija začela zbirati - a katere je sama prof. Merkujeva postala nato sestavni del - v katalogu zadnjega razstavnega projekta: "Med mladimi je ostal pomenljiv stik, zavedali so se, koliko jim pomeni dialog o problematiki likovnega ustvarjanja, koliko jim pomeni
možnost ustvarjanja. Dejansko se skupina ni želela od vsega začetka opredeliti kot taka iz prepričanja, da jo utegne društvena pripadnost privesti v okorelost miselne sheme in omejevalno vplivati na sproščeno svobodomiselnost: kar združuje, morajo biti skupni cilji in aktivna soudeleženost pri projektih, skratka živo občutena prisotnost posameznikov in želja po izmenjavi izkustev, ki se sproti obnavlja in ne sledi rutini."
Kdo pa so končno likovniki, ki sestavljajo osrednji ansambel svobodnega umetniškega gibanja?
Kot prvo naj omenimo Ta-tiano Floreancig, katere izobrazba temelji predvsem na književnosti, saj je leta 2000 opravila doktorat v primerjalni književnosti na univerzi v Celovcu; pri svojem umetniškem delu se poslužuje akvarela, tuša, olja, lepljenke, instalacije in grafike. Rado Jagodic je diplomiral v grafičnem oblikovanju leta 1995 v Urbinu. Posveča se slikanju, sitotisku, oblikovanju objektov iz keramike in instalacijam. Likovna pedagoginja, ilustratorka in publicistka Jasna Merku' se posveča slikarstvu, ročno narejenemu papi-
rju s polimateričnimi vložki, grafiki in keramiki. Igor Pahor je obiskoval tečaje kostumografije in scenografije, gledališke in likovne šole; ukvarja se z lepljenko, asemblažo, slikarstvom in instalacijami. Živa Pahor ustvarja ilustracije in slike z akrili, svinčniki, lepljenko, akvareli in odtisi; v svoji karieri je obiskovala tečaje slikanja, ilustracije in lesoreza. Jana Pečar preizkuša različne slikarske tehnike in uporabo različnega materiala ter postavlja instalacije; izobražuje se na risarskih in slikarskih tečajih. Tatjana Tavčar, ki je leta 2002 diplomirala iz Komunikologije na tržaški univerzi, se izraža s tehniko air-brusha. Luisa Tomasetig se posveča slikarstvu, ilustracijam in oblikovanju knjig; posveča se tudi ovrednotenju etnične identitete Nadiških dolin s predelavo etnografskega gradiva. Absolvent u-metnostne zgodovine na tržaški univerzi Štefan Turk je obiskoval tečaje slikanja s tržaškim umetnikom Ninom Perisijem in postavil več skupinskih in osebnih razstav. Tea Volk pri svojem delu uporablja mešano tehniko, materiale in barve razni vrst, odkriva razne pristope in motive
ter zasleduje instinktivnost.
Projektov mladih ustvarjalcev je bilo kar nekaj, začenši s prvini, ki so ga postavili v prostore Kulturnega doma v Trstu in si izbrali skupno tematiko rasti v smislu doraščanja ter v optiki rojevanja nečesa novega. Prvi skupni načrt je potemtakem nosil naslov RA-STava. Mladi likovniki so se nato usmerili v svet barve kot osnovo globljega podoživljanja emocij in tako pripravili razstavo Barvni krog v Kraški hiši v Repnu, v kateri je vsak posamezen komponent skupine predstavil delo z neko kromatično dominanto, ki nekako odraža njegovo notranjost. Grupa ni ostala vedno homogena, saj so se nekateri umetniki od nje oddaljili, drugi pa so k njej pristopili: nova razstava Krog se vrti so postavili v Špetru v Beneški Sloveniji z namenom, da bi poudarili odprtost stikov med "člani". Zadnji po vrsti je projekt Avtoportret, ki je imel prvo nastavitev v galeriji v Piranu. Najbolje je namen načrta predstavila prof. Merkujeva: "Umetniki izhajajo iz različnih likovnih izkustev in so si tudi po vsebinskem pristopu različni: avtoportret vsekakor pojmujejo kot globlje podoživljanje lastne identitete. Čeprav je platno v prenesenem pomenu lahko kot druga koža, živi stik našega individualnega prostora z okoljem -piše dalje Jasna Merku' - ne gre za avtoportrete v pravem pomenu figurativnega prikaza, marveč za razkrivanje lastnega duševnega razpoloženja v kontem-placiji abstrakcije ali v simbolični prispodobi, ki je mestoma prežeta s sanjsko atmosfero nadrealističnega prodiranja v podzavest, včasih pa že polna življenjskega utripa in igrivosti".
IG
Saša Rudolf je odšel v pokoj
Kdor je v sredo, 17. decembra zvečer, spremljal deželni slovenski televizijski dnevnik vsedržavne radiotelevizije RAI, je presenečeno zvedel, da s tistim dnem stopa v pokoj odgovorni urednik Saša Rudolf. Sam se je poslovil od sodelavcev in vseh, ki poslušajo radijske oz. spremljajo televizijske sporede. Presenečeni smo bili, saj nam je bil njegov žametni bas po mikrofonu in uglajen nastop pred kamerami domač in prijazen, kot vsakdanje srečanje s prijateljem.
Tudi Saša Rudolf je kot mnogi radijski delavci prejšnje generacije začel svojo poklicno pot kot član Radijskega odra in si v tem okviru izostril čut za lepo govorico ter same tehnične zmogljivosti medija. Vendar je bila časnikarska žilica v njem dovolj močna, da je po krajših sodelovanjih v drugi polovici 60 let postal reden član časnikarskega u-redništva slovenskega oddelka Radia Trst A. Doživel je torej vse velike spremembe
našega Radia. Predvsem veliko reformo leta 1976, ko so se spremenile ure oddajanja, bil pa je tudi protagonist v dobi, ko smo kot celotna narodna skupnost v Italiji leta 1995 končno dočakali tudi začetek televizijskih oddaj. S tem pa je slovensko uredništvo radijskih in televizijskih dosegel popol-
no avtonomijo in Saša Rudolf je tako tudi postal prvi odgovorni urednik slovenskih radijskih in televizijskih poročil, neposredno odgovoren rimskemu vodstvu. Bil je tako dosežen izredno pomemben vsebinski premik, ki omogoča kolegom v uredništvu radijskih in televizijskih poročil določeno neodvisnost.
Vmes pa je bil Saša Rudolf vsem dobro poznani časnikar in dopisnik z največjih športnih dogodk.ov, a tudi političnih in celo vojnih dogodkov. Za Radio Trst je spremljal nič koliko svetovnih prvenstev, letnih in zimskih olimpijskih iger, kot dopisnik pa je veliko spremljal tudi dogajanje na Balkanu. Radijsko poročanje je izrazito enkratno dejanje, saj gre glas
v	eter. Saša Rudolf pa je smatral za dobro, da je te svoje izkušnje zbral in objavil. Športne dogodke, ki jim je znal postaviti v širše dogajanje, je zbral v knjigah Olimpijski ogenj in dim ter Mundial. Grozote pa, ki jih je videl kot poročevalec političnih potresov in vojnih dogodkov na Balka-
nu, pa so vsaj deloma opisane in predstavljene v knjigi Xolotl, ko se prepletajo različne ravni pripovedi, od spominov na očeta Ivana in njegove življenjske usode narodnega delavca, tigrovca in nato med drugo svetovno vojno organizatorja primorskih vojakov na Bližnjem Vzhodu do razmer v Vukovarju ali spomina na tri kolege tržaške postaje, se pra-
vi	Marca Luchette, Daria D'An-gela in nepozabnega Saša Oto, ki jih je 20. januarja 1994 v Mostarju pokončala hrvaška granata.
Prepričani smo, da bo Saša Rudolf, sedaj ko ga ne bodo več omejevale vsakodnevne obveznosti in odgovornosti, kmalu predstavil naši širši javnosti kako novo knjigo, saj mu izkušenj in snovi, ki je vredna pripovedi, ne manjka. Imel pa bo tudi čas, da si zbere novih vtisov. Zato mu ob tem življenjskem mejniku iz srca čestitamo in voščimo, da bi zdrav in vesel uresničil vse tiste želje, ki jih je med redno zaposlitvijo le odlagal na kasnejši čas.
OBVESTILA
ŽUPNIJA ZGONIK prireja božični koncert v nedeljo, 28. decembra, ob 17. uri v župnijski cerkvi v Zgoniku. Sodelujejo domači cerkveni pevski zbor, MePZ Devin-Rdeča zvezda ter organist Andrej Pegan in bariton Aldo Žerjal.
DAROVI
V SPOMIN na Marijo Bizjak daruje G racija Gerdol 30,00 € za cerkveni pevski zbor pri Sv. Ivanu.
V SPOMIN na Marijo Bizjak darujeta Marija in dr. Marko Udovič 100,00 € za Slovensko Vincencijevo konferenco v Trstu.
V SPOMIN na Marto Požar daruje Gracija Gerdol 30,00 € za narpdne noše.
V SPOMIN na vse pokojne iz družine Župančič darujeta Gracija in Riketa 50,00 € za Marijin dom pri Sv. Ivanu.
ZASVETOIVANSKI cerkveni pevski zbor darujeta Zinka in Darko Cerkvenik 100,00 €.
V SPOMIN na Anico Pregare in Kristino Topolnik daruje N.N. skupno 50,00 € za Slovensko Vincencijevo konferenco v Trstu.
OB OBLETNICI smrti pokojne Angele Kralj daruje domača družina 15,00 € za cerkev na Padričah.
CARMEN BELLI daruje 25,00 € za cerkev na Padričah.
Simpozij časnikarjev
0 vrednotah danes
"Vesel sem, da ste me povabili v svojo sredo, ker se zavedam pomena, ki ga imajo sredstva obveščanja in nasploh komunikacija na vseh ravneh v današnjem svetu," je dejal tržaški škof Evgen ravignani zbranim časnikarjem na posvetu v prostorih Vsedržavnega združenja časnikarjev na Korzu Italija v Trstu, ko je minuli petek, 19. t.m. prisostvoval celodnevnemu posvetu, na katerem so predvsem katoliški časnikarji razmišljali o svobodi tiska in medijev danes, a tudi o vlogi katoliškega tiska.
"Vem, da se danes skuša prodasjati vse, tudi tisk in storitve medijev in zato je toliko bolj važna prisotnost vas, dragi katoliški časnikarji, saj se morate zavzemati za dostojanstvo človeka in za njegovo svobodo, ki mora priti do izraza pri vašem delu, kot morate tudi ohraniti enotnost v različnosti in tu mislim na prisotnost slovenske manjšine in Furlanov. To je bogastvo, ki ga morate jemati kot dragocenost, kot velik dar!" je še dejal škof Ravignani.
Kulturni dom
Miklavž Komelj gost pesniškega večera
V	kulturnem domu v Trstu je bil gost pesniškega večera mladi slovenski pesnik Miklavž Komelj. Rojenje leta 1973 v Kranju. Lani je doktoriral iz umetnostne zgodovine s temo Pomeni narave v toskanskem slikarstvu prve polovice 14. stoletja, za katero je prejel nagrado Zlati znak ZRC SAZU. Trenutno pripravlja knjižno izdajo svoje vrhunske interdisciplinarne doktorske disertacije. Miklavž dela in živi v Ljubljani.
Doslej je objavil tri pesniške zbirke. Luč delfina je izšla leta 1991 pri celovški založbi VVeiser, Jantar časa pa leta 1991 pri ljubljanski Živi. Izreden uspeh je prejšnje leto imela njegova zbirka Rosa, ki je dobila Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta. Zbirko Roso je pesnik Adam VViedeman prevedel v poljščino. Tudi druge posamezne Ko-meljeve pesmi so izšle v številnih jezikih. Tudi avtor sam prevaja pesmi ustvarjalcev, kot so Nerval, Pessoa, Artaud, Pound in Pavese.
Slednjega pesnika in pisatelja Komelj izredno ljubi, kot tudi ostale ustvarjalce italijanske književnosti. "Italijansko šolo sem spoznal tudi zaradi svoje doktorske naloge", nam je povedal Miklavž. "Pri Pave-seju me najbolj priteguje njegova energija v samoti in izolaciji. Rad imam tudi Pasolinija in njegovo angažiranost. Menim, da Pasolini nekako izhaja iz preteklosti, iz trubadurske in provansalske lirike in to je predvsem videti v njegovih poezijah, napisanih v furlanskem narečju. Žal pa je v slovenščino bolj malo preveden, saj je pri nas bolj poznan kot filmski človek".
Na pesniškem večeru je pesnik kar sam občuteno prebral nekaj svojih še neobjavljenih poezij, kot na primer Hipodrom, Intervju, Hibernacija in druge. Tudi te, kot ostali njegovi verzi sledijo načelu, po katerem mora predstavljati poezija neko zavarovano območje za besede in misli, kjer ni prostora za odvečni blebet.
9
ČETRTEK, 25. DECEMI 2003
Štandrež / Odmevna pobuda
Praznik miru in prijateljstva
10
V	nedeljo pred Božičem so v Standrežu priredili doživeto Praznovanje miru in prijateljstva, za katerega že več let daje pobudo štandreški rajonski svet in v katerega se vključuje celotna skupnost. Velika štandreška cerkev je bila premajhna za številne prisotne, predvsem starše in sorodnike otrok, ki obiskujejo štandreški vrtec in osnovno šolo Fran Erjavec. Glavnino programa, ki je bil naravnan na božično tematiko v kateri sta mir in prijateljstvo bistveni sestavini, so namreč z recitacijami in s petjem oblikovali štandreški otroci. Najpri-srčnejši in najpristnejši so bili otroci vrtca in prvih razredov. Štandreškim otrokom so se pridružili tudi učenci vrtoj-benske osnovne šole z lepim sporedom. Program so dopolnili štandreški pevski zbori, oba mešana pa sta lepo zaključila božični program s priljubljeno Sveto nočjo, ki sta jo zapela pod vodstvom Davida Bandellija.
Preden so se štandreški osnovnošolski otroci odpravili na božične počitnice, so obiskali najstarejše domačine in jim voščili prijetne božične praznike in zdravo in srečno novo leto. Vaščani so jim za voščila in božične pesmi bili izredno veseli in hvaležni.
V predbožičnem času se je štandreška Karitas zelo angažirala in zbrala veliko oblek za otroke in odrasle za potrebne v Romuniji.
V nedeljo, 28. t.m., bo štandreški rajonski svet, ob sodelovanju društev, pripravil dobrodelno baklado, ki bo ob
17.	uri krenila z osrednjega trga pred cerkvijo do Jeremiti-šča, kjer si bodo udeleženci lahko ogledali lepe in velike lesene jaslice.
V tem času pa niso vsi prav božično razpoloženi, saj so zlikovci v noči po Prazniku miru in prijateljstva na trgu razstrgali napis, ki ga je postavil rajonski svet z voščili v slovenskem, italijanskem in furlanskem jeziku.
V Kulturnem centru Lojze Bratuž
Premiera Pepelke v operi uvod v niz otroških predstav Pomeriggi d’inverno
S krstno uprizoritvijo nove produkcije CTA (Deželnega središča za animirano gledališče) iz Gorice Ceneren-tola all'opera (Pepelka v operi) se je z dvema ponovitvama v soboto, 13. decembra, začel v Kulturnem centru Lojze Bratuž ciklus sedmih otroških predstav Pomeriggi d'in-verno, ki ga bodo izoblikovala italijanska in tuja gledališča s pravljičnimi lutkovnimi igricami.
Mlada igralka Serena Di Blasio je bila edina izvajalka glasbeno-lutkovne igrice po zamisli, na besedilo in v režiji Antonelle Caruzzi, ki je pravljično zgodbo z raznimi zapleti in srečnim koncem črpala iz izvirne opere Gioac-china Rossinija in libreta Ja-copa Ferrettija, da bi na neo-bremenjujoč način razkrila otrokom svet opere, njeno zgodovino, pa tudi drobne zakulisne zanimivosti. Igralka je suvereno obvladala odrsko prizorišče in notranji ritem igre, strogo upoštevajoč tempo Rossinijeve glasbene partiture, ki je spremljala njeno pripoved oz. jo nadgrajevala, kot je pač naročalo natančno režijsko branje Caruzzijeve. Zelo dobro je poosebila protagonistko, Angelo, skromno
operno šiviljo, ki v zatišju svoje delavnice spremlja vse vaje Rossinijeve opere, tako da jo zna že na pamet in jo j kar sama začne pripovedovati s pomočjo svojih šiviljskih lutk, sukancev, blaga in vsega, kar ima pri rokah. Spretno in prepričljivo je oživljala in značajsko karakterizirala lesene, stilizirane, nepremične lutke z izrazitimi obraznimi potezami, ki jih je zasnoval in jim obličje narisal znani ilustrator in vinjetist Fran-cesco Tullio Altan, realiziral pa Stefano Podrecca. V krasne, do potankosti sešite kostume pa jih je obleklo združenje Grupporiani iz Milana pod strokovnim nadzorom Eugenia Montija Colle, člana znane družine izdelovalcev lutk. Tudi scenska slika z bistvenimi elementi je Altano-vo delo.
Nenavadna različica pravljične Pepelke, v kateri nad bogastvom in njegovo sebičnostjo zakraljuje dobrota v vsem svojem žlahtnem pomenu, je očarala ne samo mlade gledalce, ampak morda še bolj odraslo publiko, ki je svoje zadovoljstvo s predstavo izkazala z dolgotrajnim ploskanjem.
Iva Koršič
Januarja spet Iskrivi smeh na ustih vseh
Velika dvorana Kulturnega centra Lojze Bratuž bo v januarju in februarju spet prizorišče niza veseloiger ljubiteljskih odrov Iskrivi smeh na ustih vseh, ki bo letos v organizaciji KCLB in Zveze slovenske katoliške prosvete šestič prepodil zimski mraz in ogrel srca gledalcev z vedrimi, klasičnimi in sodobnejšimi, dramskimi^ise-ri. Prva izmed petih letošnjih odbranih predstav bo 11. januarja 2004 Molierova komedija Žlahtni meščan v izvedbi Gledališke gimnazije iz Nove Gorice pod mentorstvom in režijo Janeza Starine. V komediji nastopa 30 mladih igralcev in članov orkestra, ki v živo spremlja odrsko dogajanje z izvirno glasbo Mirka Vuksanoviča.
Odprtje okenca za slovensko manjšino
Odločen korak občinske uprave
Petek, 19. decembra 2003, je postal zgodovinski dan za Slovence, ki živimo v Gorici, in sploh za vso zamejsko manjšinsko skupnost. Na ta dan sta namreč župan Vittorio Brancati in občinski odbornik Damijan Terpin v veži občinske palače uradno odprla okence za slovenske občane, ki bomo lahko odslej našli v najbližjem uradu ob vstopu v stavbo (prva vrata desno) slovenskega uradnika.
Navzoče (med njimi so bili senator Miloš Budin, predsednik občinske konzulte za Slovence Igor Komel, predsednik SSO za Gorico Janez Povše, predsednik SKGZ Rudi Pavšič, slovenski občinski svetovalci itd.) je z navdušenjem sprejel odbornik Damijan Terpin z besedami: "Uresničile so se nam sanje!" Zahvalil se je županu Brancatiju in levosredinski občinski upravi, brez katerih bi
do izvajanja zaščitnega zakona ne prišlo. Prav o zakonu 38/ 2001 je spregovoril tudi prvi občan Gorice, ki je poudaril njegovo vrednost in dolge napore slovenske narodne skupnosti za njegovo odobritev ter dodal: "Zakonska določila še niso dovolj izvajana in jih je treba vse bolj konkretizirati." Odprtje urada za Slovence, ki v pričakovanju dodelitve sredstev po zakonu 482/99 bremeni občinsko blagajno, želi biti -vedno po županovih besedah -znak odprtosti goriške skupnosti, ki hoče tudi tako izraziti svoj pozitivni naboj. Okence, ki bo za zdaj delovalo poskusno in ga je treba še razviti, želi biti tudi oporna točka za sorodne pobude v drugih upravah. Brancati je dejal, da je njegova uprava kljub negodovanju tistih, ki so pred časom hujskali ljudi proti nevarnostim zakona
S 1. STRANI
To je zdaj...
Breščak je še povedal, da kiparski park krasi tabla, ki z napisom "Korajža velja!" (te besede je izgovoril Janez Pavel II. 18. maja 1996 na obisku v Sloveniji) v petih jezikih vabi k pogumnemu soočanju s prihodnostjo. Podžupan občine Sempeter-Vrtojba Dominik Soban je poudaril simbolni pomen prireditve, ki govori o novem duhu časa: "Kultura ruši meje in prav mladi bodo to lahko nadaljevali."
Zupan občine Šempeter-Vrtojba Dragan Valenčič je posebej pozdravil številne prisotne otroke in Jeremitarje ter izraziFželjo, da bi v prihodnje taka, drugačna meja ljudi bolj
dogodek, ki je pred nami. "Prek umetnosti in kulture se jasno izraža želja po vse večji integraciji in sodelovanju." Napovedal je tudi, da občinska uprava skupno s pokrajinsko pripravlja pomemben kulturen dogodek prav v perspektivi 1. maja 2004.
Potem ko se je Breščak zahvalil mentorjem mladih umetnikov in ustanovam, ki so podprle projekt, je generalni vikar goriške nadškofije Adel-chi Cabas blagoslovil kipe in skupno z vrtojbenskim župnikom g. Antonom Glešičem zmolil očenaš ter povedal: "Pogled Boga, najvišjega umetnika, naj nas spodbuja k slogi in bratstvu, da bomo v življenju uresničevali lepoto
T	■	V	'	^	V-V-izS-C'
•	■	■	-V	■	■*>	v,	i»
združevala. Župan mestne občine Nova Gorica Mirko Brulc pa je povedal, da je v tem času v tem prostoru to simbolno dejanje pravo darilo za vse ljudi, ki živijo na tej zemlji: "Živim v pričakovanju trenutka, ko bo umetnost povsem zamenjala zapornice na mejnem prehodu." Generalni konzul RS v Trstu Črtomir Špacapan je izrazil veselje nad dejstvom, da meja izginja, saj bo tudi ta dogodek, ki kaže korak naprej v sodelovanju obmejnih občin, zanamoval vstop Slovenije v EU: "To je zdaj naš evropski prostor". Take pobude, je še povedal generalni konzul, "zlasti če pomislimo na Jere-mitišče, ki je v zadnjih letih doživljalo hude trenutke, so obet za naprej, čeprav se bomo morali potruditi, da vse ne ostane le pri simboliki." Goriški župan Vittorio Brancati je prisotne pozval k pospešitvi prizadevanj za veliki zgodovinski
take umetnosti, ki združuje."
Na vrsti so bili otroci. Najprej so zapeli malčki osnovne šole Ivan Rob iz Vrtojbe, za njimi pa še tisti iz štandreške šole Fran Erjavec. Mlada grla so bila uglašena na svetal pogled v prihodnost ("Mi smo otroci enega sveta, gradimo mostove prijateljstva") in pa - v zadnji, dvojezični pesmi, ki so jo zapeli vsi skupaj - na prijateljstvo. Na koncu so zadoneli še svečani zvoki trobilnega kvarteta gojencev iz Nove Gorice.
Na oni strani ceste je pod šotorom sledilo tradicionalno prednovoletno srečanje med predstavniki krajevnih uprav in obmejnih služb, ki so si izmenjali voščila in darila. O izzivih, upih in perspektivah novega goriškega prostora, ki bo zaživel po 1. maju 2004, so spregovorili župani Valenčič, Brancati, Brulc, podžupan Soban in direktor SDAG-a Lucia-
I	no Zanotto.
COMUNI5 1)1 GORIZ1A - OBČINA GORICA
ORAKIO- IJRNIK:
LUNEDI’ - PONEDELJEK 9- 12
SPORTELLO PER LA MINORANZ.A SLOVF.NA
URAD ZA SLOVENSKO MANJŠINO
38, imela pogum iti naprej: "Vedli smo se korektno in spoštujemo prejete obveze. Tako bomo ravnali tudi v prihodnje, saj želimo gledati naprej!" Terpin je podčrtal prizadevanja občinske uprave in sodelovanje občinskih uradov pri novi pobudi ter pozval ljudi, naj se okenca poslužujejo. Tudi ta dosežek, je povedal, se vključuje v niz uspehov Brancatijeve občinske uprave, kakršni so npr. rešitev vprašanja Jeremi-tišča, odprtost do Slovenije, občinska konzulta za Slovence.
Uprava si torej jasno prizadeva, da bi, sicer postopoma, dosledno izvajala zakona 482 in 38 v prid nam in vsej goriški skupnosti; trenutno veliko vlaga tudi v vrnitev Trgovskega doma.
Za okencem, ki bo začelo delovali od 5. januarja dalje vsak ponedeljek od 9. do 12. ure, bo stala Erika Jazbar, ki bo
-	upajmo s čim številnejšimi strankami - govorila po slovensko; za pisne akte, tako pravijo, bo treba počakati še malo.
DD
ffer- v'
Pogovor / G. Vojko Makuc po nadškofovem obisku v Pevmi, Štmavru in na Oslavju
“Naši ljudje ga imajo radi”
S pastirskim obiskom Pev-me, Štmavra in Oslavja od 18. do 21. decembra seje končal nadškofov pastirski obisk v štandreški dekaniji. Tudi tokrat je msgr. De Antoni s svojo toplo očetovsko neposrednostjo našel ključ do src vernikov, ki so mu radi odprli svoja vrata in ga gostoljubno sprejeli. Velikega navdušenja nad dogodkom ni mogel prikrivati niti župnik Vojko Makuc, ki nam je zaupal:
"Nadškofova vizitacija je bila pravzaprav obisk 'prijatelja', ki ni prišel 'na kontrolo', ampak spoznat ljudi." Če so bili farani med pripravo obiska nekam zaskrbljeni, so se njihovi strahovi kmalu razblinili, saj, kot nam je povedal g. Vojko, "je nadškof vsem pustil čudovit vtis. Vsakemu se je znal približati, mu biti na razpolago, podariti toplo tolažilno besedo. Znal je tudi spodbuditi to, kar je videl pozitivnega. Ljudje so bili nad njim in njegovo prisotnostjo zelo navdušeni prav zaradi preprostosti, ki jo je pokazal: ni bil oddaljen, ampak je prisluhnil prav vsakomur." Zaradi vsega tega in po štirih posebno milostnih dneh g.
Vojko pravi: "Dal nam je pogon, da gremo naprej."
V	četrtek je visoki gost obiskal ostarele, zvečer pa člane zborov, kulturnih in športnih društev. V petek je obiskal vinogradnike in njihove kleti, popoldne se je srečal z birmanci, zvečer pa s člani krajevne skupnosti Pevma-Štmaver-Oslavje. V soboto se je zadržal s člani otroškega pevskega zbora in še enkrat dokazal, kako rad ima mladino; zvečer pa se je udeležil tradicionalnega predbožičnega srečanja, na katerem so bili krajši kulturni spored, petje in družabnost; kot zanimivost povejmo, da so se vaščani s posebnim lističem
ob prvi obletnici smrti spomnili na domačina Mirka Vendramina, družbenopolitičnega delavca, nekakega posebneža, ki je s svojim javnim nastopom dajal poseben pečat družbenokulturnemu življenju v zaselkih pod Sabotinom. Nekaj vtisov s sobotnega srečanja nam je povedal tudi župnik: "Bilo je zelo lepo. Nadškof seje v naši sredi počutil zelo prijetno kot na pravem družinskem srečanju. Čutil je, da ljudje niso tam iz kake formalnosti, ampak da so ga sprejeli medse kot v svojo družino." V nedeljo je bil na fasadi pevmske cerkve lovorov lok z napisom "Dobrodošli!" Po zaključni maši (o kateri pišemo na strani 5) sta bili v farovžu zakuska in družabnost. G. Vojko: "Tudi tam se je nadškof rade volje zadržal z našimi ljudmi. Vsi so občudovali, kako se je trudil, da bi govoril slovensko. Sobotno pridigo je sam pripravil pol v italijanščini, pol v slovenščini. V soboto je spraševal o božični Marijini pesmi, ki mu je ostala draga, kar je pokazal tudi med mašo v nedeljo. To pomeni, da razume naš jezik, zlasti če govorimo počasi. Vtis sem imel, da ga imajo naši ljudje radi, saj so se zavedeli, da nas je prišel obiskat nekdo, ki nas ima rad."
DD
Višješolci na obisku v domu za starejše
Božičnica malo drugače
Božič je čas, ko se človek nekoliko umiri, srce se napolni s toplino in dobroto. In če se v predprazničnem vrvežu nakupovalne mrzlice zna zaustaviti za trenutek in prisluhniti bližnjemu, ki morda nima te sreče, da bi lahko praznike doživljal tako kot velika večina, potem se lahko iz te misli porodi plemenita gesta.
Tako so se dijaki Državnega trgovskega tehničnega zavoda Žiga Zois iz Gorice, kot že v lanskem šolskem letu, skupaj z mentorji odločili, da bodo naredili nekaj za ostarele in jih v svoji iznajdljivosti razveselili. Začutili so, kako pomembno je narediti nekaj dobrega za bližnjega, in že v začetku adventa so se začeli pripravljati na posebno božičnico, ki ne bo potekala na božični večer, ampak je to bila nekakšna "uvertura" v božično dogajanje.
V sredo, 17. decembra popoldne, so v domu za starejše žene na Korzu v Gorici, ki ga vodijo Marijine sestre čudodelne svetinje, zazveneli mladi glasovi, ki so skušali pričarati praznično vzdušje in privabiti smehljaj na lica gojenk. Dijaki so v spremstvu prof. Hrovatina in prof. Tula ter pod mentorstvom prof. Bra-
&
tinove, ki je odgovorna za humanitarne pobude, zapeli nekaj sodobnih božičnih pesmi, ki jih je na kitaro spremljal prof. Biancuzzi; zelo doživeto pa sta izzveneli dve izmed najbolj znanih božičnih pesmi, Sveta noč in Glej, zvezdice božje. Ti dve pesmi je z igranjem na harmonij spremljal Diego Tomšič, dijak drugega letnika DPZTD Ivan Cankar. Še posebej lepo je bilo, ko so se napevom pridružile tudi nekatere žene.
Poleg pevskih točk so dijaki prebirali odlomke iz poezije Toneta Kuntnerja in Ljubke Šorli ter misli o Božiču, ki so jih napisali sami. Glede
V Zavodu sv. Družine v Gorici
Osnovnošolski otroci na božičnem srečanju
Že vrsto let v decembrskih predprazničnih dneh učenci OŠ O. Župančič v Gorici prinašajo nekaj tople otroške sreče gostjam, ki bivajo v Zavodu sv. Družine, in vsem, ki se udeležujejo božičnega srečanja ostarelih v lepi, prostorni kapeli Zavoda šolskih sester v ulici Don Bosco v Gorici. Letos seje ta prisrčnost obnovila v sredo, 17. t. m., v popoldanskih urah. Drugo-tretje in četrtošolci so se zvrstili za oltarjem in pred njim ter ob glasbeni spremljavi in taktirki učiteljice Ketty Tabaj podali utrinek iz letošnje šolske božičnice. Zapeli so nekaj pesmic v slovenščini, italijanščini in angleščini o božični skrivnosti, o zimi na vasi, o miru in prijateljstvu. O le-tem so drugošolci zrecitirali tudi pomenljivo zgodbico o otroškem mostu, ki je povezal nasprotujoča si bregova. Na-
stop so sklenili s pesmijo, brez katere si ni mogoče zamišljati božične noči: Sveto noč so jim pomagali zapeti vsi prisotni. Prednica, sestra Alojzija, se jim je prisrčno zahvalila za veselje, ki so ga posredovali poslušalcem.
Sv. maši, ki jo je daroval msgr. Cvetko Žbogar - orglal je Herman Srebrnič -, je sledila družabnost ob čaju in pecivu: lep trenutek za prijeten klepet med starimi znanci.
Četrtošolci so se istega dne zjutraj srečali z vrstniki OŠ Solkan (na šoli je 600 u-čencev!), s katerimi imajo dolgoletne stike, in jim v dar prinesli voščilnice in jaslice. Z njimi so se peljali na Sv. Goro, kjer so si ogledali mednarodno razstavo jaslic in muzej Soške fronte. V šolski telovadnici so zatem imeli prijateljsko tekmovanje s telovadnimi igrami.
PROSVETNO DRUŠTVO ŠTANDREŽ Zborovski koncert
BOŽIČ V SLOVENSKI GLASBI IN BESEDI
IZVAJA Mešani pevski zbor Štandrež DIRIGENT David Bandelli RECITATORJA Majda Zavadlav in Marko Brajnik
Praznik sv. Treh kraljev, 6. januarja 2004, ob 20. uri
Župnijska cerkev sv. Andreja v Štandrežu
POD POKROVITELJSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
na to, da je v domu tudi nekaj gostij italijanske narodnosti, so se jim dijaki želeli približa-
ti tudi z recitacijo dveh pesmi italijanskega pesnika Umber-ta Šabe. Dijaki pa so poleg prijetnega vzdušja ob druženju želeli oskrbovankam pustiti tudi darilca, ki so jih izdelali sami. Po sporedu se je praznovanje nadaljevalo ob dobrotah, ki so jih za to priložnost pripravile sestre.
Z vseh obrazov je vela prijaznost in toplina. Plemenito sporočilo, ki ga prinašajo božični prazniki, je naletelo na odprta srca in tako povezalo med seboj različne generacije. In če kdaj, potem je v tem času pomembno, da se zavedamo tega, kako je človekovo veselje najbolj pristno takrat, ko osrečuje druge.
Dijaki
Državnega izobraževalnega zavoda s slovenskim učnim jezikom iz Gorice
Abonma jubiteljskih skupin Štandrež 2003: gostovanje komedijantov iz Kranjske Gore
Včasih se pač zgodi, da načrtovana premiera "gre po vodi" in seveda tudi njene ponovitve in gostovanja. To seje pripetilo igralcem dramske skupine AG Vrba iz Vrbja pri Žalcu, ki bi morali priti v goste v Štandrež v okviru abonmaja ljubiteljskih gledaliških skupin v nedeljo, 14. t. m. Iz zagate je štandreške organizatorje (Prosvetno društvo Štandrež) rešil Ta bol' teater Kulturno prosvetnega društva Josip Lavtižar iz Kranjske Gore z živahno vaudevillsko komedijo Gospod Evstahij iz Šiške Euge-na Labicheta-Žarka Petana-Ervina Fritza v režiji Metke Dulmin. Zabavno delo, mestoma blago priostreno s satiričnimi in moralno kritičnimi bodicami, o starih, neporavnanih ljubezenskih računih novoporočenca Evstahija, nekdanjega osvajalca src poročenih žena, prepleteno z igrivimi songi, je lahkotno in zabavno odigralo sedem igralcev in s svojim izvajanjem razvedrilo gledalce, ki so se kljub drugim sočasnim nedeljskim ponudbam zbrali v lepem številu v župnijski dvorani Anton Gregorčič in se s toplim ploskanjem zahvalili nastopajočim za uro in pol pristnega gledališkega užitka. Naslednjo predstavo v abonmaju, v nedeljo, 25. januarja 2004, bodo izoblikovali domači igralci s prvo ponovitvijo (premiera bo namreč 24. januarja) komedije Marca Camolettija Pižama za šest v režiji Emila Aberška.
KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
ISkRi^i SMEkI
ha ustih vseh
NIZ VESELOIGER LJUBITELJSKIH ODROV
J.B. Moliere ŽLAHTNI MEŠČAN REŽIJA Janez Starina
GLEDALIŠKA GIMNAZIJA - NOVA GORICA
■ Nedelja,11. januarja 2004, ob 17. uri
Andrej Jelačin
PACIENTI V ČAKALNICI REŽIJA Adrijan Rustja GLEDALIŠČE SMEHA-KOPER
■ Nedelja, 18. januarja 2004, ob 17. uri
Marc Camoletti PIŽAMA ZA ŠEST REŽIJA Emil Aberšek
MLADINSKI DRAMSKI ODSEK PD ŠTANDREŽ
■ Nedelja, 1. februarja 2004, ob 17. uri
ISKRINI smem. NA ustih Vseh
Natečaj Mladi oder - nagrajevanje ČAU, ČAU, REX!
REŽIJA janez Starina mmk DRAMSKI ODSEK PD ŠTANDREŽ ■ Torek, 3. februarja 2004, ob 20. uri
i
Niz VeSeL-oIgEr*' LJUB|TELjSkIH OdRoV
Aldo Nicolai STARA GARDA REŽIJA Janez Starina DRAMSKI ODSEK PD ŠTANDREŽ
Četrtek, 12. februarja 2004, ob 20.30
PREDSTAVE bodo v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž
DAROVI
V SPOMIN oz. namesto cvetja na grob pok. Marčelu Humarju: žena Vera za lačne otroke v misijonih 50,00; druž. Slavko Klanjšček v sklad s. Mi-helangele 50,00; druž. Lango, Bukovje 1 za cerkveni pevski zbor 50,00; za Števerjanski vestnik 20,00 €.	,
NAMESTO CVETJA oz. v spomin na pok. Ano Koršič Pillon: Ivanka Klanjšček Prinčič za večno luč na Jazbinah 50,00; vrstniki - letnik 1939 - Vida, Marija, Ivanka, Zdravko za cerkev na Jazbinah 270,00; za sv. maše za pok. Ano: družina Pičulin iz Vipolž in sodelavke iz Brd (Slovenija); Prinčič Štefanija za cvetje v cerkvi na Jazbinah 50,00 €.
V SPOMIN oz. namesto cvetja na grob pok. Kajtimiru Ko-micu: N.N. za števerjansko cerkev 30,00; druž. Komic (Ščedno) za cerkev Števerjan 200,00 €.
NAMESTO CV ETJA oz. v spomin na pok. Dionizijo Mužina Bajt: hvaležne sestre Stanič za števerjansko cerkev 50,00; nečaki Aleš, Simon, Mirka, Anka, Agata in Ida Komjanc za števerjansko cerkev 150,00; Darko Dornik z družino za novi kip Jezusovega krsta 25,00; hčerki Anastazija in Nežica z družinama za števerjansko cerkev dobri materi v hvaležen spomin 300,00; hčerki Anastazija in Nežica z družinama za števerjanski cerkveni pevski zbor 200,00; Zdenko Terčič z družino 25,00 e.
NA DAN sv. birme birmanci in birmanke za lačne otroke v misijonih 170,00 €.
NAMESTO CVETJA mali Gaji teta Irena za lačne otroke v misijonih 20,00 €.
OB 3. OBLETNICI očetove smrti Marija Mužič za Števerjanski vestnik 25,00 €.
OB KRSTU dvojčic Tereze in Veronike v zahvalo za števerjansko cerkev druž. Damjana Hledeta 50,00; nonoti Hlede za novi kip Jez. krsta 50,00 €.
ZAJAZBINSKO cerkev N.N. 100,00, družina Vizin 1 (),()()€.
ZA ŠTEVERJANSKO cerkev: vdova Juretič 10,00 6’.
ZA NOVI glas: Marija Kogoj 5,00; N.N. 2,00; Bernard Antonič 5,00; Duhovniški dom Šempeter 12,00; za objavo darov v letu 2003 župnija Gabrje 50,00 €.
DRVA ZA KURJAVO po 10,00 evrov za stot Vam pripelje na dom s prikolico Aleš Komjanc (tel. 0481 390238)
OBVESTILA
Uprava Novega glasa v Gorici bo zaprta v sredo, 24. decembra popoldne, v sredo, 31. decembra, in v petek, 2. januarja 2004.
DRUŠTVO SLOVENSKIH upokojencev za Goriško sporoča, da bo v nedeljo, 28. t.m., za silvestrovanje v Gaglianu odpeljal avtobus ob 17. uri iz Sovo-I denj ob Soči izpred cerkve, nato s postanki v Sovodnjah pred lekarno, v Štandrežu pred cerkvijo, v Gorici pred gostil-! no Primožič, v Podgori in pred cerkvijo v Ločniku.
MOŠKI ZBOR Mirko Filej prireja koncert božičnih pesmi na Jazbinah v nedeljo, 4. januarja, po maši, ki bo ob 15.30.
DNE, 6. januarja, ob 15.30 prireja MoPZ Mirko Filej koncert božičnih pesmi na Peči v spomin na vse pokojne pevce.
V TOREK, 6. januarja 2004, bo pri sv. Ivanu v Gorici med mašo ob 10. uri blagoslov otrok. Ob 11. uri bo v dvorani Močnikovega doma na pobudo Skupnosti družin Sončnica in Slovenskega pastoralnega središča Gorica predstava Lučke Susič z naslovom SOS za Veroniko v izvedbi skupine Mali Telego iz Trsta. Prisrčno vabljeni!
DNE 11. januarja bo ob 15. uri v Rupi božični koncert, ki ga prireja mešani pevski zbor Rupa-Peč z več zbori ob blagoslovitvi novih elektronskih orgel-
VOŠČILO
ŽPS, ŽGS Rupa-Peč in Ga-| brje-Vrh sv. Mihaela, MePZ \ Rupa-Peč ter PD Rupa-Peč z J župnikom želijo vsem rojakom, posebno bolnim in ostarelim ter kakorkoli trpečim, vse božične milosti v zdravju in veselju! Voščijo srečno, zdravo, uspešno in povsem blagoslovljeno Novo leto bliže Bogu po delu in ljubezni do človeka! Posebna voščila cen. Uredništvu in vsem sodelavcem pri Novem glasu ter njihovim cen. družinam!
ČESTITKE
Znani goriški duhovnik, zgodovinar, javni delavec in iskren prijatelj vseh Slovencev, zato ludi naš, don Luigi Ta-vano je te dni dopolnil častitljivih osemdeset let. Ob visokem življenjskem jubileju don Luigiju iskreno želimo, da bi s svojo mladostno iskrivostjo in umirjeno besedo še dolga leta ostal protagonist našega skup-| nega življenja in zavzemanja za dobrobit vseh!
rj<*
OBČINO SEŽANA
v
V sodelovanju z GORIŠKIM MUZEJEM Nova Gorica in
Vljudno vabljeni na odprtje razstave
KAMNOLOMSTVO IN KAMNOSEŠTVO NA KRASU
Razstavo bo predstavil mag. Davor Kernel.
Kulturni center Lojze Bratuž Gorica Sobota, 10. januarja 2004, ob 18.30
1 1
ČETRTEK,
25. DECEMBF 2003
BENEŠKA SLOVENIJA
12
Več pozornosti goratim področjem!
Spazzapan v Reziji
Deželni svetovalec Slovenske skupnosti dr. Mirko Spazzapan se je v ponedeljek, 15. decembra zvečer, srečal s kulturnimi in političnimi delavci v Reziji. Spremljal ga je kolega v deželni svetovalski skupini Marjetice Virgilio Disetti, bivši župan v Huminu (Gemona).
Srečanje je potekalo na sedežu društva Rozajanski dum v Solbici (ital. Stolvizza), poleg obeh deželnih svetovalcev pa so se ga udeležili predsednica Luigia Negro, razni sedanji in bivši odborniki društva, Renato Quaglia za Julijski predalpski park ter celotna občinska svetovalska skupina manjšine, ki spada v levo sredino, na čelu z bivšim županom Lui-gijem Palettijem in ostalimi tremi svetovalci, ki imajo zaslugo, da so s svojim podpisom omogočili občini Ravanca (Prato di Resia), da je vprašala
vključitev v zakona 482 in 38.
Govor je bil predvsem o posebni narodnostni in geografski značilnosti doline pod Kaninom, ki je v glavnem izolirana od večjih prometnih poti, s prebivalci, ki so morali vedno iskati delo in kruh daleč od doma, ki niso nikoli imeli pouka v lastnem jeziku in zato danes deloma s težavo sprejemajo svoje slovansko poreklo, a so vendar tesno in ponosno vezani na svoj jezik in na svoje značilnosti.
Ugotovljeno je bilo, da nimajo posebnih vezi s Karnijo, kjer niso nikoli dobili dovolj posluha za lastne zahteve, pa tudi videmska pokrajinska uprava se večkrat prepozno odziva na urgentna stanja, zlasti ob poplavah, usadih ali obilnih snežnih padavinah.
Ena od redkih še kar rednih in donosnih dejavnosti je pra-
vzaprav organizacija turističnih paketov, ki jih v sodelovanju s krajevno turistično ustanovo organizira prav slovensko društvo Rozajanski dum s predsednico Luigio Negro v korist izletnikov iz Slovenije, ki prihajajo v dolino, da bi spoznali jezik in navade svojih rojakov, o katerih vedo v glavnem iz narodnega izročila.
V dolini sta samo dve gospodarski dejavnosti, tovarna diamantnih konic DIAMIR in zadruga LAVORIAMOINSIE-ME - DELAT UKOP, ki sta pravzaprav plod Palettijeve uprave v devetdesetih letih.
Spazzapan, Disetti in ostali prisotni so se strinjali, da morajo gorata področja naše dežele biti deležna večjih podpor in uživati posebno skrb, saj je življenje v odmaknjenih gorskih vasicah mnogo težje kot v nižini, potrebne so do-
bre cestne povezave in druge infrastrukture, pa tudi odpiranje večjih možnosi za zaposlitev v domačem kraju: v Reziji je to še bolj pomembno za ženske, ki bi ob primerni zaposlitvi manj težile z družinami za odhod v nižinske kraje, kamor ponavadi zahajajo na delo možje. Važne so pri tem tudi šole, saj bi njihovo zaprtje zaradi premajhnega števila vpisov nujno pomenilo smrt tudi za kulturo in jezik tega edinstvenega otočka ob robu slovanskega morja.
Z obljubo, da bosta še prišla v Rezijo, po možnosti v spremstvu tudi kakega deželnega odbornika, sta Spazzapan in Disetti nazdravila z domačini ob bližajočih se božičnih praznikih, katerim se tam iz nemškega izvora pravi Vi-nahte, v dar pa sta prejela dve publikaciji o Reziji in čisto novo izdajo koledarja za 2004 Naš kolindrin.
Slovenska manjšina proti krčenju oddaj o zamejstvu na koprski televiziji
SKGZ in SSO posegla tudi pri CORCOMU v zvezi z (ne)vidljivostjo slovenskega programa RAI v Benečiji
Nameni vodstva RTV Slovenija, da krči itak časovno omejene sporede koprskega studia, ki so namenjeni spoznavanju zamejske stvarnosti, resno zaskrbljajo in presenečajo slovensko javnost v Fur-laniji-Julijski krajini. V zvezi s tem sta predsednika SKGZ Rudi Pavšič in SSO Sergij Pahor pisno posegla pri generalnem direktorju RTV Slovenija Aleksu Štakulu, programski direktorici Mojci Menart, predsedniku sveta slovenske radiotelevizije Janezu Kocjančiču, odgovorni urednici ra-
zvedrilnega programa Miši Molk ter odgovorni urednici slovenskega programa v Kopru Nataši Segulin. V svojem pismu krovni organizaciji Slovencev v Italiji ugotavljata, da oddaja o zamejskem športu Športel ter oddaja Brez meje (ki ju vodita Igor Malalan oz. Martina Kafol) predstavljata pomembni okni čez sloven-sko-italijansko mejo. Gre pravzaprav za edini dve oddaji, ki tedensko odpirata slovenski javnosti pogled na življenje primorskih Slovencev na Tržaškem, Goriškem in Videm-
skem. Zanimanje za obe oddaji sega obenem do Ljubljane in pravzaprav po vsej Sloveniji, o čemer ne nazadnje pričajo same raziskave o gledanosti, ki jih izvaja RTV Slovenija.
V pismu, ki je bilo odposlano v vednost tudi vladnemu uradu za Slovence po svetu, predsedniku pristojne poslanske komisije Francu Pukšiču ter generalnemu konzulu v Trstu Crtomiru Špacapanu, predsednika SKGZ in SSO poudarjata, da je pretakanje informacij in vzajemno spoznavanje ob meji bistvenega po-
mena pri ustvarjanju skupne zavesti o pripadnosti enotnemu slovenskemu prostoru. "Zato sva mnenja," piše v pismu, "da je trenutna razsežnost programov, ki so namenjeni zamejstvu, minimalna -kaj še, da bi dva programa še reducirali ali celo izničili".
V zvezi z vprašanjem vidljivosti oz. nevidnosti slovenskega televizijskega programa RAI pa sta krovni organizaciji že posegli tudi pri novem predsedniku CORECOM prof. Francu Del Čampu s prošnjo, naj v prvi osebi posreduje pri predsedstvu italijanske vlade. V pismeni promemoriji Del Čampu je obenem izpostavljena potreba po izboljšanju vidljivosti televizisjkega signala tudi na Tržaškem in Goriškem, saj še vedno obstajajo številna "zasenčena" območja.
Na betlehemski hlevček sem se spomnil pred kratkim, ko sem v kraju, kjer živim, prisostvoval na sobotno popoldne dogodku, ki je sicer sam po sebi lep; bilo bi z njim tudi vse v redu, če ne bi v sebi nosil tolikih sporočilnosti, da je na koncu vse skupaj izpadlo le kot velika zmešnjava pojmov, simbolov in še česa.
Občina je namreč za sobotno popoldne za vse otroke priredila otroško rajanje, obisk Božička in seveda tudi slavnostno prižiganje lučk na božični jelki, ki jo je vasi podarila pobratena občina iz Karnije. Temu so podjetni prireditelji dodali tudi t.i. žive jaslice, z živim otrokom, ki je pri dveh mesecih še lahko bil Je-zušček, z /ožefom in Marijo ter seveda z živim oslom in kravo. Na vaškem trgu se nas je zbra-
lo	ogromno: otroci so se pod vodstvom za otroško zabavo usposobljenih deklet igrali z balončki in še s čim, starši smo oh stojnicah vsaj lahko videli, kdo vse živi v vasi, v ka teri večina nas samo spi, ker smo sicer skorajda vsi čez dan drugod. Občinska uprava je poskrbela za prigrizek, kuhano vino, vaški nadebudneži pa so prikazali tudi nekaj starih
GLOSA JURIJ PALJK
0 hlevčku
običajev, med katerimi je vsaj pri otrocih žel veliko odobravanja kovač, ki je koval čisto pravo vroče železo. Slo je torej za eno tistih predbožičnih in prednovoletnih zabav, s katerimi skušajo ponekod občinske uprave vsaj enkrat v letu ljudem, ki živijo v vaški skupnosti, dopovedati, da se tudi v današnjem razdrobljenem svetu zmore živeti kot vaška skupnost: le najti se je treba, in se družiti.
Pravim, da z druženjem ni bilo nič narobe, če se ne bi mešalo preveč stvari naenkra t in to od zabave z balončki z živimi jaslicami, Božičkom in tudi svetih treh kraljev niso prireditelji pozabili. V eni uri in pol so tako naši otroci in mi, ki smo z njimi prisostvovali zabavi, doživeli vse: najprej so se igrali z baloni in so prepevali, potem so odšli gledat žive jaslice in poslušat osla, ki je rigal, nato je župan slovesno prižgal na veliki smreki lučke, takoj zatem je prišel Božiček, pravzaprav so bili trije in ne eden!, ki so razdelili otrokom sladkarije, takoj zatem so prišli še sveti trije kralji in še kaj bi se našlo,
če za hip odmislimo županov nagovor, ki je bil seveda že pre-dvovilno uglašen, saj bomo prihodnje leto znova volili... Seveda je bil zraven tudi naš mili župnik Pino, ki ga tisti, ki redno hodimo k maši, cenimo zaradi umirjenosti, velike vere, zaradi tega, ker je s trpen in vljuden človek, ker je, preprosto in na glas povedano: odličen duhovnik. Tak duhodnik je, ki ima ogromno potrpljenja, toliko, kot ga ima malokdo še danes!
"Če bi jih samo deset odstotkov prišlo k maši, a, don Pino?" sem rekel v množico, ko sva kramljala oh strani.
Samo posmejal se je. "Vi še sanjate!"
Tako sva gledala dogodek, ki je imel krščanske simbole, a o krščanstvu seveda ni bilo ne duha ne sluha, saj je šlo za vaški praznik, ki je bil izrazit družbeni praznik. Velika večina otrok na zabavi ni vedela, kaj se dogaja, saj doma odrašča z doživljanjem krščanstva kot folklore, kvečjemu še kot golega socialnega trenutka, se pravi, da je krščanska vera večini zbranih ljudi postala le še družbeni trenutek, ki nima
globlje vsebine, gotovo za življenje odločilne vsebine ne!
Ni potrebno ponavljati, da je krščanstvo nekaj drugega, da je krščanstvo način življenja, da je krščanstvo družbeni, duhovni, prvenstveno pa osebni angažma, saj Kristus od vsakega zahteva, naj se spremeni, naj postane dober, naj svojega bližnjega ljubi, naj živi krščansko življenje!
"Se vidiva za Božič," je rekel don Pino, ko je odhajal.
"la, bom prišel k prvi maši!" sem mu odvrnil in on se je nasmehnil, ker ve, zakaj pridem k prvi maši. Predvsem zato, ker hodim k maši in ne maram praznega razkazovanja zadnje mode in nisem rad v cerkvi v družbi ljudi, ki ne vedo, kaj se pri maši pravzaprav dogaja in teh se na Božič v cerkvi zbere ogromno.
Neka teri mi pravijo, da sem nesramen, a ne gre za to. Preprosto nosim v srcu tisti hlevček, ki ga je oče naredil doma, da nam ga je ne božični večer postavil nad jaslice, in sem že kot otrok vedel, da ni igrača, ampak je simbol nečesa velikega, vsega tistega, kar sem na vaškem prazniku najbolj pogrešal!
puljk@noviglas. it
SLOVENIJA
Dejanje brez moralne vrednosti
Pobratenje z napako
Dne 5.12.2003 je Delo prineslo vest, da so prebivalci Banjške planote, v dogovoru z novogoriškim županom Mirkom Brulcem, začeli plesti prijateljske vezi s prebivalci občine Latina (dežela Lazio), v kateri je bila v spomin na "slavne bitke" soške fronte vrsta naselij poimenovana po krajih na Goriškem kot npr.: Bor-go Bainsizza, B.lsonzo, B.Car-so, B.Podgora, B.Sabotino idr. V okviru teh pobud so bili tudi povabljeni na sklepno slovesnost ob jubileju občine Latina v drugi polovici decembra 2003, ko naj bi se dogovorili o pobratenju. Vest o tem dogodku se je znašla tudi na spletni strani občine Latina (3.12.2003), potem ko je prispela na cilj 13 metrov visoka smreka, darilo prebivalcev novogoriške občine. V sporočilu ni niti besedice o tem, da prihaja obisk iz Slovenije oz. da so gostje Slovenci. Ob o-membi, da naj bi ta gesta simbolizirala "mir in bratstvo", je posebej poudarjeno, da gre za utrjevanje "skupnih korenin" obeh krajev, pri čemer bi bilo zanimivo slišati, katere korenine imajo v mislih gostitelji. Pri tem bi morali tudi vedeti, da niso to edini primeri poimenovanja naselij, ulic in trgov v Italiji po krajih v bivši Julijski krajini, ki so za mnoge še vedno "neodrešene" (terre irredente). Zlasti je to pogost pojav v lokalnih upravah, kjer pride na oblast skrajna desnica (Nacionalno zavezništvo), kot naj bi to bil primer tudi v občini Latina in deželi Lazio, kjer so nedavno tega celo javno demonstrativno zažigali državne italijanske učbenike, ker da ne učijo ničesar o eksodusu, izgublje-
nih ozemljih, fojbah in drugih zločinih slavokomunistov.
Sprašujem se, ali so novogoriški občinski možje seznanjeni s temi okoliščinami. Če niso, kako je mogoče, da se tako lahkomiselno spuščajo v tako občutljivo dejanje, kot je pobratenje. Če pa so seznanjeni in so se kljub temu odločili za to spravno gesto, me zanima, ali se jim bo kdo opravičil, če že ne za popolno uničenje goriških vasi v času soške fronte, pa vsaj za nasilje pod fašizmom in zločine med drugo svetovno vojno. Bo morda kdo med obiskom postavil tudi vprašanje odnosa predsednika Nacionalnega zavezništva Franca Finija do vzhodnih sosedov in vzhodne meje? V volilni kampanji leta 1994 je namreč izjavil, da bo v primeru zmage na volitvah odprl vprašanje ponovne priključitve Istre k Italiji. Nedolgo zatem pa je iz čolna na Debelem rtiču spustil v vodo nekaj sto steklenic s sporočilom "ritorneremo" (vrnili se bomo). To je namreč povsem v nasprotju z njegovim nedavnim priznanjem krivde fašizma za žrtve holokavsta, zaradi česar bomo začeli misliti, da pridejo v poštev predvsem tista priznanja krivde, ki so politično rentabilna. Zanima me, kdo je na Goriškem sprejel sklep o tem pobratenju in kako nameravajo pri tem razrešiti te, neravno nedolžne zaplete. Spravne geste se namreč lahko gradijo le na razčiščenem odnosu do preteklosti. Brez tega je pobratenje dejanje brez prave moralne vrednosti, bolj v službi dnevnopolitičnih potreb njegovih akterjev.
Milan Gregorič
Dogodki iz preteklosti in sedanjega časa
Predavanje o osvobodilnem boju in slovenski zahodni meji
Goriški muzej se v svojem delovanju loteva zanimivih in aktualnih tem
Goriški muzej v gradu Kromberk nadaljuje svojo zdaj že ustaljeno prakso predstavljanja dogodkov iz preteklosti, a tudi sedanjega obdobja na Goriškem. Za tako delovanje nudi zgodovina veliko najrazličnejših tem in izhodišč.
Novo predavanje je 9. t.m. imela dr. Nevenka Troha, višja znanstvena sodelavka Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani. Obravnavala je narodnoosvobodilno gibanje v funkciji oblikovanja slovenske zahodne meje, torej meje med tedanjo Jugoslavijo in Italijo.
Osvobodilno gibanje se je zavzemalo za spremembo prejšnje meje, tiste iz predvojnega obdobja zato, da bi uveljavili slovensko etnično mejo. Priprave za pogajanja o mejah so potekale tako na političnem področju, kjer so poskušali v okviru t.i.
politike slovensko-italijan-skega bratstva za svoje zahteve pridobiti čimveč Italijanov, kot tudi na strokovnem področju, zlasti v okviru Znanstvenoraziskovalnega inštituta pri predsedstvu Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta. Meje so bile sicer eno ključnih zunanjepolitičnih vpraršanj prve in druge Jugoslavije.
Sedaj vloga meja, predvsem tistih med državami članicami EU, slabi, čeprav slednje še obstajajo, ker meje pač označujejo posamezne državne tvorbe.
V	goriškem muzeju so medtem napovedali novo predavanje, ki bo v mesecu januarju naslednjega leta. Imela ga bo magistra Marija Mercina iz Nove Gorice. V njem bo obravnavala pisatelja Cirila Kosmača in njegovo delo.
M.
SLS pod vodstvom Janeza Podobnika pridobiva podporo
Premier Anton Rop hvali vlado ob njeni prvi obletnici
Ob novem letu zaskrbljujoč podatek: okoli 254.000 ljudi pod pragom revščine
Mnogo luči v Sloveniji žari v nebo, marsikje pa bodo začetek novega leta 2004 počastili z ognjemeti. Trgovine so v decembru v večini imele rekorden promet in kupcev se je kar trlo. Ponovilo se je skratka stanje, kakršnega smo vajeni v dneh, ko se neko leto oz. obdobje umika, da lahko začne nastajati novo. Veliko Slovencev je odpotovalo na počitnice v tujino, nekateri prek letališča v Ron-kah, spet drugi so za nekaj dni obiskali zdravilišča, dobršen del pa bo božične in novoletne praznike preživel doma. Ob praznikih se nemara najbolje pokaže socialna razslojenost, kakršno je poglobil t.i. turbo kapitalizem v Sloveniji.
V oddaji Trenja na komercialni POP TV, v četrtek, 18. decembra, so povedali, da kar okoli 254 tisoč ljudi v Sloveniji živi pod pragom revščine. Z anketo po telefonu, v kateri je sodelovalo 36.618 televizijskih gledalcev, jih je 94% dejalo, da žive slabše kot pred desetimi leti, le 6% pa jih živi bolje. Vsak osmi Slovenec je reven, vsak drugi pa je spričo majhnih dohodkov v najnižjem davčnem razredu. Najteže žive v Pomurju, ponekod na Štajerskem, v Zasavju in na Koroškem. Veliko je primerov, da ljudje sicer imajo delo, a je zaposlitev negotova, plače pa izjemno nizke. V TV oddaji so se udeleženci spraševali, kako naj preživijo s petdesetimi ali stotimi tisočaki na mesec. V Sloveniji je
ob koncu leta 2003 okoli 95 tisoč brezposelnih, možnosti za nove zaposlitve pa so maj-
hne. Zagotovo se velika večina ljudi, ki so v stiski, ne bo udeležila hrupnih in drugih zabav, veseljačenja, ker se bodo pač morali tudi ob prihodu novega leta soočati s svojimi težavami.
Politiki o slabih socialnih razmerah dobršnega dela Slovencev neradi govore, ker bi s tem vsaj delno priznali tudi svoje napake, premalo učinkovito delo in pomanjkanje odgovornosti. Tudi premier Anton Rop je ob prvi obletnici svoje funkcije in delovanja vlade z zanosom obravnaval njene uspehe in načrtovano delovanje v prelomnem letu 2004, ko bo Slovenija postala članica EU in zveze NATO. Bolj stvaren je bil, sodim, pri napovedi o tem, kakšno bo naše življenje po vstopu Slovenije v evropsko povezavo. Po njegovem "bosta na konkretno življenje vplivala predvsem dva
dejavnika: vstop na območje evra, to je skupne evropske valute, in povečanje konkurenčnosti na določenih trgih, zlasti na področju živilsko-predelovalne industrije oz. na področju živilskih izdelkov. Tu lahko v naslednjem obdobju pričakujemo znižanje cen, torej bolj poceni življenje. Mislim, da ljudje vstopa v EU ne bodo takoj zaznali, saj se bo vse skupaj dogajalo postopoma in ne bo nekega šokantnega in takojšnjega premika. Najprej bo opazno postopno spreminjanje odnosov v gospodarstvu, potem pa tudi svoboden pretok ljudi iz ene države v drugo."
Predsednik vlade seveda ni omenil, da se je med političnimi strankami že začel boj za morebitno spremembo vladne in parlamentarne večine. V okviru sedanje koalicije je zlasti SLS začela uveljavljati svoja stališča, denimo, glede podpore t.i. izbrisanim in finančnih olajšav kmetom. Potem ko je pred dobrim mesecem vodstvo stranke prevzel Janez Podobnik (na sliki), je njen ugled v javnosti ponovno začel naraščati. Prehitela je ZLSD, tako da je na lestvici razporeda političnih strank v Sloveniji dosegla tretje mesto, za LDS in Slovensko demokratsko stranko.
PARLAMENTARNA PREISKAVA O TRGOVINI Z OROŽJEM
Državni zbor je na zadnjem zasedanju v tem letu opravil obsežno delo. Sprejel je kar deset novih zakonov z
raznih področij, pretežno zaradi prilagajanja pravnemu redu EU. Zelo polemična je bila razprava o novem zakonu o divjadi in lovstvu. Zanj se je zavzemala predvsem LDS. Novi zakon določa, da je divjačina v izključni lasti države, zasebni lastniki gozdov in kmetijskih površin pa pri pridobivanju dohodka od lova nimajo nobene vloge in pravic. Najbolj ogorčeni so kmetje združeni v svojem sindikatu, ki zahtevajo, naj Državni svet (drugi dom slovenskega parlamenta) sprejme odložilni veto na omenjeni zakon.
Pred koncem zasedanja je premier Anton Rop odgovoril na vprašanje poslanca SNS Zmaga Jelinčiča-Plemenitega o nezakoniti trgovini z orožjem, ki naj bi se dogajala neposredno po osamosvojitvi Slovenije. O tem so v preteklih letih že večkrat razpravljali in imeli preiskovalne komisije, ki pa svojega dela niso končale. Zadeva je aktualna, kritična in škoduje ugledu Slovenije, zato so vsi poslanci brez izjeme zahtevali obnovitev preiskave o omenjeni ilegalni trgovini z orožjem.
Zavrnitev preiskave zoper zunanjega ministra Dimitrija Rupla še ni pravnomočna. Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani se je namreč pritožilo zoper sklep o ustavitvi preiskave zaradi suma, da je zunanji minister v postopku ustanavljanja diplomatske a-kademije v Portorožu zlorabil svoj položaj. O pritožbi bo razsodilo okrožno sodišče.
Marjan Drobež
Iz nove številke Primorskega rodoljuba, glasila društva za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR
Podrobno o Istri in slovenskem Primorju med obema vojnama
Gradnja spomenika braniteljem slovenske zemlje na Velikem Cerju uspešno poteka
Tudi v novi številki Primorskega rodoljuba, glasila društva za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske, je objavljenega veliko gradiva, saj obsega kar 82 strani. Večina prispevkov se seveda nanaša na dejavnost posameznih tigrovcev v odporu zoper fašizem ter v boju za narodnostne in človekove pravice primorskih Slovencev med obema svetovnima vojnama, delčž tigrovske organizacije in njenih pripadnikov v osvobodilni vojni, ter na njihove aktivnosti in prizadevanje v sedanjem času in razmerah.
V uvodniku z naslovom Jesen brez Karla Kocjančiča, se Tomo Šajn spominja pred kratkim umrlega tajnika organizacije in opozarja, "da še nismo dojeli, da ga ni več med nami, njegovimi sopotniki pri ustanavljanju in delovanju društva TIGR, ki je v veliki meri tudi po njegovi zaslugi iztrgalo pozabi velik del zgodovinske resnice o tigrov-
skem gibanju in primorskem protifašizmu v najširšem pomenu tega pojma". Potem pisec podrobno obravnava razpad Italije jeseni leta 1943 ter vstajo primorskega ljudstva proti okupatorjem, "kar je prineslo veliko obetavnega in, gledano naprej, usodno pomembnega".
Vladimir I. R. Trop, upokojeni mornariški časnik, v daljšem intervjuju pojasnjuje in razlaga svoja mnenja in stališča o morski meji med Slovenijo in Hrvaško v Piranskem zalivu. Pravi tudi naslednje: "Čeprav sem že v triindevetdesetem letu starosti, se živo spominjam obdobja od 1945. do 1948. leta, ko sem kot kapetan fregate v poveljstvu severnega Jadrana, ki je imelo sedež v Luciji pri Portorožu, imel priložnost vpogleda v zemljiško knjigo občine Piran. V njej je jugovzhodni kopenski predel Piranskega zaliva oz. polotoka, o čemer potekajo pogajanja s Hrvati, vpisan v piransko ka-
tastrsko občino in je torej slovenski". Predlaga, naj odvetnik Starman preveri, ali so podatki o Piranskem zalivu še v piranski zemljiški knjigi.
V novi številki Primorskega rodoljuba je, očitno zaradi aktualnosti in pomembnosti tudi za sedanji čas in razmere v zamejstvu in Sloveniji, objavljen celoten govor, ki ga je imel naš odgovorni urednik Jurij Paljk, na proslavi v čast bazoviškim junakom, preteklega 7. septembra. Zraven je objavljena pesem z naslovom Junakom, ki jo je napisala Vanda Križaj iz Postojne.
Posebnega, predvsem dokumentarnega pomena je pregled dogodkov v Istri in v Slovenskem Primorju, ki so pomembni za Slovence. Objavljeno je vse najpomembnejše, kar se je dogajalo od prihoda Italije v Istro in na Primorsko po prvi svetovni vojni pa do izganjanja oz. odhajanja pripadnikov naše narodne skupnosti v Jugoslavijo in prekomorske države,
zlasti v Argentino. Posebno poglavje je namenjeno organizaciji TIGR. Zapisano je med drugim, "da je nova organizacija nastala čisto spontano iz kroga mladincev. Ni bilo in niti ni bilo treba nobene pobude iz Jugoslavije, kakršno so vedno poudarjali fašisti, posebno na velikih sodnih procesih proti slovenskim protifa-šistom, samo da bi tako lahko napadli Jugoslavijo in prikrili svoje neuspehe proti slovenski mladini. Fašistična Italija je skratka imela namen izzvati sosednjo Jugoslavijo, da bi tako prišlo do mednarodnega konflikta".
Iz poročila, objavljenega v novi številki Primorskega rodoljuba, je razvidno, da gradnja spomenika braniteljem slovenske zemlje na Velikem Cerju, v občini Miren-Kosta-njevica, ugodno poteka, manjše ovire pa sproti odpravljajo. Dela vodi in usmerja župan omenjene občine Zlatko Martin - Marušič. Zaradi smrti Karla Kocjančiča, tajnika društva, je upravni odbor za novega tajnika društva za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR imenoval Luciana Pelicona iz Kopra. Za novega urednika glasila Primorski rodoljub pa je bil imenovan Miro Pavlica iz Izole.
M.
Odštevanje dni do zgodovinskega dogodka
Vstop v Evropsko unijo: izzivi in preizkušnje za Slovenijo
V zameno za številne koristi in prednosti evropske povezave bo država izgubila velik del svoje suverenosti
• Beseda Evropa je bila v zadnjih letih med najbolj uporabljenimi v Sloveniji. To za ponazoritev priprav in procesov pri vključevanju v največjo družbeno, politično in predvsem gospodarsko povezavo tega časa. Omenjena beseda pa je bila v marsikaterih okoljih tudi zlorabljena, saj so posamezniki, tudi vplivni, zatrjevali, da bo Slovenija šele 1. maja leta 2004 postala del Evrope kot zemljepisnega in zgodovinskega pojma. Resnica pa je seveda obratna: Slovenija je bila zmerom del Evrope, čeprav sta jo politika in prejšnji režim totalitarne ideologije poizkušala iz nje povsem izločiti.
Velik del javnosti pa povezavo pojmuje predvsem kot demokratično naddržavno skupnost, ki bo Sloveniji dajala sredstva za njene potrebe in razvoj ter ji nasploh prinesla številne koristi in prednosti. Čeprav seveda politični, varnostni, socialni, kulturno-zgodovinski in narodno-identitetni razlogi vključevanja v evropsko povezavo niso zanemarljivi, pa si jih bo morala Slovenija predvsem sama "zaslužiti". Evropskemu parlamentu, evropski komisiji (vladi), Svetu EU in drugim organom povezave bo morala prepustiti velik del svoje suverenosti, torej oblasti in pristojnosti, ki so bili doslej v domeni nacionalnih držav. Zmanjšane bodo, denimo, pristojnosti parlamenta, vlade, ustavnega sodišča, pravosodnih organov, policije, carine, pa tudi Gospodarske zbornice. Predstavniki države Slovenije so več desetletij odhajali po obvezna navodila v Beograd, sedaj pa Bruselj postaja cilj mnogih potovanj naših predstavnikov. Kot kaže, bo Slovenija največ pristojnosti, torej pravic do odločanja, ohranila na področju kulture in slovenskega jezika.
Tudi po sprejemu Slovenije v EU, 1. maja leta 2004, bo Evropska komisija (vlada) še nekaj let spremljala in nadzorovala njeno delovanje in ravnanja na raznih področjih, po potrebi pa zoper Slovenijo sprejemala tudi sankcije. To bi se dogajalo, na primer, če bi država kršila pravila skupnega evropskega tržišča ali pa ne upoštevala določil o varovanju zunanjih meja evropske povezave, skladno s t.i. schengen-skim sporazumom. V EU si tudi prizadevajo za rešitev morebitnih sporov med državami članicami in državami zunaj
povezave. Upoštevaje takšno usmeritev in načela, so za Slovenijo spori s Hrvaško hudo breme.
Slovenski parlament mora do vstopa Slovenije v EU sprejeti še devetnajst zakonov z raznih področij, predvsem s finančnega. Premier Anton Rop je na državni televiziji 15. t.m. optimistično zagotovil, da bosta vlada in Državni zbor pravočasno izpolnila svoje obveznosti, "tako, da bo Slovenija med vsemi desetimi državami kandidatkami za vstop najbolje pripravljena."
Za zdaj samo obljube o pravni ureditvi zaposlovanja delavcev z obmejnih območij z Italijo in Avstrijo
Srečko Pirtovšek, glavni in odgovorni urednik Kapitala, vplivne revije za naložbo denarja, je zapisal, "da je bil vstop Slovenije v Evropsko unijo še pred nekaj leti podoben znanstveni fantastiki. Vendar izjave, da bo Slovenija postala davčna oaza, mali Luksemburg, da pomeni vstop v EU veliko prelomnico, ki nam daje neslutene možnosti, vzbujajo dvome. Medu in mleka bo očitno malo, zelo veliko pa bo odrekanja in boja s tujo konkurenco. Slovenija bo s članstvom v EU zagotovo dobila številne priložnosti, ne pozabimo pa na to, da bodo takšne priložnosti dobili tudi drugi in da naša podjetja čaka neizprosen boj tako na domačem kot tudi na tujih tržiščih."
Ob vstopu Slovenije v EU bodo na mejnih prehodih z drugimi članicami povezave odpravili carinsko nadzorstvo. Slovenski državljani bodo postali tudi državljani EU. Obrtniki in t.i. samostojni podjetniki bodo lahko brez težav ustanavljali svoje obrate v vseh državah članicah povezave. Za zdaj pa obstajajo samo obljube o tem, da se bodo slovenska, italijanska in avstrijska vlada sporazumele o statusu delavcev iz naših obmejnih krajev, ki vsak dan odhajajo na delo v Italijo oz. Avstrijo. Njihov status ni urejen in zato delajo na "črno". Obe sosednji državi, sicer članici povezave, bosta, tako kaže, uvedli t.i. predhodno obdobje. Le-to omogoča, da sedanje članice EU najmanj dve in največ sedem let po širitvi evropske povezave omejujejo pretok delovne sile iz novih držav članic, torej tudi iz Slovenije.
M.
13
ČETRTEK,
25. DECEMBK, 2003
Pri založbi Branko kmalu stota knjiga
Knjižna založba Branko v Novi Gorici, ki uspešno deluje že več let, bo v kratkem imela pomemben jubilej, tudi velikega kulturnega pomena. Izdala bo namreč svoje stoto delo. Založnik Branko Lušina izdaja predvsem dela s področja domoznanstva na Goriškem, s čimer nadaljuje poslanstvo nekdanjih slovenskih knjižnih založb, ki so v prejšnjem stoletju delovale v Gorici. Pri njih so svoja dela objavljali znani slovenski pisatelji in kulturni delavci, med katerimi je bil tudi France Bevk. V Novi Gorici sedaj obravnavajo možnosti za ustanovitev večje knjižne založbe, ki bi objavljala predvsem knjige in druga dela piscev z območja Goriške. Le-teh je kar precej, svoja dela pa nekateri objavljajo tudi pri zasebnih založbah Jutro v Ljubljani in Humar v Biljah na Vipavskem.
ZAVAROVALNIŠKI KOTIČEK .
Stoian Pahor
Življenjsko zavarovanje (3)
14
ČETRTEK, 5. DECEMBRA 2003
I
Iz razlogov, ki smo jih nakazali v zadnjem prispevku, se v zadnjih 5 letih ponujajo varčevalcem nove o-blike življenjskih zavarovanj. Slednje sicer ohranjajo nekatere značilnosti "tradicionalnih oblik" zavarovalniških kritij (nezarubljivost, nezaseglji-vost, izključitev iz zapuščinske mase), vendar vključujejo izključno naložbeno komponento. S tega vidika ločujemo police "lndex linked" in "Unit linked". Dejansko so to oblike vlaganja v glavnem z enkratno premijo, katerih donosnost je odvisna (angleška beseda "linked" pomeni vezan) od finančnih parametrov (npr.: borza, tečaji določenega števila vrednostnih papirjev, investicijski skladi).
V	prvem primeru določa končno donosnost kombinacija in pozitivno nihanje več borznih jndeksov (npr.: MIB30-ltalija, DOW JONES- ZDA, NIIKEI 225-Japonska, DAX-Nemčija). Vsekakor je ob zapadlosti pogodbe zajamčen kapital in minimalen donos. V drugem slučaju je zaslužek v končni fazi vezan na donos določenih vnaprej izbranih investicijskih skladov, ki se razlikujejo po strukturi naložbe in stopnji tveganja. Z razliko od naložb "lndex linked" pri večini polic "Unit linked" ni zajamčena minimalna donosnost ob zapadlosti. Pri obeh oblikah vlaganja varčevalec v vsakem trenutku lahko zahteva predčasno izplačilo svojih prihrankov po vrednosti, ki ga določa finančno tr-
žišče. Z razliko od investicijskih skladov (dnevno kotiranje) se za take police namreč vsaj tedensko določi cena. Vrednosti so vsekakor dnevno objavljene v pomembnejših gospodarskih časopisih pod rubriko "zavarovalniški skladi" (it.: fondi assicura-tivi).
Varčevalna ponudba v obliki "In-dex linked" in "Unit linked" je izredno bogata in velika. Vlaganje je povezano z določenimi stroški, ki so različni glede na zavarovalniško družbo.
V	povprečju so višji od vstopnih provizij pri investicijskih skladih. Minimalni polog znaša 1.250 evrov. Ker take oblike naložbe zajamčijo kapital, ne morejo nuditi bajnih zaslužkov. Na finančnih tržiščih velja namreč pravilo, da zaslužek je premoso-razmeren stopnji tveganja, ki ga varčevalec sprejme. Zato so take investicije primerne za vlagatelje, ki želijo stopiti na delniško tržišče brez tveganj kapitala ob zapadlosti. Trajanje zavarovalne dobe niha med 4 in 8 leti. Kot za večino oblik vlaganj znaša davek na donosnost 12,5%. Ob zapadlosti police investitor lahko spremeni privarčevana sredstva v dosmrt no življenjsko rento.
Našim bralcem voščimo vesele božične in novoletne praznike. Sodelovanje pri naši rubriki z vprašanji in pripombami je možno preko elektronske pošte (s.pahor(« tin.it).
Kontovel / Pokrajinski načrt za tržaško obalo
Končno preporod brega od Kontovela do Križa?
V	sredo, 10.decembra, je zahod-nokraški rajonski svet priredil informativno srečanje o načrtu Tržaške pokrajine za preureditev kontovelske-ga, proseškega in kriškega brega. Sestanek, za katerega je vladalo veliko zanimanje in množična udeležba je to potrdila, je potekal v prostorih Društvene gostilne na Kontovelu. Goste in občinstvo je pozdravil predsednik zahodnokraškega rajonskega sveta Bruno Rupel, načrt pa so predstavili pokrajinski odbornik za kmetijstvo Fulvio Tamaro, pokrajinski arhitekt VVilliam Starc, pokrajinski funkcionar Affattati in geometer luretig.
Odbornik Tamaro je poudaril, da je načrt na zelo dobri točki uresničevanja. Ureditev brega od Kontovela do Križa je namreč neobhodno potrebna najprej zaradi ponovne oživitve in valorizacije kmetijske dejavnosti, lepo urejen breg pa je tudi biser turistične ponudbe. Ob vsem tem pa ne gre pozabiti na naravovarstveno ovrednotenje teritorija. Plazovi in divje vode neprestano ogrožajo trdnost brega, ki še posebno v zimskih časih kaže na potrebo po utrjevanju celotnega pobočja. Nato je Tamaro pohvalil sodelovanje s stanovskimi organizacijami in dejal, da je ta načrl prvi korak do preureditve celotnega tržaškega brega, za katerega si Tržaška pokrajina prizadeva že dalj časa.
Arhitekt Starc je predstavil načrt, ki v tem uvodnem delu zaobjema večje območje pod Kontovelom in
Prosekom, kjer so označili nekatere pomembnejše poljske poti. Sam načrt pa je razdeljen v dve fazi. V prvi bo skupina izvedencev pod vodstvom geometra luretiga opravila topografske meritve, izmerili bodo pešpoti, zidove ob njih in poiskali točke, kjer se voda občasno ali stalno zbira. Sele nato, v drugi fazi torej, bo pokrajinska uprava uredila načrt in stekla bodo prenovitvena dela. Glavno skrb bodo posvetili obnovi pešpoti in jih usposobili za manjša terenska vozila. Cest ne bodo gradili, je poudaril Starc, le razširili bodo obstoječe poljske poti, tako da bodo zožili širino zidov. V drugi fazi bo tudi rešen problem namakalnega sistema, brez katerega je donosna kmetijska dejavnost nemogoča. Ni namreč še jasno, ali bodo vodo pripeljali v ceveh ali bodo zgradili večje zbiralnike za deževnico. Ekipa geometra luretiga bo tudi pripravila seznam vseh lastnikov parcel ob pešpoteh. Meritve so se začele v teh dneh, trajale pa bodo 60 dni. Študija bo v kratkem na razpolago, tako da bo morda še poleti 2004 stekla druga faza del, je napovedal arh. Starc. Ob koncu prve faze bo torej znano, koliko denarja je potrebnega za celoten načrt. Pokrajinska uprava predvideva, da bo znatni del finančnih virov dodelila Dežela. Ker Pokrajina nima razpoložljivih denarnih sredstev, bo iskanje le-teh njena glavna skrb. Danes je za prvo fazo nakazanih 750.000,00 evrov.
Slovensko gospodarstvo
Nove definicije in opredelitve podjetij
V	Sloveniji hitro uvajajo najrazličnejše spremembe v predpisih, poj-movanjih in ravnanjih ljudi, ustanov, podjetij in tudi države. Tako so v zasebnih podjetjih, le-teh je največ v obrtnih dejavnostih, zače-
li	izvajati priporočilo evropske komisije (vlade) o novi definiciji gospodarskih podjetij.
To je za Slovenijo precejšnja novost, saj je v državi največ tako imenovanih samostojnih podjetnikov, ki imajo povprečno od dveh do največ deset zaposlenih delavcev. Nove definicije podjetij pa pomenijo, da se bodo morali tudi obrati oz. podjetja prilagoditi evropskim normativom in predpisom.
Po novem se za srednje veliko podjetje šteje v tisto, v katerem je manj kot 250 zaposlenih, ima do 50 milijonov evrov letnega prometa, njegova bilanca pa znaša do 43 milijonov evrov. Za malo podjetje je po predpisih evropske povezave opredeljeno tisto, v katerem je manj kot 50 zaposlenih, ima do 10 milijonov evrov prometa letno, njegova bilančna vsota pa dosega do 10 milijonov evrov. Za najmanjša t.i. mikro podjetja pa velja, da imajo manj kot 10 zaposlenih, dosegajo do dveh milijonov evrov prometa na leto, njihova bilanca pa znaša do dveh milijonov evrov.
M.
OSTANI ZVEST NOVEMU GLASU, KER TI NOVI GLAS VSAK TEDEN
GOVORI O ZVESTOBI NAŠIM VREDNOTAM!
NOVI GLAS JE TVOJ TEDNIK! NAROČI SE NANJ IN PRIDOBI NOVEGA NAROČNIKA!
Naročniki, ki bodo poravnali naročnino na Novi glas za leto 2004 do 31-januarja 2004, bodo sodelovali pri žrebanju za potovanje z Novim glasom v Španijo, ki bo v drugi polovici aprila 2004.
POSAMEZNA ŠTEVILKA:
1,00 €
LETNA NAROČNINA 2004:
Italija: 45,00 € Slovenija: 48,00 € Inozemstvo - navadna pošta: 65,00 € Inozemstvo - prioritetna pošta: 85,00 €
GORICA: Travnik 25 / tel. 0481 533177 (uprava) / fax 0481 548276 / uprava@noviglas.it TRST: Ul. Donizetti 3 / tel. 040 365473 / fax 040 775419 / trst@noviglas.it
Draga / Skavtski tečaj
O vlogi in nalogah vodnika
Deželno vodstvo SZSO se je letos v podaljšanem vikendu od 6. do 8. decembra v Dragi odločilo obnoviti polnido, ki je bila v preteklosti že večkrat zelo uspešno izvedena.
Vojna zvezd
Učitelj Yoda se je vpisal v republikansko stranko!
Gre za tečaj vodnikov, starejših članov veje izvidnikov in vodnic (mladina med enajstim in šestnajstim letom starosti ), ki vodijo manjše skupinice sovrstnikov, združenih v posamezne vode. Tečaj sta
vodila Peter Černič in Mitja Ozbič, voditelja, člana deželnega vodstva. Nekajdnevnega prenočevanja se je udeležilo 15 izvidnikov in vodnic s Tržaškega in Goriškega.
Prenočevanje, ki je vsem udeležencem predstavljalo poseben izziv za preverjanje njihovih sposobnosti v skavtskih veščinah, je zaživelo v popoldanskih urah v soboto, 6. decembra, s prvim skupnim zborom v Boljuncu. Izvidniki in vodnice so prvi del poti prehodili po gozdnih stezah mimo doline Glinščice. Ko se je na okolico že spustil mrak, je pisana skavtska druščina dospela do jame v bližini vasice Jezero. Ob luči karbidovk so v jami sodelovali pri sv. maši, ki jo je daroval pater Mirko Pelicon. Po maši je skavte čakal še krajši del poti do prenočišča, skavtske koče v Dragi. Tam je udeležence tečaja za vodnike že čakala okusna večerja, ki je bila po večurnem pohodu po gozdnatem okolišu še kako dobrodošla.
Zvečer je bil pred nočnim počitkom na vrsti še pogovor o vlogi vodnika in njegovih nalogah. Naslednji dan, v nedeljo, je piskanje jutranjega zbora že navsezgodaj vrglo izvidnike in vodnice iz postelje.
Sledila sta običajna jutranja telovadba in zajtrk, sveža o-krepitev za celodnevne dejavnosti. Burja, kije neusmiljeno brila v nedeljskem sončnem jutru, je pospremila skavte na bližnje plezališče: tam je u-deležence tečaja čakal plezalec David Stranj, ki je mladim skavtom prikazal osnove plezanja, tako da so se tudi sami preizkusili na lažji plezalni smeri. Jutranji program se je sklenil 2 osnovami orientira-nja: vsi izvidniki in vodnice so dobili nekaj orientacijskih nalog. Pred opoldanskim o-brokom so morali sami najti pot iz Jezera, že omenjene vasice, v kočo v Drago, kjer jih je čakalo kosilo. V popoldanskih urah so izvidniki in vodnice, ki so se dotlej ubadali s kompasi in topografskimi kartami, preverili svoje ročne spretnosti. Preizkusili so se namreč v nekaj značilnih skavtskih veščinah: postavljanju šotorov, kurjenju ognja in pripravljanju ognjišč ter prvi pomoči. Delavnice so vodnike in
podvodnike zaposlile vso popoldne, tako da so se udeleženci tečaja v mraku utrujeni vračali v kočo. Intenzivni program se je pod večer prevesil iz praktičnega v teoretski del. Izvidniki in vodnice so se v pr-
vi vrsti seznanjali s podvigom in s pripravljanjem tedenskih srečanj - sestankov. Po večerji so se ob tabornem ognju vodniki in vodnice spremenili v igralce in tekmovali za posebna priznanja zlatih miklavžev. Dolg in naporen dan se je sklenil s še zadnjim pohodom. Na bližnjem Pesku so skavti v jasni noči opazovali in spoznavali zvezde. Naslednji dan so se izvidniki in vodnice ponovno spoprijeli z ročnimi spretnostmi. Tokrat so morali postaviti na noge zgradbo seveda brez žebljev: zato pa so morali biti vozli in vezave toliko trdnejši. Po zadnjih preizkušnjah so skavti zaokrožili tridnevno druženje s sveto mašo, ki jo je daroval g. Ivo Miklavc.
Prenočevanje v Dragi se je tako sklenilo. Decembrske počitnice so tako omogočile prijetno druženje izvidnikov in vodnic iz Trsta in Gorice, ki je nedvomno obogatilo skavtsko zakladnico vseh udeležencev.
Navihani tiger
V začetku osemdesetih so naš svet in domišljijo velikih in malih naselili novi, (ne)zeme-Ijski junaki, ki so se z vesoljskimi ladjami meni nič tebi nič vozili od ene galaksije do druge. Verjetno vsi poznamo Lukea in Anakina Skywalkerja, učitelja Obija VVana Kenobija in zlobnega Dartha Vaderja. Prava zvezda je v prvih osemdesetih letih postalo majhno, staro bitij-ce, modri učitelj Voda. Govorim seveda o veliki filmski uspešnici Vojne zvezd. Slednja je postala mejnik v sodobni kinematografiji zaradi tehnoloških novotarij in posebnih efektov, ki jih je na platno uvedel režiser Geroge Lucas. Film Vojne zvezd (1977) je v blagajno pospravil več kot 200 milijonov dolarjev in 6 oscarjev. Velik uspeh sta požela tudi drugi (Imperij vrača udarec, 1980) in tretji (ledi jeva vrnitev, 1983) del Lucasove trilogije. Lucasova namišljena vesoljska vojna med dobrim in zlim pa ni zanimiva iz izključno tehnično-kinematografskih razlogov.
Film Vojne zvezd se je v svetovnih kinematbgrafih vrtel leta 1977, le nekaj let pred tem, ko je za pisalno mizo v ovalni sobi Bele hiše sedel republikanec Ronald Reagan. Kot bivši filmski igralec se je novi ameriški predsednik iz osemdesetih zelo rad naslanjal na gesla, ki jih je prevzel z velikega platna. Reagan je iz ideološkega pogleda vodil izrazito konservativno politiko, ki je v nekaterih potezah spominjala na izolacionistično Monroejevo doktrino, gonilno ameriško silo od leta 1823 vse do aktivnega vstopa v 1. svetovno vojno. Ameriški konservativni predsednik iz začetka 80. let je svojo obrambno politiko obarval v znanstvenofantastične pramene uspešnice režiserja Lucasa. Šlo je za republikansko doktrino Star wars, ki je v svetovno javnost prodrla tudi z imenom raketni ščit. Reagan si je dejansko omislil novo varnostno politiko: začel je vlagati neznansko visoke vsote v vojaško vi-
soko tehnologijo in proizvedel t.i. raketni dežnik. V vesolje je njegova administracija izstrelila sistem raket, ki naj bi nad ZDA ustvarila visokotehnolo-ški ščit pred vsemi nasprotniki nastajajočega globalnega vesoljskega imperija dobrega. S temi potezami je ameriški predsednik zadal smrtni udarec zgodovinskemu sovražniku SZ, ki tehnološkemu oboroževanju Američanov ni bila kos.
Reaganova administracija je svoje načrte olepšala in es-tetizirala z navezovanjem na tedaj najbolj znano filmsko uspešnico, ki je vsebovala vse tipične elemente propagand-
ne zgodbe. Lucas v svojem filmu zelo jasno uporablja črno-belo tehniko: jediji, pozitivni junaki, ki se držijo vseh demokratičnih načel, se borijo za vesoljno dobro proti zlim nasprotnikom, ki živijo v strogo avtoritarnem sistemu in je njihov edini cilj oblast nad vesoljnim sistemom. Svoje načrte je z Lucasovega zornega kota hotel utemeljiti tudi Reagan sam. Demokratični ameriški jediji morajo premagati in izničiti zlo komunizma v SZ. Pri tem je bistveno, da se novodobna bitka ne bije več ne na kopnem niti na morju niti v zraku: nova tekmovalna arena je zaradi neizmernega tehnološkega napredka tako kot v Vojnah zvezd postalo vesolje. Odtod se olajša pot legitimaciji raketnega ščita v ameriški javnosti.
George Lucas je po uspešni trilogiji iz konca sedemdesetih in začetka osemdesetih šestnajst let zamrznil znanstvenofantastične dogodivščine v vesolju. Učitelja Yodo, Obija VVa-
na Kenobija in druge junake je ponovno priklical k življenju komaj leta 1999, ko je posnel prvi del druge trilogije (ki jo moramo sicer kronološko umestiti pred prvo trilogijo), Epizodo 7 - Grozečo prikazen. Drugi del je izšel leta 2002, Epizoda II - Napad klonov. Tretji in sklepni del neskončne Lucasove mitološke zgodbe je pričakovati v bližnji prihodnosti.
Naslednje dejstvo lahko jemljemo kot anekdoto, ampak zanimivo je ugotoviti, da se druga Lucasova trilogija v kinu vrti ravno v obdobju neokonser-vativnega ameriškega predsednika G. Busha mlajšega, ki je svojo obrambno politiko leta 2001, tako kot Reagan 20 let pred tem, utemeljil na raketnem ščitu ali, lepše povedano, na doktrini Starvvars. In potegnil bom še nekaj vzporednic: današnji ameriški predsednik prav tako kot njegov kolega v obdobju 1981-1989 vlaga neizmerno visoke proračunske vsote v tehnološko obrambno-oborožitveno industrijo (v proračunu za leto 2004 je omenjeni znesek 500 milijard dolarjev). In navsezadnje vodi tudi Bush svojo sveto vojno proti Osamovi in Sadamovi poosebitvi zla 21. stoletja. Medtem ko je Reagan na ekonomski plati dokončno spravil na kolena komunizem, ideološkega smrtnega sovražnika, se današnji "najemnik" Bele hiše spopada z novimi sovražniki - teroristi. Lucas in njegova filozofija dobre in zle strani sile sta torej po dvajsetih letih ponovno aktualna: v političnih kampanjah današnje ameriške administracije sicer nista tako močno prisotna, ker je primerov iz zabavne industrije, na katerih se današnja politična elita legitimira pri množicah, več kot preveč. Duh jedijev in njegov vpliv sta še vedno očarljiva za milijone privržencev znanstvene fantastike: vojna zvezd je tako še vedno odprto poglavje, ne samo v filmskem, ampak tudi v realnem svetu.
Andrej Černič
Goriški višješolci tehničnega pola
Izlet v
Dne 9.10.1963 se je v gorski dolini rečice Vajont, ob 22.39, utrgal plaz s pobočja hriba Monte Toc. To je eden največjih plazov, kar jih je človek zabeležil v zadnjih stoletjih. Če bi hoteli odpeljati ves material, ki je v nekaj sekundah dvignil vodni val za skoraj 200 metrov in v nekaj minutah terjal življenje skoraj 20U0 ljudi, bi 100 tovornjakov moralo odvažati kamenje celih 700 let.
To se je odvijalo v naši deželi. Ob letošnji štirideseti okrogli obletnici se je naša šola hotela pobliže srečati s kraji tragedije in spoznati zgodovino dogodkov, ki so tragično zaznamovali življenje nedolžnih ljudi. Izlet se je začel z ogledom majhne vasi Vajont, po zemljepi-
Vajont
snem obsegu najmanjše občine v Italiji, ki leži tri kilometre južno od Maniaga. To naselje je nastalo pred nekaj desetletji, takoj po tragediji, za prebivalce vasi Erto in Casso, ki so morali zapustiti svoji rojstni vasi. Italijanska država je takoj po nesreči izselila iz prizadetih krajev vse preživele, ker je hotela zakriti odgovornosti, ki jih je sama nosila zaradi nezadostnega nadzora nad vsemi fazami gradnje jeza. Vsa dolina je postala vojaško območje in vanjo niso smeli vstopiti civilisti.
V	tistih letih, in predvsem v času pred nesrečo, je drzni načrt italijanskih inženirjev slovel zaradi svojega rekorda. Vajont je bil takrat najvišji jez na svetu. Vsakdo, ki si
še danes ogleda jez, obstrmi ob izredni višini, ki presega 260 metrov. Jez, ki je bil dobro grajen, je zdržal silo vode in ostal praktično nepoškodovan.
Ko smo zapustili Furlansko nižino, da bi se dvignili v gorsko področje, smo prevozili dolino, po kateri teče reka Cellina. To je eno izmed ti-
stih področji v naši deželi, ki v primeru nenadnih, silnih padavin nabere ogromno količino vode, ki marsikdaj poplavi naselja, ki se širijo ob rečni strugi. V kraju Barcis, ki je poznano po lepem naravnem okolju in velikem umetnem jezeru, smo med vožnjo po poteh nesreče iz leta 1969 videli, kako odva-žajo grušč
iz izsušenega jezera. Imeli smo vtis, da je bilo do sedaj premalo take prepotrebne oskrbe, saj vse rečne struge so prepolne kamenja in debel izrutih dreves. V Ertu so nas čakali trije vodniki, ki so nas vodili najprej k jezu in nam ga opisali. Nad jezom smo z globokim začudenjem gledali v ogromen plaz, ki je zdrsel od kamnitih plošč, ki so se nahajale v globokih spodnjih plasteh hriba Monte Toc. Količina tega materiala je bila dvakratna glede na količino vode, ki je bila takrat v jezeru. Šele po tem neposrednem ogledu človek razume, kakšno strahotno moč je imel vodni plaz, ki je v nekaj minutah uničil vasi in vse, kar je našel pred sabo. V nekaj trenutkih, prekratkih, da bi se lahko človek rešil pred silo vode, seje pred štiridesetimi leti zgodila tragedija, o kateri bi lahko rekli, da je bila na-
povedana. Takrat ni manjka-
lo	znakov, ki so jasno kazali, kako se je Monte Toc lomil. Interesi posameznikov pa so bili preveliki, da bi kdo pravočasno zaustavil gradbena dela.
Zaradi dežja, ki ni prenehal cel dan, smo si ogledali novo cerkev v mestecu Lon-garone, ki je bilo leta 1963 v nekaj desetinkah sekunde popolnoma uničeno. V podzemnih prostorih se nahaja permanentna razstava fotografij o vseh cerkvah, ki so bile takrat uničene ali poškodovane. Nato smo se s spremljevalci podali do vasi Erto, kjer so pred nekaj leti snema-
li	nekatere prizore znanega filma Vajont. Tam smo si o-gledali fotografije in dokumente, ki jih hrani muzej v stari osnovni šoli. Vse to, da ne bi ljudje pozabili, kaj se je po krivdi človeka zgodilo pred štiridesetimi leti.
1 5
ČETRTEK,
25. DECEMBR 2003
16
ČETRTEK, »5. DECEMBRA 2003
AKTUALNO
Koncerti Vlada Kreslina
Vsaka roža za nekoga cveti
Slovenci imamo fenomen, glasbenika Vlada Kreslina, ki je dosegel popolno glasbeno spravo med generacijami in na svojo stran pridobil toliko ljubiteljev etno rock poetike, da z lahkoto, v pičlih štirinajstih dneh, trikrat zaporedoma napolni Gallusovo dvorano Cankarjevega doma. V soboto, 13. decembra, smo prisostvovali tretjemu koncertu.
To je bil očitno dan za otožne, nekoliko melanholične balade in bila je sobota, ko ljudje, osvobojeni delovnega stresa, z velikim veseljem prisluhnejo tudi zahtevnejšim vsebinam. Ob znanih hitih, med katerimi se mnogi nevarno bližajo pojmu ponarodelosti, je bard slovenske estrade predstavil še nekaj novejših skladb iz albuma Generacije. Kreslin svoj nastop vedno izpelje vrhunsko in profesionalno. Sicer ni nobenih atraktivnih vlož-
kov, vse teče spontano, z lahkoto in uglašeno na povprečnega Slovenca, ki rabi nekaj več časa, da se sprosti in vključi v dogajanje, toda končni vtis je veličasten. Na Kreslinovem koncertu sproščanje publike poteka nenavadno hitro; po nekaj skladbah rahel pevčev namig "vžge" celo dvorano in že je tu mnogoglasno in-toniran refren, nabit s čustvi in katarzičnimi užitki. Pa apla-vdiranje v taktu in navdušene ovacije ob sklepu vsake skladbe. Glasba poveže otroke (ki so s starši v dvorani), najstnike in priletne gospe in gospode v homogeno poslušajoče telo, ki se odziva na zvočne dražljaje z veseljem in radostjo. Starejši mogoče mrmrajo refrene le sebi v brk, mlajši pa odprejo grla, da je veselje. In vsi poznajo tako rekoč vse Kreslinove pesmi. V čem je umetnikova moč, da tako suvereno obv-
laduje prostor od Prekmurja do Trsta, pa od Celovca do Brežic, kjerkoli pač živi kakšen (zaveden) Slovenec. Odgovor je seveda skrit v sami glasbenikovi govorici. Njegove pesmi so obenem melanholične (pogosta je tematika minevanja, smrti, nenehnega odhajanja...) in strastno poživljajoče. Slednje ima pridih ciganskih sokov, prekmurske "cepljeno-sti" z madžarsko in romsko glasbeno tradicijo. Ko združimo oboje, dodamo šarmanten glas, odlična besedila, zanesljive in zvočno raznorodne glasbenike (Beltinška banda, Ma-
li	bogovi, razni gosti), ter začutimo, da Kreslin vse to počne globoko iskreno, celo do te mere, da v dogajanje vključi velik del svoje družine, postane vsakomur jasno, da je to pravi vetrič za našo dušo. Pihlja namreč tako milo in ljubeznivo, s sabo pa prinese toliko cvetja in pokošenih trav, da se mu Slovenec enostavno ne more upreti. Nasprotno, v njem se odpre ruralna nrav, naše skupno "kmečko" poreklo, kjer je veliko prostora za žalost, trpljenje, radost, za lepoto spominčic, za dišave cvetočih polj, za opoj ljudskega petja, za ljubezen in legak ali razbo-rit tok rek, pa seveda tudi za upanje, ki ga Kreslinova poezija pije iz spoznanja, če karikiramo njegovo znamenito skladbo, da "vsaka roža na svetu za nekoga cveti".
Jože Štucin
Z 2. STRANI
Hladni prhi...
Vrednost fakturirane proizvodnje znaša letno 7,6 mi-Ijarde evrov, ki nastaja po-večine od prodaje pasteriziranega mleka. Bankrot tega velikana je nastal zaradi različnih dejavnikov, ki jih še proučuje pristojna sodna ob-
NAPOVEDNIK
RADIO SPAZIO 103, SLOVENSKE ODDAJE (OD 26.12.2003 DO 1.1.2003)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,91.9, Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7
last v Parmi in Milanu. Govori se o primanjkljaju nič manj kot 10 milijard evrov! Nadzorna služba je očitno bila zelo pomanjkljiva ali sploh ni delovala. To bo seveda spet dalo povod za začetek živahnih razprav tudi in predvsem politične narave. Osrednja vlada pa je doživela novo hlad-
Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4,91, 103.6 Mhz). Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, od ponedeljka do petka, od 20. do 21. ure. Spored:
- Petek, 26. decembra (v studiu Andrej Baucon): Glasbeni desert iz diskoteke 103.
-	Šopek narodnih viž. - Zborovski kotiček. - Obvestila.
- Ponedeljek, 29. decembra (v studiu Andrej Baucon): Gla-
no prho, kar pa je navsezadnje prava malenkost v primerjavi z velikansko škodo, ki jo imajo milijoni navadnih in malih varčevalcev. Tem pa nihče ne bo povrnil škode! Takšne so pač posledice divjega kapitalizma, v katerega se, kot kaže, čedalje bolj pogreza sodobni svet.
di vodniki po glavnih mestih, kot predpisuje španski turistični zakon, nadalje poln penzion od kosila prvega dne do kosila zadnjega dne, nastanitev v hotelih s štirimi zvezdicami in turistične takse.
Potovanje bo od 20. do vključno 28. aprila 2004. Vpisuje se na upravi Novega glasa v Gorici in na sedežu v Trstu. Za veljavni vpis se plača akontacija 255,00 evrov, celotni znesek se pa poravna mesec dni pred odhodom. Pohitite z vpisom, ne bo vam žal tega potovanja! Spored potovanja dobite na upravi Novega glasa v Gorici in Trstu.
sbeni lističi z Andrejem: zanimivosti in informacije.
- Torek, 30. decembra (v studiu Matjaž Pintar); Ali veste, da... glasbena oddaja z Matjažem.
- Sreda, 31. decembra (v studiu Danilo Cotar): Na Silvestrov večer.
- Četrtek, 1. januarja (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: Posnetki z naših kulturnih prireditev. - Glasba iz studia 2.
Od 20. do 28. aprila 2004
Vabilo na devetdnevno potovanje z Novim glasom
Pred dvema letoma so udeleženci potovanja z Novim glasom v južno Španijo, Andaluzijo in Gibraltar izrazili željo, da bi obiskali še severni del Španije, ker so bili navdušeni nad lepo špansko pokrajino. Zato tudi to potovanje v Novo Kastilijo z Madridom, Staro Kastilijo, Galicijo s Santiagom de Compostela, pokrajino Leon, Baskijo s San Sebastjanom, kjer si bomo ogledali zgodovinska mesta in zname-
nitosti kot npr. znamenito votlino oz. jamo Altamira, ki je znana po svojih paleolitskih stenskih slikah o ledenodobnih živalih in človeka izpred 15.000 do 20.000 let. Poleg naravnih lepot bomo videli tudi zgodovinske, verske in kulturne spomenike ter obiskali kraje, ki imajo še danes svoj sloves. V ceno so vključeni letalski prevoz, ki bo drugo leto dražji, španski spremljevalec in vodnik ves čas potovanja kot tu-
RADIOSPAZIO
103
MLADIKA
Vsem bralcem želimo
VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE m SREČNO NOVO LETO 2004
Založba
Mladika
Mladika^rsMT^Donizett^^^^^^^^eL^4^3^0^^^^ax^4^^3^0^^^^Tiail^irednistvo@mladika^cor^^^
Ob visokem jubileju in ob vseh priznanjih, ki jih je prejel v letošnjem letu, iskreno čestitamo pisatelju Borisu Pahorju.