Ljudmila: Milotinke.
481
razvijal svoj lastni slog in se je vedno bolj bližal idealni svobodi in naravni resnici. Kako daleč presega v tem oziru njegov zadnji umotvor prve slike, vidimo iz razločka med „Izpremenjenjem na gori", ki je stalo ob Raffaelovi smrtni postelji, in pa n. pr. med našim »Kronanjem Marijinim". In v tej zadnji d6bi je Raffael zasnoval našo tretjo sliko. Treba je le primerjati apostole v „Izpre-menjenju" s temi v našem tretjem „Kronanju", in takoj se razvidi, da so si sorodni v obrazih, v kretanju, v razvrstitvi, a zadnji niso tako plemeniti, tako častitljivi in dovršeni. Raffaelovi učenci so pač podedovali po mojstru tehnično dovršenost, ni jim pa mogel vliti svoje vstvarjajoče nadarjenosti.
Zato  pa bolj  odgovarja  verskemu čutu mladostni umotvor Raffaelov, kjer še gleda
z otroško-naivnimi očmi nebeške prikazni, kakor z vsem bogatim znanjem zrele moške d6be zasnovana slika, ki kaže žive človeške osebe v zemeljski svetlobi. Mladostna slika bolj povzdiguje, poznejša bolj imponira; prva išče bolj božje časti, druga pa bolj umetnikove slave.
Tako smo v glavnih potezah našteli razlike teh treh slik in iz primerjanja dospeli do jasne sodbe. Bilo bi pač želeti, da bi naši domači umetniki pridno proučevali klasične slike slavnih mojstrov, se uglabljali v njihovega duha, spoznavali njih dobre in slabše strani ter velikega duha klasične umetnosti izražali tudi v naših domačih, zlasti cerkvenih umotvorih.
Milotinke.
Posvečene  prijateljici  A. T. S.
I.
Ne vem, zakaj so šli   pred mano spomini mojih mladih dni . . . Srce, zakaj si jim verjelo, ko ob spominih sreče ni?
Ne vem, zakaj so zaostali vsi moji  upi za menoj, zakaj življenja tihe sreče srce imelo ni s seboj?
Spomini moji, vam slediti ne morem več in več ne smem! A vam, srca presladki upi, naj v naročilo to povem:
Hodite le zdaj vi pred mano, da morda kdaj vas dohitim, ko na življenja novi poti pokojno srečo zasledim!
II.
Te mlade, te zelene upe sreč s seboj, poneslo bos in na življenja novi poti, bos našlo trnja, našlo rož
Različne so življenja steze, do raznih ciljev vodijo —, in potniki vsi zasopljeni za slepo srečo blodijo.
A tu na svetu sreče steze povsod, povsod se križajo : le onkraj groba k lepšim ciljem vse v eno pot se zbližajo . . .
Ljudmila.